Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. .	Lir	8.000
Letna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
{
Wi
Leto XXIX. - Štev. 10 (1443)
Gorica - četrtek, 10. marca 1977 - Trst
Posamezna številka Lir 150
V rdečem imperiju vre EvrokomUlftizeilft: da ali ne?
Zadnje čase se kaže v deželah vzhodnega bloka vedno večje nezadovoljstvo: žalostni gospodarski položaj in kršenje človeških pravic je ugodna zemlja za kotenje nezadovoljstva. Najbolj pogumni občani se organizirajo v protestne akcije, ki spravljajo komunistična vodstva ob živce.
Partijska vodstva vzhodnega bloka so zaradi protestnih gibanj vznemirjena, ker prvikrat ta istočasno potekajo, čeprav ne dogovorjeno, v štirih najbolj važnih vzhodnih državah: ZSSR, Poljski, Češkoslovaški in Vzhodni Nemčiji; kritikom iz razumni-ških krogov se je posrečilo, da so se pri svojih protestih tesno povezali z delavci; za oporečnike se močno zavzemajo komunistične partije Zahodne Evrope; oporečniki se gibljejo pri tem v okviru zakonov in se poleg tega sklicujejo na Helsinke.
V Helsinkih so 1. avgusta 1975 šefi 35 držav — med njimi Brežnev in vsi voditelji vzhodnega bloka — podpisali, da bodo njihove države v prihodnje »pospeševale učinkovito uveljavljanje civilnih, političnih, gospodarskih, socialnih, kulturnih in drugih pravic in svoboščin, katere vse izvirajo iz človekovega notranjega dostojanstva in so bistvene za njegovo svobodno in polno uresničenje«.
V Sovjetski zvezi se pojavlja vedno več oporečnikov, ki obtožujejo oblasti kršenja teh človeških pravic. Poleg tega je prišlo 8. januarja 1977 v moskovski podzemski železnici do sabotaže: eksplozija je po poročilu zahodnih dopisnikov zahtevala 7 do 22 mrtvih. Isti dan naj bi prišlo še na štirih drugih krajih Moskve do eksplozij.
Ob lanskih delavskih stavkah v Radomu in Ursusu na Poljskem zaradi nenadnega povišanja življenjskih stroškov je policija precej delavcev zaprla. Proti temu je bil lani septembra v Varšavi ustanovljen Komite za obrambo delavcev. 172 poljskih razumnikov, članov tega Komiteja, je pred kratkim zahtevalo v posebnem dokumentu od vlade ustanovitev parlamentarnega odbora, ki naj preišče, koliko je pri lanskih nemirih policija zlorabila svojo oblast.
242 čeških državljanov je izročilo 1. januarja letos praški vladi in parlamentu dokument, imenovan »Listina 77«. V njej obtožujejo podpisniki domači režim kršenja državljanskih pravic in človeškega dostojanstva, kritizirajo pomanjkljivo obrambo pred obrekovanjem in žalitvijo hi zelo veliko negotovost pred zakonom.
Pred nedavnim so postavile vzhodnonemške oblasti v Vzhodnem Berlinu pred poslopje, v katerem se nahaja urad stalnega zahodnonemškega zastopstva, policaje, ki naj bi odvračali svoje državljane od obiskov tega urada.
Vzhodnoevropska partijska vodstva postajajo ob vsem lem vretju živčna in segajo po najbolj prostaških sredstvih, da bi ga zatrla; oporečnike vodijo v zapor ali umobolnice, javno jih razglašajo za Prodance Zahoda, neprestano jih zaslišujejo, poslužujejo se tudi sile, za katero najemajo neznane plačance.
Kljub vsemu temu se prepad med režimskim aparatom in ljudstvom širi in poglablja. V velikem rdečem imperiju vre kot že dolgo ne.
POLITIČNI JETNIKI V JUGOSLAVIJI
Jugoslovanski pisatelj in kritik režima Milovan Djilas je ob začetku 33. seje UNO-komisijc za človeške pravice v Ženevi očital jugoslovanskim oblastem, da imajo zaradi političnih razlogov zaprtih do 600 °seb. Djilas je obdolžil beograjsko vlado, da človeške pravice stalno krši. Niti drža-Ve vzhodnega bloka v vzhodni Evropi nimajo v svojih zaporih od začetka leta 1970 toliko jetnikov kot Jugoslavija.
Bivši podpredsednik Djilas je pozval socialistične države in komunistične partije Zahodne Evrope, naj se zavzamejo za človeške pravice v Jugoslaviji.
Število političnih jetnikov v Jugoslaviji, *a katere se zanima organizacija »Anine-sty International«, se je v enem letu podvojilo. Pravna negotovost je večja kot v sosednji Madžarski. Nihče zato tudi ne ve •očno, koliko političnih jetnikov je vsega skupaj, Tito je na švedskem priznal, da ■Nh je »mogoče več kot kjerkoli drugje«.
Uradno je bilo v dveh letih obsojenih 237 ljudi zaradi pripadnosti opozicijskim skupinam, a v tem ni vključeno število zaprtih poedincev.
Potem ko je pred kratkim 61 jugoslovanskih razumnikov, sklicujoč se na sklepe v Helsinkih, z ustavno pritožbo protestiralo proti določenim omejitvam svobode potovanja, je sedaj s podobno utemeljitvijo prispela na jugoslovansko ustavno os-dišče pritožba glede svobode informacije in tiska. Pritožbo je sestavil neki profesor prava z beograjske univerze. V njej ugotavlja, da je svoboda tiska, za katero jamči jugoslovanska ustava, v republikah in provincah z več zakonskimi predpisi nedopustno omejena.
Posebno je pritožba naperjena proti tisti določbi, ki grozi s kaznimi za razširjanje »vesti, ki bi lahko ogrožale javni red in mir ali vznemirjale javnost«. Poleg tega je tožnik mnenja, da je zakon o uvozu in razširjanju tujega tiska protipostaven; ta zakon daje notranjemu ministrstvu možnost, izdati prepoved uvažanja in prodaje tujega tiska.
