AÑO XXXIV (28) Štev. (No.) 42
Spet po 40 letih
Mineva natančno štirideset let, odkar je komunistična Moskva prvič segla čez Zahodno Evropo na Iberijski polotok v Španijo. Leta 1935, na začetku tkim. osvobodilnih front in ponujene ro ke, taktike, s katero je rdeči Kremelj takrat poskušal zavladati nad Zahodno Evropo, se je z vso silo zagnal v Španijo, da bi potem skočil Evropi v hrbet. Takrat se je večina Evrope do španskega problema obnašala podobno, kakor se je pred nekaj tedni. Iz Pariza, Londona, skandinavskih držav je deževala materialna in moralna pmooč španskim marksistom, ki so se pod plaščem socializma hoteli utrditi v Španiji. Zdrave sile španskega civilnega prebivalstva in vojske so se moskovskemu načrtu u-prle. V treh letih krvave španske državljanske vojne je domačim in mednarodnim marksistom na španskih tleh odzvonilo. Španija se je rešila komunistične diktature in moralnega ter materialnega propada, ki je z njo v zvezi. Toda marksistični gverilci iz vse Evrope so se v španski državljanski vojni izurili za poznejše medvojne nastope proti lastnim narodom. Za špansko je bila najbolj krvava državljanska vojna v Evropi prav na naših slovenskih tleh in na ostalem prostoru jugoslovanske države. Povzročili so jo v Španiji izurjeni slovenski in drugi partijci.
Spričo zgoraj omenjenih izkušenj, ki jih je Evropa imela v svoji nedavm zgodovini s komunisti, je zato za zdravo mislečega opazovalca tem bolj neverjetno, da se je ista Evropa pred nekaj tedni zaletela proti Španiji, ko je bila tamkajšnja oblast prisiljena izpolniti zakon o smrtni kazni nad petimi gverilci, ker so letos v svojih zarotniških nastopih proti obstoječemu redu pobili dvanajst policijskih organov.
Naravnost smešen je bil nastop dela zahodnega sveta proti Španiji: petnajst držav, med njimi celoten Skupni evropski trg, je odpoklicalo svoje veleposlanike iz Madrida, dasi so morale njihove vlade vedeti, da jih bodo v nekaj dneh spet poslale nazaj. Toda o odpoklicih je obširno pisalo svetovno časopisje, medtem ko ni o poznejši vrnitvi teh veleposlanikov v Madrid črhnilo niti besedice.
Smešno se je obnašal tudi meksikan-ski predsednik Echeverría. Ker Mehiko nima diplomatskih odnosov s Španijo in zato ni mogel odpoklicati svojega poslanika, je za 24 ur ustavil poštne zveze s Španijo.
Še bolj smešne so bile komunistične države. Njihove vlade kot take so previdno molčale, ker pač v vseh komunističnih državah obstaja smrtna kazen in jo tudi na debelo izvršujejo. Oglasile pa so se njihove partije, med njimi tudi jugoslovanska. V sredo, 1. oktobra, je npr. Centralni komite jugoslovanske KP objavil v jugoslovanskem časopisju svojo protestno izjavo proti Španiji in jo ob-sul z obrabljenimi marksističnimi gesli o fašizmu, imperializmu, reakcionarstvu, itd. Ubogi slovenski in jugoslovanski partijci! Kaj vse počno, da bi pozornost domačega prebivalstva obrnili proč od svojega zločinskega pokola pred 30 leti slovenske narodne vojske in drugih protikomunističnih borcev, zločina, ki prav sedaj bije z vseh strani po njih!
Najbolj smešni pa so bili ZN, odn. njihovo tajništvo, špansko oblast so „prosili“, da bi prizanesla petim morilcem dvanajstih družinskih očetov, medtem ko se niti en glas ni doslej dvignil npr. v obrambo kamboškega prebivalstva, ki je v množicah umiralo na prisilnem izgonu iz mest na deželo ali v protest proti ukinitvi sleherne tiskovne svobode v Saigonu.
Toda španski predsednik Franco je za svet „fašist“ in še star povrhu, ne pa komunistični diktator. Teh se zmateria-lizirani zahodni svet boji in zato previdno molči nad njihovimi zločini. Težko je najti pravilno oceno dogajanj v Španiji v svetovnem tisku, še težje razsodne komentarje. Eden redkih je ameriški New York Times, ki je med drugim pravilno zapisal:
„Kaj se lahko naučimo iz španskega primera? In kako naj reagiramo?
BBLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
16. oktobra 1975
„DOMAČI ZDOMCI44 IN A JIII »EDA
NIČ KOLIKO SESTANKOV — ZAMAN
ünairei »akharov — Premio Nobel de la Paz
Por su “amor y su firme creencia en la inviolabilidad del ser humano, su lucha contra la violencia y la brutalidad, su valiente defensa de las libertades espirituales, su desinterés y sus firmes convicciones humanitarias”, según los fundadores del Comité del Premio Nobel, que lo distinguiera para el lauro del gran premio de la Paz 1975, nadie duda que la figura de la semana corresponde esta ve- a Andrei Dimitrievich Sakharov, hombre clave de la actual potencialidad bélica soviética y, a la vez, uno de los críticos más tenaces e inquebrantables de ia dictadura que aherroja al pueblo de su patria.
Testigo presencial de los horrores de la última guerra mundial, puso todo su saber al servicio de una causa que creía justa: desarrollar los conocimientos y armas nucleares soviéticas para balancear el poder mundial y asegurar así la paz. Pero, testigo igualmente presencial de las arbitrariedades y violaciones de los derechos humanos cometidos por el régimen, no tardó Sakharov en denunciar esa situación, atrayéndose la animadversión del gobierno moscovita.
De esa manera, su voluminosa producción científica comenzó a correr pareja con su producción literaria de denuncia y hondo contenido social. En su libro “Progreso pacífico, coexistencia y libertad”, que le valiera ser designado miembro del Comité Internacional de los Derechos Humanos, expuso sus ideas sobre la convivencia de las naciones y las personas en un clima de paz y tolerancia.
Primorshi huzarji
Težkoče, na katere vedno bolj pogosto naletuje jugoslovanski in slovenski komunistični režim, so tako raznovrstne, pa obenem tako resne, da bi jim še resna in nesebična vlada le težko bila
kos.	Ni se torej čuditi, če domači oblastniki nenehno ugotavljajo pojave tega ali drugega problema, pa vse ostane le pri ugotavljanju; do dejanj, vsaj pozitivnih dejanj kaj malokrat pride.
V	našem listu smo že večkrat pisali o problemu iztoka slovenske delovne sile v tujino. Zlasti zahodna Evropa se stalno okorišča s tem dotokom slovenske krvi. To pa v matični domovini povzroča praznino na delovnih mestih, praznina, ki se kaj hitro napolni z dotokom delovne sile iz južnih republik. Da to prinaša raznovrstne etnične, socialne in gospodarske probleme, ni treba še posebej praviti.
Vsaki šesti je „domači zdomec‘‘
V	avgustovskih številkah ljubljanskega „Dela“ je Niko Lapajne v treh nadaljevanjih pisal o tem problemu. Med drugim je prinesel sledeče ugotovitve, Statistike in številke:
„V naši republiki živi in dela od 100 do 140 tisoč delavk in delavcev iz drugih republik, kar pomeni, da je skoraj vsak šesti delavec v Sloveniji „domači zdomec“.
Po ugotovitvah republiškega zavoda za zaposlovanje se vsako leto pri nas zaposli 14 tisoč novih delavcev iz drugih republik, po najnovejših podatkih pa še precej več. Priseljevanje stalno narašča. Letos so samo od januarja do maja v Sloveniji na novo zaposlili nad 7 tisoč takih delavcev. Če se bo ta tok nadaljeval z isto hitrostjo, bo ob koncu leta v Sloveniji rekordno število na novo zaposlenih delavcev iz drugih republik, namreč 17 tisoč, kar pomeni, da bo vsak drugi ali tretji na novo zaposleni delavec tujec.
Za stalno ostaja v Sloveniji kakih 48% teh delavcev, ostali se po enem ali več letih vrnejo domov oziroma odidejo v tujino.
Zakaj prihajajo v Slovenijo delavci iz drugih republik?
Iz naslednjih razlogov:
•	v Sloveniji že več let primanjkuje delavcev, ki bi bili pripravljeni prijeti za vsako delo,
•	prirastek prebivalstva v Sloveniji je razmeroma nizek,
•	znaten odstotek naših ljudi se začasno izseljuje v tujino,
•	moderna preseljevalna mrzlica vpliva na preseljevanje delavcev znotraj in zunaj države,
Prva lekcija je, da so slavnostne izjave o nevmešavanju v notranje zadeve suverenih narodov prazne. Skoro vsaka država se čuti svobodno vmešati se v zadeve drugih. Bojijo se samo vojaškega ali gospodarskega protiudarca.
Lekcija številka dve pa je, da se levičarski režimi mnogo bolj vmešavajo v notranje zadeve desničarskih kakor o-bratno. Švedski socialistični predsednik sedaj pošilja denar španskim opozicio-nalnim skupinam, zagnal pa bi krik in vik, če bi npr. perzijski šah ali kdo drugi poskušal financirati protisocialistične akcije na Švedskem.
Naša prva reakcija mora biti priznati vsaki državi pravico do smrtne kazni nad morilci policijskih organov. Lahko smo proti smrtni kazni kot taki, toda le-ta tako uporabljena ni madež na obrambnem ščitu moderne civilizirane družbe.
Poleg tega pa moramo že prenehati označevati morilce z besednimi okraski “gverilcev”, “komandosov” ali “revolucionarjev”. človek, ki ubije drugega človeka v imenu neke ideologije, pa naj bo to baskovski separatizem ali marksizem ali katerokil -izem, je morilec...“
In politični umori, ki jih kjer- koli izvršujejo marksisti, so dobro premišljeni, zavestni in zahrbtni umori. Svobodna družba pa ima pravico do samoobrambe.
• slovensko gospodarstvo skuša napredovati bolj prek dotoka nove delovne sile kot prek modernizacije tehnologije.“
Vsekakor zanimive — in pretresljive — ugotovitve, ki si jih je upal zapisati Niko Lapajne. Vsaka posebej bi bila vredna podrobne analize, pa bi pri vseh prišli du istega zaključka: komunistični režim od svojega začetka pa doslej ni bil zmožen rešiti bistvenih socialnih in gospodarskih problemov. Ne le, da je dopustil odtok delavstva v tujino (v začetku da prikrije brezposelnost, nato pa kot velik vir deviz), marveč je nezmožen sedaj držati vsaj notranje ravnotežje. Kar se pa tiče pomanjkanja modernizacije tehnologije, je to pač le dokaz okostenele gospodarske mentalitete, ki prevladuje pri slovenskih (in jugoslovanskih) režimcih.
