4°4 I. Steklasa: Kako so Turki osvojili Bihač. Kako so Turki osvojili Bihač. Spisal I. Steklasa. omača vojska med Ferdinandom I. in Ivanom Zapoljo je bila vzrok, da je trdnjavo Jajce, katero so Hrvatje branili toliko let, končno venderle osvojil bosanski paša Usref leta 1528. Ko se je udala ta trdnjava, bila je izgubljena vsa branilna črta ob reki Vrbasu, zakaj tudi Banjaluka je bila osvojena istega leta. Hrvatom in ž njimi združenim Slovencem zdaj ni preostajalo drugega, nego odločno braniti bojno črto na Uni in le kolikor moči tudi predel med Vrbasom in Uno. Najhujše borbe so se razvile sedaj v teh krajih; za vsak pčdenj zemlje so se Turki krvavo borili s kristjani. Ker poslednji niso imeli dovolj podpore od sosednih držav, morali so nap6sled izgubiti tudi ta predel. Trdnjava je bila osvojena za trdnjavo, dokler ni prišla vrsta tudi na Bihač. Mesto in trdnjava Bihač stoji na levem bregu Une v takozvani turški Hrvaški in pripada najstarejšim mestom v teh krajih. Pravijo, da ga je leta 1250. ogerski kralj Bela IV. povzdignil v slobodno in kraljevsko mesto. V Bihači so kesneje stanovali bani in njih namestniki (vicebani); tudi je bilo v mestu kraljevsko presodišče. Zemljišča okolo mesta pa sta imeli skoraj sam6 dve rodbini, namreč goriški knezi, imenovani kesneje Blagajski, po mestu Blagaji na Sani, in knezi Gu-šiči (Karloviči). Leta 1345. je bival ogersko - hrvaški kralj Ljudevit I. 18 dnij v Bihači, ko se je vzdignil, da premaga velikaše hrvaške. Tukaj se je sešel okolo njega tudi zbor na posvetovanje. Pri odhodu svojem je pustil kralj v mestu močno posadko. Ali po smrti tega kralja je bil Bihač pogostoma priča žalostnim vojnim prizorom, zlasti za borbe kraljev Sigismunda in Ladislava Napolitanca radi krone ogersko-hrvaške. Hrvatje, na čelu jim Hervoja, vzdignili so se na svojega kralja Sigismunda in mu vzeli mesto Bihač (leta 1403.). Toda že dve leti kesneje (leta 1405.) osvojil ga je zopet ban Pavel Bešlinac za kralja Sigismunda. Leta 1434. je podaril kralj Sigismund mesto Bihač z Ripčem in nekaterimi drugimi gradovi knezu Štefanu Frankopanu za nagrado, ker mu je omenjeni knez pomagal, ko se je kralj vojskoval v Italiji. Franko-pani so imeli potem Bihač v oblasti do leta 1490. Vender, ko so se po smrti Matije Korvina Frankopani poprijeli cesarja Maksimilijana I. proti kralju Vladislavu II., vzel jim je poslednji Bihač (leta 1491.)- P° Beatrici Frankopanovi je dobil Bihač Ivan Korvin, ki je cesto pre- I. Steklasa: Kako so Turki osvojili Bihač. 405 bival v njem. Za Korvinom si je prisvojil Bihač Jurij Braniborski, drugi soprog Beatričin; toda po njegovi smrti je pripadel iz nova Frankopanom. V tem so Turki vse huje pritiskali na hrvaške zemlje; bilo je v treba resno misliti tudi na Bihač, da se utrdi. Ze leta 1512. se imenuje Bihač mesto, katero bi se moralo med vsemi drugimi utrditi najprej. Ko je pa leta 1519. pri Korenici blizu Bihača padel v borbi s Turki slavni hrvaški ban in škof vesprimski Peter Berislavič in mu je bila tudi vojska razpršena, bilo je neizogibno potrebno, da se Bihač učvrsti nemudoma. Zatorej prosi hrvaški zbor na Cetinu kralja Ferdinanda L, katerega si je ravno nekoliko prej izbral za kralja svojega (leta 1527.), da bi Bihaču oskrbel posadko. Prvo posadko je privedel v trdnjavo Nikola Jurišič, a zapovednik ji je bil Jakop Ravnikar; od tega časa je bila posadka stalna, kar je bilo vsekakor potrebno, ker je leta 1528. pala trdnjava Jajce, kakor smo že omenili. Posadka je štela po navadi 400 mož, mestu pa je zapovedoval kapetan (mestni stotnik). Prvi kapetan je bil Erazem Turn (od leta 1528. — 15 35-), kije bil tudi zapovednik v Ljubljani in kesneje na gorenjem Hrvaškem vsem četam, katere so plačevale avstrijske dežele, za njim pa Hrvat Peter Keglevič, ban hrvaški, do leta 1538., ko ga je zamenil Jernej Ravnikar. Leta 1540. je izročila kraljica Ana, soproga Ferdinandova, mesto Bihač z vsemi pravicami in povlasticami stanovom kranjskim in jim zajedno naložila, da vzdržujejo in oskrbujejo posadko. *) Takrat je bil v trdnjavi kapetan neki Gall, leta 1543. pa Viljem Schuitzen-baum. Leta 1544. se je izkazal v borbi s Turki kapetan Jurij Zavrl (Saurer), posestnik gradu Kozjaka, pobivši do 100 sovražnikov in ujevši jih okolo 40. Prav tak6 napade neka četa Mutnico blizu Bihača leta 1556. Ko posadka to zapazi, napade nemudoma