788
Deset pesmi
Milan Kleč
STRAH je odveč
ptice
drugo stran
je nujno
dvigniti
še njena pobočja
zaradi zbiranja
gozda
strah je odveč
jeleni
PRIŠLE so deklice skupaj s hribom
kaj bi
puščale doma in odvezavale vrvi
Deset pesmi
dežela je vroča v odprtem očesu
POD trto bo gotovo poletje prijatelji obedujejo in v prstih držijo
zvrhano mizo vetrove in les
IN dete
se priplazi
čez goro
in otipa
imena trebuha
ki se dotika neba
in skrči
v votle prsi
in dete
drži začetek
utrujenega sonca
čez goro
in njegovo pesem
DEKLICE naslonjene na oblake spuščajo poletna krila
PLAŠIJO
iz jezika lepo ženo
789
790
Milan Kleč
ki jo polni tudi preplah naseljen v gozdu
LETO je dovolj
da se odloči
lastovka
in izbere
svoj
najlepši dan
SPREHOD
je preplavil
mesec
v noči
šepet
je predramil
stisnjeno ajdo
v jutru
SAMO njene prsi
se plazijo
na ovci
drobne
kot breg kože
drobne
kot padec ptiča
ki se odloča
pred smreko
ROGOVI nad vasjo nad lučjo jelenov ki se podijo v mraku