Ljubljanske* „ville miseria“
Dobro so nam še v spominu izjave in pisanja Edvarda Kardelja, ko je pred leti potoval po latinski Ameriki, in se „zgražal“ nad obstojem „favel“, „Vi-llas miserias“, ali kakor koli naj se že imenujejo barakarska naselja na področju latinskoameriških mest. Seveda je Kardelj pozabil pogledati se v domačem zrcalu. Kajti po člankarju v „Delu“, sedaj prav domači režim zelo skrbi stanovanjska stiska okoli Ljubljane, ki je posledica prej omenjenega naseljevanja južnih delavcev. Tu nekaj njegovih ugotovitev:
„Posebno v Ljubljani in okrog nje so začela rasti barakarska naselja. Po precej približnih podatkih živi v takšnih zasilnih bivališčih okoli 12 tisoč delavcev, če ne še precej več.
Eno največjih barakarskih naselij pri nas je v Tomačevem pri Ljubljani. Po ocenah domačinov stoji tu vsaj 100 večjih in manjših lesenih, pločevinastih in zidanih barak-hišic, v katerih živi kakih 200 do 300 družin in posameznikov ali okroglo 2.000 do 2.500 ljudi. Vodovodna baraka ob stranišču, baraka ob baraki, otroci in luže, nevarnost pred naraslo Savo, grozeča epidemija te ali one bolezni, to je tomačevska barakarska resničnost.“
Po tridesetih letih
Po teh ugotovitvah, ki so bile zapisane v uradnem partijskem glasilu, ne v kakih ekstremističnih opozicionalnih listih, vidimo, da se po tridesetih letih komunistični raj, za katerega vzpostavitev in obstoj so morali tisoči in tisoči žrtvovati življenje, nič ne loči od zaostalih držav tretjega sveta, v katerih pa kljub temu marksistični propagandisti pojejo slavo raznim komunističnim režimom, pa seveda skušajo enake režime vzpostaviti, prav tako za ceno tisočih žrtev.
Konference evropskih komunističnih strank ne ho
Brežnjev si je več kot eno let» prizadeval, da bi bila sklicana sedaj ali vsaj koncem tega leta konferenca evropskih komunističnih strank. Toda zaku lisna borba med Sovjeti in komunističnimi strankami satelitskih držav je bila stalna ovira sklicanja. Svoje poglede je imela predvsem komunistična partija Vzhodne Nemčije in tudi komunistične stranke Zapadne Evrope so se upirale. Položaj je postal tako kompliciran, da je sedaj dokončno odločeno, da konference komunističnih partij ne bo pred a-prilom 1976. Tedaj bo namreč 25. kongres sovjetske komunistične stranke in je Brežnjev upal, da bo na tem kongresu pokazal svoje uspehe, ki jih je dosegel v Helsinki in na konferenci komunističnih partij. Ker mu druga konferenca ni uspela, so opazovalci mnenja, da bo položaj Brežnjeva na 25. kongresu komunistične partije aprila prihodnjega leta, precej oslabljen.
Nenehno zgodovina Slovencev, ki živijo na narodnem ozemlju a izven matične države beleži, kako pogubno je delovanje sedanjega komunističnega režima v domovini za njih obstoj. Partija stalno kaže nezanimanje za vsako delo, za vsako skupino, ki ni direktno v njeno korist, ki se ne pokorava njenim u-kazom. In partijski ukazi so: poliitčno se potopiti v tujem morju, utoniti v tujih (seveda komunistični in socialistični) strankah. Narodni obstoj pač partijo ne briga.
Pred dnevi smo v Katoliškem Glasu iz Gorice brali zanimiv članek, ki ponovno opozarja na pogubno delovanje - partije in njenih pristašev med primorskimi rojaki. Takole opisuje:
Pred nekaj leti je Slovensko gledali-lišče iz Trsta imelo na programu enodejanko Slovenski huzarji. Prof. Mirko Mahnič je v njej na podlagi slovenskih ljudskih pesmi prikazal slovenske fante in može, kako so se v preteklosti pod raznimi tujimi vladarji borili za tuje interese zoper razne- sovražnike, borili so se, bili ranjeni, umirali so, pa niso vedeli za koga. Za cesarja, za Avstrijo, za Napoleona, za svoje domove, za vero? Borili so se pač in umirali, ker se Slovenec zmeraj rad bori in umira za tujce.
Le enkrat sem doživel, da so ljudje začutili, da se borijo zase, za svoj narod. Bilo je to v septembru 1943 po zlomu Italije. Takrat sem bil za župnika v Opatjem selu na Krasu. V tistih dneh po 8. septembru 1945 je bilo orožja na pretek. Italijanski vojaki, ki so se umikali iz Slovenije, so ga oddajali partizanom in drugim, da ga je le kdo hotel. Tudi v Opatjem selu je bilo orožja na pretek. V tistih dneh so bili vsi moški oboroženi. Pa sem jih gledal te- naše fante in može, kako so ponosni hodili po vasi in izjavljali: „Sedaj se bomo pa borili za nas, za Slovence“. Doživeli so trenutek, ko so vedeli, za koga se borijo.
Pota slovenskih partijcev
Toda od takrat je- preteklo več kot 30 let. V tem času je večina naših rojakov v zamejstvu znova zašla v hu-zarstvo. Začelo se je takoj po končani vojni s fratelančno politiko. Sad te politike se je pokazal leta 1948, ko je večina slovenskih komunistov na Pržaškem pristopila k Stalinu in obsodila Tita in Jugoslavijo. S tem so se že takrat odrekli idealom primorskega osvobodilnega boja.
Ko stopiš enkrat na zložno pot tujih interesov, se pač ne boš več vrnil, ker je povratek težak ali nemogoč. Zato so naši slovenski komunisti šli naprej po začeti poti. Tam okrog leta 1958 so razpustili vse svoje samostojne politične organizacije in se odločili, da bodo kot Slovenci le še folklorno ljudstvo z nekaj kulture, a brez narodne politične zavesti in vodstva. Vtopili so se v PCI, PSI in ANPI. Narava slovenskega huzarstva je znova zmagala. Posledice tega huzarstva so zmeraj bolj vidne, posebno še po zadnjih volitvah dne 15. junija.
PCI je s pomočjo PSI postala gospodar v vseh slovenskih občinah na Tržaškem in v dveh občinah na Goriškem. V rokah Slovenske skupnosti je ostala sa-
mo števerjanska občina. Vse te občine imajo sicer slovenske župane, ki trdijo, da jim je pri srcu slovenstvo. Kdor je poslušal njih nastope po ljubljanski in koprski televiziji, ne more o tem dvomiti. Tudi kdor bere Primorski dnevnik, se lahko uveri, da so to „veliki“ slovenski župani. Toda če pobrskaš pod površino, ugotoviš, da je njih slovenstvo folklora in sentimentalizem. Obstaja v skrbi za slovenske napise v občini, kar je sicer potrebna stvar: v skrbi za šole in pouk slovenščine, kar je hvalevredno; v podpiranju športnih in tudi nekaterih kulturnih dejavnosti, kar zopet ni slabo. Toda vsa ta dejavnost je, na žalost, usmerjena v podporo oblasti Italijanske komunistične partije in ne v učvrstitev slovenske narodne in politične zavesti. Da je v resnici tako, navajamo odlomek pisma nekaterih nabrežinskih partijcev. Prim. dnevniku dne 29. 8. Pišejo omenjeni partijci:
Pismo- nabrežinskih partijcev
„Po našem mnenju je zelo pozitivno, da ste mnogo in objektivno poročali o nedavnem prazniku socialističnega tiska (1’Avanti), ki ga je priredila krajevna sekcija PSI v Nabrežini. Temu prazniku, ki je dobro uspel, ste praviloma posvetili pet obširnih člankov (vsega skupaj 325 vrstic) in eno večjo sliko s primerno didaskalijo. Ko to ugotavljamo, Vam hočemo očitati, da ste skoraj popolnoma prezrli praznik komunistič-pega tiska (l’Unita in Delo), ki se je vršil v istem kraju od 18. do 20. julija in ki ga je priredila nabrežinska sekcija KPI. Tega praznika z bogatim kul-tvtrno-športnim sporedom (koncert domače godbe, nastop harmonikarjev Glasbene šole, nastop mladih slikarjev, slikarska razstava priznanih umetnikov, okrogla miza o vprašanjih mladine-, mednarodno srečanje treh moških odbojkarskih ekip, nastop svetovno znanega ruskega pevca Vladimira, govori poslanca škerka in občinskega svetovalca prof. Depangherja ter pokrajinskega svetovalca Markoviča, vsakove-černi ples s priznanimi ansambli) se je udeležila velika množica ljudi (večinoma Slovenci s tržaške okolice).“
Opij za slovenske ljudi
Pismo se komentira samo. Oba „praznika“ v Nabrežini sta bila namenjena Slovencem, a v podporo dveh italijanskih dnevnikov in s tem dveh italijanskih strank. Na obeh praznikih je bilo nekaj kulturnega programa za prah v oči. Glavno pa so bili politični govori, propaganda za dva italijanska dnevnika in seveda ples, ki naj osreči ubogo slovensko delavstvo.
To je sentimentalno in folklorno slovenstvo, ki naj čimprej uspava narodno zavest v slovenskih delavcih in v slovenski mladini. To je opij za naše slovenske ljudi. Tisti, ki imamo opravka z mladino na višjih srednjih šolah, moremo to dejstvo samo potrditi iz lastne izkušnje. Bolj so dijaki levo usmerjeni, manj so slovensko narodno zavedni. Značilna je v teh ozirih znana izjava dijaka na slovenskem liceju v Trstu.: Jaz sem. najprej komunist, potem šele Slovenec. Torej pristen slovenski huzar.	K. H.
SAHAROV - NOBELOV NAGRAJENEC
Sovjetski atomski fizik in oče sovjetske atomske bombe Andrej Saharov je dobil Nobelovo mirovno nagrado za 1975.
Kakor je znano, je Saharov danes vodilni kritik sovjetskega sistema, ki ga pa Kremelj zaradi njegovih zaslug za Rusijo doslej ni upal zapreti, odn. mu preprečiti njegovega delovanja.
Saharov je prvi Rus v zgodovini, ki je dobil Nobelovo mirovno nagrado. Švedski odbor za podeljevanje Nobelovih nagrad je ob podelitvi objavil, da je „Saharov neustrašen borec za mir med narodi“ in da „pravilno opozarja proti namišljeni odjugi med Vzhodom in Zahodom, ki temelji le rta pobožnih željah in iluzijah. Saharov se odločno bori ne samo proti zlorabi oblasti in kršitvi človeških pravic v vseh oblikah, temveč tudi za ostvaritev idealne države, ki,,na j bi bila zgrajena na načelih pravičnosti za vse.“ .
Švedski odbor za podeljevanje Nobelovih nagrad nadalje ugotavlja: „Saharov prepričljivo poudarja, da morejo samo neokrnjene človeške pravice biti varen temelj za resničen in dolgo trajajoč sistem mednarodnega sodelovanja.