sovražnika in ga pri Izačiči popolnoma razbije. Leta 1558. je bil kapetan v Bihači Jurij Zobelsberg, zadnji moški potomec te plemenite rodbine kranjske. Za njim je kapetanoval Mihael Spalatin, ki je leta 1560. napadel turško trdnjavico Ostrvico na Uni, osvojil jo in pokončal posadko. Turki so odslej vse huje napadali takozvano turško Hrvaško, in Bihač je bil v veliki nevarnosti. Sicer sta sultan in cesar večkrat skle- i) Valvasor (XII., 12) in za njim tudi Dimitz (Gesch. Krains II., 143) trdita, da je kraljica Ana pridružila pri tej priliki Bihač Vojvodini Kranjski. Takšen dar pa ni bil niti mogoč po starem državnem pravu kraljevine Hrvaške, nego so meščanje mesta Bihača bili podložni še tudi kesneje le banu hrvaškemu in lijega sodbenosti, kar dokazujejo mnoge stare listine. (Radoslav Lopašic: »Bihač i Bihačka Krajina.« Zagreb, 1890., str. 64.) 406 I. Steklasa: Kako so Turki osvojili Bihač. nila mir, ali bosanski paše se niso nikoli držali teh mirovnih dogovorov, nego napadali krščanske zemlje, kadarkoli jim je bilo prilično. Pozneje so pa obdolžili kristjane, da so oni začeli prepir. V teh časih (od leta 1560. do leta 1575.) pridobil si je velikih zaslug za obrambo teh krajev in še posebe za Bihač glasoviti junak Herbart Turjaški. Predno je še jel zapovedovati Krajini (leta 1560.), bilje strah Turkom, leta 1565. pa so se začeli prihodi Herbartovi v večji meri, in čete iz vse Kranjske so se udeleževale teh bojev. Glavna skrb zapovedniku na Krajini je bila, da vzdrži Bihač in da ne opusti bojne črte na Uni. Ali Bihač so našinci prav težko oskrbovali s hrano in orožjem, ker so Turki vselej prežah na vsako takovo pošiljatev. Kako težavno je bilo to oskrbovanje, to povedi Kisi, životopisec Herbartov. Oče njegov Ivan Kisi je imel kakor blagajnik nositi pomoč krščanskim četam v Bihač; ali ni se upal brez krepkejšega spremstva skozi nevarne kraje, zakaj nedavno so Turki napali Sluin, grad in sosedne vasi požgali, polja pokončali ter polovili in pobili mnogo kristjanov. Ko Herbart to zve, vzdigne se precej iz Senja s svojo četo, napade sovražnika pri Drežniku in zajame tako ves plen in vse jetnike. Ko hoče dalje spremljati Kisla, spoprime se iz nova s Turki, prežečimi na blag6 in denar ter jih zapodi v beg. Toliko pa da se utabori pri Korenici, da nekoliko počije z vojaki svojimi, raznese se glas po taboru, da so Turki blizu in da so napali grad Pergno. Herbart pošlje za prednjo stražo trideset konjikov, sam z ostalo četo se napoti počasi za njimi. O pravem času še pride prednji straži na pomoč, zakaj že jo je obkrožilo 800 konjikov. Kar iznenada navrne sedaj naš junak na Turke, razkropi jih in pobije, 150 jih pa ujame s stotnikom Poturnelijem vred. Tak6 si je odprl pot v Bihač. Ker je pa dobro vedel, da Turki še vedno preže na Kisla in spremstvo njegovo, spremljal je blagajnika zajedno s stotnikom Ivanom Lenkovičem, ki je šel bržkone tudi pregledovat Bihač. Leta 1566. je bila zopet velika nevarnost za Bihač in njega okolico, četudi so bile vse oči obrnjene na Siget. Herbart je bil silno oprezen vojskovodja in je zatorej pazil na vsako gibanje Turkov v sosedni Bosni. Slutil je, da se pripravljajo za napad, in zato jih je prehitel. Na same velikonočne praznike predre v Bosno, razsaja okolo Lušca, požge do 300 hiš, pobije in polovi mnogo Turkov in se povrne z velikim plenom v Bihač. Leta 1567. je zagovarjal Herbart, poslanec kranjskih stanov na cesarskem dvoru, naj pošljejo pomoč trdnjavi Bihaču še o pravem času, zakaj ravnokar se mu javlja, kako se Turki pripravljajo, da si osvoje to mesto. Ko se leta 1568. po- I. Steklasa: Kakd so Turki osvojili Bihač. 407 vrne z Dunaja, pohiti z 800 vojaki na Krajino, napade iznenada Turke ter jih razbije in razkropi. Turki pobegnejo v bližnje trdnjavice Kamen-grad, Udbino, Ključ in Belaj; ali skoro se iz nova prikažejo pri Bi-hači, kjer jih pa Herbart drugič popolnoma potolče. Tudi leta 1572. so se pripravljali Turki na vse pretege, da napadejo Bihač. Glas o tem namerjanem napadu je prinesel v Bihač turški uskok Frančišek Kaplovič, ki je potrdil, da so Turki zbrani blizu Udbine pod Ferhad-begom in da prete' vsak čas napasti Bihač ali Repič. Kranjske stanove močno vznemiri ta novica; izdado oglas vsemu vojništvu, naj bode pripravljeno za vsak slučaj. Lamberga pa pošljejo v Gradec po Her-barta, da se napoti nemudoma na Krajino, kateri preti tolika nevarnost. Drugih glasov o tem napadu nimamo, vender so bržkone plenili po hrvaških mejah, dasi Bihača sovražniki niso mogli osvojiti, ker ga nahajamo še nadalje v krščanskih rokah. Kapetani so mu bili v teh časih Jurij Kronschal (1564.), Adam Schramf (1565.), Danijel Lozer (1570.), Friderik Višnjanski (1573.) in za njim Sebastijan Lamberg starejši od leta 1573.