Letnik XXVII — Štev. 30 24. julija 1975 Cena 4,— šil. P. b. b. Erscheinungsort Klagenfurt. — Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Ugotavljanje zapira vrata »Koroški Slovenci vidimo vedno bolj potrjeno naše mnenje, da zvezna vlada pogovore z nami sploh ne jemlje resno,“ je dejal poslevo-deči podpredsednik dr. Matevž Grilc takoj po razgovorih zastopnikov treh strank, dne 16. julija, kjer so ponovno sklenili preštevanje. „Na eni strani se obljublja koroškim Slovencem pri zadnjih pogovorih z zvezno vlado dne 1. julija paket ukrepov v zaščito slovenske narodne skupnosti. Pri teh pogovorih ni bilo nobenega govora o kakšnih predpogojih za ta paket — morda v obliki kakšnega ugotavljanja. — Na drugi strani pa so se zdaj odločili — ponovno — v pogovoru treh v parlamentu zastopanih strank, katerih so se udeležili tudi zastopniki vladne stranke, da bodo le stavili takšen bistven pred- pogoj — namreč ugotavljanje manjšine. O takem ugotavljanju pa ni bilo govora pri zadnjih razgovorih z zastopstvom koroških Slovencev. Če hoče zvezni kancler zdaj — šele ko so razgovori mimo — staviti predpogoj za uresničitev paketa, potem podvomimo o verodostojnosti zvezne vlade kot partner za pogajanja. Narodni svet koroških Slovencev je poleg tega na svoji prejšnji seji ugotovil, da po uzakonitvi takšnega ugotavljanja tista baza, ki je bila ustvarjena za pogovore, ne obstoji več. Pogovorov z zvezno vlado, ki pa bodo še pred naslednjo zakonodajno periodo, se bomo udeležili, vendar glede možnih uspehov tega razgovora nimamo nobenih iluzij. Kajati z načrtovanim ugotav- ljanjem manjšine kot demoklejevim mečem nad glavami koroških Slovencev bo plodovit pogovor le težko možen,“ je zaključil dr. Matevž Grilc. Kirchsthlager: postopki ukinjeni Zvezni predsednik dr. Rudolf Kirchschlager je na predlog ministra za pravosodje, dr. Christiana Brode, ukinil kazenski postopek proti atentatorjem na Porzeschar-te. Južnotirolski aktivisti Peter Kie-nesberger, Egon Kufner in dr. Er-hard Hartung so bili leta 1968 obsojeni zaradi umora, toda vrhovno sodišče je obsodbo razveljavilo, namesto tega pa dalo nalog, da se uvede postopek po zakonu o razstrelivu. Ta postopek je tekel do pomilostitve — kajti Hartung in Kufner sta bila pobegnila. Informacijski sestanki Narodnega sveta Narodni svet koroških Slovencev je na svoji zadnji seji v ponedeljek sklenil, da bo izvedel jeseni vrsto informacijskih sestankov po podeželju. Na teh sestankih naj bi se predvsem obravnavala vprašanja v zvezi s predlogi za uresničitev člena 7 državne pogodbe. Ljudje v naših krajih bodo po teh sestankih informirani predvsem o načrtovanem paketu ukrepov v zaščito slovenske narodne skupnosti na Koroškem. To jesensko informacijsko kampanjo bo Narodni svet koroških Slovencev povezal tudi z večjo akcijo za pridobivanje novih članov NSKS. V težko jesensko delo gre Zadružništvo je v razvoju industrijske družbe postalo steber, brez katerega bi drobno kmetijstvo — to so kmečka gospodarstva — ne moglo več obstajati. To resnico je vnovič potrdil potek nedavne proslave 75-letnice obstoja osrednjega združenja kmetijskega zadružništva na Koroškem, to je Koroške Raiffeisnove zveze. Iz govorov in poročil ob tej priložnosti, je mogoče povzeti, da so se strukture zadružne dejavnosti na podeželju tekom sto let bistveno spremenile. Na začetku je bilo hranilništvo in posojilništvo hrbtenica kmečkih ljudi, ki so prišli v stisko in katerih eksistenca je bila ogrožena. Začetkom dvajsetega stoletja pa je postajalo čedalje bolj očitno, da medsebojna pomoč z denarjem problemov kmečkih ljudi in podeželja | v razvijajoči se industrijski in kapi-. talni koncentraciji ne more več u-strezno rešiti. Potreba po blagovnem zadružništvu je postajala čedalje bolj očitna. Kmečki ljudje so poleg posojilništva potrebovali tudi zadružne organizacije, ki so skrbele za odkup njihovih pridelkov, na drugi strani pa za oskrbo z reprodukcijskim materialom. Pomen spretnega blagovnega zadružništva je naraščal zlasti v zadnjih 25 letih. V tem času pa se je pričela porajati tudi potreba po nadaljni obliki zadružne dejavnosti, po zadružni kooperaciji v kmetijski pro-| izvodnji s ciljem združevanja kmetov v proizvodnji, v poenotenju in torej Narodni svet dobro pripravljen. Predsedstvo NSKS je na zadnji seji tudi ustanovilo tri delovne komisije, ki bodo v zadevah določil člena 7 državne pogodbe izdelale alternativne predloge. Ti delovni odbori bodo delovali in zasedali tudi skozi poletje. Vsaka komisija ima svoj delokrog: prva bo obravnavala šolska vprašanja, druga vprašanja sodnega jezika in tretja zadevo upravnega jezika. Komisije tvorijo predvsem strokovnjaki. Zaključki teh delovnih odborov naj bi se diskutirali tudi pri jesenskih sestankih NSKS. V zadevi hujskaške pridige go- zboljševanju kvalitete pridelkov in v skupni ponudbi na trgu industrijskih centrov in mest. Koroško kmetijsko zadružništvo je doslej vse te faze svojega razvoja uspešno prehodilo. Delo njegovih organizacij in ustanov občuti v neki meri vsak podeželski človek in ima od njega svoje koristi. O tem delu samo nekaj globalnih podatkov iz zadnjih let. Kreditni sektor kmetijskega zadružništva Raiffeisnovega sistema je na Koroškem na strani vlog med letom 1969 in 1974 zabeležil oči-viden napredek. Obseg vlog je v tem času narasel od 540 na 2330 milijonov šilingov. Ta porast je na drugi strani omogočil porast posojil na vrednost več kot milijarde šilingov. V sklopu kreditnega sektorja je treba omeniti še hranilnico za gradbeno varčevanje, ki ima sklenjenih pogodb v vrednosti 630 milijonov šilingov. Celovito gledano je v zadnjih letih bilančna vsota kreditnega sektorja narasla na dobrih 7 milijard šilingov, kar omogoča kreditno sposobnost v višini 3,6 milijarde šilingov. Blagovni sektor koroškega kmetijskega zadružništva je razdeljen na splošni blagovni oddelek, na tovarno močnih krmil in nastrojni oddelek. Do leta 1971 je v njegov sklop sodil še oddelek za promet z živino z industrijo mesnih izdelkov. Medtem se je vendar ta oddelek pridružil poslovnemu združenju koroškega in štajerskega kmetijske- sposvetskega župnika Mucherja pa je sklenilo predsedstvo, da se bo zdaj, ko ordinariat ni ukrenil ničesar proti temu pridigarju, obrnil na kardinala dr. Franza Koniga ter na apostolskega nuncija na Dunaju, Opilia Rossija ter na vse slovenske škofe po svetu. Kardinal Konig, nuncij Rossi ter slovenski škofje Pri prometni nesreči je izgubil svoje življenje šef velike opozicijske stranke Avstrije, dr. Karl Schlein-zer. — V Brucku an der Mur na Štajerskem je zadremal za volanom svojega avtomobila, potem ko se je šele isti dan vrnil z dopusta v Sredozemlju. Posledice so bile katastrofalne: Schleinzerjev avto je zavil na levo in trčil s polno silo v turški kamion. Schleinzer je umrl na licu mesta. Namenjen je bil na Koroško, kjer so ga čakali svojci. Dr. Karl Schleinzer je bil rojen 8. januarja 1924 v St. Gertraudu v Labotski dolini. Leta 1946 se je poročil, leta 1948 je pričel s študijem agronomije, štiri leta pozneje je promoviral. Isto leto je postal refe- ga zadružništva AGROSSERTA za mleko in mlečne izdelke, za živino in mesne izdelke, za sadje in zelenjavo in za med. Blagovni sektor je lani svoj celokupni promet povečal za 12 odstotkov na 760 milijonov šilingov. V splošnem blagovnem oddelku je lani menjalo 162.000 ton blaga svojega lastnika. Glavnino tega blaga so predstavljala gnojila (74.000 ton), krmno žito (55.000 ton) in koruza (35.000 ton). Ta promet je dosegel vrednost 282,5 milijona šilingov. Na drugem mestu je stal v blagovnem sektorju strojni oddelek. Njegov promet je v zadnjih šestih letih skokovito naraščal in je lani dosegel vrednost 250 milijonov šilingov. V tem prometu promet strojnega servisa ni vključen. Njegovih 14 delavnic je imelo blizu 44 milijonov šilingov prometa. Tovarna močnih krmil koroške Raiffeisnove zveze je bila zgrajena leta 1962. Na začetku je imela 3500 ton letnega prometa. Do leta 1972 je njen promet narasel na 60.000 ton, od tedaj naprej pa je zaradi podražitve krmil pričel ta promet rahlo upadati in je lani znašal nekaj nad 53.000 ton. Po vrednosti je znašal nekaj nad 200 milijonov šilingov. Na področju kooperacije v kmetijski proizvodnji deluje koroška zadružna zveza s kmetijsko zbornico in s proizvodnimi krožki zlasti na področju z rej e pujskov, perutninarstva in pitanja goveje živine, ki jih pospešuje z ustreznimi naj bi poskrbeli za to, da se uvede proti župniku Mucherju postopek, da bo odstranjen s tako odgovornega mesta, kot je to romarska farna cerkev Gospa Sveta. Adresati bodo dobili tudi tozadevni informacijski material, kot dobesedni prepis Mucherjevega govora. rent kmetijske zbornice, leta 1954 je postal uradnik deželne vlade, leta 1956 deželni poslanec, leta 1957 poslevodja Bauernbunda, leta 1959 šef koroške OVP in leto navrh agrarni referent v deželni vladi. Leta 1961 je postal minister za obrambo, leta 1962 je bil izvoljen v parlament. V Klausovi vladi 1964 je postal minister za poljedelstvo. Leta 1971 je postal — po kratki dobi kot generalni tajnik — šef OVP. Za državnozborske volitve 5. oktobra je bil predviden kot kandidat OVP za zveznega kanclerja. Njegova smrt pa je postavila tudi njegovo stranko pred odločitev: 10 tednov pred volilnim pohodom mora OVP iskati novega kandidata za krediti. Takih krožkov je v deželi okoli 20. Od njih je 14 takih, ki se bavijo z zrejo pujskov za večja pi-tališča, trije pa se bavijo s pitanjem goveje živine. V njih je lani blizu 6000 kmetov prodalo pujskov in bikov v vrednosti 50 milijonov šilingov. Njihova dejavnost se zadnja tri leta izredno močno razvija. Nanizani fragmenti iz obsežne dejavnosti koroškega kmetijskega zadružništva kažejo, da se je tudi na Koroškem kmetijsko zadružništvo razvilo v dejavnika, ki se uspešno bori proti izkoreninjenju kmečkih ljudi s strani industrijske družbe in proti poizkusom diktiranja cen in dobičkov s strani privatne industrije in trgovine. Fanfani odvaljen Težke izgube pri letošnjih regionalnih volitvah v Italiji so privedle do tega, da je moral vzeti klobuk šef italijanskih demokristjanov, Amintore Fanfani. Fanfani, ki ima sicer že 67 let, do zadnjega ni hotel s svojega mesta. Šele, ko so mu izrekli jasno nezaupnico (109 glasov proti, 69 za), je moral iti. Njegov naslednik je postal kot kandidat kompromisa Emilio Piccoli. Njegove predstave o stranki pa se bistveno krijejo s predstavami Fanfa-nija, tako da veliko opazovalcev dvomi, ali bo zmogel Piccoli reformirati stranko. So nase pravice luksus! Če se koroški Slovenec hoče po-služiti svojih pravic, ki mu gredo po državni pogodbi, večkrat pretrpi škodo sam. Konkreten primer je postal te dni znan. Na obmejnem prehodu Ljubelj sta se hotela Franc Šmid in Feliks VVieser poslužiti svoje pravice do slovenskega uradnega jezika in sta zato zahtevala od carinikov, da uradujejo z njima slovensko. Odgovor je bil, da bo treba iti v dolino in poklicati tolmača, ker ga na obmejnem prehodu ni bilo. Če bi se Šmid in VVieser dejansko hotela privoščiti „luksus“ slovenskega uradovanja, bi morala počakati nekaj ur. Tako pa sta imela s seboj malega otroka in sta se vdala usodi ter se pustila odpraviti nemško. Mentaliteta velikega števila uradnikov je dejansko taka, da smatrajo pravice koroških Slovencev kot luksus. Zanje je potem logično, da morajo Slovenci za ta „luk-sus“ plačati — s tem, da čakajo. Samo da tako nastrojenje ne priča o enakopravnosti na Koroškem. Nemščina vsekakor še ni luksus. zveznega kanclerja. Na izrednem občnem zboru nameravajo ta problem hitro rešiti — skupno z va-kantnim mestom partijskega šefa. Favorit za obe funkciji je ravnatelj girocentrale dr. Josef Taus. ..mladje 18“ izšlo Ravnokar je izšla 18. številka slovenske kulturne revije mladje, mladje je sploh edina literarna revija na Koroškem. Poleg literarnih prispevkov, tokrat Florijana Lipuša, Štefke Vau-ti, Andreja Mocharja, Milene Mer-lakove-Detela, objavlja mladje še poezijo in prozo dveh nemško pišočih avstrijskih avtorjev, ki pa sta oba slovenskega porekla: to sta M. G. Kamnik in Peter Kersche, znani prevajalec moderne slovenske lirike. V obširnem prispevku obravnava mladje nadalje še trenutne smeri političnega razvoja, v drugem spisu pa osvetljuje avtor avstrijsko narodnostno politiko nasproti koroškim Slovencem. Ker izhaja mladje v posebnem kulturnogeografičnem kraju, objavlja mladje tradicionalno v vsaki številki tudi dela katerega nemško pišočega avtorja in ga na ta način predstavi slovenskemu kulturnemu krogu. Klub slovenskih občinskih odbornikov je na svoji zadnji seji sklenil, da bo svojo jesensko delovno sezono začel s prezentacijo natančne analize deželnozborskih volitev. To analizo je izdelal vodja klubskega biroja Franc VVedenig. Nadaljno težišče jesenskega dela Kluba slovenskih občinskih odbornikov bo vrsta tečajev in šolanj mandatarjev o komunalnih problemih. Neenako ravnanje ordinariata Na 2. in 3. strani te številke ponatiskujemo tokrat dve pridigi. Obe sta zbudili v javnosti veliko pozornost. Na drugi strani