Doslej se mu je, v težkih okoliščinah,
posrečilo že marsikje okrepiti spoštovanje za omenjene vrednote, v čemer so ga vsi prijatelji miru pripravljeni z vsemi močmi podpirati.“
Odbor zaključuje: „Saharovi osebni in hrabri napori za mir med narodi so močna pobuda vsem pravim borcem za svetovni mir.“
Saharov je ob novici o nagradi tujim časnikarjem v Moskvi brez strahu izjavil, da „upa, da bo ta nagrada velika opora v boju za človeške pravice v ZS SR.“ Ponovil je zahtevo po amnestiji za politične pripornike v ZSSR in izjavil, da namerava 10. decembra potovati v Stockholm po nagrado, „če mi bodo sovjetske oblasti dovolile.“
Zahodni diplomati v Moskvi smatrajo podelitev nagrade Saharovu za hud udarec Moskvi, ki se je zavzemala za podelitev te nagrade. finskemu predsedniku Kekkonenu.
Sovjetski tisk nagrade Saharovu prvi dan ni omenil, ko mu je pa partija dala potrebna navodila, pa je sprožil poplavo napadov na Saharova in na švedski, odbor. Opazovalci spominjajo na podobpe sovjetske napade na Solže-nicina, ,ko. je leta 1970 dobil Nobelovo nagrado, za literaturo.
ïz življenja in dogajanja v ArgentissE
V dveh smereh se je sukala pozornost argentinskega življenja v preteklem tednu, in v istih smereh bo potekal razvoj tudi v bodočih tednih. To dvoje si’edišč delovanja je nastop oboroženih sil proti gverili in pa notranji razvoj v peronizmu, zlasti kar se tiče verti-kalnosti in nadaljnega izvajanja oblasti s strani gospe predsednice.
Kar se tiče protigverilskih akcij, je vojska odločno nastopila na raznih področjih v notranjosti. Tako so po napadu v Formozi, o katerem smo poročali v zadnji številki, varnostni organi izvedli širpko ofenzivo v tej provinci in tudi v sosednjih. Zajeli so večje število pristašev prevratnega gibanja in jih nekaj tudi pobili v spopadih.
Najglobjo ofenzivo pa so izvedli v Tucumanu, kjer že dolge mesece traja boj proti gverili. Na tem področju lahko trdimo, da je gverilo doletel eden največjih porazov, kar jih je doživela v Argentini. Obširni teren, na katerem se je prevratnikom posrečilo ugnezditi se, je praktično iztrebljen. Veliko so jih zajeli v hudih bojih, v katerih je padlo več članov vojske. Prav tako pa je bilo pobitih tudi mnogo ekstremistov. V enem samem spopadu jih je padlo 14, med njimi oba glavna voditelja prevratnikov na tucumanskem terenu.
Na političnem polju pa se vse pričakovanje suče okoli praznovanja pero-
IB■■■■■■■■■■■■■■■aa■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■
nističnega dne 17. oktobra. Kljub temu, da je pokojni general Perón še za časa svojega vladanja izdal odlok, da se praznovanje, kadar pade na delovni dan, preloži na prvo nedeljo po tem datumu, je Glavna delavska konfederacija (CGT) napovedala za petek 17, splošno stavko od dvanajste ure dalje in zborovanje na majskem trgu.
Praznovanje 17. oktobra pa ima še drugo važnost kot le zunanji izraz pero-nistične oblasti nad delavsko množico. Ta dan bo manifestante nagovorila predsednica gospa Peronova, ki bo po daljšem dopustu zopet nastopila svoje predsedniške funkcije. O tem, ali bo njen povratek v vladno palačo le začasen ali dokončen, je tekla in še teče ostra, čeprav tiha debata. Ob tem se je peronizem znova razdelil v dva tabora: vertikalisti, ki zagovarjajo dokončen povratek predsednice1, in uporni, ki (odvisno od stopnje upornosti) zagovarjajo nove „počitnice“ gospe Peronove, ali celó predlagajo, naj odstopi, da bi nató kongres po ustavni poti določil predsednika, ki bo državo vodil do konca te ustavne dobe.
Enr in drugi bodo prisotni na majskem trgu, in bojijo 'se medsebojnih spopadov. Vendar bo verjetno tudi ta spor rešen na miren način. Kajti sile so, kot označujejo Opazovalci, precej enake in razkol ni nastal med raznimi
Rev. Jože Cvelbar, Z.DÁ	(3)
V spomin Jakobu Žaklju
Št. Jošt nad Vrhniko je dal zgled vsej Sloveniji z ustanovitvijo prve organizirane vaške Straže proti komunističnemu zločinstvu. Da se je mogla organizirati vaška straža, sta bila pripravljena v št. Joštu dva trdna pogoja: Bil je Jakob Žakelj — Jokl s svojimi brezkompromisnimi načeli, pripravljenostjo na vse žrtve —- tudi smrt — jeklenimi živci, neutrudno delavnostjo od osebe do osebe, ko mu nobena žrtev in nobeno razočaranje ni vzelo poguma ker je vedel, kaj hoče in bil prepričan o pravilnosti svoje poti... Na drugi strani je pa tudi zgodovinsko dejstvo, ki ga ne smemo in ne moremo tajiti: Noben Jokl, noben organizator ne bi uspel v Št. Joštu, ako ne bi našel pripravna tla za borbo proti komunizmu v dobrih idealnih načelnih kmečkih fantih in možeh, ki so bili prepričani, da komunizem ne bi nikdar prinesel nikomur prave svobode, pravice. Zato se mu moramo zoperstaviti in sprejeti borbo z njim.
Prišel je 17. julij 1942. Kot strela z jasnega je udarila med komuniste novica: šentjoški fantje in možje so zagrabili za orožje, da branijo svoje domove proti komunistom. Komunisti so takoj sklenili uničiti odpor. Bili so trdno prepričani, da ni sile, ki bi se mogla upirati komunistični premoči. Bili so tudi prepričani, da morajo takoj na tem prvem odpornem gibanju pokazati, kaj zmore komunistična sila in kako slaboten je odpor proti komunizmu. 24. julija — teden dni, ko so fantje in možje pokazali, da ne marajo komunistične
oblasti —r je prišlo ponoči nekaj sto komunističnih borcev. V št. Joštu je Vaško stražo sestavljalo 35 fantov in mož. Par sto komunistov ni bilo zmožnih uničiti 35 kmečkih fantov. . . Prva Vaška straža — prvi organiziran odpor proti komunističnemu nasilju v Sloveniji — je brez vsake rane — razen požganih poslopij — preživela komunistične napade in pokazala drugim ogroženim delom slovenske domovine, da je odpor proti komunizmu ne samo možen, ampak lahko tudi uspešen.
H gornjemu poročilu morda lahko dodam tole: Lansko leto (1974) je neki Svarun, če se pravilno spominjam psevdonima, v ljubljanskem listu začel pisati zgodovino Št. Jošta. Pisec se je bal ali pa ga je bilo sram podpisati se s pravim imenom. Ima pač strah pred popolno resnico. V opisu omenja tudi miting 19. aprila 1942. Priznava —- komunistični vodja na mitingu je to tajil —, da je bil miting pripravljen od komunistov z namenom, da vse nas prepriča o popolni zmagi OF kot edini zastopnici slovenskega naroda. Komuniste še sedaj boli, da so jim šentjoški fantje 24. julija 1942 pripravili sramotno „zmago“. Mene od konca junija do začetka septembra 1942 sploh ni bilo na Št. Joštu. A Svarun dolži Žaklja, vse duhovnike, ki smo bili kdaj v Št. Joštu, da smo bili krivi smrti 6 ljudi, ki so jih Lahi postrelili. Ko opisuje zgodovino št. Jošta, pa komunist ne upa p« veda ti vse resnice. Nič ne
Mednarodni teden
BRITANSKA OPOZICIONALNA STRANKA, ki je na svojem letnem zborovanju v Blackpoolu zavrgla „odprtje na levo,“ ki so ga propagirali nekateri mlajši člani stranke, da bi se začeli razgovarjati za morebitne povezave z laburisti na gotovih ravneh, je izglasovala resolucijo, v kateri poziva politične osebnosti sredinskih in desničarskih strank v Evropi, nai se združijo v skupen nastop proti socializmu. Strankin govornik za zunanie zadeve Reginald Maudling je izjavil, da se morajo sredinske in desničarske evropske stranke tako zediniti, da bodo kot skupina dobile večino v parlamentu zahodnoevropske skupnosti. Meudling je na zborovanju britanske konservativne stranke izjavil: „Socialisti v Evropi delajo in nastopajo skupno in enotno. Njihov načrt je ustvariti socialistično Evropo.“ Britanska konservativna stranka in zahodnoevropske sredinske in desničarske stranke naj se zato med seboj povežejo in začno odločpo ofenzivo proti, „nega- * V
vejami pefortistične stranke, pač pa je segel v notranjost teh vej-, tako da se zelo močni^-pojavi „upornosti“ kažejo celo na sindikalnem polju. Tu prednjači guverner province Buenos Aires, Vic-torio Calabro, mož ki je izšel iz kovinskega sindikata in zaradi čigar izjav, naperjenih proti gospe predsednici, je nastala v peronizmu huda polemika. Grozijo mu z disciplinskim sodiščem; pa tudi s federalno intervencijo v provinci Buenos Aires. Vendar je to zadnje bolj utopija, kajti sam notranji minister Dr. Benitez je pred kratkim izjavil, da vlada ne bo upoštevala nobenega zgolj političnega razloga za intervencije v provinci j ske vlade.
V zvezi s praznovanjem 17. oktobra pa se je sprožial še druga polemika. Gremialisti so zadnje tedne vztrajno trosili vesti o potrebi povišanja plač. Cene so sicer res od zadnje povišice neverjetno poskočile, in na mnogih sektorjih še vedno rastejo, vendar večina resnih opazovalcev meni, da bi vsakršna povišica plač v sedanjem stanju povzročila le nov inflacijski sunek. U-krepi za zvišanje življenjskega standarda morajo biti drugačne narave, ne pa enostavno zvišanje plač.
Tega se zaveda tudi sedanja gospodarska ekipa. Minister dr. Cafiero je nekajkrat zatrdil, da vlada nima namena, še več, je ostro proti vsakemu zvišanju plač. Vendar je vprašanje, če ne bo tu odločila politična, in ne gospodarska korist. Sindikalisti namreč imajo namen, naj bi vsakršno povišico, čeprav minimalno, oznanila predsednica z balkona vladne palače zbrani množici v petek 17. To bi utrdilo njeno priljubljenost, pa tudi položaje sindikalnih vodij. In to je ena glavnih skrbi pero-nističnega sindikalizma.
omenja, da so komunisti , v tej mali fari, ki ni štela niti 1.000 duš, postrelili brez vsake sodbe 123 ljudi, med temi je bilo okrog 80, fantov in mož, ki so bili vrnjeni in .so jih komunisti poklali in zmetali v skupni grob v Kočevskem Rogu.