»ODPRTO PISMO« ROMUNSKE
SKUPINE ZA ČLOVEŠKE PRAVICE
Skupina romunskih borcev za človeške pravice okrog pisatelja Pavla Goma se je zavzela za čimprejšnje sklicanje mednarodne vrhunske konference za »obrambo človeških pravic«. V »odprtem pismu« na udeležence nadaljevanja konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, ki se bo vršila junija letos v Beogradu, so protestirali obenem proti vsem oblikam zatiranja v nekaterih državah-udeleženkah Helsinkov in so opozorili na kršenje človeških pravic v njihovi državi.
»Brez ozira na to, v katerih državah-udeleženkah se dogajajo nečloveška dejanja, protestiramo proti vsem oblikam psihološkega, moralnega ali miselnega zatiranja v političnih zaporih, taboriščih, tako imenovanih psihičnih bolnicah, v novih ali starih Gulagih (kazenskih taboriščih), pri čemer pojma svobode in dostojanstva, nasilno in z lažjo teptajo,« se med drugim glasi dobesedno v pismu.
V	»sodobnih diktaturah« ne spoštujejo pravic, ki jih garantirajo lastne ustave in mednarodne pogodbe. Kot ustavne člene, ki jih v Romuniji ne spoštujejo, so navedli podpisniki med drugim svobodo go-gora, tiska in vesti, nedotakljivost osebe, pa tudi tajnost pisem in telefonskih razgovorov.
»Povsod po svetu govorijo o dostojanstvu in svobodi. A koliko ljudi v deželah, kjer svoboda in človeško dostojanstvo dejansko obstajata, ve, da obstajajo države, v katerih so ljudje vse življenje navezani na zemljo, na kateri so bili rojeni?« se vprašujejo borci za človeške pravice. »Koliko ljudi ve, da so še kraji na svetu, kjer prepričanje nasilno vsiljujejo? Za nedopustno imamo, da se načelo o nevmeša-vanju v notranje zadeve razteza tudi na človeške pravice.«
Spričo obširne kontrole v Romuniji je ta prvi nastop neke romunske skupine borcev za človeške pravice zbudil v diplomatskih krogih presenečenje. Pisatelj Goma je tudi izrazil vzajemnost z »Listino 77« in obsodil »rusko zasedbo Poljske, Vzhodne Nemčije, Madžarske in Bolgarije« in »romunsko zasedbo Romunije«.
* * *
Komentar sovjetskega partijskega organa »Pravda«, v katerem je bila zahodna kritika ravnanja z oporečniki režimov v Vzhodni Evropi obsojena kot »hrup« in »obrekovalna kampanja«, sta dobesedno objavila oba vodilna partijska časopisa na Češkoslovaškem »Rude Pravo« in »Pravda«, pa tudi Radio Praga. Vsi drugi časopisi so ponatisnili izvlečke.
Češkoslovaški min. preds. Strougal je svoj za marec načrtovani obisk Dunaja prestavil na nedoločen čas zaradi »znatne preobremenjenosti z delom«. Politični opazovalci na Dunaju vidijo v tem odgovor Prage na to, da se je avstrijska vlada zavzela za borce za človeške pravice v Češkoslovaški.
N. L.
»Svetovno socialistično gibanje je v krizi... Ta kriza po mojem mnenju ne izhaja iz raznolikosti, ki je pravzaprav zdravo znamenje, znak bogastva gibanja samega, pač pa izhaja, kot se mi zdi, zaradi tega ker se noče priznati različnosti vzorcev socializma.« Tako je leta 1969 pisal znani francoski marksistični predstavnik in teoretik Roger Garaudy v nekem svojem intervjuju. V teh vrsticah je francoski marksistični mislec nakazal problem raznolikosti v socialističnem oz. komunističnem svetu. Problem je danes zavzel vse večji obseg, saj se tako na vzhodu kot na zahodu porajajo nova gibanja in ideološki premiki.
Vse to prihaja danes vedno bolj na dan zlasti v zahodnem svetu, kjer se skuša izoblikovati nov model komunistične partije in ideologije. Gre za pojav »evroko-munizma«, ki je gotovo prav z Garaudvjevo kontestacijo v Franciji načel celotno problematiko komunističnega gibanja v zahodni Evropi. Še posebej velja tu omeniti današnjo stvarnost, ko se KP v Italiji, Franciji in sedaj tudi — in morda še najbolj — v Španiji odloča za nove prijeme.
Ni lahko v kratkih obrisih zajeti celotnega vprašanja, ki ga postavlja evrokomunšzem. Kaj pa pravzaprav je? Mnogo je verzij o nastanku tega gibanja, za katerega vidijo posamezni politologi tudi čas in kraj nastanka. Eni ga stavljajo v zvezo že s Togliattije-vimi spoznanji zadnjih let (Jaltska razmišljanja), drugi pa gredo veliko bliže in pripisujejo ta pojav Berlinguerjevim izjavam na nekem določenem kongresu močne zahodnoevropske komunistične stranke. Naj bo tako ali drugače, veliko deleža imajo danes pri tem prav francoski komunisti in njih voditelj George Marchais. Danes pa se stavlja vedno bolj v ospredje evrokomunistične skupnosti še Santiago Carillo, tajnik španske KP.
KJE JE PROGRAM EVROKOMUNIZMA?
Prej smo omenili francoske komuniste. Zato naj še enkrat citiramo prav besede Rogera Garau-dyja, ki na plastičen način ponazarjajo sliko idealnega socialističnega sveta »na francoski način«:
»Ali morda pomeni ošibiti PCF (francosko partijo), ali pa ne prej odstraniti ovir njenemu razširjanju, če zahtevamo, naj stranka jasno pove, da socializem, ki ga mi želimo uvesti v Franciji, ni tisti, ki ga Brežnjev vsiljuje Češkoslovaški?«
Znano je, da se danes mnogo govori in piše o pojavu evroko-munizma. Razni zlasti italijanski in francoski komunistični ideologi na dolgo razlagajo, kaj naj bi bil temelj tega novega socializma »s človeškim obrazom«, ki naj bi bil evrokomunizem. Sem štejejo politični pluralizem, določeno neodvisnost od Moskve, prilagoditev razmeram posameznih narodov in držav, versko svobodo, svobodo vesti in izražanja, itd. Vse to se zelo lepo sliši in je za marsikoga zelo mikavno, saj se skoraj v ničemer ne loči od zahodnih parlamentarnih demokracij. Do kje je tu sploh še komunizem?