—I577-; potem Benko Krainer (1578.), Jurij Paner (1579.) in zopet Sebastijan Lamberg (1579.). Najhujši sovražnik kristjanom je bil v tem času bosanski paša Ferhad. Po njegovem načrtu bi bilo osvojiti vso Hrvaško do Kolpe in potem napadati sosedne dežele slovenske. Dobro vedoč, da ne more pridobiti Bihača, predno ne osvoji vseh bližnjih trdnjavic in sosedne zemlje, napadal je zaradi tega malone vsako leto predele do Kolpe in jih strašno pustošil. Najhujši so bili ti napadi v letih 1572.—1578., dokler se ni postavila trdnjava karlovška. Herbart Turjaški je združen z drugimi velikaši slovenskimi prosil pomoči ubogi Krajini in dokazoval na vsakem zboru, kjer je bil prisoten, kako velika nevarnost preti avstrijskim dednim zemljam, ako osvoje Turki kraljevstvo hrvaško. Posebno se je odlikoval na zboru v Gradci leta 1574., ko je zagovarjal prošnjo grofa Zrinjskega, da se nemudoma učvrstita Bihač in Hra-stovica, ker ondotne kraje Turki napadajo najhuje, dasi je bil nekoliko prej sklenjen mir med Turki in cesarjem na osem let. Že spomladi leta 1575. se vzdigne Ferhad-paša na svojo pest in napade turško Hrvaško. Strašno jo popleni, sosebno okolico bi-haško. Ivan Turjaški, strijc Herbartov, vzdigne se nanj, ali nesrečen je. Vojska mu je premagana in sam ranjen. Obrekovalci pa v tem času obdolže Herbarta, da je prezrl vojaške zapovedi in tako nekaj zagrešil, ali pa da je bil celo sporazumljen s Turki. To junaka našega silno razžali; sijajno se opraviči na zboru v Brucku, kjer je bival 408 I. Steklasa: Kako so Turki osvojili Bihač. vso pomlad. Ali niso se še dogovorili na tem zboru, kako bi ubranili meje, ko prijavijo zastopniki kranjskih stanov nadvojvodi Karlu, da so Turki zasedli Bihač in se navalili z veliko silo na Dubovec (poleg denašnjega Karlovca) in Metliko. Skupščina poroči hitro Ivanu Turjaškemu, da kolikor mogoče brani trdnjave, dokler mu ne pride izdatna vojska na pomoč. To je bilo dne" 12. velikega srpana. Ali dne 4. ki-movca je bilo Herbartu Turjaškemu prijavljeno še žalostnejše poročilo, da se je združilo pet turških zapovednikov, ki so sklenili osvojiti vse trdnjave po Krajini. Prvi udarec je bil zopet namenjen seveda Bi-haču. Ali ker ga niso mogli osvojiti, plenili so »od dalmatinskih bregov do sredozemske Bosne,« kakor pravi zgodovinar Istvanfv. Da ukroti krvoločnega Ferhad-pašo, sklene zbor, naj gre v Krajino nemudoma sam Herbart in prežene Turke iz nje preko Une. Ali nesreča je hotela, da je le-ta sicer toli srečni vojskovodja v borbi s Ferhad-pašo nesrečno končal pri Budačkem dne 22. kimovca leta 1575. Po tej bitvi, tako nesrečni za kristjane, bil je Turkom odprt pot v predele do Kolpe, zakaj vse je pričakovalo, da skoro za tem porazom pade tudi Bihač. Za ta slučaj so utemeljili na predlog nadvojvode Karla denašnji Karlovec (leta 1578.), da brani Turkom vhod v sosedne dežele slovenske. Navzlic temu bosanski paša ni popustil načrta , da namreč osvoji Bihač. Trdnjavica za trdnjavico je bila osvojena, in tako je bila do malega vsa okolica bihaška v turških rokah. Prej so že pale trnjavice Dubica (leta 1538.), Zrin (leta 1554.), Ko stajnica (leta 1556.), Novi (leta 1556.), Krupa (leta 1565.); in sedaj so osvojili Turki Bužim (leta 1576.), Cazin (leta (1576.), Ostrožac (leta 1577.). Bihač je bil torej obkoljen od samih turških trdnjavic, in na-šinci so imeli sedaj še večje težave nego prej, ako so hoteli oskrbovati posadko s hrano in potrebnim orožjem; treba je bilo vsekakor spremstva močnih vojaških oddelkov. Vse tožbe cesarja Rudolfa II. in nadvojvode Karla zaradi teh napadov in plenjenja niso pomagale, zakaj na sultanovem dvoru jim je prijalo to, kar je delal Ferhad-paša, in radi tega so odgovarjali cesarju še posebno drzno in porogljivo. Ker se je bilo bati, da ne bi ostala trdnjava brez oskrbe in se končno morala udati Turkom, razpravljal je odbor stanov kranjskih, štajerskih, koroških in goriških na zboru v Brucku leta 1578., ali bi še delj vzdrževali Bihač in zato osvojili sosedne trdnjavice, ali pa ga podrli, da se Turki ne vgnezdijo. Odborniki sklenejo po tehtnih preudarkih, da je treba trdnjavo braniti še delj, in da se zato zberi nova vojska, katera vrhu tega osvoji ves predel okolo Bihača. To je bilo pa tudi potrebno, zakaj že meseca sušca dobi nadvojvoda Karol glas, da I. Steklasa: Kako so Turki osvojili Bihač. 