tribu LJUBLJANA, letnikXXIX, 17. marecl980, števiflca 13 SrnJDENTSKI CASOPIS cem3din U8MERJENO RAZPRAVE 0 PREDLOGU ZAKONA O USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU NAJ TOREJ NE BI BILO ? Univerzitetna konferenca ZSMS Ljubljana je vseskozi aktivno sodelovala' v javni razpravi o reformi vzgojno izobraževalnega sistema. Bila je ena najbolj aktivnih konferenc, kljub temu, da je njena komisija za vodenje javne razprave na univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani, to razpravo ocenila kot ne dovolj široko, preveč formalistično in površno, predvsem, ko gre za nekatere po navadi neaktivne osnove organizacije. Brez pretiravanja lahko zapišemo, da sta od pičlih nekaj občinskih konferenc, ki so posredovale svoje pripombe in predloge na osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju na komisijo za vzgojo in izobraževanje pri RK ZSMS, najkvalitetnejšo, sistematično in organizirano razpravo imeli samo obe univerzitetni konferenci ZSMS, tista v Mariboru in ljubljanska. Tudi sicer so v tej razpravi najaktivneje sodelovale organizacije ZSMS v šolah, medtem ko iz delovnih organizacij, to sklepamo iz poslanih pripomb in predlogov na RK ZSMS, skorajda ni bilo odziva. UK ZSMS Ljubljana je z namenom organizirati kvalitetno javno razpravo organizirala dva seminarja na katerih so sodelovali strokovnjaki, katerih delo se je tako ali drugače pokrivalo z načrtovano reformo vzgoje in izobraževanja. Prvi seminar je bil v Izoli, drugi pa v Portorožu. Udeleženci na teh seminarjih so kasneje organizirali javno razpravo s čimer je bil namen seminarja upravičen. Vsa ta sredstva, ki mimogrede rečeno, niso bila skromna, so bila porabljena z enim samim namenom: aktivirati ZSMS na univerzi tako, da se bo aktivno vključila v vse faze sprejemanja zakona o usmerjenem izobraževanju! To je bila ena najuspešnejših akcij ZSMS na univerzi v zadnjih nekaj letih in lahko zapišemo, da je bila to dejanska prekretnica v njenem delu. V tej akciji so prvič po dolgem času aktivno sodelovale osnovne organizacij^, ki so se prek svojih delegatov povezovale v univerzitetno konferenco ZSMS. Vsak očitek o forumskem delu je tu izmišljen. To je bila in tudi je akcija v kateri soseodnosi« študentskega časopisa Tribuna in izdajatelja dokončno uredili, tako, da UK ZSMS skupaj s Tribuno predstavlja realno materialno sflo, ki ni nepomembna le v informiranju ampak predvsem v formiranju zahtev študentov in članstva ZSMS. Na univerzi prav sedaj poteka akcija za še bolj aktivno univerzitetno organizacijo ZSM in ena od prvih nalog, ki čakajo to organizacijo je prav javna razprava o predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju. Predsedstvo UK ZSMS in komisija za vodenje javne razprave sta takoj po tem, ko je izšel predlog zakona, poslala vsem osnovnim organizacijam po nekaj izvodov s priloženim dopisom, v katerih so bili pozvani vsi organizatorji razprave, naj nemudoma pričnejo z agitiranjem in propagiranjem za razpravo in z razpravo samo. Predsedstvo UK je tudi sklicalo konferenco vseh delegatov osnovnih organizacij. To ni bila letna konferenca, marveč problemska konferenca. Vse točke dnevnega reda so se nanašale na zaključek javne razprave o sprejemu zakona o usmerjenem izobraževanju. Zakaj to tako poudarjamo? Zato ker kaže, da je UK ZSMS Ljubljana edina organizacija ZSM, ki je izvedla široko javno razpravo o predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju. V zadnji Tribuni smo o javni razpravi o predlogu zapisali, da je zaradi kratkega časa, ki je namenjen za to razpravo, pričakovati, da bo formalistična, skopa in maloštevilna. Da bo, kakor smo zapisali še v številki pred to, zgolj ,,kozmetični postopek" v katerem bomo popravili le nekaj malenkosti.To smo dopuščali kot možnost, predvsem zaradi izredno kratkega roka med časom, ko je zakon izšel v Skupščinskem poročevalcu in dnem, ko ga bo obravnavala skupščina SRS, oziroma še pred tem odbori posameznih zborov v skupščini. Vse to je še bilo moč imeti za t. i. ,,objektivne okoliščine", ki so ovirale in ovirajo recimo vse občinske koference ZSMS, da ne morejo tudi o predlogu zakona izvesti široke javne razprave. Toda zmotili smo se! Javne razprave v pravem pomenu besede sploh ne bo!? Ne le, da je ne bo zaradi tega, ker ni časa, ker recimo ni moč pravočasno sklicati osnovnih organizacij, ne bo je med drugim tudi zato, ker nekateri menijo, npr. tovariš Marjan Jelen iz RK SZDL, ,,da je zakon v javni razpravi že eno leto, da se je zaradi nekaterih nejasnosti vse skupaj zavleklo, da je bila že o osnutku vodena široka javna razprava, naj&rša po razpravi o Zakonu o združenem delu, da je bilo dovolj časa za razpravo in, da to pomeni, da je sedaj vsa zadeva v skupščinski proceduri ." Če si dovolimo narediti, zaključek iz teh besed izrečenih na pogovoru z novinarji o usmerjenem izobraževanju, dne 6. 3. 1980, potem lahko rečemo, da tov. Jelen meni, da javna razprava o predlogu zakona ni več potrebna! In to, da je celo stališče RK SZDL? ! Da je vse to reš, da javne razprave res ni bilo dokazujejo nekateri zadnji dogodki v zvezi s tem. Dopis, ki je 3. marca prišel na univerzitetno konferenco iz RK ZSMS je pozival občinske konference naj čimhitreje in v okviru ,,specializiranih delovnih skupin in predsedstev" obravnavajo predlog zakona. Mmo te zahteve se je UK ZSMS, kakor smo že povedali, odločila za problemsko konferenco upajoč, da bodo tam sprejeta stališča še lahko pravočasno poslana na koordinacijo na republiško konferenco, ki jih bo potem branila na raznih odborih, zborih in skupščinah. Vendar ne! Tudi dogovor o tem, da je zadnji rok za oddajo predlogov in pripomb 15. marec 1980 ni bil spoštovan! Komisija za vodenje javne razprave pri RK ZSMS je morala, če je hotela, da v tej zaključni fazi sodeluje tudi ZSMS (? ), v ponedeljek, 10. marca zaključiti z razpravo tako, da je sama sprejela vsepripombe in predloge na predlog zakona o usmerjenem izobrazevanju. Na ta način ne-le, da so bile iz javne razprave izključene najširše množice, ki svoje interese izražajo tudi skozi organizacijo ZSMS, temveč so v 5 s istem položaju tudi ,,specializirane delovne skupine i predsedstva", katerih predlogi in pripombe, ki bodoprispelipo 10 marcu, ne bodo upoštevani! Očitek, da je naša zahteva po tem, di morajo tudi v sprejemanju predloga zakona sodelovati kar najširš* množice, utopična, se tu sprevrača v nasprotovanje tudi tistiir minimalnim postopkom, ki bi jih, sicer elitistično, lahko še imeli zs samoupravne. Kajti tudi razpravljanja v okviru ,,skupin" iii forumov ne moremo imeti za široko in demokratično razpravo, vendar je taktično še vedno bolje to, kakor pa nič! V času ko to prebirate je vsa stvar že več ali manj končana. Univerzitetna konferenca ZSMS Ljubljanaje edina izmed vseh Sloveniji, ki je tudi o predlogu zakona o usmerjenem izobraževanj organizirala kar najširšo možno javno razpravo. Vprašanje o te ali bodo njena stališča in pripombe upoštevana je še stvar ocene, ki jo bo konferenca, ko bo ocenjevala celotno javno razpravo, morala sprejeti. Ta članek pa je naperjen proti birokratskim postopkom, ki zavirajo in onemogočajo javno razpravo s tem, da poljubno presta vljajo termine posameznih razprav in s tem postavljajo na glavo celoten dogovor in, kar je najpomembnejše, izločajo iz razprave članstvo ZSMS, delavce, kmete, učence, študente, brezposelne. Naperjen je proti vsem, ki uresničevanje delavskega samouprav-ljanja vidijo v odločanju nekaj posameznikov, proti vsem, ki zaviranje javne razprave opravičujejo s tem, da se ,,mudi" in, da ,,je bilo dovolj časa za razpravo." ' Taki postopki lahko postanejo nevarni precedensi in proti nji se morajo boriti vse subjektivne sile naše družbe. NAJ ŽIVI DELAVSKO SAMOUPRAVUANJE! uredništvo ZMISP POROCILO 0 OPRAVLJENI PRAKSI NA PORTUGALSKEM OD 8. 8. do 7. 9. 1979 V zgoraj navedenih dnevih sem opravljal počitniško prakso v Lizboni na Portugalskem pri firmi Electricidade de Portugal - EDP, in sicer v finančnem, računovodskem in produkcijskem sektorju. Ta firma se ukvarja s proizvodnjo, prenosom in distribucijo električne energije na Portugalskem, pri čemer je njen delež v celotni proizvodnji 95 %. Sestavljena je iz 14 prej samostojnih firm, ki jih je revolucionama portugalska vlada nacionalizirala leta 1975 in 1976. Letna proizvodnje električne energije znaša okoli 13 milijard KWh, od tega proizvedejo hidroelektrarne 10 milijard, termoelektrarne pa 3 milijarde KWh. Redno je zaposlenih 13.000 oseb, poleg njih pa še precej pogodbenih delavcev za določen čas. V prvem tednu sem se seznanil z organizacijsko shemo podjetja. V statutarnem smislu ta vključuje 3 telesa in sicer: - splošni odbor, ki je sestavljen iz predstavnikov državne administracije, lokalne oblasti in delavcev; njegova vloga je v določanju letne in večletne aktivnosti, flnančnih planov in tudi v potrjevanju letnega finančnega poročila, - odbor direktorjev je pooblaščen, da predstavlja in upravlja EDP v skladu z zakonom in statutom, - nadzorna komisija skrbi za to, da se pravilno izvajajo zakoni in pravila, katerim mora slediti podjetje, in nadzoruje upravo. Organizacijske makrostrukture izvajanja in ravnanja je zagotavljanje centralizacije kompetenc v skladu s splošno politiko in cilji podjetja in tudi zagotavljanje izvajalske samostojnosti in decentralizacije v lokalnem in funkcionalnem pogledu z vso potrebno pooblaščenostjo. Makrostruktura je sestavljena iz: — generalne direkcije, ki jo vodi odbor direktorjev pod vodstvom generalnega direktorja, — 6 operacijskih področij: — direkcija za opremo je zadolžena za nove naprave in nabavo opreme za proizvodnjo in prenos, — direkcija za proizvodnjo in prenos je odgovorna za izkoriščanje proizvodnih in prenosnih naprav, — direkcija za distribucijo Sever, Center, Tejo in Jug, — centralni organi, ki jih sestavijajo oddelki za pomoč vrhovni upravi v sledečih zadevah: planiranje, organizacija, informacije, administracija, tinance, računovodstvo, nadzorstvo, pravne, tehnične, delavske zadeve, izobraževanje, medicinske in socialne zadeve. — obstaja tudi oddelek za zunanjo koordinacijo. Po tej uvodni seznanitvi mi je direktor finančnega sektorja Mario Gomes pojasnil delo njihovega sektorja. To v glavnem sestavlja preskrbovanje finančnih sredsXev \/ domačih in tujih virov za financiranje investicijske dejavnosti, kajti kot sem lahko razbral iz bilance, EDP posluje pretežno s sposojenimi sredstvi, do 1. 1982 pa predvideva za okoli 2,5 milijarde dolarjev investicij v objekte in naprave, večino teh sredstev predstavljajp tuja — bančna sredstva. Zatem sem proučeval posojilne pogodbe s tujimi bankami. Te so ponavadi zelo obsežne, saj gre za velike zneske v milijonih dolarjev. V njih so določbe o obveznostih banke in posojilojemalca zelo natančno določene, največji poudarek pa je na ugotavljanju in zagotavljanju finančne solventnosti posojilojemalca, plačevanju vseh stroškov, ki jih ima banka s kreditom poleg obresti, roku posojila in obrestni meri. Le-ta se ne določa fiksno, temveč na podlagi gibanja obrestnih mer na londonski bančni borzi za posamične valute, v katerih je dano posojilo. Hlačevanje obresti tako poteka polletno, vsakokrat se določi po srednjem bančnem tečaju za valute s pribitkom 1/8 do l/2'#. V drugem tednu seni se seznanil s samo tehniko črpanja tujih posojil in ohranjanja finančne likvidnosti. Tuje kredite črpajo tako, da dajo nalog kreditorju. da ta nakaže znesek na neko portugalsko banko ali njeno poslovno zvezo, od tam ga potcgnejo na Portugalsko. Vendar obstoji še druga varianta in sicer Iahko posojilna banka sama izplaeuje zneske. ki jih EDP dolguje tistim dobaviteljem na podlagi odobritve računa s strani LDP. Pri vračanju posojila in plačevanju obrcsti je postopek naslednji: nckaj dni prcd /apadlostjo obroka obvesti EDP svojo poslovno banko o zncsku. ki ga je treba vrniti, da ta proskrbi potrcbna devizna sredstva iri tudi dobi dovoljenje Narodne banke. Kar se tiče ohranjanja likvidnosti, dobi pristojni refcrent v finančnem sektorju vsak dan sproii izpisek di-:cvnega stanja pri vseh bankah v državi, s katenmi EDP sodeluje. Tako lahko takoj ugotovi, pri kateri banki je denarja preveč za trenutne potrebe in kje premalo za vsei obveznosti. Potem napiše ček ali inenico, s; katero izravna stanje in to pošlje v banko. Nato sem spoznal način, kako domače banke kreditirajo podjetje. To poteka s pomočjo menice z zapadlostjo 1. bta ali še več. Po enem letu izda podjetje novo menico, ki jo banka odkupi, vendar je obrestna mera večja in to se ponavlja nekaj let do popolnega odplačila kredita. V tretjem tednu sem najprej računal obresti za prejšnje menice oz. kontroliral točnost izračuna pri banki. Nato sem dobil v roke kupoprodajno pogodbo v Gene Electric v dobavi raznih naprav za termoelektrarne. Obsega okoli. 150strani, njej pa so zelo natančno opisane posamezne določbe, od predmeta pogodbe, tehničnih karakteristik, cene, roka dobave. načina plačila, in poučevanja delavcev. garan« cijskega roka, splošnih tehničnih pogojev dobave itd. Tako natančno sestavljcna pogodba jc potrebna zato, da si EDP zagotovi kvalitetno in strokovno dobavo napravc in njeno učinkovito delovanje. Nato sem proučeval dejansko i/vajanje te pogodbe in sicer račune za opravljene storitvc. montažo, samo blago, letno vzdržcvanje s strani strokovnjakov, General Electric in reklamacije zaradf nekaterili napak pri dclovanju. {nadaljevanje na zadnji str ŠTUDBSnBUI SEFMS? študentje partijski delegati ŠTUDENTSKI SERVIS IN ŠTUDENTSKI STANDARD OB ŠTIRIDESETLETNICI TRETJE PARTIJSKE KONFERENCE Kadrovska štipendija za povprečno oceno 7 je trenutno še vedno 1950 din, za oceno 8 pa 2600 din. Študenti iz nerazvitih področij dobijo še poseben dodatek, ki znaša 400 din. Samo za stanovanje in hrano (v študentskem naselju) potrebuje študent (odvisno od kvalitete sobe) 600 + 1600 = 2200 din. In kje so časopisi, knjige, obleka, gledališče, kino in razvedrilo? In študenti, ki jih odirajo privatniki? Indeks 1977 76/77 {tevilo študentov ,5449 127 {tevilo dijakov - 854 115 iietto izplačani honorarji 56 228.294 149 povprečni letni zaslužek 8920 118 povprečna urna postavka 27,50 127 % del v stroki 34,50 tfijaki Studenti sprotni študij — ob delu!? Del odgovora na zgornja vprašanja dobimo na Studentskem servisu, Borštnikov trg 2 — da bi lahko kolikor toliko normalno jedli, pili, stanovali, se oblačili . . . in študirali, je skoraj polovica v Ljubljani študirajočih prisiljenih prodajati svojo delovno silo. Studentski servisjepri tem posrednik, hkrati pa določa višino urnih postavk. Indeks Indeks 1978 77/78 1979 78/79 6247 115 7045 113 1283 150 1731 135 74 479.456 132 100 450.915 140 9891 34,60 33,70 111 126 11.909 42,50 34,50 120 123 K tej tabeli je potrebno dodati nekaj obrazložitev. Povprečm" fetni zaslužek študenta v lanskem letu je nekoliko višji, saj so upoštevani tudi dohodki dijakov, ki so v povprečju nižji od dohodkov študentov, že zato, ker dijaki delajo v glavnem le v počitni-cah.pa tudi njihove urne postavke so nižje. V primerjavi z letom poprej se je povečal, in to nominalno, za 20 %. (Toliko so se lani revalo-rizirale tudi štipendije). Življenjski stroški pa so se v istem obdobju povečali za 24,5 %. Seveda tudi cene v naselju niso mogle ostati nespremenjene: stanarine so se povišate za 20 %, topli obroki pa za 23,5 %. Realni do-hodki študenta so se tako zmanjšali, poslab-šal se je torej njegov socialno-ekonomski po-ložaj. Povprečna urna postavka v lanskem letu je bila 42,50 dinarja, pri tem pa je potrebno upoštevati nižje urne postavke dijakov, večje Itevilo ur, ki jih organizacijezdruženegadela lavajajo zato, da prikrijejo v bistvu višjo urno postavko in tudi to, da niso upoštevani za-dužki, ki se ne plačujejo po urah, npr.: akvi-titerska in njim podobna dela, risanje na-trtov in podobno. IMajvišja urna postavka na ceniku Študentskega servisa je še vedno 60 (festdeset) dinarjev na uro, nespremenjena pa je že od leta 1976. To zacementiranost za-jovarjajo na servisu s tem, da bi se povpraše-vanje podjetij po študentskih delovni sili ob vijjih postavkah zmanjšalo, tudi zaradi tega, ker so podjetja zaradi stabilizacije prisiljena iskati takoimenovane ,,notranje rezerve". To tezo utemeljujejo tudi z upadom povpra-Sevanja, ki je že bilo zabeleženo v zadnjih mesecih. Ker nimamo razloga, da podatkom, ki smo jih dobili od Študentskega servisa, ne »verjeli, tahko predvidimo, da bo zmanjšano povpraševanje socialne razlike med študenti še povečalo, sa bo prizadelo zlasti tiste, kt jim je ta zaslužek poleg štipendije nujno po-treben za zadovoljevanje osnovnih življenj-skih (in študijskih) potreb. Odstotek del, ki so v večji ali manjši po-vezavi s študijem oziroma bodočim pokli-cem, je bil v zadnjih letih konstanten, pred-stavlja pa eno tretjino vseh delovnih ur. Gle-de na zaslužek je ta odstotek še nekoliko višji, saj gre tu za dela, ki zahtevajo določeno znanje in so zaraditega tudi relativno dobro plačana. Zaposlovanje študentov na njihovem strokovnem področju bi bilo nedvomno po-trebno pospešiti, saj je tak način dela v bistvu edini stik s prakso, ki ga ima študent v času študija. To bi lahko bil eden od načinov ,,usposabljanja za delo", vendar ne v vulgarno — materialističnem smislu osnutka zakona o usmerjenem izobraževahju. Iz tabele je razvidno, da je 8776 vpisanih v letu 1979 ustvarilo 100,5 milijonov dinarjev čistega dohodka, kar predstavlja 90 % tistega, kar so organizacije združenega dela plačale Študentskemu servisu. Za svoje posredovanje ŠS delovnim organizacijam namreč zaračuna neke vrste provizijo, sami pa imenujejo teh 10 % manipulativni stroški. Kaj vse se za tem terminom skriva, pa v eni od naslednjih šte-vilk Tribune. epilog, ki to ni Štipendije letos še niso revalorizirane. Re-solucija predvideva 16% rast cen. Po iz-kušnjah iz prejšnjih let in nekaterih v prvih dveh letošnjih mesecih postavljenih zahtevah za povišanje bo ta meia prebita še pred koncem leta. Kalkulacije Studentskega centra so letos za 39 % višje kot lani ipri tem ni upoštevana zadnja podražitev goriva). Gorje piščancu, ki ne prekljuva lupine pra-vočasno... tekst in ostalo:fv..... Gre za konferenco KPS na Vinjah nad Lazami v noči med 29. in 30. junijem 1940. Dvajset let pred to konferenco in sicer dne 7. marca 1920 so levičarski študentje Ijubljanske univerze ustanovili Društvo študentov komunistov ter so od ustanovitve KPJ na Slovenskem 11. aprila 1920 v eni ali drugi obliki sodelovali v njenem delu. Vendar niso imeli na nobeni konferenci tolikšnega števila delegatov, kot so ga imeli na konferenci KPS na Vinjah (to po dosedanjih ugotovitvah). Podcenjevati pa bi delo predhodnih generacij komunistično usmerjenih študentov, če ne bi poudarili, da so prav te generacije utrjevale pot poznejšim uspehom. V prvem obdobju so bili med njimi Ladislav Klinc, Milan Mravlje, Milan Fabjančič. Dušan Kermauner, Franjo Žger, Ciril Štukelj, Jože Hermanko, Stane Krašovec, Stane Melihar, Drago Potočnik, France Klopčič in Bratko Kreft. Slednjega lahko štejemo tudi §e v poznejšo dobo, ko so prej imenovani bodisi že zapustili univerzo bodisi da so se partiji odtujifi. V tem obdobju je slonelo glavno delo na Jožetu Hermanku, Jožetu Lampretu, dokler ni opustil študija v Ljubljani, Božu Popoviču, Jožetu Oolencu, Ivu Grahorju in na simpatizerju Srečku Kosovelu, še vedno pa tudi na Dušanu Kermaunerju. To pa je že doba okoli leta 1927, ko so se začeli vse bolj uveljavljati študentje in srednješolci, ki so se zbirali v marksističnem študijskem krožku pri Vladu Kozaku. Iz tega krožka sta izšla dijaka Edvard Kardelj in Boris Kidrič, ki je nadaljeval študije na univerzi, posredno pa tudi IVbks Stermecki in Jože Šeško. Šestojanuarska diktatura je močno prizadela in okrnila tudi delo študentov komunistov. V letih 1929 in 1930 so zaprli Vlada Kozaka, Borisa Kidriča, Toneta Tomšiča, Marjana Vivodo in druge. Na pobudo Anteja Novaka so bile iz solidarnosti do zaprtih študentov organizirane 28. novembra 1932 na univerzi demonstracije. Študentje komunisti pa so organizirali tudi mnoge druge večje akcije. Omislili pa so si tudi svoje glasilo ,,Rdeči signali", glasilo, ki je izhajalo od novembra 1932 do maja 1934. Leta 1934 je začel delovati univerzitetni partijski komite z Vladimirom Krivicem kot sekretarjem in s člani Poldetom Bercetom, Antejem Novakom in Marjanom Vesenjakom. Na pokrajinski partijski konferenci septembra tega leta (1934) pa sta bila študenta Jože Brilej in France Hočevar izvoljena v komite s sekretarjem Ivanom Mačkom. Kmalu je bil formiran tudi pokrajinski komite SKOJ (Zveze komunistične mladine) s sekretarjem Bojanom Kraigherjem. Vsestransko aktivni so bili v tem času še naslednji študentje komunisti: Boris Ziherl, Ema Krepsova, Boris Kraigher, Vito Kraigher, Arno Svetlin, Nace Žagar, Danilo Vojska, Adolf Jakhel, Ivan Bratko, brata Emil in Viljem Jager, Marjan Dermastia, pa tudi nekateri iz Poljske izgnani študentje komunisti — Blanka Low, Feuerberg, ki sem ga pozneje srečal v Španiji, in drugi. Vladimir Krivic je uredil dve ciklostilni številki ilegalnega Ijudskofrontnega glasila Slovenski študent. Prva številka je izšla maja 1937. Na študentski partijski konferenci septembra 1937 je bil za sekretarja izvoljen Boris Kraigher. Boris je moral skrbeti za to, da bi se študentje obeh spolov še bolj vključevali v široko Ijudskofrontno gibanje in posebej še v narodnoobrambne tabore, pri organiziranju katerih je imelo posebno pomembno vlogo prav društvo Dom visokošolk. Najprej je bilo leta 1937 organiziranih več izletov, ki so uspeli prav zaradi angažiranja študentov komunistov. Najpomembnejši je bil na Taboru nad Ihanom 23. maja 1937, ki se je spremenil v množično Ijudskofrontno zborovanje ob udeležbi okoli 1000 delavcev, kmetov, srednješolcev in visokošolcev, od katerih so se kot organizatorji uveljavili Viktor Avbelj, Maks Stermecki, Oskar Kovačič ter Tone in Vida Tomšič. Po 12. marcu 1938, ko je bila Avstrija priključena Nemčiji, se je predvsem v Sloveniji močno okrepila nacionalnosocialistična propaganda. Protiutež tem vplivom z druge strani meje so bili dobro organizirani narodnoobrambni tabori, ki jih je bilo vse več v ogroženih obmejnih krajih, največ na Koroškem. O tem je v pripravi posebna izčrpna študija, zato jih tu ne bi našteval. Ko sem napisal v Večeru (februarja 1980), da vemo o drugi partijski konferenci premalo, sem predvsem mislil na število udeležencev, ki je še vedno sporno. Ni pa mogoče trditi, da ne vemo dovolj o politični vsebini te konference. Kardeljevi članki v Večerniku leta 1939 res niso izhajali neposredno pred konferenco v Joštovem mlinu, zato pa je izšla 14 dni pred to konferenco edina številka ,,Nove Ijudske pravice", tiskane v Zagrebu 15. decembra 1939. To številko je skoraj v celoti napisal Edvard Kardelj in kolikor je mogel odkrito razčleniti takratni zunanjepolitični položaj, je to storil dovolj jasno. Številka je bila zaplenjena, ker je preveč očitno zavzemala prokominternsko stališče glede sovjetsko-finske vojne, vsaj takšna je bila obrazložitev, ki jo je ing. Radu Iršiču, izdajatelju Nove Ijudske pravice, usttio povedal cenzor, zagrebški državni pravnik. Res je, da mnogi komunisti niso soglašali s stališči kominterne, vendar na konferenci v Joštovem mlinu to ni prišlo do izraza. Pač pa je Vladimir Dedijer odkril dva dokumenta, v katerih Hitler očita Stalinu, da jugoslovanski komuništi ne spoštujejo nenapadalnega pakta. Na konferenci v Joštovem mlinu pa je bilo postavljeno le vprašanje, če je računati s tem, da bodo nemški komunisti, oblečeni v nacistične uniforme, v danem trenutku obrnili puške proti svojim lastnim tlačiteljem. Na to vprašanje Šverma ni odgovoril, čeprav ga je verjetno razumel. To omenjam zaradi tega, ker se je v tem smislu vodila razprava med študenti komunisti na ijubljanski in zagrebški univerzi. Na Ijubljanski jo je sprejel predvsem Stane Bajuk, na zagrebški pa Lazar Jovanovič, ki je študiral na Poljskem in je doživel njeno razkosanje. Če se lahko zanesem na podatke, ki sem jih zbral o Stanetu Bajuku, je postal član partije ali konec 1939 ali pa v začetku 1940, vendar ga ni študentska partijska organizacija delegirala ne na konferenco v Joštovem mlinu ne na konferenco v Vinjah. Po nepopolnih in ne dovolj preverjenih podatkih so bili na partijski konferenci v Joštovem mlinu naslednji študentje: Oušan Bravničar, Mirko Bagar (? ), Boris Kraigher, Oskar Kovačič, Mra Svetina, Vida in Tone Tomšič, Maks Durjava, Maks Stermecki in Jože Šeško. Nekateri študentje komunisti so se vpisovali na univerzo, da bi obdržali status študenta, drugi, npr. Jože Vilfan, Štefan Kovač, pa so študije končali. Ivan Kreft jih sploh ni nadaljeval in sta ga sekretarja Jože ^žbrn in Mirko Košir zadolžila za delo med študenti, ne samo med komunisti, temveč po Ijudskofrontovski liniji tudi med antifašisti sploh. Za vse študentske delegate na partijski konferenci v Joštovem mlinu, čeprav sem prepričan, da jih je bilo precej manj kot sem jih naštel zgoraj, lahko rečem, da ni bilo nikogar, ki bi mu bilo mogoče očitati kakršnokoli odmikanje od partijske linije, namreč take vrste, kakor je bilo Bajukovo, na katero je deloma opozoril že Slavko Kremenšek (Slovensko študentsko gibanje, Ljubljana, 1972, stran 420). Ker me • je zanimala še druga vsebina tega Bajukovega pisma, sem si z dovoljenjem Fedje Šturmove, na katero se je Bajuk obračal, da bi urejala zanj nekatere zadeve Slovenskega kluba, katerega predsednik je takrat bil, oskrbel kopije kar dveh pisem, že omenjenega dne 18. IX. 1939 iz Drašišč in tistega iz Bileče dne2. IV. 1940. Naj ponovim citat, ki se ga je poslužil že Slavko Kremenšek in ki bi moral vzbuditi vsaj tolikšno pozornost pri zgodovinarjih, kakor jo je vzbudil pri meni, tako da sem začel iskati še druge dokumente, ki potrjujejo, da je med slovenskimi komunisti bilo precej več odpora proti politiki konrtinterne, kot je doslej objavljeno. K sreči je to vprašanje načel sam Miha Marinko v Komunistu dne 18. januarja 1980 z naslovom: ,,Ob 40-letnici II. konference KP Slovenije" in debelejšim podnaslovom ,,Zanesljiva usmeritev". Na desni strani naslova je še poudarjeno.. ,,Na konferenci v Joštovem mlinu prvič nismo soglašali s stališči kominterne." Bajuk pa je 15 mesecev prej napisal: ,,Danes sem slišal . . ., da je Rusija vkorakala v Poljsko! . . . Kakšen način je to? Kaj je to zaključek naše dolgoletne borbe proti fašističnim vojnim hujskačem in napadalcem? Morda vse to ni res? Bogve kakšno je ozadje in kaj bo sledilo. Odvisno je od tega, kakšen bo konec. Zame je za sedaj le eno gotovo, da vlada povsod negotovost, da nič ne vem in da nič ne vedo tudi drugi, ki si domišljajo