Kot že omenjeno, se izraz evrokomunizem uporablja za komunistično doktrino treh zahodnoevropskih partij. Prvi naj bi ga bil uporabil prav Berlinguer leta 1976 na znanem francosko-italijanskem komunističnem shodu pri Porte de Pantin v Parizu. Različne so pa etape idejnega nastanka evro-komunističnega »nauka«. Zanimivo je pri tem beležiti posebno to, da je vedno šlo za dvostranske sestanke prej omenjenih zahodnih partij (kar je pa v nedavnem madridskem »vrhu« dobilo tristransko obliko). Pri vseh teh stikih pa je poleg drugega partnerja (španske ali francoske KP) bila vedno prisotna italijanska partija.
Nekateri politični opazovalci menijo, da sodi pojav takšnega evrokomunizma med najpomembnejše premike v sicer monolitnem marksističnem bloku, prav gotovo po Titovem izstopu iz Kominfor-ma najpomembnejšem. Če je to res, bo pokazala bodočnost. Dejstvo pa je, da se za evrokomunizem skoraj v enaki meri zanimata tako Washington kot Moskva, čeprav se ga slednja verjetno bolj boji kot ameriška politika.
MADRIDSKI »VRH« EVROKOMUNISTOV
Najnovejši politični akt v razvoju evrokomunistične ideje je
Ob prazniku žena
8.	marec se je po vsem svetu uveljavil kot praznik žena. Vendar ni dovolj, da se samo enkrat ma leto spomnimo žena in se na proslavah z govori dotaknemo položaja ženske v današnji družbi. Treba je dan za dnem spreminjati mišljenje in ustroj družbe, ki ženski še vedno odkazu-je podrejen položaj.
Ena izmed najvažnejših komponent boja za boljšo družbeno ureditev je boj za enakopravnost žena. Pravice, ki so si jih ženske s tako težavo priborile v zadnjih desetletjih, so pridobitev za vse ljudi. Poleg tega problema, da si pribori dejansko enakopravnost, pa se današnja ženska srečuje s čisto konkretnimi problemi v vsakdanjem življenju.
V	zadnjem času so predvsem v nevarnosti delavna mesta, ki so za žensko ravno tako važna za njeno popolno uveljavitev kot za moškega. Tudi pot do zahtevnejših in odgovornejših služb je še danes za žensko težja kot za njene moške kolege. Socialne storitve so v naši današnjosti tako zelo nepopolne in pomanjkljive, da predstavljajo za žensko večkrat nepremostljivo
oviro za zaposlitev.
Zato je nujno, da se pospeši ustanavljanje otroških vrtcev in jasli, tako da omogočimo ženski svobodno izbiro, ali se posveti samo družini ali se tudi zaposli. Treba pa je tudi poudariti vlogo, ki jo opravlja z materinstvom in vzgojo otrok, njeno neprecenljivo vrednost, ter ovrednotiti njeno delo v okviru družine.
Ob 8. marcu se Slovenska skupnost s hvaležnostjo spominja vseh žena, od katerih je v toliki meri odvisen obstoj in rast slovanske skupnosti v naši deželi, ter se obvezuje, da bo po svojih močeh pomagala pri reševanju ženskega vprašanja -njegovih moralnih pa tudi konkretnih vidikov.
Komisija za ženska vprašanja SSk
■ še enega katoliškega misijonarja so umorili črnski gverilci v Rodeziji. Blizu misijonske postaje Bangale so našli ustreljenega 58-letnega španskega misijonarja Jose Manuela Rubio Diaz. P. Rubio Diaz je enajsta žrtev črnske gverile v Rodeziji v zadnjih treh mesecih.
zadnji vrhunski sestanek v Madridu (pa naj pravijo, da je Španija še vedno reakcionarna dežela...!) med Marchaisom, Berlin-guerjem in Carillom. Tu so v glavnem potrdili že prej omenjena načela, ki naj označujejo komunistično gibanje v zahodnoevropskem svetu. Pluralizem, zavračanje vodilne države v socialističnem gibanju, izmenjava političnih sil na oblasti, obsodba omejitve svobode v Sovjetski zvezi in v vzhodnih državah sploh — to so glavna načela. Toda pri slednji točki niso bile vse tri delegacije enako dosledne. Še najbolj previdna je bila tu Berlinguerjeva politika, medtem ko je bil Carillo za špansko KP najbolj odločen v obsodbi kršitve človekovih pravic v sovjetskem bloku.
V tem smislu so značilne izjave, ki jih je dal tisku španski komunistični ideolog Manuel Azca-rate, ki je v dokaj jasnih besedah začrtal razvoj španske KP v iskanju novih poti. Med drugim je dejal, da je nekdanji mit Sovjetske zveze sicer še živ pri starejših aktivistih, na splošno pa pravi, da »smo že premagali stališče brezpogojne vdanosti, po kateri naj bi bilo vse resnica, kar pravi ZSSR. V dobi dogodkov na Češkoslovaškem smo v partiji izvedli akcijo za razumevanje naše politične in ideološke kritike.« Azca-rate je nadalje v zvezi z oporeč-ništvom v Rusiji še pripomnil, da je stališče španske partije odločno in radikalno. Naj še dodamo, da je Azcarate zelo neljub sovjetski partiji, ki ga je pred leti močno napadla v svojem tisku.
»OMEJENA SUVERENOST« TUDI ZA ITALIJO?
Prav s srečanjem voditeljev evrokomunizma v Madridu sovpada huda diplomatska poteza sovjetskega veleposlanika v Rimu, Rižova, ki je v imenu svoje vlade trdo posegel v notranje zadeve druge države, v tem primeru Italije. Pri rimski vladi je zagrozil namreč, da bodo Sovjeti in ostale vzhodne komunistične države odpovedale vsako kulturno sodelovanje, če na beneški Bienali ne črtajo iz programa razstave o opo-rečništvu vzhodnega sveta. Ta korak je sprožil hude reakcije v Italiji, odstop predsednika beneške kulturne ustanove, parlamentarne interpelacije in zahteve po takojšnjih pojasnilih rimske vlade. Tudi komunistični poslanci v svoji interpelaciji zahtevajo pojasnila od zunanjega ministra o korakih, ki jih je vlada storila s tem v zvezi.