najdete pridigo ob priliki otvoritve šole na Potočah pri Suhi leta 1950. Na tretji pa pridigo ob blagoslovitvi zastave abvvehrkampferbunda v Vernberku leta 1975. Ob odprtju šole leta 1950 je pridigar dejal, da mora šola vzgojiti otroke v njih materinem jeziku. Letos pa je na žegnanju zastave tamkajšnji pridigar zahteval odstranitev dvojezičnih napisov. Na zahtevo po pouku v materinem jeziku je ordinariat reagiral s premestitvijo, na zahtevo po odstranitvi dvojezičnih napisov pa ni ukrenil ničesar. — Kajti za pouk v materinščini se je izrekel slovenski duhovnik Tomaž Holmar, ki je bil za to premeščen, župnik Mucher pa je ostal nekaznovan. Primerjajte sami! Gospodarstvo: kmetijsko zadružništvo na Koroškem Karl Schleinzer se je ponesrečil Nagovor provizoija Tomaža Holmaija v Potočah 1950 Verehrte Festgaste, liebe Glaubigen! Es ist uberaus sinnvoll, daB die Schul-behorde zu diesem heutigen hochbe-deutungsvollen AnlaB die Kirche einge-laden hat, den VVeiheakt zu vollfuhren. Die Kirche ist es ja, die seit den Jah-ren, wo die Tyrannei und die Unfrei-heit aufgehdrt haben, unzahlige Schu-len und Erziehungsinstitute liber die ganze Erde gesat hat. Sie hat uns ja unsere Kultur uberbracht aus dem Al-tertum oder hat uns die neue, christ-liche gegeben. Sie hat ja einen zwei-fachen Rechtstitel, mit dem sie ihr Wort fiihrt im Schulvvesen: Das eine ist das Wort, das der Herr und Griinder der Kirche gesprochen hat: Gehet hin und lehret alle Volker! Und der andere Rechtstitel ist ihre ubernatiirliche Mut-terschaft, in der und mit der sie den Menschen in eine ubernatiirliche Ord-nung hineingebiert. Diese zwei Rechtstitel iibernaturlicher Ordnung begriin-den das Recht der Kirche, nicht nur Schulen zu griinden, Schulen zu er-halten, sondern sie geben ihr auch das Recht, im Schulvvesen mitzusprechen in allen Dingen, die die Religion und Sittlichkeit betreffen. So vvollen wir denn den VVeiheakt der Kirche in Ehrfurcht als etvvas Kon-stitutionelles bei dieser Einvveihung der Schule aufnehmen und wir vvollen uns zunachst mit dem VVeiheakt bekannt machen vvie er im kirchlichen VVeihe-ritual vorgesehen ist. Es ist selbstverstandlich zu ervvar-ten, daB die VVeihegebote der Kirche bei der Einvveihung der Schule davon sprechen, daB die Schule moglichst viel Segen iiber die Lehrkunden und Ler-nenden bringen moge; daB die in diesem VVeiheakt bittet um Gaben des Geistes um VVeisheit und Verstandes-gaben, daB sie um Gottes Schutz bittet; und so lauten auch ihre Gebete. Sie fleht Gott an, er moge seinen Schutzengel liber das Haus senden, damit er die darin VVohnenden, die Lehrenden und Lernenden beschiitze und beschirme. Sie bittet vveiter, Sie bitte vveiter, und es talit auf, daB es ei-gentlich nicht Gaben des Geistes sind in erster Linie vvorum sie bittet: Sie fleht dann vveiter um Gesundheit und die Furcht Gottes, um Heiligkeit, um Tugendkraft, um Ruhm, Demut, Giite, Frommigkeit, Milde, Gelehrigkeit, Er-fiillung des Gesetzes, Gehorsam und Dankbarkeit gegeniiber Gott sovvie um die siebengestaltige Gnade des Heiligen Geistes. Diese Gaben moge Gott den Lehrenden und Lernenden verleihen. Das ist es, vvorum die Kirche im VVeihe-gebet fleht. Aber das ist noch nicht alles. Schon dieses allein macht uns klar, vvie weit und vvie aufgeschlossen die Kirche das Schulvvesen sieht. Sie sieht in der Schule die Entfaltung des ganzen Le-bens und deshalb fleht sie auch um alle Gaben, die der Mensch fiir sein Dasein braucht. Sie sieht immer die Ganzheit des menschlichen Lebens und bittet um Harmonie der Gaben, die Gott den Menschen und Erziehern und zu Erziehenden schenken moge. Und eine Gabe ist es, die ich bisher nicht ervvahnt habe, die aber an ganz hervorragender Stelle in diesem VVeiheakt steht: Es ist die Gabe des Friedens. Der Friede ist es vor allem, den Kirche einer Schule vviinscht, und der Friede ist es, die Segnung des Friedens, die sie ausspricht, wo sie eine Schule neu einvveiht. Gleich, vvenn der Priester zum Hause kommt, zum Schulhause, ist das erste Wort, das er spricht, der GruB, den der Herr befohlen hat, immer vvenn seine Apostel zu einem Hause kom-men: „Friede sei diesem Hause!" — Das erste VVort ist „Frieden“! Und wo der vveihende Priester das Haus betritt, spricht er vvieder im Auftrage der Kirche: „Friede sei diesem Hause!" An erster Stelle steht dieser GruB bei der Einvveihung eines Schulhauses, und dieser VVunsch vvird eigens noch be-griindet. VVenn die Kirche ihr VVeihe-gebet spricht, dann begrundet sie ihre Bitte, die vorzuglichste Bitte, die sie ausspricht. Und dadurch daB sie ge-rade den Frieden, den Friedensvvunsch, das Friedensgebet begrundet, hebt die Kirche vviederum gerade dieses VVort hervor: Sie spricht: „0 Herr, der Du zu Deinen Aposteln gesagt hast, in vvel-ches Haus ihr immer eintretet, entbie-tet ihm den GruB und saget: ,Friede sei diesem Hause’.“ VVir bitten Dich, es moge jener Friede iiber dieses Haus, das fiir den Unterricht der Jugend be-stimmt ist, und die darin VVohnenden, die Lehrenden und die Lernenden kom-men. Und dann vviederholt sich noch dieser Friedensvvunsch der Kirche. In einem Gebet spricht der Priester: „Bei meinem Eintreten erfolge durch die Verdienste deiner Heiligen die Flucht des Bosen und die Ankunft des Frie-densengels". In einem anderen: „Deine heiligen Engel mdgen darin vvohnen und alle darin VVohnenden, die Lehrenden und Lernenden, in Frieden bevvahren." Es ist vvohl selbstverstandlich, daB vvir nicht viel daruber fragen vverden, vvar fiir ein Friede denn gemeint ist, vvenn die Kirche vom Frieden spricht. VVenn die Kirche vom Frieden spricht, meint sie zunachst den Frieden mit Gott, Herzensfrieden. Die heiligmachen-de Gnade und diesen Frieden vviinscht die Kirche vor allem der Schule, daB die Kinder mit Gott verbunden voran-schreiten nicht nur in der VVeisheit dieser VVelt, sondern auch in der Furcht des Herrn, in der himmlischen VVissen-schaft, damit sie den VVeg zu ihrem vvahren und letzten Ziel finden! Sodann meint die Kirche auch den anderen Frieden, das Unbehelligtsein vom Feinde, Freisein von feindlichen Einfliissen und Frieden der Bevvohner untereinander. VVir miissen, um diesen Frieden den Gott des Friedens bitten und durch gute VVerke der Reue und der Siihne das Gebet stiitzen. VVir miis-sen durch diese guten VVerke die gott-liche Majestat versohnen. Hiezu er-mahnt uns der jetzige Heilige Vater. Es ist erst in diesem Jahre 19. 7. 1950 eine Enzyklika des Heiligen Vaters er-schienen und da erinnert er uns noch vveiter und ermahnt uns nicht allein zum Gebet, nicht allein zu VVerken der Reue und BuBe, sondern er ermahnt uns auch, daB vvir daran denken, aus vvelchen VVurzeln ein gerechter und dauerhafter Friede ervvachse und auf vvelche VVeise er erreicht und gesichert vverden kann. Er laBt sich nur auf den Fundamenten der christlichen Grund-satze und Le hren, die aufrichtig und gevvissenhaft in die Tat umgesetzt vverden miissen, erlangen. Diese Grund-satze und Lehren mahnen die Menschen zur VVahrheit, zur Gerechtigkeit und Nachstenliebe. Sie zahmen ihre Geliichte und zvvingen die Sinne dem Verstand zu gehorchen. Den Verstand vvieder bevvegen sie, sich Gott zu un-tervverfen. Liebe Glaubige, verehrte Festgaste! Es hieBe den kirchlichen VVeiheakt zu einer leeren Zeremonie herabdrucken und uns lacherlich machen, vvenn vvir nicht gevvillt sind, das, vvas bei uns den Frieden stort, auszumerzen und alles, vvas den Frieden bringt zu fordern, so-weit es in der Macht jeder einzelnen Person liegt. VVie so vielerorts, so gibt es auch in unserer Diozese manches, vvas auf dem Gebiete der Schule den Frieden und somit den Frieden im Lande Karn-ten stort. Mit ihren Gebeten macht uns die Kirche aufmerksam, daB zu einem gedeihlichen Schulleben vor allem der Friede notvvendig ist und sie, die alte Erzieherin der Menschheit muB das vvohl am besten vvissen. Und eigent-lich ist das schon eine alte Schulvveis-heit, denn der Lateiner sagt: „lnter ar-ma silent Musae," d. h. „Unter VVaffen-gerassel, da kommen die schonen Kunste nicht voran". Dahin geht aber auch unser aller VVunsch, Friede. Gerade in der heutigen Zeit — und vvenn vvir diese Schule betrachten und die Schulen unserer Gegend •— mus-sen vvir sagen: Gerade der Unfriede, gerade die Unruhe der Zeit, haben einer gedeihlichen Entvvicklung der Schule und einer gedeihlichen Entvvicklung der Kinder in der Schule ge-schadet und alle Einsichtigen miissen das immer vvieder bemerken. So ist es auch unser sehnlicher VVunsch, unser Herzensvvunsch, es moge Frieden hier vvalten, damit die Schule ihre VVirksam-keit voli und ganz erfiillen kann. So vverden dann vvir mit unserem ganzen Herzen uns anschlieBen konnen, dem VVunsche der Kirche und dem VVeihe-gebet der Kirche, und vvir vvollen auch mit unserem ganzen Herzen mitspre-chen: Es moge der Friede herabkom-men iiber dieses Haus und die Mit-vvohnenden! Aber es vvare zu vvenig, vvollten vvir mit VVorten nur um Frieden bitten. VVir sollen bitten und beten zum Gott des Friedens, von dem der christliche Friede stammt. Der Heilige Vater hat uns gerade in diesem Jahr vviederholt auf-gerufen, vvir sollen um den Frieden bit- ten. Denn das Gebet ist es, das uns den Frieden von Gott erfleht. Aber nicht allein das Gebet. Wir miissen das Gebet auch stiitzen durch gute VVerke. Durch gute VVerke, die Frieden schaffend in unseren Alltag hineingreifen und ihn — christlichen Grundsatzen gemaB — formen. VViirden vvir dabei nicht auch die friedenstd-renden Dinge unseres Alltages vvenig-stens zum Teil hinreichend konkret be-riihren, so vvare diese Ansprache nur ein unverbindliches Vorbeireden an der VVirklichkeit unseres Alltags. Helfen kann nur, vvenn vvir den Tatsachen in die Augen blicken. Und nicht Tatsachen als nicht bestehend und Nichtbestehen-des als Tatsachen hinstellen. Die VVahrheit ist es, sagt der Heilige Vater, die uns frei macht und dem Frieden den G rund legt. Sodann vvollen vvir beden-ken, daB Forderungen des Naturrechts in ihrer Harmonie auch anerkannt vverden miissen und daran unsere Schul-verhaltnisse zu beurteilen sind. VVir vvollen bedenken, vvie unsere Schule zu fassen ist, damit sie den gerechten Forderungen der Gerechtigkeit und Liebe entspricht. So vvollen vvir dann zum Frieden beitragen. Nur dann vvird unsere VVeihe keine leere Zeremonie und unser Gebet kein leeres Lippenge-schvvatz sein. Tatsachen! Tatsache ist, daB in unserem Lande Karnten, in unserer Diozese Karnten zvvei Volker beheimatet sind. Tatsache ist es auch, daB man in den vergangenen Jahrzehnten alles darangesetzt hat, die Sprache des einen, machtigeren Volkes, die aus-schlieBliche Geltung in der Schule zu verschaffen, selbst gegen den Eltern-vvillen und unter Verletzung des Staats-grundgesetzes. Tatsache ist, daB auch diesen Schulen Menschen hervorge-gangen sind, die ihrem eigenen Volks-tum entfremdet vvorden sind. Tatsache ist, daB das eine Volk in der Schule nicht die Gleichberechtigung genieBt, da fiir dessen Sprache nur vvenige Lehrer die erforderliche Vorbildung be-sitzen. Tatsache ist, daB ein Gesetz be-steht, daB den naturrechtlichen Forderungen nach Moglichkeit entspricht. Es ist aber auch Tatsache, daB dieses Gesetz nicht durchgefiihrt ist. Tatsache ist, daB gegen dieses nicht durch-gefiihrte Gesetz in blindem HaB gegen das eine Volk gehetzt vvird und daB man die Abschaffung dieses Gesetzes er-reichen vvill. Das sind alles Tatsachen, die eine Verletzung des Naturrechtes bedeuten und somit eine Storung des Friedens im Lande darstellen. Man be-ruft sich auf das Elternrecht. Es ist ein Recht der Eltern, das unverletzbar ist, das Recht der Eltern, die Nachkom-men zu erziehen, ein Recht, das jedem Recht der Volksgemeinschaft und des Staates vorausgeht und darum ein un-verletzliches Recht gegeniiber jeder ir-dischen Macht. Es ist ein unverletz-bares Recht, aber nicht ein unbegrenz-tes. Es hat seine Grenzen vvie jedes andere irdische Recht an allen iiber-geordneten und gleichvvertigen Rech-ten. Es muB auch dieses Recht in Harmonie mit allen anderen Forderungen der Sittlichkeit und des Gemeinvvohles angevvandt vverden. Ganz und gar kann man vom Elternrechte nicht sprechen und es nicht als Begriindung anfiihren, vvenn die AuBerung des VVillens der Eltern aus irgendeinem G runde nicht einvvandfrei zustandekommen konnte. So sagt der Papst in seiner Enzyklika „ M it brennender Sorge": „Die Gesetze und anderen MaBnahmen, die dieses naturrechtlich gegebene Recht der Eltern in Schulfragen ausscheiden oder mit List oder Gevvalt dieses ungultig machen, sind im Gegensatz zum Natur-recht und sind im tiefsten und letzten Kern unsittlich. Die Kirche als berufe-ne Huterin und Auslegerin des gottli-chen Naturrechtes kann nicht anders, als die Einschreibungen in die Schule, die in letzter Zeit (geschrieben am 13. 3. 