in utvarjajo, da vedo in da vse vedo. Zadnjič, ko sem bil v Ljubljani, sem z njimi govoril in so morali priznati, da je to precejšen obrat, kar se je zgodilo; toda njim je lahko, zanje mislijo drugi, oni verujejo, pa če je danes črno, kar je bilo še včeraj tako odločno bičano za belo. Blagor jim, ki verujejo, hudo pa je, kdor ima na vratu svojo glavo, ki si domišlja, da mora na tem svetu kaj razumeti . . ." Zraven je še pripisano R A, kar pomeni, da je original pisma spravljerr v rektorjevem arhivu. Kakor se ob tem Kremenškovem opozorilu ni nihče začel temeljiteje ukvarjati z vprašanjem, na koga je Bajuk naslovW gornje očitke, tako ni bilo nobenega reagiranja na to, kar je v podobni zvezi napisala Alenka Nedog v svoji razpravi ,,Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji" na strani 210. Navajam: ,,Akcija študentov naj ,bi se odslej (potem ko je bila zaradi pakta Hitler-Stalin po navodilih kominterne opuščena Ijudskofrontna politika, op. I.K.) razvijala predvsem v boju proti vojnim hujskačem v državi in zunaj nje, vključevala naj bi boj za resnično Ijudsko demokracijo vseh narodov Jugoslavije, boj za priznanje SZ, za mirovni protivojni blok balkanskih narodov s SZ, boj na resnično demokratsko izvedbo sporazuma." Tu se Alenka Nedog sklicuje na letak ,,Akademski komunisti z odobrenjem CK KPS, novembra 1939, glej stran 228, 25. opombo. Takoj zatem pa sklepa Alenka IMedog takole: ,,Takšna usmeritev je terjala tudi večjo strnitev študentovskih tevičarskih vrst v okviru Slovenskega kluba, ki naj bi postal monolitna postojanka komunistov. Pri tem je prišlo do obračuna s skupino, ki ni pristajala na .dogmatizem' in je terjala svobodno razpravljanje zlasti o tistih problemih, ki so takrat pretresali številne levo orientirane intelektualce pa tudi komuniste v zvezi z notranjimi razmerami v Sovjetski zvezi, s procesi, stalinsko ustavo itd. S tem so se srečevali ob prebiranju knjig A. Gida, P. Istratija, I. Siloneja in drugih, ki so ob povratku iz Sovjetske zveze razočarani pisali o ekscesih, ki so se javljali v razvoju sovjetskega sistema. Ob razčiščevanju teh vprašanj v Slovenskem klubu je bilo sprejeto načelo, da mora biti idejna podlaga Slovenskega kluba enoten marksistični svetovni nazor. S tem pa je kljub pravzaprav prenehal biti del slovenske levice, politično predstavljen v ZDL." i Čeprav so zadnje besede pod narekovajem, jih je komaj pripisati Borisu Ziherlu, na katerega se sklicuje Alenka Nedogova v 26. točki na strani 228. Prej bi to bil očitek Bajukovih somišljenikov Ziherlu, ki je na sestanku Slovenskega kluba nastopal, kot da je v klubu vnaprej mesta samo še za organizirane komuniste, ki morajo biti pripravljeni dosledno izpolnjevati navodila kominterne. Ne smemo pozabiti, da je bil Ziherl takrat močno angažiran pri pisanju knjige O Sovjetski zvezi in da je ostro nastopal zoper vse, ki so imeli kakršnekoli pomisleke glede razmer v Sovjetski zvezi in glede njene zunanje politike. To pa ni bil le Bajuk, temveč še drugi, ki jih tu ne bom našteval, ker bi bilo preuranjeno. Za delegata na tretjo konferenco KPS na Vinjah nad Lazami pisec tega spominskega zapisa ne bi mogel biti izvoljen, ker je bil zaprt v Bileči. Ta konferenca je bila zelo pomembna, ker sta se je udeležila tudi tovariša Edvard Kardelj, ki je takrat vodil sekretariat KPJ v Zagrebu, in Josip Broz Tito, ki je bil takrat že na čelu partije in je bil na njej delegat CK KPJ. \ Kot morem sklepati po gradivu in pričevanju drugih, so na tej konferenci bolj poudarjali enotno fronto delavskega razreda kot antifašistično Ijudsko fronto, ker bi sicer prišli navzkriž s kominterno. Na tej konferenci je bil tudi Boris Ziherl, medtem ko ga v Joštovem mlinu ni bilo. Na konferenci v Vinjah so bili še naslednji študenti: Vlado Krivic, Boris Kidrič, ki je sicer študij že opustil, Boris Kraigher, Oskar Kovačič, Tone in Vida Tomšič, ter verjetno še kdo od tistih, ki so pomotoma navedeni, za delegate na konferenci v Joštovem mlinu. Ker se je narodnoobrambno delo kljub vsemu nadaljevalo in to predvsem na pobudo komunistov iz visokošolskih vrst, saj so formirali celo študentovske legije, nam mora biti jasno, da je s tem delom soglašalo tudi partijsko vodstvo v slovenskem in jugoslovanskem merilu. Ivan Kreft GOSFCOVKSKA KREZA GOSPODARSKA KRIZA IN NEKATERA VPRAŠANJA BOJA ZA DELAVSKO SAMOUPRAVLJANJE V tem članku gre za poskus površne analize nekaterih poglabljajočih družbenih protislovij, ki nikakor niso povzročana od zunaj, recimo kot gola refleksija gospodarske stagnacije ali krize v svetu, marveč so protislovja družbe prehodnega obdobja, ki je v vsem, v podobnostih in razhajanjih, sestavni del svetovne kapitalistične ekonomije. Gre za poskus, kakor smo zapisali, površne analize, ki ima za namen vzpodbuditi, če smo skromni, nekatera razmišljanja o vlogi in pomenu profesionalnega političnega aparata v pogojih, ko se družbena in razredna protislovja naše družbe stopnjujejo. Razredna protislovja v družbi prehodnega obdobja, kakor v vseh družbah razvite blagovne produkcije, se najjasneje izražajo v pogojih cikličnih kiiz, ko se poglabljajo. Isto velja za gospodarsko krizo v Jugoslaviji. Administrativni ukrepi države na eni in zavestna akcija neposrednih producentov na drugi strani naj bi to krizo rešla in odpravila. Vendar pa tudi stabilizacijskih ukrepov ni moč umetno ločevati ob obstoječih protislovij, jim nadevati avreolo vsemogočnosti in utopično pričakovati, da bodo, kratkoročno in dolgoročno, odpravili ta družbena protislovja. Nasprotno! Materialna podlaga periodičnih kriz je v pogojih kapitalistične blagovne produkcije neodvisna od volje posameznikov. To seveda ne pomeni, da je edino možno, zaskrbljeno ob fatalistični zagnanosti tega sistema, stati ob strani in nemočno opazovati sile, ki te premetavajo. Pravimo le, da nov zagon po krizi terja nekatere stabilizacijske ukrepe, ki bodo imeli na ,,zunanjem" m ,,notranjem" področju vrsto posledic. Pravimo ,,zunanjem" in ,,notranjem", čeprav ne želimo ločeno obravnavati produkcijsko celoto dxužbe, ki takih mej ne .pozna. Funkcionira kot celota in le kot celoto jo lahko obravnavamo. In ravno posledice teh ukrepov, te krize,"bomo skušali na način, kakršen je mogoč včlankuobsegajočem nekaj strani, nakazati. Posledice, ki bodo po našem mnenju bistveno vplivaie na uveljavljanje procesa delavskega samoupravljanja. I. V družbi, kjer je produkcija uporabnih predmetov hkrati tudi produkcija blag, ki jih producirajo med seboj bolj ali manj neodvisni producenti, kakršnakoli sprememba v produkcijskem procesu katerekoli veje produkcije neposredno vpliva na vse ostale in obratno. Po letu 1973, ko so se cene zelo iskanega blaga - nafte - na svetovnem trgu skorajda trikrat povečale, je tudi v Jugoslaviji začela naraščati inflacija z vsemi spremljevalnimi gospodarskimi ,,težavami". Reševanje nastale situacije z najemanjem kreditov iz tujine in jalovim upanjem, da bo nastajajoča recesija zavrta z novimi investicijskimi vlaganji doma, za domače potrebe, se je izkazalo za neuspešno. Kot posledica te neuspešnosti je zadolženost v tujini stalno naraščala, tako da po nekaterih podatkih znaša primanjkljaj plačilne bilance že fantastičnih 17 milijard dolarjev. Na diugi strani pa se je investiranje v produkcijo za jugoslovanski trg izkazalo za zgrešeno. Relativna nezasičenost, celo lokalna zaprtost domačega tržišča in precejšnja stopnja povpraševanja sta botrovala produkciji nekvalitetnega blaga in nizki stopnji produkcijske sile dela, tj. predvsem stagnaciji v razvoju bazičnih znanosti in aplikaciji njenih dosežkov, se pravi tehnične uporabnosti v produkcijskem procesu, kar še povečuje odvisnost od uvoza tuje tehnologjje in znanja. Vse skupaj pa je še bolj zmanjšalo konkurenčnost jugoslovanskega blaga na svetovnem tržišču. Anarhično in nebrzdano investiranje je tako preseglo vse meje, ki še zagotavljajo ,,normalno" reprodukcijo družbenoekonomskega sistema. To sicer ni moč razlagati zgolj z ,,napačnimi predvidevanji in ocenami", ampak prej z imanentnimi zakonitostmi blagovne produkcije, katerih materializacija so pri nas neodvisni producenti, tj. delovne organizacije, ki proizvajajo neodvisno ena od druge, na drugj strani pa ne skušajo te neodvisnoti na nivoju družbe kot celote preseči, ampak plansko usmeriti. Takega planiranja seveda ni moč enostransko diskreditirati kot reproduciranja obstoječih razmer, kakor tudi ne nasprotno kot prebijanja vladajoče organizacije dela. V jugoslovanskem gospodarstvu so se ta protislovja globoko prepletla med seboj in prav nič presenetljivega ni, da so ob 30 % inflaciji, stalnemu naraščanju zadolženosti, nizki produktivni sili dela, plače stalno rasle, relativno še najbolj posebnemu delu te družbe, h kateremu se bomo še povrnili. Rast plač ni le odgovor na povečevanje vrednosti ekvivalentov za vrednost delovne sile, tj. tistih življenjskih potrebščin, ki so potrebne za ,,normalno", v določeni družbi veljavno reprodukcijo delovne sile. Plače rastejo tudi, če lahko tako rečemo, po sebi. Povečevanje dohodka (profita) delovne organizacije in osebnih dohodkov (plač) je družbeni značaj produkcije tudi v Jugoslaviji. S ciljem da se sanira nastalo situacijo, je bilo sprejetih kar nekaj stabilizacijskih ukrepov. Naj naštejemo nekaj najpomembnejšh -preorientacija v produkcijo za izvoz in zmanjševanje uvoza, restrikcijsko zmanjševanje investicijskih vlaganj in zmanjševanje stopnje zaposlovanja, 1. Kar zadeva pospeševanje izvoza in zmanjševanje uvoza, lahko rečemo, da kakor sta dopolnjujoča sta tudi protislovna ukrepa.Cebopravkar parafirani sporazum z EGS na eni strani bistveno olajšal prodor na tuja tržišča, to ne pomeni, da se bo, primerno ali celo sorazmerno temu, zmanjšal uvoz. Za proizvodnjo konkurenčnega blaga so poleg razvite tehnologije potrebne tudi surovine. Obojega pa Jugoslavija nima največ in če lahko še kompenziramo s surovinskimi rezervami, ki so še neizkoriščene, se spet postavlja vprašanje potrebne tehnologije za izkoriščanje teh surovin. Uvoz tuje tehnologije in znanja se bo tako lahko celo povečeval in kaže vsaj, da usmerjcno izobraževanje tega primanjkljaja ne bo sposobno odpraviti. No, uvoz bo zmanjševal idrug stabilizacijski ukrep - zmanjševanje investicijskega vlaganja, ki pa ne more preprečiti velike odvisnosti od konjunkture na svetovnem tržišču zaradi povečevanja produkcije za izvoz. Tej se tako ali drugače ni moč nikoli izogniti, da pa se jo zmanjšati. 2. Zato je vsekakor potrebno zagotoviti ustrezno gospodarsko rast in razvoj družbenih produktivnih sil, kar pa bo ob zmanjševanju investicij vsekakor zelo težka naloga. Skorajda nujno je, da ostane ukrep zmanjševanja investicij zgolj kratkorocen, čeprav to ne izključuje aliminacije negospodarskih investicij, v katere ne štejemo izobraževanja, kulture in zdravstva, ki nedvomno prispevajo k večji produktivnosti. Mislimo pa na nekatere manifestacije, kakor je bila tista lani v Splitu, kakor bo tista v Sarajevu 1984 (kako asociativno!),kotso razni megalomanski projetki po vzoru tistih in poleg tistih iz let cvetočega liberalizma; KDICI Zmanjšcvanje investicij je torej lahko le kratkoročen ukrep, v nasprotnem bo temeljno zavrl gospodarsko rast in razvoj produktivnih sil, kar odtehta zmanjševanje uvoza in preprečevanje zaposlovanja, posebno v pogojih, ko investiranje ni brezglavo in prepuščeno odločitvam neodvisnim produccntom. 3. Tretji, oziroma četrti stabilizacijski, ali kot pravijo moralisti na naši televiziji, ,,ustalitveni" ukrep, je hkrati najbolj protislovcn. Zmanjševanje stopnje zaposlovanja lahko krizo nasprotno celo poglobi. Za večnacionalno skupnost, kot je Jugoslavija, skupnost, v kateri se razviti blagovni produkciji imanentni odnosi razvitosti in nerazvitosti v veliki meri pokrivajo z republiškimi mcjami in mejami mcd avtonomnimi pokrajinami in republikami, je to še tolikanj pomcmbnejše. Na splošno vzeto so ti odnosi na nivoju SFRJ vcliko bolj očitni kot pa v okviru posameznih republik ali avtonomnih pokrajin. Najbrž ni potrebno posebej dokazovati na eni strani zgodovinske povczanosti in pomembnosti skupnega boja jugoslovanskih narodov in narodnosti za socialistično revolucijo. kakor tudi ne, da so se nacionalističnc, šovinistične in scparatistične silc napajalc največkrat prav iz teh družbenih protislovij. II. Politična ckonomija se je pri rešcvanju cikličnih kriz vedno zatekala kzniževanjurealnih mezd do tistega nivoja, ko je šc možna rcprodukcija obstoječih odnosov, torcj akumulacija. Delavski razred si je nasprotno prizadeval za stalno zvišcvanjc mezd. Ta razredni boj je vcč ali manj potekal, in največkrat še vedno potcka, brcz izoblikovane razredne zavesti delavca, ki si vprašanje mezdnega dela najvcčkrat postavlja ,,golo" kvantitativno - gledc na višino mezde, zelo redko kvalitativno - kot odpravljanje mezdnega dcla prodaje svojih individualnih sposobnosti za mezdo, bodisi kapitalistu, državi ali neodvisnim delovnim organizacijam. V razredncm boju jugoslovanskcga delavskega razreda za delavsko samo-upravljanje je to vprašanje, vsaj teorctično, eksplicitno postavljeno kvalita-tivno in daleč presega buržoazno vulgarno ekonomijo. To seveda še ne pomeni, da je tako tudi praktično znotraj vseh žarišč razrednega bpja - v delovnih organizacijah. To tudi ne pomeni, da je kvantitativno postavljanje tega vprašanja nepomembno, a priori vulgamo buržoazno početje. Prav nasprotno! Odločanje delavcev o razporeditvi presežne vrednosti naj bi bil prav tisti element, ki bi dolgoročno ukinjal delitev družbe na tiste, ki sprejemajo odločitve in tiste, ki te odločitve izpolnjujejo. Seveda je odločanje o razporeditvi presežne vrednosti v smislu ukinjanja družbene delitve dela mogoče le na nivoju odločanja delavcev kot razreda, na nivoju družbe kot celote, ne pa kot odločanja posamičnih neodvisnih delovnih organizacij. Prav v tem je tudi pomembnost delavskih svetov, ki se prek svojih delegatov naprej povezujejo do nivoja diužbe kot celote. Jasno je, če rečemo s Kardeljem, da ,,na doseženi stopnji revolucije" še vedno potrebujemo v delovnih organizacijah in na nivoju družbe kot celote ljudi, ki prevzemajo tisto funkcijo, ki jo je imel ekspropriiran razred. Podobno je s političnim profesionalnim aparatom, ki za razliko od tehničnega in upravljalskega kadra v gospodarstvu opravlja funkcijo v politiki kot odtujeni sferi. In če je naloga upravljalskega kadra v delovnih organizacijah in na nivoju družbe kot celote, da ukinejo nujnost svoje eksistence kot posebnega dela družbe, s tem, da v skupnem boju z delavskim razredom predajo temu razredu tovarne in upravljanje nad celotnim procesom družbene produkcije in reprodukcije, potem je naloga političnih profesionalcev enaka - v procesu delavskega samoupravljanja ukiniti politiko kot posebno, privatno sfero politikov. To so njihove glavne naloge, ki pa jih družbeni položaj teh ljudi, vloga v družbeni delitvi dela, objektivno zavira s tem, da utrjuje njihov posebni položaj, kar se manifestira kvalita-tivno kot priviligirano mesto v procesu odločanja in kvantitativno v višini njihovih plač. Oboje se med seboj tesno prepleta. Za uredništvo Tribune odgovorni urednik IgorBavčar Naj živi delavsko samoupravljanje! rajo na umetniškost. Domišljiji prosta pot. ZENSKE, PISUNKE, NA PLAN! Tribuna. študentsiki list 61000 Ljubljana Trg osvoboditve 1 Dragi tovariši, iskreno se Vam moram oprostiti, ker Vam nisem odgovoril takoj. Naročnino za lansko leto bom seveda poravnal. Drugače pa Vas prosim, da mi lista ne pošiljate več. Ne maram in ne morem več biti Vaš naročnik; števiDco, ki ste mi jo poslali, bom vrnil. Žal mislim, da nikakor niste boljši kakor nekateri tovariši, ki se imajo za marksiste, pa to nikakor niso. Marksizem ima za temelj materializem, lahko birekli tudi izkušnjo, znanost. Vi pa ste na primer slavili spomin Ahaca-Dušana Pirjevca, ki je tu pa tam gotovo tudi povedal kakšno ustrezno besedo, filozofsko pa se popolnoma odmaknil od marksizma s Hcglovim ,,ničem" ( v njegovi lastni interpretaciji), s spoštovanjem do mctafizike (torej tudi sholastike), z analizami ,,idej" v idealističnem pomenu itd. Tega bi Vam lahko naštel še precej. ,,Udarilo" me ja na primer, ko ste navedli neke stavke Walterja Benjamina, ki ostro odklanjajo historični materializem. To je bil iskren antifašist, ne ve, kako je prišcl do tcga. - Nasploh: nistc materialisti, pa ne morete biti marksisti. Poskusil scm osebno dobiti kontakt z Vami, študenti, pa mi ni uspelo. Ako se Vam da, sem zmeraj pripravljen na čisto neoficialno dcbato z Vami, od katerih sem toliko pričakoval. Lepo Vas pozdravljam Branko Rudolf Zbiramo ženske tekste za zbornik, ki bo izšel pri samozaložbi PEST. PEST je samozaložba avtorjev, ki drugje ne iispejo objaviti svojih del. Ženske, avto-rice, največkrat niti niso zavrnjene s strani etabliranih založb, ker nanje že vnaprej deluje močna avtocenzura. Delamo zbornik, ki bo poleg lite-rarnih tekstov (zaželjeni so teksti o erotiki, Ijubezni, odnos moški - ženska - otrok, literatura in še kaj) obsegal še neliterarne tekste, take ki ne pretendi- Namen zbiranja tekstov je potrditev, da ženske pišemo najrazličnejše, do zdaj na Slovenskem še ne brane produkte zapisovanja, obenem pa poskus najti značilnosti ženskega pisanja vis-a-vis mlademu falokratskeniu (vladajočemu moškemu) literarnemu ustvarjanju. Končno obliko zbornika ,,v zna-menju ženske" bomo naredili skupaj po končanem zbiranju tekstov. Tekste (s svojim naslovom) pošljite na naslov: Vera Pejovič z MARKO DERGANC, Šarhova 2, Ljubljana do 15. aprila 1980 VABIMO VAS NA RAZSTAVO OB MLADINSKEM TEDNU SO-LIDARNOSTI Z ŽRTVAMI IMPERIALISTIČNE AGRESUE IN NARODNOOSVOBODILNIMI GIBANJI 19-25. MAREC 1980 MALA DVORANA ŠTUDENTSKEGA NASELJA KLUB MEDNARODNEGA PRIJATELJSTVA flEDNARODNE POVEZAVE DESNEGA EKSTREMIZMA V organizacijskem smislu danes ni ,,fašistične" internacionale, vcndar obstajajo številne prepletcnosti in na različnih ravneh potekajoče povezave staro - in neofašističnih oziroma nacističnih in desnoekstremnih strank, organizacij in grupacij. Pri tcm se da ugotoviti tri glavne smeri: 1. stari nacinalsocialisti in fašisti - in tu še posebno organizacije nekdanjih SS-ovcev v različnih državah, 2. desne neonacistične in desnoekstremnc stranke in skupine, ki se često azlikujejo med seboj, 3. stranke oz. grupacijc tako imenovanih ,,nacionalnih desnic". 945 - ZACETNO LETO Z razbitjem Hitlerjevega Wehrmachta in brezpogojno kapitulacijo tretjega rajha maja 1945 je fašizem utrpel odličen poraz in izgubil svojo lajpomembnejšo bastijo v Evropi. Lc v Španiji in na Portugalskem sta prcživela s fašističnimi metodami vladajoča režima Franca in Salazarja s spretnim taktiranjem in bila celo napredovala do partnerjev antihitlerjevske koalicije. Obstoj obeh držav na iberskem polotoku je pri rckonstruiranju fašističnih organizacij - ne-le kot področje azila za NS veljakc in NS odelavce — igral pomembno vlogo. Neposredno po koncu vojnc sta delovali dve organizaciji, ki ju je imeti za predhodnike razširjajoče mreže fašističnih in desnoterororističnih povezav: ODESSA in SPINNE. Obe sta imeli predvsem nalogo omogočiti nacionalsocialističnim vojnim zločincem, SS-ovskim voditeljem in visokim funkcionarjem NSDAP beg v tujino. Povezali sta se predvsem v Španijo, ]užno Ameriko in z nekaterimi arabskimi državami. SS-Standartcn-fuhrer Otto Skorzeny. ki so ga v Avstriji iskali zaradi vojnih zločinov, je pri tem igral pomembno vlogo. Takratni SS-propagandist Erich Kcrn alias Erich Kernmayr, poznejši glavni urednik ,,Deutsch Soldatcn-Zeitunga" prcd leti odilni urednik ,,Deutsche Wochenzeitunga", ki jc blizu NPD, je kot posrednik SPINNE prizadevno potoval sem in tja med Muenchenom in Salzburgom, da bi preko Avstrije spravil vojne zločince v tujino. Poleg te organizacije se jc ODESSA ukvarjala tudi s pripravljanjem in razširjanjem nacističnih in neonaeističnih propagandnih spisov. ZNAK ZA ZACETEK V EVROPI Že konec leta 1946 je bila v Rimu zasnovana ustanovitev novega fašističnega gibanja. Arturo Michelini, nekdanji sekretar rimskih fašistov, in Pino Romualdi, ki jc trdil, da je Mussolinijev nezakonski sin, sta se trudila, da bi v eni stranki ali gibanju združila skupinicc, ki so neposredno po koncu vojne rasle kot gobc po dežju in ki jim je bil skupni znak militantni antikomunizem. Na podlagi fašističncga ,,Manifesta iz Verone", ki je bil prejct po nemški okupaciji Italije, jebiloustanovljeno Movimento Soziale Italiano (MSI, Italijansko socialno gibanje) Pri prvih splošnih volitvah po uveljavitvi republikanske ustave 18. aprila 1948 je MSI s 526.670 glasovi osvojilo dva odstotka vseh glasov in prišlo s šestimi poslanci in senatorjem v obe zbornici italijanskega parlamcnta. Jasno je, da se vodstvo stranke ni omejevalo le na zbiranje starih fašistov, temveč je skrbelo tudi za podmladek. Ustanovilo je študentsko organizacijo, Fronte Universitario Azione Nazionale (FUAN, Univerzitetna nacionalna fronta), ki ni delovala le na italijanskih visokih šolah. Decembra 1950 je bil v Rimu na povabilo FUAN ,,Evropski kongres", ki so se ga udeležili predstavniki ducata desnoekstremnih gibanj iz devetih evropskih držav. Ena osrednjih figur tega zborovanja je bil švedski profesor Per Engdahl, vodja Nysvenska Roerelsen (Gibanje nove Švcdske), ki je kongrcsu predlagal sprejem programa v desetih točkah, ki bi spodbudil ustanovitev nadnacionalne ,,Evropske skupnosti." Pri tem se je skliceval na podporo Edwarda T. Dickinsona, posebnega svetovalca tedanjega ameriškega predsednika Harryja S. Trumana. Druga ključna figura na tem ,,Evropskem kongresu" je bil nekdanji vodja HJ in SS oficir Karl Heinz Priester, v Zvezni republiki Nemčiji ena vodilnih glav organizacijsko že pojavljajočega se neonacizma. Ta je dal pobudo, da se v Malmoju (Švedska) priredi delovno Izborovanje. i 12. maja 1951 so v Maimoeju odprli ,,Evropski nacionalni kongres", na fkaterem se je srečalo 60 poslancev desnoekstremističnih in neonacističnih jorganizacij in gibanj iz skandinavskih dežel, Francije, ZRN, Avstrije, Italije, Spanije, Velike Britanije, Belgije in Švice in tudi predstavnik madžarske emigracije. K financerjem tega začctka je spadal tudi Svedski industrialec Carl E. Carlberg, ki je prelil velika sredstva za skandinavske desnoekstremne organizacije. Na kongresu v Malmoeju jebilo ustanovljeno Evropsko socialno gibanje (ESB), ki je imelo svoja zborovanja med driigim v Parizu, na Dunaju, v Stuttgartu, Innsbrucku, Rimu in Malmoeju. ESB je z avstrijske strani pripadalo Soziale Ordnungsbevvegung Europas (SORBE) ki ga je ustanovil nacistični vodja Theodor Soucek. Soucek, ki ga je - kot se spominjamo -lcta 1948 avstrijsko sodišče obsodilo na smrt zaradi veleizdaje in neonacističnih rovarjenj, potcm pa je bil pomiloščen in izpuščen, je skupaj z Ottom Skorzenyjem lcta 1956 organiziral v Saalveldenu ,,Evropsko akademijo". Za leto 1957 v Salzburgu napovedano srečanje evropskih fišistov je bilo preprečeno zaradimnožičnih protcstov. Leta 1959 je bilo v Innsbrucku pod naslovom ,,Evropska nova ureditev" srečanje, ki so se ga udeležili zastopniki nemškega Wehrmachta, ,,Europaeischen Freivvilltgen-Verbandes der Ostfront" (Evropsko združenje prostovoljcev vzhodne fronte). SS-ovskih borcev, ,,Divisione Mussolini" in hrvaških ustašev. ENO Nekaterim spekter malmoejskega kongresa ni bil dovolj. Neposredno po ,,,Evropskem kongresu" so pozvali na srečanje desnoekstremnih predstavnikov v Zuerich, kjer so bili med 28. in 30. septembrom 1951 naslednji: Berti, predsednik Centro Studi Europei (Trst), Ejjivin Volhveider, načelnik Ljubske stranke Švice, G. A. Amaudruz, nekdanji namestnik fuehrerja Svicarskih fašistov Oberst Foujallaz. Iz Portugalske so prišli jopazovalci, avstrijski, skandinavski, belgijski, irski in britanski Idesnoekstremisti pa so poslali pozdravna sporočila. Zborovanje se je končalo ,z ustanovitvijo Europaeiscehn Neuen Ordnung (ENO, Evropska nova ureditev), ki za razliko od Evropskega socialnega gibanja deluje še danes. ,,Dosmrtni" sekretar je zgoraj omenjeni G. A. Aamandruz, srečanja .tehnične komisije" ENO pa so bila konec 1975 v Parizu, julija 1976 v iarceloni in novembra 1977 na Dunaju. NEC Tudi desnoekstremne mladinske organizacije so poskušale združiti pod leno streho staro - in neofašistične oz. desnoekstrcmne evropskc 'organizacije in skupine. Pomembna etapa te poti je bil „1. evropski nacionalni mladinski kongres" (KEC) 16. in 17. septembra 1972 vPlaneggu ;pri Muenchenu. i Na tem prvcm kongresu, ki sta mu sledila naslednja v Belgiji in Spaniji, je jsodelovalo okoli 1100 do 1200 zastopnikov desnoekstremnih fašističnih in neonacističnih mladinskih organizacij naslednjih držav: Belgije, ZRN, Danske, Francije, Velike Britanije, Nizozemske, Italije, Norveške, Avstrije, Švice, Spanije, Južnoafriške republike in ZDA. Kot »častnega gosta" so pozdravili medtem že umrlega predsednika Ring Volkstreuer Verbande (Krog ljudstvu zvestih združenj), nekdanjega SS oficirja, starega j strankarskega tovariša in nosilca krvavih ordenov, Rolanda Timmela. Na isrečanju so sestavili ,,Generalni sekretariat evropske internacionale", v katerem so bili: iz ZRN Bcrnhard C. Wintzek (izdajatelj časopisa iMut(hrabrost) in Petcr Dehoust (glavni urcdnik ,,Nation Europa"): iz Belgjje Fritz de Ghein; iz Danske Robert Lux, iz Norveške Oystein Hovedkinn, iz Avstrije Franz Vermauer, iz Francije Bemhard Calaret, iz Švedske Hans Carling, Iz Spanije Jesus Palacios in zastopnik sekretariata italijanske Fronte della Gioventu. Iz Avstrije sta v Planeggu med drugimi prisostvovala kongresu Konrad Windisch in Erhard Hartung, ki je prenescl pozdrave Norberta Burgerja. ,,EVROPSKA DESNICA" V zadnjih letih smo priča različnim naporom, vsaj v Evropi, da bi vzpostavili ožjo organizacijsko zvezo med posameznimi grupacijami na skrajni desnici. Tako je bilo julija 1976 v Barceloni srečanje prcdstavnikov desnoekstremnih in fašističnih organizacij iz 15 držav. Kmalu zatem jc NPD organizirala ,,Evropsko zborovanje" v Hamburgu, na katerem so bili isponenti neofašističnih organizacij, med njimi Burgerjeva NDP. Avgusta 76 je bilo v francoskem Lyonu zborovanje zastopnikov fašističnih ganizacij, na katerem je bil izdelan načrt za delitcv Italije v slučaju omunistične udeležbe v vladi". Aprila 1977 sc jc v Karlsruhcju formiral mite ,,Neucs Nationales Europa" (NNE, Novc evropske narodnosti), ki niu pripadajo poslanci fašističnih skupin iz Belgije, ZRN, Francije. Nizozemske in Italije. Do sedaj najuspešnejši in najpomembnejši projekt organizacijskc povezavc iesnockstremnih strank različnih dežel se je začcl januarja 1978. Takrat jc jjeneralni sekretar MSI - DN (MSI - Destra Nazionak, MSI - Nacionalna lcsnica), Giorgio Almiranto. odpotoval v Madrid in razpravljal o ustanovitvi .»Euro-Destra" (Evropskc desnice) z vodjem fašistične Fuerza Nueva (FN. Nova moč) Blasom Pinaijem. Pri razglasu na sedežu FN jc Almirante pred približno 5000 udeleženci pojasnil, da lahko unija obeh gibanj v prihodnosti služt kot orientacija in spodbuda vsem drugiin evropskim silam skrajne desnice. 