409 so Turki predrli na Hrvaško in da so se namenili udariti na Bihač, kar so tudi storili skoro potem. Ali Bihač se je držal, ker ga je hrabro branil zapovednik Sebastijan Lamberg z dobro oskrbeno posadko. Da osvoji izgubljene trdnjavice okolo Bihača in lože oskrbuje sam Bihač, zbrala se je na povelje nadvojvode Karla I. vojska 9000 mož, ki je imela s seboj tudi 18 večjih topov. Glavni zapovednik ji je bil Jurij Khevenhiiller. Iz početka je bila naša vojska srečna in je hitro osvojila tri trdnjavice Cazin, Zrin in Ostrovac, ali pod Bužinom jo ustavijo Turki. Zapovednik trdnjavi se ni hotel podati, ker je vedel, da mu pride na pomoč Ferhad-paša, kar se tudi zgodi. Vojska 30.000 Turkov prihrumi pod Bužim, vender ne pride do odločilne borbe, nego samo do manjših prask, v katerih pade več sovražnikov nego naših vojakov. Našincem to ni koristilo mnogo, ker so Turkom dohajale pomožne čete od vseh stranij, število naših vojakov se je pa le manjšalo. Končno Khevenhiiller spozna, da ne more premagati Turkov; zato se vrne s svojo vojsko domov dne" 3. kimovca. Ves ta Khe-venhullerjev prihod ni izposloval drugega nego to, da Turki niso osvojili Bihača, da se je popravilo mestno zidovje, obnovil požgani samostan, iz nova sezidala mnoga poslopja za razne zaloge in pokrepila posadka. Bihač se je tak6 mogel držati do leta 1592., četudi so ga Turki cesto napadali v tem času, posebno še zadnji dve leti, predno se je udal. Tudi to, kako so se vojevali Turki, rešilo je Bihač preranega padca. Turki so hoteli namreč najprej osvojiti vso okolico bihaško, zato so iz večine z manjšimi oddelki raztreseno napadali trdnjavice, katere so ponajveč tudi osvojili. Toda leta 1587. so začeli Turki zbirati veliko vojsko, da zvrše znamenito podjetje. Hoteli so namreč osvojiti Sisek in potem predreti dalje čez Hrvaško na Ogersko, kjer se jim je protivila na jugozapadni strani le še trdnjava Kaniža. Kakor je pred utemeljitvijo Karlovca mislil Ferhad-paša, da mu je mimo Metlike odprt pot v sosedne zemlje slovenske, in je zato posebno pogo-stoma napadal kraje med Uno in Kolpo, tako je kesneje novi bosanski paša Hasan prediral v predele med Uno, Savo in Kolpo, da osvoji Sisek, zakaj Kar lovec se mu je zdel prečvrst, da bi ga mogel premagati. Proti Sisku je zbiral tedaj Hasan-paša svoje sile od leta 1587. do leta 1590. Za Sebastijanom Lambergom je stotnikoval v Bihači leta 1580. Frančišek Rossel, a za njim Danijel Obričan do dne 17. grudna leta 1583., ko so ga Turki pri Drežniku napali z veliko četo in ubili. Turki so mislili, da je že sedaj odzvonilo Bihaču, in so posebno hudo razsa- 4io y.: Nevarni studenec. jali po okolici in pokončevali polja, češ, da se jim prebivalci udado. V teh hudih časih so zapovedovali v Bihači leta 1584. Ladislav More, Jakop Prauk in Frančišek Horner; od leta 1586.— 1590. pa Tomaž Dornberg, za katerim je prišel Krištof Obričan do leta 1592. Jedini važni dogodek za Bihač v tem času je osvojitev trdnjavice Repiča leta 1589., ker je bila zaradi nje posadka bihaška še bolj odcepljena od krščanskega posestva in je bilo odslej posadko oskrbovati Še teže nego prej. (Konec prihodnjič.) Nevarni studenec. t ožene dekletce kremenec V globoki planinski studenec, Za njim pogleduje oko : »Nazaj li prinese ga kd(5 ?« »»Zakaj si, dekletce ti zalo, V studenec kremenec pognalo: Upleni povodni te mož, Ce delj togotilo ga boš!«« S pečine tak<5 govorila Mladenki pogorska je Vila, Odšla je v planino potem, Izginila v megli očem. Ostavlja dekletce vodico, Ugiblje in maje z glavico: »Ce mož bi povodni me vzel, Kaj moj bi ljubimec začel?!