Gregec — Grbec (Jos. Vandot,) J^fi ga lepšega pod milim nebom, kakor je zagorska fe/.« senožet v rožni pomladi, Kamor se ozro oči, oj povsod sama krasota in lepota! Rože, bele in rdeče, modre in rumene, cveto tam in se smehljajo v pri-jetnem solncu. Tuintam stoji grm, in z vsake njegove vejice visi sto in sto prijetno dišečih cvetov. Šume debeli, črni čmrlji, in drobne čebele brenče lepc po- 5* • 68 mladno pesem. V vas hodijo k rožnim planinskitn cvetovom, da pokramljajo malo o krasoti božjega sveta. Pošumeva vetrc nalahko in božajoče, in skozi senožet žubori potoček in poje, tiho poje, kakor bi se bal, da morda premoti ta tihi čar, ki se širi nad seno-žetjo. Šele, ko se združi tam doli na produ s šumečo .Pišenco, zažubori glasneje in pravi sestrici o krasoti, ki jo je videl gori na senožeti. Da, krasna, tako kras-na je širna zagorska senožet, ko pride k nji rožna pomlad! Tako je mislil tudi deček, ki je stopil tisti dan tain doli iz grmovja na cvetočo senožet. Radosti so se mu svetile oči, ko je preskočil potoček in je zavil po ozki, komaj vidni stezici preko senožeti. Ustavil se je tam sredi in je strmeč gledal okrog sebe. Oj, kaka lepota! Kamor se ozro oči, povsod saTno cvetje. Povsod pesem, ki jo pojo drobne ptice, samevajoče na skritih vejah; ki jo pojo in črlikajo črni murni pred svojhni domki; ki jo pojo debeli čmrlji in jo šume drobne čebelice. Oj, kaka krasota! Dečku tam sredi senožeti so se smejale oči ra-dosti in veselja. Dvignil je svoj klobuček in je za-mahnil z njim. »Juhuhu!« je zavriskal veselo. In od-mevalo je od vseh strani — od temnozelenih gozdov, ki so stali tam kraj senožeti, od belih, tihih snežnikov, ki so kipeli ravno nad senožetjo in so bili do vrha pokriti z belim, blestečim snegom. »Juhuhu!« je zavriskal deček še enkrat in je zamahnil s klobučkom. Potem pa se je obrnil in je spel naprej. Radostno mu je bilo pri srcu. Zato pa je tudi začel prepevati s prijetnim, zvonkim glasom: »Lepa je planinica, kadar k nji prispe pomlad ...« Pomagale so mu ptice in tudi žuboreči potoček niu je pomagal. Naenkrat je bila vsa senožet polna petja, polna čistega, neizrekljivega veselja. Deček pa je stopal pevaje naprej. Med travo je šel proti senčnatemu robu, kjer so cvetele najlepše šmarnice. Prijazne, modre oči je imel deček. Toda njegova postava je bila pokažena. Kajti na hrbtu je r 69 nosil deček veliko — grbo. Majhen je bil, tako maj-hen, da je le še komaj gledal iz goste trave. Če bi ga opazoval kdo doli iz lesa, pa bi si nemara mislil: > Glejte ga — škrat hodi po senožeti in prepeva tako milo, da se taja človeku srce«. A ni bil to škrat — to je bil samo Marnov Gre-gec. Vesel je bil tisti dan in je prepeval. Šel je tja na senčnati rob senožeti, da si tam natrga šmarnic. Do-mov jih ponese, da okrasi z mamico oltarček, na ka-terem se smehlja Mati božja, kraljica zlatega maja. Iskreno molitvico pomoli tam, in Mati bcfžja ga bo uslišala. ln potera bo Gregec, grbavi Gregec, vesel, pa če ga ttidi zaničujejo paglavci in ga dražijo zaradi njegove grbe. Kaj za to! Mati božja čuje vse in čuje tudi njega, dasi je tako nesrečen, da nosi grbo na hrbtu/ In grbavi Gregec je prepeval vesele pesmi in je trgal bele, dehteče šmarnice. Velik šopek jih je že nabral, ko /e umolknil kar naenkrat in je poslušal. Zdelo se mu je, da čuje polglasno govorjenje in sme-janje tam gori v gošči. »Kdo je pač tam gori?« je pomislil. Navdala ga je radovednost, in satn pri sebi je sklenil, da gre po-gledat tjagor. Urno je pričel plezati po strmem robu in je kmalu prisopihal do gošče. Ustavil se je tam, da bi se malo oddahnil. Pokukal je skozi grmovje. Takoj je zapazil na zeleni trati tri dečke. Sedeli so tam in se pogovarjali. Čurnov Jakec je bil tam, Groznikov Matijec in Slamnikov Janez. Smejali so se in so bili dobre volje. Gregec je slišal vsako besedo. Premišljeval je, ali naj stopi na trato in se pridruži tovarišem. Toda ravno je pričel govoriti Čurnov Jakec, in Gregec je ostal za grmom in je poslušal. »Dobro si jo povedal, Janez,« je izpregovoril takrat Jakec. »Dobro si govoril o sraki in miški. Toda poslušajta! Tudi