Še tole malo pravzaprav nepomembno dejstvo, ki ga ne znam razložiti: V noči, ko so. komunisti, napadali v Št. Joštu Vaško stražo, ko je zadruga — društveni dom gorel, sta Anica in Pepca bežali iz gorečega doma proti župnišču sredi strelnega ognja. Fantje so streljali na obe, ker so — v temi — mislili, da se komunisti bližajo. Ko je Piskov Johan spoznal, kdo sta, so ustavili streljanje in obe sta prišli zdravi v župnišče. Drugo dejstvo iz iste noči: Ko je začelo fantom in možem v borbi proti komunistom primanjkovati streliva, so komunisti pobrali svoje mrtve in ranjene, pustili v pšenici komunistično zastavo in odšli osramočeni s prvim hudim porazom. Če bi vztrajali še pol ure, bi se fantje morali podati, ker bi jim popolnoma zmanjkalo streliva. Zakaj so komunisti odšli predčasno in tako ohranili življenje fantom in možem tisto noč? Samo Bog ve...
šentjoški fantje in možje in tisoči drugih so po končani zadnji vojni brez sodbe bili poklani, njihova trupla po-metana v skupni grob v Kočevskem Rogu, Teharjih in drugod. Tihi grobovi glasno vpijejo ne samo prijateljem, ampak tudi komunističnim morivcem o zločinstvu komunizma. Komunisti bi radi videli, da bi nihče ne- govoril o Kočevskem Rogu. Slepota mnogih na zmate-terializiranem Zapadu — pa naj bo v Ameriki ali kje drugje — želi, da bi bilo vse tiho, da bi nihče ne govoril, ne
„Enako mi je zopern burkež kot napuhnjenec. Ne bi ju imel za prijatelja.“
Francoski mislec Blaise Pascal (1623—1662)
tivnemu socializmu,“ je zaključil Meudling.
ČILSKI KOMUNISTIČNI BEGUNCI, ki so se po Allendejevem padcu ut maknili iz Čila in se naselili v komunistični Romuniji, so pred kratkim zbežali iz Romunije v Zahodni Berlin, ker jim je romunska vlada „okrnila svobodo.“ Skupina šteje 16 ljudi, ki jim romunski komunistični „raj“ ni všeč, dasi so ga v Čilu sami hoteli upeljati. Sedaj pa iščejo svobodo in zaščito v „kapitalističnem“ Zahodnem Berlinu.
AMERIŠKI ZUN. MINISTER KIS-SINGER bo obiskal rdečo Kitajsko od 19. do 23. oktobra, da bo pripravil tla za „morebitni Fordov obisk na Kitajskem konec letošnjega leta,“ poroča Reuter.
EGIPČASKI DIKTATOR SADAT je potrdil smrtno obsodbo dveh gverilcev, obtoženih poskusa zrušitve njegovega režima. Obsojenca sta z drugimi gverilci napadla aprila lanskega leta kairsko vojaško akdemijo ter je bilo pri napadu ubitih .11 ljudi, 27 pa ranjenih. Ker je Sadatov režim levičarski, nihče ne protestira proti tej smrtni obsodbi.
BRAZIL se je odločil poklicati severnoameriške in druge petrolejske družbe, da bodo „pod kontrolo Petrobrasa“, brazilske državne petrolejske družbe, iskale in črpale petrolej v državi. Predsedniku Geislu je uspelo pokopati 22-letno nacionalistično tradicijo, škodljivo Brazilu.
JAPONSKI CESAR HIROHITO je
s svojo ženo kot prvi japonski cesar v zgodovini obiskal ZDA. Izjavil je, da je bil japonski napad na ZDA v drugi svetovni vojni „tragični interludij“ in se izgovoril, da on „ni mogel drugače, kakor podpisati do podrobnosti od generalov pripravljeni načrt za napad na Pearl Harbor.“ Ker je bil takrat vrhovni poveljnik japonske vojske, povrhu pa še „božanstvo“, bi prav lahko odklonil svoj podpis, ugotavljajo komentatorji. Toda sedaj po 30 letih sta ZDA in Japonska najtrdnejša zaveznika na Tihem oceanu, z ogromno gospodarsko izmenjavo, ki predvsem koristi Japoncem, ta pa 'Washingtonu za obrambni zid pred komunistično kitajsko ekspanzijo na Daljnem vzhodu.
ŠE ODPOR V JUŽNEM VIETNA MU. Radio Hočiminh (Saigon) je v začetku oktobra sporočil, da v raznih pokrajinah v mekonški delti še obstajajo žarišča odpora proti Začasni revolucionarni vladi. Glede govoric o naraš-šajočem odporu v provinci Phu-Yen, pa je radijska postaja sporočila, da so pretirane, čeprav je nekaj primerov odpora, ki pa bo neusmiljeno razkrit in zatrt.
pisal o preteklih krivicah in zločinih. A zločini sami vpijejo. Tihi grobovi glasno tulijo. Znani ruski trpin, Solženi-cin, neustrašeni borec proti komunizmu je nekje zapisal tole misel: V Nemčiji so kaznovali svoje hudodelce, v Rusiji pa mirno hodijo, nihče jih ne kliče na odgovor. Ti in jaz pa lahko vprašava: Ali je na slovenski zemlji sedaj drugače? Zločinci mirno hodijo.
Vsak dan bivanja v tujini — kot življenje nerežimskih ljudi doma nas spominja, da se je 1945 zgodilo nekaj velikega, da so tisoči padli kot žrtve svojega prepričanja. Komunisti molče o teh žrtvah. Radi bi oprali kri z rok; saj je Kajn tudi tajil bratovo smrt. Marsičesa ne razumemo. Bog hodi tiho skozi čloevško zgodovino Krščansko je, da ne gojimo maščevanja: a mi ne smemo biti tiho, da bi z molkom postali sokrivi zločina. Ponosni moramo biti na one, ki so zaradi prepričanja izgubili življenje. Nikdar se ne smemo teh žrtev sramovati. Dolenc je v škofjeloških hribih zapisal (stran 183-187): „Takrat, ko so gonili ljudi trumoma v smrt, so mogli to storiti samo v trdnem prepričanju, da se jim zaradi tega ne bo treba nikdar in nikjer zagovarjati. O teh grozotah se ne bo smelo ne govoriti ne pisati.“ Potem pa doda: „Prišel bo čas, ko se bo tudi pri nas lahko javno ugotovilo, da so premnogi trpeli predvsem zaradi tega, ker so poznali resnico o komunizmu... Takrat bo zahtevala pravičnost, da se tudi tem mučencem, da vsaj skromno zadoščenje; ne zaradi mrtvih, saj ga ne potrebujejo, ampak zaradi poštenosti do zgodovine in zaradi poznejših rodov, ki se bodo iz zgodovine učili.“
(Konec)
KOROŠKA
Rekordno število dijakov je v tem šolskem letu vpisanih v Slovensko gimnazijo v Celovcu: 464 dijakinj in dijakov bo prvič preživelo vso šolsko leto v lastnem poslopju, 28 več kot lansko leto. Je tudi prirastek: 6,4 odstotka. Prvi razred bo obiskovalo 80 dijakinj in dijakov, razdeljeni so na tri paralelke. Poleg prvega pa imajo tri paralelke še tretji in četrti razred, ostali letniki pa imajo po dva paralelna razreda, vsega skupaj je torej 19 razredov, prav tako rekord. Prirastek preseneča tudi v drugem oziru: glede rojstev najmočnejši letniki so zdaj že pred izbiro poklica, oz. bodo v enem letu.
Jugoslavija zastopana na sestanku policijskih šefov
V Varšavi je bil nedavno sestanek zastopnikov šefov tajne policije Vzhodnih držav, kjer so razpravljali o neprestanih poiskusih prebega državljanov vzhodne Evrope v zahodne države. Namen sestanka je bil, da bi to preprečili. Za ta sestanek se je posebno zavzemala Vzhodna Nemčija in je na njem prvič bil prisoten eden od šefov jugoslovanske tajne policije. Ministrstvo državne varnosti Vzhodne Nemčije je namreč ugotovilo, da je večina kanalov za prebege organizirana preko Jugoslavije. Kljub razmeroma ostrim debatam je predstavnik jugoslovanske tajne policije končno pristal na to, da noben državljan Vzhodne Nemčije, Poljske, Madžarske in češkoslovaške ne bo dobil azila v Jugoslaviji in da bodo vsi begunci, ki bodo v Jugoslaviji prosili azil, vrnjeni državam Vzhodnega bloka.
Kdo je
premagal Japonsko
POLEMIKA RUSOV INi KITAJCEV
Vsak učenec v svobodnem svetu ve, ker mu v šoli povedo, da je Japonsko, 2. septembra 1945 podpisala brezpogojno kapitulacijo v vojni proti zaveznikom in s tem aktom je bila druga svetovna vojna „uradno“ končana v Aziji in na Tihem oceanu. Pred mesecem je minila ta obletnica dokaj neopaženo, le odmeta atomskih bomb na Hirošimo in Nagasaki (avgusta 1945) sta imela več odmeva v svetovnem tisku, ki je obenem pripomnil, da so s tem Amerikanci skraišali boje.
Toda na Kitajskem in v Sovjet-, : zvezi učenci in vsi ostali „občani“ dobe prav nasprotne „zgodovinske“ podatke. In sicer vsaka teh držav si lasti izključno zaslugo za zmago nad Japonsko in borb ameriških vojakov sploh ne omenja, kot da bi se ta država sploh ne borila proti Japoncem.
Bistvo polemike, ki se je ob tej priliki razvila v časopisju obeh komunističnih držav, ni zgodovinski pristop k zgodovini, za katerega je glavno zgodovinska resnica, ampak služba trenutnim političnim potrebam.
Kitajci so ob obletnici trdili, da „je kitajska protijaponska vojna potekala v popolni odsotnosti kakršnekoli zunanje pomoči in se je v celoti opirala samo na lastne sile“, pisali so tudi, da je bila Kitajska že zelo blizu zmage, ko so se vmešali zavezniki. Odločilno vlogo pri zmagi sta odigrali kitajska 8. in 4. armada, mimogrede pa so še omenili, da so pri osvobajanju Mandžurije pomagale tudi sovjetske čete.
V Sovjetski zvezi so seveda ostro reagirali nad takim pisanjem. Kitajcem očitajo lažnjivost od začetka do konca. Pravijo Sovjeti, da je Japonska bila avgusta 1945 še zelo močna in še posebej močna v Mandžuriji. Da je bilo temu tako, pa da imajo enako krivdo tako kuomintangovci (nacionalisti) kot pristaši Maoja. Prvi so večino sil rabili za blokado „posebnega rajona,“ ki je bil pod nadzorstvom kitajske partije, Mao pa je itak razvil doktrino: „Deset odstotkov sil za boj proti Japonski, dvajset za boj proti Kuomintangu, 70 odstotkov pa za lastno rast“. Prav zaradi tega je — po sovjetskem pisanju zgodovine — Sovjetski zvezi ostala naloga zlomiti Japonsko. „Medzunarodnaja žizn“ je zapisala: „Herojsko sovjetsko ljudstvo in njegove oborožene sile so dale odločilni prispevek k zlomu japonskega militarizma“. Po sovjetskem pisanju pa je bilo za komunistično Kitajsko odločilnega pomena tudi materialna pomoč in šolanje kitajskih častnikov ter inženii--ska dela v Mandžuriji. S to pomočjo so se kitajski komunisti usposobili za uspešno državljansko vojno s čangkajš-kom. Zato je zmaga kitajske revolucije v glavnem zasluga Sovjetske zveze.