« Usehla kita. 6 d cvetov posušena kita; Spominov bridkih vzbujaš moč : Ko zor na nebu se zasvita, Že nje očesi te kropita, Bolestno zroč . . . Sovražnik de"žel je preplavil, Za dom, sinovi krepki, v bran ! Na boj se mnogi sin odpravil, Ljubimec tudi njo ostavil, Sel v b6j srčan. Cvetov mu na klobuk pripela, Ta cvet je nji v spomin ostal. Na tla domača prihitela Po zmagi truma je vesela, A on je pal Zato, usehla cvetja kita, Spominov bridkih vzbujaš moč: Ko zor na nebu se zasvita, Že nje očesi te kropita, Bolestno zroč . . . Bistran. ^T> 486 I. Sleklasa: Kako so Turki osvojili Bihač. Kako so Turki osvojili Bihač. Spisal I. Steklasa. (Konec). ojna, ki je trajala malone brez prestanka od leta 1591. do leta 1606., morala bi se začeti šele leta 1593,, zakaj to leto je bila v Carjem Gradu uradno napovedana Avstriji. Ali bosanski paša Hasan ni čakal tega, nego je začel po turški navadi že prej napadati zemlje krščanske. Že leta 1590. je plenila četa 3000 vojakov okolo Bihača, in leta 1591. je prihrulo zopet kakih 1500 mož čez Uno. Napadli so Bihač, ali Krištof Obričan jih je hrabro odbil s posadko svojo. Drugo leto ni bil tako srečen. Ko nekega dne pregleduje trdnjavo, napadejo ga Turki in ga ujamejo. Spremljevalci zapovednikovi zbežč na vse strani, in v mestu nastane strašen strah in velika zmešnjava. Ko bi bili Turki v tem trenutku napadli trdnjavo, izvestno bi jo bili osvojili. V tej veliki zmešnjavi prevzame zapovedništvo Jožef Dornberg, dokler ni bil postavljen za stotnika Jožef Lamberg. Ko je pa Hasan-paša dne 2. velikega travna leta 1592. dozidal novo trdnjavo petrinjsko in si tako zavaroval pot do Siska, sklenil je vsekakor osvojiti Bihač, da bi mogel potem brez skrbi z vso vojsko udariti na Sisek. Tako je tudi Bihaču odbila zadnja ura. Ze dne 10. rženega cveta je prišel Hasan-paša z močno vojsko, težkimi topovi in z mnogimi ladjami po Uni pred Bihač. Prvih osem dnij so streljali na mesto neprestano od štirih stranij. Ker je bilo zidovje že precej porušeno, pripravili so se Turki na napad. Ali predno so hoteli poslednjič naskočiti mesto, udali sta se dve drugi trdnjavici turškim rokam. Hasan je namreč poslal iz tabora pod Bihačem oddelek svoje vojske, da osvoji bližnje trdnjavice. In res mu osvoji Peršič in Izečič (dne 17. rženega cveta), dočim je bil znameniti Ka-mengrad še minulega leta izgubljen za našince. Končno začn6 Turki napadati Bihač dne 19. rženega cveta. Že so postavili vojaki lestve na zidovje, da se popno nanje, kar jamejo meščanje zahtevati od zapovednika, naj izroči mesto z ugodnimi pogoji. Krištof Lamberg je sam prepričan, da ne bi mogel dolgo braniti mesta, ker je zidovje po neprestanem streljanji skoro razdejano in so branitelji iz večine popadali, ali pomoči se ni nadejati od nikoder. Zato sklene, da se uda, in sicer največ zaradi tega, ker se je začelo I. Steklasa: Kako so Turki osvojili Bihač. 487 meščanstvo samo s Hasanom dogovarjati o podaji. Prebivalci mestni so namreč javili paši, da bi se radi podali, ako jim obljubi sloboden odhod. Paša pošlje precej nat6 jednega svojih begov v trdnjavo, da obeta prebivalcem in posadki sloboden odhod, ali pa varnost osebe in imetka, ako žele tudi še dalje ostati v mestu. Ko Lamberg to zve, gre sam v turški tabor, da razpravlja tamkaj o podaji, katero res sklene z dogovorom, po katerem sme" posadka slobodno oditi. •Tudi pri tej priliki dolže nekateri povestničarji Krištofa Lam-berga, da je od samega strahu izdal mesto Turkom, ne da bi se jim bil hrabro postavil v bran. Tako ga ogerski povestničar Istvanfy imenuje malosrčnika in bojazljivca. Ali če razsodimo vse okolnosti, katere smo navedli ravnokar, pritegniti moramo Valvasorju, ki brani čast rojaka svojega. Kranjski stanovi in celokupna vojaška uprava na Krajini so bili krivi največ, ker so premalo skrbeli za tako važno trdnjavo in jo skoro popolnoma zanemarjali ravno v tem času. Vender kranjskim stanovom tudi tega ne moremo očitati preveč; saj nam je znano, da so od leta 1590. pazili vsi na Sisek, zakaj ondu je hotel sovražnik predreti v dežele slovenske. Na tej strani namreč ni bilo nobene tak6 močne trdnjave, ki bi jih branila, kakor je bila tamkaj na novo utemeljena karlovška nasproti Bihaču. Ne plašljivost Lam bergova, nego neka malomarnost celokupne vojaške uprave in kranjskih stanov je zakrivila, da je bil Bihač kristjanom izgubljen po 65letni vladi avstrijski in 52letni upravi kranjskih stanov. Hasan-paša je bil pa tudi prav zvita glava. V svojem vedenji proti Lambergu in njega spremljevalcem je bil prav priliznjen, samo da bi jih pridobil zase. Zato je nagradil zapovednika Lamberga z zlato vezeno obleko, druge spremljevalce pa s svilenimi haljami. Jeden izmed njih, Tomaž