jaz vem lepo zgodbo. Kar poslušajta me! — Živel je nekoč škrat — tam na planini pod Pri-sankom je živel. Hudoben in grd je bil tisti škrat. Po-dnevi se je skrival v votlini, ker se je bal, da ga solnce ne zažge. Ponoči pa je stopil na sredo planine. Raz- 70 grnil je veliko, belo rjuho in je nasul polno rumenih zlatov na njo. Potem pa je pričel mešati zlato, da je zvenelo daleč naokrog: cin-cin-cin. .. Imel pa je škrat sina, ki ga je vzel vsako noč s sabo. Všeč je bilo škratu to rumeno zlato in to lepo žvenketanje, da je neprestano prevračal kozolce in vriskal: Juh-juh! — Pač ga je svaril stari škrat, naj bo tiho. A škratec se ni zmenil za očetova svarila. še huje je prevračal kozolce in je vriskal, da je odmevalo od vseh skal: Juh-juh! — Zgodilo se je pa, da je pasel takrat MŠrn iz vasi živino na planini. Pred kočo je sedel tisto noč. Pa je slišal tisto jasno žvenketanje in tudi ono čudno vriskanje je sliial. »Da bi te koklja!« je dejal Marn sani pri sebi. Vzel je svojo ovčarsko palico, pa se je napotil preko planine. In glej — za-gledal je starega in mladega škrata in tudi rjuho rumenega zlata je zagledal. »Ojoj — raca-potaca!« se je začudil Marn. Pokrižal se je trikrat. Potem pa je skočil kakor blisk k rjuhi. Za dva vogala jo je za-grabil in jo je naglo zgrnil. Oprtil jo je na ramo, pa je zbežal v kočo. Stari škrat je zavrisnil. Zbal se je in je zbežal v svojo votlino. A. malega škratca ni bilo nikjer. Ko je zgrabil Marn za rjuho, je ravno prevrnil mladi škratec velik kozolec, pa se je zvrnil naravnost v rjuho. In tako ga je ulovil Marn nevede in ga je vlekel s sabo v kočo. — Tiste dni je obogatel Marn s škratovim zlatom. Hišo si je sczidal in je kupil veliko polja. Malega škratca je obdržal pri sebi. In mali škratec je pozabil kmalu na planino in na kozolce, ki jih je prevračal tam gori. Nadeli so mu imc Gregec. In pod teni imenom živi zdaj škratec med nami. Samo njegova grba šc pove, kaj je pravzaprav Gregec. Hahaha!« Zasmejal se je Jakec naglas in je udaril z obema rokama na kolena. Toda hipoma je umolknil in jc gledal s široko odprtimi očrai v grmovje. Zazdelo se mu je, da je stopil resnično škrat iz grmovja. Kajti veje so se razdelile in kakor bi padel z neba, tako nepričakovano je stal pred njim grbavi Gregec. Iz oči so mu tekle solze, in njegov obraz je bil bled kakor stena. Vse natanko je slišal, kako se je norčeval 71 Jakec iz njega. Vsaka njegova besedica ga je zbodla v srce, in Gregcu je bilo tako hudo, da se je razjokal. Ko je Jakec nehal, je stopil naravnost izza grmovja in se je bližal trati. Uvidel je Jakec, da je bil njegov strah prazen. Zato se je zasmejal vnovič in je tlesknil z rokami. Ha-ha-ha!« se je zasmejal Jakec. »Glejte, o škratu sem pravil, pa že stoji pred nami. Ha-ha-ha!« »Lažeš! Ti, Jakec ... ti lažeš!« je govoril grbavi Gregec in je jokal. »Jakec, ti lažeš ... Čemu se lažeš in me zasmehuješ? Kaj sem ti storil žalega?« A Jakec se je smejal vedno glasneje. Prijel je ubogega Gregca okrog pasa, pa ga je dvignil. »Glejte ga škrata!« je govoril in se je smejal. »Glejte ga škrata, ki je na planini prevračal kozolce, medtem ko je njegov oče mešal suho zlato. Glejte ga škrata! Ali ga vidite?« In zavrtel se je Jakec z Gregcem, da je padel Gregcu klobuček z glave in da so mu padle iz rok bele, lepe šmarnice. Videl je to Jakec, pa se je sme-jal in krohotal še glasneje. Zaman je otepal Gregec okrog sebe. Ni se mogel rešiti iz trdih Jakčevih pesti, Videl je pasti na tla svoj klobuček; videl je, kako so se razpršile lepe šmarnice po tleh — in v duši ga jc zapeklo in zabolelo tako, da je zajokal na glas. Oj, kdo bo okrasil danes lepi oltarček Matere božje, ko so se razpršile šmarnice po tleh? Oj, kdo? In zajokal je ubogi Gregec, pa je zaprosil: »Pusti me, hudobni Jakec, oj, pusti me! Kaj sem ti naredil žalega?« A Jakec se ni omečil. Še vedno je vrtel Gregca, pa se je smejal in kričal: »Ali ga vidite škratca, ki je prevračal na planini kozolce? Ali ga vidite?« — Pusti ga, Jakec,« je dejal naposled tudi Slamnikov Janez, ko se jc nehal smejati. (Konec prih.) Veverica in škorčki.