16. februarja je bila v Madridu zaključena akcijska zvcza med MSI in Fucrza Nucva; kmalu zatem pa je Almirantc v Parizu sporočil, da je že navezal uradnc stike s francosko desnoekstremno Parti des Forces Nouvelles (PFN, Stranka novih sil). Od 19. do 21. aprila 1978 je bilo v Rimu prvo delovno zborovanje treh v ,Luro-Dcstra" združenih neofašističnih strank, MSI, FN in PFN. Po em delovnem zborovanju je bilo v Neaplju organLzirano veliko srečanje, na katerem je 40.000 Ijudi pazljivo poslušalo govore treh vodkejjev. 27. junija 1978 so šefi ,,Euro-Dcstra" g ovorili v Parizu pred več kot tri tisoč mladimi udeležnenci. Na neki tiskovni konferenci so objavili svoj cilj: udeležba na evropskih volitvah, na katerih bodo poskušali dobiti prvih pet sedežev. Za 1984 Evropska desnica računa na 20-25 poslanccv. 17. julija 1978 je ob obletnici Francove vstaje proti španski rcpubliki demonstriralo 20 tisoč udeležencev in to je bilo označeno za ,.vrh Evropske desnice". Scf MSI Almirante je pri tem sporočil, da je navezal stike z desnim krilom britanskih konscrvativcev in angleško fašistično National Front. Na neki drugi ravni so kontakti s CDU/SCU v ZRN. ShristJichcn Gewerkschaftsbund Deutschlands (CGB, Zveza nemških krščanskih sindikatov) in italijanski sindikat CISNAL, ki je blizu MSI, sta že izmenjala predlope za pogodbo o sodelovanju. Organizacijsko sicer šc ne, toda ideolosko pripadata akcijski povezavi Evropske desnice dve novi desni grupaciji v Belgiji, Vlaams Nationale Partij (VNP) in Vlaamse Volkspartij (VVP), kot tudi Frente de Libertacao Nazionale Sindicalista iz Portugalske. POVEZAVE HIAG Medtem ko potekajo povezave neofašističnih grupacij na različnih ravneh in imajo različne aspekte, pri čemer so meje med skrajno desnimi strankami in očitno fašističnimi ali neofašističnimi organizacijami često zabrisane, so pri starih Hitlerjevih privržencih že vrsto let nedotaknjene povezave iz Nemčije v tujino. Centrala, ki te kontaktc krmarijc Hilfsgemeinschaft auf Gegenseitigkeit der Soldaten des ehemaligen Waffen - SS e. V. (HIAG, Vzajemna skupnost pomoči nekdanjim vojakom SS) s sedežem v ZRN. HIAG, ki ima preko 118 krajevnih in vojaških združenj, ki se redno mescčno sestajajo, izkorišča zveze, ki sta jih neposredno po koncu vojne vzpostavili ODESSA in SPINNE, sistematično gradi odnose do nekdanjih SS-ovcev v drugih državah na organizacijski podlagi pod ščitnikom ,,iskalca" ali zbiralca vojnih spominov. Za ohranitev trajnih stikov so imenovani zvezni vodje: za Avstrijo, kjer so nekdanji privrženci SS organizirani v Kameradschaft IV (K IV, Tovarišija), je pristojen Karl Ghcrbetz (Stcyr). Povezovalcc za Nizozemsko je Heinz Nfellenthin (Hannover). Za Dansko in Norveško jc odgovoren Franz Krause (Solingen), za Belgijo Petcr de Vuyst (Hameln), za Francijo Rudolf Zimmermann (Neuss) in za Finsko neki Henrikson (Helsinki). V Italijo tečejo povezave preko nekdanjih SS-ovccv, ki so nastanjeni v južni Tirolski. Povezava je bil tudi mcdtcm že umrli knez Borghese. ,,Crni princ", ustanovitelj in komandir po SS-Ovskem zgledu organiziranih posebnih fašističnih komandosov Dccima MAS, je moral 1971 zbežati iz Italije zaradi predpriprav na državni udar. Osredhja ftgura v tej mreži mednarodnih odnosov nekdanjih SS-ovcev je zadnji komandir SS Junkerschule in Hitlerjev adjutant, SS-Obersturmbannfuehrer Richard Schulze-.Kosens. (se nadaljuje) Franc Milošič Tu objavljamo pismo, ki ga je tovarišica Cveta Mlakar poslala našemu uredništvu. Menimo, da nimamo kaj bistvenejšega pripisati razen, da je uredništvo sklenilo dogovor z Gospodarsko zbornico SR Slovenije, da bo skupaj z njo organiziralo okroglo mizo na temo: BLAGOVNA PRODUKCUA V SO-CIALIZMU Menim, da je taka okrogla miza zelo potrebna, še posebej danes, ko se jugoslovansko gospodarstvo ukvarja s t. i. ,,ustalitvenimi" ukrepi. Na to okroglo mizo bodo vabljeni tako tovariši iz ,,prakse", kakor tudi tisti iz ,,teorije". Sicer pa lahko prispevke na to temo pošljete na naše uredništvo že jutri! Uredništvo Dr. Cveta MLAKAR PISMO UREDNIŠTVU: K problematiki izdajanja marksistične literature V Tribuni, ki je izšla februarja 1980, ste objavili pogovor v okviru Okrogle mize o problematiki izdajanja marksistične literature. Razgibana in pestra razprava se je dotaknila tudi problema učnega gradiva. Tako je eden izmed udeležencev navedel, kako zelo pereče vprašanje je v tem, da se v učnih skriptah pojavljajo razne predmarksovske, meščanske in vulgarne teorije. Kot že kar ,,dokazao" primer takšne nekritičnosti je navedel gradivo, ki ga je napisala Cveta Mlakar, profesorica ekonomske fakultete. Takšno trditev je razpravljavec izrecno opr! na sestavek. ki je bil objavljen v študentskem glasilu ,,Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo" leta 1976. Na nekaj tovrstnih pavšalnih navedb so v bistvu že odgovorili nekateri udeleženci pogovora, ki očitno poznajo Marxovo ekonomsko teorijo in tudi pomembnejše teorije meščanskih ekonomistov. Vendar bi k temu želela še sama na kratko navesti nekaj misli in predvsem nekaj dejstev. Pisec sestavka v navedenem ,,Časopisu za kritiko znanosti, domišljijo in ..." — je povsem samovoljno vzel v obravnavo samo nekatere strani iz teksta mojega gradiva, ki ima naslov ,,Teorija tržnega mehanizma I. del (1974). Pisec očitno ni prebral ali pa ni hotel prebrati vsega mojega teksta niti v tistih poglavjih, iz katerih je nekatere strani izolirano postavil pod svojo ,,marksistično lupo". Pisec namreč sploh ni upošteval, ali pa ni hotel upoštevati, da so pofeg mojega prikaza meščanske teorije ponudbe v tem istem poglavju izrecno navedene tudi moje sodbe in opozorila o tem, v čem so skrite izrazite apologetske poteze v teh meščanskih teorijah. Prav tu se tudi izrecno opiram na znanje, ki ga študent praviloma že ima iz Marxove politične ekonomije. V naslednjem poglavju tega istega gradiva prikazujem Hilferdingovo analizo kapitaiističnih monopolov. (Znano je, da je to Hilferdingovo analizo monopolov Lenin ocenjeval kot zelo uspešno, kljub nekaterim pomanjkljivostim). • Čepabi pisec le hotel vsaj bežno pogledati celotno učnega predmeta ,,teorija cene", ne bi mogel mimo dejstva, da je bil v učni snovi vključen študij makroekonomske sheme Marxovega zakona vrednosti kot temeljne podlage za sistem tržnih cen. Prav to poglavje učne snovi je izrecno in neposredno osnovano na Marxovih reprodukcijskih shemah. Naslednja sestavina v tem učnem predmetu je obsegala kritično analizo kapitalističnih oligopolov v sodobnem monopolnem kapitalizmu; končno je bila zajeta še problematika našega sistema cen in dileme o normalni ceni v našem gospodarstvu. Menim, da je ekonomistom potrebno, da poznamo celotno področje menjave v tržnem gospodarstvu — še posebno zatc, ker naš socialistično samoupravni sistem nujno potrebuje plansko-tržno obliko gospodarstva; kljub števikiim pcotislovjem, ki so v tržnem gospodarstvu neogibno navzoča. Seveda je treha predvsem poznati zakon vrednosti. A poleg tega je potrebno poznati tudi tekoče in posamezno tržno dogajanje, v nekapitalističnih razmerah in tudi v kapitalizmu.A vsega tega Marx sam ni raziskal. Površinski tržni pojavi (kot je povpraševanje, ponudba, oblikovanje tržne cene itn.) — niso bili glavni predmeti Marxove pozornosti. To površinsko področje tržnega dogajanja zelo obširno analizirajo meščanski teoretiki; in tu so prišli do vrste pozitivnih ugotovitev. Takšne ugotovitve meščanskih teoretikov je Marx — celo povzel in jih uporabljal v nekaterih svojih obravnavah; tako na primer v vrsti poglavij v III. knjigi Kapitala. Kako nekritičen marksist naj bi torej bil Marx na področju tržnih pojavov! Pač pa je fwbrx najostreje napadal tiste številne poskuse meščanskih teoretikov, ki so s samim tržnim pojavom (na primer s ceno) skušalt pojasnjevati njegovo bistvo — to je vrednost in zakon vrednosti. Zakon vrednosti, ki je temeljni zakon celote tržnih cen in celote tržnega gospodarstva — sodi v Aferxov osrednji predmet ekonomske analize. Meščanski teoretiki pa se na tem temeljnem področju ekonomske teorije v veliki večini izgubljajo v vulgarnosti in pristajajo v apologetiki. Tako menim, da presojanje z vidika črnobele radikalnosti zelo malo pomaga ali celo prinaša medvedje usluge znanstvenemu marksizmu. Na celotnem področju scxiobnih meščanskih anafiz tržnega mahanizma so vsekakor potrebne poglobljene, zavzete in nedogmatske analize s pomočjo marksistične metodologije. Po takšnih poteh lahko bolj odgovorno in z manjšo mero splošnega etiketiranja prihajamo do sklepov o tem, kateri rezultati meščanskih analiz so realni, a v čem in kje se skrivajo apologetske poteze in težnje. Vsaj moje izkušnje mi kažejo, da raziskave na tem področju zahtevajo zelo mnogo truda in vztrajnih naporov, ne glede na razna obmetavanja in poskuse diskvalifikacije raziskovalca z desne ali z leve strani. (dr. Cveta MLAKAR) SPCLNOST ZAIC8NA PIERRE LEGENDRE: OPAZKE K RAZDELITVI SPOLOV GLEDE NA KRSCANSKI MIT Postavili si bomo kar najosnovnejše politično vprašanje takorekoč te-meljno neverjetnost, po zaslugi katere delujemo kot trupla, podvrženega reprodukciji, in ki spaja zahodne institucije z vseobsežnim divjaštvom, s primitivnim stanjem, z najsplošnejše človeškim, pa naj bo to krščansko ali ne. Verjetno je zamisel, da ima zakon spol, in da so zakonski predpisi zahodnjakov povezani s koncem nekega posebnega mita, vnebovpijoča banalnost. Freud je to presegel in odslej vzbuja psihoanalizna zavist ravno pri najbolj tradicionalnih instancah oblasti. Da bi lahko to razumeli, sem opredeHI hierarhije pravnikov, učiteljev in škofov glede na njihovo govorni-ško mesto, na katerem imajo pravico govoriti karkoli, pa so vseeno poslu-šani, so govorci s popolno oblastjo. Tudi rokovanje z besedami in koncepti analitične teonje je na tem, da postane orožje propagande, orožje iz orožar-ne, ki se prenavlja v neskončnost. Psihoanaliza postaja zopet negotova in problematična, ko se seksualna zgodovina, na kateri temelji in je mitološka zgodovina, ki očitno ne zdrži več na nogah, opazuje v odvisnosti od neke druge logike. od drugega razporeda, od druge resnice, neprijetne in presunlji-ve za ono prvo, resnico, ki vrže red iz ravnovesja. Na tem delu Evrope nekateri danes slutijo, da vrsta znanosti, ki nima ustaljenega statusa, vpraša-nju oblasti ne nudi gotovega zavezništva. Torej natančneje: upoštevati je treba sodobni razvoj dogmatičnega diskurza v njegovem odnosu do domnevnih resnic psihoanalize, predvsem zaradi zmeonjave, ki sledi. V tenn pogledu ima za nas upravljanje teologije skozi instance religije, ki razpolagajo s tradicionalno zakonodajno oblastjo, velik pomen, kajti sodobna politika institucij se tu kaža v kar najostrejših obrisih svoje učinkovitosti. Gre za to, da se ustvari videz spreminjanja, in da se obenem v kar največji možni meri ohrani možnost širjenja, celo ekspanzije oblasti, pri tem ko se poslužuje najspretnejših formulacij, da bi naredila uslugo, ki je ne more več pričakovati od včerajšnje, odslej deklasirane retorike. Resnica ni bila nikdar moč voditeljev in upravljalcev, niti ni bil to njihov poglavitni posel, njihov problem je čisto drugje — je v tem, da znajo zavzeti imaginarni, sveti prostor, nebo poglavarjev. Ravno zato je danes položaj avtoritet, ki so kompetentne za sojenje v imenu neba, tako razkri-vajoč, ko le te izpostavijo čiste doktrine zakonskih ureditev, ko teologijo postavijo v okoliščine. Vsak lahko opazi pojemanje starih eklesiastičnih metod, ki so temeljtle na shoalastiki in so očiščene še z rimskimi znanstve-niškimi razlagalci; to je dejstvo — toda najbrž slabotno, kajti razen tega, da lahko predvidimo, da se oblast ne bo povrnila s kar najbolj kanonsko stro-gostjo, drži tudi to, da je od proti-reformnih teologov podedovana sholastika preživela. Mehanično se veča prestiž že zdavnaj posušene veje mistične teologije, ki je (v očeh spreobrnjenih upraviteljev) sama sposobna soočiti ognjeniške in nevarne, nepriznane doktrine, ki takorekoč pripadajo humani-stičnim in družboslovnim znanostim. Zelo lepa in perspektivna bi bila poroka mistične teologije in psihoanalize, zdi se, da bi se z njo obetalo neko drugotno izkustvo, vznesenosti. Učenjakov nove teologije (še posebno G. Ursa von Balthasarja) ne bom žalil tako, da bi njihova deta mešal s podjetji strokovnjakov za religiozno politiko v zahodni Evropi. Toda dosti jasno se vidi, da se preobrat v propa-gandnih temah vere zgodi še pravi čas, da lahko kasneje prenese najbolj temeljno kritiko institucij, ki naenkrat pomeri na politično uporabo simbolnih mehanizmov in na nespremenljiv značaj vzpostavljenih načel industrijskega diskurza. Birokratski in politični diskurz o resnici ter diskurz o posvečeni rnpči. Prav tako bi se lahko reklo, da znanost s tem, ko se maskira, izpolnjuje svojo nalogo, ki je v tem, da povzroča pokoritev. Celo preplavljeno z valom Ijubezenskih obljub. Ta realnost je vedno prisotna. Kaj bi se zgodilo, če bi se takoimenovana posvečena načela in sistematično dobrohotne narjjere prestavile v položaj nedolžnega in prvobitnega diskurza, ki smo ga v Evropi prej povezovali z antropologijo: gotovo izguba prestiža in še večje težave za upravitelje, preganjanje v njihovi dobri veri. Kot po čudežu znajo oblasti, tam kjer so ustanovljene, govoriti govorico želje; psihoanaliza pa se kot korpus z znanostjo stiriliziranih označevalcev lahko odlično vklopi v tradicionalno verigo Teksta ter tako prispeva k temu, da se snov uskladi z zakonom, se pravi z razumom. Še vedno se odstopam od svojega osnovnega aforizma: institucije so tudi tisto mesto, ki omogočajo, da si lažešdo ugodja. To samo še enkrat pokaže, da psihoanaliza najde svoj dom ravno na naslovu laži, s tem ko je povabljena, da izreče kaj pijanega, kar je podobno goljuf iji, in s tem ko teži za tem, da bi zamašila v urejenosti teksta nastalo prekinitev z naslednjim odkritjem: institucije ne delujejo božansko, ampak človeško, torej seksualno. Za vse zlo, ki nam je naloženo, da ga ne bi razumeli, smo gotovo odško-dovani, če ga presojamo z namenom, da bi odkrili blazno bogato in obenem obsceno logiko tradicije. Ta pretvarjajoči proces pokaže tudi svoje pridobitve: institucije ne deljujejo božanskozatajene preteklosti, ki je bila učeno cenzunrana, ni več in zadeve s spolnostjo zadobijo zapeljiv ton. Istočasno izgine zastrta zgodovina, ki služi kot gnojilo vsem institucionalnim poslopjem — oblasti pa se skrivajo pod bremenom prizadevanja, da bi nas osvobodile. Našim predstavam se izmika bistveno, utemeljitveno področje, kjer so postali postopki zamenjave znakov in retorična zgradba nagrmadeni in steoretizirani in brez katerega zahodni Tekst ne bi oživel. Če psihoanalizi ne uspe pronicati do aktualnega dejanja zatemnitve, izgublja svoje možnosti pri oviranju enega izmed temeljnih poslov politike in je na tem, da se vpiše v sredo institucionalnega sistea, med popravljalne f unkcije. Simptomatično je, da je v programu današnje, monstruozno hiererhično industrijske fevdalnosti osvoboditev človeka: enako je simptomatično, da ima rimska cerkev, ki se zgodovinsko umešča v evropsko zgodovino od rimskega imperija pa vse do kolonialnih ekspanzij industrijske dobe in je tako skrajno odvisna od nikdar zanikane absolutistične pravice, še pojačane s politično spretnostjo svoje birokracije, namen postati razsodnica univerzal-ne demokracije in porazdeljuje graje med vodstva, ki kršijo človeške pravice. Teološki diskurz, ki je nanovo preiskan s skrajno spretnostjo, povzroči pozabljanje še včerajšnje teološke morale; nekaj strašnega je v tem neprestanem obnavljanju, v tem da se je ne da razorožiti in se zdi poklicana, da se razširi enako brezmejno kot industrijski'sistem. V obeh primerih obsipava propaganda s svojimi osvobojajočimi maksimami, ki imajo tak stil, da v splošnem dekoru izgube spomina zakon ostaja teater notranje f ikcije, ki predpostavlja, da govorijo voditelji samo resnico. Verovanja še zdaleč niso omajana in celo delujejo s pojačano učinkovi-tostjo, kar nasprotuje nekaterim komičnim razglasom in jim je nanovo vzpostavljena ignoranca samo v pomoč. Ko smo v preteklosti zanikali v mehaniko, ki nam izdeluje pravo, smo zanemarili imaginarne zmogljivosti doktorjev in samih pogojev ohranitve političnega stanja. Dobesedno povedano: v organizacijah, na katere se nanašam, je treba govoriti, da se ne bi česa povedalo. Znašli smo se na mestu, kjer se izpričujejo verovanja, ki so ovekovečena z neopredeljenim obnavtjanjem vodij. Tako moramo, ko se napotimo k seksualnim problemom, močno vztrajati na pristopu do tega, kar tu opisujem kot Tekst. Vstop vanj je čuvan z zapahi ideala: ideala, da ni treba nič vedeti. Ta ideal, ki je prenešen na tradicionalni Tekst in je uporab-Ijen v moderni igrt institucij, ki zaščiti od vsega najbolj tradicionalno prepo-vedano, ki določa nedotakljivost in svetost avtoritete in vrednosti, ki jih utaja. Sicer pa naj na novo označimo finte odsvetovanja: uradni zgodovinarji delajo ovinke po ustaljeni ideologiji oblasti, pri čemer točno vedo, kaj pre-iskujejo. Brez tveganja lahko porivajo v ospredje anekdote in staromodne doktrine, jih zlobno naslavljajo, učijo, da je preteklost neumna, prostaška, zatiralna itd . . . Težko se je vzdržati, da ne bi takega ravnanja zaničevali, da bi razvodeneli tako pomoto. Res pa se o načinu užitka ne da sproščeno govoriti. Ta obuditev se ne da pokazati, sicer pa vse dela na tem, da bi se jo zatrlo. Moralo bi nam postati jasno, da smisel onesmišlja, morali bi stopiti v blazen red, drzniti si testirati staro cvetočo religijo in razdreti najbolj umestne konglomerate krščanske ureditve. Lahko bi poudarili, da naše zanimanje ne velja nedotakljivosti zakona. Končno pa se, kar se tiče družboslovja in humanih znanosti, vse dogaja tako, kot da je divje, mitološke temelje, po katerih se ravnajo najvidnejše insti-tucije, nadgradit misterij. Ideja, da lahko industrijska oblika države leži na simbolnih temeljih, ki se po svoji naravi ne razlikujejo od temeljev, pridoblje-nih s krščanskim diskurzom nerazvitih družb, je čisto nespremelljiva. Z drugimi besedami: nismo zamorci in institucije starih, z rimskim pravom civiliziranih narodov, nimajo tega erotičnega obeležja, ki ga poznamo pri primitivnih ureditvah. Tukaj torej psihoanaliza nima kaj početi, lahko bi pa okrasila teater doktorjev. Sicer pa so že univerzitetne avtoritete oznanile, da je zgodba lepa in da se dobro konča. Ta doktrina študenta šokira: poznal sem mlade Ijudi, ki so iskali smisel šibanja potepuhov, ob čemer so se mi zoperstavili z refrenom, s katerim so nekoč obdarili tudi Freuda: psihoana-liza vidi spolnost povsod in samo sramoti politično znanost. Povedano to natančneje, pritirano do skrajnosti se glasi takole: znanost tega zgodovin-skega sistema, ki se navidez razkraja iz dneva v dan, ne ve, da je utemeljena na zgodovini spolnosti. Ponovimo to: ta zgodovina pa ne vzdrži in institucije jo na svoj način rekonstruirajo — skozi Tekst. Da bi to pojasnili in da bi lahko pretehtali možnost reprodukcije v taki zgodovini, je nujno natančno določiti zveze, zvezanost pravnega diskurza in prostora, v kakršnem je ta diskurz vsebovan. (Vbji namem na tem seminarju imajo samo ta cilj: opomniti, da je pravo umeščeno v Tekst in pokazati, kakc je spolnost v njem zastopana. Ta, navadno od zakonov, teologije in njenih priveskov zapuščeni Tekst. kajti napisan je svečanostno, predstavlja nepretrgano nit, katere ostrina deluje neprekinjeno od svoje infra-historične ravni naprej, določene z vrhuncem v sholastiki, ravni ustalitve neprekinjenega diskurza, kar predpostavlja mit zakona. Da je ta tekst res zapuščen od trenutka, ko začne o politiki govoriti znanost, je vidno iz bistvene funkcije ignorance: pripadati enemu samemu redu resnice — lastniki oblasti in njihova opozicija, kakršnakoli naj že je, so vsi združeni v tej skrajni igooranci. Tako ohranjajo svoje možnosti iz predavnine in adute izrabljajo brez konca. Cenzuri se pridruži debelna nepozornost, kultura in protikulltura idiotov, zajjotovitev, da poneumljanje osvobaja. Izločitev najkočljivejših odlomkov Teksta stopnjuje politične učinke njegove zatemnitve in zmešnjave in ni nič drugega kot bistven prispevek k splošni neumnosti. Kar naprej ponavljam osnovno nujnost povratka k Tekstu, takšnemu, ki je pisal zakon in poudar-jam postopke vstavitev, ki zagotavljajo zgodovinske premestitve. Ravno tu bi morali iskati našo božansko divjost in falično teorijo oblasti, dokaz, da so naši voditelji heroji in da mi sami, čeprav industrializirani in nato zamorjeni s publiciteto, vztrajamo pri kultu pradedov in z njim. Tu br morali začeti odkrivati tudi pravne, torej magične tehhike izničenja revolu-cij. To važno dejstvo naglašam mimogrede: z vidika nosilcev pravnega diskurza, pisarniških in tem podobnih juristov ter teologov, revolucija ni drugega kot katerikoli označevalec, kar pa sploh ne vključuje zavrnitve, razen navidezne, dogmatičnega diskurza. Enostavno se krepi novo poglavje dlakocepstva, ob nadaljevanju predhodnikov in v pričakovanju nadaljevalcev. Dogmatska produkcija se ne ustavi, dokler se mitologija dobro drži in dokler počiva nespremenjen ideal ignorance, s katerim se branijo verovanja, povsem nedosegljiv v primeru napada oblasti. V dokaz nasledstvo povezav in spojitev, izposlovanih z magisterijem pravoznanstva: grmada interpretacij, ki so morale izgraditi pravice francoskega nacionalizma; ali pa naj premislimo to pričevanje: nenormalen promettekstov, katerih trgovanje denarno podpira politični sistem papeške postavitve (etablissementa). Nepozornost do teh ne-spreminjanja je zelo sumljiva zanikrnost. Na svoj način prevede izjemno propagandno moč, ki je popolno orožje, s katerim razpolaga sodobna industrijska organizacija in istočasno predstavlja možnost, da bi prepoznali najbolj zaščiteno zamenjavo, ki omogoča realizacijo metode ponavljanja. Kaj je torej tisto, kar na nek malo opazen, pa zato izredno učinkovit način, dela to ponavljanje podjarmljanja ne samo možno, ampak celo sprejemljivo? Odgovor je vsebovan v naslednjem, kar bo tudi preciziralo snov moje razlage: Pravo — kot ga ohranjajo gospodarji Teksta, je osnovano na neki zgodbi o spolnosti in ta zgodba ustanovi razdelitev užitka. Od trenutka, ko vstopimo v območje teksta, stremi vzpostavljen odnos med mitološkimi artikulacijami in političnimi pomeni zakona k temu, da postane vežba vrvohodca, kateremu nihče in še posebej nobeden izmed strokovnjakov za problematiko institucij in političnih ved, ne more nuditi najmanjšega upanja. Ravno tako pa je zaradi težave, da psihoanaliza konec koncev teži k. temu, da prečka in začrta tangento, rie da bi bila pri tem sposobna obseči jedro diskurza zakona. To jedro vključuje kar najbolj občutljivo religiozno dimenzijo institucij na zahodu. Ta dimenzija, lahko bi rekli tudi zareza, postane ob dolgi vrsti težkih očitnosti, ki obstajajo zato, da bi nas mamile, nerazrešljiva. Vsak pozna veličastne očitnosti, o katerih se ne da govoriti: reltgija je enostavno religija, spremenjena je, videti zastarela, stari bog je umrl ali pa je čisto prikrojen in ne kaznuje več, družba je docela laizirana ipd . . . Pri vsaki nasprotujoči postavki bi gotovo osupnili. Na to se veže običajen psihoanalizem (in zakaj ne bi religija poskusila tukaj? } s svojimi kakršnimikoli interpretacijami, ki končno navedejo na manko resnega temeljna same psihoanalize v njenih možnih podaljških proti preiz-kusu tega, kar konstituira politični člen. No, če se moramo spustiti na raven starih legalnih formulacij (raven, ki je danes domnevno izbrisana), ki označujejojiaravo oblasti, prodremo v mejah tega spusta do vzrokov, ki so večkrat subtilni in ki nasprotujejo dejstvu, da specialisti za institucionalizirani sistem erotično zgodbo psihoanalize dejansko obravnavajo resno. Reformatorsko delo v dobi starih latinsko-evropskih nacionalizmov si domišlja, da ukinja tradicionalno mistifikacijo neprijetno \ in zastrašujoče spolnosti ter istočasno odreja, da tu ni mesta za mešanje seksualne doktrine s političnim vprašanjem temeljne znanosti, ko študira konkretno delovanje podjarmljanja oblasti;tak razloček določi dvojnost igre spola, načrtovano nadomestilo, da bi o njem govorili do dopustne meje in»mesta, označenega s tišino. Z drugimi besedami povedano: pravna policija kopulacije, ki ureja spolne združitve in s kctero se priložno-stno bavi uradna znanost institucij in nadnaravno, popolnoma nevpadljivo spoznanje, ki iz pravnih subjektov naredi subjekte z Ijubeznijo do voditeljev, počivata na dveh oddaljenih si osnutkih — enem stvarnem in razumnem, na drugerri pa nadrealnem in blaznem. Prišli smo torej do prve znane temeljne točke: pri osnovi institucionalnega reda imamo opravka z dvema spolnima razlikama, ne z eno, z dvema. Zakon računa z Ijudmi dvakrat: prvič kot na oštevilčeno živino — za reprodukcijo, drugič pa kot na posameznike, ki so stereotipno označeni z enotnim mitom, ki je uniformen in univerzalen. Bavili se bomo prav s tem računovodstvom mita, ki je označen na različne načine. Tu me zanimajo predvsem tisti, po katerih se razlikujejo krščanske, predvsem katoliške industrijske družbe, ki govorijo vsaka svoj jezik in so porazdeljeni po reproduktorskih državah nacionalnega prava. S tega vidika se vprašanje spola postavlja na več ravneh, kot jih bomo lahko zaobjeli, ko bomo proučevali zgodovinske odseke zahodnega Teksta, ki je brez dvoma religiozno zaznamovan. Pravni sistem Zahoda, za katerega je najznačilnejše, da se projicira v prostorsko ureditev gigantske industrije, je dobesedno vklopljen v kombinatoriko krščanskega mita. Topogledno je krščanska religija toliko resničnejša, vkolikor je služila ?a uokvirjanje pravnih institucij (posebno pravilo zakonskega pogodbenega prava), ki so naredile industrijo. Religija je mati industrije, in to takšna, kot jo poznamo v njenem Vzroku in Pravu. Če se povrnemo v usedlino zgodovinskih konstrukcij, kjer tudi smo, lahko spoznamo, ne samo posebno teorijo politične pripadnosti (zahodne), ampak tudi ekspanzionistični pojav prevladujočega diskurza in razsežnosti industnjskih resnic Zahoda. Orugače rečeno: nepokvarjeni del mitologije, njen aktivni del, ki je uporabljen v institucionalizirani praksi industrijske dobe, se mora zastaviti čisto jasno in poudariti, da religiozna