25 MILIJONOV MRTVIH —- Od izuma avtomobila je to prevozno sredstvo modernega sveta povzročilo smrt 25 milijonov oseb. To število presega — po izjavah ameriškega strokovnjaka — vse umrle žrtve vseh vojska v tern stoletju.
s» 3glč>wcyiSg^
NOVA MAŠA V SLOVENSKI VASI
PRAZNIK, KI NAJ NIKOLI NE MINE
Z velikim veseljem smo rojaki iz Slovenske vasi in mnogi iz ostalih slovenskih srenj, zlasti iz San Justa in Ramos Mejie, dočakali prelepo sončno jutro nedelje 5. oktobra. Veselili se nismo samo sonca, ampak predvsem praznika nove maše misijonarja Petra Opeke.
Začetek tega praznika je bilo Petrovo posvečenje v lujanski baziliki v nedeljo 28. septembra. V polno cerkev ljudi, med njimi okoli 200 Slovencev je ob 7 zvečer stopil škof, ki ga je spremljalo več kot 20 duhovnikov in diakon Peter Opeka, ki je do evangelija ostal v prvi klopi, med svojo družino. Tako je bilo tudi vidno izraženo, da je duh ■ -nik „vzet izmed ljudi in je postavljen za ljudi, v tem kar se nanaša na Boga.“ Ko je bil poklican, je vstal in z glasnim „Tukaj sem“, izrazil pripravljenost, da odslej posveti vse svoje življenje bratom in sestram v duhovniški službi. Obred posvečenja je bil za vse navzoče izredno ganljiv. Večina je prvič prisostvovala takemu obredu in ker je bilo celotno posvečenje v domačem jeziku, ga je še toliko globje doživela. Potem, ko je škof, in za njim vsi duhovniki, v tišini položil roke na Petrovo glavo' in prosil naj pride nanj Sveti Duh, je glasno molil ‘ posvetilno molitev. V polni baziliki je vladala tišina, ki bi jo ob katerikoli drugi priliki zaman iskal. Na koncu maše se je Peter zahvalil Bogu, Mariji, škofu, domačim^n vsem, ki so ga podpirali na poti k duhovništvu in končal z mislijo iz telegrama, ki so mu ga poslali prijatelji iz Pariza: Naj današnji praznik nikoli ne mine! Ne zunanji praznik, ampak praznik Kristusove navzočnosti med nami. Mladi in starejši, vsi smo bili prevzeti in živo občutili to Kristusovo navzočnost.
V vasi sami, se je zunanja priprava na novo mašo začela v ponedeljek zvečer s pletenjem vencev, notranja priprava pa v sredo zvečer s tridnevno duhovno obnovo. Vse tri dneve so somaše-" vali trije duhovniki: novomašnik, Franc Buh, ki je-21. 9. priletel iz Madagaskarja in Rado Sušnik. Prvi večer je bil poudarek na spreobrnjenju: potrebni smo vsakdanjega spreobrnjenja k Bogu. češe kdo ima za pravičnega, ga Kristus ne more odrešiti, saj je sam rekel, da ni prišel iskat pravičnih ampak grešnike. Drugi večer je misijonar Fr. Buh govoril o duhovnem otroštvu. Kakor se otrok popolnoma prepusti očetovi ali materini roki, tako se moramo mi popolnoma zaupati božjemu vodstvu, saj Bog ve dosti bolje kot mi sami, kaj je za nas dobro in kaj ne. Tudi, ko mi Boga ne „vidimo“, ko mislimo, da je daleč od nas, nam je blizu in za nas skrbi. Tretji dan pa nam je novomašnik govoril o svoji poti do duhovništva. Zakaj je Kristus poklical prav njega? To je vprašanje, na katerega upa dobiti odgovor v nebeškem kraljestvu. Ni važno zakaj, važno je, da je slišal klic in na ta klic tudi odgovoril. Toda Peter ni čakal prekrižanih rok posebnega znamenja z neba. Iz življenjepisnih okoliščin je znal razbrati božji glas. Bil je star 17 let, ko se je s skupino mladih „misijonarjev“ po-
dal na pot med Indijance v Neuquen. Ko je s ponchom čez ramo palico v roki in križem na prsih obiskoval te uboge in zapostavljene ljudi, se je počutil kot prerok, ki pripravlja pot Gospodu. Podobno pot je napravil dve leti kasneje med Indijance na argentinskem severu. Najbolj pa je začutil božji klic, ko je dve leti živel med Malgaši, ko je gledal lakoto, revščino, izkoriščanje tega dobrega ljudstva.
Vse tri večere je bilo navzočih veliko število rojakov, iz dneva v dan več, zlasti mladine. Sodelovali so ne samo z lepim mladinskim petjem, ob spremljavi kitar, ampak tudi s prinašanjem darov, z branjem posebej pripravljenih prošenj za vse potrebe, zlasti pa je bil presenetljiv množičen pristop k svetemu obhajilu.
Po končani maši se; je vsak večer zvrstila kar cela procesija proti društvenemu domu, kjer so žene pletle vence, dekleta so jim podajala, fantje pa so pridno trgali vejice.
Tako se je hitro približala sobota, zadnji dan priprav na veliki praznik. Že dopoldan so prišli mladi, da so okrasili cerkev z venci, popoldne pa so s pomočjo nekaj mož olepšali še zunanjost cerkve. Proti večeru so se pod vodstvom g. Čampa in Šmalca zbrali strežniki in pripravili dvorano za skupni obed. Obenem je nekaj deklet delalo pušelce. Tako je bilo vse pripravljeno za nedeljo.
Že uro pred mašo se je začela zbirati množica in takoj je bilo jasno, da bo to nedeljo cerkev Marije Kraljice premajhna. Ob 9.45 se je procesijo začela pomikati iz prostorov Misijonskega zavoda proti cerkvi. Na čelu sprevoda so bili svatje, za njimi narodne noše, ministranti e, duhovniki. Sprevod so zaključevali dve novomašnikovi sestri ter novomašnik Peter spremljan od matere in očeta. Ko so slednji prišli do vhoda v cerkev je spregovorila sestra Lucija.
' Izrazila je veselje preproste družine, da je Bog enega izmed njih poklical v svojo službo. Nato je povabila sestro Cvetko, da mu izroči križ, ki naj mu bo v oporo v težavah in bridkostih, ki jih bo imel na življenjski poti. Za konec pa je prosila očeta in mater, da mu dasta svoj blagoslov. Takoj nato se je ob zvokih pesmi Novomašnik bod’ pozdravljen, ki so doneli po vsej cerkvi, sprevod pomaknil k oltarju. Po končani pesmi k Svetemu Duhu se je pričela sv. maša, . Pojeg novomašnika Petra sta bila bodoča tovariša pa Madagaskarju France Buh in Rado Sušnik. Somaševali so še trije;.argehlihski in štirje,Slovenski duhovniki med njimidiS^thrt-' slovenskih dušnih pastirjev v Argentini g. msgr. Anton Orehar. Po berilih, ki sta jih brala novomašnikova sestra in brat, je novomašni pridigar g. Buh prebral evangelij. V pridigi je predvsem poudaril odgovornost Kristusove skupnosti za duhovniške poklice. Med drugim je dejal -„Če je Peter danes duhovnik, ni "zato, ker bi bil boljši, vrednejši od svojih sovrstnikov, ampak zato ker ga nekje v Kristusovi Cerkvi božje ljudstvo potrebuje... Za vsak duhovniški poklic
SLOVENCI
ARGENTINI
BLED — V cerkvici na Blejskem otoku so zaključili koncertno sezono štirinajstih nastopov. Koncertni izbor je bil skrbno pripravljen: Publiki so se predstavili s svojimi koncerti Hubert Bergant, Oktet Gallus, Slovenski godalni kvartet, moški zbor T. A. Linhart iz Radovljice ter kot zadnji moški pevski zbor iz Krope.
LJUBLJANA — Turistična zveza Slovenije je izdala, financirala pa Gospodarska zbornica SR Slovenije, nov turistično-kulinarični zemljevid Sloveni-nije v 410.000 izvodih. Je to avtomobil ski zemljevid s kulturnimi zanimivostmi in kampingi, na hrbtni strani pa je Kulinarični zemljevid, ki v risbi nazorno prikazuje pokrajinske in krajevne narodne jedi in žlahtne kapljice.
CELJE — Na skupščino celjske izobraževalne skupnosti, ki je bila 23. septembra je morala priti tudi skupina dijakov pedagoškega šolskega centra, da bi se v praksi na kraju samem seznanila š samoupravljanjem. Toda dijakom bodo morali praktično uro 0 samoupravljanju verjetno ponoviti: Skupščine se je namreč udeležilo od 62 delegatov le 37 članov. Morda je to tudi zelo nazoren način pouka o samoupravljanju — sestanka se ne udeležiš, pa si uredil s samoupravljanjem, saj itak partijci vse vnaprej določijo...
ŠTORE — Štorska železarna je praznovala 130-letnico obstoja 14. septembra. Po drugi svetovni vojni je kot družbeno podjetje za petkrat povečalo svojo proizvodnjo in se uveljavilo tudi kot izvoznik: svoje produkte izvaža v 18 držav.
■ ŠOŠTANJ — Z dvomesečno zamudo se je pričela montaža Termoelektrarne Šoštanj IV. Nova elektrarna naj bi začela proizvajati električno energijo v jeseni 1977, njena moč bo 335 mega-wattov. Zamudo bodo skušali na kak način nadoknaditi, poslovni odbor elektrarne pa je tudi zahteval od posameznih dobaviteljev posebna jamstva proti kasnitvam, ker bi vse to močno vplivalo na začetek obratovanja nove elektrarne.
LJUBLJANA — Gradbeni delavci v podjetju SGP Grosuplje v svoji menzi na Dolenjski cesti odštejejo za malico i'S dinarje, za kosilo 11,5, za večerjo pa .5 dinarjev. Na jedilniku pa se zvrste naslednje jedi: za malico — pasulj (?), mineštre (?), makaronovo meso, ričet, fižolova solata in pol kranjske (klobase?). Kosilo: juha vsak dan, nato pa pasulj (?) z rebrci in jabolčnim zavitkom, kuhana govedina s krompirjem in solato ali pražen krompir s svinjsko pečenko in solato. Za večerjo pa skuhajo: joto, pljučka s krompirjem, piščančevo obaro, jetrca in makaronovo meso. . .