Gall po imeni, ni hotel vzeti halje, nego jo je podaril blizu stoječemu Turku. Hasanu se zdi čudno, da navedeni spremljevalec tako malo ceni njega dar. Ali obdarovani Turek mu dobro odgovori, da je Gall Nemec, ki ni še nikdar nosil take obleke, pa tudi ne mara zanjo; rajši bi vzel cekin, da bi si mogel zanj kupiti vina in se nekoliko razveseliti. Hasan se nato sladko nasmeje in podari Gallu 10 cekinov. Spremljevalcu Bajnaku pa da 150 tolarjev in ga cel6 nagovarja, naj ostane pri njem v službi, da ga bode dobro plačal. Tudi med druge prebivalce mesta Bihača siplje denar, in da jih zaslepi še bolj, pokaže jim nekoliko zabojev, napolnjenih z zlatom in srebrom ter jim obljubi, da prepusti vse to njim in da jih bode varoval bolje nego dosedanji njih gospodar, ki ni skrbel ni za plačo nI za hrano podložnikov svojih. 488 I. Steklasa: Kakd so Turki osvojili Bihač. Lamberg je zaupal tem laskavim besedam Hasanovim in odšel iz trdnjave z 22 vojaki (samo toliko jih je še ostalo od 400) in drugimi prebivalci, ki so se mislili izseliti. Napote se proti Slunju, ki v je bil takrat še naš. Ceš, da jim je potrebna straža na poti, pošlje ž njimi Hasan-paša bega Velehtana s 400 turškimi konjiki. Ali Ve-lehtanova naloga je bila, da te neoborožene ljudi (razven 22 vojakov) pokonča na poti. In res, ko so kaki dve milji od tabora, napade jih s četo svojo. Začne se krvavo klanje; našinci se branijo obupno, posebno oni oboroženi vojaki, in pobijejo marsikaterega Turčina. Izmed imenitnejših Turkov je padel Ibrahim - beg, katerega je zabodel Tomaž Botalič; sprla sta se bila že prej zaradi nekih darov, katere je bil Hasan -paša razdelil mnogim prebivalcem bihaškim, da jih pridobi zase, le-ta beg pa jih je zahteval od prebivalcev. V tej borbi se je posebno hrabrega izkazal nam znani Tomaž Gall, ki je ubil tudi nekega ago in Turke tako preplašil, da so pobegnili v Bihač. Od naših vojakov je ostal samo kapetan Krištof Lamberg in 6 meščanov; vsi drugi so pali v tej borbi. Begunci so prispeli najprej v Drežnik in od tukaj v Slunj. Tudi glede na ta napad brani Istvanfv Hasana, o katerem misli, da je bil prav pošten človek, ki je spoštoval besedo svojo. Kriv mu je le Tomaž Batalič, ki se je spri z nekim Turčinom, pa je zato prišlo do krvave borbe. Tudi pripoveduje Istvanfv, da Lamberg ni pobegnil iz poboja, nego da so ga Turki ujeli in privedli nazaj k Hasanu, kateri ga je pa velikodušno pustil na slobodo. Vse to ne more biti res, posebno ne 6no, kar piše ta zgodovinar o Hasanovem značaji, zakaj vse njega dosedanje in tudi poznejše vedenje se upira takovemu mnenju. Valvasor je v tem pogledu mnogo verodostojnejši, zatorej se držimo njegove pripovesti (Valvasor XII, 15.—16.). Da je bil Hasan sam nejevera in krvolok, dokazuje najbolj njegovo ravnanje s prebivalci bihaškimi, ki so ostali po odhodu Lambergovem v trdnjavi. Dočim je namreč Velehtan klal izseljence, prišel je tudi Hasan v Bihač. Ali kakor je prej s sladkimi besedami in dragocenimi darili mamil prebivalce na svojo stran, dokler jih ni pridobil, tako okrutno jih začne sedaj preganjati. Od 5000 prebivalcev, ki so ostali v mestu, da jih 2000 poklati, druge zasužni, 800 samih otrok pa odvede na Turško. — »Ker se je udalo mesto Bihač, odprt je pot v Italijo, torej naj pazijo Benečanje« —¦ tako javlja benečanski poslanec iz Prage svoji signoriji (vladi benečanski). Kolikokrat je bilo to mesto v 16. veku v veliki nevarnosti, zakaj Turki so ga že napadali iz davna! Sedaj je palo, ali s krvavim klanjem naroda so se Turki osvetili za mnoge svoje I. Steklasa: Kako so Turki osvojili Bihač. 489 poboje pod tem mestom, kakor da hočejo pokazati Sisku in drugim hrvaškim in slovenskim mestom, kaj bode, ako jih osvoje. Mnogi krščanski vojskovodje so poskušali osvojiti Bihač, aH šele leta 1878. so ga zavzele naše čete po hudi borbi. Važna sta dva napada na Bihač v prejšnjih časih. Že dve leti pozneje, ko je padla bi-haška trdnjava, vzdignil se je na Turke v teh krajih glasoviti junak Jurij Lenkovič, karlovški general, in sicer že prav kesno jeseni. Glavni namen temu prihodu je bil napad na sam Bihač. Z močno vojsko pride dne 5. listopada zvečer pred trdnjavo bihaško tako tiho, da posadka niti ne zapazi sovražne vojske. Tisto noč okolo dveh po polnoči zapove Lenkovič tihoma prisloniti lestve na mestno zidovje in ukaže vojakom, da