Dogodek sam priča o vedno hujši ideološki ostrini sovjetske politike. Kaže pa tudi na reakcije v samem komunističnem taboru v Italiji, ki se zaveda, da podobno sovjetsko vmešavanje lahko škoduje tudi samim naklepom italijanskih komunistov. Gotovo je tudi stališče italijanskih komunistov v tem primeru sad evrokomunistične doktrine o samostojnosti posameznih partij in državni neodvisnosti.
Vseeno pa je še prezgodaj, da bi lahko globalno in objektivno ocenili pravo podobo evrokomunizma. Čas in politični razvoj znotraj posameznih zahodnih držav pa bosta edina lahko pokazala, koliko lahko računamo na iskrenost evrokomunističnih deklaracij o pluralizmu in svobodi. Gotovo pa tu previdnost ne bo prav nič odveč.
S. Dolores, organizatorka šivalne šole v kraju Kossou med svojimi gojenkami. To šolo je v zadnjih letih obiskovalo že nad dvesto učenk
Lansko leto se je na predvečer misijonske nedelje, v soboto 23. oktobra zbrala mladina iz Milana in okolice, da izpriča svojo pripravljenost služiti Kristusu v delu za brate, ki ga še ne poznajo. Na dvorišču gradu nekdanjih gospodarjev Milana grofov Sforza se je zbralo 50.000 mladih ljudi, ki so nato v popolni tišini odkorakali v milansko stolnico. Tam je sledila maša, ki jo je daroval kardinal Colombo. Mladi so v znak svoje pripravljenosti žrtvovali večerjo za misijone. Zbrali so vsoto 22 milijonov lir. Po ulicah od gradu Sforza do stolnice so govorili samo napisi preko ceste in sicer Jezusovi izreki iz osmero blagrov. Milan je s tem izpričal, da ni samo mesto kontestacij in ugrabitev, temveč tudi mesto tihega dela za božje kraljestvo na zemlji, šlo je res za tiho manifestacijo, brez običajnega kričanja in razbijanja, v soglasju s sv. pismom, ki pravi: »V metežu ni Boga.«
* * *
Tudi goriška Cerkev se je postavila v službo Kristusu v delu za brate, ki ga ne poznajo, s svojo vsakoletno tiho akcijo v postnem času. Začelo se je pred desetimi leti in sedaj so že vidni sadovi tega tihega dela v državi Slonokoščena obala.
»Ljudje kot mi«, »Kos kruha iz ljubezni do Boga« so bila gesla, ki kažejo na postopno zorenje misijonske zavesti in na pričevanje, ki postaja izraz celotne gori-ške Cerkve. Obisk Raoula Follerauja v Gorici, tudi v Katoliškem domu, odkritje Manikrčja, srečanje msgr. Cocolina s škofom iz Bouake, so dogodki, ki so še vedno živi v zgodovini našega občestva. So pa tudi razdalje na poti, ki si jo je začrtala goriška Cerkev v okviru najširšega sodelovanja med Cerkvami in narodi.
To sodelovanje ima svoj viden center v škofiji Bouake, kjer je lepo število škofijskih misijonarjev in njihovih pomočnikov prevzelo delo in celotno skrb za oznanjevanje evangelija in za človeški napredek prebivalcev na odkazanem področju. »Lačnim in bolnim ni mogoče oznanjevati Kristusa,« je rekel neki misijonar. Zato je misijonsko delo v Slonokoščeni obali u-smerjeno najprej k temu, da zadosti osnovnim življenjskim potrebam prebivalcev, dokler ne bo država sama mogla opravljati te naloge. Zato vidimo misijonarje in njih redovne in laične pomočnike, kako so jim pri srcu najprej bolni in lačni. Za bolnike skrbijo v gobaviščih in v bolnišnicah ter manjših zdravstvenih centrih. Redovnice in tudi misijonarji sami so najprej bolniški strežniki in učitelji higiene, saj je v največjem številu bolezni krivo prav nepoznanje najbolj preprostih pojmov o higieni.
Za bolniki so na vrsti gladujoči. Toda danes vemo, da ni najbolj uspešna pomoč, če lačne nasitiš, kajti naslednji dan bodo znova lačni. Veliko bolj ustrezna in učinkovita pomoč je, če lačne naučiš delati, kmetovati. To je naloga predvsem nekaterih laičnih pomočnikov, ki so iz naše škofije odšli v misijone. Odprli so delav-
nice za mizarje in mehanike, učijo zidati, učijo orati zemljo, sejati, saditi, vpeljali so rejo kokoši. Za ženske so redovnice odprle šole za šivanje in gospodinjstvo. Tako bo tisti, ki je danes morda še lačen, jutri že nasitil sebe in družino.
Misijonarji vseh dežel pa pravijo, da so ljudje v Tretjem svetu najbolj lačni in žejni izobrazbe. Ko pridejo v stik z belim človekom, se čutijo najbolj zapostavljeni, če so analfabeti. Državna oblast v Slonokoščeni obali, kakor tudi drugod, nima ne sredstev ne učiteljev, ki bi ljudstvo učili branja in pisanja. Zato je naloga misijonarjev povsod tudi ta, da se bavijo s šolo. Tu jim pridejo zelo prav redovnice in laični pomočniki. Toda za šolo so potrebne učilnice, na prostem ni mogoče uspešno učiti. Potrebne so knjige, zvezki in še marsikaj drugega. Laične pomočnike-domačine je treba tudi plačati, saj imajo družine. Za vse to ni dovolj dobra volja, potrebna so tudi materialna sredstva.
To delo za socialni napredek v misijonskih deželah je nujen pogoj za uspešno oznanjevanje evangelija. Zato mora evan-gelizacija nujno vzporedno s socialnim napredkom. šele tam, kjer so ljudje zadostili svojim osnovnim življenjskim potrebam, ne bo krst le nekaj zunanjega, temveč bo pomenil tudi prenovitev dotedanjega poganskega življenja in navad.