1937) im Zustand einer offensichtli-chen Unfreiheit durchgefiihrt vvurden, als ein Produkt der Gevvalt zu bezeich-nen, dem jedvveder Charakter der RechtmaBigkeit fehlt." Hiemit sei nur auf einige Gegensatze hingevviesen, vvelche die beiden Volker in Karnten trennen und spalten und das friedliche Nebeneinanderblei-ben unmoglich machen. Nicht um zu vervvundern, sei dieses gesagt, sondern um zu heilen. Der vvahre Frie-denswille sucht einen Weg; der jetzt regierende Heilige Vater hat ihn vviederholt gevviesen. Zur Vervvirklichung eines Rechtsfriedens zitiert der Papst mehrere Punkte, einschlagige seien hier angefiihrt: das Recht auf Leben und Ar-beit aller Nationen, der groBen und der kleinen, der machtigen und schvva-chen. Es betont der HI. Vater, daB der Lebensvville der einen Nation nicht den Tod und den Untergang der anderen bedeuten darf. Ein anderer Punkt ist eine gleichmaBige, vvohldurchdaichte und allen gerechte Revision der Ver-trage, um die gerechten Bediirfnisse aller Staaten und Volker im entspre-chenden Rahmen zu befriedigen, be-sonders die der Volksminderheiten. In der bereits angefiihrten Enzyklika vom 19. 7. 1950, heiBt es: „Der HaB hat noch nie etvvas Gutes geschaffen. Selbstverstandlich miissen die armen Menschen-klassen auf einen vviirdigen Stand ge-bracht vverden, aber nicht durch Krieg, sondern durch eine gerechte Gesetz-gebung. BloB miissen auch die Gegensatze im Zeichen der VVahrheit und Gerechtigkeit iibervvunden vverden." Die Substanz der papstlichen Lehre ist darauf ausgerichtet, daB die neue Ordnung nicht als etvvas rein auBer-licher Mechanismus aufgefaBt vverden diirfe, nur auf der Basis einer Macht, ohne innere Ehrlichkeit, ohne ein voll-kommenes Hineinleben, ohne Freude und Frieden, ohne Ehre und VVert." Feindschaft, MiBtrauen, Eigennutz als Grundlage und Rechtsnorm, zu groBe Unterschiede auf dem vvirtschaftlichen Gebiet, Egoismus, ali das muB man iibervvinden und im Gebet, Apostolat und Tat die Grundlagen fiir eine neue Ordnung schaffen." Und noch das sagt der HI. Vater: „Ein christliches Volk darf sich nicht abkapseln, vvenn Hilferufe der vvirt-schaftlich Schvvachen an sein Ohr drin-gen; vvenn er die Abirrungen eines blinden Nationalismus, der die Ver-bindung der einzelnen Volker untereinander leugnet, erkennt. Oder vvenn er jene Verbindung, die jedem mannig-faltige Aufgaben gegeniiber der gros-sen Volkerfamilie auferlegt, mit den FiiBen trampelt. Was ich tue ist, daB ich folgenden VVorten des Heiligen Vaters, der die Priester auffordert zur Verkiindigung, Geltendmachung und Verteidigung der VVahrheit und freimiiti-gen Anvvendung auf die uns umgeben-de VVirklichkeit. Die VVorte des HI. Vaters lauten vveiter: „Die erste, selbst-verstandliche Gabe der Liebe seitens des Priesters zu seiner Umvvelt ist, der Dienst der VVahrheit, und z vvar der ganzen VVahrheit. Die Entlarvung des Irr-tums in vvelcher Form und Verkfeidung, in vvelcher Schminke er einherschreite. Verzichtet er darauf, vvare das nicht nur ein Verrat an Gott, er vvare auch eine Sunde an der vvahren VVohlfahrt seines eigenen Volkes. Diesen VVorten des Stellvertreters Christi auf Erden folgend und meinem eigenen Gevvissen, muB ich es vvagen, friiher auf die friedens-storenden Ursachen in unserem Lande anlaBlich dieser Schulfeier, in der vvir Gott um Frieden anfiehen, freimiitig hinzuvveisen. Ich vveiB, durch Verkennung meiner VVorte vvenn man sie als politisch hinstellen und dadurch vverden sie trach-ten, meine VVorte, die VVorte der Kirche, VVorte des Stellvertreters Christi auf Erden, in den Augen der Allgemein-heit herabzusetzen. Auf manchen mag ja das VVort „die Politik von der Religion trennen" Eindruck zu machen, es ist freilich angenehmer, vorsichtig iiber die Dinge des offentlichen Lebens sich zu auBern, um ja bei niemand anzustoBen. Da ist es schvver und milhevoll, aber auch vvirklich katho-lisch, daB ich den Lehm dieser VVelt in die Hand nehme, damit vvir fiir Gott und das menschliche Gliick aus ihr bauen und es nicht so machen als jene Christen, die sich von der Offent-lichkeit zuriickziehen, sei es vveil ste das Christentum falsch auffassen, oder vveil sie sich kilhl berechnend bemii-hen, ihre Zukunft sicherzustellen. Sie meinen: Man kann nie vvissen, vvas noch kommt. Doch eines kann man vvissen. VVenn die Guten sich zuriick-ziehen, machen sie den Raum frei fiir die dunklen Gestalten, die Unheilge-stalten, fiir die Gevvalt- und Blutmen-schen. VVenn die Katholiken ihre Hande in den SchoB legen, dann vverden die Zii-gel spielend jenen in die Hande kommen, deren Gesinnung vvenig fiir das Heil des Staates hoffen laBt. VVenn vvir bereit sind, die christlichen Grundsat-ze der Gerechtigkeit und Liebe in die Tat umzusetzen, dann ist unser VVeiheakt keine leere Formel und keine leere Zeremonie. Sind vvir aber dazu nicht bereit, dann sind vvir selbst schuld an den Folgen, die so daraus resultieren vvurden. Als durch das Schulgesetz vom 25.1 5. 1868 im kk. Gsterreich die Trennung der Kirche von der Schule ausgespro-chen vvurde, hatte der damalige Bi-? schof Josef Franz Rudigier einen Hir-tenbrief an die Glaubigen seiner Diozese geschrieben, iiber die Frage, vvie sie als katholische Christen beziiglich , der Schule zu denken und zu handeln ■ hatten. Dieser Hirtenbrief vvurde be-' schlagnahmt und dann vor einem Ge-j richte dem Bischof der ProzeB gemacht i vvegen Verbrechens gegen das Presse-gesetz. Der Bischof vvurde vom Kaiser begnadigt und der Bischof soli in einer Audienz das denkvvilrdige VVort gespro- i chen haben: „Majestat, die Generation, die in der neuen Schule auf G rund des neuen Gesetzes aufgezogen vvird, vvird Sie einmal vom Throne stiirzen!" j VVir vvissen, vvie sehr das VVort sich ; bevvahrheitet hat. Es soli auch fiir und ' die Mahnung der Kirche ein Menethe-kel bedeuten. Folgen vvir den Mahnun-gen der Kirche, dann vvohl uns, vvohl dem Vaterlande, vvohl dem Volke. Folgen vvir nicht, dann folgt das VVehe aus dem nichtchristlichen Verhalten aller verantvvortlichen Personlichkeiten. VVir vvollen aber unserem Herr VVunsche, der alten Menschenvveisheit, dem Rufe der Kirche folgend um den Frieden iiber diese Schule bitten, damit er in ihr vvalte und von ihr ausstrahle in die Umgebung. „HRVATSKE NOVINE“ HVALIJO „PRESSEDIENST“ NAŠEGA TEDNIKA „Naš tednik — Pressedienst in deutscher Sprache" je naletel na izredno dober odmev. Tudi list gradiščanskih Hrvatov, „Hrvatske no-vine“ je najnovejši produkt našega uredništva z zadoščenjem pozdravil in ugotovil: „Brez dvoma bi bilo za nas velike vrednosti, ako bi mi, po vzgledu koroških Slovencev, redno informirali v nemškem jeziku avstrijski tisk in druge kroge o naših problemih. Gotovo bi se morali v naših vrstah najti ljudje, ki bi bili pripravljeni, prevzeti to veliko nalogo. Ravno v zadnjem času smo namreč dobili izkušnjo, kako napačno so poučeni naši nemški sodržavljani o naši situaciji. Ne rečemo, da sploh nič ne vedo o težkočah, s katerimi se moramo dnevno boriti. Ali koliko je onih Avstrijcev, ki niti ne vedo, da so na Gradiščanskem ljudje s hrvaškim materinim jezikom! Posledice: premestitev in suspenza Velikovški okrajni glavar dr. VVagner in dvorni svetnik Ervvin Pabst J sta bila navzoča na otvoritvi šole v Potočah, 18. septembra 1950. Oba sta j potem — kot pišejo tudi tedanji časopisi — bila iniciativna, da je moral l provizor Tomaž Holmar s fare. Predlog za premestitev je — po tedanjih 5 časopisnih vesteh — stavila celo deželna vlada sama. Provizor Tomaž j Holmar je bil degradiran v kaplana in so ga premestili v St. Peter im j Katschtal. Ker pa se provizor Holmar ni mogel takoj umakniti s svoje ! fare — imel je tam namreč tudi gospodarstvo, ga je škof celo suspen- j diral za nekaj dni. Vsi časopisi so takrat pisali, češ da je Holmar hujskal I proti nemštvu. Kaj konkretnega pa pozneje nihče ni znal razbrati iz pri- j dige. Pridiga župnika Wilhelma Nudierja v Vernberku 1975 Verehrte Kampfer, Abvvehrkampfer, Traditionstrager, liebe Karntnerinnen und Karntner! Heute muB ich mich an meinen ei-genen Text genau halten. Ich muB auch vieles auslassen, viele Begriindungen, sonst ist kein Ende mehr dessen, was auch ich zu sagen hatte. Ich bin er-sucht worden, in Eurer Pfarre, in der Ortsgruppe VVernberg, das Fest der Abvvehrkampfer zu halten und den kath. Festgottesdienst zu halten. Als Pfarrer von Maria Saal, als gebiirtiger Karntner und als Sudkarntner, der Vater war bei Haimburg, die Mutter im Lavanttal zu Hause, ich begruBe die Lavanttaler besonders, habe ich die Einladung gerne angenommen, obvvohl ich ja an gerne angenommen, weil ich mich ge-Sonntagen von Maria Saal nur schvver wegkomme. Ich habe es auch deshalb rade mit unserem Abvvehrkampf und der Abstimmung und den Folgerungen daraus eingehend beschaftigt habe. Und gerade jetzt werden in Maria Saal vieie hunderte Sudtiroler ihren Wali-fahrtsgottesdienst halten, die bringen ihre Geistlichen mit, da bin ich frei ge-worden. Wir haben, Andachtige im Herrn, im heutigen Festtagsevangelium das Be-kenntnis des HI. Petrus gehort: „Du bist Christus, der Sohn des lebendigen Got-tes.“ Wir haben gehort, daB Christus ihn auf dieses offene personliche Bekenntnis hin zum ersten Papst eingesetzt hat, wegen eines Bekenntnisses. Wir wissen, daB die Kirche deshalb auf ihn gegrundet ist mit riesšgen Buchsta-ben zu diesem Bekenntnis an der In-nenwand der Kuppel des Petersdomes in Rom. Unser Gebet, unsere Gedan-ken, gitt heute in besonderer Weise deshalb nach Rom zum HI. Vater. Aber nicht nur an diesem Tage, sondern in diesem ganzen heiligen Jahr. Zehntau-sende pilgern nach Rom, um dieses anderen Bekenntnis eines freien Men-schen. Es vviderspricht daher dem Chri-stentum und der VVtirde des freien Menschen und Christen, meine Lieben, und das ist meine Oberzeugung, von uberzeugen und kein Millimeter ab-gehe. Wenn das personliche freie Bekenntnis eines Menschen nicht aner-kannt wird, wenn es unmoglich ge-macht wird, hintertrieben wird, oder wenn gar andere ihre Meinung und ihre Ziele an die Stelle des Bekenntnisses eines anderen setzen vvollen. Es ist daher unchristlich, wenn die Slovve-nenfuhrer, die sich christlich nennen, ein freies und geheimes Bekenntnis der Sudkarntner ablehnen. (Applaus.) Es ist unchristlich, wenn sie mit Aus-reden, unter Von/vanden und mit Dro-hungen eine undemokratische Ausle-gung und Anwendung der Artikel des Staatsvertrages zu erpressen suchen, undemokratisch und unchristlich deshalb, weil sie keine Rucksicht auf das Bekenntnis der Sudkarntner nehmen vvollen, das ist nicht Treue zum Staats-vertrag, das ist kein Schulz der Min-derheit, sondern Herrschaft der Min-derheit iiber die Mehrheit. (Applaus.) Das ist ostlicher Despotismus, nicht Christentum, Despotas, wir kennen das Wort. Auch nicht Demokratie. Es ist unchristlich, wenn die Karntner Dioze-sansynode 1971/1972 von zvveisprachi-gen Pfarren spricht und fiir diese Vor-schriften Erlasse angelegt hat, jedoch das Bekenntnis der Sudkarntner in die-sen Pfarren abgelehnt hat, weil man an-geblich nicht Prozente errechnen vvolle und keine nationale Entscheidungen treffen vvolle. Beides hat die Synode getan, beschlossen und vorgeschrie-ben, aber wie! Sie hat die Wahlen in die Pfarrgemeinderate gut beschlossen, da vverden Stimmen gezahlt, wird ge-reiht, vverden von selbst Prozente in rauhen Mengen errechnet (in Maria Posledice: Mudier ostane v fari 29. junija je gosposvetski župnik VVilhelm Mucher pridigal na žegnanju zastave za abvvehrkampferbund. Kljub izpadom proti cerkveni oblasti, kljub pozivom h kaznivim dejanjem, kljub protizakonitemu hujskanju proti slovenski narodni skupnosti: ordinariat ni ukrepal. Mucher je še danes župnik pri Gospe Sveti, enem od najbolj priljubljenih romarskih krajev na Koroškem. Pa tudi Mucherjevi izpadi proti slovenskima blagovestnikoma sv. Cirilu in sv. Metodu, njegovo rovarjenje proti sinodi in njegovi napadi na papeža Janeza XXIII. — vse to ordinariatu ni bilo vzrok dovolj, da bi ukrenilo primerne korake za Mucherjevo odstranitev s tega odgovornega mesta. Nasprotno: Abvvehrkampferbund se je zavzel za Mucher-la- In koroška Cerkev se boji abvvehrkampferbunda, čeprav je njegov Predsednik izstopil iz Cerkve, in je predsedenik strešne organizacije brez veroizpovedi. Bekenntnis zu erneuern und es dem HI. Petrus nachzusprechen, kein Hans Kiing und alle anderen Kiinge bringen es zusammen, wenn sie uns vom Gegenteil uberzeugen. Wer das kennt, weiB, was ich meine. Wir vvissen, die Kirche Christi ist dje Kirche des Papstes, der Bischbfe, der Priester, der Diakone und der Glau-digen. Genau dasselbe, mit ali diesen s der Stim-men erhielten, ungefahr soviel vvie Slovvenen in Stidkarnten, daB diese Kommunisten dort alle Macht in die Hand bekommen? Wie sie es mit Gevvalt durchzusetzen versuchen uid sind Sie daftir, daB die Sozialisten mit 3mal soviel und alle anderen doch nicht so stur, sondern tolerant sein sollen und den Kommunisten alle Macht tiberlas-sen sollen, den armen, vveil sie ohne- dies in der Minderheit sind und man sie sttitzen muB. Unsere Slovvenen haben ja auch bei der letzten Wahl einen Kommunisten gevvahlt, der nach der Wahl vom 2. Marž als Vertreter der Kommunisten nach Wien gegangen ist. Oder sind Sie daftir, daB die Sozialisten in Portugal und alle anderen