se popno na zid. Le-tf hitro poskačejo po lestvah na zidovje in nasipe. Ko jih končno posadka vender zapazi in se hitro zbere na veliko vpitje, spopadejo se živo na obeh straneh. Ali Turki so bili premagani. Kdor se ni rešil v kulo, pal je od puške ali meča, tako da je bilo na ulicah in nasipih polno mrtvih trupel. Naših vojakov ni palo mnogo. Valvasor trdi (XII., 16.), da so pali samo trije" — a zajeli so bogat plen (dragocenosti, žita in druge hrane) ter oslo-bodili 1200 krščanskih sužnjev. Ostroga vender tudi Lenkovič ni mogel osvojiti, ker ni imel velikih topov in je moral biti zadovoljen s to-likim uspehom. Že dne 8. listopada se vrne zmagovito s plenom in oslobojenimi sužnji v Karlovec. Od tega časa so imeli Turki v Bihači mir dolgih sto let. Šele ko so za cesarja Leopolda I. krščanske vojske sijajno zmagovale Turke na Ogerskem in so iz večine domači junaki oslobodili Slavonijo in velik del Hrvaške, začelo se je iz nova misliti, kak6 bi bilo pridobiti turško Hrvaško poleg drugih okrajev, ki so nekdaj pripadali kraljevini hrvaški. Da se osvoji turška Hrvaška, moral je biti osvojen najprej Bihač, ključ temu kraju. Da se zajedno pospeši osvojitev vse Bosne, kakor je bilo takrat sklenjeno v bojnem svetu dunajskem na prigovarjanje glasovitega Evgena Savojskega, poslano je bilo že spomladi v leta 1697. pet cesarskih polkov iz Kranjske, Štajerske in Ogerske na Hrvaško proti Karlovcu. Veleval jim je general grof Frančišek Karol Turjačan, kateri bi se združil z banom Bačanom, da udarita zajedno na Bihač. Ban Adam Bačan je zbral do 20.000 mož in je na svojem prihodu v neprijateljsko zemljo osvojil nekoliko ostrogov, a najsil-nejši grad s posadko Belo Steno je zavzel naskokoma, potem pa se obrnil proti Bihaču, da ga obsede s treh stranij. Nemce je postavil na severozapad pri Nemških vratih. Turkov je bilo v mestu do 4000. 49° I- Steklasa: Kako so Turki osvojili Bihač. Nadejali so se pomoči od bosanskega paše. Dne 9. rženega cveta se je začelo redovito obsedanje in streljanje na mesto iz topov; nato se je pripravila vojska na veliki naskok. Turkom so javili, da ne dobe v nobene pomoči, ali beg Cihaja, zapovednik v trdnjavi, odgovori, da se bode branil do zadnjega diha. Ban je pošiljal manjše čete po okolici, da potolčejo tolpe, ako bi se bližale trdnjavi na pomoč. Četa glaso-vitega junaka in osloboditelja Like, popa Marka Mesiča, imela je hud boj s sovražniki in prinesla glas, da prihaja vojska iz Belega Grada, v Sarajevu pa da se zbira vojska bosanska in albanska. Nezloga vojaških zapovednikov vojske hrvaške in nemške še bolj pogorša žalostni položaj krščanske vojske. Z Dunaja dohajajo zapovedi, naj čimprej osvoje Bihač, da se potem začne glavna vojna. Vse to je bilo vzrok, da so končno prestali obsedati Bihač, in da je le-ta trdnjava na nepriliko Hrvatom ostala stolno mesto turški Hrvaški. Od tega časa je minilo malone zopet 100 let, da Bihač ni bil napaden. Šele leta 1878., ko je srčna naša vojska predrla v Bosno, vzel je oddelek njen napadoma mesto in trdnjavo Bihač ter osvojil vso turško Hrvaško. Vsi ti dogodki so še vsakomur v živem spominu, zato nam jih ni treba navajati, nego izpregovorimo še nekoliko o de-našnjem Bihači. Mesto in trdnjava Bihač se razprostira ob Uni blizu hrvaške meje; do Zavalja (na hrvaški strani) je malo uro hoda. Krasen je pogled na starodavni Bihač in njega okolico z visočine zavaljske. Ob reki Uni, ki si je v gorenjem toku naredila pot skozi strme in skalnate odrastke planinske, razširja se šele pred Bihačem precejšnja ravnina med odrastki planine Plešivice s severne strani in gore Ristovca z južne strani, ki je posebno mična in plodna. To odprto polje se širi na obeh bregovih Une proti Izačiču in Krupi; zožujejo jo šele odrastki gore Grabeža bliže Krupe. Trdnjava Bihač stoji na levem bregu Une, nekako na otoku, ker je od zapadne strani pred njo izkopana struga, ki se pod trdnjavo zopet združuje z glavno reko. Pred trdnjavo se razprostira na levem in desnem bregu Une pod brdom Benakovcem dolenje mesto, mnogo večje in širše od trdnjave. Del mesta je na južni strani trdnjave na posebnem otoku v Uni. Bihač je izza davnih časov utrjen in obkoljen z debelim zidom, kateri se je pa začel že podirati, sosebno na zapadni in severni strani, kjer je po nekod že tudi podrt. Južno stran mesta nasproti Ripču loči od trdnjave poseben zid, in za to pregrajo je sezidana vojašnica (kršlja) za 2000 vojakov. V trdnjavo je moči priti I. Steklasa: Kako so Turki osvojili Bihač. 