razsežnost Teksta biva tako, da se z njo ni mogoče soočiti, potem ko industrijski režim osnuje in zakorenini svoje pravne koreiiine v njenem zakonu. Znanost o spolnosti, ki ji predhodi ves zgodovinski sistem Prava, mistificirana znanost in taka je, dakar govori o spolnosti, v bistvu nesporn Toda kljub temu, da doktrina oblasti določi svojega plodilca (nosili potomstva) tako, da naravnost zbeži k bajeslovnim izjavam teologije. | značaj Ijubezenskih cxinosov, pisan v retoriko pravnih začetkov in političn podjarmljanj, zaradi tega ni čisto jasen. S strani religioznih instittcij se d na primer, kar naenkrat opredeliti cerkev kot soprogo besede (sponsa verb ter določiti, da k taki prepostavki nima psihoanaliza kaj dodati. Z drugir besedami: skrivnost seksualnih slavnosti obstaja pogosto soočena krščansko religijo, kot je to bila v starodavnih religijah. Kot da bi spolno prenehala biti spolnost v trenutku, ko se z njo začne baviti mit. Naisti nači beseda ni več beseda (la parole), odkar jo prevzame oblast. Tako brezobzi no trdijo tudi religije, da resničnost njihovega spoznanja, tistega, ki se dotil mesta resnice, ni navadna resničnost in da, če jo hočemo prevestiv kaflegi rije zdravega razuma, izgubi svoj smisel. Teokrati so zadevo doumeli n občudovanja vredno: kjer strogo ni ničesar takega, kar bi se dalorazume gre za vsemogočnost (toute—puissance). Eden izmed njih, ki je bil verjeti zalo učen, je izjavil: ,,Beseda Jezusa Kristusa ni učinkovita zato, ker sestavljena iz določenih zlogov, ki bi prisiljevalj naravo, da ga uboga, amp zato, ker beseda (la Parole) izvira iz besede (le Verbe) brez zlogov in k mora vse, kar iz tega izhaja, izražati vsemogočnost." (Zacharie de Lyzieu De la Monarchie du Verbe incarne, ou de 1'immense pouvoir du pfus grar de Roys, des hautes maximes politiques, et du merveilleux ordre qu observe dans le gouvernement de son Estat, Paris 16/39, str. 212) Opombe: 2) Poudarjam aplikacijo zelo r 1) Institucijo razumem glede na gioznih avtorjev, pri čemer se smisel, ki so jim ga dali juristi: obtavljam izročiti shclastični brezmejna celota pravil, ki oprede- potnega lista psihoanalizi, v sumi Ijujejo zakonitost, ob razlikovanju da lahko dvigne podza/estno javnih in zasebnih. ' višino substance, jedra. Še eno Nadaljevanje sledi! prevedla Jelka 6. dr. Dimitrij Rupel Grad1SLe 7 61000 Ljubljana 1 CO Cenjeno urednUtvo iasopisatTribuna Trg osvoboditve VII Uubl jmi 0 3 KRATKO POJASNILO V članku Peka potičk po principu Probiemi (THb-na, l«tt,ik XXIX. Stev. 9-10) je nekaj netočnosti. tudi v zvezi s piscem teh vrstic, zato Vas prosim, da jih (z objavo tega pojasnila) popravite. Menim, da so razmere pri naSem kulturno-informativnem tisku (s tem mislitn tako Probleme kot Tribuno) na mo4 razmajane in nezanesljive, zato avtorju omenjenega članka, Macjažu Potokarju, pravzaprav ni kaj očitati. Pravima, ko kritizira revijo Problemi oz. njeno zadnjo iteviiko, in v marsičem bi njegovo (mestoma celo duhovito) kritiko podprl, če je ne bi celo zaostril. S tem bi samo nadaljeval svoje razprave na svetu Problemov, ki bi j1h morebiti strnil v očitek, da zadnjih nekaj šr.evilk revije razodeva odsot-nost uredniške politike, torej neurejenost, in neproblematičnost. Potokar gov/ori o tem, da ljudje pr1 Problemih "skrpajo nekakSno ubogo celoto, ki nima ne repa ne glave". S tem se povsem strinjam. Vendar tovariž Potokar nadaijuje v tem sntislu, kot da seni - podpisani - eden od glavnih krivcev za takSno stanje. Temu preprosto ni tako. Po spicini praksi neurejenosti in nezanesljivosti pri Tribuni in pri Problemih so zadeve na moč anbivaientne. Tov. Potokar govori ¦ o "drugi letošnji Stevilki Problemov", kateri "smo phča" "v mesecu februarju". TakSne Stevilke Problemov ni. Kolikor se spominjam poSiljk » svojera poitnem nabirsl-niku, je zadnja od vseh 5tevi1k revije Problemi-Literatura prispela tista, ki nosi oznako "Problemi 6 - 1979", in ki iina na notranji strani platnic zapisano 5e Steviiko 189. MisHn, da tov-. Potokar govori o tej Stevilki, ker omenja "z zaponkami prebodene lastne podobe" in "odklonjene intervjuje" ("Pogovor: Rudi Seligo"). Tov. Potokar pa v svojea besediiu trdi, da je med 1«eni "ki so to pot obogatiia in popestrila revijc katera ProblMi" 1n tntmmm "sg» Ineli le mnogoknt iast prebrati v zgoraj _oaenjeni r«»:ji, lahko bi rekii, da se z nJ1«1 sreiujeno skoraj v vsaki Stevilki", naSel tudi i«e podpisanega. Dejstvo je, da v oatnjeni 5tev1lk1 nisea objavii niti irfct. R*s p« J«, da st je v teh n«S1h nturejenih 1n nezanetljivih 3GAGATEME ..Victnam jo hil kol tilm, ki sc jc izmuznil rok: gigantski prescgi predraeima, po-wol sncmalm rcd, prepiri na sccni in za njo n avlor umiv /. glavnino sccnarija v glavi. Jgi v gnu.su zapu.šča sncmanjc, zadnji pa rjujo. cla ,.jc šc- kar". potcm pa nokje v ;ulju siK-ma dudatnc posnctkc." Tako jc /.apisal Julian Smitli v svoji odlič-knjigi o Ilolly\voodu in Vietnamu. V stilu. •atiMoin umctnost posnema življenje, ki po-:ma umctnost, IN ZDAJ APOKAUPSA jc tHtn, ki sc jc i/.muznil iz rok, lllm. ki jc :anlsko prcsegd prcdračun, film s pobe-.linj ncmalnim rcdom in lako naprej. In I mnogi trdijo to ni toliko tllm o Viclna-,i kot Viitnain-kot-filni. Kar jc pri APOK-LIPSI najlx)ljšc jo spcktakcl /. morjcm nlaiiii zolana džungla. ki sc spivmeni v anžno plamcnc. šum hclikoptcrskih clis, imutono bobncnje ..možnarjcv" nokjc za išimi ranicm, .sikanjc rakct, ki prinašaju vnj na mirna ri/cva polja. APOK.ALIPSA ipada nasv čule in ko rcs dclujc. deluje na išc drobovjo. Zaplct-kakršnilt smo sc proobjodli na IV iz časopisja in po katcrih nam grc upra- čcno na kozlanjc-kaiaktcrji. pravzaprav ce- Ino ogrodjc tlhna jc otročjc. Ne piihajajo iz iclnama, ampak vzporcdno s potjo. ki jo zučrral Joscpli Conrad iz drugih tilmov o idobnih stvurcli. K.ot ostali ..filmski otro- iji"'. ki so pri.šli i/ filmskc šolc oziionia tllm- X' stajo v Holhuoodii-Schradcr, Lucas. .xuccsc. Dc palma. Spiclberg-tudi Coppola Jkriva. da jc tilmski svct veliki> bolj znan in mjč kot ..pravi" svet. Tako Coppola ..požlahtni" ogrodjc Conra- bvc zgodbc ..Srcc tcmc" (Hcart of arkness) v zlizano zgodbo o upuru posa- icznika zopcr organizacijo. Kot KirkDou- las v ,,1'lie Dctcctivc Story", Clint East- ood v ,,Dirty Harrv". Glen lord v ,,'Fhc Big leat". Montgoint-Tv Clift v ,,1-iom Hcrc to tcrnctv" in šc ncštc'o drugih v prav toliko ilmih, tako jc tudi Marlon Brando kot pol- ovnik Kurtz odpudnik. upornik, potcpcni lon, ki dcla na svojo roko in sc požvižga na u pravila. ..Nikoli ni dobil uradnc privo- itve. Stvar si jc zamislil sam in jo tako tudi ipeljal. Kakšno sranjc!". Kurtz je odpcljal mjo vojsko scstavljeno iz vojščakov plcmcna Mtagnard v Kambodžo brez uradncga do- Ijcnja. Tako ga jo zdaj uradna vojska ob- žila umora, kljub tcmu da so bili štirje cnti ARVN, ki jih jc usmrtil po vsoj vcrjet- isti scverno- victnamski vohuni. Za njitn so islali izkušcncga morilca, kapetana VVillarda lartin Shcen), da ,,z izjemno previdnostjo jnča njcgovo vladavino". ,,Stvari je vzcl v ojc rokc", sc pritožuje general. ,,Nekjc tam maj opcrira brez vseh omejitcv in njcgovo :lovanjc jc popolnoma neprimcrcn način išcvanja človcških nasprotij". Ogrodje ,,srca teme" tcmo upora indi- idua zoper organizacijo malcc ojači. Kurtz samo odpadnik in upornik, povezan je tudi Nchumanim, primitivnim z DRUGIM. Ukazv dobiva iz džungle ", kot pravi \Villard. i drugi strani jiameriška vojskapredslavljcna )t nekaj več kot samo ogranizacija; pred- lavljcna jc kot družba, kot civilizac ija z scmi pravili ki uzakonjajo, ,,kaj se smc ir. kaj c" in ki jih Kurtz zasmchuje. Ujct mcd Kurtza in vojsko, nicd naravo in ivilizacijo pa jc kapetan VVillard. Edini, za atcrega lahko pričakujcmo, da bo ..končal" Kurtzom, je nckdo kot on, nokdo, ki je usmiljen, hladnokrven in ncodvisen. Sllard izpolnjujc tc pogojc. Žc v prvih minutali filma se srcča z ne- akšnim lastnim mini ,.sr.com teme", ko s cstio razbijc ogledalo in v kopcli ziioja, krvi \vysk\ a padc po tleh. Z ameriško armado kot svojim simbolom ivilizacija nima šansc. Bolj ko sc VVillardov ioln s pretežno črno posadko približuje [urtzu, bolj je Willard razočaran nad vojsko II navdušon nad Kurtzom. ,,V tci vojni ob- tožiti koga umom, ,,pravi", Jo lako, kot da bi mahali /. zastavico na dirki Indianapolis 500". K«) spozna puročnika Kilgora (Robcrl Duvall), ki razslrcli victnamsko vas, da bi lahko s svojimi mužmi jczdil na valovih, pravi: ,,Čejc tonačin- kako naj bi sc vodila vojna, kaj imajo putcm proti Kurtzu? " Spt-t drugič nalcti na nekakšcn Conev Island na MekiHigu. na raznobarvcn in na-čičkan amfitcater obkrožcn z ncčim. kar šc najl)ulj spominja na vclikanskc žarcčc tt>-lcinc. Ko amcriški vujaki poskačcjo na odcr, kjor se zvijajo Playboycvc zajčicc, ki naj bi zabavale tamkajšnjc criotc, Willard opazujc ilogajanjc otl dalcč, zatopljcn v niisli. ,,Nič čuilncga. da jili jc Kurl/. poslal k hudiču pravi". To vojiio vodi pcščica drckarjcv". I)o Ircnutka, ko Willard pridc v Kurtzovo kraljcstvo, jc civilizacija in vsc kar spada zravon na voljo na na rcdko posejanih stojni-cali. Vojna so jc i/kazala za karncval norosti. Vcndar pa jc Kurtzovo domovanjo še strašnej-še- Willarda ob priliodu sprejmc skupina divjakov z bolo pobarvanimi obrazi. Vse na-okrog ležc kosti in lobanje in obglavljcni scvornovictnaniski vojaki visc z drcvcs. To je Daiitcjcv .Jnfcnio". ,.punatisnjcn" z dovo-Ijcnjcm Busbyja Bcrkclcya. Ko končno k- pridcnt« do Kurtza, sra-mcžljivo skritcga v sonci nckakšnoga stran-skcga puslupja. kumaj čakamo. da slišimo, kaj nam ima povcdati. Kaj st- jc naučil v času svojo ,,tcmnc noči duik.1"? Pravzaprav nc vc-liko. \Villardu pripovedujc o tcm, kako so scvcrnovicUiamski vojaki pri.šli v vas, kjcr so Amcričani copili otrokc proti otroški paralizi in domačinom odsckati roko, da bi jih za-strašili prcd sodclovanjcni 7. Amcričani. Kurtz občudujc ,,gcnija. voljo do (akšncga dejanja - popolncga in kristalno čistcga". In iz lega povlcčc /aključok, da bodo Amori-čani to vojno izgubili zato, ,.kcr sc niso zmožni prcpustiti prvobitncmu instinku in ubiti brcz razsojanja. To, kar jc (ako pogosto imcnovano umor, jc lahko samo jasnovid-nost. da spoznaš, kaj jc trcba storiti in tudi takoj sloriš". Ta ucbcrnicnschovska razglab-Ijanja su skupaj z nckatorimi pasažami i/ ..Votlih Ijudi" (Eliolovcga mandarinskcga odpora do buržuaznc družbo) Kurtzovo sporočilo svotu. Marsikaj v APOKALII»SI potrjujc Kurtzo-vo hladno zunanjost. Vsi ,,nonnalni" ljudjc. tisti ki nc morejo ubijati hladnokrvno. umrc-jo (bolje so ubiti). Cmi vojaki so tisti, ki prcdstavljajo vas, občinstvo, ,,normalnc" Ijudi. Vso, kar hočcjo. jo, da bi čimprej prišli iz Victnama. In prav črni vojaki so tisti, ki -mcdtcni ko so čoln vsc bolj približuje Kurtzu - umrcjo cdcn za drugim. Crnci so v protcžncm dclu lilma obravna-vani s simpatijo. kot tisti, ki prcnašajo in odbijajo glavnc sunkc boja (v zadnji amcriški prcdstraži, z ugrlicami iz zob in kosti so prcd-stavljeni tudi kot nosilci prcdcivilizacijskcga divjaštva, ncomikanosti). Ko pa pridcjo v Kambodžo. i ,,civilizacijc" v ..tcmo", črni ka|xtan povc Willardu, da njegovi niožjc nučcjo vcč naprcj. Tako ne-nadoma vsc dobi pravo mesto; črni sužcnj pripovcdujo bolcmu gospodarju (thc sahib), da so domačini prcstrašcni in da nočcjo do rudnikov kralja Salomona. Čnici so ubiti zato, kcr je drama psihičncga in fizičncga spopada rozcrvirana za bckv in šc poscbcj za bolc Uebermenehe, kakršen jo Willard. Willard jc Michacl Roberta dc Nira iz ,,Lovca na jclcnc": hladnokrven, discipliniran, a ,,control froak" in prav tako kot Michacl reši svojcga tovariša Lancea. On jc tistj, ki prcživi in (zdi sc da tako pravi film) čc hočomo prcživcti tudi mi, moramo živcti kot Willard. Kam nas torcj vsc t<> pripcljc'.' (ivili/.acija v obliki noro blaznih morilccv, spulnosti sostradanih vojakov jc razstroljcna in poslana k hudiču. (Čc smo slučajno sproglodali bislvono: Copoola nam scrvini ludi vojaka, ki s pošto prcjnic časopisni izrczck, ki poroča o Mansonovih umorih). Za razliko od nckatcrih novcjših tllmov kol ,,Lovca na jclcne" in ,,Polnočncga cxprcsa", ki ,,srce tonic" locirata v tujc kulture in vidita našo kot nebcsa, jo Coppolina vizija Amorikc bolj črnogk-da. V primcrjavi z zahodno civilizaciju izglcda primitivno prcdcivilizacijsko stanjo naravo kar privlačno. Prav (ako tudi Kurtz, ki jc na ncki način sprcglodal njcno laž. ,,Svojini možcm zapovcdujctc, naj zasipajo Ijudi z ognjom, nc dovolilc pa jim, da bi na avion napisali ,,1'UK", kcr jl- to prosta.ško." loda Kurtz-Willardova kritika (in morda tudi Coppolina) vojne jc dosničarsko obarvana (vojna jt' slaba zato, kcr jo vodijo norci in nc zato, ker jc rasistična, impcrialistična itci.) Kljub tcm dcsničarskiin tonom pa Coppola nokako nc moro na'tak.ŠL*n način do konca in film sc nazadnjc obrne. Civilizacija jc morda rcs slaba, toda narava jo šc hujša. Kurtz ima morda prav, Amoričani lahko izgubo vojno, kcr niso dovolj liladnokrvni, toda ccna k- hladnokrvnosti je previsoka. VVillard Kurtza ubijo, sc potolaži in nc pokličc lovccv na Kurlzovo ,,p»dložnikc" (cr si tako vsaj za trcnutok umijc krvavc roko. Na srcčo ta enodimenzionalna karaktcrizaiija za tilm ni bistvcna. Najboljši del lilma nima ničcsar skupncga s to začetniško tahulu in uspcšno pobcgno iz prisilncga jopiča slaboumnc ccromonialnosti - in litcrarnih aluzij. V filmu jc nanireč sckvenca, ki jc morda incd najbolj osupljivimi, kar jih jc bilo kdaj posnctih. Ko Willardov čoln pristanc na bregu, kjcr sc dogaja zagrizena borba, planc na nas nckaj prav iKilucinantnih slik: vidimo snomalno ckipo, ki snema boj ( tu sc Coppola tudi osobno pojavi v tllrmi), Rol>crt Duval kot Kilgorc postopa okrog ošabno kot pav, mcdtcm pa vso naokrog divja borba, krava binglja z mrožc na hclikoptcrju in duhovnik opravlja službo božjo za padlc vojako tako mirno, kot da bi bil v katedrali svotega Patricka. Nato rez in žc vidimo Kilgora, kako skupaj s svojimi možmi pcče zrczkc in pijc pivo, kot da bi bil Vtctnamnajmanj milijon kilometrov stran. Spct rcz: ob zvoku trobcntc hclikoptcrji vzlctijo v napad na noko viotnamsko vas, zato da bo Kilgoro lahko jczdil na cdinih dvomctrskih valovih v Vietnamu. Rez: tiha vietnamska vas. Prcd nami jo z glinastimi ploščicami tlakovano šolsko dvoriščc. Prcd kočo iz bambusa stojijo* victnamski otroci obločeni v modrc šolskc uniformo. Nonadoma sc skupaj z vzhajajočim sonccm prikažcjo Kilgorjcvi mcsarji, angcli smrti pripravljcni na ubijanjc. In nato izbruh nasilja: sikanjo izstrolkov, ropotanje avtomatov, kričanje otrok, mcd vscm tcm pa iz zvočnikov, pritrjenih na hclikopterje, doni Wagnerjova Valkyra. Kilgore pristano. ,.Rad imam vonj napalma", pravi. ,,Nič no diši tako. Kot, kot .. . kot zmaga." Nato strga s sebe oblcko in sc napoti k-morju. ,,Nckcgi' dne sc bo ta vojna končala", pravi sam sobi in so napoti k morju. Vsa intcligentnost APOKALIPSt:. ki m neznatna, jc prav v tcj sckvunci. Ros nam pokaže, da vojko vodijo norci, toda s svojo orkestracijo patosa in grozc - vcliko bolj prepričljivo kot vsc, kar jc vidcl Kurtz aii samo mislil, da je vidol prikazujc prcdvscm trk dvoh. kultur: cno brutalnc, ncusmiljono in barbarsko, drugc osvetljenc z nekakšno mirno lcpoto. Kilgorjcvc scono kljub histeriji dclujejo rcsnično. mcdtcm ko Kurtzovo ne, zakaj cclotcn konccpt filma izda, iznakazi rcsničnost vojne. Nori niso bili uporniki, ki so so ziigiiali v džunglo in uhijali brcz konca. da bi lak« izzivali rcdno vojsko. Nasprolno. Uporniki so postali dczcrtorji. iznakazili so sc, samo da bi prišli iz Victnama. Tisti, ki jc vodil vojno v Kambodži, ni bil nori Kurtz, ampak rcdna amcriška vojska in Nixun jc bil tisti, ki jc ob pomoči CIA vodil tajno vojno v Liosu. Coppola to do nekc mcrc vc in Kilgorjcvc sccnc to tudi pokažcjo, mcdtcni ko Kurtzovc ddujcjo mcdlo, ncokusno, ponarcjajo zgodovino, so čisto literamo domišljcnc. Končno delujcjo Kilgorjovc sckvcncc tako dobro tudi zato, kcr zadcvajo nekaj fundamcntalncga v amcriški družbi. Amcrika jc družba spcktakla in Victnam jc bil doklcr sc občinstvo scvcda ni utrudilo najvcčji spcHakcl sploli. Victnam jc bil kot tilnu ki ga jo vcčina Američanov zaznavala skozi slikc, ki so šokiralc in omamljalc istočasno. Distanca, ki jc za zavzctjc položaja glcdalca, ki dojcma vojno kot igro ali nim, potrcba, tista ista, ki Kilgoru dovoljujc, da sc srcdi borbc v Vietnamu obnaša kot na plaži v Miami Bcachu. jc zakorcninjena v ameriški moči. V moči, ki ameriškemu narodu omogoča, da vodi vojnc onstran morja, potcm pa svojim državljanom omogoča, da v njej sodclujejo scdcč prcd tclcvizorji v svojih dnevnih sobah. To jc moč, ki je tako gromozanska, da jc cstctizirala vojno, sprcmcnila smiad napalma v prijctno dišavo, topo ropotanjo avtomatov v zapcljivo, mistcriozno scrcnado. IN ZDAJ APOKALIPSA je zato tako vznemirljiv film, kcr nacnkrat (v enem kosu) pokaž'? in komcntira-to velikansko moč, obcncm pa je - z neusahljivimi viri dcnarja in tchnologijc - ta moč sama. Prcvcdcno iz: SLVLN DAYS V. III. NO 11 Prcvcdel in priredil Igor Žagar POLLC, KRATKliCA POJASNUA MO-RA I h VEDL-Tl ŠK TO! Naj takoj povcnio, da sc nimamo namcna spuščati v zakulisna pranja umazancga perila okrog Problemov. Na to bosta lahko odgo-vorila scvoda čo bosta hotela - tovariša ki ju omcnja D.M. M. Hanžek in S. Žižck. Urcd-ništvo Iribunc pa tu odgovarja samo na tri točkc v katcrih si je Diinitrij Rupcl izvolil ctiketirati Tribuno. Zaradi tcga, kcr jc v zadnji štcvilki (lctnik XXIX, št. 9-10) izpadcl datum ni nikakršnc ,,zmcdc". Kcr je zapisan lctnik in zaporcdna štcvilka, potcm nc morc biti nobcnc zmcde, razcn čo se grcmo ccpljcnjc dlak. V ,,Kratkcm pojasnilu" tov. Rupcl ,,mcni", da so razmcre na Tribuni ,,na moč razmajane in nezanesljive" (da nc omenjamo tcga, da nas označuje kot kulturno-informa-tivni tisk. Uredništvo Tribunc nikakor ne dovoljuje Tribune imcnovati ,,kulturno-informativni tisk". Cchočc Dimitrij Rupel vedcti kaj Tribuna je, si pač mora za začctok prcbrati našo programsko zasnovo. Žali nas - da bomo gospodu Ruplu bolj razumljivi, uporabljamo mcščansko terminologijo - da smo po tcj logiki izcnačcni s tako imcnovano ,,kulturo" in ,,informacijami", ki jih vodi omcnjcni gospod v ,,infbrmativncm t^dniku Dcla") To pa šc ni vse. ,,Po splošni praksi in - nezanesljivosti pri Tribuni in priProblcmih so Zadevc na moč ambivalcntnc.*' Scveda sc lahko samo smejimo takšnem^u etiketiranju, razcn če gospod Rupel misli, da so nasprotno npr. razmcre pri Tclck.su na moč urcjene, trdnc in zanesljive. Potem mu lahko pritrdi-mo in cclo izjavljamo, da so razmerc na Tri-buni v tcj korclaciji naravnost strahotnc. Kcr so to etiketc in nam jc s tcm onc-mogočcno direktno odgovoriti, si moramo pač pobliže oglcdati kdo sploh je ta Rupcl in prcdvscm kaj ptedstavlja. Ncdvomno je najbolj ,,zaslovcl" po svoji rubriki (to je treba vzeti dobcscdno (z nc-koliko bombastičnim naslovom: ,,TO BI MORALl videti, slišati, prebrati". To rubriko jc v začctku vodil sam - scdaj ima dva po-močnika - in siccr iz tcdna v teden, iz mc-scca v mcsec. Objavljal jc - in seveda šc objavlja - tako imenovane rccenzije vsega, kar sc mu jc zdelo vredno ,,reccnzirati". oz. kar bi bralci Tcleksa ,,Morali vidcti, slišati, prebrati".Žc to dajc slutiti, da jc imenovani izrcdno plodovit žurnalist. Poleg tcga ob-časno objavlja ,,Vclike" in•, rvjujc v isti reviji. V cncm tednu ,,prcbrati" knjigo, ki ima naj-manj štiristo strani, si oglcdati filmsko in glc-dališko prcdstavo in potem za vsc to napisati ,,obnovo", rcs ni šala - prcdvscm iz tehnič-ncga stališča-; Predvsem pa je to šala na račun bralccv, ki ddpuščajo, da Rupcl brije norce iz njih. Na očitke \in kritikc, ki so prcd časom letele na rovas, njegove rubrikc je zelo ,,du-hovito" odgovarjal. Izjavil je, da rubrika nc predstavlja nič drugcga kot npr. srečanje dveh znancev, od katcrib pravi cdcn dru-gcmu: ,,Ti, to knjigo moraš prebrati." Sevcda jc prcsenctljivo kako lahko nekdo izjavlja, da jc to kar objavlja v tisku, njcgova privatna stvar. Jc pa ta njegova ,,intimna" funkcija čisto v skladu s cclotnim Telcksom. Namrcč v kontekstu Tclcksovih banalnih poskusov radikalizma, ki so sc doscdaj vedno izkazali kot gnil liberalizcm in malomcščansko razkri-vanjc ,,pikantnih" podrobnosti. (naklada! naklada!) Samo kakšnim mcščanskim ideologom nc more biti jasno, da kljub nasprotncmu ,,za-trjcvanju", o nckih čisto privatnih izbirah, predstavlja taka rubrika čisto določenc idcjno usmeritcv. In prav za to privatno izbi-ro gre, oz. za to, kaj Rupcl objavlja in kaj ne. Pri tcm nas zanima prcdvscm to kaj NL objavlja. Tako sc bo njegova idejna usmeritcv kaj hitro iskristalizirala. Po logiki naslova, tistega kar Rupel nc objavi, bralci NE SMEJO VE-DETI, SLISATI, PREBRATI. Hitro sc da ugotoviti da je gospod Rupel ,,privatniško" prcpričan, da bralce ni potrebno scznanjati z marksistično litcraturo. Pri tem lahko ugoto vimo izjemo in prcdstavitcv ncke knjigc Vo-jana Rusa. Glede tc knjige lahko mirno re-čemo, da prescneča to, da jc bila ,,predstav-Ijena" v tej rubriki. Zato resnično ne morcmo dvomiti, da so tudi v to ,,obnovo" vodili Rupla neki čisto privatni interesi. Glcdc izjcmc pa mislimo na delo Edvarda Kardclja: Spomini. Stvar bi bila lahko zelo pozitivna, če jo nc bi glcdali v cclotnem kontekstu. Kajti Kardeljevi Spomini so bili izjcmno dobro predstavljcni v celotnem slo-vcnskem tisku (od tiskovne konfercnce urcd-niškcga odbora do objavljanj delov knige v ,,Dclu"). Rupcl pa je po vseh teh prcdstavit-vah pristavil še svoj lonec in objavil svojo obnovo, ki v ničcmer ne presega prejšnjih predstavitcv in cclo ostaja globoko pod njimi. Zato je jasno, da gre pri tem za politikanst-stvo najslabšc vrste in nabiranje političnih poenov. Rupel se je tako poskušal ideološko ,,lcgitimirati", pa čeprav šc na tako obskuren način. Prav tako ni brez pomena, kako Rupel razumc tiskovnc konference ob izdajah marksistične litcrature. Ko je bil povabljen na predstavitev drugc knjigc Lcninovih Izbra-nih el, je prišcl po knjigo in odšel. Scvcda lc-te v ,.svoji" rubriki ni predstavil. Vsc kažc, da si jc Rupel rubriko popol-noma privatiziral in jo ima za srcdstvo v svojih čisto privatnih računicah. Kot komunisti smo mnenja, da gospod Dimitrij Rupel, s terruko to svojo bombastič-no rubriko uporablja za svoje privatne namcne, deluje nasproti splošnim intercsom delavskega razrcda oz. v svojem ,,privatništ-vu" nc ,,razumc" vloge, ki jo ima tisk v de-lavskem ¦ samoupravljanju. Sevcda jc drugo vprašanjc kako to. da lahko to dela. Zato se lahko samo smejimo tako ba-nalnim očitkom, ki jih producira ,,privatni" politikant Dimitrij Rupel. Urcdništvo th teiko znajti. Pri Tribuni recimo v "glavo" ne zapiiejo datim izida, leaih Stevilke izhajajo, kakor nanese. Tako je Stevilka "Probleoi 6 -0!. 189 izšla kasneje kot številka 190-191 oz. 5-1979. Tako je slednja precej dolgo za tisto, ki nosi oznako "Problemi 5 - 1979" oz. 188. T»ko rtcino dve zaporedni 5. Stevilki, ki pa se v altemativni numeraciji pojav-kot 188. in 190-191. Zmeda! Torej. 5e par besed pojasnila giede tistega "skoraj Stevilki". V Stevilki "Problemi 5 - 1979" oz. 188, ki je izSla pred kakega U, sem zares objavii dva prispevka: socioloSki spis "Umetnostna proizvodnja Kpolitike" in gloso o društvu pisateljev. Tadva spisa sem lodeno oddai iji pred letom dni ali 5e prej. Leta 1978 sem v icti reviji objavil 5e en tiito je bila Stevilka 182-183 ali 6-7, letnik 1978. Pred tem spisoa pri lih nisem sodeloval najmanj pet let. Surnna summarum: en članek v letu 1978, letu 1979, resda v isti Steviiki. Res je, da seni v letu 1979 kot izvol jem zastopnik Sddelavcev Probiemov, spričo nekakSne uredniSke krize, 0 kateri ne bi govoril, »logo (skupaj z Nikom Grafenauerjem in JaSo Zlobcem) sestaviti eno itevilko ««. Po najboljSih modeh je ta ad hoc skupina izbrala nekaj tekstov in jih li vrSilcenta dolžnosti urednikov H. Hanžku in S. 2ižku. Tega bo 2e kakino li. Onenjena tovariSa, za njima pa novo uredni$tvo, so z na5i« izboroa, v ini bilo nikakrinih "vizuaiij" in nobenih družinskih "peskovnikov", ukrepali svobodno ln mimo poprejšnjih dogovorov. Razdeljevali so besedila, jjh ili, jih razsejali po treh Stevilkah, jim dodajali vizualije in vse aogoCe Irte, ki zanje niti J. Zlobec, niti N. Grafenauer niti jaz nis«o vedeii. tudi. da so onenjeni tovariii in uredniki kar v dve Steviiki (188 in 189) li nas tn kot uredniSke sodelavce, kar je seveda samo deioma res. Stevilke, isoizSle, so - naj povem zase - daleč od tistega, kar se« si predstavljai. TovariS Potokar pi5e. da revija Problemi"najbolje hono-l»je prispevke". Dvomini, vendar dokazov nimam. Zase lahko povem, da se« v letu ,1979 dobil od revije Problemi dva honorarja: 21. 2. 1979 se» prejel »dinarjev z raziago "avtor. honorar 3/79", dne 27. 12. 1979 p* 866.60 din iiio« "avtor. honorar 14". Sklepal bi tedaj, da honorarji pri Probiorih monalno visoki. Dimitrij Rupel OPORTUNIZEM V SVILENIH HLAČAH V četrtek, 21. 2. 1980 je prišlo na urcdništvo Tribune lično pisemce (ekspres priporočeno) dr. Dimitrija Rupla, v katerem ,,poskuša" pojSsniti nesporazume, ki so nastali v zvezi z njegovim cenjenim iinenom in mojim člankom Peka potičk po principu Problemov, objavljenem v prejšnji številki Tribune (Tribuna 1. XXIX št. 9-10). S simpatijo sem laliko ugotovil, da taki članki niso nekakšno kritiško, duhovno onaniranje, ki v nobenem primeru ne more vplivati na kritizirano temo, kot sem mislil do tedaj. Kot sem uspcl razbrati iz vrstic zgoraj omenjenega pisma, se ta v bistvu odreka sosestavi dveh številk revije Problemi (5-1979 št. 188 in 6-1979 št. 189), pri katerih je kot sosestavljalec sodeloval z Nikom in Tašn Zinhrpm Tn in njegova stvar, vendar menim, da ,je tako dejanje odraz oportunizma in prevelike vneme zaščititi zven svojega imena. Toda pojdimo po vrsti in odgovorimo dr. Ruplu na njegove pripombe. Najprej se dr. Rupel obregne ob mojo trditev, da so Problemi (št. 189 1979-6) druga letošnje ali februarska številka. Dejstvo je, da so se ti Problemi pojavili na prodajnili policah 5.2. 