selbstverstandlich jene Rechte und je-nen Anteil an der Regierung erhalten, der ihnen auf Grund ihrer Starke zu-kommt. Wir kennen die Antvvort. Den deutschen Stidkarntnern in den Pfar-ren, in den Schulen und Gemeinden aber vvill man einen Vorvvurf daraus machen, vvenn sie vvie die Sozialisten in Portugal nur das verlangen, vvas ihnen zusteht und nicht mehr. Es gibt in Lissabon auch einen katholischen Sender, den die Kommunisten auch in ihre Gevvalt bringen vvollen, soli man vielleicht den Katholiken dort sagen: „Seid doch tolerant und nicht so stur, laBt den armen Kommunisten den Sender, sie brauchen ja auch einen, um den Teufel zu predigen!" (Applaus.) — Nein, so geht es nicht. Man moge die Worte von Toleranz und Versohnung vorsichtiger gebrauchen und sie nicht als Ersatz fiir demokratische Gerech-tigkeit vervvenden, als Ersatz. Meine lieben Zuhorer, ich mufi zum Ende und zur Weihe der Fahne kom-men. Sonst kommen vvir nicht mehr dazu. Trotzdem mochte ich noch mein Karntner Bekenntnis ablegen, mein personliches. In der Fernsehsendung hat man abfailig tiber die Fahnenvveihe der Abvvehrkampfer, tiber den Heimat-dienst, tiber die deutschen Veranstal-tungen gesprochen. Ich sage dazu: Wir konnen nicht genug deutsche Trachtenvereine grtinden und andere Vereine und Ortsgruppen, deutsche. Wir konnen nicht genug deutsche Ver-anstaltungen halten, deutsche Fahnen vveihen und konnen diese nicht hoch genug in den Himmel hinaufheben. Damit alle Welt sieht, hier ist ein deut-sches Land, ein deutsches Territorium. (Starker Applaus.) Damit alle Welt sieht, hier ist nicht ein slovvenisches, sondern ein deutsches Land. In aller Welt wer-den die staatlichen Grenzen immer mehr nach den Volkstumsgrenzen ge-zogen, vveil es gevvohnlich keine bes-sere Losung gibt; Zypern vvird nicht anders gehen, eine Schvveiz gibt es nur einmal und nur im Westen. Niemals aber an der Grenze zum Osten vvie bei uns. Und eine Schvveiz hat es ja schon gegeben, die Monarchie, sie haben es ja zerschlagen deshalb. Wenn die Slovvenen erreichen, daB die Prozente nicht festgestellt und nicht nach dlesen Prozenten vorgegangen vvird, und vvenn es ihnen gelingt, im Ausland und in Wien die Meinung zu verbreiten, daB Stidkarnten slovvenisch ist, dann steht es schlecht um Karnten. Im Falle des Falles vverden sogar unsere Freunde im VVesten sagen: „Ja, vvas kann man den machen, das Land ist ja slovvenisch, das gehort zu Jugoslavvien." — Das ist die Gefahr, daB vvir dann sogar von unseren Freunden aufgegeben vverden. Im anderen Falle vverden gevviB auch die Russen sagen, das Land ist ja deutsch, das gehort nicht zu Jugoslavvien. Karnten ist nur deshalb bei Osterreich geblieben, vveil es ein deutsches Land vvar und sich eine deutsche Mehr-heit fiir Osterreich entschieden hat. Karnten vvird nur bei Osterreich und frei bleiben, vvenn es auch in Zukunft ein deutsches Land sein vvird. (Applaus.) Deshalb konnen vvir nicht genug deutsche Fahnen vveihen, auch vvenn es Miflgtinstigen in Wien gar nicht in den Kram paBt. (Applaus.) Deshalb mein vveiteres Bekenntnis: Die Ortstafeln dtirfen keine Ltige und kein Betrug sein! Die Tafeln, namlich so vvie sie aufgestellt vvaren, mit gleich groBen Inschrift fiir Deutsch und Slovvenisch, das vvar falsch, das vvar ge-fahrlich, deshalb muBten sie verschvvin-den. (Sehr starker Applaus.) Die gleich-groBen Inschriften besagten namlich, sovvie die vagen Vorschriften der Dio-zesansynode, hier gibt es ungefahr gleichviel Deutsche vvie Slovvenen. Im Ausland haben Slovvenen gesagt: „ln VVirklichkeit gibt es in Stidkarnten nur Slovvenen, denn die deutsche Auf-schrift ist nur deshalb auf der Tafel, vveil die Tafel in Osterreich steht und deutsch die Staatssprache ist." — Das ist die Gefahr der gleich groBen Inschriften. Diese Tafeln haben ein slovvenisches Territorium vorgetauscht, das nicht da ist. Wenn es da ist, ist es, vvir anerkennen es, aber es ist nicht da. Richtige Tafeln mtissen verschieden groBe Inschriften haben, vvie Ich es schon vor Jahren gefordert habe. Haar-genau. Bei 80 °/o Deutschen und 20 % Slovvenen im Orte muB die deutsche Inschrift 16 cm und die slovvenische 4 cm groB sein. (Starker Applaus.) Und die Prozentsatze mtissen, damit es auch ein Blinder sieht, eigens noch dabei stehen, damit keine Tauschung moglich ist. Dann sieht jeder Auslander, jeder Gast, vvie die Verhaltnisse hier sind und daB Stidkarnten ein deutsches Territorium ist. Und die Tafeln stehen ja nur fiir die, vvir vvissen ja ohnedies, vvie die Ortschaft heiBt. Meine Lieben, jetzt etvvas, gevvisse Leute — bin bald am SchluB — in Wien vverden ja Krampfe bekommen, vvenn sie horen und lesen, daB da ein Pfarrer so viel deutsch und von deutsch redet. Wenn er slovvenisch redet, macht es ihnen gar nichts. Sehen Sie, ich bin noch nicht zu Ende, sehen Sie: Meine Mutter, meine selige Mutter, ist 93 Jah-re alt gevvorden und ich habe sie 53 Jahre lang gehabt, 40 Jahre vvar sie, vvie ich auf die Welt gekommen bin, ganz ein ttichtiges Brockl. Sie hat nur Osterreich gekannt, ist tiber Karnten nie hinausgekommen, hat nur die Monarchie gekannt, der Kaiser vvar ihr alles, vvas spater kam, hat nicht mehr gegolten. Meine Mutter aber hat mit mir, in ali den 53 Jahren nicht ein ein-ziges Wort Osterreichisch gesprochen, sondern immer nur deitsch. (Sehr starker Applaus.) — Ich vvare ein Trottel, vvenn ich mich da nicht als Deutscher bezeichnen vvurde. Deutscher in Osterreich. Ich mochte aber betonen, daB es nicht bei allen Stidkarntnern genau so ist. Es gibt da viele Stufen, muB ich eigens betonen. Noch ein kleines Bekenntnis: Wer sich im Grenzland Karnten als Slovvene bekennt, nimmt das Risiko auf sich, daB Karnten, als Slovvenisch-Karnten einmal zu Jugoslavvien kommt, frtiher oder spater. Der VVindische und der Deutsche, der sich als Deutscher bekennt, nimmt dieses Risiko um keinen Preis auf sich. (Applaus.) Er tut es nicht aus Verachtung des Slovveni-schen, vvie uns neuestens Psycholo-gen — gestern hab’ ich’s gelesen in der Zeitung — vveiB machen vvollen, sondern vvegen der politischen Folgen des Slovvenischen, nicht vvegen der Sprache, sondern vvegen der politischen Folgen der Sprache. Ubrigens fiir diesen Psychologen Daim und fiir die anderen, die Ministerin, haben vvir ja erstklassige Psychiater in Karnten, die sollen sich mit denen befassen. Fast mochte ich’s sagen, ich darfs nicht, fast mochte ich’s sagen: Herr Dr. Scrinzi, treten sie in Aktion auch bei diesem Psychologen Daim, oder ie sie heiBen! (Applaus.) Meine Lieben, ich muB aber klar stellen, vvenn die Stidkarntner sich mit Mehrheit freivvillig in geheimer Abstim-mung als Slovvenen bekennen und dieses Risiko von Jugoslavvien auf sich nehmen, vverde ich die Entscheidung anerkennen, vvenn es eine demokratische ist. Dann brauchen vvir aber den Fluchtvveg, die Tauernautobahn und alle Straflen und Ztige nach Salzburg und nach dem VVesten. Denn, meine lieben Abvvehrkampfer, ob vvir dann Waf-fen haben vverden vvie 1920, vvissen vvir nicht — das ist der Unterschied. In Bayern und in Deutschland haben Millionen von deutschen Ostfltichtlingen Platz gefunden, dort vvird auch noch ftir 100.000 deutsche Stidkarntner und alle Klagenfurter zusammen auch noch Platz sein. (Applaus.) Meine Lieben, damit es aber nicht dazu kommt, daftir vvollen vvir jetzt dann nach einem Gedicht die Fahnen vveihen, 'um den Schulz Gottes auf unsere Heimat her-abzurufen, um Gerechtigkeit ftir alle zu erbitten und, vvas das VVichtigste ist, um mit dem hi. Petrus unser christli-ches Bekenntnis abzulegen. Škotijan: pester večer Na pester večer je vabilo v nedeljo Slovensko prosvetno društvo „Vinko Poljanec" tako domačine kot tudi turiste. Slednje je hotelo društvo informirati v obliki kulturnega večera v farni dvorani v Škocija-nu o dejstvu, da živita na Koroškem dva naroda. O manjšini sicer okoli Klopinjskega jezera ni veliko duha ali sluha, saj tam nekdaj namešče nih dvojezičnih napisov ni več. Tudi v hrušču turističnega centra ni čuti slovenske besede, tako da površen turist dvojezičnost Koroške sploh zaznal ne bi. „Pestri večer" naj bi izpolnil tako informacijsko vrzel. Farna dvorana je bila napolnjena, dovolj je bilo tudi turistov. Za začetek je zapel moški pevski zbor „Vinko Po- PEVSKI KONCERT Prireditelj: SPD Danica Sodelujejo: Moški zbor „Trta",S mešani zbor „Danica“ in trio „ Korotan" Kraj: Camping Breznik ob Zablatniškem jezeru Čas: Petek, 29. 7., ob 20. uri I KULTURNI VEČER Prireditelj: SPD Bilka Kraj: Bilčovs, gostilna Miklavž Čas: Nedelja, 3. 8., ob 20. uri Po kulturnem sporedu ples ,jj PLES SAK igrajo »Štirje kovači" Kraj: pri šoštarju v Globasnici j Čas: Sobota, 9. 8., ob 20. uri > PEVSKI KONCERT Prireditelj: Krščanska kulturna zveza Nastopata: Mešani pevski zbor J Št. Jakob, dirigent: Lajko Mili- J savljevič in trio »Korotan", vo- Jj di Hanzej Kežar Kraj: Kulturni dom v Ločah Čas: Sobota, 26. 7., ob 20. uri | GALERIJA FRANCETA GORŠETA Odprta: V sobotah in nedeljah, od 10. do 12. in od 15. do 17. ure. Druge dneve po dogovoru. VEŠKI STAN NA PECI: V nedeljo, 27. 7., bo ob 10. uri sveta maša. POLETNI TEOLOŠKI SEMINAR Prireditelj: Dom prosvete v Tinjah Predavatelji: Škof dr. Vekoslav Grmič, dr. Edvard Kocbek, dr. Jože Reichman Kraj: Dom v Tinjah Čas: Od 4. avgusta 1975, ob 9. uri, do 6. avgusta, ob 13. uri PEVSKI KONCERT Gostujejo: Radiški fantje in dekliški kvartet Kraj: Camping Rož-Wernig v Kočuhi Čas: Petek, 25. julija, ob 20.00 Ijanec" pod vodstvom Hanzeja Ke- j žarja nekaj koroških narodnih — ( tudi nemških. Nato je nastopila v folklorna skupina »Svoboda" iz : Predoslja pri Kranju, ki je navdušila vse gledalce z izvirnostjo na- , rodnih plesov, ki so jih izvajali. Z j mednarodnim pevskim sporedom : pa je slednjič nastopil še mešani pevski zbor »Podjuna" iz Pliberka pod vodstvom mladega dirigenta . Otona VVutteja. — Spored je spretno povezovala učiteljica Helka Mii- • nar. PONOVITEV NOVE MAŠE V MOKRIJAH v nedeljo, 27. julija 1975, ob 9.30 Č. g. France Krampač iz Lendave je našel v šentvidski fari '■ v Podjuni dobrotnika, ki mu je pomagal na poti do duhovništva. Sedaj pride kot novomašnik med nas, da bo iz hvaležnosti daroval sv. mašo pod lipami ob cerkvici v Mokrijah. Novomašnik je predvsem znan med študenti, ker je med svojim študijem bil nastavljen kot prefekt v Mohorjevem domu. NOVA MAŠA DVEH MISIJONSKIH NOVOMAŠNIKOV Vse prijatelje misijonov in vsa druge vernike vabimo v Sele na novo mašo dveh misijonskih novo-mašnikov iz Siama (Thailand) Jo-žefa Prathana in Frančiška C h a r y a. Nova maša bo 27. julija, ob 9. uri v Selah, pridigal bo selski rojak Hanzej Olip. Sovraštva ne poznam, ker ljubim svojo materinščino! Književnik Valentin P o I a n -še,«, je v pogovoru Naših razgledov, ki je bil objavljen v 12. številki NR, 20. junija letos, opisal marsikatero Koroško okoliščino. Ne samo zaradi tehtne in zanimive vsebine, tudi zaradi lepe pisane besede ponatiskujemo nekatere njegove misli. (Op. ured.) Razgledi: Označite krajevne posebnosti izrazito slovenskega področja — glede na narečje, hišna, rodbinska in ledinska imena. Polanšek: Po Ramovšu je obiršči-na mešanica med selsko-rožanskim ter remšeniško-mežiškim narečjem. Koroščina je izjema, ki sodi k zgor-njebelsko-jezerski narečni skupini. Kot prvo sem pred več kot dvajsetimi leti, ko sem prišel mlad učitelj . v ta kraj, opazil, da Obirčani izgovarjajo „nj“ kot rahel „j“, medtem ko v moji rojstni lepenski grapi iz-\ govarjamo nekak top „n“ (konj-koj-kon). Pri plotu imajo Obirčani „le-| so“, Lepenčani pa „pritako“, na postelji so tu rjuhe, pri nas prti, tu-, kaj jedo „čepenco“, pri nas masel-jl' nik itd. Za lokacijo domačij imajo ** Obirčani zanimive nazive: „na Gra-dišem“, „na Varšem", „na Pristavi", „na Plažah", „na Peršečem"; po-| tem pa „v Jamah", „v Bistrici", „v Plesnici" itd. Na Novakovi kmetiji še danes živi ; rod Novakov, pri Smrtniku pa rod ■- Smrtnikov, pri nekaterih pa je šele / s sedanjim rodom zginilo rodbinsko ime, tako pri Kozamurniku, na Peršečem, na Pegrinjem, na Grobljah, na Furjanovem. Po večini prevladujejo med domačini — in tudi med šolarji — priimki: Karničarji, Brumniki, Pavliči, Božiči, Hribarji — samo žal v kar smešnih spakedrankah ponemče-valnih rok od babice pri rojstvu (ki je za časa nacizma prišla v naše kraje in se še danes dobro drži) do občinskih pisunov, tako da se trije otroci istih staršev pišejo po rojstnem listu različno. Kakšen argument zatiranja! Žaloigra podrejenega, odvisnega slovenskega človeka na Koroškem nasproti nemški oblasti od davnih vojvodskih časov, ko je 1414 Habsburžan Ernest Železni zabrusil slovenskemu kme-tu-kosezu v obraz: „Bauer, ich ver-stehe delne Sprache nicht!" (Kmet, ne razumem tvojega jezika*) pa do hitlerjanske smrtne obsodbe z letaki: „Karntner, sprich deutsch, die Sprache ist Ausdruck deiner G.e-sinnung!" („Korošec, govori nemško, jezik je izraz tvojega prepričanja!") — kruto geslo, katerega odmev še danes ni izgini! v obdravski deželi... Obirčani pravijo vrhi; Obirja „Oj-sterc", pod njim pa je višavje Ga-bron in