Božične melodije.
Zložil Silvin Sardenko.
Po jasnobeli poti.
az grem
po blaženi samoti, po biserni krasoti. In prašajo snežinke, kristalne krasotinke: Kam greš?
Jaz grem
pod nemirni nebesi, pod tihimi drevesi. In praša ivje belo, ko hodim pot veselo: Kam greš?
Jaz grem
čez vrste njiv nebrojnih, čez zibel žit pokojnih. Po jasnobeli poti Božiču grem naproti — tja v rodno vas.
Kakor otrok.
Že slišim jih zvonove ubrane v glasih treh, po vasi pesem plove, vesela kakor smeh, nedolžna kakor sneg.
Ko jih nocoj posluša, obraz je ves zavzet, zavzeta vsa je duša od pesmi davnih let. In jaz — otrok sem spet.
Uspavanka.
Vsa zemlja kakor velik vrt; po vrtu hodi zima — smrt, razgrinja beli pajčolan, od rosnih niti celotkan: Spavaj — spavaj!
Širokogrudna zemlja ti, prerajala si mnogo dni. Sedaj prihajam rajat jaz, a naj zagrnem tvoj obraz: Spavaj — spavaj!
Kot dete te povila bom in v zibel položila bom, vso noč pri tebi bdela bom in kakor mati pela bom: Spavaj — spavaj!
Tam zunaj pada mrzli sneg, tam zunaj hodi črni greh, preplašil tvoje bi oči, oskrunil tvojo čisto kri: Spavaj — spavaj!
Božični govor.
Tam pod baldahinom ravnih hoj mislil sem božični govor svoj.
Prebudi se v gaju tih šepet, kakor lahnokrilih ptic polet.
Celi gaj se dvigne kakor živ, tiho hodi z mano preko njiv.
Dober večer, draga rodna vas! Kje nocoj dobila tak si kras?
Skozi tvoja okna vre sladkost, mimo tvojih oken gre skrivnost.
Jaz pa sem božični govor cul, kot ga ne bi lepše sam zasnul.
Materine besede.
Vsak dan umira naš spomin, a kar je duša prve dni sprejela, več ne izgubi iz tajnih svojih globočin.
Tako si pravila nekdaj, da res je, mati, vem sedaj.
O Bogu sladki jezik tvoj govoril mi je mnogokaj: ne gre iz duše vekomaj — moj Bog in ljubi Božič moj.