1980. Res je, da so označeni še kot lanskoletna številka, kar tudi meni ni ušlo, toda prodajati so se začeli šele februarja letos. Morda pa" namerava ,,uredništvo" Problemov (literatura) izdati vse letošnje številke z lanskoletnim datumom? Kdo ve? Vse saj tako kaže, ,,v splošni zniedi, ki vlada v uredništvu Problemov" (literatura)': \ Morda namcrava s tem zapolniti lanskoletno praznino? Kot je razvidrfo iz doktorjeve dokaj hitre reakcije na prej omenjeni članek Peka potičk po principu Problemi, dr. Dimitrij Rupel spremlja kulturno informativni in revijalni tisk. Zato se mi zdi skrajno nemogoče, da bi se izdali kar dve številki Problemov (št. 188 in 189), katerih sosestavljalec je dr. Rupci bil. brez njegove vednofti, kaj se v prej omenjenih številkah nahaj? Morda bi se tcj bosi trditvi še dali verjeti, če bi dr. Rupel sestavil le eno štcvilko in se nato v drugi odločno distanciral od takih ,,izdelkov", ki se podpisujejo z njegovim zvenečim imenom. Toda on tega ni napravil. Pustil je, da je izšla še ena številka (št. 189 1979-6), v kateri je bil tudi (poudaril M.P.) naveden, kot sosestavljalec celotne številke. Šele po izidu mojega kritičnega zapisa v Tribuni, se mu je zdelo vredno ,,pojasniti" določena ,,dejstva", ki so nastala ,,s-pričo nekakšne uredniške krize". Še enkrat torej poudarjam, da se mi zdi skrajno nemogoče, da so se nekateri teksti vtihotapili v Probleme brez dr. Ruplove vednosti, ker dr. Rupel lahko reagira zelo hitro, kot je razvidno iz poslanega pisma Tribuni. Zato sedaj lahko potrdim besede, ki mi jih dr. Rupel polaga v usta, čeprav tega nisem eksplicitno trdil, namreč to, da je avtor poslanega pisma (poleg še dveh nemih, grešnih kozlov) eden glavnih krivcev za kvaliteto Problemov (št. 189 1979-6) Lahko tudi trdim. da je to pismo, v katerem se dr. Rupel implicitno odreka sosestavi že večkrat omenjenih revij, preprosto umivanje rok in zvračanje krivde na druge. Predobro namreč venio, da se iz gnojnice najlaže izvlečeš, če hodiš po glavah drugih, ki so tudi padli v greznico. Dr. Rupel je očitno reagiral prepozno. saj je pred tem izšla že št. Problemov (št. 188 1979-5) ki je na podobnem nivoju, pa se mu ni zdelo vredno pojasniti zmede, ki je nastala z dodajanjem vizualij in podobnih zmazkov. Njegovo pojasnilo bi najbolje komentiral rek: Če stopi inački na rep, zamijavka. Kar pa se tiče honorarjev, nisem nikoli trdil, da so .,nenormalno visoki". Preprosto povedal sem, da rcvija Problemi po nekaterih virili najbolje honorira svoje prispevke od vseh revij in časopisov, saj v preteklem letu je bilo tako. .,Nenormalno visoki" honorarji je preprosto potvarjanje napisanega. Z.a konec pa še to: S teni odgovorom na pismo dr. Rupla se bom nehal ukvarjati z revijo Problemi in dr. ivuplom. ker nočem priti na nivo časniških prepirov, ki so simptomatični tudi za slovenske revije. Svetujem pa mu. da ,,spričo uredniške krize, o kateri ne bi govoril." najprej počisti pri Problemih, nato pa zaradi mene lahko stisne rep med noge in pljuva po svojih ,,sodelavcih". Matjaž Potokar 8 Ne gre prezreti, da sta bila problem dednosti in problem neposrednega vpliva na spremembo videza, ki sta se zdela najbolj zapletena, razumijena pred drugimi lastnostmi žive narave in bo dednost prva pod človekovo kontrolo. V zaključku bi rad postavil fundamentalno vprašanje povezano s proučevanjem žive narave, ki čaka rešitve v prihodnosti. Vprašanje se sklene v naslednjem: Ali so sodobna spoznanja zakonitosti nežive narave zadostna, da bi se opisali vsi pojavj, ki so karakteristični za živi svet? Vemo, da se večina pojavov opisuje z obstoječimi zakonitostmi, toda vseeno misliin, da je ena izmed osnovnih lastnosti žive .;arave reproducirati samo sebe - lahko povezana s pojavom nekaterih sil v naravi, še neznanih in nepojasnjenih z znanimi zakonitostmi součinkovanja med elementamimi delci. Nimamo nobenih dejstev, da bi lahko zanikali, da iz atomskih verig, ki so zadosti dolge, z njihovim razvrščanjem po določenih pravilih, ne izhaja nova lastnost analogna lastnosti samoreprodukcije v živi naravi. V ločenih atomih in enostavnih molekulah je takšna lastnost Iahko neopazna. Da PRIHODNOST ZNANOSTI (nadaljevanje) Znanstveno-metodološki problemi prihodnosti Vrste pomembnih znanstvenih in znanstveno-tehničnih problemov ne moremo rešiti zaradi metodoloških možnosti, s katerimi razpolagamo. Te so lahko omejene ali s kompleksnostjo samega pojava, ki vodi s svojo zahtevnostjo k nerešljivim matematičnim nalogam, ali z merilno metodo, s katero razpolagamo - lahko je nezadostno občutljiva in nezadostno natančna ali pa se proučevani pojav sploh ne da izmeriti. Zato lahko vrsto problemov rešimo z razšiiitvijo naših metodoloških možnosti. V osnovi se tukaj kaže uspeh v novih metodah opazovanja, v iznajdenju merilne aparature, ki dela na novih principih, in nazadnje v iznajdenju metod teoretskih in matematičnih posplošitev znanstvenega poskusa. Vsa ta iznajdenja lahko presojamo kot svojevrstna znanstvena odkritja; največja med njimi nastanejo prav tako nepričakovano in nepredvideno kakor znanstvena odkritja in so prav tako izrazi človeškega genija. Velika metodološka iznajdenja, prav tako kakor znanstvena odkritja, lahko privedejo do nastanka celega znanstvenega področja in do rešitve osnovnih nalog, ki so bile znanosti že davno zastavljene. Kot primer iz preteklosti lahko imenujemo Newtonovo iznajdenje diferencialnega računa ali Huyghensovo časovno nihalo. Eno izmed večjih sodobnih iznajdb, ki je močno pospešila vrsto področij, so elektronski kibernetski stroji. Buren razvoj kibernetskih strojev, ki je sledil, daje možnosti za rešitev vrste zelo zapletenih nalog, ki so še nedavno tega bile na meji dostopnega (hitri in točni izračuni tirnic poleta vesoljskih ladij, izračuni struktu; atomov, molekul, kristalnih rešetk in vrste drugih problemov). Nedvomno se bodo v bližnji prihodnosti elektronsko-kibernetski stroji intenzivno razvijali in z njihovo pomočjo bo rešenih še veliko pomembnih nalog, ki so do zdaj ležale za področji dosegljivosti. Rad bi opozoril na nekatere pomembnejše naloge, ki jih je nujno potrebno rešiti in izdelati zanje natančno teoretsko rešitev; za zdaj so prezapletene, da bi jih reševali na grob empirični ali polempirični način. Zapomnimo si, da empirizem kot metoda znanstvenega spoznanja še zdaleč ni preživeta stvar. Uporaba empirizma v teh raziskavah je težavna. Nakopičenje velikih količin dejstev zahteva veliko truda, prav tako zahtevna je njihova sistematizacija in izkoriščanje. Izberimo kot primer tovrstnih empiričnih raziskovanj, ki se sedaj pogosto izvajajo, problem tvorjenja snovi z določenimi mehaničnimi lastnostmi - trdnostjo, toplotno odpornostjo, plastičnostjo itd. Dobro je znano, da na področju dosežkov mejnih indeksov v letalstvu, kozmonavtiki in turbinski tehniki, pomenita trdnost in toplotna odpornost materialov glavni omejujoči faktor. Zadosti bi bilo zvišanje toplotne odpornosti zlitine za nekaj sto stopinj in mejne trdnosti za 20-30% in žebibila dana možnost za rešitev vrste tehničnih problemov. Ne glede na to, da se mahanske lastnosti kovin tahko hitro in točno izmerijo, količinske teorije, ki bi povezala te Jastnosti snovi z njihovo kemijsko sestavo in fizikalno strukturo, za zdaj ni, čeprav je narava sil med atomi dobro znana. Matematična naloga je tako težka, da celo ne more biti formulirana. Zato je osnovna smer iskanja tudi empirizem. Toda ni težko pokazati, da tudi empirizem ne more popolnoma rešiti te naloge. Znano nam je okiog sto elementov, ki tvorijo zlitine. Recimo da opisane lastnosti neke kovine ali zlitine, njene trdnosti, toplotne odpornosti, prožnosti, električne prevodnosti itd. zavzemajo eno stran. Za opis lastnosti elementov je potrebno sto strani, za opis lastnosti binarnih zlitin je potrebnih že deset tisoč strani. Zlitine trojnih sistemov zavzamejo že milijon strani. Lahko je uvideti, da je raziskovanje in sistematični opis trojnih zlitin mejna možnost. Tako ima emprična metoda proučevanja svoje naravne meje. Izum kibernetskih strojev tudi tukaj razširja naše možnosti, toda vseeno je treba priznati, da je problem tvorjenja novih zlitin z določenimi lastnostmi iz vec kot treh komponent §e nerešen. Vendar je znano, da se v praksi izkoriščajo zlitine iz štirih ali celo več komponent; s takšnimi zlitinami je bilo rešeno veliko nalog. Ali bo vedno tako? Mislim, da ne. Možno je, da so takšne večkomponentne zlitine bile najdene slučajno, toda verjetneje z intuitivnim ,,vohom talentiranega znanstvenika, ki zna kakor izkušen kuhar kuhati boljše kot drugi. Ce je intuicija, pomeni, da je tudi zakonitost. Naloga znanosti je pokazati to zakonitost, toda metoda za rešitev takšnih zapletenih problemov do zdaj ni najdena in to je nedvomno eden od problemov prihodnosti. Jstaja še eden manj znan problem, ki bo v bližnji prihodnosti deležen velikega zanimanja; za zdaj se tudi rešuje empirično. To je izdelava superprevodne zlitine s kritično temperaturo blizu sobne in z zadostno visokim kritičnim magnetnim poljem, t. j. poljem, ki dopušča to superprevodnost. Kot je znano, v superprevodnikih električni tok teče brez izgub, zato se superprevodniki že zdaj začenjajo široko uporabljati za gradnjo visokokvalitetnih radionihajnih sistemov, za tuljave, ki ustvarjajo močno magnetno polje, za konstruiranje pomnilnih naprav računalnikov. Toda glavna težava praktičnega izkoriščanja superprevodnikov je v tem, da te naprave delajo prt zelo nizki tempereturi tekočega helija (4,2 K). Zato bi največji praktični pomen imelo odkritje materiala, ki bi bil superprevodnik pri sobni temperaturi. To bi povzročilo revolucijo v sodobni elektorniki, tako kot bi dopuščalo prenos električne energije brez izgub. Vendar teorija kaže, da superprevodnosti v čisti kovini ni nad temperaturo Debyea, iz česar sledi, da v današnjem času odkritje super prevodnega materiala lahko pričakujemo le v zlitinah, kjer teorija lastnosti superprevodnosti še ni v celoti jasna. Tudi tukaj se pojavi problem empiričnega proučevanja večkomponentnih zlitin. o katerih sem že govoril. Med najpomembnejsmi nalogami fizike trdih teles je iznajdenje polimerov z določenimi lastnostmi. Polimeri so v živi naravi vedno osnovni ,,gradbeni material", ki izpolnjuje razne funkcije. Naše stoletje ne bo le stoletje izkoriščanja atomske energije, temveč tudi stoletje, ko se bo človeštvo naučilo izdelovati polimere in jih tudi izkoriščati v življenju kot osnovni ,,gradbeni material". Raznolikost polimerov je neizmerna, lahko jih je celo več kakor zlitin. Mehanične, električne in magnetne lastnosti polimerov so prav takp različne. Pred znanost bo postavljena naloga, da izdela polimere z določenimi lastnostmi. Tukaj bo empirizem nezadostno učinkovit kakor v primeru zlitin. Možno je, da se posreči zaradi večje rednosti v gradnji polimerov tukaj prej najti teoretske posplošitve, kot pri zlitinah; te posplošitve bodo raziskovalno delo v iskanju polimerov rešile empirične poti. Uspehi novih metod eksperimentalnih raziskovanj pojavov v naravi so v zadnjih nekaj letih izredno številni. Kot se zdi, se lahko to poveže z burnim razvojem teoretične in industrijske elektronike in z novimi možnostmi, ki jih je prinesel razvoj jcdrske industrije in fizike. Zanimivo jc, da zdaj spremembo frekvence izmerijo z natančnostjo do Jestnajstega znaka (izkorišca se Mossbauerjev efekt), toda čas z natančnostjo do cnajstega znaka (s pomočjo molekularnih generatorjev). Z uporabo elektronskega curka in različnih metod povečanja se lahko vidi molekula itd. Takšni dosežki in iznajdenja novih metod opazovanja in merjenja nastajajo z nezadržnim tempom. Nobenih znakov ni, da bi se v prihodnosti razvoj eksperimentalnih možnosti prekinil. Kakšni bodo naslednji dosežki v pri metodah opazovanja in merjenja, je težko predvideti, kakor je težko nakazati nova odkritja. Vseeno bi rad opozaril na področje merjenja, kjcr Ijudje zaostajajo za naravo in kjer lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo nova iznajdenja. Poudariti je treba, da zdaj fizika razpolaga s pripomočki, ki so mnogokrat občutljivejši kot naša čutila. Nfikrofon sliši boljše kakor človeško uho, fotoelcment vidi boljše in večji del spektra kakor oko. Seizmograf je občutljivejši kakor naš tip in nazadnje človek temperaturo v primerjavi s ¦crmometrom zelo slabo določa. Samo eno čutilo - voh, t. j. dofočitev in odkrivanje majhnih količin organske snovi, je pri živalih popolnješc kakor pri obstoječih pripravah. Podobno je pri degustatorjih, kar je bil tudi veliki fizik Langevin. Dobro sc spominjam, ker je napravilo name velik vtis, kako je nekoč pred kosilom na konferenci v Zuerichu leta 1925 Langevin poskusil vino in takoj oravilno po okusu ugotovil ne le znamke vina, temveč tudi lctnik pridelka. Bil je priznan degustator in je bil na to zelo ponosen, mogoče celo bolj kakor na svoje uspche v fiziki. Vendar ni takšnih fizikalnih priprav, ki bi lahko vsaj približno opravile to, kar je on. Najobčutljivejša metoda za določitcv primesi neorganskih snovi je radioaktivnostna analiza. Na ta način se lahko pojasnijo primesi v relativni količini 10° do 10". Če se topnnierja z vohom psa, se izkaze, da pes zavoha in identificira dosti manjšo količino primesi. Vprašajmo se, zakaj človek še ni izdelal takšnih priprav, ki bi lahko ulovile tako neznatno količino atomov, kot je to dostopno pasjemu vohu. Kot je znano, so organi voha najbolj zapleteni izmed vseh čutil. Narava pojava, ki nudi osnovo za njihovo funkcioniranje, do sedaj ni bila odkrita. Zato je ,,dognati voh psa" v prihodnosti eden izmed problemov fizike. Se eno piodročje je, kjer je narava izdelala boljši mehanizem kakor človek. To je mehanizem spomina možganov, ki je več tisočkrat kompaktnejši in učinkovitejši kot so pomnilniki sodobnih računalnikov. Narava možganskega spomina nam je tudi neznana. Vsi ti problemi so problemi prihodnosti in fiziki morajo tukaj iztrgati naravi zanimive in koristne skrivnosti. Prihodnost bioloških znanosti Vrsta pomembnih nalog na področju biologije povezanih z vprašanji agrotehnike, zobotehnike, medicine je dobro znana in se ob njih ne bom ustavljal. V predhodnih poglavjih sem že opozoril na nekatere probleme biologije, ki jih je v prihodnosti pomembno. rešiti. To so: narava mišičnih skrčenj, prenos električnih signalov v živčnih vlaknih, mehanizem možganskega spomina in mehanizem voha. Za dosežene uspehe pri reševanju teh problemov se nedvomno imamo zahvaliti prodiranju fizike v kemijo in-biologijo. Raziskave dajejo osnovo za domnevo, da ne bodo samo ti problemi opisani z določenimi zakonitostmi nežive narave, temveč da se ti procesi lahko povzročijo umetno in se izkoriščajo v praksi. Spoznanje mehanizmov ten procesov ne bo razkrilo le njihovega biološkega bistva, temveč da se ti procesi lahko povzročijo umetno in se izkoriščajo v praksi. Spoznanje mehanizmov teh procesov ne bo razkrilo le njihovega biološkega bistva, temveč hkrati obogatilo fiziko in kemijo. Zato lahko pričakujemo v prihodnosti v znanstvenih raziskavah še možnejša stapljanja fizike in kemije z biologijo. Popolno razumevanje zelo zapletenih in svojevrstnih bioloških procesov nedvomno mora poglobiti naše spoznanje nežive narave. Zato prihaja zdaj čas, da govorimo o ugodnem vplivu biologije na razvoj fizike in kemije. Razvoj kemije polimerov in intenzivno proučevanje njihovih fizikalnih lastnosti, sta primer tega ugodnega vpliva. Pri strukturi polimerov, ki jih uporablja narava, vidimo, da je slabši ,,inženir-konstruktor" kakor človek, toda medtem se lahko od nje še kaj naučimo. Opažamo tudi, da so v nekate-rih vprašanjih znanstveniki prekostili naravo z izoblikovanjem takšnih procesov, ki jih v naravi ni. Tako se npr. cepitev urana, ki se izkorišča za jedrsko energijo, v navadnih naravnih pogojih ne dogaja. Z veliko gotovostjo lahko sklepamo, da se bo v bližnji prihodnosti rešitev zapletenih bioloških problemov določala z razvojem tako imenovanih kompleksnih problemov, t. j. problemov, kjer pri reševanju ne bodo sodelovali le biologj, temveč tudi fizikj in kemiki ter celo matematiki. Tako bo razmah številnih kolektivnih raziskav, o katerih sem govoril na začetku, vplival na rešitev nalog bioloških znanosti. Eden izmed najvažnejših in najzanimivejših kompleksnih problemov na področju biologije, kjer prihaja do sodelovanja fizikov, kemikov in matematikov, je problem genetike. Splošno znani so velikanski uspehi, ki so bili v zadnjih letih doseženi na tem področju. Znanstveniki se nisd naučili samo povzročati umetnih mutacij, temveč so začeb detajlno razumevati njihovo fizikaino bistvo. To je postalo možno zato, ker je pojasnjena zgradba kromosomov, ker je razšifriran tisti kod, s katerim je v gene zapisana informacija, ki je nujno potrebna za razvoj določenega organizma, in nazadnje zaradi razumevanja samega mehanizma procesa razmnoževanja. Seveda je osnovna uporabna naloga, ki si jo zastavlja genetika, spreminjanje videza organizma v skladu z zahtevami prakse. Zaenkrat je še daleč od popolne uresničitve te naloge, toda poti do nje se raziskujejo. Z obstoječimi sredstvi delovanja na kromosome - z obsevanjem ali z učinki kemičnih substanc - se doscgajo le slučajne mutacije. Trenutno se lahko izvajajo željene ^jremembe videza samo pri najpreprostejših organizmih -virustih, mikrobih, glivicah. Vsi ti organizmi se hitro razmnožujejo in pri njih število možnih mutacij še ni tako veliko, zato se z izdelavo efektivnega načina umetnega izbora lahko ustvari podoba organizma s potrebnimi lastnostmi za uporabne namene. Na ta način dobivajo najaktivnejše preparate antibiotikov. Z obsevanjem kuiture glivic izzovejo pri njih mutacije in izberejo tiste, pri katerih opazijo največjo aktivnost do določenih bacilov. Seveda s tako metodo ni mogoče izpeljati željenih spremcmb pri razvitejših organizmih, kakor je tudi nemogoče izboljšati zapleten mehanizem tako, da ga slučajno udarimo s kladivom. Toda, če se znanstvenikom posreči najti metodo za proizvajanje mutacij v željeni smeri, bo seveda človek dobil v roke metodo za spreminjanje podobe organizmov v velikih merilih, ki bo neprimerno močnejša kakor je zdajšnja metoda selekcije in hibridizacije. Tukaj čaka dolgo raziskovalno dclo. Ni težko predvideti, da bo znanje spreminjanja organizmov najprej doseženo na preprostejših in se potem razširilo na vsc bolj komplicirane. Recimo da se znanstvenikom navsezadnje posreči najti metodo za povzročanje umetno izzvanih mutacij, ki bodc spremenile podobo človeka. Takrat se bo pojavilo zanimivo in zclo kočljivo vprašanje - vprašanje o spremembi podobe človeka. To odpira tudi možnost za spreminjanje strukture družbe analogno temu, kar jc opisano v drzni fantastični utopiji Aldousa Huxleya ,,Brave New World". Zgodovina kulture nas uči, da fantastično počasi postaja realno. Toda to je vprašanje daljne prihocinosti in za zdaj se je ob njem težko ustavljati. Sedaj je zanimivo postaviti vprašanje: kakšne so možnosti, da bo v prihodnjih letih najdena metoda kontroliranega usmerjanja mutacij? Treba je reči, da smo še zclo daleč od rešitvc te težkc nalogc. Možno je, da proučevanje fizikalnih lastnosti sintetičnih polimerov vcndarlc lahko odkrijc metodo organiziranega učinkovanja na strukturo njihovih verig. Težko je reči, kako kmalu bo to.storjeno, v vsakem primcrii je naloga konkretna in leži v okvirih nam znanih zakonov fizike in kemije. takšna možnost ni izključena, lahko ilustiriramo z naslednjim primerom. Znano je, da šele pri večjem nakopičenju elementarnih delcev začne med njimi delovati sila težnosti. Ta se ne upošteva pri opisu kvantnih in električnih součinkovanj atomov in se pojavlja v naravi samo pri velikih masah. Podobno je drugje; še neznane lastnosti součinkovanja atomov se lahko pojavijo pri njihovi vzajemni medsebojni razporeditvi. Naloga znanosti je v tem, da bi z eksperimentom pokazala to zakonitost samoreprodukcije in našla takšne parametre, s katerimi bo možno količinsko opisati to zakonitost. Ce bo to storjeno, bodo odkrite nove lastnosti srovi, ki so se nam izmuznile pri proučevanju nežive narave. Toda pristop k rešitvi te naloge ni še niti v obrisih in njeno razrešitev lahko postavimo v daljno prihodnost. Prihodnosti in družbene znanosti Še eno važno področje znanosti je, ki se ga bom dotaknil le na kratko to je znanost o človeški družbi. Za področje družbenih znanosti je značilno, da tukaj za odkrivanje zakonitosti obstajajo posebne teoretske metode proučevanja in posploševanja, ki se razlikujejo od tistih, ki se uporabljajo v naravoslovnih znanostih. Zaradi tega je med naravoslovnimi in družbsnimi znanostmi jasna meja, ki jih razdeljuje na dve samostojni in ločeni področji znanja. Splošno priznano je, da je temeljna znanost o zakonih razvoja in zgradbe družbe istorični materializem, ki ga je utemljil Marx. Prvi je pokazal take osnovne parametre kot so: razredna struktura, produktivnost dela itd, s katerimi se lahko označi razredna struktura družbe in ki določajo zakone njenega razvoja. Marx, Engels, Lenin in njihovi nasledniki so postavili znanstveno bazo za graditev nove podobe strukture družbe - komunistične. Na področje družbenih znanosti spada tudi znanost o višji ntiselni dejavnosti človeka. Za ustanovitelja te temeljne znanosti štejejo J. P. Pavlova in Sigmunda Freuda. Prva sta postavila eksperiment za osnovo proučevanja procesov mišljenja. Odkrila sta zakonitosti človekove percepcije zunanjega sveta, nastanka pogojnih refleksov, vpliva podzavesti na dejavnost človeka. Rezultati teh raziskav in raziskav njihovih učencev se sedaj že uporabJjajo v pedagogjki, psihiatriji, sodni praksi in v kapitalističnih deželah v reklamne in propagande namene. Ob nadaljnjem razvoju znanosti o višji miselni dejavnosti bo prišlo nedvomno do tesnejših vezi med njo in družbenimi znanosti. Normalno je predlagati - analogno temu, da se uspešen razvoj bioloških znanosti opira na fiziko in kemijo - da se mora tudi razvoj znanosti o zakonih, ki ležijo v osnovi organizacije družbe, opirati na znanost o višji miselni dejavnosti človeka. Samo na tej znanstveni osnovi lahko nastane zdrava in učinkovita struktura družbe. Družbeni red moramo začeti graditi na osnovi znanosti o družbi iii moramo se naučiti zanašati nanjo, kakor se inženirji zanašajo ni- clektrični stroj - ta mora biti zgrajen in mora delovati z visokim koeficientom koristnega učinka. Pomen razvoja družbenih znanosti za čioveštvo je popolnoma očiten. Normalno je postaviti vprašanje, zakaj se celo v našem času, ki ga mnogi imenujejo čas znanstveno-tehnične revolucije, družbene znanosti tako slabo razvijajo? Mislim,. da je najnaravnejša razlaga zaostanka razvoja družbenih znanosti zajeta, kot vedno v takih primerih, v sedanjih neugodnih pogojih v kapitalističnih deželah. Dovolil bi si pojasniti to misel z nekoliko premočrtno analogijo, pojasnjuje stanje, v katerem so zdaj družbene znanosti. Mislim, da so sedaj nastali zunanji pogoji družbenih znanosti nekoliko podobni tistim, v katerih so bile naravoslovne znanosti v srednjen) vcku. Dobro je znano, da je glavna zavora za razvoj naravoslovnih znanosti v tem času bilo sholastično okolje. Takrat si je cerkev prisvajala monopol sholastično-dogmatičnega razlaganja vseh pojavov v naravi in je odločno zavrgla vse, kar je tudi najmanj nasprotovalo kanonskim spisom. Razvoj naravoslovnih znanosti je bil s tem oviran. Šele pred tristo leti so se iztrgale iz varuštva cerkve in se začele hitro razvijati. Ta razvoj poteka z naraščajočim tcmpom do danes. Veliko je različnUi državnih struktur, ki priznavajo za resnico v družbenih znanostih sarrio to, kar dokazuje smotrnost teh struktur. Normalno je, da je ob takih pogojih razvoj družbenih znanosti zelo utesnjen. Vzemimo za primer ilustracijo izobraževanja mladine v družbenih znanostih v kapitalističnih deželah. Tam se v srednjih šolah kakor povsod uči eden in edini Newtonov zakon mehanike, toda v šoli ne učijo mladine historičnega materializma in zakonov, ki jih je odkril Marx in po katerih funkcionira kapitalistična družba. Saj morajo biti tudi zakoni razvoja družbe povsod eni in isti. Marxovi zakoni so prav tako univerzalni kakor Newtonovi. Zakaj torej v družbenih znanostih ni doseženo priznanje enotnih zakonov? Odgovor je jasen: k znanosti o družbi ni objektivnega pristopa. Dokler ga ne bo, se bodo družbene znanosti razvijale z veliko težavo. S tem je, kot se zdi, pojasnjen ta obsežni razvojni kontrast. v razvoju naravoslovnih in družbenih znanosti. Mislim, da ni daleč čas, ko bodo ljudje na vsem planetu priznali nujnost enotnih zakonov razvoja družbe in na tej osnovi zgradili najučinkovitejši in najpravičnejši družbeni red. Dobro je znano, da takšne tehnične možnosti, ki jih je člbveštvo dobilo s sodobno znanostjo, vodijo do tako ostrih protislovij med državami, da bodo zaradi strahu pred mogočo pogubo narodi vsega sveta prišli do zaključka o nujnosti znanstvenega utemeljevanja in do učinkovitcga družbenega reda, osvobojenega vojn. iin^^ Ni težko predvideti, da naprcdovanje boja za mir in priznanje nevarn nastajajoče slepe ulice, v katero so zašli odnosi med različnimi družbeni sistemi, nujno zahteva v bližnji prihodnosti intcnzivni razvoj družbcnih znanosti. Prevede Slavko Hozja 9 TORIJ Tribunin odgovor na moj članek Konfrontac\ja ali dialog? je bil, vsaj zame, presenecenje. Brez •premisleka,. brez pripravljenosti spustiti se v premislek o stvari, za katero pravzaprav gre, ste se eksplicitno odločili za konfrontacijo - z mano! Vaš odgovor na moj članek je karakterističen z dveh strani: prvič kot slika stanja (ne le trenutne situacije na Tribuni), do katerega je prišlo s takšnim ideološkim ekskluziviranjem, ki je vladal zadnja leta; drugič kot slika jalovosti konfrontacij — od tu naprej ne pelje nobenajniselna. pot. Ker je ves vaš odgovor ena sama konfrontacija, bi pravzaprav ne imela nič dodati k misli, ki sem jo napisala že v članku Konfrontacije ali dialog? : ,,V konfrontaciji so dovoljeni tudi nizki udarci, so dovoljene lažne parole in sprenevedavo moraliziranje. V konfrontaciji pride do manipuliranja z vsem: s custvi, s smrtjo, z zgodovino, celo z ideologjjami samimi." Ves Tribunin odgovor - ki je obenem tudi vaš politični proglas - je na tej ravnLEdina poštenost je v tem, da ste tiskali svoj odgovor na moj članek v isti številki časopisa, neposredno za mojim tekstom, tako da lahko vsakdo primerja, za kaj gre v mojem in za kaj v vašem članku. Tako da lahko vsakdo preveri tudi to, katere v narekovaju pisane misli in besede so citati iz mojega teksta in kateri to čisto preprosto niso. Glede na vse to se zdi, kot da ne bi bilo kaj odgovarjati. Vendar sta tisti dve ,,ročki", ki jih ,,pristavite" na moj račun — namreč ,,zgodnjemeščansko slogaštvo" in ,,nacionalistično sranje" - preveč absurdna in preveč boleča. Pred takšnimi ideološkimi psovkami nimam nobene obrambe. Nobene, razen svoje življenjske skušnje in svojih spoznanj. Očitno je čas, da to povem. Očitati mi, da mi gre za ,,nacionalistično sranje" (katero? ) je brez vsake osnove. Navsezadnje je moja tnama po nacionalni pripadnosti Slovenka (torej slovensko? ), moj oče pa je bil Srb (torej srbsko? ). In še danes imam košček svojega srca v Beogradu, kjer sem preživela prva otroška leta. Aprila 1944. leta ob bombaudiranju Beograda, ko so razen mene in moje mame