491 skozi troja vrata. Vrata nasproti severu na hrvaški strani se zovejo Nemška vrata, morda zatd, ker so nekdaj v starinskem ostrogu stanovali nemški vojaki (deutsche Knechte). Na iztočni dolenji strani trdnjave so Zelena vrata, a nekdaj se je ves ta mestni predel zval Zelengrad. Proti Uni pa se mora končno skozi dva zida na Unska vrata. Vsi trije mostovi čez strugo so leseni; prav takšen je tudi večji most čez glavno reko Uno, samo da so na njem na obeh straneh postavljene kolibe za prodajalnice. Razven nekoliko starejših ali javnih poslopij so do malega vse hiše lesene ali pa od pletenin; postavljene so na stebrih tako, da so doli pri zemlji staje za govejo živino in konje. Vse hiše so zamazane in nečiste, neuredne in trošne, prava slika turškega mesta. Krščanske hiše imajo odprto dvorišče, turške pa se zapirajo z velikimi vrati od desak. V trdnjavi je sezidana v novejšem času na zapadni strani pri mestnem zidu velika jednonadstropna hiša za konak, v katerem stanuje glavar bihaškega okrožja. Od starejših spomina vrednih poslopij stoji še nasproti Zelenim vratom stara cerkev sv. Antona, sezidana v gotskem zlogu od štirioglatega izklesanega kamenja. Turki so jo iz-premenili v džamijo in sezidali pred kakimi tridesetimi leti namesto starega zvonika novo munaro (tanek zvonik). Do cerkve sv. Antona, ki je bila nekdaj bržkone župna cerkev, dočim so frančiškani imeli cerkev posvečeno Materi božji, stoji oddaljeno nekoliko korakov starinsko zidano poslopje, sedaj magazin. To so bržkone ostanki nekdanjega samostana, bodisi pavlinskega, ali frančiškanskega, katerih obeh se spominjajo v starem Bihači. Stara trdnjava je stala sredi mesta, ali za upora bosanskega (leta 1851.) porušil jo je glasoviti Omer-paša, in danes se komaj poznajo nje podrtine. Frankopanski grad pa je bil še sedaj dobro ohranjeni kastel pri Nemških vratih. Po svojih ostrogih in po zidu spominja gledalca srednjeveških gradov. Bihač ima s svojimi predmestji 684 hiš in okolo 3000 prebivalcev, in sicer 2500 mohamedancev, 260 grškoiztočnikov, 170 katoličanov in 70 zidov. Mohamedanci imajo v mestu in trdnjavi do 13 džamij, okolo katerih so tudi njih pokopališča. Trgovina v Bihači ni znamenita niti na trgu niti v prodajalnicah na mostu, vender zato je bila nedavno živa trgovina z govejo živino in žitom na bivši muti pri hrvaškem Maljevci, posebno na ponedeljek. V novejšem času žive" v Bihači trgovci, ki so v neposredni zvezi z Dunajem in Trstom. Za trgovino in promet rabi prebivalcem bihaškim in okoličanom dobra cesta do Zavalja in od tod v Karlovec, potem cesta na Une desnem bregu, dogotovljena leta 1865., katera vodi mimo Ostrožca in Krupe do No 492 Fr. Gestrin: Na šetališči. vega. Kadar se uživi velika osnova, izdelana že pred petindvajsetimi leti, da se namreč z železnico zveze Ljubljana s Karlovcem in ta z Bihačem, oživelo bode zopet občevanje s tem važnim mestom v turški Hrvaški s slovenskimi kraji, seveda ne toliko v vojaškem pogledu, kakor nekdaj, nego v trgovinskem in narodnem oziru. Takrat se bode lahko popeljal marsikateri Slovenec v te kraje, toli znamenite za našo zgodovino, kjer so nekdaj pradedje naši, združeni s Hrvati, tako junaško branili vero in narodnost svojo, da se jih lahko še dandanes spominjamo ponosno. Na šetališči. List iz dnevnika. Z^eleno drevje nad menoj se boči In brani solčnim žarkom pot do tal, Kjer umakuivši se vročini žgoči Brezdelni svet se je ua šetnjo zbral. Ob godbe zvokih po peščeni poti, Med cvetjem hodi starost in mladost, Jaz samec le stojim v zatišnem koti, Na šetališči najredkejši gost. In gledam jih. — Veselje vsem na lici, Krog usten vsem neskrben, jasen smeh, Radosten govor in veseli klici In strasten ogenj v čarobnih očeh. Življenje bodro in nemira polno Razgrinja mi košati drevored, In veuder v prsih mojih srce bolno Iz nova mi objema mrzel led. Ob godbe zvokih jasnih lic počasi Sprehajajo ljudje se pred menoj; — O cveti, cveti v daljni gorski vasi Ti črnolasi, krasni angelj moj! Fr. Gestrin. I Srčni glasi. z mojih pesmij časih Kot sreča se glasi, In vender v srčnih glasih Radosti prave ni: Le željno, kakor poje V samini ptič ujet, Te drobne pesmi moje Zvene" v brezmejni svet . . . Cvetana.