To slednje je pa težje kot branje in pisanje ali zidanje. Zato morajo misijonarji pri novokrščenih marsikaj spregledati in z marsičem potrpeti, česar bi pri nas ne trpeli. Toda saj vemo, da tudi evropski naredi niso takoj začeli krščansko živeti, potem ko so bili krščeni.
* * *
O tem vsestranskem delu goriške Cerkve za napredek in evangelizacijo črnih bratov v Slonokoščeni obali govori posebna knjižica, ki so jo letos za postni čas natiskali tudi v slovenskem jeziku. Verniki so jo ali jo bodo dobili v roke. Naj nam bo v spodbudo, da bomo tudi letos prispevali vsak svoje za graditev Cerkve med domačini v Slonokoščeni obali.
K. H.
Koncert »Consortium musieum« in Glasbene matice« v Ljubljani
Prejšnjo soboto 5. marca je bil v dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani koncert, ki sta ga priredila Consortium musieum in Glasbena matica. Na sporedu je bila izvedba dramatične kantate Antoniu Dvoraka »Mrtvaški ženin«, ki jo je ljubljanska Glasbena matica izvajala že leta 1894, enkrat celo pod Dvorakovim vodstvom na Dunaju. Na sobotnem koncertu, ki ga je dirigiral Mirko Cuderman, so nastopili še solisti Zlata Ognjanovič, Jurij Reja in E. Sršen. Koncert je doživel velik uspeh, izvajalci so zahtevno in obsežno glasbeno delo res markantno in doživeto interpretirali.
im na im
1$ Za deželami, ki jih je lani prizadejal potres:	Gvatemala,	Furlanija,	sovjetska
osrednja Azija, Nova Gvineja, severovzhodna Kitajska, Turčija, je sedaj v letu 1977 prva prišla na vrsto Romunija. Potres je bil uničujoč, saj je dosegel moč 7,7 po Richterjevi oz. 10 po Mercallijevi lestvici (v Furlaniji lani 6,4 oz. 9). Nastal je v globini sto km ped površjem zemlje ( v Furlaniji 7-9 km). Potres v Romuniji je zadel območje glavnega mesta, področje petrolejskih vrelcev Ploesti, mesta Pitesiti in Craiova >v Vlaški nižini ter Brašov (Kron-stadt) v Transilvaniji. Koliko je mrtvih, je težko reči; samo v Bukarešti so odkopali nad 800 trupel .Mnogo je pogrešanih, ranjenih je nad šest tisoč. V vsej Romuniji je porušenih hiš 12.078, 14.000 družin je ostalo brez strehe, uničenih je 195 industrijskih objektov.
■ Potres, ki je tako katastrofalno prizadejal Romunijo, je oplazil tudi severno Bolgarijo ob Donavi. Tam je bilo najbolj prizadeto mesto Svištov (47 mrtvih in 355 stavb uničenih). V Jugoslaviji so ga čutili zlasti ob kolenu, ki ga dela Donava, ko se prebija skozi obronke Južnih Karpatov. Omenjajo se mesta Požarevac, Negotin in Prahovo. Nad sto oseb je bilo ranjenih, dve pa sta umrli, ko sta se poskušali rešiti iz stanovanja.
■ Na pobudo svobodnjaške stranke, ki se uradno smatra za liberalno, a je v njej največ ljudi z nacistično miselnostjo, je prišlo v Velikovcu na Koroškem do sestanka med tremi vodilnimi koroškimi strankami (socialistična, ljudska in svobodnjaška). Na njem so se sporazumeli, naj bi bilo devet občin z 91 kraji in zaselki, ki bi imeli dvojezične napise (po odloku koroške deželne vlade iz leta 1972 bi se moralo postaviti dvojezične krajevne napise v 205 koroških krajih in zaselkih). Dvojezične krajevne napise naj bi dobile sledeče občine: Sele, Slovenjplajberk, Ra-diše, Zgornja Vesca, 2vabek, Blato, Bistrica, Globasnica in Bela, slovenščina kot pomožni uradni jezik pa bi se smela uporabljati v občinah Sele, Borovlje, Bilčovs, Šmanjeta, Bistrica in št. Jakob v Rožu, Rožek, Galicija, Žitara vas, Železna Kapla, Globasnica, Suha in Zrelec. Seveda so zastopniki treh strank svoj sklep sprejeli brez posvetovanja s slovenskimi predstavniki na Koroškem. Kancler Kreisky je že dejal, da bo vlada sprejela sleherno rešitev, za katero se bodo »demokratično« odločile vse tri koroške stranke.
■ V italijanski poslanski zbornici se nadaljuje razprava o korupciji ob nakupu 14 vojaških transportnih letal »Hercules C 130«, pri čemer sta prizadeta tudi dva bivša obrambna ministra Gui (DC) in Ta-nassi (PSDI). Krščanska demokracija si prizadeva, da bi se proces proti podkupljenim ne sprevrgel v proces proti njej sami.
Druga plat medalje
Ko je preteklo leto v Libanonu divjala državljanska vojna, so bila vsa poročila, od radia do televizije in časnikov, polna vesti o naprednih muslimanih in krščanski falangi. Beseda »falanga« ima svoj pomen še iz španske državljanske vojne. Pod tem imenom je bil v tej vojni združen blok monarhističnih, nacionalističnih, fa-langističnih in podobnih sil pod Francovim vodstvom. Zato je ista beseda, prenesena na libanonske kristjane, vzbujala pri bralcih in poslušalcih občutek konservativnosti, desničarstva in s tem seveda fašizma teh kristjanov, nasproti »naprednim« muslimanom in palestinskim gverilcem.
Tako se je hotelo ustvariti vzdušje, da ti kristjani zaslužijo, da jih porazijo, uničijo in da zmaga »naprednost«. Vendar resničnost je bila čisto drugačna. Palestinskih beguncev niso sprejeli v Libanon le tamkajšnji muslimani, ampak tudi kristjani. Eni in drugi so namreč Arabci. Toda, kaj se je zgodilo?