pomrli vsi pripadniki te veje Dikličev, se je začela moja pot po Srbiji. Vojne sirote smo končno pristali v Manastiru Svetog Petka nekje pri Paračinu, kjer so za nas skrbele nune - takšna je pač sprepletenost človeških usod! - Nune pa nas niso samo preživljale, temveč so nas tudi skrivale in obvarovale pred bolgarskim raznarodovanjem; posvajali so ali enostavno odvzemali otroke. Prav v tem samostanu sem — čez dobro leto dni - tudi doživela prvi sončni dan v svojem življenju. Spominjam se, po bregu se je samostanu bližala drobna ženska. Otroci smo se najprej vznemirili. Zgnetli smo se k ogromnim samostanskim vratom. Nato smo otrpnili. Nato se je oglasil prvi glas: mama! Nato se je vnel prepir, ni tvoja, moja mama je. Jaz pa sem molčala. Vedela sem, da. je moja. Tu kje more izvirati naciorializem, ko pa ravno hočem vztrajati pri svoji avtentični človeški skušnji? Ce torej govorim o narodu, potem mi vsekakor ne gre za nekakšno nacionalno ideologijo! Tudi nacionalna ideologija ali ideologije spadajo k narodu, nobena nacionalna ideologija pa nikoli ne more pokriti vseh plasti in razseženosti naroda. Meni v moji zahtevi po diferenciaciji mišljenja ne gre le za to, da bi smeli diferencirano misliti, ampak da bi se sploh naučili misliti na različnih ravneh. Govoriti o narodu na nivoju ideologije je seveda nekaj drugega kot govoriti o narodu na nivoju bitnostne opredelitve. Termin ,^iaiod" ima na vsakem nivoju svoj pomen, ki se ga ne more zvajati na drugega. Prav takšen redukcionizem je ideologija v smislu sprevrnjene zavesti. Ce ne pristanemoo na delitev nivojev mišjjenja. potem pač nujno pristanemo na delitev ljudi, ki mislijo tako in drugače: na dobre in slabe ljudi. Ce jaz ^ovorim o naroduje to • seveda takoj slabo, če pa o narodu, govori kdo drug, je to a priori dobro; če bi (pa nisem!) jaz govorila o hratstvii in slngif je to seveda slogaštvo (slabo), če pa o bratstvu in slogi govori kdo drug, je to a priori dobro. Da bi se torej izognili aprioristični deiitvi na dobro in slabo (t.j. na dobre in slabe Ijudi), kar slej ko prej pripelje tudi do dokazovanja. tega, kdo je sovražnik, ki ga je treba uničiti, raoramo nujno znati ločiti nivoje našega razpravljanja, da bi se sploh lahko razumeli. Moramo nujno ločiti ideološkj nivo opredeljevanja naroda kot nacije od opredeljevanja naroda kot bitnostnega dolocila človeka ali znanstvenega določila. S tem teh načinov razmišljanja o narodu ne mislim rangirati (vrednotiti). Gre za vzpostavljanje distinkcij, ravni razmišljanja, plasti razmišljanja, kar sploh šele omogoča kakršnokoli analizo. Ideološka opredelitev naroda, kot nacije nikoli ne pokriva naroda kot bitnostne opredelitve. Ideološka opredelitev naroda kot nacije spada v politično terminologijo in akcijo in nikamor drugam. Samo v določenih stiskah naroda kot naroda, nacionalna ideologija, t.j. samozavest naroda nasproti okupatorjem in potujčevalcem, sploh postane vseaktivirajoča moč samega naroda, ljudi, da se borijo za svojo nacionalno osvoboditev, za obstoj samega naroda. Samo v takšnih stiskah naroda postane nacionalna ideologija tudi vse prežemajoči način življenja in izražanja ljudi; nastajajo narodnoosvobodilne pesmi, obenem pa začasno - zaradi življenjskega vprašanja samega naroda -utihne cel kup vprašanj človeka, ki se kasneje močneje, predvsem pa drugače, zopet pojavijo. Ko pa narodova stiska mine, ko je boj narodov končan, je končana tudi vloga nacionalne idfiologije; vznikla je v nedrih nardda in umakne se v njegov spomin kot eden od načinov, da si je ohranil svojo samobitnost. Vsako podaljševanje in poudarjanje nacionalnosti v času, ko za to ni več nujne potrebe, vodi v nacionalizem. Invvprašanje shizofrene situacije, ko se stiska, kl je ni več, umetno podaljšuje, zahteva in obuja. Ne, mene ni in me ne bo tu zraven! \ Kaj mi torej pomeni narod? Očitno ne rezultata narodnostnih delitev, temveč narndno^ kot bitnost, kar lepo izraža naša beseda narod-nost (čeprav je čisto nereflektirano rezervirana za nacionalne manjšine). Narod je v tem smislu vse, kar nas bitno opredeljuje: zemlja in nebo nad njo, materin jezik, naša kultura, zgodovina uspehov in porazov Slovencev kot nacije; k narodu spadajo snovanja in porazi, up in brezup, pesem in vrisk. V narod spadajo vsa mrtva pokolenja, ki so se za kratek čas zadrževala, živela in preživeia, tako ali drugače, svoj čas. Skratka, v (slovenskem) narodu sem doma kot smrtno in z bplečino obdarjeno bitje. Tako pojmovan iiarod ie .prostor mojega (našega) čas^. Tako pojmovan narod je moja domovina. Ne izključuje nobene nacionalne pripadnosti, ker je preprosto ,,pred" njo, saj je tisto prvotnejše, temeljnejše, izvirnejše. Ker torej gledam na narod z druge ravni, ne pa z nacionalistične oziroma ideološke. Tako pojmovan narod je horizont, v katerem se sploh moremo ,,srečevati" živi in mrtvi. Tako pojmovan horizont ne obsega le sedanjosti, temveČ je v spominu prisotna preteklost in v upanju iskana prihodnost. Kaj naj bi s tako poetičnim pojmom narodnosti? Kaj nam, kot ljudem, omogoči opazna razlika med tako pojmovanim narodom in nacjjp kot tenninom nacionaine ideologije? Ali, če sploh je kakšna direktna pot od bitnostnega mišljenja, kaj nam takšno razlikovanje lahko pomeni na sociološkem področju? Omogoči nam, da ne spregledamo svoje narodnosti zaradi totaliziranja nacionalnih in drugih ideologij. Omogoči nam nekak obstoj v času tudi potem, ko nacionalne ideologije odmirajo. In odmro. Nacionalna ideologija je pač samo začasna zvezda vodnica nekega naroda, ni pa njegova bitna, naravna določitev. Takšno razlikovanje med narodom kot horizontom našega časa in nacionalizmom kot ideologijo nam omogoči, da sprejmemp našo zgodovino. Ne v svoje roke kot subjekt, ki si čisti in utira pot, utrjujoč svojo subjektiviteto, se pravi svojo samo-voljo, temveč nase kot svojo bitno opredelitev. Zgodovinoi torej ne kot očitek, ne kot boj dobrega in zlega, temveč kot prostor, v katerem se je rojeval naš čas. ^elogardizem ni moia krivda. toda zadeva tudi mene - če gledam z nivpja narodnosti. Samo tako je (in še kako je!) belogardizem moia zgodovina! Če ne ločujemo nivojev mišljenja, sploh ne vem, kako bi se mogli izogniti gledanju na zgodovino kot na nekakšen teleološki proces, ki je nujno moral pripeljati (smo ga kot subjekti morali nujno pripeljati) ravno do takšnega današnjega časa, kot je. V teleološkem gledanju na zgodovino ta res razpade zgolj na manihejski boj med dobrim in zlim, kjer dobro vedno zmaga. Pa ne le to: takšno teleološko gledanje zahteva, da naj se tak boj bojuje tudi danes ali pa razglaša, da se je prav danes že nehal, oziroma da se bo vsekakor prenehal ,,jutri"; parola je izbrana pač glede na trenutne potrebe. Takšno gledanje je skrajno fatalistično. Obljublja končno zmago. Toda te ni nikdar in se zato vse sprevrže le v hlepenje po novih in novih žrtvah. In v iskanje sovražnikov, tudi v sebi, da bi se v imenu obljubljene in pričakovane Jcončne zmage moglo neprestano biti ta boj in udrihati po sedanjem ,,sovražn4ku". Gre torej za razločitev nivojev opredeljevanja naroda. Na vsakem nivoju mišljenja se zarisuiejo druge in drugačne narodovc (človeške) stiske. Zato naj ponovim: poudarjanje nacionalnega vprašanja in v tem smislu poudarjanje popolne mišljenjske enotnosti in v imenu te enotnosti onemogočanje diferenciranega razvoja mišljenja pomeni danes, ko ni neposredne narodove stiske, ko torej ni treba, da bi se postavljali na okope, |iudo tvegano dejanie.. Tvegano v tem smislu, da bi ob samem hrupu govorjenja o nacionalnem boju in nalogah nacije utegnili preslišati besedo dejanske stiske, ki bo morda prišla, če ni že tu. Druga ,,točka", ki jo ,,pristavite" na moj račun, je očitck ,,zgodnjemeščanskega slogaštva". ,,Razmerja", študcntsko glasilo FSPN pa me že kar dolži, da se potegujem za ,,spravo mcd buržuji in dclavci", za ,,bratstvo in slogo" (čeprav jaz teh bcsed! sploh nimam v tekstu!); mc dolži in oklicuje za nekakšnega ,4irigenta" (domobranskcga? ) orkestra, ki da sc želi po ,,srbsko ,izljubiti"'! Kot da bi jaz koga silila, naj pozabi, kako jc ^zakopal domobranske ,,svoje matcre, očetc, scstre in bratc" itd! Govorim vendar o spominu! Pa vendar me ob vscm tcm zanima, kaj bi ta grožnja vsebinsko pomenila, če bi res klicala k ,,bratstvu in slogi"? ! Nekatcri ljudje ,,svetih" besed sploh izgovarjati ne smejo? - In še posebej mc zanima, kaj pomcni ta _gEflžnja_kQL^icjažnja?. Kot način naših medčloveških razmcrij? Kajti tretji, ki se bo oglasil zoper mene, bo zagotovo zahteval moie linčanje, češ da še vedno skrivam škofa Rožmana pod svojo posteljo. - Taka je pač logika demagoškega ekskluziviranja! - Jaz pa preprosto ne verjamem, da bi se Slovenci (in druge jugoslovansice nacije) tako sovražili še dandanes, dabi bila potrebna takšna ihta, takšen bes! Takšen bes je čista demagogija in drugega nič. Toda demagogija ni nič! Vprašanje je, kaj v sebi skriva in kaj v sebi in s sabo nakazuje? Kakšna stiska jo kliče? Slogaštvo? Kdo bo s kom v slogi? Slogaštvo vendar vedno že predpostavlja, razdelitev. naroda na več taborov, ki naj se potem spravijo skupaj med seboj, recimo ta beli pa ta rdeči, ta verni pa ta neverni itd. Jaz na takšno delitev ne pristanem! Ne pristanem iz svoje grenke otroške skušnje. Moj oče, delavec, predvojni komunist je zaradi posledic zverinskega mučenja v Glavnjači umrl 2. maja 1942; moj stari oče, rudar, zaradi komunizma preganjan po celi Evropi in prisilno preseljevan ves čas stare Jugoslavije, je bil po izdaji odpeljan v Dachauu, kjer je umrl maja 1945. leta. In še mnogo drugih iz očetove in mamine družine. - Gledano tudi s te strani mi slogaštvo ni potrebno (žalostno je pač, da se moram braniti na tak način!). Imela sem torej srečo, da so moji utnirali ,,za našo stvar" (cinizem ni beseda, ampak v stvareh samih), kajti moja generacija je generacija brez očetov, očetov, ki so umiralina različnih straneh. A očetje so pač očetje; nihče si ga ne izbira sam, kakor si tudi nihče ne zbira ne kraja ne časa, ne naroda, v kateretn se bo rodil. Generacija brez očetov je različno preživljala svojo mladost. Razen gluhe osamljenosti in hrepenečega pogleda v sosedovo družino, kjer so očeta imeli in kjer so se v nedeljo popoldne vsedli na kolesa in odšli skupaj na ,,lepše", je bilo življenje za nekatere, ki niso bili ,,ni krivi ni dužni", še težje kot moje, ki tudi nisem bila ,,ni kriva ni dužna". - Verjetno ni najhuje, če odraščaš brez očeta ali matere, toda kdo lahko izmeri to bolečino? - Ta skušnja, skušnja 'Otroka, ki ni vedel, zakaj je bolj ,,naš" kot sosedov otrok, pa ga je vendar bolela, ta skušnja mi tudi danes zapoveduje, da iščem modus bivanja ljudi ONSTRAN SLOGAŠTVA IN SEKTAŠTVA!!! (kot sem podčrtano zapisala že v svojem prvem članku). Proti čemur sem protestirala glede na Tribuno dne 10. 12. 1979. je to, da je s tekstom in slikovno prilogo (fotografije belogardističnih manifestacij) naredila nedopustno paralelo med vernimi in belogardizmom. Zakaj naj bi bil vernik bolj nagnjen k belim gardam? Jaz kot neverna pa bi bila potemtakem bolj nagnjena k rdečini gardam? Ali bomo že kar planirali takšno razdelitev? Smo res vse pozabili? Kdor danes vnaša shemo belogardizem-komunizem, vpeljuje med ljudi dejansko nekakšno shizofrenijo. Spominjam se, kako sem kot otrok opazovala prve nemške turiste. Vsakega sem si natančno ogiedala in pomislila: kje pa si bil ti med vojno, a? In kakor sem bila majhna, sem jih obtožujoče in vsevedno gledala zviška. No, nazadnje jih je bilo preveč, pa tudi navadila sem se na to, da pač prihajajo in da postajajo del našega sveta. Seveda mi ne pride na misel, da bi danes imela kaj proti temu, da prihajajo. To bi pomenilo, da sem proti industriji mednarodnega turizma, ki je mtavm del nacionalnih ekonomij! Toda če je to že tako in tako je, potem je reproduciranje sheme belogardizem-komunizem (kar si je dovolila tudi Tribuna) reproduciranje nečesa v lastnem narodu, česar v mednarodnem merilu ne priznavamo več za opredeljujoče dejstvo. To pa pomeni, da vnašamp v lasten narod shizofrenijo in razbitost. Mirno gledamo na nemške turiste (verjetno je tudi kak ,,povratnik" vmes? ), obenem pa permanentno obujamo stare sheme in si očitamo medvojno pripadništvo do tretjega kolena nazaj. Tega ne bi smelo biti! Nekaj drugega so seveda vojni zločinci! Nikogar ne skušam opravičiti, oprostiti krivde za njegovajastna dejanja! Me ni gre za resnico našega lastnega časa, ne pa za razpravo o posameznih krivdah, ki se slej ko prej poravnajo. - Se res poravnajo? Poravnane ni nikoli! Smrt in trpljenje nimata cene! Kri se ne opere s krvjo. In če bi jo že spral s solzami, zmanjka povračila za same solze. Toda, če nfliče ne more sajn poravnati svoje lastne krivde, naj jo zato plačujejo njegovi otroci ali celo vnuki? Belogardizem kot.ppjav, se mene čisto nič ne tiče! Kot tragično dejstvo pa skupaj s spletom svojih vzrokov spada v samo rano našega naroda. In kot spomin naj tudi ostane^pmnia, naj se Slovenci nikdar več ne bi pobijali med sabo. pa naj pride nad nas še ne vem kakšna tudi čisto božja ideja. Nehajmo se žc enkrat trpinčiti v imenu včerajšnjih ran in nehajmo se piaSti v imenu nekakšnega ,,jutrišnjega" strahu! Delitev na ta bele in ta rdeče preprosto ni optika, skozi katero bi jaz videla ta svet. Se toliko aburdneje pa je pričakovati, da bom svoji odraščajoči hčeri prcpovedala, da se spogleduje s sosedovim sinom Jožetom, ki je sinjaneza, ki je jin Petra, ki je bil pri ta belih ali pa celo samo k maši hodi! Raste namreč že tretja generacija. Raste ne glede na včerajšnje sovraštvo. In glede v prihodnost! Včerajšnje sheme delitve ljudi preprosto ne more vzeti nase. Jih nc razume. Niso niet^e. Ta delitev ljudi je bila dejanska in boleča; je historično dejstvo. Ni pa to resnica današnjega časa. Saj ravno to je prispevek povojnega časa, da te sheme v svojem bistvu ne morejo več oživeti; jaz ne morem ljubiti na ukaz, sovražiti pa tudi ne! Zato prav težko razumem ,,zavednega" očeta, ki sc mu je hči poročila s fantom, ki je v sorodu s ta belimi, pa se tega sramuje in je ves nesrečen. Namesto, da bi šel vrh Triglava in vpil dol: ,,Ljudje, moja kri je tista, ki bo prekrila stara sovraštva!!" Rekla bi, da kdor še vedno oživlja nekdanje sheme sovraštva, sam ne verjame v dejanski uspeh povojnega'časa, socializma samega, ki je presegel in še presega bojne parole pretckJega časa. Razumem, da tisti, ki je kri prelival, mladost izgubil, težko razume, za kaj gre v mojem govorjenju. Da to govorjenje skoraj ne more razumeti drugače, kot da mi gre za nekakšno ,,spravo".Kajti živel in trpelr je lep kos svojega (!) življenja v tem dvojno podvojenem videnju, da sta pač takorekoč po jiaravi dve sprti strani in zato vsako govorjenje o tcm, da j»mo mi vsi najprej tuka^, na prvi pogled skoraj nujno razutne kot zahtevo po nekakšnem ,,slogaštvu". - Ampak kaj žene vas, da tako gledate na stvari? Jaz ,,slogaštva" in spravc sploh ne razumem! Kdo naj se s kom spravlja skupaj? SAJ SMO VSI TU! Kajti ,,med nami, ki smo sedeli v istih Šoiskih klopeh, do nepomirljivih, sovražnih nasprotovanj sploh nikdar prišlo ni". Ta nasprotja med nami niso igrala nobene vloge. MINILA SO!!! Kaj ni to čudo vseh čudes? Kaj ni to največ, kar smo dosegli vsi skupaj? Kaj ni Jt& naše lastno dostojanstvo? ! Komu je potrcbno LŽiyljajyf starih iovraštev? Menim, da tisti, ki danes od srednje ali cclo mlajše generacije zahtcva, da se razvrš ča okrog nekdanjih shem soyrašty,a, ji v bistvu le natika ideološko, demagoško uzdo in življenje s tcm potiska nazaj, ne naprej. Kajti če gledam z mvoja narodnosti. ne vidim ne belih ne rdečih gard, temvcč samo našo skupno človeško usojenost. Kanaliziranjc današnjih družbenih nasprotij v nekdanjc sheme sovraštva lahko obcnem vzbudi tudi nekdanjeji_ač]ne_obračunavanja.med Ijudmi. Kdor po vsej sili hoče, da se nekdanje sheme znova in znova oživljajo, kdor se torej postavlja za razsodnika o tcm, kaj je prav in kaj ni, kaj jc (danes) bclo in kaj črno, ta dejansko _delj_družbo na dva dela, na tiste, ki ,,svoj interes prav razumejo in tiste, ki svojega intercsa ne razumejo prav, na moralne in ncmoralne, na vzgojene in nevzgojene." J)eMJQ. družbo na dva dela zato, da sc potem, ko je razdeljena (danes le idealno, jutri morda tudi realno), lahko vzpostavljajo kot edini spravniki sprtih delov. Takšni spravniki potem cinično proglašajo vsakogar, ki noče in nc more pristati na takšnojdclitcv in poudarja, da SMO NAJPREJ LJUDJE, za pristaše nekakšncga ^slogaštva^. V narodu ne more biti spravc. Narod je vedno, v svoji JjitnosLi^ spravljcn: jc .onstraQ trenutnih opredelitev in razdelitev, pa tudi spravništva. Cankar pravi, da nobena solza in nobena kaplja krvi nista bili preliti zaman. Rcs! Vsc^solze in vse kaplje krvi so tudi kot del naše samo-bitnosti. Ampak ne zato, d»»bi si kar naprej pilatsko umivali roke v njej! Kaj naj se zgodovina res kar naprej ponavlja? Je bila tudi ob moji poroidni postelji vila sojenica, ki je tudi moja otroka usodila v ta boj? Da bosta druge preganjala z etiketami, psovkami, z gorjačo, z orožjem - ali pa da bosta sama tako preganjana? NjE! Ne morem verjeti! - Rešitve ne vidim in je ni v totaliziranju ideologjj! Še manj v nekakžnem 7iimenjavaqju ideologij. marksistične in katoliške, kar bi mi radi prijazno podtaknili. Ne, z dežja pod kap ne bom hodila. Med vero in ,,vero" umiramo molče. Kp zavračam katoliško cerkvenp ideplpgiip. ne zanikam dostojanstva vere! Dostojanstvo vere vidim v tem, da sredi samih ,nesmrtnih' vsakodnevnih opravkov opozarja ljudi na njihovo končnost - pa čeprav istočasno ponuja nesmrtnost v Bogu; v tem, da opozarja ne nerazpoložljivost sveta in človeka - pa čeprav se sama institucionalizira ravno s tem poudarjanjem; v tem, da opozarja na dimenzijo svetega - pa čeprav to sveto poistoveti z Bogom; v tem, da zbira v tiho zbranost, v kateri vsaj za hip, sredi vsakodnevne evforije, zastane korak ob misli, kaj je pravzaprav z nami ljudmi, ko smo sredi sreče nesrečni, sredi ljudi osamljeni, sredi hrepenenja prazni - pa čeprav ljudi takoj potolaži, da je vse to zaradi tega, ker smo grešni pred Bogom, od njega kaznovani itd. Nekaterim ljudem pač samo vera. odpira to dimenzijo, diugj vere za odprtje te dimenzije razmišljanja ne potrebujejo. Da jaz o tem razmišljam, mi vsekakor ni gptreben dialog ravno in samo s teologi, temveč »DIALOG KOT MOZNOST IN NAČIN DIFERENCIRANEGA RAZVOJA MIŠLJENJA IN ISKANJA V DRUŽBI SPLOH", če naj citiram osnovni stavek iz svojega članka Konfrontacija ali dialog? (ki je v rokopisni predlogj podčrtan, v tisku pa ni). Za možnost diferenciranega razvoja mišljenja gre in nič drugega! Mišljenja na vseh ravneh: na ideološki, filozofski, družboslovni itd. Gre za razlikovanost teh nivojev, ne pa za eno samo godljo. Kar je na nekem nivoju mišljenja resnično in logično, je gledano z druge ravni lahko tudi čista neumnost, iz katere se lahko tudi norčuješ - pa ima zato še vedno svojo veljavo. Gre torej za dialog in sporazumevanje med različnimi ravnemi mišljenja. Noben poseben dialog s teologi ni potreben, še toliko manj pa je potrebno vnaprejsnje ignoriranje! Dialog s teologi je zanimiv še posebej zaradi specifične prepletenosti vere in ideologije, kjer se prav ob bistvenih človekovih vprašanjih (problem smrti, smisla življenja itd.) še posebej da uvideti meje ideologije. Kajti ko govorim o dostojanstvu vere, ugotavljam obenem. da je vse tisto, na kar opozarja vera. blokirano s cerkveno ideologijo! Stiska sodobnega človeka v veri, ki je zajeta v kataloško religijo, ne more priti do polno dozivetega izraza. To bi namreč pomenilo, da bi se krščanska religija sama zavedla, kako nosi smrt boga sama v sebi. In kako je ravno Bog, ki je premagal smit. prapodoba človekovega napora ali napuha, da ne pristane na svojo končnost in znova in znova dokazuje svojo vecnost in nezmotljivost. Prapodoba in praobljuba, da človek-bog to zmore. V^, (ne cerkvene institucije)! trga človeka iz sveta tehnike. Iz tehničnega polaščanja vsega, kar je in kar ni, ohranja košček modrega neba, neba, ki sicer vse bolj tone v sivino. Zaradi tega pa je vztrajanje cerkve v politiziranju verc v osnovi želja sodelovati v svetu tehnike, funkcionirati na način, ki ga 'določa bistvo tehnike. Cerkev s tem naseda univerzalnosti in nasilju same tehnike, se odpoveduje koščku modiega neba, ki ga vera. še razpira. Cesto slišimo, da je vera anahronizem. Res je; kakor lepota in čudež Soče, ki še ne poganja hidroelektrarne. Z zahtevo po politizaciji cerkve, z zahtevo po političnem delovanju in sodelovanju, ukinja cerkev košček modrega neba in se vklaplja v funkcionalizem tehničnega funkcioniranja. Za klerikalce imam zato tiste, ki hočejo s politiziranjem razlifrg, med vernimi in nevernimi - kako absurdno! - ukiniti samo razliko med vernimi in nevernimi. Politizirapje razlike med vernimi in nevernimi (ki obstaja) j-azliko vendar samo poglablja. Primarna delitev ljudi, da tako rečem, vendarle ni delitev na teiste in ateiste (in zaradi te delitve); ,,reUgija vsakdanjega življenja, t.im. družbena baza sama iz sebe rojeva tudi potrebo po ideologijah in ideologiziranju vsega našega življenja.Čenaj biže cerkvi šlo za to, da spremeni položaj vernika v tej družbi, naj bi si prizadevala za spremenjen položaj (vsakega) ^loveka. v tej družbi, naj bi se borila proti panideologizaciji našega življenja! Naj bi torej najprej sebe presegala kot ideološki blok in nasip. Ne verjamem, da je tega zmožna kot institucija, morda pa so tega zmožni posamezniki v njej. Gre torej za dialog v mišljenju, ne pa za prisilo nad mišljenjem. Vrsta znanstvenih disciplin zaradi svoje ideološke ,,nepotrebnosti" danes životari; ko pa je ideološko resnica vendarle že čisto razkrita (oziroma v vsakem konkretnem trenutka za takšno razglašena). Morda pa ima resnica poleg ideološke vendarle tudi čisto človeško podobo? Ideološka resnica se ne more raztezati od začetka do konca. Si dovoliti, da govori v imenu živih in v imenu mrtvih! Nihče ne more govoriti v imenu mrtvih! Kakšna sprevrnjenost! Kdor si polašča mrtve, govori v njihovem imenu, dejansko po eni strani samega sebe vzpostavlja iz njih, po drugj strani pa v ,,imenu mrtvih" žive neprestano postavlja v svojo službo. Zato, da bi se kar naprej dokazovalo, kako ,,mrtvi pravzaprav niso mrtvi", kako niso umrli ,,zastonj". Umreti ,,zastonj" je samo različica od umreti za ,,nekaj"; in je ob umreti za ,,Nekaj" tudi merjena. Ze predpostavlja, da se mora umreti za Nekaj. Za neki Smisel, nekp dirigiiano danost, ki že čaka ob rojstvu. Kot vila sojenica, ki te sodi in usodi za izpolnitev ,,človekovega poslanstva" - najsibo v imenu božje volje ali lepše prihodnosti človeštva ali . . . Ki te sodi in usodi za to, da sploh nisi človel^, ne živ nc mrtev, če svojega ,,poslanstva" ne izpolnjuješ in ne izpolniš. Kdor bi mi še vedno rad podtaknil nekakšen nacionalizem, naj se vendarle zave, da je nacionalizem ideologija. ki pred posameznika postavlja Narod (Smisel, Idejo), za katerega naj se posatnezniki žrtvujejo (in kadar je resnica takšna, se posamezniki tudi morajo in se žrtvujejo!). V Narodu (Smislu, Ideji) ni nikoli prostora za smrt, ker je Narod (z veliko začetnico) pač metafizična ideja (spada v metafizični in nc v postmetafizični svet), kot taka nekaj vecncga m terja za svojo večnost posameznikovo ,^nalenkostno" končnost. Meni pa gre za to, da se končno že prizna tudi ,,vrednost" individualnega (končnega) človekovega življenja! Nc nacionalizem, narod kot svoj dom si želim! V tem narodu bo morda tudi prostor za grob mojega očeta. Mislim, da ga danes še nima. Človek pač ni pokopan z molitvami ob grobu, z govori ob grobu, s posipom zemlje. Zarcs je pokopan, ko se mu pusti ,,upravičenost' njegovega, cetudi ,,zmotno" preživetega življenja, ko se mu pusti njcgova smrt in ostane zgolj spomin. Spomin na neko življenje, ki je bilo, pa ga ni več, ki se je borilo, mptilo, ižpolnjevalo svojo konkretno človekovo poslanstvo, ki je zapustilo nam, živečim, svoje sledove; življenje, ki je ugasnilo in ki tudi nas opominja na našo končnost in rclativnost ter tudi na omcjenost vseh naših podvigov, iskanj. resnic, krivd in upov. Dokler narod ne pokoplje svojih mrtvih, doker tako mistificira in banalizira smrt, toliko časa mrtvi niso pokopani in živi niso svobodni. Svobodni v tcm smislu, da bi mogli sami, brcz smrtne prisilc, živeti j>vpjJ:as in umirati svojo smrt. Vsakdo umira sam. In dokler v tem smislu ne vzamcmo svojo zgodovine nase, toliko časa jc nad nami Damoklejev meč. prcteklosti. To je edini smisel moj^ga govorjenja o skupnem grobu. Pravi spomenik kot zbirališče živih in mrtvih more biti edino v narodovem spominu. Vspominu in-iiejjazabjj Med spominom in pozabo jc zanikujoč odnos: kdor pozablja, se ne spominja; kdor se spominja, nc pozablja! Ppzab]ja(!) tisti, ki ima kar naprcj na jeziku ,,našc žrtve", ki torcj mrtve kar naprejklasificira na ,.našc" in ,,druge" - in s tem seveda deli tudi živc. pozablja tisti, ki kar naprej obuja in imaša. med Ijudi nekdanja sovraštva in tako s svpje strani mogoča ponayljanje žc prctcklc zgodovine! 