Kraguljšje. Ojsterc so nam potujčili v „Hochobir“ in Kraguljšje v „Jahnwiese“ ... iz Malinška je nastal „Struglgupf“, iz Olševe gore v Remšeniku pa „Er!berg“. Kdaj pride Storžič, Grintavec, Košuta, Ojstra, Topiča na vrsto?!? Obirski kmetje imajo še „stane“ (visokoležeče senožeti) in „loge“ pa „prode“ ob Obirščici. Sam Obir pa je last tujca. Ime lastnika: Stei-nacher. Razgledi: Območje Železne Kaple je bilo močna baza narodnoosvobodilnega boja. Se to izročilo pozna pri narodni zavesti ljudi v teh krajih? Polanšek: Na kapelškem pokopališču je nagrobni spomenik, ki nosi 150 imen ljudi, ki so za časa hitlerizma dali svoja življenja. Med žrtvami leži narodni heroj, prvi komandant prvega koroškega bata- ljona, France Pasterk Lenart. Zraven je ime njegovega brata, obglavljenega 1943. leta na Dunaju. V zemlji je pepel ljudi, sežganih v taboriščih. Zraven so imena drugih, od katerih niti pepela ni. Strahotni krvni davek naših občanov, rojakov, domačinov, nas potomce vsak dan drami, obvezuje in zaklinja, da se borimo in se bomo vedno odločno zavzemali za našo kri, za naš jezik, za našo kulturo — za naš obstoj na Koroškem. V pogovoru z nekim nemškim koroškim pesnikom, ki je poleg tega še visok dostojanstvenik protestantske veroizpovedi, je nanesla beseda na to, da sem v Dachauu zgubil 42-letnega očeta; v Ravensbrucku sestrično; v Auschvvitzu taščo; pradeda, starega strica in staro teto doma, kjer so jih Nemci pobili in zežgali; sestro in brata, ki so ju Nemci pobili pri Peršmanu; tasta, ki je bil obglavljen na Dunaju 1943; dva bratranca, ki sta padla v partizanih ... Ko sem končal, je pesnik Nemec kriknil: „Um Gottes vvillen, da miissen Sle uns hassen!" (Za božjo voljo, tedaj nas morate sovražiti!). Prav njemu, ki je oznanjevalec krščanske ljubezni, sem zlahka odgovoril: Sovraštva ne poznam, ker ljubim svojo materinščino! Kdor svoj jezik ljubi, zmore tudi druge spoštovati. Odpuščamo, a ne pozabimo! — pravimo. Prav Obirčan Janez Županc-Jo-han je bil prvi organizator protifašističnega upora v krajih med Peco in Obirjem vse tja v Podjuno že 1942. Hanza, kakor ga še danes imenujejo pietetno Obirčani, je že 1938. leta, takoj po Hitlerjevem vdoru v našo deželo, odšel v Jugoslavijo. Bil je že jeseni 1941. leta mitraljezec v krimski četi v boju blizu Nekaj dobrega iz kuhinje Pripravo hrane si lahko poenostavimo z uporabo različnih konserv, posebno na taborjenjih in različnih drugih počitnicah. Konserve pa so lahko nevarne, če z njimi ne ravnamo prav. Odprto konservo moramo takoj porabiti, ker se njena vsebina začne zaradi vročine naglo razkrajati. (Več kot 10 minut ne sme ostati v konservil!) V hladnih dneh jo lahko prihranimo za naslednji dan, če jo predenemo v drugo, porcelanasto, stekleno ali plastično posodo in jo zaprto shranimo v mrzli vodi, če nimamo na razpolago hladilnika. Posebno hitro pokvarljive so ribe, jetrne in druge paštete, konserve iz sesekljanega mesa, pa tudi gobe. Jedi, ki jih pripravimo iz konserve, ne smemo pogrevati, če nočemo prebavnih težav ali še kaj hujšega. PONEDELJEK: Kosilo: Zelenjavna juha, telečje meso z gobami, krompirjev pire, zeljnata solata. Večerja: Kruh z namazom, bela kava. TOREK: Kosilo: Nadevane paprike v paradižnikovi omaki, slan krompir s peteršiljem, sadje ali sadni sok. Večerja: Pasta fižol, kako, kruh. SREDA: žem, ocvrti jajčevci, mešana solata. Večerja: Sirov namaz s papriko in paradižnikom, kruh, mleko ali kava. NEDELJA: Kosilo: Goveji zrezki s paradižnikom in zeleno papriko, zaviti krompirjevi cmoki, endivija, jabolka s kremo. Večerja: Cvetačna solata s trdo kuhanimi jajci, kruh, sadni sok ali čaj. Količine v receptih so preračunane na 4 do 5 oseb! TELEČJE MESO Z GOBAMI 25 d kg telečjega mesa, 2 korena, pol čebule, malo lovorovega lista, sol, poper, 2 žlici olja, žlica moke, 1/8 I mleka, malo limoninega soka, malo surovega masla, 'A kg gob. Meso zrežemo na kocke, mu dodamo zrezano korenje, čebulo, lovorov list, sol, poper in ga počasi dušimo na robu štedilnika ali na najnižji toplotni stopnji električne plošče. Segretemu olju dodamo moko, jo prepražimo, zalijemo in kuhamo 20 minut, nato prilijemo mleko, gladko umešamo, kuhamo spet 20 minut in okisamo z limoninim sokom. Dobro očiščene, oprane in na tanke lističe narezane gobe dušimo na maslu. Zdušene dodamo mesni omaki z bešamelom. Zmešamo in serviramo. olju zarumenimo sesekljano čebulo, ji dodamo zmleto ali sesekljano gnjat in ko je prepražena, še kuhane in odcejene krpice. Premešamo in vse skupaj malo prepražimo. Nazadnje jed potresemo s sesekljanim zelenim peteršiljem. ZELENJAVNA ZLOŽENKA S HRENOVKAMI 3A kg zelenjave, vse vrste zelenjave, 5 d kg prekajene slanine, čebula, zelen peteršilj, 70 d kg krompirja, 2 žlici paradižnikove mezge, sol, 2 korenčka, 2 hrenovki. Očiščeno, zrezano zelenjavo dušimo na slanini s čebulo. Kuhan krompir o-lupimo, pretlačimo in z njim zagostimo zelenjavno zloženko. Na koncu primešamo paradižnik, sol, surovo na drobno nastrgano korenje in sesekljan peteršilj ter narezane skuhane hrenovke. OCVRTI JAJČEVCI 4 jajčevci, sol, moka, 'A I mleka, 20 d kg moke, 2 jajci, žlica olja, maščoba za cvrenje. Oprano, olupljene jajčevce zrežemo na rezine, jih posolimo, pomokamo, povaljamo v testu in počasi rumeno ocvremo. Za testo gladko umešamo polovici mleka z moko in jajcem, dodamo olje in ostalo mleko ter razžvrkljamo. Serviramo k solati. Zidanega mosta. Jeseni 1942 je komaj ušel s tovarišem Stanetom Mrharjem gestapovskim kleščam. Leta 1943 je izgubil sestro Micko in brata Miha, ki so ju prav tako obglavili tistega groznega 29. aprila 1943 na Dunaju. Hanza je padel še isto leto oktobra, medtem sta bila oče in mati že davno v koncentracijskem taborišču. Kaj vse so pretrpeli Obirčani med vojno, o tem bi nastala knjiga. Včasih mi je, da bom to knjigo napisal... Razgledi: Med besednimi umetniki slovenskih Korošcev ste si pridobili ugledno mesto. Kako odmeva vaše umetniško delo med koroškimi rojaki na širše, ne le med ožjimi kulturnimi krogi? Polanšek: Pišem, včasih z muko, včasih z zanesenjaškim zagonom. Poskušam se v poeziji in prozi, pa tudi v radijskih igrah in odrskih delih, tudi mladinska literatura me privlači — vmes pa še uglasbim kako svoje besedilo za koncertne potrebe domačih zborov. O odmevnosti mojega literarnega udejstvovanja mi je nerodno govoriti. Poredko se zgodi, da se seznanim s kakim novim bralcem ali poslušalcem mojih proizvodov; naletim pa tudi spet in spet na znanca, ki ve samo za mojo prvo pesniško zbirko, ki je izšla pred dvanajstimi leti. Nič zato. Večkrat je videti, da knjiga, ki izide v matični Sloveniji, ne prenikne v vse koroške slovenske plasti. Ko je za avtorja na drugi strani vsekakor laskavo zadoščenje, če te tiskajo vodilne ljubljanske in mariborske založbe! Morda je ponudba takih knjig obeh slovenskih knjigarn v Celovcu prešibka? Morda je tudi način razpečevanja knjižnih zbirk oziroma daril tako Mohorjeve kot SPZ zgrešen, ko ne jemljejo v svoje izdaje domačih koroških avtorjev? Ali naj kot avtor (kar morda kdo zna?) sam forsi-ram naročila svojih knjig? Reklama je vsakdanja nujnost v tako imenovani potrošniški družbi!? Ne vem. Morda na drugi strani na Koroškem (bodisi v gimnaziji bodisi v vzvišenih kulturnih ustanovah) prevladuje mnenje, da so pač proizvodi sedanjih piscev zgolj še golenci, ki bodo šele v soncu minevanja in zgodovine pokazali, če so zreli za kako opredelitev? ... Tudi koroški Slovenec je sila angažiran sodobnik potrošniške družbe — in je najprej usmerjen v pridobivanje lažje dosegljivih in prebavljivih „dobrin“, zakaj pomaloma ne bo več časa niti za poslušanje radijskih oddaj in gledanje televizije, ker skratka ni več časa „za čas"... Razgledi: In na koncu še nekoliko širši problem: Kako si zamišljate nadaljnji razvoj splošno kulturnih in prosvetnih razmer na Koroškem glede na številna žarišča pa tudi različna izhodišča. Polanšek: Za ta razvoj bo prihodnost prinesla prej ali slej nove, jutrišnje in pojutrišnje (sodobno je kaj krat preoguljeno) pa kvalitetne perspektive: Nekoč bo stal slovenski kulturni dom v Celovcu, nekoč bodo slovenske televizijske oddaje v Celovcu, nekoč bo ... Zakaj? Koroški Slovenci se razvijajo v svoji sestavi (število pripadnikov narodne skupnosti je blizu kvantitete) vse bolj v kvalificiran družbeni element, ki zahteva adekvaten duhovni prostor in kulturno odmevnost, to pa je temelj in nadzgradba biološke navzočnosti. Že danes zdaleč ne drži več mnenje, da je naš človek „kmečko-podeželskega“ tipa. In tudi kmečki človek (ali delavski) je odprt, izobražen in dostopen za vse pojave družbenega dogajanja in kulturnega osveščanja. Ostanki nemškonacionalnega, pa preroki ..prastrahu" nemškutarsko-renegatskega kova so anahronizem. V razsežnosti stikov in koeksistence ni prihodnost samo v najožjem zaplotniškem koroškem vidiku, marveč so danosti v najširšem evropskem, če ne svetovnem merilu! Koroški Slovenci se usklajajo, razvijajo, napredujejo ne samo po zunanjosti, temveč se tako navznoter osvobajajo morda nečesa, kar nas podzavestno slabi že tisočletja. Kot kvalitetni element se uveljavljamo na vseh področjih. Tako se izniči nekakšna opredelitev v „večino" in ..manjšino". Na ravni izobrazbe, znanja, znanosti, umetnosti, kulture takih razmejitev ne more biti ■— in če bi prihajal tak poizkus od koderkoli, je očiten nesmisel. Priprave za mednarodno likovno razstavo v Slovenj Gradcu Odbor, ki organizira velike kulturne prireditve ob 30-letnici OZN v Slovenj Gradcu pod geslom „Mir 75 — 30 OZN“, razširja in poglablja svoje priprave. Slovenjgraški odbor je zaprosi! predsednika Tita za pokroviteljstvo nad novo zasnovano mednarodno galerijo na prostem z naslovom Gaj svobode. Za to galerijo v zeleni prirodi naj bi ugledni likovni ustvarjalci, kiparji iz raznih dežel, solidarnostno poklonili svoja dela in s tem povečali idejo miru in svobode. Prijavili so se že umetniki in organizacije iz več kot 60 dežel sveta. Posebej bodo razstavljali častni občani Slovenj Gradca, umetniki Jakac, Berg in Moore, pričakujejo pa tudi dela iz zapuščine Lubarde, Hegedušiča in Zadkina. Tudi mednarodno srečanje pisateljev s tematiko Pisatelj in mir, ki se bo začelo 26. oktobra, bo, po prijavah sodeč, zelo bogato in zanimivo. Že zdaj se je prijavilo več svetovno znanih pisateljev. „GRLICA“ V MINULEM LETU V Ljubljani je izšel sedemnajsti letnik edine slovenske revije za glasbeno vzgojo. Skrbno urejena, z mnogimi zanimivimi prispevki v knjižnem delu in mikavnimi kompozicijami v notnem delu, je edina slovenska revija za glasbeno vzgojo „Grlica“ v resnici nepogrešljiva spremljevalka slehernemu, za mladinsko glasbo vnetemu pedagoškemu delavcu. Da je teh premalo in da se mnogi glasbeni pedagogi dnevno soočajo z novimi, specifičnimi problemi, najbrž ni treba posebej dokazovati. Beseda pisateljev Kosilo: Solata, bolgarski džuveč, puding s prelivom. Večerja: Dušene buče ali ohrovt, pire krompir, na oko pečena ali zgubljena jajca. ČETRTEK: Kosilo: Ribe s paradižniki in gobami, radič s krompirjem, sadje ali sadni sok. Večerja: Gnjatne krpice, solata. PETEK: Kosilo: Zelenjavna zloženka s hrenovkami, polenta, hruške ali grozdje. Večerja: Francoski krompir, solata, čaj z limono. SOBOTA: Kosilo: Kostna juha z vraničnim ri- RIBE S PARADIŽNIKI IN GOBAMI 80 d kg rib, olje, žlica moke, 1 dl mleka, 4 žlice paradižnikove mezge, sol, Va kg gob, d kg surovega masla, žlička olja. Očiščene ribe opečemo na olju. Pod-met, ki ga naredimo iz moke in mleka, skuhamo, mu dodamo paradižnikovo mezgo, zelen peteršilj in sol. Očiščene gobe zdušimo na maslu in olju, nato jih dodamo kuhani omaki s pečenimi ribami vred. GNJATNE KRPICE 30 d kg kupljenih krpic, 2 žlici olja, 25 d kg gnjati ali mesa iz konserve, manjša čebula, zelen peteršilj. Krpice skuhamo v slanem kropu. Na JABOLKA S KREMO 4 srednje debela jabolka, voda, sladkor po okusu, ribezljeva marmelada. Krema: 1/3 I mleka, 3 dkg sladkorja, žlička moke, 1 rumenjak, 3 dkg sladkorja, vanilij, rum. Olupljenim jabolkom odstranimo peščice in jih zdušimo v rahlo oslajeni vodi, v kateri jih ohladimo. Hladne položimo v steklene skodelice, izdolbine napolnimo z marmelado in jih oblijemo z ohlajeno kremo. Krema: mleko, sladkor, moko in rumenjak gladko umešamo, nato zmes nad soparo stepamo, da se zgosti, a ne zavre. Vroči kremi lahko primešamo trd sneg iz beljaka, v katerega stepemo sladkor in vanilin ter kremo ohladimo. M. S. Intenzivne priprave za zborovanje Zveze literatov Jugoslavije gredo h kraju in je gotovo, da bo kongres 2. oktobra v Beogradu. Trajal bo tri dni. Na seji koordinacijskega odbora, ki je bila v prostorih Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani, so poudarili, da dobivajo pobude za zborovanje čedalje širšo družbeno podporo, sicer pa da so tudi pisateljska društva po drugih republikah in pokrajinah že izbrala može, ki bodo imeli referate na zborovanju. Odbor je vnovič potrdil vsebin- ski okvir, v katerem naj bi se odvijala razprava na zborovanju. Tako se bodo prebrani referati in potlej tudi diskusija gibali med štirimi temami: trideset