Ugledni francoski dnevnik »La Croix« je 1. septembra lani objavil pričevanje gospe Corbani, libanonske begunke, ki je v Libanonu preživela 16 mesecev vojne. Corbani piše, da so ,po 13. aprilu 1975 odvedli v palestinska taborišča tisoče mladih krščanskih Libanoncev in jih tam z mučenjem usmrtili. Vžigali so jim na hrbet križe in jih žgali do smrti. Odsekavali so jim ude in podobno. Ko so odkopali na stotine vreč z razsekanimi človeškimi telesi, so se krščanske skupine in muslimanska ločina šiitov postavili v obrambo.
Corbani .poroča nadalje o napadih na krščanske vasi, o mučeništvu mesta Da-mour s 15.000 prebivalci, ki je bilo v celoti porušeno. Palestinski gverilci so pomorili okoli 600 starcev, žena in otrok. Krščanskim četam da očitajo nadalje, da so oblegale palestinsko taborišče Timijanov grič (Tal el Zaatar). V resnici pa so pred leti ta prostor dali palestinskim beguncem na razpolago krščanski maronitski libanonski menihi. Toda gverilci so v njem zgradili trdnjavo s podzemskimi hodniki in arzenalom, da so potem iz nje vodili »revolucijo« nad Libanonci.
'Pomembno industrijsko mesto je bilo Chakka. Zjutraj 5. julija 1975 ga je napadlo okrog 10.000 gverilcev. Zasedli so najprej vas Hamate v okolici, a so se morali iz nje umakniti zaradi ognja branilcev z
Elias Saritis, novi predsednik Libanona, po veri krščanski maronit, ima težko poslanstvo deželo po krvavi državljanski vojni zopet zediniti in pomiriti
bližnjih višin. Streljanje je privabilo krščanske in šiitske oddelke, ki so Chekko osvobodili in gverilce pregnali. Tedaj so odkrili pokol v vasi Hamate: .požgane hiše, na dvoje presekane moške, obglavljene ženske, oskrunjena dekleta z razparanimi trebuhi. Vsega 300 žrtev. Nekaj podobnega se je zgodilo v mestu Hammana z 8.000 prebivalci. Palestinski gverilci so ga zasedli, izropali, vendar so meščanom obljubili življenje. Toda zvečer so pobili okrog 50 mladincev; drugi dan so zažgali tovarno, v kateri je živih zgorelo 20 delavcev.
O teh dogodkih se seveda ni poročalo. Vsa poročila so bila zavita v revolucionarno formulo: ubogi, siromašni palestinski begunci, da hočejo imeti tudi nekaj od bogatih Libanoncev, seveda v prvi vrsti kristjanov, ki menda ubogim ne privoščijo kosa kruha od svojega bogastva. Toda vse to poročanje se je skrbno izognilo vprašanju, zakaj so v Libanonu sploh sprejeli kristjani in muslimani svoje arabske rojake, begunce iz Palestine, če jih zares niso marali?
Kaj storiti v postnem času?
Za letošnji postni čas je katehet povedal šolarjem o primeru skupine angleških vojakov. Leta 1952 so se omenjeni vojaki domenili, da se bodo med postnim časom en dan v tednu zdržali vsake hrane, prihranke pa izročili duhovniku za potrebne po svetu. Katehet je nato šolarje povabil, naj mu na listek napišejo, kaj bi bili oni pripravljeni storiti za lačne po svetu. Osem šolarjev je izročilo listke s sledečimi odgovori:
1. Po mojem je čisto prav, da se nečemu odpovemo v korist drugih. Sladoled, kino ali karkoli drugega lahko služi, da nekomu pomagam, ki je manj srečen od mene in nima niti potrebne hrane.
2. Rad bi se odpovedal 1.500 liram, ki jih potrošim za kino.
3. Odpovedujem se nekaj kosom »pizze«.
4. Za postni čas se odpovedujem tisoč tedenskim liram, ki jih potrošim za »gior-nalime«.
5. V ta namen bom zvečer nekaj več molil. V nedeljo pa bom denar, ki ga bom prihranil za tedenske malice, dal v cerkveni nabiralnik.
6. Odpovedal bi se vsem nepotrebnim stroškom, kot so bomboni in »giornalini«, ki so mani samo za užitek, ubogim pa ne.
7. Mislim, da sama ne boni mogla ničesar storiti, toda če se mi posreči prepričati starše o koristnosti te pobude v pri-trgovanju za uboge, upam, da mi bo mogoče komu pomagati.
S. Ne vem še, priložnost se bo že našla. Zelo redko grem v kino in malo ali nič ne potrošim za neumnosti. Toda nekaj, kjer lahko kaj prihranim, se bo gotovo dobilo in moja pomoč, združena z ono mojih sošolcev, bo storila nekaj dobrega v svetu.
■ Takoj po vzletu je vojaško transportno letalo »Hercules C 130«, v katerem je bilo 38 kadetov vojaške akademije iz Livorna in 6 članov posadke, treščilo v hrib Serra pri Pisi, šest kilometrov od letališča in se popolnoma razbilo. Nesreče ni nihče preživel. Večina žrtev je bila stara od 19 do 20 let.
■ Rimsko porotno sodišče je zaradi predlanskega umora grškega desničarskega študenta Mikisa Mantakasa obsodilo Fabrizija Panzierija na 9 let in pol ječe, oprostilo pa zaradi pomanjkanja dokazov Alvara Lojacona. Obsodba je izzvala takojšnjo reakcijo skrajno levičarskih krogov, ki so kljub policijski prepovedi sklenili izvesti protestno demonstracijo po rimskih ulicah. Pri tem sta bila podkve-stor in neki policijski agent lažje ranje-njena od strelnega orožja, več avtov in avtobusov ter -policijskih vozil je bilo zažganih, en hotel opustošen, številne trgovine pa so ostale z razbitimi izložbenimi okni.