1Q___________________ TOREJ KONFRONTACIJA ? Se enkrat torej: ne gre za nikakršen boj proti ideologjjam! To bi bil absurd! - Kaj je ostalo po drugi svctovni vojni in revoluciji? Razrušena, s krvjo, žalostjo in sovraštvom razbrazdana zemlja! Marksistična ideologija je bila tista, ki je aktiviraJa. moč delovnih mas za pospešen razvoj proizvajalnih jsiL1 Mislim, da tcga ne bi zmogla nobena druga ideologija, nobena druga moč. Danes smo že daleč v prihodnosti. Znašli smo se takorekoč sredi sveta tehnike. Časjetorej, da vse to premislimo! In da se že nehamo bati! Kdo pa je1 danes proti socializmu kot specifično naši poti v prihodnost? Nihče! Lahko pa ga zapravimo od samega strahu zanj in od samih sumničenj, kaj je kdo pozabil in čcsa se kdo spominja in kaj kdo misli in kaj bi utegnil misliti in kdo bi koga utegnil ogrožati. In če je kdo zunaj, ki bi nam rad vsilil svoje sheme - kako se ga bomo ubranili, če pa se zbiramo na toliko okopih hkrati! Kar je dejanskih provokatorjev in djverzantskih skupin, spadajo pod kriminalno pravo. Kot vse teroristične akcije. Na mednarodnem nivoju. Zato se že nehajmo zbirati na okopih, ki nam jemljejo energijo za delovni in snovalni dan. Namesto, da se nekaterniki permanentno trudijo, da bi vzgajali še tudi štiridesetletnike in celo starejše, naj nam bi raje dali možnost, da izkoristimo svoje ustvarjalne potenciale v korist nas vseh, saj se je polovica nasega življenja že iztekla. Ali pa bodo te ustvarjalne sile odmrle še preden bi se pravzaprav mogle izraziti? S tem pa bi na neki način odmrla tudi naša generacija sarna. Toda stvari gredo dalje, do absurda in perverznosti. Pri reviji Problemj se npr. preriva cela vrsta generacij. Toda namesto, da bi ustvarjalno animirali drug drugega, se tlačimo, blokiramo, zasmehujemo, zaničujemo, izigravamo. Zakaj? Vsakdo bi rad delal, ustvarjal, objavljal! Možnosti pa so minimalne. In nihče noče stran! Ja kam pa naj gre? Pred časom je od nekod priplavala ideja o ustanovitvi nove revije - a še preden se je spustila na zemljoje tudi že odplavala neznano kam. Tako se je vzbujanje majhnega upanja izkazalo za veliko zajebancijo. Nekega dne mi je čisto jasno stopilo pred oči: rastejo tudi naši lastni otroci. Vsi otroci so naši otroci. Formirajo in deformirajo se med nami, pred našimi očmi. Gledamo jih in jih ne vidimo!? Cim bolj jih bomo klesali po svoji podobi, čim bolj jih bomo ukalupljali v naše ,,večne'1 resnice, čim ožjo pot jim bomo odmerili, toliko dlje od nas bodo šli. Nekega dne bodo morda odšli tako daleč, da jih ne bomo več spoznali. Jih ne bomo priznali za naše? Jih bomo zanikali, zavrgii? Kaj naj se kar naprej ponavlja svetopisemsko sovraštvo očeta do sina: ,,Neumnost je zakorenijena v dečkovem srcu, poboljševalna šiba pa jo odpravi iz njega.' (Preg 22, 15) Kakšen pa je ta svet, ki sovraži svoje lastne otroke? »Zakaj kogar Gospod Ijubi, tega tepe in ga ima rad kakor oče sina." (Preg 3, 12) Ni poti iz tega? Kakšen svet pa sploh gradimo za naše otroke? Je res tako rožnat, kot se tako evforično, samozadovoljno in vsevedno prepričujemo? So res materialne dobrine, usposobljenost za delo in samoupravljanje že dovolj za človeško srečo? Kaj ni še nekje neko človeško področje, ,,vrtiček" iz katerega šele zares SEM, iz katerega sploh morem ljubiti, ljubiti svojega moža, najina otroka, starše, prijatelje; iz katerega šele lahko vzpostavim stik s poezijo, vzdrhtim ob kakšni glasbi, ki me za hip ujame ali se utopim v čudežnost sveta med nebom in zemljo. Samo iz te dimenzije se lahko spominjam svojega očeta in obžalujem njegovo smrt. Umrl je mlad in umrl je v mukah; živel je svojo resnico tn umrl je svojo smrt. Samo iz te dimenzije je njegov čas tudi moj čas iii je njegova resnica tudi moja resnica. Ali sploh veste, kaj se pravi ,,pokopati" očeta, ki ga nisi poznal, brate in sestre, ki jih mikoli nisi imel? Bil je čas, bili so hudi časi, ko nisem verjela, da je moj oče sploh umrl. Pa ravno meni? Zakaj meni? Da bi mogel kar tako oditi in umreti? Da ni tu vmes nekaj narobe, kakšna pomota, da mi ni morda mama kaj prikrila? Odšla bom dol in se prepričala; morda je kakšna napaka? Nekje mora nekaj biti! - Seveda nisem odšla nikamor. Bala sem se storiti korak brez povratka; da bi se znašla pred samo resnico, brez popusta, brez milosti, brez možnosti igre med upom in dejstvom. Bil je tudi čas, ko sem sovražila svojega očeta. Zakaj si umrl? S kakšno pravico? Kako si mogel pustiti naju z mamo tako sami? Zakaj se nisi kam skril pred smrtjo? Kaj naju nisi imel dovolj rad? Ko bi vsaj enkrat prišel, da bi videla, kakšen si sploh bil? Ne, ne maram te videti! Ti si kriv, ker te ni! Ce bi bil tu, bi bila tudi moja mama zdajle doma in bi kuhala večerjo. Tako pa ves dan dela, zvečer ima pa še važen sestanek. Molče sediva s staro mamo na pručki pri štedilniku in jo čakava. Tudi jutri jo bova. Koliko je Časa! Iz vsakega kota se vali in me gleda. Cisto nič ne morem. Preplafeno sem stala včeraj pred mamo, ki se je tepla po glavi in preklinjala dan, ko se je rodila. Poklicala sem jo, še videla me ni. O moj bog, zakaj si umrl? Mnpgo let pozneje sem srečala Joba: ,,Potem je Job odprl svoja usta in preklel svoj dan. Spregovoril je in rekel: Naj izgine dan, ob katerem sem se rodil, in noč, ko se je reklo; deček je bi) spočet. fasti dan naj se spremeni v temo, naj nc skrbi zanj Bog od zgoraj, nanj naj ne posije svetloba. Naj se ga polasti tema in smrtna senca teman oblak se naj nanj pogrezne, naj ga prestrašijo mraki dneva. Tisto noč naj vzame tema, naj se ne pridruži dnevom leta in naj ne pride med število meseccv. Tisla noč naj bo nerodovitna, vriskanje naj ne pride vanjo. Naj jo prekolnejo preklinjevalci dneva, ki so zmožni zbuditi leviatana. Naj otemne zvezde njenega somraka, zaman naj pričakujejo svetlobe in na;'ne vidi trepetanje jutranje zarje. m zaprla pred menoj vrat materinega tolcsa prikrila muke pred mojimi očmi". Ker in rt Prcd 2500 leti je nekdo trpel isto. trpljenje, jsto. prekletstvo svojega rojsiva! V Jobu sem spoznala, da je svet že dolgo tu. Počasi se je zacel svet sestavljati, zbirati skupaj. Odpirati. Postajal je vse bolj viden, shs en. Objel me je in me skril vase; stmil se je z mano. Je tudi meni ostalo eno samo vpr nje, en krik: ,,Gorje mi, mati moja, da si mc rodila! (Jcr 15,1U) Je živi >ic res samo preklctstvo? Kaj ni prav na dnu tega prekletstva smesno osai :;on otoček naše spravljenosti? Ni Odgovora z vehko zacetnico. En;.i ga za vse. Vsakdo si ga mora najti, iztrgati sam. In pretrpeti sam. -Ami k vse to je prišlo mnogo mnogo pozneje, skoraj da prepozno. K ko težko pa je bilo takrat sovraštvo do očeta m kako težka je bila krivL za to sovraštvo! Svet je bil ena sama bledica;nobenega sončnega dne se riv ^pominjam. . » . Bii je čas, ko sem sovražila vse ljudi. Kaj ljudilTravo, ki raste, zuzelko, ki nim.. smrti, prag domače hiše! Bratc in sestre, ki se niso rodih, Jce^se niso rodi'i, da sem bila tako obupno, grenko, nedopovedljivo sama. In bilje cas, ko som hotela odkriti krivca, izdajalca. Vsaj enega, da mu potegnem ven tista jzdajalska čreva. - Saj doklcr iščeš krivca, je ni nedolžnc stvan pod nebom! Ne žive nc mrtvc, ne nerojene! - Je mogočc iskati krivca in ne hlepeti po krvi' Je mogočc sovražiti dokončno, nc da bi sc sam ubil? V e to je bilo trcba zakopati. Vse to je bilo treba zagrebsti. Ir2lienic_La se ty, ijozabi, samp_umolkjic: ,,Ce govorim, nc prcneha moja bolečina; m ce mo! n,kako nai bi potem šla od mcne? " (job 16,6) K cga dne. nc vcm kako, se je odprlo nebo; prišla je milina. Mojc sov vo in očitki očetu so postali nekaj tako nesmiselncga, nemogocega, cel 'lcšnega, tako nckaj čisto drugačncga od te svetlobe, ki mc je zdaj ob. . Odnesla mc je v moje življenje. V moj dan. Razprlo se mi je edino dai.: ¦•. ki ga človcR zares dobi in ga nc morc nikoli poplacati; lahko le prcr, ')O usodo, ki se ji nc morc lzmakniti, skriti: karkoli že pocenja, vcdno ie\ ;¦••m Vsakdo ima svojo resnico, ki pa jo mora sam najprej najti, zaslutiti vsai Ja jo potem lahko živi in umre. Tudi moj oče je imel svoje življenjc in svoio človcško ncdotakljivost in dostojanstvo, ki sc ga ne smem dotikati.ga necirati nc s svojo obsodbo ne z malikovanjcm. Nc živ ne inrtev mi ni na razpoiago; ni rngL Ne živol ne umrl ni zarad], mcnc, zivcl jc svojc neponovljivo živlicnjc in umrl jc svojo smrt. A kdo scm. da bi laliko odpuščala? Scm bog, ali kaj1? Ne; tudi jaz scm ' sanio Miirtno bitje, ki sc. na svoj način pačj velcčm skozi zivljenje kakor rnor.in in kakor mojam, Prav zato. ker niscm bog, lahko razumem m ljubim. In"živim, uživam slehcrni utrip srca in umiram sleherni dan. bele, ko sc mije ra/pfi" kako tragično nedolžna je prisotnost vsakoga posamezncga cloveka, kako ,0 brcz krivde krjv za vsc, kar Dočnc, sem tudi jaz pnstala na svojo končnost71Siorda"ie prišlo to spoznanje tudi prcj. Ali socasno). In sele potem je zazvenel ta svet z vsemi svojimi toni in barvami. Tako sem sc drugič rodila. Clovek se rodidvakrat ali pa se sploh ne rodi. Tako sem spoznala svojega očeta. V svoji smrti. V mojem življenju je torej zapisan, v srečrilehernega dne je. Tako sem pokgpala svojega očeta. To je naša skupna človeška usojenost, o kateri govorim in v luči te dimenzije se šele moremo ,,srečevati" živi in mrtvi. V pristanku na svojo lastno končnost, nedoumljivost in tiagičnost našega življenja kot življenja. In v prizanju naše bistvene človeške nedolžnosti. Ze Job.se je moral braniti pred svojimi ,,prijatelji": ,,Bog ne daj, da bi vam dal pravli Dokler ne umrem, ne zatajim svoje nedolžnosti". (Job 27,5) Dolg je bil pogreb od sovraštva in očitanja do spomina. Do spomina, v katerem je človeška spravljenost. Vzgodovini. Samo ena je zgodovina. Dolga je bila pot do tega spoznanja in priznanja dostojanstva in ,,upravičenosti" slehernega človeškega življenja. Do prizanesljivega in Ijubečega odpuščanja in dopuščanja tudi vseh ,,zmotno preživetih življenj, ki so bila enako tragičn v svojem naprezanju, podvigih, zmotah. In ki bi bila lahko znotraj te človeške nedolžnosti nepopravljivo in nepovračljivo krivi. Tudi otroci domobranskih staršev so morali pokopati svoje očete; le-ti so to storili mnogo težje kot jaz. \friogo težje so izza očetovih resničnih krivd spoznali bistveno človeško nedolžnost; mnogo težje so prišli do tega brez maščevalnih teženj do samih očetov ali do kogarkoli drugega. Lahko bi kdaj pomislili na to. Ta svet je naš prostor, edini prostor. Vsi smo v njem, ne le nekateri. Generacija, rojena med vojno, je bila zadnja, ki je morala koga v vojni umrlega pokopati. Kajti človeško trpljenje je individualno, osebno. Lahko trpim zaradi drugega. ne pa namesto drugega. Kakor tudi umreti ne morem d Mnogo tega je bilo v resnici pozabljeno in spregledano. Spregledano je bilo konkretno človeško trpljenje. Spregledano je bilo, da se mora vsaka generacija, vsak posamezni človek posebej, vkljyčitLv ta svet. Da ima vsak človek samr neizogibno nalogo, da išče ta svet in najde resnico, ki je sicer vednoiita.in prav zato tudi vedno drugačna, neponovljiva. Pozabljeno je bilo tudi, da je takšno resnico, ,,smisel", težko najti, pa naj bo ta svet še tako lep in urejen in svoboden. Spregledalo se je, da posamezniki za to svoje iskanje mnogokrat niso dovolj neodvišni od obstoječih miselnih in vrednostnih matric. Da so Odgovori, ki so tu že pred vprašanjem posameznika, zanj lahko samo pritisk, ki ubija tudi samo vpraševanje. Marsikdo se je v tem pritisku od zunaj in znotraj tudi izgubil. In odšel. Spregledalo se je, da trpljenje ^gdjip spremlja človeka, da ie niegovo. Da je sredi sreče črna luknja. Da je sredi življenja smrt. Mi pa se obnašamo, kol bi smrti ne bilo! Potisnili smo jo na rob privatnih zadev. Pozabilo se je, da trpijenje sploh JE. Je starejša generacija kdaj pomislila, s kakšnimi travmami smo se borili (kljub resnično boljšemu in lepšemu življenju) mi, sedanja srednja generacija? In srednja generacija - ali ve in spoštuje travme, bolečine in krivde starejše generacije? In ali vidi mlajše za sabo, ki nimajo več, na srečo, naših težav, imajo pa ivoje? Ne manj težke in usodne. Ali se sploh še mlimo? Ali se bomo spregledali? Ali bomo še kar naprej, do smrti, dolžili drug drugega za vse krivde, ki so, pa tudi za vse tiste, ki jih nj.? ! Kdo je krivec za mojo osamljeno mladost? Saj ga ni! Toda to še ne pomeni, da te mladosti ni bilo, da je to izmišljotina, molk in nič . Kakor da bi (moja) usoda mogla iti mimo mene! Kjer trpljenje postane Trpljenje, kjer postane človek Clovek in smrt Smrt; kjer naši očetje postanejo Naši očetje postanejo Naši Očetje, kjer torej NAMESTO trpljenja človeka in smrti nastopijo SIMBOLI trpljenja, čiovcka in smrti - tam se na zemljo spušča mrak. Tam se izgublja človeški glas. Tam se začno dvigati prapori v IMENU trpljenja drugih, tam se izgublja glas lastnega trpljenja in lastne skušnje. Tam se začne sprenevedanje kot osnovna značilnost medčloveških razmerij. Tam se začno parole in demagogija, ki v sebi nimajo ljobene resnice in nobene zavezujoče moči več. Tam nastopita hž in hipokrizija. ln potem ni ne konca ne kraja manipuliranja, sumničenja, sektašenja med ljudmi. In ko sprenevedanje pozabi, da je sprenevedanje, kje je potem resnica? In kam naj potem človek sploh gre, da bi se skril in ohranil? Vse doslej sem se ob takih časih vedno zgrnila, skiila vase kot školjka. Trjbuna in Razmerja pa so šla predaleč. Ne v politično nevarnih podtikanjih; absurdno se je pbkazala jnezmožnosj in sscripiavUeilQs.t^. dopustilL člavekH biti človek- Nasproti mojemu apelu k dialogu in razmišljanju, nasproti moji osebni prizadetosti in človeški skušnji se mi reži brezsramno neoscbno sprenevedanje preračunljive, cinično vsevedne in smrtno blede Resnice, ki me izziva in žali, zasmehuje in zasramuje. Predaleč je že šla ta demagogija, demagogjja, ki je absurdna konsekvenca ideološkega ekskluziviranja zadnjih let. .Strah me je ob spoznanju, da je posluh za razpravljanje o bistveno človeški dimenziji enostavno izginil. Tega razumevanja ni. Pogreznilo se je globoko pod ideološke plasti v privatno doživljanje in umiranje. Toda sprašujem vas, je človckova smrt in trpljenje res nckaj privatnega? Jc privatno in individualno-osebno eno in isto? Ali nismo pomešali različnih možnih nivojev razmišljanja o človekovih stvareh? Ce ne bi bilo te človeške dimenzije, tega ,,vrtička", od kod naj bi sicer bila, od kod naj bi človek bil, kar je? Je tako področje, le ob samem hrupu vsakodnevnih ,,nesmrtnih" opravkov ga pseslišimo. - Očitate mi, da migre za nekakšno negovanje ,,vrtička". Res, v družbeni delitvi dela mi jc dodeljeno, da se s temi vprašanji ukvarjam strokovno; toda takšen ,,vrtiček" ima vsakdo v samem sebi. Kdor to človekovo področje presiiši ali zatira, spregleda samega sebe, uničuje človeka samega. Za razprtje te dimenzije mi gre! Za osvoboditev izpod ideoloških prevlek in shem. IZ TE DIMENZIJE RASTE VSAKOKRATNA RESNICA CASA? IZ TE DIMENZUE PRIPADAM HKRATI SAMA SEBI IN NARODU. Kako more biti kdo tako gluh, da sliši v tem nacionalizem? To področje je ideologijam v bistvu nedostopno, pač pa si ga morejo prilastiti ali ga pregjasitj, če segajo po njem. Ce raztezajo svoje omejene reshice čez svoje iastno območje. Nobena ideologija ne razpira teh vprašanj; tudi marksistična ne. Pa saj ji to tudi ni potrebno! Njeno področje je drugo! Njena pozornost je vendar usmerjena stran od posameznika in njegove individualnosti in končnosti. Usmerjena je v človekovo družbeno sfero, v urejanje naših medsebojnih družbenih razmerij. (Le kdo in zakaj naj bi zanikal to področje? ) Zato je misel, da noben družbeni sistem ne irore neposredno osrečiti človeka, velika misel, misel, ki že prehaja horizont samega ideološkega mišljenja. Obenem pa je to misel, ki jo moramo domisliti v konsekvencah, ne pa je jemati kpt alibi za vsemogoče poskuse, tudi za take, za katere je že vnaprej z veliko gotovostjo mogoče predvideti (znanstveno raziskati, da ne bodo ljudi osrečevali. Takšen alibi je pač nujno potreben vsem ideološkim vrtnaijem in duhovnim fevdalcem, ki so na vseh področjih našega življenja. Le-ti so ustvarili poseben sistem nedotakljivosti Resnice, ki da je v njihovih svetniških rokah - običajno pa se izkaže, di za ideologijo skrivajo svojo piškavo ustvarjalnost, gojijo strah in sovraštvo do tistih, ki so ustvarjalnejši ali bi to samo utegnili biti. (Samo ustvarjalno omejena in ideološko sprogramirana pamet pod mojo sintagmo ,,kontekst evropske filozofije" lahko rasjume le Heideggerjevo filozofijo. V kontekst evropske filozofije spadajo prav tako Platon, Aristotel, Descartes, Hegel. Nfarx ni z neba padel in v pekej ne bo šel. Tu je, prav tu,ŽYilPO.z njim, z ne kot njegovi siepci, temveč kot ljudje nasega lastnega časa.) Več spoznanj, resnic je o človeku - umetniška, znanstvena, ideološka, filozofska, mitska. Vsaka teh resnic ima veljavo na svoicm nivoju. Vsakateh resnič o človeku jiekaj .pove, oziroma, gledano prav z vidika _tega_nivoja, vse. pove; umetnišTca resnica o človeku ^sg pove - na umetniški način, na umetniškem nivoju. Vseresnice,seštete skupaj, pa še vedno ne povedo_vsega_ o človeku. Clovek si je slej ko prej uganka. Toliko absurdneje pa je zato, če se ena sama resnica okliče za edino veljavno, za izhodišče ukazane smeri razmišljanja. To pomeni reducirati resnično totaliteto človeka na eno samo njegovo dimenzijo! Kolikokrat je bilo to že povedano! Pa se vedno sproti izgublja ta glaskot otroški jok, kot odmev, kot nič. Gre torej za sprostitev nafega življenja. Gre torej za jrohlematiziranje ideologij, ki se razglašajo za edino resnične resnice. Gre za to, da razmislimo meje ideološkega mišljenja kot tokega, ideološkega mišljenja, ki razglaša: da ve, od kod in čemu je človek, kaj je njegova sreča in kako premagati smrt. Razločitev nivojev mišljenja nam šele omogoča, da se obnašamo primerno vsakemu segmentu našega življenja. Da se urejanje nekih povsem praktičnih odnosov, npr. v gospodarstvu, v podjetju, v nekem konkretnem okolju, ne jemlje kot nekakšna sakralna naloga! Kjer ne sme biti nobenega dvoma! Kjer je nedotakljivo vse, je razpoložljivo, premakljivo in ametljivo čisto vse. Še posebej (posamezen) človek sam. Kjer je vse ,,sakralno", ni sakialnega čisto nič več. Kjer je ,,sveto" vse, se lahko samo še ubiješ. Ideologjje nas opredeljujejo. Marksistična ideologija ima svoje mesto v našem življenju. Toda ne kot nekakšna edino zveličavna resnica, temveč kot permanentno iskanje novih in novih poti na socialnem in političnem področju. Naj se zato že neha predstavljati kot resnica sama! Kot absolutna brezprizivna resnica. Kot ves svet. NAJ SE ŽE NEHA SAMA OKLICEVATI ZA RELIGIJO VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA! Kot vseodgovaijajoči in vseodgovorni Odgovor na vprašanja, ki si jih kot vprašanja niti zastavlja nc (tonisonjena_vprašanja). Nfarksistična ideologija je vtkana v samo tkivo nase družbe. Kolikor pa ne prizna svoje bistvene gtrukturalne vtkanosti vdružbo in se do same sebe obnaša sakralno, prihaja do tega, da ravno to njeno samoposvečevalno obnašanje že onemogoča njeno pozitivno vtkanost in učinkovitost v družbi. Za diferenciran razvoj mišljenja gre. Za ,,desakralizacijo" ideologij. Kjer je dovoJjen en sam nivo mišljenja, mišljenje ni dovoljeno. Kjer je dovoljen en sam nivo, vlada povpreček povpreckov mišljenja in čisti subjektivizem priznanih spravnikov, ki vsakokrat odločajo, kaj je prav in kaj ni. Bojim se. Strah me je novih in novih nesporazumov. Morda pa se bo vseeno kdo potrudil, da bi razumel, kaj sem hotela povedati z vsemi temi besedami? Seveda pa bo tisti, ki se nikoli ne zmoti, ki že danes o menivse. X§ in ki je o meni vse vedel že včeraj, lahko na osnovi tega teksta dokazoval in dokazal, karkoli bo hote. Še posebej, seveda, če si bo pri tem malo pomagal (kot Tribuna in Razmerja dosle)), dodajajoč zraven tudi tisto, kar bo do-mislil sam in kar naj bi jaz utegnila misliti in skrivati med vrsticami. Ničesar nisem skrila. Vse je tu napisano; zdaj šele, ko je napisano, vidim, koliko se je nabralo te usedline. Ne tožim in ne obtožujem, ne prosim in ne zahtevam, nič ne prodajam m z ničemer ne kupčujem. Vse je tu razgrnjeno: neka usoda, ki prebiva med vami. Med nami? Naj končno še povem, da nimam pojma, kakšen odmev in posledice bo imelo to moje pisanje. Zato naj rečem še naslednje: vse to sem morala povedati. Slej ko prej. Neizogibno: moja življenjska skušnja in spoznanje, ki izvirajo iz nje, so tisto, kar in kdor že SEM Spomenka Hribar. Spomenka Hribar 11 kdo pa je še danes Tovarišica Spomenka Hribar nam je poslala svoj odgovor na naš odgovor na njeno pismo ,,Konfrontacija ali dialog? ". Na uredništvu smo se seveda odločili objaviti ga in to kljub izredni dolžini. Takoj na začetku pa jo prosimo naj nam oprosti našo brezosebnost, kajti, kakor v prejšnjem članku, nas Spomenka Hribar tudi sedaj zanima le toliko, kolikor personificira nekatere ,,miselne poti" na Slovenskem. In le toliko je naš odgovor konfrontacija - — z njo! Na začetku naj tudi povemo, da z Razmerji, glasilom FSPN, nimamo nič in, da bo morala Spomenka Hribar z njim polemizirati pač v tem glasilu samem. Ker nima smisla, da bi polemizirali z vsemi stališči Spomenke Hribar, nenazadnje tudi zaradi tega, ker obsegajo kar 20 strani tipkopisa, se bomo v našem odgovoru dotaknili le nekaterih točk, ki so bistvene, ki pa jih Spomenka Hribar v svoji ohišnici (če uporabimo terminologijo drobnoblagovnih producentov) kot take ne obravnava, in jih zato tudi zasaja v topli humus Naroda. Najprej k vzroku zaradi katerega je Spomenka Hribar sploh poslala svoje prvo pismo uredništvu; to je seveda objava teksta in slik v Tribuni z dne 10. 12. 1979. S tem smo po njenem mnenju naredili ,,nedopustno paralelo med vernimi in belogardizmom." Obenem pa smo s tem vnesli tudi shemo belogardizem-komunizem (pri tem se sprašujemo, kako je to dvoje sploh mogoče primerjati? ). Zelo drzna je tudi misel, da smo zaradi tega ,,nekakšni shizofreniki". Domnevamo, da naši argumenti za Spomenko Hribar pač ne bodo relevantni (to je tudi eden od vzrokov za to, da ne bomo polemizirali z vsemi njenimi stališči). Prav tako ne bodo relevantni za nikogar, ki se mu kot BISTVENA družbena vprašanja postavljajo problemi sreče, življenja, smrti; ki izjavlja, da: ,,Vera (ne cerkvene institucije!) trga človeka iz sveta tehnike." Verjetno v Spomenki Hribar ne tiči samo Job, Narod, Ideja, Bog, itn., ampak je v njej precejšen kotiček namenjen prav Proudhonu. Zelo važno je opozoriti tudi na miselnost v kateri je tehnika izvor vsega zla in pušča vnemar družbene odnose, ki producirajo takšno ,,tehniko". Vmimo se k vzroku za objavo teksta in slikovnega gradiva v enkrat že omenjeni številki študentskega časopisa. Brez ,,shizofrenije" smo se odločili za tako slikovno gradivo in sicer zaradi tega, ker se je predvsem slovenska cerkev odločila za politizacijo vprašanj, ki smo jih v tekstu obravnavali. In to iz negativnega vidika. Pravzaprav slovenska cerkev sploh ne priznava in se vsakokrat zelo ostro distancira od belogardizma. In tudi mi ne vnašamo sheme ,,belogardizem—komunizem" in s tem tudi ne napadamo vernih. Samo ,,ustvarjalno zacuknjena in ideolosko sprogramirana pamet" lahko vidi v tem napad na vernike in njihovo svobodo. Naslednja točka, o kateri je potrebno nekaj povedati, je skorajda že patološko iskanje sreče pri Spomenki Hribar. V misli, da nobeden družbeni sistem ne more osrečiti človeka, vidi Spomenka Hribar tisto rešitev, ki pelje čez horizont ,,samega ideološkega mišljenja." S tem hoče pokazati, da je sreča na srečo tisti ,,vrtiček", v katerega pa ,,ideološko mišljenje" ne more. Da je sreča takorekoč izven-zgodovinska; na ,,žalost" pa so tudi emocije zgodovinsko in razredno določene in nikakor niso neke občečloveške in izvenzgodovinske kategorije. ,,Na žalost" smo na Tribuni tudi še vedno mnenja, in zadnji odgovor Spomenke Hribar to potrjuje, da se Spomenki Hribar zgodovinska zavest sprevrača v osebno spominjanje. Iz ,,svoje zivljenjske skušnje in svojih spoznanj" vleče vse svoje jjrotiargumente. Zatrjuje, da očitati ji ,,nacionalistično sranje" je brez vsake osnove. In kaj nam ponuja za argumente? To, da je roalodane že biološko preddisponirana tako, da kaj takega epostavno ne more biti res, saj — pomislite! — njena mati je Slovenka, oče pa je bil Srb. Samo po sebi, z vsem spoštovanjem ap njenih ,,življenjskih skušenj,", to še ničesar ne dokazuje. ln kaj Pim še ponuja? Narod kot ,,nacijo" in kot ,,bitnostno določilo Ibveka ali znanstveno določilo". ,,Narodnost"! Njej, da gre za sle^nje! ,}Nacionalna ideologija" je samo začasna zvezda vodnica nekega naroda, ni pa njegova ,,bitna, naravna določitev". Ergo je ,,narqdnost" večna zvezda vodnica naroda, njegova ,,bitna, naravna dolocfitev". Toda kaj je bitnostno določalo človeka pred nastaftkom naroda kot zgodovinske kategorije? Želi Spomenka Hriba" reči, da pred tem še ni bilo Človeka, ali pa, da je Narod od vekomaj? ,,Znanstveno določilo"? Kot da je znanost nekaj veflzgodovinskega, nad ,,mejami ideološkega mišljenja". Ali naj >r#j namesto ,,nacionalistično" napišemo kakšno drugo ,,sranje? " BNarodnostno"? Edino iz tega ,,sranja", ki postavlja ,,narod" kot ,,bitnostno iločilo človeka" in s tem vseh ljudi, v času ko ni ,,neposredne rodove stiske, ko torej ni treba, da bi se postavljali na okope" (dogaštvo? ), lahko Spomenka Hribar izpelje zahtevo po tem, da bi ljudje diferencirano mislili, da pa se ne bi zaradi tega diferencirali, »postavljali na okope". Kakor, da ne bi prav zaradi njihove dejanske, družbene diferenciranosti tudi diferencirano mislili; ¦ičetudi ob tem predpostavljamo določeno samostojnost ,,družbene nadstavbe od baze" (navednice naše). Kar se ji prikazuje kot »diferenciacija mišljenja", je sočasno miselno reprezentiranje realne družbene diferenciranosti, je samo spet določeno z družbenimi razmerji. Za Spomenko Hribar pa je le ,,narod" znotraj katerega je ,,delitev nivojev mišljenja" ni pa ,,delitve ljudi", ki tako ali drugače mislijo. Toda ne kot delitev na ,,dobre in slabe ljudi". To je njen ,,nizek udarec", to je lažna delitev, ki nam jo podtika. , mi ji jo velikodušno vračamo, kakor ji rade volje vrnemo tudi pojmovanje zgodovine kot ,,manfliejskega boja" med ,,drobrim in zlim." Spomenka Hribar ne le, da pristaja na delitev znotraj ,,naroda", delitev ,,ljudi", na postavljanje ,,na okope", na delitev zgolj kot možnost, zgolj kot stvar, ki jo moramo in, ki bi jo bilo moč odpraviti po ,,miselni poti"; tako delitev kot od posameznikove volje neodvisno in objektivno zgodovinsko možnost in danost -zanika. Kar sicer deli, kljub njenemu zanikovanju, so lahko le ,,ideologjje", take ali druge, pravšnje ali ne, kakor, da je ,,ideologije" moč umetno ločiti od siceršnjih družbenozgodovinskih razmer in razmerij. Naj povemo z Marxom, pane, da bi nasproti Bibliji postavljali drugo biblijo: ,,Ne določa zavest Ijudi njihove biti, temveč narobe, njihova dnižbena bit določa njihovo zavest." (MEID IV, str. 105). Sicer pa sc bomo k vprašanju marksizma kot ,,ideologije" še povinili. Spomenka Hribar nastopa proti »naglašanju nacionalnega vprašanja in v tem smislu" proti ,,naglašanju popolne mišljenske enotnosti", danes, ,,ko ni neposredne narodove stiske". S tem pa, ko hoče ,,diferenciacijo mišljenja" brez dejanske družbene diferenciacije, kakor, da je to sploh možno, to vprašanje sama naglaša, kakor tudi ,,enotnost", ki je, če naj ostane dejanska, tudi mišljenska. ,,Kdo pa je še danes proti socializmu, kot speciflčno naši poti v prihodnost? ": pravi Spomenka Hribar. Ali ne hoče Spomenka Hribar preveč? Na Tribuni pa izhajamo iz tega, da opredeljenost za revolucionarne družbene spremembe, kakršna je tudi boj za samoupravni socializem in delavsko samoupravljanje, ni le in sploh ne predvsem stvar osebnih odločitev posameznikov, temveč realnih družbenih razmer, razrednih odnosov. Ti odnosi so prav tako v sočasni dialektični povezanosti z osebnimi odločitvami posameznikov, kar med drugjm analiziramo v nekem drugem članku v tej številki Tribune. Za Spomenko Hribar pa je vse enoznačno. Ona, vneta borka proti ,,naglašanju popolne mišljenske enotnosti", naenkrat izjavlja, da smo si pri nas vsi enotni glede ,,naše poti v prihodnost". Protislovja v katera pada, ko hoče na vsak način realna družbena protislovja odpraviti kar po ,,miselni poti", naslikati nadrazredno, nediferencirano, nedeljeno družbo, ,,narod", kot ,,bitnostno določilo človeka", na drugi strani pa ohraniti različne ,,nivoje mišljenja", ohišnico, ,,vrtiček" za ,,diferencirano mišljenje", jo tudi dokončno prepričajo v pravilnost pojmovanja marksizma kot ene izmed ,,ideologij." V Tribuni mnoge zelo motijo ,,ideološka ekskluziviranja" kot ,,Naj živi proletarska revolucija", ,,Naj * živi delavsko samoupravljanje", ,,Dol s privatno lastnino", itn. To je razumljivo. Lažje je na primer ,,tematizirati Marxovo misel v kontekstu evropske filozofske misli" - ,,Platona, Aristotela, Descartesa, Hegla", Heideggra - kot pa preiti v temeljni spopad s temelji obstoječega. Seveda je tudi prvo delo in napor, a marksistično je le v povezavi s prakso in le v povezavi z zavestjo bistvenega značaja te prakse. V obratnem primeru pa ostaja marksizem in s tem Marxova misel le filozofija med filozofijami, torej pogled na svet, torej razlaganje sveta, torej meščanska filozofija. To pomeni, da ne vidimo razlike med marksizmom in filozofijo. To je gotovo lagodnejša pozicija, ki pa se jo na Tribuni odpovedujemo; najmanj s tem, ko pišemo omenjene parole, zato pa drugače. Da to nekateri percepirajo kot ,,ideološko ekskluziviranje" je že del tega odpovedovanja. Menimo namreč, da historični materializem po svoji glavni usmeritvi ni več filozofska temveč empirična in znanstvena metoda (Korsch). S tem ne želimo trditi, kakor v primeru ,,naroda" počenja to Spomenka Hribar, da se je razvil na lastni družbeni in zgodovinski podlagi, kar bi pomenilo, da se je razvil izvenzgodovinsko. Pač pa trdimo, da je to teorija, ki je ne le znanstvena metoda za razumevanje zgodovine in zgodovinsko razlaganje in razumevanje sedanjih družbenih odnosov, ampak hkrati eno glavnih orožij proletariata, v njegovih razrednih bojih, ki so hkrati boji za dvigovanje njegove razredne zavesti. In obratno! Ta teorija torej ni le razlaganje, temveč predvsem udejanjanje. In to je tisto, kar jo diferencira od vseh ideologij, od vseh oblik sprevrnjene zavesti. In če pristanemo na to, ,,da nas ideologije opredeljujejo", potem je historični materializem tisti, ki mora te ideološke lupine preluknjati, da bo priteklo na dan vse drobovje razrednih bojev in, da bodo postavljena prava, se pravi razredna vprašanja. In ,,Odgovor" na vprašanja, ki si jih historični materializem kot vprašanja ,,niti ne zastavlja", ker ,,to niso" njegova vprašanja, in tudi sploh ne vprašanja, inimo prepuščamo Spomenki Hribar. Naj nas le ne posiljuje z njimi! Za razredni boj gre! Razredni boj na nivoju produkcijske celote družbe, svetovne ekonomije kot totalitete! ln specifična, zgodovinsko nastala, kapitalistična družbena delitev dela, narod, je ravno tako torišče razrednega boja. V odnosih, ki vladajo in razmerah, ki so v svetu ,,danes", celo najpomembnejše. Spomenka Hribar ne ve, kakšen ,,odmev in posledice bo imelo to" njeno ,,pisanje". Se mar pribija na križ? UREDNIŠTVO 2 x OKROGLA MIZA ALI KAKO OSTATI V KROGU IN SE TEGA ZAVEDATI Delujoči subjekti OO ZSMS na pravni fa-kulteti so organizirali okroglo mizo na temo oz. vprašanje ,,Kaj misliš o delovanju 00 ZSMS (saj vemo, da vsa družbena aktivnost poteka preko nje) in o možnostih tvojega prispevka. Vsi zainteresirani so pravočasno dobili tudi program z nagovorom in okvir-nimi tezami razgovora: 1. Student-delavec (ali je študij delo). 