ŠMARJE PRI JELŠAH — Kozjansko, ki ga je lani razdejal potres, si le
Blagoslovitev srbske pravoslavne cerkve
Srbska krščanska pravoslavna skupnost „Sveti Sava“ v Argentini je v nedeljo 12. t. m. praznovala svoj praznik. Novo pravoslavno cerkev Sv. Save v Buenos Airesu v ulici Peru 1656, je tega dne blagoslovil ruski pravoslavni nadškof Aphanasie ob asistenci pravoslavnega prote Nicefora Solovieva. Med cerkvenim obredom je pel srbski pevski zbor. Blagoslovitvi cerkve je sledila otvoritev nove velike dvorane ob cerkvi, kjer se je zbralo nad 200 povabljenih gostov. Pozdravni govor je imel predsednik glavnega odbora indu-strijalec Budislav Vukojičič. V govoru se je zahvalil glavnima organizatorjema vseh priprav žarku Jelkiču in njegovi gospej dr. Tatjani Jelkič. Razvil se je lep družabni popoldan, kjer ni manjkalo sevdalink, srbskega kola, grških plesov in drugih privlačnih nastopov.
Načrte za novo cerkev in dvorano je napravil arh. Marjan Eiletz, pri gradnji cerkve in dvorane pa so sodelovali Slovenci gradbenik Jože škerbec, meta lurgičn o podjetje Remic in arh. Vladimir Mazi — vitraže.
Na otvoritveni slovesnosti je biio med povabljenimi gosti, poleg tistih ki so' sodelovali pri gradnji, več drugih Slovencev. Med srbskimi gosti je bil tudi zadnji poveljnik prvega planinskega polka v Škofji Loki, sedaj že 80-letni polkovnik Kočič z gospo, ki je Slovenka, doma iz Dravograda.
polagoma celi rane’. Pomoč, ki so jo zbrali v višini 210 milijonov dinarjev, je tudi že lani skopnela. Potreba je pa še velika. Iz solidarnostnih skladov so zgradili že sedem novih šol, dve pa še grade. A te nove’ šole so manjše, kot so bile prejšnje in imajo le 65% dosedanje kvadrature. Pa — pravijo —, da to ni nič, ker so dosti bolj — funkcionalno grajene in so celo tako projektirane, da bo moč brez spreminjanja organizirati celodnevno šolo... In pri vseh teh „velikih“ obnovah Kozjanskega, so komunisti primorani zapisati, da ima sedaj na tem potresnem ozemlju varno streho nad seboj le ■— 34% prebivalcev. Še vedno je odprto vprašanje pomoči zasebnemu pa tudi družbenem sektorju za obnovo kmetijskih objektov.
KOČEVJE — Kočevska Tekstilna bi rada producirala blago iz domačih surovin, da bi ne bila vezana na uvoz. Toda. . . pri sintetičnih vlaknih malon iz makedonske tovarne Ohis velja 35,60 dinarjev, uvoženi —- kvalitetnejši orlon iz Nemške zvezne republike le 30,50 dinarjev za kg; sintetična vlakna iz Vzhodne Nemčije so še cenejša, toda so precej slabše kakovosti. Celulozna vlakna iz Vzhodne Nemčije stanejo 17 din kg, domača, ki jih proizvaja banja,-luška tovarna Incel, pa 24 dinarjev; kakovost pa je približno ista. Pri izdelavi odej uporabljajo tudi velike količine traku za zarobljenje teh odej; uvažajo ga iz Zvezne nemške republike po 0,96 din meter-. V Jugoslaviji proizvaja enak trak samo tovarna Soča v Zrenjaninu, toda prodaja ga po 1,30 din meter. . . In tekstilna porabi letno 5 milijonov takega traku, v Soči pa letno izdelajo le 2 milijona tega traku.
Umrli so od 16. 9. do 22. 9. 1975:
LJUBLJANA — Lucija Mahkovec, Vera Šorli, usl.; Ludvik Jezeršek; Marija Luznar; Ivana Kralj r. Vaupotič; Marjan Šorli, ing. arch., prvi predsednik Urbanističnega društva Slovenije; Rozalija Vidic r. Mesojedec; Antonija Vrankar r. Sršen, 89; Janez Zupan; Marija Arnšek r. Železnik; Angela Skodlar; Metka Rehar r. Rechbauer, 61; Ana Čadež r. Bohonc; Frančiška Marinšek r. Bonča, 83; Reli Dular r. Grum; Marija Zupančič r. Ogrine; Terezija Rigler, 86; Jože Dolenc, žel. up.; Franja Šimenc r. Klepej, 88; Julijana Kren r. Jakše.
RAZNI KRAJI — Ivan Pirc, up., Kamnik; Ani Hrovat r. Lorber, 80, Domžale; Iva Colarič r. Podobnik, Črnuče; Branko Tominšek, up., borec za sev. mejo, Celje; Rudolf Markolčič, up. pismonoša, Lož; Julka Mrzel r. Pod-hobšek, Šmartno pri Litiji; Olga Mlakar r Papler, Zg. Kašelj; Terezija Vozel, Podsmreka; Alojz Jazbinšek, up. usl. celjskih zaporov, Celje; Tone Bogataj, up. Hoče; Marjeta Tonja r. Smo-vec, 94, Sv. Duh pri Stari Loki; ing. Primož Simonič, Škofja Loka; Cecilija Primar, Zalog; Jožko Likozar, b. trg'’ vec, Kranj; Ivana Janežič, Više vek; Janez Ovijač. up., Vodice; Josip Kuštrin, up. učit. glasbe, Podmelec; Jože Gullin, Maribor; Ludvik Vidmar,, up. trgovec, Slovenske Konj ice.
SLO	V	E	N	C 1
P O VENEZUELA	s	V	E	T U
Življenje rojakov v Venezueli je kar razgibano. V Caracasu imajo svojo mašo vsako nedeljo (razen prve), v cerkvi sv. Kajetana. Na prvo nedeljo pa se k slovenski maši zberejo rojaki iz Va-lencije, za katere je to edini stik s slovenskim duhovnikom.
Kar se tiče društvenega življenja, je imelo društvo Sv. Cirila in Metoda pred meseci svoj redni občni zbor. Izvoljen je bil nov odbor, ki mu predseduje Amon Mirko. Novi odbor je poživil delo. društva, poiskal novih članov in organiziral več zabavnih večerov.
Venezuelski rojaki so pripravljali tudi birmo za nedeljo 21. septembra. Bir-moval naj bi ljubljanski škof dr. Lenič, pa je zbolel in zato ni mogel potovati v Caracas. Birma je bila zato preložena na poznejši čas, in bo treba tudi poiskati drugega birmovalca.
V nedeljo 26. oktobra pa bodo venezuelski rojaki šli na vsakoletno romanje v svetišče Nuestra Sra. del Carmen v La Victoria. Po pobožnosti v cerkvi bo v župnijski dvorani skupen pomenek in kosilo, ki ga bodo pripravili rojaki iz Valencije.
Tudi osebnih novic ne manjka. Poročila sta se v Acarigua gdč. Grad Milena z Julijem Mazza. Prav tako se je oženil inž. Miha Ilija.
Omenimo še, venezuelske rojake povezuje tudi tiskana beseda. Na šapiro-graf razmnoženi list „Življenje“, ki ga urejuje dušni pastir g. Janez Grilc, pri-lično obiskuje slovenske družine ter jim govori o božji besedi, pa o dogodkih med njimi in še o kakem, za slovenski narod važnem, dogodku.
BUENOS AIRES Osebne novice
. Dne 11. okt. sta se v slovenski cerkvi Marije Pomagaj poročila Leopold Golob in Nevenka Vidmar. Priči sta bili ženinova mama ga. Ivanka Golob in nevestin stric g. Jože Vidmar. Poročne obrede je med sv. mašo opravil delegat msgr. Anton Orehar.
Krst. V slovenski cerkvi Marije Pomagaj ista bila krščena dvojčka Damijan in Valentin Markeiž, sincVa lic. Francija in ge. lic. Crilstine Daonor r.oj. Saa-veldra. Botri Damijanu so bili ga- Majda Hočevar in g- Luis L- Banchero, Valentinu pa gdč. Helena Hočevar in g. Santiago Russiny,ol. Krtil je g. M. Bečan. Srečnim ¡staršem naše čestitke.
Umrla je gospa Barbara Slavič iz
Caserosa pri Buenos Airesu. Po dolgi in težki bolezni, ki jo je potrpežljivo prenašala, je' prenehalo biti njeno dobro srce dne 8. oktobra t. 1. Rajna gospa je bila delovna in požrtvovalna članica Slovenskega doma v San Martinu ter je bila do še pred kratkim aktivna odbornica Lige Žena-Mati v San Martinu. Posebno živahno in velikodušno je sodelovala pri raznih dobrodelnih a1 j ah. — Ko se je razširila novica o njeni smrti, so prihiteli rojaki in rojakinje z vseh strani, zlasti mnogo iz San Martina —, da jo pokrope in izrazijo domačim sožalje. Članice Lige so ob krsti zmolile žalostni de'l rožnega venca. Pogreb je bil dne 9. oktobra na pokopališče v San Martinu. V cerkvi v Caseros je bila najprej pogrebna sv. maša, ki jo je opravil tamošnji župnik, nato pa je pogrebni sprevod vodil in rajnico pokopal msgr. Anton Orehar, ki se je od
nje ob svežem grobu z govorom poslovil. V imenu Lige Žena-Mati pa se je poslovila od rajne članice gospa Lina Ma čičeva, ki je usula v grob slovensko prst, prineseno z Dolenjske, od koder je bi rajna gospa doma.
Dobri Bog naj nakloni rajni večn' pokoj, vsem domačim pa izražamo globoko sožalje.
SESTANEK ZAUPNIKOV SKD - SLS
V soboto 11. t. meseca je bil v Slovenski hiši sestanek zaupniškega zbora SKD-SLS v Buenos Airesu. Vodil ga je predsednik Poverjeništva SKD-SLS za Argentino. Obširno poročilo je podal načelnik stranke g. Miloš Stare. Najprej je povedal, da so bile v stranki v zadnjih dveh mesecih izvedene volitve in da so bili na izpraznjena mesta izvoljeni trije novi člani načelstva: gg. Oberžan Stanko, Schiffrer Marjan ih Jože Vidmar. Nato je opisal delovanje stranke na vseh kontinentih. Temu je sledilo poročilo o delu Narodnega odbora za Slovenijo. Nato je prikazal razmere v Sloveniji, med Slovenci na Koroškem in slovenskem Primorju in odnos matične domovine do narodnih manjšin v Avstriji in Italiji. Končno pa je podrobno prikazal stanje v politični emigraciji v svetu. G. Fajdiga je izpopolnil načelnikova izvajanja s poročilom o seji članov načelstva v Clevelandu, katere se je udeležil koncem avgusta in so bili navzoči člani načelstva iz Toronta in Clevelanda. Poročal je tudi o uspelem enotedenskem tečaju v začetku letošnjega šolskega leta, katerega se je udelež valo povprečno 50 mladih fantov m deklet. Navzoči zaupniki so bili mne nja, da naj bi bili sestanki zaupnikov pogostejši.
je na splošno odgovorno vse božje ljudstvo širom sveta... Med nami je vsaka skupina strogo odgovorna za tiste, ki jih morda Bog kliče. Prav nihče se ne more ' izogniti tej odgovornosti. . Duhovnik je sin krščanske skupnosti, ki ga je s svojim življenjem, s svojo molitvijo izprosila od Boga, ga takorekoč rodila... Ne pustite ga samega. Samota je kakor rak, počasi in zavratno ubija. Samota sicer ni v razdalji, samota je v pozabi...“ Na koncu je rekel še tri besede Petru samemu:
„Ostani kakršen si... vesel, odkrit plemenit, poln ognja, vedno pripravljen za vse dobro... Bodi mož molitve... Bodi Marijin otrok... Kakor je ona u mrla in vstala z Jezusom, bo tudi tebi stala ob strani ob smrtni uri, ter te končno ob vstajenju popeljala v večno živ ljenje.“
V	nadaljevanju maše sta izstopala prdvsem dva trenutka: najprej, ko so somaševalci in vsa cerkev prijeti, z roko zapeli Oče naš in ko je novomašnik šel med domače in jim s stiskom roke želel Kristusovega miru. Namesto običajnega blagoslova je podelil papeški blagoslov, in z razdelitvijo spominskih podobic je bila zaključena služba božja.