let razvoja literature narodov in narodnosti Jugoslavije, pisatelj v samoupravni socialistični družbi, položaj knjige v jugoslovanski družbi ter teoretični problemi jugoslovanskega literarnega trenutka. Od Slovencev bodo imeli referate: Josip Vidmar, Beno Zupančič, France Zadravec in Ivan Potrč. PROF. DR. ANTON VVUTTE: (16. nadaljevanje) Kraji in pokrajine potovanja lanskih maturantov po Jugoslaviji (2.dei) Docela humperški so bili že leta 1620 severno od Drave kraji „Strein“ (Strantsch) pri Želučah, „Mitternberg“, „Wielonig“, Kajžice (Edling), Crezdol, „Am Furt“, „Am Kulm“, Mostiče, Plešivec (Pleschen-berg), Na Imovi, „Leutschach“, št. Jur, Pri mostu (UnterschloBberg), Žihpolje, „Am Schlatt", Osojnica, Čežava, Gorje (Goriach) in Cedram. Od njih so tvorili „Leutschach“, Št. Jur, Pri mostu, Čezava in Gorje sklenjeno področje neposredno o-koli Humperškega gradu, ki je bilo hkrati najstarejše humperško sklenjeno področje. Južno od Drave so bili leta 1620 v celoti humperški kraji Struga (Strau), Medborovni-ca, Vesca (Dčrfl) in naselji Podljubelj ter „Wildenbergen“. Tudi ti kraji še spadajo k jedrnemu področju. Docela humperška je bila tudi vas Spodnja vesca (Nieder-dorfl) in kraji v Karavankah. Leta 1821 pa je znašalo število humperških podložnikov s hišo v lastnem deželnem sodišču 2300, od teh je bilo 1505 humperških in 795 drugih. Severno od Drave jih je bilo 817; 496 humperških in 321 tujih. Južno od Drave je bilo 1483 podložnikov; 1009 humperških in 374 drugih. Prizadevanje Humper-ka za zaokroženje se je nadaljevalo še tudi v 17. in 18. stoletju. Pogosto je prišlo tudi do zaokroženja polj samih. Nekaj več o slavnih lastnikih humperške graščine in deželnega sodišča. Prvi od njih je bila verjetno družina, ki je ustanovila osoj-ski samostan ob Osojskem jezeru na Koroškem in je izumrla leta 1138. Po njej je podedoval Hum-perk mejni grof štajerski Otokar II., ki ga je izročil sorodnemu rodu. Le ti nasledniki, ki so se nazivali „šta-jerske ministeriale", so se zadrževali povečini na svojem gradu. Od leta 1246 dalje so vladali na Hum-perškem gradu gospodje iz Ptuja, ki so pridobili deželno sodišče južno od Drave in ga razširili na področje severno od Drave ter posesti vetrinjskega samostana v Karavan- kah. Pričeli so s krčenjem in poselitvijo karavanških dolin v večjem obsegu. Zadnji iz tega rodu, Friderik Ptujski, je posedoval tudi graščino Rožek. V koliko so bili pomembni tudi Stubenbergi za razvoj graščine, ni znano; vladali so komaj 34 let, od 1438 do 1472. Istega leta je moral Hans Stubenberg odstopiti humperško graščino cesarju Frideriku III. za kazen, ker se je udeležil vstaje proti njemu in je bil ujet. Najslavnejši posestniki Humperka so bili torej prehodno avstrijski vladarji, ki so se kot nemški kralji nazivali cesarje. Toda prav ta doba je bila za razvoj graščine najmanj plodna. Dne 1. julija 1514 je prodal cesar Maksimilijan I. humperško graščino z gradom in deželnim sodiščem vred svojemu komorniku Sigmundu von Dietrichsteinu. 2e dve leti prej mu je prodal grad in graščino Bekštanj pri Beljaku. Novi humperški gospod je bil zelo premožen, ker je poročil bogato grofico Barbaro von Rotal na Dunaju, ki je bila menda cesarjeva hčerka, in ker je znal premoženje množiti. Imel je hišo in posestvo v VViener Neustadtu; graščino, grad in mesto Gmund na Doljnem Avstrijskem; graščino, grad in mesto Železno (Eisenstadt) na Gradiščanskem; graščino in grad Bekštanj ter graščino in grad Humperk na Koroškem; grad Friedberg na Štajerskem; Arnfels in Aspag na Dolnjem Avstrijskem; urada v Stainzu na Štajerskem in Herzogbergu. Nadalje Pfannberg, Kammerstein, Ehr-nau, Thalberg, VVachseneck, Fe-deraun, urada Stockenboi in Fei-stritz po ostali Notranji Avstriji (takratni Avstriji razen Gornje in Dolnje Avstrije). Več od teh graščin je dal v zakup, med njimi tudi humperško leta 1532, ker ni mogel vseh sam upravljati, in ker mu je šlo le za dobiček. Ta obsežna, v dobi konjunkture nakupljena posest Sig-mundova, se zdi že skoraj kot velikanski gospodarski koncern, katerega podružnice so bile razmešče- ne po celi Notranji Avstriji. On sam pa kot vodilni generalni direktor, ki je gledal na svoje številne posesti z višjega stališča. Predstavljal je zgodnjekapitalistični vladarski tip brez osebnega odnosa do svojih številnih posesti, ki so mu bile samo gospodarsko podjetje. Hitro je spoznal ugodne možnosti in sklepal dobre kupčije. Poleg tega je bil dedni točaj Koroške, tajni svetnik in cesarjev komornik ter deželni glavar v Steieru. Do vseh teh posesti, uradov in časti je prišel zaradi sposobnosti, premoženja in cesarjeve naklonjenosti Razumljivo je, da se ni zadržal veliko na Koro- škem, kjer je bil rojen. Le zadnja leta je preživel tukaj. Umrl je na gradu Bekštanj in pokopan je v Beljaku. Veliko je prispeval tudi k pozidanju današnjega Humperškega gradu. Zaradi njegovih velikih sposobnosti in uspehov so nosili številni potomci njegovo ime in ga skušali posnemati. Od njegovih sinov se je le Georg (1526—1593) mogel docela posvetiti svoji graščini, ker ni bil v službi svojega vladarja. Tudi umrl je na Humperškem gradu in velja kot ustanovitelj starejše humperške veje Dietrichsteinov. Je do konca pozidal današnji Humperški grad in dal notranjemu dvorišču renesančno lice. Naslednji lastnik Humperka je bil Bartlma von Dietrich-stein, ki je pridobil obsežne posesti na Gornjem Avstrijskem in se povečini tam tudi zadrževal. Postal je predsednik gornjeavstrijskih stanov in njihov pooblaščenec. Ker je vztrajal pri protestantski veroizpovedi, se je moral izseliti s svojo družino v Numberg v Nemčiji, kjer je moral ostati do smrti. Pred izgnanstvom je prodal Bekštanj in dal Humperk v zakup leta 1623, ki pa ga je kljub temu zasegel cesar. Vmes je prejel od njega Sigmund Ludvik iz pulsgauske veje štajerskih Dietrichsteinov leta 1623 Humperk in šest let pozneje tudi Bekštanj. Tudi on je pridobil zaradi velike sposobnosti in naklonjenosti cesarja Ferdinanda II. veliko graščin, ki jih je povečini kupil od svojega vladarja. Postal je baron Humperka, Bekštanja, Oberpulsgaua, Le še spomin živi ODŠEL IZ MOJEGA ŽIVLJENJA Sl TIHO, KOT ODHAJA MISEL, TEDAJ PAG SE SLUTILA NISEM, DA TO TAKO ZELO BOLI. SEDAJ SPREHAJAM PO POTEH SE, KJER SVA MIDVA NEKOČ HODILA; NEKAKŠNA MOČNA SKRIVNA SILA NA TISTE VLEČE ME POTI. Tl PAC NE VES, KAKO ME SPREMLJA OBRAZ TVOJ SE V NEMIRNE SANJE; A NIHČE DRUG, LE JAZ VEM ZANJE TEDAJ, KO VSE NAOKROG 2E SPI. IN SE NE MOREM RAZUMETI, DA JE DOKONČNO VSE MINILO; VSE, KAR NEKOČ LEPO JE BILO, ZDAJ LE SE KOT SPOMIN ŽIVI. ZDAJ MISLIM, MISLIM NEPRESTANO NA PISMO, KI Sl GA OBLJUBIL, KO Sl POSLEDNJIČ ME POLJUBIL. A PISMA OD NIKODER NI . .. E. ST. icooooocoooooccccocoeoooooe Grunberga, Rabensteina, Freistei-na, NeuschloBa, Rotensteina in drugih graščin, ki jih je pridobil. Poleg tega je bil tajni svetnik in komornik, državni dvorni svetnik in notranjeavstrijski predsednik dvorne zbornice v Gradcu. Njej je odkupil dva velika koroška posestna kompleksa, ki jih je vladar odvzel Khe-venhullerjem: graščini Landskron in Vrbo, ki sta ostali odslej do danes deloma pri mlajši humperški veji. V svojem testamentu leta 1647 je določil svoje tri sinove kot dediče svojega premoženja in priglasil svoje koroške graščine Humperk, Bekštanj, Landskron in Vrbo za fideikomis. Zato jih sinovi niso mogli prodati ali deliti in so imeli od njih le dohodke. Kot lastnik je smel slediti vedno samo najstarejši sin. Bile so neke vrste kapital, s katerim je bila zavarovana premoženjska osnova družine in njen družbeni položaj. Njegov sin Georg Seyfried je podedoval Bekštanj, Franz Adam Landskron in Vrbo, Sigmund Hel-fried (1635—1698) pa Humperk. Kot njegov oče je tudi on stal v službi vladarja. Bil je tajni svetnik, komornik, državni dvorni svetnik, prvi (Dalje na 7. strani) Renesančno notranje dvorišče na Humperškem gradu z arkadami na južni strani. Obdaja ga enonadstropna grajska stavba z večjimi ali manjšimi obokanimi prostori. Olepšal je dvorišče in skoraj vse dele gradu v renesančnem slogu ter na novo pozidal hodnik nad arkadami humperški gospod, grof Sigmund Georg von Dietrichstein, v drugi polovici 16. stoletja. To je bila najpomembnejša preosnova gradu. Ostali del pa je pozidal že njegov oče Sigmund v prvi polovici istega stoletja. v-------------------------------V JACK LONDON: 20 TRI SRCA ^________________________________r „Toda tvoja vreča je sedaj prazna," je dejal Henry. „Saj to je ravno naša prva in največja skrb!" je pritrdil Francis. „Če bi imeli pri sebi dovolj srebrnih dolarjev, bi lahko zadržali te cepce do sodnega dne. Zdi se mi, da sem bil preveč radodaren. Nisem vedel, da lahko kupim te falote ceneje. In še nekaj vam moram povedati. Kar pripravite se, ta novica vas gotovo preseneti. Torres, senor Al-varez Torres, elegantni gentleman in stari prijatelj rodbine Solano, vodi skupaj s poglavarjem orožnike, ki bi nas radi ujeli in obesili. Mož je kar besnel, ko je videl, koliko časa izgubljajo orožniki z iskanjem dolarjev. Malo je manjkalo, da se ni sprl s poglavarjem zato, ker ta ne zna krotiti svojih podložnikov. Da, senori, Torres je poslal poglavarja k vragu. Slišal sem, kako ga je ozmerjal, češ da njegovi orožniki niso vredni počenega groša." Pet milj dalje, kjer je stezica vodila ob robu globokega jarka, je Francis pregovoril svoje sopotnike, da so nadaljevali pot, sam pa je znova zaostal. Čakal je nekaj časa, da so drugi zavili za bližnjo goščo, nato je počasi odšel za njimi in tako prostovoljno prevzel obrambo beguncev v primeru napada od zadaj. Kmalu je opazil na gosti travi sledove konjskih kopit. Iz kotanj se je cedila temna mastna tekočina, v kateri je izurjeno Francisovo oko takoj spoznalo neočiščeno nafto. To je bil samo začetek — nekje v bližini je moral biti glavni tok nafte, od katerega so se ločile te stranske struje. Kmalu je naletel na vrelec. Strmina je bila tako velika, da bi nastal slap, če bi tekla namesto nafte voda. Nafta pa je gosta in zato je tekla zelo počasi. Francis je bil utrujen in ker je bila pot čez potok goste nafte zelo naporna, si je hotel najprej odpočiti. Se- del je torej na skalo, položil kraj sebe puško in samokres ter si zvil cigareto. Pričakoval je, da bo kmalu začul peket konjskih kopit. Torres in poglavar nista mogla biti več daleč. Ves izmučen in onemogel je ubogi delavec prihajal na upehani kobili do istega jarka, kjer je sedel nekoliko vstran Francis, ki je po naključju odkril bogate petrolejske vrelce. Tu se je utrujena kobila zgrudila na tla. Delavec jo je brcnil z nogo, da je zopet vstala, in zapodil s palico v gozd. Šepajoč je izginila v džunglah. Toda s tem ubogi peon še ni bil rešen vseh nezgod tistega dneva, dasi sam niti slutil ni, kaj ga še čaka. Tudi sam je sedel na skalo, skrčil noge, si prižgal cigareto in začel ogledovati potoke goste nafte. Kar je zaslišal v bližini korake in ves prestrašen je zlezel v grmovje. Pokukal je iz svojega skrivališča in zagledal dva neznanca. Približala sta se izviru petrolejskega vrelca in z železnim kolesom spustila zapornico, tako da je nafta tekla zelo počasi. „Nič več ne gre," je spregovoril starejši. „Še en obrat in nafta raznese cevi. Ameriški inženir me je svaril, naj pazim na cevi." Komaj sta neznanca končala svoje opravilo, ko se je pojavil oddelek jezdecev, med katerimi je skriti peon spoznal svojega gospodarja in njegove sosede. Najbrž so porabili to priliko, da prirede na ubežnega delavca bra-kado, kakor so prirejali Angleži brakade na lisice. Ne, ta dva lastnika petrolejskih vrelcev nista nikogar videla. Toda plemič, ki je jahal na čelu oddelka, je opazil sledove konjskih kopit in pognal konja v tisto smer. Ostali so mu sledili. Peon je počakal, pokadil cigareto in se zamislil. Ko so vsi izginili, je prilezel iz skrivališča, zavrtel kolo zapornice, ki je zadrževala nafto, in opazil, kako je gosta tekočina pod pritiskom podzemnih plasti brizgnila visoko v zrak. Kmalu se je valila nizdol po hribu cela reka nafte. Peon seveda ni razumel, kaj to pomeni, in strašna nesreča se ni pripetila samo zato, ker je pri prižiganju cigarete porabil zadnjo vžigalico. Zaman je brskal po žepih — vžigalic ni imel več. Zadovoljno se je smejal, ko je videl, kako se razliva nafta. Spomnil se je, da je v bližini stezica in ko je skočil po hribu nizdol, je naletel na Francisa, ki ga je sprejel s samokresom v roki. Peona je obšla nepopisna groza, ko je zagledal pred seboj moža, ki ga je že dvakrat izdal. Zgrudil se je pred njim na kolena in dvignil roke, proseč usmiljenja. Francis ga ni poznal, ker je bil siromak po obrazu in glavi ves krvav. „Amigo, amigo!" je zajecljal peon. Toda Francis ni imel časa poslušati njegovih lamen-tacij. Zaslišal je namreč, kako se je spodaj nekje na stezi sprožil kamen, najbrž pod človeško nogo. Tisti hip se je tudi spomnil, da stoje pred njim izmučeni ostanki bitja, ki mu je malo poprej pomagal z žganjem na noge. „Hm, amigo," je dejal Francis, „zdi se mi, da te preganjajo." ..Ubijejo me, do smrti me pretepejo, strašno so jezni," je dejal nesrečnež. „Vi ste moj edini prijatelj, vi ste mi oče, rešite me!