2. Ali so študentje prava še revolucionarni in če so, za kaj se borijo? 3. Študent in znanstveno raziskovalno delo (študent kot pobudnik obravnavanj pravnih vprašanj družbene stvamosti). 4. Študentska pravica do samoupravljanja možnost vplivanja, izoblikovanja samo-upravnih odločitev na PF), 5. Študijski program brez usmeritev je naj-boljši!? 6. Ali je sedanji obseg marksističnega izobraževanja dovolj za izoblikovanje vse-stranske in ustvarjalne osebnosti študenta! Kaj je s poklicno etiko pravnika! Mcgalomanski projekt kritike in samo-kritike se je kot je to v navadi začel z uvo-dom, ki naj bi predstavil trenutno stanje in spoznane probleme s strani delujočih članov v organih ZSMS in delegatov. Uvod bi svojo funkcijo ,,popolnoma" opravil, če ne bi bila prisotna le peščica predstavnikov t.i. ne-aktivne in molčeče baze, kiji je bU uvod tudi namenjen. Sestava prisotnih je nudila pro-blemsko razpravo, katere problemi so bili večini prav dobro jasni, saj so jih sami tudi oblikovali. Problemi, ki tarejo pravnike, so klasični problemi nedelovanja delegatskih struktur in reševanje teh problemov znotraj ZSMS. Spotaknili so se ob porazni udeležbi na volitvah samoupravnih organov, ki so do-živele svpjo uspešnejšo ponovitev; kritizirali ,,svojo" odtujenost od baze, s katero nimajo ,,stika" poiskali subjektivne vzroke za štu-dentovo indifirentnost; in na koncu uvoda ugotovili, da tega ni moč rešiti čez noč. Na jezikih mnogih razpravljajočih so se kar množile različne kategorije revolucionar-nosti in njih odvisnost od raznih subjektivnih in objektivnih kriterijev itd. Od kvazirevolu-cionarnih kategorij do klasične marksistične opredelitve revolucije in revolucionarnosti pa so se mukoma dokopali in nekdo je ugotovil, da (smo) so revolucionarni takrat, ko skušamo uresničiti tisto, za kar smo se do-menili. Očitno kolege pravnike teži neuresni-čevanje sprejetih sklepov in tako njih uresni-čevanje kot logična posledica sploh delu-jočega delegatskega sistema predstavlja že revolucionarno dejanje. Za mnoge revo-lucionarna akcija ni postala niti podobna evolutivnim spremembam, ki si jih želijo. Še več, željenih sprememb enostavno ne zmorejo uresničiti kljub ,,profesionalni dolž-nosti poznavanja" tovrstnih mehanizmov. To se lahko pojavi samo tam, kjer zavest o pro-blemu še ne vsebuje zavesti o organizirani akciji. Vendar pa so ugotovili, da obe zavesti obstajata, prva se oblikuje v razpravljanjih na zborih letnika in druga v ,,izvršilnih organih 00 ZSMS." (Sestava delegatov v organih samoupravljanja in članov organov ZSMS pa se skoraj v popolnosti ujema). Zato skoraj ni ovir, da bi delegatska struktura izvzemši bazo samozadovoljno delovala do trenutka samo-kritike. Ta okrogla miza naj bi bila tak tre-nutek. Dejansko je stanje mnogo bolj ,,idilično", namreč med večino študentov vlada maksi-malno zaupanje v izvoljene delegate, ki ga podpira tudi nepoznavanjedelovanjadelegat-skega sistema. Tako se voljenje delegatov zreducira na voljenje ljudi, ki so se dolžni spoznati in se vključiti v delegatsko struk-turo, kjer se po nekaj sestankih popolnoma udomačijo in že lahko producirajo probleme, z njimi pa tudi zavcst baze o problemih. Pogojev za kritično refleksijo s strani baze pa na tej okrogli mizi ni biloT Še več, baza je je ostala eden od krivcev za neaktivnost ce-lotnih struktur. Studentu so priznali pravico in dolžnost samoupravljanja ob kritiziranju lastne kritike, ki naj bi bila tisto, za kar je pctrebno orga-nizirati okroglo mizo in tisto, česar že prej sami niso vedeli. Važno je, da se vrti. Ta del razprave sc je končal najbolj plodo-vito ob informativnem, kritičncm zaključku, ki se vrne na riov začotek. Ob problemu vključevanja študentov v znanstveno-raziskovalno delo prav tako niso prišli do pomembnejših novih ugotovitev, še manj do kakih sklepov. Res so prikazali de-jansice možnosti znotraj fakultete in njonih inštitutov, ki se izžive v oblikj sodelovanja v anketnih dclih raziskav in lažjih nalogah. Alternativno ostaja tistim zagnanim na izbiro naloga za Prešernovo nagrado. Splošno pa se ta problcm nanaša na vrednotenje (tudi fmančno) raziskovalnega dela; skratka pro-blem, ki sc ne tiče samo fakultctc. Problemi študija so zvodeneli v svoji pred-stavitvi, deloma zaradi izčrpncga ubadanja s problemi v prvem delu, in so ostali samo v okvirni oprcdelitvi. Ugotovili so zaostajanjc učnega programa na nekaterih področjih za. pozitivno, vcljavno zakonodajo; ukvarjali so se s (nc)upravičenostjo obveznih vaj in pre-davanj; navezali na prvi del in v zvezi z njim na počasno preoblikovanje studijskih pro-gramov in sploh kakršnili koli sprememb, ki sodijo v pristojnost študijske komisije. Svoj zaton je okrogla miza doživljala v meglarjenju in plavanju s pojmi samoupravlja-nja, poklicne pravniške etikc, marksističnega izobraževanja. Ugotovitve na teh področjih so bile zgolj intormativne in pričujoči niso bili sposobni niti niso imeh časa za kakršno koli kritično osvetlitev pojmov, kaj šcle pro-blemov, ki jili ti pojmi dcjansko oprcdclju-jejo. V naglici so se kopičili stoki in pri-pombe o pomanjkanju prostora, (nc)kulturi zabavnega življcnja, problemih kulturnega ustvarjanja za interno glasilo PF itd. Na koncu jc nujno slcdila tudi bcscda o namcnu tc okrogle mize, ki jc ovrgla vsc za-stavljcno v zasnovi in poudurila. da jc to rcs pomcmben prispcvok in gradivo za zbornik ob 60-letnici pravnc fakultote (ob nckatcrih vmesnih pripombah). P.S. V pogovoru po končani mizi jc padla kritična izjava o okrogli mizi - Z.M.: ..Do-kazali smo, kako sino kot družboslovna !a-kulteta družboslovno na psu" (organi/.atorji >l okroglc mizc namreč). Mitja Maruško 'stana&njsk) vprašanje 'Jedro tako veliburžoazne kakor malomeščanske rešitve 'stanovanjskega vprašanja" je, da bodi delavec lastnik svojega stanovanja." (Engels) Slobodan Dukič se je v svojem članku ,,Engels za stanovanjskega razsodnika", Delo, 6. 3. 1980, stran 4, lotil tistih, ki v SZDL SR Srbije nasprotujejo gradnji stanovanj, katerih lastniki naj bi bili delavci, torej gradnji stano-vanj z ,,lastnimi sredstvi delovnih ljudi in občanov". Konkretnih stalisč SZDL SR Srbije ne poznamo in se v tem članku ne želimo oklicevati za tretjega razsodnika. Kar nas zanima, je izcedek, ki ga je Slobodan Dukič iztisnil polemizirajoč in nasprotujoč stališčem članov SZDL, kl so se pri nasproto-vanju gradnji stanovanj v lasti dčlavcev sklicevali na stališča klasikov marksizma, konkretno na Engelsovo stališče v zvezi s ,,stanovanjskim vprašanjem". Takoj uvodoma si Slobodan Dukič dvojno zavaruje hrbet ali vsaj misli, da to stori. V članku pravi: ,,Takšno ravnanje in takšna stališča (poudarjanje, da delavcem ni potrebno stano-vanje v njihovi lasti, saj je bilo takšno tudi stališče kJasikov marksizma, op. pis), to moramo takoj povedati, so v nasprotju s stališči zveze komunistov." Vladimir Bakarič je skorajda pred letom dni imel intervju za RTV Beograd, ki je bil objavljen tudi v časopisu, katerega novinar je Slobodan Dukič. To je bilo dne 15. 7. 1979. Med drugim je Vladimir Bakarič tedaj dejal, ,,da bi bilo pravilno, da bi stanovanja dajali v najem, ne pa da ustvarjamo lastnike stano-vanj", da pa je ,,vendar ta problem povezan z gradnjo stanovanj v družbenem sektorju, kjer ta hip takšnih sredstev ni in je torej potrebno poiskati nekakšen kompromisen izhod, ki upošteva oboje." In naprej, ,,da to seveda terja prodajo stanovanj in vrsto nevšečnosti in protisocialističnih pojavov." Njegovih besed, mislimo, da se bo Slobodan Dukič s tem strinjal, najbrž ni moč imeti za njegovo privatno mnenje. Slobodan Dukič pravi dalje: ,Sklicevanje na Engelsa ni nič drugega kot dogmatizem". V svojem intervjuju Vladi-mir Bakaiič pravi tudi, da je ,,potrebno poznati Engelsova dela", v katerih je podal kritiko reševanja stanovanjskega vprašanja. Daleč od tega, da bi se hoteli skrivati za avtoriteto, kakršno v jugoslovanskem delav-skem gibanju predstavlja Vladimir Bakarič; njegove besede citiramo preprosto zato, ker se z njimi strinjamo. Sicer pa je ost naše polemike drugje. Slobodan Dukič izhaja iz tega, kar bi moral šele dokazati in pravi, ,,da smo v naši družbi, v kateri je na oblasti delavski razred, dosegli to, kar so klasiki marksizma trdili, da je nujno treba doseči za uspešno reševanje delavčevega stanovanjskega vprašanja. Odpravljeno je izkoriščanje človeka po člo-veku, kapitalističen način proizvodnje, delavec si je prisvojil vsa življenjska in delov-na sredstva, lastniki najemniških zgradb so razlaščeni." Če si je delavec prisvojil vsa življenjska in delovna sredstva, zakaj potrebuje tedaj lastno stanovanje? Ce še nima stanovanja, ali to pomeni, da ima vsa življenjska in delovna sredstva? Kdo mu ga je vzel, kdo mu ga ne da, če je odpravljeno izkoriščanje človeka po človeku, če je odpravljen kapitalističen način proizvodnje? V vsa ta protislovja zabrede Slobodan Dukič, ker misli, da je s tem, ko je razredna protislovja jugoslovanske družbe miselno ,,razrešil" v svoji glavi, ta protislovja- tudi dejansko odpravil. To je predpostavka, iz katere (objektivno) izhaja in to je hkrati vzrok vsem njegovim napačnim zaključkom. Za kaj mu torej gre? Pravi, da smo v času, ko je ,,iz družbene blagajne težko vzeti denar" in jasno je, da se mu ga zdi vzeti iz delavčevcga žepa toliko lažje. ,,To postaja vcdno bolj izrazita zahteva in potrcba", pravi. Čigava?Delavčcva? Zahteva, da naj dclavci investirajo ,,precej več lastnih sredstev" v gradnjo stanovanj in naj tako postancjo lastniki teh stanovanj, je pisana na kožo gospodarski krizi, relativncmu zmanjšanju delavskih plač kot encga izmed uJfrepov za odpravljanje te krize. ,,Postavimo;: v nekem industrijskem kraju ima praviloma vsak delavec lastno hišico. V tem primeru stanuje delavski razred v tistem krajiTbrezplačno; stroški za stanovanje se ne štejejo več v vrednost njegove delovne sile. Vsako znižanje produkcijskih stroškov delovne sile, tj. vsaka trajna pocenitev delav-čevih življenjskih potrebščin pa je ,,na osnovi železnih zakonov narodnogospodarske vede" enaka znižanju vrednosti delovne sile in zato je nazadnje posledica tega, da se skladno s tem zniževanjem vrednosti delovne sile zniža delovna mezda. Delovna mezda bi se tedaj znižala povprečno za prihranjeni povprečni znesek najemnine, to se pravi, delavec bi plačeval najemnino za svojo lastno hišo, toda ne v prejšnji obliki, tj. v denarju svojemu hišnemu posestniku, temveč z neplačanim delom tovarnarju, za katerega dela. Na ta način bi delavčevi prihranki, ki jih je vložil v svojo hišo, pač postali nekak kapital, toda ne za delavca, temveč za kapitalista, ki delavca zaposluje." (F. Engels, o stanovanjskem vprašanju, tr. 392, MEID, IV) Pri nas ni tovamarjev, ni kapitalistov kot družbenega razreda, ki bi imel v lastni pro-dukcijska sredstva. Je pa kapital, kot družbeni odnos, kot ,,gospodstvo nad nepla-čanim delom drugih", kot ,,gospodstvo" tistih in tistega dela družbe, ki ga delavski razred, navkljub nasprotnemu zatrjevanju Slobodana Dukiča, še ni podredil svojim interesom, ga še ni odpravil. Tudi zato, ker ga objektivno še ne more. Zato ker Slobodan Dukič izhaja iz napačne predpostavke, ki mu še pomisliti ne dovoljuje, da tak in ta družbe-ni odnos še obstaja in sicer ne kot ,,ostanek" ali celo ,,eksces", ampak družbeni značaj produkcije, misli, da je moč ,,stanovanjsko vprašanje" reševati in rešiti ločeno in neodvisno od družbenega značaja produkcije sploh, produkcije kot celote. Ne ve, da~ kakor se ,,stanovanjsko vprašanje" vzpostavlja šele z vzpostavljanjem kapitalistične blagovne produkcije - tako se z njenim razreševanjem razrešuje tudi samo. Slobodan Dukič pa ga ravno ukinja kot vprašanje kapitalistične blagovne produkcije in ga s tem, ko daje stanovanje delavcu v osebno last, naredi za privatno zadevo individua. Ponuja nam praktično rešitev ,,stanovanjskega vprašanja" in se pri tem obilno zgleduje po malomeščan-skem Proudhonu, ki bi rad ohranil star sistem, le da bi ga očistil njegovih ,,slabih strani." Edino od tod se mu lahko ,,davki" kažejo kot pomembno vprašanje, ki lahko vzpod-budi gradnjo stanovanj v delavčevi lasti. Pri tcm se seveda ne zaveda, da tudi ,,davčne olajšave" za tistc, ki bodo vlagali lastna srcdstva v gradnjo stanovanj, ne pomenijo rešitve, kaj šele za razreševanje ,,stanovanj-skega vprašanja" na nivoju celotne družbe. Davki so del ekvivalenta za vrednost delovne sile in se morajo delavcu sorazmemo z odtu-jevanjem vračati po drugi poti, z zviševanjem plače. Davčne olajšave so torej slaba utcha, kajti zgodi se lahko, če bo ta način gradnje postal splošen, da se bo sčasoma»davčnim olajšavam primerno , delavcem zmanjšala plača. Seveda ne absolutno, ampak relativno. Toda Slobodana Dukiča ne skrbita le ,,davčna in kreditna politika", katerih učinki na delavčevo plačo so sorodni, ampak tudi — prodaja stanovanj. V istem članku pravi': ,,V razvitih državah, na primer, delavec zamenja službo povprečno štirikrat in prav tolikoicrat stanovanje, ne glede na to, ali je njegov lastnik ali ne. Pri nas veljavna stano-vanjska politika pa ovira mobilnost delavca in njegovo selitev iz kraja v kraj, s tem pa tudi izbiro poklica." Slobodan Dukič je vsekakor zelo preme-ten in vc. da sprcminjajoče zahteve kapitala premetavajo množine delavccv zdaj sem zdaj tja. In ker to ve, si v razmerah, ko je večina delavcev lastnikov svojih stanovanj, postavija vprašanje, kako tc dclavce potem, ko jih je enkrat po proudhonovsko že privezal na domačo ognjišče, spet spraviti od tam, da bodo lahko služili spreminjajočim se zahte-vam kapitala. Kam zabredemo, če hočemo takq imenovana praktična vprašanja kakor stanovanjsko vprašanje reševati posebej, nam nihče lepše ne dokazuje kot Slobodan Dukič, ki nam najprej v nekaj vrsticah razlaga, kako je ,,streha nad glavo pridobljena z lastnimi prihranki, izjemna priložnost, da na stano-vanjskem področju krenemo naprej", da bi potem, ko se ga lotimo od blizu, začel v zadregi jecljati, kako pri ,,nas veljavna stano-vanjska politika ovira mobilnost delavca ..." In on ima rešitev najbrž že pri roki. Liberali-zacija prodaje in kupovanja lastnih, privatnih stanovanj - to je bržkone še en njegov recept. Da bo s tem število hišnih posestni-kov naraslo, da bo to področje družbene produkcije dejansko sprivatizirano, to dobrega meščana Slobodana Dukiča najbrž ne moti preveč. Šele tu postane dokončno očitno, da so protislovja, v katera pada, samo materializacija siceršnjih družbenih proti-slovij, ki se jih ne da odpraviti vsako zase in neodvisno od drugih. Slobodan Dukič nam ponuja rešitev, ki ,,sama isto vprašanje vedno znova obnavlja, ki torej ni nikakršna rešitev". Isto rešitev so predlagali že mnogi pred njim gospodje buržuji, kakor je bil g. Sax, ki ga med drugim kritizira tudi Engels v svojem spisu O stano-vanjskem vprašanju. Tudi g. Saxu se je problem prodaje delavčevih stanovanj kazal kot rešitev ,,stanovanjskega vprašanja". In kaj mu odgovarja Engels: ,,Posamezni delavec bi še kdaj utegnil prodati svojo hišico, ob kakem večjem štrajku ali splošni industrijski krizi pa bi nujno bile vse hiše štrajkajočih delavcev naprodaj in tedaj bi ne bilo kupcev za vse hiše ali pa bi jih prodali globoko pod ceno. Če bi pa bilo kupcev za vse, tedaj bi se očitno vsa velika stanovanjska reforma g. Saxa razblinila v nič in začeti bi morali zopet od kraja." (ib. 392) Slobodan Dukič se torej očitno vrti v krogu in sam sebi skače v usta. Ali pa želi morda trditi, da pri nas ne poznamo ,,indu-strijskih kriz"? Da smo odpravili kapitalisti-čen način proizvodnje, da si je delavec pri-svojil vsa življenjska in delovna sredstva? V nasp^otju s Slobodanom Dukičem Friedrich Engels, kakor tudi ostali klasiki marksizma, nikoli ni ne želel ne hotel dajati kakršnikoli socialnih receptov. V svojih spisih o ,,stanovanjskem vprašanju" je to tudi eksplicitno zapisal: ,,Kako torej rešiti stano-vanjsko vprašanje? V današnji družbi ga rešujejo prav tako, kakor se rešuje vsako drugo družbeno vprašanje: s postopnim ekonomskim izenačevanjem med povpra-ševanjem in ponudbo ter z rešitvijo, ki sama isto vprašanje vedno znova obnavlja, ki torej ni nikakršna rešitev. Kako bi socialna revolu-cija rešila to vprašanje, ni odvisno le od vsakokratnih razmer, temveč tudi od mnogih vprašanj, ki segajo dosti dlje; med temi je vprašanje, kako odpraviti nasprotje med mestom in deželo, eno najbolj bistvenih. Ker pa ni naša naloga, da bi delali utopične načrte o ureditvi bodoče družbe, je čisto nepotrebno, da bi se ob njih ustavljaii. Vendar pa ni dvoma, da je že danes v vclikih mestih dovolj stanovanjskih hiš, da bi lahko takoj odpravili vsako resnično ,,stanovanjsko stisko", če bi te hiše racionalno izkoristili. To pa je mogoče doseči lc z razlastitvijo dosedanjih lastnikov oziroma s tem, da bi naselili v njihovih hišah ljudi brez strche in delavce, ki stanujejo sedaj v prenatrpanih stanovanjih. Kakor hitro si bo proletariat osvojil politično oblast, bo tak ukrep, narekovan zaradi javne blaginje, prav tako Iahko izvesti, kakor lahko današnja država izvaja druge razlastitve in naselitve." (ib. 373-74) Kar zadeva ,,sklicevanje na Engelsa", je naša naloga, da študirajoč in razvijajoč revo-lucionarno teorijo delavskega razreda, študi-ramo klasike marksizma in naše izsledke postavljamo proti vsem tistim, ki imajo to teorijo za zastarel in neaktualen produkt 19. stoletja, ter na ta način teoretična stališča apljciramo v družbeno prakso, kar povezano med seboj pomeni - boj za delavsko samo-upravljanje! igor Bavčar ZMISP (nadaljevanje z druge strani) V četrtem tednu sem se preselil v drugo stavbo EDP v računovodski sektor - oddelek za ekonomske študije in analize. Tu sem se ukvarjal najprej s problematiko uvajanja novega kontnega plana v podjetje. Firma EDP je namreč nastala s fuzijo 14 samostojnih elektroproizvodnih in distribucijskih podjetij pred 3. leti in takrat je vodila vsaka firma svoje knjigovodstvo brez enotnega oz. predpisanega kontnega plana za vsa podjetja, kjer ima vlada kontrolo nad njimi in tako je začelo tudi podjetje EDP uvajati nov plan. Vendar zaradi obsežnosti sprememb in popolnoma drugačnega pojmovanja kontov kot v predhodni dobi ima EDP še sedaj veJike probleme z aktualiziranjem vseh podatkov. V letošnjem letu so uspeli zaključiti vse konte šele za leto 1977. Nato sem se seznanil s specialno metodo pri proračun oz. planu, ki se imenuje ,,zero-base budgeting". Bistvo te metode je v tem, da skuša čim bolj optimalno oceniti in določiti posamezne postavke proračuna in ovreči nepotrebne oz. manj koristne postavke. To metodo sedaj preizkušajo v EDP in moj sodelavec je imel nalogo, da čim bolj realno oceni vse probleme, ki nastajajo pri tem in prednosti te metode. Proti koncu tedna pa sem proučeval organizacijsko strukturo računovodstva in izmenjal mnenje o splošnih pogojih razvitosti in nerazvitosti Portugalske in tudi Jugoslavije ter moje sodelavce podrobno seznanil z našim sistemom samoupravljanja in družbene lastnine, za kar so pokazali veliko zanimanje. Zadnji, t. j. peti teden moje prakse, je minil v proizvodnem sektbrju in sicerv njegovem računovodskem delu. Ta oddelek se ukvarja z operativnim evidentiranjem nabave raznega blaga za elektrarne, vodi evidenco o dobaviteljih in ureja plačila tekočega vzdrževanja. Tako sem spremljal celoten proces nabave, ki se prične z naročilnico nekega proizvodnega obrata, sledi faktura dobavitelja, nato prevzemnica, nalog za nakazilo in samo plačilo. Vsaka faktura in plačilo se seveda knjižita v saldakontih. Naslednja stvar, ki sem jo proučeval, je bil celoten prikaz nekega tenderja za gradnjo hidroelektrarne, ki jo finacira Mednarodna banka za obnovo in razvoj. V razpisu je sodelovalo 20 mednarodnih podjetij, med njimi tudi eno jugoslovansko, vendar je bil najbolj konkurenčen s ceno in dobavnim rokom konzorcij portugalskih in francoskih podjetij. Velik del tenderja je bil posvečen ugotavljanju, kaj vse vsebuje ponujena cena. Tukaj so z računalnikom pregledali vse postavke, ki so bile sicer že prej predpisane v samem tenderju in tako ugotavljali, ali posamezni ponudnik res s tisto ceno misli tak , obseg sredstev in storitev, kot to predpostavlja EDP. Ostale postavke so bile tehnična in finančna sposobnost izvajalca, rok dobave oz. izgotovitve, dinamika gradnje in črpanje flnančnih sredstev, tehnični pogoji za prevzem, vzdrževanje naprav ipd. Komisija, ki je pregledovala ponudbe, se je na koncu odločila na osnovi gornjih kriterijev za zgoraj omenjeni konzorcij. S tem se je moja praksa v EDP končala. Naj še omenim, da so bili moji sodelavci kot tudi ostali Portugalci zelo prijazni z menoj, pripravljeni so mi bili pomagati in svetovati na vsakem koraku in so se trudili, da bi bilo moje bivanje na Portugalskem čim prijetnejše. Iz aktivnosti EIESEC-a je izstopal samo 4-dnevni izlet na Algarve, t. j. 300 km južno od Lizbone, drugače pa nas je bilo šest praktikanov prepuščenih samih sebi in svoji iznajdljivosti. BOJAN ROZMAH Vožarski pot 8 Ljubljanr OBVESTILO! Pisma uredništvu ne smejo presegati 7,5 strani (pol avtorske pole) !.!! ŠKUC Stari Trg 21 61000 Ljubljana NATEČAJ: Študentski kulturni center namerava med svojimi edicijami za leto 1980 iz-dati tudi antologiji poezije in proze mlade, še neuveljavljene generacije. Naše zahteve so poleg inventivnosti še najmanj za 5 strani poezije oziroma proze v novelistični dolžini. Prispevke v 3 tipkanih izvodih bomo sprejemali do 2. aprila 1980 na naslov: SKUC, Stari trg 21, 61000 Ljubljana Založniška komistja pri ŠKUC Založniška komisija pri ŠKUC-u vas prosi, da v svoji kulturni rubriki obja-vite naslednjo notico: Razglas! Založniška komisija pri ŠKUC-u raz-pisuje stalni natečaj za avtorska in pre-vodna dela s področja literarne in raznih drugih umetniških praks in te-orij, naravoslovja, tehnike, oziroma za dela z vseh področij, ki jih je mogoče izdati v obliki knjige. Dela pošiljajte na naslov ŠKUC, Stari trg 21, Ljubljana, v dveh izvodih s svojim polnim naslovom. Za objavo se vam že vnaprei zahval}u}emo\ Za komisijo: Andrej Drapal TRIBUNA ŠTUDENTSKI ČASOPIS IZDAJA - UK ZSMS LJUBLJANA Trg osvoboditve 1/11 - 86 Telefon: (061)21-280 Uredništvo: Franc Miložič - glavni urednik, Igor Bavčar - odgovorni urednik, Bojan Korsika - teorija, Rudi Podgornik - naravoslovje, Igor Žagar - kultura, Slavko Hozjan naravoslovje Nives Vidrih - lektorica, Mitja Maruško - prodaja.Mojca Dobnikar.tajnica Izdajateljski svet: Rudi Rizman, Primož Heinz. Mile Šetinc, Marjan Kunej (predsednik), Janez Topovšek, Samo Hribar, Tomaž Kraševec, Borut Eržen, Bojan Korsika, Branko Bratkovič, Franc Milošič, Igor Bavčar. Uradne ure so vsak delavnik od 10. do 13. ure v prostorih uredništva. Redni javni sestanki uredništva so vsak torek ob 17. uri. Celoletna naročnina za dijake m študente 50 din; za ostale 75 din; Poštnina plačana v gotovini. Rakopisov ne vračamo m pisem uredništvu ne honoriramo. Št. žiro računa 50101-678-47303 z obveznim pripisom za Tribuno! Tisk: tiskarna Ljudske pravicev Ljubljani. Priprava za tisk: BEP Dnevnik (Vesna Škrbec, Mišo Kotnik, Roman Rot Majda Kotnik. MarijaSokač, Veronika Vidrih. Niko Rebek, Vera Doboviiek, Ksenija Surk in Drago Pečenil Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421-1/70 z dne 22.01.1973."