Ko smo po končanem fotografiranju vstopili v obedno dvorano, je vsakemu najprej padel v oči napis nad glavno mizo: „Vsak človek je moj brat.“ To n: !e novomašnikovo geslo, amnak stavek ki . ga mora vsak kristjan uresničevat1 iz dneva v dan, če je pravi Kristusov učenec. To misel je poudaril tudi g. France Buh, ki je kot novomašni pridigar pri obedu prvi spregovoril. Za njim je govoril g. Franc Sodja, ki se je zahvalil družini, da je dala svojega sina Cerkvi, Misijonski družbi, zapuščenim in izkoriščanim Malgašem. Potem so spregovorili še msgr. Anton Orehar, g. Filip Žakelj, g. Jelenc, ki je naredil podstavek za novomašni križ v obliki malgaškega otoka v imenu sorodnikov, nato župnik g. Andrej Prebil, v imenu sošolcev g. Rado Sušnik in kot Petrova bivša učiteljica v slovenski šoli ga. Zdenka Janova.
Predno Smo šli v cerkev k petim litanijam, se je novomašnik Peter zahvalil vsem navzočim in vsem, ki so ga podpirali na poti k duhovništvu, in ko je prosil za aplavz v zahvalo pevcem in tistim, ki so pripravili tako lep obed, se je po dvorani razleglo navdušeno ploskanje.
Po litanijah je bila v dvorano povabljena vaška mladina, ki se je v zelo velikem številu odzvala temu povabilu, kar zopet priča, da mladina želi in išče stika z duhovnikom, če jo le ta razume in se ji zna približati.
V	.veselem in sproščenem vzdušju se je mladina zadržala v pogovoru z no-mašnikom. S tem je bila zunanja slovesnost končana.
Prepričani smo, da bo Petrov zgled utrdil v njihovem sklepu tiste, ki so se odločili slediti Kristusu po poti duhovništva, pritegnil na to pot še druge mlade fante, ki iščejo svoje mesto v svetu, nas vse pa spominjal na Kristusovo vodilno misel ki jo je novomašnik izrazil v svojem geslu: „Vsak človek je moj brat.“
USPELI NASTOP „BUENOSAIREŠKE-GA SLOVENSKEGA OKTETA“
Pred štirinajstimi dnevi je „Bue-nosaireški slovenski oktet“ nastopal v mestu Chivilicoy s koncertom slovenskih pesmi.
Koncert je organiziral krajevni Provincialni konzervatorij „Alberto Wiliams“. Nastop pa se je vršil v soboto
27.	septembra v dvorani „Agrupación Artística Chivilicoy“, kjer so oktetovci peli v narodnih nošah. Lahko omenimo, da so pod okriljem iste ustanove, tudi nastopali ne dolgo časa tega, bariloška „Camerata“ in znani pianist Manuel Rego.
Oktet je tokrat izvedel program 24 pesmi, od katerih je bilo 18 slovenskih. Pesmi, po večini narodne, so bile izbrane po najbolj izstopajočih narečnih skupinah, z namenom, da bi jasno ponazorile njihovo značilnost v stopnjevalni se razlikosti ritma in melodije. Za to priliko je oktet moral naštudirati tudi nekaj novih pesmi, ki jih pred našo publiko še ni pel.
Otvoril je večer oktet sam s kratkim predstavnim govorom. Z njim pa je tudi predložil poslušalcem namen izbranega programa in na kratko orisal etnični in zgodovinski položaj Slovenije.
Njihov nastop sta oznanjala krajevni dnevnik „La Razón“ z objavo slike oktetovcev in „Radio Chivilcoy.“ Ta je v ponedeljek po koncertu izvedel program, posvečen slovenski pesmi z intervjujem okteta.
4.	oktobra pa je „La Razón“ objavil oceno koncerta in med drugim napisal: „Osem odličnih glasov je z odgovornostjo prikazalo zborovsko integracijo in korektno vokalno disciplino. . . interpretacije so prevzele navdušeno publiko, ki je vsakikrat nagradila oktetovo delo z aplavzom.“
Kampanja „Sloge“ za varnost — Nesreče prt športu
V tem drugem delu razglabljanja o vzrokih športnih nesreč bomo govoril' o človeških vzrokih, ki tako pogosou zapeljejo v nevarnost 'pri športnem udejstvovanju.
Pomanjkanje treninga in vaje. To je značilno za ljudi, ki so že prenehali z rednim treningom ali ki redno ne trenirajo. Kadar prirede nogometne tekme med debelimi in suhimi, poročenimi in samci. Človek, ki nima vaje, ne more pravilno oceniti brzine. Prav tako ne more obvladati smeri gibanja niti sile, ki jo mora zanj uporabljati. Brez primerne vaje ne zna pravilno pasti, tudi se ne more nasprotniku ogniti.
Prehod v največji napor brez ogrevanja. Mišice potrebujejo več krvi in kisika za večji napor, torej se mora povečati delo srca. To se doseže s postopnim ogrevanjem. Če preidemo iz počitka v intenziven napor brez ogrevanja, ima to lahko za posledico razne prete-ge ali tudi pretrganje mišic.
Telesne napake. So recimo slab vid, slabo razločevanje barv, pomanjkanje zmožnosti za ocenjevanje razdalje, brzine, terena; slabost srca, pomanjkanje reakcije o pravem času.
Psihične napake, človek, ki nikakor ne more premagati strahu, se ne bi smel udeleževati prenevarnih tekmovanj. Prav tako ni vsak šport za one, ki ne znajo obvladati svojih čustev. Mnogi, ki se boje, se zatekajo k mamilom, recimo k alkoholu. Posledica je pomanjkanje av-tokontrole, ki prinaša nesrečo športniku samemu ali sotekmovalcu. Mamilo omeji možganske zavore in zavest nevarnosti, torej tudi zavest za ugotovitev meje, do katere lahko gremo.
Pomanjkanje znanja. Mnogo nesreč je že povzročilo neznanje športnikov in nepripravljenih voditeljev. Za dobro iz-v 'bo vaj je treba razviti pravilno tehniko. Zato so vaje, na primer skoki v vodo, preskoki, vaje na orodju, smuški skeki tako lepe. Vendar brez vztrajnega 'ga pod vodstvom i kušenega vodi-t. tega ni g -č ’ seči.
Nesreče mirc.di gladilcev. Včasih se zgodi nesreča, če .dolci prekoračijo avtomobilsko cestišče rl m mu preveč približajo. Mnogokrat : c’ ». to z dobro organizacijo prehreč ' . Nekaj podobne-
ga se lahko zgodi piri metih kopja, krogle in kladiva. Organizatorjimorajo misliti, kje naj bodo gledalci in kje tekmovalci. Predvsem morajo skrbno nadzorovati gibanje na tekmovalnem prostoru.
Druga stvar je nasilje gledalcev, ki recimo mečejo na igralce različne trde in nevarne predmete. Sploh je nasilje danes množičen pojav tudi izven športnih igrišč, na poti domov ali drugod. Edino zares uspešno sredstvo za preprečevanje takih nesreč je vzgoja za spoznanje človeških vrednot, za spoštovanje človeka, za čimboljsko komunikacijo' src; iz tega samo po sebi pride spoštovanje reda in discipline.
Pomanjkanje vzgoje. Športniki, ki se za zmago zatekajo k nasilju, niso več športniki, saj ne znajo niti zmagati niti izgubiti; kvarijo nekaj, kar je pri športu osnovnega, to je plemenito igro. Zakaj ne bi pri nas začeli nagrajevati tudi onih, ki so najbolj viteško, najlepše tekmovali.
Športnik bi moral čutiti s sotekmovalcem, tudi če je v nasprotni ekipi. Že v naprej mora biti odločen namenoma nikogar poškodovati. Neprestano naj ga vodi misel, da je za sočloveka neprestano odgovoren.
Kratek povzetek
1.	Za vsako starostno dobo so primerne vaje in igre, torej moramo z leti nekatere opustiti.
2.	če imam kakšno telesno napako, npr. slab vid, me ta pri športu omejuje. Izbrati moram samo take vaje, ki mi kljub napaki niso nevarne.
3.	Nikdar ne bom razvil maksimalnega telesnega napora niti ne bom tekmoval brez ogrevanja.
4.	Pri športu ne morem doseči uspe hov, če ne treniram redno in vztrajno. Le z neprestano vajo bom dosegel tuc varnost pri športu.
o.	Nikdar se zaradi zmage ne bom zatekel k mamilom, recimo alkoholu.
6.	šport je eno izmed sredstev za sa-movzgojo. Nikdar, tudi če tekmo izgubim, se ne bom zatekel k nasilju. Moje prvo vodilo je: plemenita igra. Spoštovati hočem pravila in se svobodno podrediti redu v obleki in na igriščih.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Otroci članov ZS imajo prednost za vpis v počitniško kolonijo v Cordobi Ta prednost velja do 31. oktobra.
Upravni svet Zedinjene Slovenije naproša vse člane društva, da bi prispevali kot izredni prispevek letošnjega
29. OKTOBER SLOVENSKI NARODNI PRAVNIK IN
DAN SLOVENSKE ZASTAVE
Proslava 25. t. m. v SLOVENSKI HIŠI pod geslom:
„Z nami okrog sveta“
Ob 30-letnici
slovenske politične emigracije
ob 19: sv. maša v cerkvi Marije Pomagaj
za vse žrtve vojne in komunistične revolucije.
oib 20: v dvorani spominska prireditev:
1)	podrav predsednika Pripravljalnega odbora Pavla Fajdige;
2)	beseda mladih: Tomaž Rant, predsednik SFZ;
3)	slavnostni govor: Miloš Stare, predsednik NO za Slovenijo;
4)	„Z nami okrog sveta“ — ob 30-letnici slovenske politične emigracije (besedilo: dr. Tine Debeljak; režija: Maks Borštnik; scena: Frido Beznik).
ob 21: slavnostna večerja.	Pripravljalni odbor
leta 100.— novih pesov. Pričakuje^ da bodo vsi člani razumeli in po svojih močeh skušali pomagati društvu pri sedanjem težkem finančnem položaju.
