L i s t e k. Listi nlovenskega pesimista. VIII. Gospod urednik! Mislil sem že in bal sem se, da mi nestane gradiva. Zdaj pa vidim, da je bil moj strah zaman. Tudi bi se moral listkar »Učit. Tov.« sramovati tožbe o nedostatku »sujetov«, ko so jeli jadrati celo v Maribor. Gradiva, kakor kaže, liode dovolj. Zato bodo drugi skibeli. Gudim se le g. Postojinskernu, da se je ustrašil obsodbe. Prva sodba še ni ludi zadnja, sicer pa gre dandanes vse po — instancah. Prva obsodba ni vselej tudi zadnja, kakor ni prva sreča povsod tvidi zadnja sreča. Ker ne bo preinalo gradiva, ainpak najbiž preveč, ne bi rad osamel v listkarskern — kakor se vidi in sliši — zelo sitnem poslu. Gradivo se je toraj jelo izvažati. Vsaka dežela pa izvaža le to, kar je nad doinačo potrebo. ali se pa domače pridelke zamenjuje za iake. kakeršnih nimamo? Ker se mi slovenski učilelji ne smemo omejevati samo na razmere — pridelke in izdelke — jedne saine dežele, marveč na razmere vseb nlovenskib pokrajin, videl tii rail. da bi se krnalu začela izvažati iz naše ljubljene doiuovine gnla — n_esloga, uvažati pa prav v velikili dimenzijali prijaziiii sloga. Seveda bi l>ilo najbolje, ko bi spako nesloge izvažali še dlje kot do Maribora; slogo. ljubo slogo pa ila bi jeli kar doraa pridelovati. Baš nesloga je danes moj »sujel«. Neka mati je imela dva sina. Skibno ju je odgajala. Vcej)ljala jima je v srce nauke o ljubezni do Bojra in bvaležnnsti do sLarišev, kako naj ljubita svojo domovino, naj liosta poštena in raarljiva. Hudobni sosed, ki je že njuno mater sovražil in preganjal. gledal je z zavisljo, kako starejši sin dorasta. Mati ga pošlje po svetu. Bil je pošten dečko, in ni jej delal sramote. Ravnal se je po materinih naukih in skrbno podpiral rodni dom. V tem času je šel pa tudi že  mlajši sin po svetu. ln kakor so mladi Ijudje radi živi in glasni. včasih tudi prešerni, botel je kmalu več veljati kot starejši brat. Pozneje se inu je celn posrečilo, da ga je izpodrinil v neki iinenitni službi. Zastran tega se pa starejši ni jezil. Ko mu je mlajši nekoč grozil, da tudi mafcre ne snie več podpirati, ker je to za pravo le njegovo delo iu dolžnost, ponudil niu je roko: »Brale, pokaj se huduješ V Ničesar Ti nisem učinil. C.e sem starejši od tebe, pač ni moja krivda; ("e sein prej, ko ti nisi mogel. sam podpiral Ijubljeno inatei-, zopet. ni moja krivda; če se Ti zdaj jeziš na iue in bi bil rad vse sain pri materi, tudi ni nioja kiivda. Tega, kar je bilo, Ti ne bodeš izpremenil. Tu je moja bratska roka: prijatelja bodiva in prijateljski podjiirajva mater. Ce ti ni prav, da jo skupno, dajva j(i vsak za se po svoji moči. Kdor zna bol.je, široko inu polje«. Mlajšemu bratu pa to ni ugajalo. Trdil je, da je on najmlajši sin, kalerega je mati najraje imela, da ima on tudi muter najraje, on . . . on in le on. Mati je žaloslno gledala nesrečni razpor. S časoma .se je ta bratovska pravda raznesla čez brib in dol širom mile Slovenije. Skoro vsakemu je bilo več ali inanj znano o čudnih bratib. Kadar sta se doma sešla, ponovil se je stari »ravs-kavs«, kolikor  je bilo mogoče bolj živo, ker mlajši je trdil, da. tisto >cincanje za plotom« ne velja. Glovek mora biti odločen. Nemalokrat je poslušala na ulici množica ljudij čudni prepir. Kakur povsod, tako sta bili tudi nied njimi knialu dve stranki. (Saj je mnogo ljudij na svetu, ki ničesar ne mislijo). Jedni so se potezali za mlajšega, drugi za starejšega brata. Veeina je pa stala mirno, zmajevala z glavami in se pnsmehovala. Ko sta se brala v jezi in ne z najlepšimi pozdravi razbajala, spreinljali so ja prijatelji na obe nasprotni strani. Obe stranki sta odločno trdili svoje pravice in svojo neomadeževano narodno čast ter prepevali: »Živeli Slovenci Na vse večne čase!« Hudnbni sosed je pa dostavil: »Vedno se in pridno Trgajte za lase!« Z vedniui zlmdanjem sta drug drugeinu kopala prezgiidnji grnb. Zadnji čas nista že imela med ljudmi in celo med svojimi prijatelji nobene veljave več. Tužno je plakala mati na ranih grobovib svojih sinov. Zlobni sosed si je pa zadovoljno mel roke govorcč sam s seboj: »Posrečilo se nii je!« — Gospod urednik! Vem, da ste že mislili čitajoč to fantazijo: pesiinist je danes zgrešil pravo adresn. Ne, ni tako! Hotel seni pokazati primer posledkov žalostn-e nesloge. Saj se tudi pripovedi časi začenjajo z »eksepelnom«. Tudi pravijo, da so nauki v obliki povesti posneti bolj umljivi. Ce so osebe komu kaj znane, ne niorem. pomagati. (last mi je prištevati se zmernim realistoin in osobe svoje jemljem iz vsakdanjega življenja, najraje iz sedanjega časa, kojih mi ni treba daleč iskati. Gospod urednik! Č.e potrebujete še kakšnega pojasnila, evo me! Moja vest je eista. Niti obsodbe se ne bojim! Če se bode nadaljevalo o novem letu začeto delo — da- se bodemo namreo mejsobno grizli, žalnstna naiu majka! Vaš ^p.sH»/,s-r.