“ „Znaš streljati?" je vprašal Francis. „Preden sem se prodal v robstvo, sem bil divji lovec v Cordillerih," je odgovoril peon. Francis mu je dal samokres in pokazal na drevo, za katerim naj se skrije. Velel mu je streljati samo tedaj, če bo prepričan, da ne zgreši. Sam pri sebi je pa pomislil. „Zdajle je igra golfa v Tarrytownu v polnem teku. In mrs. Bellingham sedi na verandi kluba ter obupano razmišlja, kako bi dohitela v igri svoje nasprotnike, ki so jo prehiteli za tisoč točk. Gotovo prosi uslugo, da bi ji bila sreča mila. Jaz sem tu ... tu nad bogatim petrolejskim vrelcem —“ Toda nit njegovih misli je bila kmalu pretrgana, zakaj tisti hip so se pojavili na stezici orožniki s poglavarjem in Torresom. Francis je naglo ustrelil in skočil za drevo, tako da ga niso mogli opaziti. Sam ni prav vedel ali je zadel koga ali ne. Toda poglavar in Torres nista imela niti rjjmanjšega namena napasti skritega sovražnika brez o- RADIO CELOVEC SLOVENSKE ODDAJE loigra z glasbo — 21.30 Munchenske zgodbe — 22.20 Poročila. NEDELJA, 27. 7.: 7.05 Duhovni nagovor. — Po vaši želji. PONEDELJEK, 28. 7.: 13.45 Celovški radijski dnevnik. — Iz popotne torbe: Avstralija (V. Zaletel). S' TOREK, 29. 7.: 9.30 Land an der Drau — Dežela ob Dravi. — 13.45 Celovški idijski dnevnik. — Šport. — Otroci, loslušajte! SREDA, 30. 7.: 13.45 Celovški radij-iki dnevnik. — Po lovskih stezah. ČETRTEK, 31. 7.: 13.45 Celovški ra-iijski dnevnik. — Kako uničujemo zemljo — Problemi varstva okolja — 2. — Vroči ritmi — nežne popevke. - PETEK, 1. 8.: 13.45 Celovški radijski •dnevnik. — Koroški zbori. — Douta po tfjeci: Dob — 2. SOBOTA, 2. 8.: 9.45 Rubrika za jugo-lovanske delavce. — Od pesmi do tesmi — Od srca do srca. ČETRTEK, 31. julija: 17.55 Za lahko noč — 18.25 Ml — 18.00 Bridget in Bernie — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura, šport — 20.00 Skrivnosti morja: Mroži — 20.15 V. I. P.-gugalnica — 21.35 Vampir, ki je prišel iz podzemske železnice, film — 22.05 Poročila. PETEK, 1. avgusta: 17.55 Za lahko noč — 18.00 Družina Feuerstein — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 čas v sliki, kultura, šport — 20.00 Politična dokumentacija — 21.05 Šampanjec — morilci — 22.40 Poročila. SOBOTA, 2. avgusta: 16.30 Živordeči avtobus — 17.00 Risanje — slikanje — oblikovanje — 17.30 Indian River — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Kumare nimajo nobenih solz — 18.25 Prizma — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki z Južno Tirolsko — aktualno — 19.30 Čas v sliki, kultura — 19.55 Šport — 20.15 Kabaret, kabaret — 21.20 Panoptikum — 21.40 Šerif brez revolverja — 23.05 Poročila. TV AVSTRIJA iv AVSTRIJA 1. PROGRAM iv 2. PROGRAM „ NEDELJA, 27. julija: 17.00 Zebra in gnu (južnoafriška an- tilopa) — 17.30 VVoobinda: Goščava gori — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Klub seniorjev — 18.30 Celovški madri- galisti — 19.00 Avstrija v sliki — 19.25 sTKristjan v času — 19.30 Čas v sliki in ^ kultura — 19.50 Šport — 20.15 Dolgo, r vroče poletje — 22.10 Orientacija — 22.40 Poročila. PONEDELJEK, 28. julija: sv 10.00 Kraj izdajstva — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Raji živali — 18.25 Ml i — 18.50 ORF danes — 19 00 Avstrija •■ v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura, šport | r— 20.55 Ljudje na renču Shilu — 22.00 ^Veselje ob glasbi — 22.30 Poročila. * TOREK, 29. julija: ■sjk, 17.55 Za lahko noč — 18.00 Schon-: gruberjevi — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura, šport — 20.00 Glasba v latinskoameriških ritmih — 21.00 Zakon gospoda Mississippija — 22.30 Poročila. SREDA, 30. julija: ■r -17.30 Dr. Doolittle in hripavi petelin V:*č- 17.55 Za lahko noč — 18.00 Naslednji, prosim: Dva trmoglavca — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura, šport — 20.00 Srečno pot, ša- TOREK, 29. julija: 19.00 Izgubljeni svet Majev — 20.00 Filmske zgodbe iz Avstrije. SREDA, 30. julija: 19.00 Dunajski gozd v nevarnosti — 20.00 Politična dokumentacija — 21.05 Novele iz Divjega zapada. ČETRTEK, 31. julija: 19.00 Počitnice — Združene države Amerike — 19.45 Iskanje zadnjih divjih živali Evrope — 20.00 Kako krmimo osla? Zabavna ljubezenska zgodba, v kateri igra osel precej važno vlogo — 21.35 Čas v sliki in kultura — 21.55 Šport. PETEK, 1. avgusta: 19.00 Umetnost v tretjem rajhu: Slikarstvo — 19.45 Iskanje zadnjih divjih živali Evrope — 20.00 Magrebinske zgodbe (3), Gregorja Rezzorija — 21.05 Čas v sliki in kultura — 21.25 Šport. SOBOTA, 2. avgusta: 15.25—18.50 Svetovno prvenstvo na divjih vodah: Kajak in kanu iz Beograda — 19.00 Živali v močvirju, dokumentacija — 19.45 Dvakrat risarski film — 20.00 Galerija — 20.15 Vehudi Me-nuhun, pot svetlobe — 21.20 Čas v sliki in šport — 21.40 Vprašanja kri- stjana. TV Ljubljana NEDELJA, 27. julija: 15.30 Ženski vrag, film po drami Karla Schonherrja — 17.00 Avstrijsko lahkoatletsko prvenstvo v Dornbirnu — 18.00 Spotlight — 18.30 Revija Dicka Cavetta: Orson VValles — 19.45 Enciklopedija, znanstvena knjiga — 20.15 Slavnostni koncert Dunajskih simfonikov — 20.55 George Balachine in balet iz New Vorka — 21.10 Derrick: Zastavljalnica. PONEDELJEK, 28. julija: 19.00 Mojster glasbe, Pergolezijeva opera — 20.00 Munchenske zgodbe — 20.55 Zemlja Afrika; preživele kulture — 21.40 Iskanje zadnjih divjih živali Evrope. NEDELJA, 27. julija: 9.15 Poročila — 9.20 R. M. du Gard: Thibaultovi — 10.05 Otroška matineja — 11.00 Ljudje in zemlja — 12.00 Poročila — Nedeljsko popoldne — 18.05 Poročila — 18.10 Sinova puščave — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 G. Mihič: Ženske iz djavoljih merdevin — 20.40 Karavana — 21.15 Športni pregled — 21.45 TV dnevnik. PONEDELJEK, 28. julija: 18.00 V. Pečjak: Drajček in trije mar-sovčki — 18.20 Risanka — 18.35 Od zore do mraka — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik 20.00 G. de Maupas-sant: Zgodba o kmečki dekli — 21.10 Šentjakobčani — 21.50 Mozaik kratkega filma: Santa Fee — 22.05 TV dnevnik. RUTAR-CENTER RUTAR CENTER, A-9141 Dobrla vas Eberndorf, telefon 0 42 36-381 ugodno dobavi in hitro na dom dostavi TOREK, 29. julija: 18.00 Obzornik — 18.10 L. Suhodolčan: Naočnik in očalnik — 18.40 Ikebana: Osnovni poševni slog — 18.50 Biseri morja — 19.15 Film — 19.30 TV dnevnik — 20.15 Košarka Jugoslavija : ZDA — 21.45 Pogovor o konferenci o evropski varnosti in sodelovanju — 22.35 TV dnevnik — 22.50 Rokomet Jugoslavija : Romunija. SREDA, 20. julija: 16.15 Rokomet Jugoslavija : SZ — 18.15 Vrančeve dogodivščine — 18.45 Mladi za mlade — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Enooki Jack — 22.15 TV dnevnik — 22.30 Miniature: Riko Debenjak. ČETRTEK, 31. julija: 18.25 Napoleon in ljubezen — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.05 J. Otčenašek: Nekoč je bila hiša — 21.35 Kam in kako na oddih — 21.45 Od večera do jutra: Četrtkovi razgledi — 22.15 TV dnevnik — 22.30 P. I. Čajkovski: Simfonija št. 4. PETEK, 1. avgusta: 18.00 Morda vas zanima — 18.30 Risanka — 18.45 Slovenski rock 75 — labirint — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Krava in ujetnik — 21.40 625 — 22.00 TV dnevnik II. SOBOTA, 2. avgusta: 15.30 Svetovno prvenstvo v kajaku na mirnih vodah — 18.25 Janošik — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 19.50 Tedenski zunanjepolitični komentar — 20.00 Iz del Jože Horvata — 20.30 Zabavno glasbena oddaja — 21.05 TV dnevnik II. Kraji in pokrajine potovanja... (Nadaljevanje s 6. strani) dvorni upravnik poljske kraljice, ravnatelj dvorne zbornice na Dunaju in ravnatelj tajnega sveta na Gornjem Avstrijskem. Zato se je nahajal le redko na Humperku. Ko pa je postal koroški deželni glavar, je stanoval na Humperškem gradu in mu je prizidal mogočni dohod ter popravil poškodbe po potresu na gradu. Tedaj je nastal tudi lep renesančni portal. Rožeški graščini je odkupil več podložnikov okoli Humperka in se je zavzel za zakup carinarne na Ljubelju in ob dravskem mostu pod Humperkom. Na Doprsna slika humperškega gospoda, grofa Sigmunda von Dietrichsteina, na bronasti medalji iz leta 1520. Napis se v glavnem glasi: Sigmund von Dietrich-stein, humperški in bekštanjski gospod, komornik za srebro cesarja Maksimilijana in deželni glavar Štajerske. Na vsaki strani slike je letnica 1520. strmem sončnem pobočju pod gradom je napravil vinograd, ki je obstajal do konca 19. stoletja. Leta 1680 je na kugi umrlo 240 humperški h podložnikov samo južno od Drave. Naslednji lastniki Humperka so bili z duhom in srcem zopet vse drugje kot doma. Karel Ludvik (1673 —1732), ki je združil vso koroško posest Dietrichsteinov, je bil tajni svetnik in komornik cesarja Leopolda I., prvi lovski mojster na Štajerskem in na Dolnjem Avstrijskem ter poleg teh brezpomembnih častnih nazivov član notranjeavstrijskega dvornega sveta. Franc Karel Ludvik (1715—1765) je bil še mladoleten, ko je postal leta 1732 lastnik Humperka. Šele od leta 1739 je prevzel sam graščino. Bil je vladni svetnik v Gradcu, kjer je ponavadi živel. Tudi za naslednika Franca Ludvika (1745—1796) sta bila potrebna varuh in administrator, ker je bil še mladoleten in je študiral na univerzi v VViirzburgu v Nemčiji. Po končanem študiju je potoval po Nemčiji, Holandskem in Angliji ter je po povratku vstopil v državno službo. Postal je notranjeavstrijski regimentski svetnik v Gradcu, gu-bernijski svetnik v Lvovu na Poljskem in je živel od leta 1786 do 1796 na Dunaju. Naslednik Franc Sigmund Ludvik pa je bil lastnik Humperka samo štiri leta, ker je kmalu umrl na neozdravljivi bolezni. (Dalje prihodnjič) BeopoooeoooooooecooouociooooeoeonoooooonociooooeooooeeioaeeoaaaeoeeaaaeeeoBeoeaeeeeaaoeeeaeeeeooeoooooooooBOosoosoBOcooggoMogcoacgosoooooeep: vinkov. Zato sta se skrivala za drevesa in pokimala počasi naprej. Prav tako sta se umikala tudi Francis in peon. Boj je trajal komaj dobro uro in Francisovi puški je ostal samo še en naboj. Peonu je Francis pravočasno prepovedal streljati, tako da sta ostala v njegovem samokresu še dva naboja. Toda ta čas je bila Leoncie s svojimi spremljevalci že daleč in Francis je bil zadovoljen s svojim uspehom, tem bolj, ker se je lahko vsak hip skril. Treba mu je bilo samo prebroditi tekočo nafto. Tako je šlo vse dobro od rok in vse bi bilo v redu, če bi se ne bil pojavil na hribu drugi oddelek, ki se je skrival za drevesa in neprestano streljal. To je bil plemič s svojimi sosedi, ki so mu prihiteli na pomoč, da ujamejo ubežnega delavca. Francis ; seveda ni vedel, kdo so ti nepričakovani sovražniki. Mislil je, da tudi ta oddelek preganja njega in njegove prijatelje. O tem so pričale tudi svinčenke, ki so neprestano švigale mimo njegove glave. Peon se je priplazil k njemu in pokazal, da sta v samokresu samo še dva naboja. Vrnil mu je samokres in ga prosil, naj mu da namesto njega škatji-co vžigalic. Nato mu je peon namignil, naj pohiti na drugo stran struge, po kateri je tekla nafta. Francis je slutil, kaj namerava peon. Zato je poslal sovražnikom v slovo še zadnjo svinčenko in vrgel prazno puško v jarek. Peon je počenil in potegnil iz žepa vžigalice. Kakor bi trenil, se je nafta spremenila v ognjeno reko. še hip in iz bazena se je dvignil dobrih sto čevljev visoko steber gorečega plina. In vsi ti ognjeni potoki so drveli tja doli, kjer sta se Torres in poglavar z orožniki pripravljala na odločilni napad. V strašni vročini sta se Francis in peon splazila na drugo stran jarka in ko sta srečno prekoračila ognjeno morje, sta pohitela in izginila v goščavo. 10 Jarek se je kmalu spremenil v ognjeno morje in Torres je moral z orožniki nazaj na hrib, odkoder je prišel. Kmalu je prisopihal za njimi tudi poglavar. Tudi plemič se je moral s svojimi sosedi umakniti in skriti v džunglo. Peon se je neprestano oziral. Naposled je veselo vzkliknil in pokazal Francisu nov oblak črnega dima, ki se je valil iz džungle blizu prvega petrolejskega vrelca. „Glejte, še en vrelec se je vnel," je vzkliknil in pokazal svoje bele zobe. „Teh vrelcev je mnogo in vsi se vnamejo. Tako bo moj gospodar in vsa njegova svojat kaznovana za muke, ki sem jih moral pretrpeti. V bližini je še celo jezero nafte, veliko kakor morje, kakor vsa Vuchitanska ožina." Pri teh besedah se je Francis spomnil petrolejskega jezera, o katerem mu je pravil španski plemič — jezera, v katerem je bilo najmanj pet milijonov sodčkov nafte. To jezero je ležalo v naravni kotlini in je bilo zavarovano samo s peščenim nasipom. Pokrito pa sploh ni bilo. ..Koliko si vreden?" je vprašal naenkrat jeona. Toda peon ga ni razumel. „Koliko je vredno vse, kar imaš na sebi in pri sebi?" „Pol dolarja... Ne, polovico te polovice," je dejal peon in pogledal zadnje ostanke svojih cunj. „Kaj pa imaš še poleg tega?" Nesrečno bitje je zmajalo z glavo, zavedajoč se svojega siromaštva, in odgovorilo: „Vse moje premoženje je dolg. Dolžan sem dvesto petdeset pezov. Ta dolg me veže za vse življenje. To je moje prekletstvo, ki me bo težilo do smrti. Zato sem postal plemičev suženj." Francis se je nehote nasmehnil. „Vreden si torej minus 250 pezov. Saj to niti številka ni, to je čisto imaginarno število, ki eksistira samo v matematični domišljiji. In vendar si uničil ogromne količne nafte, vredne več mlijonov dolarjev. Če pa cevi niso zanesljive, se vnamejo vsi vrelci, ki so vredni najmanj bilijon dolarjev. Če pomislim, da veljaš minus 250 pezov, moram pač priznati, da si se pošteno razkoračil." Toda peonu so bili vsi ti računi španska vas. „Človek sem," je vzkliknil in dvignil okrvavljeno glavo. „Da, moški sem in sicer iz plemena Maya.