Slovenska radijska oddaja je Vsake nedeljo ob 19,05 uri na radio Antártida.
SKAD sporoča, da bo 26. okt. izlet
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
LUK/
v Parque Pereyra. Zbrali se bomo pod uro v „halu“ na kolodvoru Constitución ob 8 zjutraj.
Slovenska vokalna skupina „Karantanija“, ki jo vodi ga. Marija Fink-Geržiničeva, bo pela v nedeljo, 26. oktobra, na programu ‘i® día del Señor” po TV Canal 11. V
áO
O B V E a T L A
NEDELJA, 19. oktobra 1975:
V	Slovenski hiši ob 16 centralna misijonska proslava ph priliki svetovne misijonske nedelje.
V	Slov. domu v Carapachayu po sv.
maši skuipno kosilo „asado.“
SOBOTA, 25. oktobra 1975:
V	Slovenski hiši proslava narodnega praznika 29. oktobra in dneva slovenske zastave.
POIZVEDBA
Svojci iz domovine želijo zvedeti sedanji naslov rojaka g. KOVz ČA IVANA, doma iz Laškega (Slovenija), ki
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
je prišel v Argentino leta 1948. in živel v Miramaru. Pred nekaj leti so sorodniki izgubili zvezo z njim. Kdor bi ved. ' za njegov naslov, naj ga sporoči uprav' Svoboune Slovenije ali na naslov Ovčjak Maks, Zguasini 1141, Las Heras, Men-doza.
SAN MARTIN Lepo uspela tombola
V nedeljo 5. oktobra je sanmartin-ska tombola zopet privabila zelo veliko število rojakov, ki so prihiteli z vseh strani na to zabavno in napeto igro. Klicanje številk je začel ob 16. Lojze Rezelj. Napetost je dosegla svoj višek ob pričakovanju prvega tombolskega dobitka, ki je bil dragocen stereo kombi-nado. Tega je zadel Rudi Bras iz Cas-telarja. Po končani tomboli so se rojaki še dolgo zadržali v medsebojnih razgovorih, mladina pa je tudi zaplesala.
Burnu UBIS
Editor responsable: Miloš Stan-. Director: Tone Mizerit Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. F. 69-9503 Argentina
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
k ÊÛ g gg « “g *8	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5T7K
	TARIFA REDUCID/ Concesión N’ 382*
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.233.341	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 440.— (44.000), pri pošiljanju po pošti $ 460.—	(46.000) ;
ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.
Talleres Gráfico® Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213.
PRAZNOVANJE 29- OKTOBRA
Pripravljalni odbor obvešča vse tiste, ki se želijo udeležiti slavnostne večerje v soboto 25. oktobra, da lahko kupijo vstopnice na sledečih krajih: Slovenska hiša, Slovenski dom v Beraza-tegu (g. Vidmar), Slovenski dom v Carapachayu (g. Šenk in g. Sedej), Pristava v Castelarju (g. Fajdiga), Naš dom San Justo (g. Mustar), Slovenska vas (g. Glinšek) Slomškov dom v Ra-mos Mejia (g. Brula in g. Schiffrer), Slovenski dom v San Martinu: (g. Smersu).
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 EOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
Po dolgotrajni in težki bolezni nas je 8. oktobra t. 1. v 52. letu starosti za vedno zapustila naša draga soproga in mama, gospa
Barbaru Slavič roj. Barhovič
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nam v težki bolezni pomagali in rajno obiskovali. Posebej se za redne obiske zahvaljujemo vsem kropilcem, darovalcem cvetja in vsem, ki so jo spremili na zadnji poti na pokopališče v San Martinu. Posebno zahvalo dolgujemo vsem častitim gospodom duhovnikom za duhovno oskrbo v času bolezni, za pogrebno mašo in msgr. Oreharju za molitve in govor ob odprtem grobu. Zahvaljujemo se tudi gospej Matičičevi za poslovilne besede v imenu Lige Žena-Mati.
Žalujoči:
mož Franc
hčerki Adrijana in Monika sestra Amalija z družino
(37)
DOLGO POT
Ludvik Puš
NA
Zaradi zapora teh dveh slovenskih beguncev se je začela krhati logika o vzrokih mojega zapora, ki sem jo bil razvil med vožnjo iz Roža v celovške ječe. Če so Angleži spravili v ječo ob istem času z menoj tudi ta dva vodilna slovenska begunca, potem moj slučaj ni osamljen. Kaže na nov val iz domovine po izročanju „vojnih zločincev“ na široko. Oblastniki tamkaj še niso imeli dovolj žrtev, zahotelo se jim je po novem nasilju, vzbudila se je žeja po novi krvi. Potemtakem morda vendarle niso bili glavni vzrok moje aretacije komunistični eksponenti -— Korošci, ki sem jih bil kot take obsodil. Zarota zoper mene se torej ni skovala prvenstveno v Rožu, ali samo v Rožu, marveč tudi v Ljubljani? Taka analiza nastale situacije je mojo usodo spremenila in jo močno poslabšala. V
V tem ko smo trije slovenski jetniki z muko prilagojevali svoj dan in svojo noč trdim razmeram jetniškega življenja, razmotrivali svoj položaj z ozirom na pogled v to, kaj nas čaka, je za zidovi gospodinjske šole v Rožu zapuščena in v globoko žalost potopljena moja žena bojevala boj med upanjem in obupom. Toda za obup ni bilo ne časa, ne mesta. Takoj naslednji dan po onem razburljivem dogodku se je odpeljala nazaj v Celovec, kar pa tiste čase ni bilo tako enostavno. Vlaki so bili radi pomanjkanja premoga redki in le kdor
se je izkazal, da ima res nujen opravek, je smel na vlak. V tej stiski ji je pomagala izkaznica od Arbeitsamta v Celovcu, da jo stroga revizija angleških vojakov v družbi z avstrijskimi ni vrgla iz vlaka.
Tako je bil najin „izlet“ v lepi Rož kaj hitro pri kraju.
Kaj pa sedaj? se je žena v strašni stiski spraševala. Najprej seveda na komando FSS, kjer ji morajo povedati, zakaj so moža odpeljali in kje sedaj je.
„Sprejel me je avstrijski policaj,“ je pozneje pripovedovala, „in ko sem mu povedala, kdo sem, in da bi rada prišla do kakega Angleža zaradi te in te zadeve, mi je prijazno odgovoril, da to ni mogoče. Angleži v tem uradu ne sprejemajo nobenega civilista in se zatorej osebno do njih sploh ne pride. Bo pa on šel notri in bo tam povedal, kar je od mene pravkar slišal. Počakala sem in ko je prišel ven, je skomignil z rameni, da ni nič opravil in samo potrdil to, kar mi je bil že prej povedal.“
„Nesrečna in žalostna sem se vrnila v svojo sobo pri Ostermanu, misli so se mi z obupno naglico podile po glavi, kaj in kako naj bi storila. Vedela sem zaenkrat samo. eno: borila se bom z vsakim, ki je odgovoren za to krivico. Ne bom odnehala, pa četudi moram vsak dan na FSS. Tako je tudi bilo. Odslej
je bila moja pot vsak dopoldne na FSS, avstrijski policaji v predsobi do angleških oficirjev so me vedno z nekako pomilovalnimi pogledi pozdravili, češ, je že spet tukaj. Eden izmed njih je prišel k meni in povedal, da se ni nič spremenilo in da ni vredno, da poskušam. Odvrnila sem mu, da ga prosim, naj gre javit, da sem tukaj in da želim z nekom od njih govoriti, šel je notri, a bilo je isto — zastonj.“
„Eden ali drag Anglež je skoraj vedno prišel ven samo mimogrede, ne da bi se ustavil; z neprijaznim pogledom je bežno vzel na znanje menda, da sem res tukaj. Razume se, da sem v takem položaju vsako jutro šla iskat moči in tolažbe v kapucinsko cerkev. Kako je človek ubog in majhen, če išče pomoči pri tako nadutih ljudeh, kot so bili takrat zmagoviti Angleži! Tam pri tabernaklju pa sem čutila, da je nekdo močnejši od njih — On, neskončni Bog, bo moj zaveznik.“
Tako se je glasil začetni del Minkine zgodbe iz onih težkih dni.
V ječi
Naj je tudi življenje v ječi za različne ljudi različno, naj ga tudi pisatelji popisujejo na razne načine, osnovno zlo ječe je vedno in za vse enako, to zlo pa je: popolna izguba svobode. Ta izguba je bistveno enaka za največjega zločinca, kakor za najbolj poštenega in častitega politika. Kdor svobode nikoh ni zgubil v takem obsegu, kot jo zgubiš za jetniškimi vrati, si te izgube ne
more predstavljati, ne je dojeti. Je sama po sebi strašna; ko se ji pridružijo še dodatne nadloge, kot skrajno neprimerno ležišče, slaba prehrana, ki povzroča redno bolezni v prebavilih, pozimi mraz, poleti vročina, brezobzirni, nadležni sojetniki in še marsikaj drugega, je mizerija ječe kompletna.
Najbolje shaja, kdor more po svojem značaju, še bolj pa po svojem o-portunističnem življenjskem stilu, prilagoditi svoje bivanje v ječi atmosferi celice. Tej ne dajejo tona najboljši med jetniki, ampak redno najslabši. So najbolj glasni, najbolj nadležni, najbolj neznosni, a uspešnega leka zoper njih a-roganco ni.
Slabo vozi v celici z 20 jetniki, kdor skuša ohraniti svoj individualni odnos do konkretne stvarnosti okrog sebe, kdor svojo okolico povsod motri iz svojega zornega kota in se mu masovno, čredno izživljanje upira. Tako se je godilo meni. Nikoli nisem v svojem življenju drl za onim, kar je množica hotela, ne posnemal stvari, ki jih je masa sprejela in izvajala. Navado sem imel hoditi svojo pot, opazovati svet s svojimi očmi, presojati probleme s svojo pametjo. Tudi v ječi nisem bil voljan tega načela spremeniti. Več sem občeval le s svojima slovenskima sotrpinoma, ki sta bila v tem oziru oba dograjene osebnosti. Pa smo tudi mi trije med seboj ostali redkobesedni. Vsak je bil zajet v lastne probleme in skrbi tako, da smo kak dan kar premolčali, razen v kolikor smo obravnavali tekoče, neizogibne zadeve.
PRISTAVA
Nedelja, 26. oktobra 1975 Po sveti maši:
1)	MATERINSKA PROSLAVA
2)	DRUŠTVENO KOSILO Prosimo za prijave!
Lepo vabljeni!
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Aire, Pta. baja, oiic. z
T. E. 35-8827
Prof. dr. JUAN	\
JESUS BLASNIK	j
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. bajal
Capital Federal Tel. 41-1413
telefon 628-4188.
Ordinira v torek in petek od 17 do 20, ! Zahtevati določitev ure na privatni •