■ Predsednik ZDA Carter je sprejel sovjetskega oporečnika Bukovskega, ki je bil
spuščen na svobodo lani v decembru v zameno za čilskega komunista Convalana. Carter je dejal, da ne misli biti »boječ« v obrambi človečanskih pravic, pa naj gre za katero koli državo sveta. Sovjetska tiskovna agencija Tass je srečanje Bukovskega s Carterjem označila takole: »Predsednik ZDA Jimmy Carter je sprejel Bukovskega, prestopnika sovjetskega kazenskega zakonika, ki je bil zato izgnan iz SZ in je znan tudi kot dejaven nasprotnik sov j et sko-ameriškega zbl ižan j a.«
■ Vlada predsednika Carterja je predložila ameriškemu kongresu proračun vojaške pomoči raznim deželam po svetu, ki znaša 2 milijardi 200 milijonov dolarjev. Skoro polovico .pomoči bo prejel Izrael. Pomoč je bila zvečana Grčiji in Turčiji, zmanjšana pa Argentini, Urugvayu, Etiopiji -in Taivvanu (Formozi).
■ Nadškof Pocock v Torontu je izdal pastirsko pismo zoper naraščajočo pornografijo. Nadškof vabi verne, naj pošiljajo, kanadski vladi proteste zoper tovrstne revije in literaturo ter bojkotirajo časopise, ki skušajo živeti na račun pornografije.
Skupno sta odšla v večnost
Zaporedna smrt zakoncev Emila in Albine Susič je globoko pretresla vso štandreško skupnost. Drug drugemu sta sledila v večnost. 26. februarja so položili v grob moža Emila, tri dni nato 1. marca pa ženo Albino
t*«:
Skupina otrok iz osnovne šole v kraju Kossou med igro
Pok. prof. dr. Srečko Baraga
V Buenos Airesu, kjer je bival od leta 1948 dalje, je 31. januarja 1977 umrl dr. Srečko Baraga. Pokojni profesor se je rodil 19. marca 1901 v Šmarati pri Starem trgu v Lcoki doli™. Po ljudski šoli se je najprej zaposlil kot vajenec v trgovinski stroki. Nato se je na pobudo prijateljev, ki so poznali njegove sposobnosti, začel pripravljati za vstop v gimnazijo, ki jo je končal s 27. leti v Ljubljani in se nato lotil študija slavistike v Beogradu. Postal je profesor in služboval v Varaždinu, Novem mestu, Mariboru, Ptuju, na Jesenicah in v Ljubljani. Zavzet za študij je še opravil doktorat na ljubljanski univerzi.
Med zadnjo vojno se zvest svojim načelom ni pridružil OF. Zavzet za politiko in usodo slovenstva ga je med zadnjo vojno skrbela usoda slovenskega ozemlja, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Brž ko je leta 1943 padel fašizem, najdemo prof. Barago v Idriji, kjer je skušal organizirati slovensko šolstvo. Prevzel je vodstvo učiteljskega tečaja, ker je vedel, da na Primorskem manjka slovenskih učiteljev, in da se je tako umaknil zasledovanju nacistov, ki so mu v Ljubljani bili za petami.
V maju il945 je zapustil Slovenijo in se ustavil .v kraju Mo-nigo pri Trevisu, kjer je takoj organiziral šolstvo med mladino, ki se je s starši umaknila pred novo oblastjo v domovini. Severna Italija je takrat bila pod zavezniško vojaško upravo in prof. Baraga je zaprosil za priznanje slovenskih šol, da bi se -tako maturanti mogli vpisati na evropske univerze.
Med temi iskanji je pokojnik prišel v stik z ameriškim poročnikom Simonijam, ke je v Trstu pri ZVU načeloval Prosvetnemu oddelku. Angloameriška vojaška u-prava se je zavedala, da na Primorskem bivajo Slovenci in da jim bo treba priznati narodne in kulturne pravice, za katere jih je nasilno oropal fašizem.
Poročnik Simoni je prof. Barago povabil sredi avgusta 1945 k sodelovanju in mu poveril referat za slovensko šolstvo, katerega pa je bilo treba šele organizirati. Simoni je bil prosvetni šef, ob strani pa sta mu stala prof. Baraga za slovenske in prof. Andri za italijanske šole.
Toda italijanske šole so imele vse, slovenske pa razen učencev ničesar. Ni bilo prostorov ne učnega osebja ne knjig. Prof. Baraga pa je s svojo izredno sposobnostjo bil kos tem vprašanjem, čeprav so se takoj dvignili proti njemu in njegovim pobudam italijanski šovinisti in na žalost tudi tisti Slovenci, ki se niso mogli sprijazniti z dejstvom, da se je štirideset dni jugoslovanske zasedbe Trsta dokončno zaključilo 12. junija 1945. Sporazum v Beogradu in Devinu je pod pritiskom diplomacije v načelu določil mejo med Jugoslavijo in Italijo, čeprav so temu sledile številne prilagoditve do nedavnih dni.
Prof. Baraga je pri svojem delu kot strokovni svetovalec bil med dvema ognjema. Na eni strani so bili italijanski šovinisti, na drugi pa SIAU (Slovensko-italijans-ko antifašistično udruženje). Prvi so ob Baragovem nastopu in njegovih načrtih takoj sestavili na ZVU znano spomenico, v kateri so vse Slovence označili kot doseljence brez kulture, brez narodne zavesti, pač ljudi, ki v Trstu iščejo težaška dela in se lahko brez težav asimilirajo. Ista spomenica priznava Slovence v tržaški okolici, prav tako -tudi dojstvo, da so tod bile pred Gentilejevo reformo slovenske šole. Toda v mestu samem da javnih slovenskih šol ni bilo nikoli razen Ciril-Mc-todove. O srednjih šolah pa sploh ne more hiti govora.
To spomenico je znal prof. Baraga pred zavezniki in pred italijanskimi podpihovalci popolnoma ovreči. Baragov nastop Pri ZVU in pred poročnikom Simonijem Je bil odločilen. Pred zasedbenimi oblastni i je dokazal, da smo Slovenci na tem ozemlju vsaj toliko avtohtoni kot Italijani iin da nam je prav italijanska zasedba po prvi svetovni vojni preprečila kulturni razmah, požgala in uničila kulturne do-rnove, razgnala uičtel-jstvo in nas gospodarsko strla. Tem krivicam so se pridružila še vojna leta in nasilna zasedba Notranjske in Dolenjske.