“ „Ti si Indijanec? Iz plemena Maya si, praviš," se je zasmejal Francis. „Samo na pol sem Maya,“ je odgovoril zamišljeno. „Moj oče je čistokrvni Maya. Ker pa z ženskami tega plemena v Cordillerih ni bil zadovoljen, se je zaljubil v žensko iz nižav in tako sem zagledal luč sveta. Potem je moja mati pobegnila z nekim črncem iz Barbadoesa, oče pa se je vrnil v Cordillere. Kakor moj oče, tako sem imel tudi jaz smolo, da sem se zaljubil v žensko iz nižav. Šlo ji je samo za denar in ker sem bil strašno zaljubljen, sem se proda! za 200 pezov. Ko je imela denar v rokah, je kratkomalo izginila. Tako nisem imel niti žene niti denarja. Že pet let sem plantažni delavec. Pet let me gonijo na delo kakor živinče, pet let me pretepajo in mučijo, a pomislite: po petih letih sem dolžan že 250 pezov, da sem se prodal samo za 200." Medtem ko sta Francis in nesrečni potomec plemena Maya prodirala vedno dalje v Cordillere, da dohitita svoje sopotnike, in medtem ko so daleč za njima goreli bogati Vuchitanski petrolejski vrelci, je usoda pripravljala tam daleč sredi Cordiller nove dogodke. Ti dogodki so privedli skupaj preganjane in preganjalce — Francisa, Hen-rya, Leoncio in njene domače, peona, plemičev oddelek, poglavarja in njegove orožnike, kakor tudi Alvareza Tor-resa, ki je hrepenel po obljubljeni Reganovi nagradi, še bolj pa po Leoncii. V eni izmed številnih cordillerskih skalnatih votlin sta sedela moški in ženska. Lepa in mlada ženska je bila mestiza ali ženska z mešano krvjo. V votlini je brlela petrolejska svetilka in mladenka je brala debelo knjigo, vezano v telečjo kožo — španski prevod Blackstona. Oba sta bila bosa. Na sebi sta imela raševinaste plašče s kapucami. Kapuca prelepe mladenke je bila pomaknjena na tilnik, tako da so se videli njeni bujni črni lasje, starec pa je bil pokrit kakor menih. Njegov dostojanstveni obraz, na katerem so se poznali sledovi asketizma, je bil izrazito španskega tipa. Najbrž je imel tak obraz tudi don Kihot. In vendar je bila med njima razlika. Starčeve oči je pokrivala večna tema — mož je bil namreč slep. (Dalje) O H M -7 5 OHM 75 OHM 75 OHM 7 5 24. Avstrijski lesni velesejem - celovški velesejem od 9. do 17. avgusta 1975 r- [IT 1600 razstavljalcev iz 30 držav. — Sejem, ki bo tudi za vas zanimiv a ¥ O H M 75 OHM 75 Dan veselja in radosti na novih mašah še zmerom prihajajo naši ljudje radi na nove maše. To sta dokazali v kratkem času dve novi maši. Prva je bila pred tremi tedni v Št. Urhu pri Št. Rupertu. Novo mašo je bral g. Jurij B u c h. In to je bil dogodek prvega reda, saj že 59 let tam ni bilo nove maše. Novomaš-nik se je v cerkvi sv. Urha zahvalil vsem, ki so molili zanj. V svoji pridigi je g. Valentin Gotthardt poudaril, da polni srce no-vomašnika velika radost, katere so deležni njegovi starši, bratje in sestre, prav tako pa tudi navzoči. 13. 7. pa je bila priml-cija v Šmihelu pri Sv. Katarini, ki jo je bral g. Janez Tratar. Vsa šmi-helska fara je bila tiste dni na nogah, da bi olepšala Janezu njegov najlepši dan življenja. Pred novomašniškim oltarjem pri Sv. Katarini se je no-vomašnik Tratar zahvalil za duhovništvo pri evharističnem slavju. V slavnostni pridigi je g. rektor Jože Kopeinig govoril o nalogah duhovnika, ki je v prvi vrsti učitelj, pastir in voditelj. Ob koncu je zaželel novomašniku, da bi bil še v prihodnje vesel oznanjevalec Kristusovega nauka. Na obeh primicijah, ki jih je obiskalo več tisoč naših rojakov, sta po evharističnem slavju oba mlada duhovnika delila novomašnlški blagoslov. Stoletnik Blaž Rane o rekreaciji Redki so stoletniki med slovenskim narodom. Če pa so, se čudimo, kako je ta ali oni dosegel to starost. In tako častitljivo starost je dosegel Slovenec Blaž Rane. O njegovem dejanju in nehanju ter bitju in žitju je v pogovoru v Delu z njim veliko izvedel znani športni strokovnjak Drago Ulaga. Že iz vzgojnega vidika za našo mladino, pa tudi za tiste, ki niso več mladi, je ta članek izrednega pomena. Zato smo se namenili, da ga posredujemo tudi našim cenjenim bralcem. (Op. ured.) LJUBLJANA. — O telesni sposobnosti oseb v visoki starosti imamo le malo zanesljivih znanstvenih informacij. Raziskave zajemajo večinoma populacije do 70. leta, ko začnejo prilagoditvene sposobnosti človeškega organizma hitreje upadati. Zato me je tem bolj zanimalo, ko sem bral, da živi v Mariboru stoletnik, ki še vedno skrbi s svojo vsestransko aktivnostjo za kondicijo. Na dan prehodi tudi po tri kilometre, o-pravlja razna domača dela in se tudi še živo zanima za politiko. Gre za Blaža Ranca, roj. 2. 2. 1875. v Zelenbregu nad Ravnami na Koroškem. Sporočili so mi, da je prišel v Ljubljano in da ga lahko obiščem na domu pri hčerki. Samo to sem ga želel vprašati, kako je z njegovo vsakdanjo hojo. Pričakoval sem skrušenega predstavnika ..nadležne starosti“ (kakor imenujejo gerontologi obdobje od 80. do 90. leta), sedečega v fotelju, s katerim se bo težko sporazumeti. V sprejemnico pa je prišel vitek, visok, negovan in čvrst mož, ki se je takoj zapletel v živahen razgovor. „Delo, tako delo, pri katerem tudi glava sodeluje, to je zame užitek, to je moja medicina," je rekel. Vselej se je moral znajti, si sam pomagati in iskati boljše rešitve. Tako je bilo v šoli, ki je bila v tistih časih ponemčevalni-ca, pa v službi, kjer se je uveljavil na poštni direkciji v Gradcu „pri vseh mizah in na vseh oddelkih". Puščobo o-krog počitniške hišice v Limbušu je z neumornim delom spremenil v vrt, navadil se je vseh del, tudi čevlje po-templjati, njegov konjiček pa sta gobarstvo in zdravilna zelišča. Zelo rad hodi, vsak dan se sprehaja, kdaj pa kdaj gre tudi na Piramido. „Palica je moj najboljši prijatelj," pravi. Vse življenje je bil navajen na hitro hojo, zdaj pa hodi kajpada počasi. Slo bi tudi brez palice, vendar je tako lažje in bolj varno. Nikoli v življenju se ni zredil, že od nekdaj se je ravnal po Hipokratovem načelu ..zmernost v vsem". Pogovarjala sva se tudi o športu. V mladosti je bilo kolo njegova velika želja, vendar si ga ni mogel kupiti. Ko je bil na gimnaziji v St. Pavlu na Koroškem, se je navadil drsanja in plavanja. Kako so uživali v teh športih! „Veste, imeli smo lesene drsalke s kovinskim vložkom, ki smo ga po potrebi brusili," mi je pojasnjeval, vzel kos papirja in mi narisal skico teh drsalk z VELIK VESELIČNI PROSTOR od 7. avgusta 1975, ob 18. uri OHM 75 OHM 75 24. Avstrijski lesni velesejem -središče pozornosti strokovnjakov Kot največji letni lesni sejem Evrope, bo 24. Avstrijski lesni velesejem od 9. do 17. avgusta 1975 na sejemskem razstavišču v Celovcu. Izvedenci bodo imeli priložnost, na tej mednarodni lesni prireditvi seznaniti se z najnovejšimi izsledki na področju gozdnega in lesnega gospodarstva. Znano je, da se Avstrijski lesni sejem trudi, da bi izboljšal informacijske možnosti v toliko, ker bo nazorno pokazal izvedencem množino strojev in o-rodja zadevnih strok v delavni funkciji. K temu bo doprinesla bistveno sejemska žaga, letos že enajstič, pri čemer bodo predstavili tračno žago. Dalje bo praktično obratovalo sejemsko mizarstvo, ki se bo letos predstavilo kot pohištveno mizarstvo, in sicer konkretno za kuhinjsko pohištvo. Strokovno pod- jermenčki. Nabiranje gob pa je njegov konjiček že od otroških let. V časih Avstro-Ogrske je priredil zasebno razstavo gob. Danes se bo odpeljal s svojci v Tuhinjsko dolino, kjer bo veliko v gozdu. Gobe zagleda in jih razločuje s prostim očesom. Nobenih težav nima s sklanjanjem, pa tudi ne s pobiranjem na tleh. Sklepi so še gibljivi, tudi hrbtenica ne dela težav. Za šalo mi je pokazal, kako pobira gobe, kako se sklanja do tal in počepa. Gibljivost in moč si ohranja z žaganjem. „2agam zdaj od zgoraj, zdaj od strani, to je dobro za hrbtenico." Blaž Rane je kot otrok in pozneje kot avstrijski državni uradnik marsikaj pretrpel, ker je bil Slovenec. Hvaležno se spominja učitelja, ki mu je v prvem razredu osnovne šole vendarle kaj povedal v materinem jeziku, ki ga je preganjal, o vrtu in sadnem drevju v Limbušu, o pestrosti dela na službenih mestih, o načinu prehrane, pa spet o gobah in zdravilnih zeliščih. Prepričal me je, da gre za bogato življenje in še posebej za zakladnico izkušenj, vrednih da bi jih posredovali mlajšim. Dolgo življenje, polno truda in prežeto s premagovanjem težav, daje človeku modrost, posebno še, če mu je dano, da ostane še dolgo po ..betežni starosti" duševno in telesno zdrav. ročje bodo dopolnjevali transportni stroji in transportno orodje, pridov bivanje surovin in številne posebne razstave. V prvi vrsti za domače občinstv za gospodinje in za „lovce sp minčkov" bo na voljo splošni blagovni sejem. Ponudba bo sega od umetnostnih predmetov Azij Indije in Tajvana, tekstilije, nakita, do sodobnih električnih aparat in vsakdanjih uporabnih artiklov. Sanitetne naprave pa že prehajajo na gradbeno področje, ki bo zaradi svoje obsežne ponudbe gotovo našel mnogo interesentov. ZARADI TEGA Sl ŽE SEDAJ ZABELEŽITE: 24. AVSTRIJSKI LESNI VELESEJEM BO OD 9. DO 17. AVGUSTA 1975 NA SEJEMSKEM RAZSTAVIŠČU V CELOVCU! B. iOMMJU/odi DELFIN V VOJAŠKI SLUŽBI Znani ribji lovec dr. Hans H a s s se je že pred leti spreobrnil v zaščitnika morskih živali, ki jih človek uničuje za lastno zabavo ali denar; z njimi se je začela ukvarjati še vojska, Hass dodaja; Že nekaj časa sem vežbajo mornarice velesil morske sesalce — delfine, morske leve in druge — za podvodno delo. Čeprav gre v mnogih primerih za neškodljive naloge (iskanje izgubljenih torpedov, kurirska služba in podobno), pa so druge strogo vojaške naprave: obešanje magnetskih min na sovražne ladje, usmrtitev sovražnih potapljačev in vohunjenje. Poročali so celo, da je poslala neka velesila treniranega delfina v tujo pomorsko bazo položit prisluškovalne naprave in je z uspehom dosegla, kar je hotela, ko se je delfin z inštrumenti vrnil. Jasno je, kam to vodi, pravi dr. Hass. V primeru vojne ali mednarodne napetosti bodo te sesalce napadli in ugonobili. Ne bo jih mogoče prepoznati, saj ne bodo oblečeni v uniforme, pa bodo tako vsi sesalci, ki se bodo pojavili v bližini tujih ladij, ali v morskih bazah osumljeni in brezobzirno uničeni; kajti v določenih presledkih morajo na površino po zrak in se tako izdajo. nato je bil na raznih vodilnih mestih v poslovnem svetu. V Italijo ga oblasti niso pustile. Nekemu španske-listu je Skozeny izjavil, da je ponosen, da je lahko služil „fuhrer- NESREČNI AFRIKI JE TREBA POMAGATI Papež Pavel VI. je med obiskom katoličanov iz Ugande opozoril svet na posledice strahotne suše v afriških deželah, od Somalije in Etiopije čez Afriko do Kapverdskih otokov na zahodu. Poročila, ki še vedno prihajajo iz teh držav, so strašna. Treba je pokazati solidarnost s prizadetimi narodi. To morajo storiti kristjani in nekristjani. Dojko H. Singer šahovski deželni prvak Šahovsko prvenstvo Koroške, ki je bilo pod pokroviteljstvom deželnega glavarja Leopolda VVagnerja, je končano. Novi deželni prvak je naš rojak Bojko H. Singer, sin inženirja Blaža Singerja. Vrstni red: 1. Bojko Singer 10 točk, 2. Pečar 9,5, 3. Stelzer 7, 4. Josef Gallob in A. Legat po 6,5, SKORZENV JE HOTEL UGRABITI TUDI EISENHOVVERJA ..AKTIVNOST, TO JE MOJA MEDICINA!", je še dejal, ko se je Drago Ulaga poslovil od izrednega človeka. V Madridu je te dni umrl bivši nemški polkovnik Otto Skorzeny (Dunajčan), ki je med zadnjo vojno z drzno akcijo rešil Mussolinija iz trdnjave, v katero ga je dala zapreti Badoglieva vlada po zlomu fašizma. Fuhrer ga je za ta podvig odlikoval z najvišjim odlikovanjem ter mu zaupal še drugo nalogo: S svojo četo, preoblečeno v ameriške in angleške uniforme, naj bi se Skorzeny prebil skozi fronto med bitko pri Bulgeu ter nato ugrabil samega maršala Eisenhovverja, toda podvig ni uspel. Po vojni je Skorzeny pobegnil iz zaporov v Darmstadtu ter se tako izognil obsodbi kot vojni zločinec. Skorze-ny je tudi poveljeval četi, ki je skrbela za Hitlerjevo varnost. V Madridu se je leta 1954 poročil s Francisco Lucht, pozneje je organiziral vohunsko službo v Španiji. Iz vasi Denia je segala daleč po svetu, 5. Koban in Prodinger jih imata 6, 6. Kaspret 5,5, Seidler in Tofferl po 4,5 točke, 7. Bodner 4, 8. dr. Ebner in Kirchmeier po eno točko. Bojku Singerju k njegovemu lepemu uspehu čestitata naš list in Narodni svet. Bojko! Le po tej poti naprej! Darujte za tiskovni sklad! NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 84 3 58. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce št. 2, 9065 Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.