ZVU je verjela prof. Baragi. Dala mu je Proste roke in že septembra 1945 so se vršila poskusna vpisovanja in mesec dni nato so se odprla vrata na Tržaškem in Goriškem slovenskim osnovnim šolam. Te-niu je sledila še ustanovitev srednjih šol.
V	Trstu: nižja gimnazija, znanstveni licej >n trgovska akademija ter nato leta 1947 šc učiteljišče. -Na Goriškom pa prav -tako po-*eg osnovnih šol -še nižja gimnazija, višja Snninazija s klasičnim licejem in učitelji-Nato so prišle na vrsto še strokovne šole trgovskega in obrtnega značaja.
SIAU je sicer imela nekaj časa stike z U in predlagala organizacijo šolstva po
Prof. dr. Srečko Baraga
svojih zamislih, a je ZVU ni sprejela. Zato se je SIAU po svojih pristaših lotila bojkota in tudi nasilja nad vsemi, ki so sprejeli sodelcvan-je z ZVU na vseh področjih. Nahujskani in najeti ljudje so na podeželju nastopali tudi s silo proti učiteljem, katere je poslala ZVU.
Pa to še ni bilo- vse. Treba je bilo udariti po vrhu, po prof. Baragi. Ta se je previdno zadrževal v strogem mestnem središču, da se ni srečal z razvpitim črnim avtom, -ki je nasilno odvažal nezaželene ljudi čez mejo.
Ker prof. Baragi v Trstu niso mogli do živega niti z denundacijami niti s fizičnim nasiljem, ga je v Ljubljani okrožno- sodišče v odsotnosti 9. februarja 1946 obsodilo na smrt, češ da je vojni zločinec. Le kakšen zločinec?! Vse življenje je delal za narod, poznal preprostega človeka in delavca, saj je sam bil trgovski vajenec, sposoben šolnik in organizator, -kar je najbolj pokazal prav na Primorskem, kjer je
f s. Pavla Rupnik
Iz provincialne hiše šolskih sester v Ro-sariu (Argentina) je prišla žalostna vest, da je tam 3. februarja letos odšla po večno plačilo za dolgotrajno vestno delovanje v misijonskem poklicu naša dobra s. Pavla Rupnik.
Rodila se je v globoko verni rudarski družini v Idriji 5. aprila -1901, Ko je obiskovala rudniško gospodinjsko šolo, ki so jo takrat še vodile šolske sestre, je v njej vzklil redovni poklic. Zaprosila je provincialno vodstvo v Tomaju za sprejem v redovno skupnost ter bila tam preoblečena
9.	septembra 1929.
Nekaj let je poučevala ročna dela na tamkajšnji gospodinjski šoli. Toda čutila je v sebi misijonski poklic, zato se je prostovoljno javila, ko je vrhovno predstoj-nišbvo v Mariboru nabiralo sestre za Južno Ameriko. Skupno s tremi drugimi sestrami iz tomajske province je odpotovala v Argentino 13. julija -1933.
V	Argentini je delovala na raznih misijonskih postojankah naše kongregacije: v San Lorenzu, v Coloradu, v Las Lomitas celih 27 let med tamkajšnjimi Indijanci, v Pedro Juan Caballe-ro v Paragvayu in drugod.
iz razvalin, kljub nasprotovanju lastnih sorojako-v, ustvaril šolstvo, ki še danes živi -in raste iz temeljev, ki jih je postavil pokojni prof. Baraga.
Kako velik ugled in spoštovanje je užival na Prosvetnem uradu, priča naslednje: januarja 1948 sem moral po službenih opravkih k prof. Baragi. Prijazno me je sprejel in ko sva govorila o šolskih težavah in tuhtala, kaj ukreniti, je zaklical v sosed-njo sobo: »Mira, (bila je to njegova tajnica), pokliči mi Simonija!« In res, poročnik Simoni je prišel k njemu. Ko govorimo in -iščemo rešitve, Baraga zopet naroči tajnici: »Pokliči mi Andrija!« Tako so se vsi trije znašli v Baragovi pisarni in rešili zadevo. Nikjer ni kazal niti najmanjšega prilizovanja. Kar si 'je osvojil, da je prav, je tudi izvedel.
Danes po več kot tridesetih letih vidimo, -kako težko je bilo Baragovo delo, zlasti pri ustanavljanju novih šol. A uspel je, ker je bil sposoben. Tudi takrat ni bilo nič manj težav z ustanavljanjem kake nove šole kot so danes.
Februarja 1948 pa se je Baraga nenadoma -odločil in poslovil od Trsta. Odšel je poročnik (pozneje stotnik) Simoni, katerega je nadomestil polkovnik Marshall. Baraga si je izbral za novo domovino Argentino, pa tudi tam ni miroval. Poleg skrbi za vsakdanji ikruh je veliko pisal in predaval. Pred dvema mesecoma je omahnil. Primorska mu je dolžna zahvalo, da je v tistih letih stopil junaško v ospredje na odločilno mesto v šolski politiki. Cast in hvala mu!	ŠM
Njena sosestra iz -Rosaria piše, da je bila pok. s. Pavla zgled v redovnem življenju, goreča i-n natančna, izredno marljiva pri delu. V dolgotrajni bolezni ni tožila, na vprašanja je odgovarjala, da ji je dobro, četudi je bila v njeni notranjosti ena sama rana. Ko je bila v bolnišnici v Rosariu, je obiskovala bolnike, če je ko-likaj mogla, jih tolažila in molila z njimi rožni venec. Vedno vedro in veselo redovnico so vsi spoštovali. To je pokazal njen pogreb 4. februarja, ko je duhovnik v govoru zbranemu ljudstvu poudarjal njeno čednost,no življenje.
Me, ki smo pokojno s. Pavlo poznale in cenile, pa -ji želimo, da bi našla pri Bogu bogato povrnjeno vso ljubezen, ki jo je v dolgem misijonskem delovanju darovala Njemu in bližnjemu- - Sosestra A. K.
• Družba sv. Petra je ena izmed papeških misijonskih družb. Na njene stroške študira letos v Rimu 251 duhovnikov in 12 bogoslovcev iz dežel Tretjega sveta. 140 jih je iz Afrike (samo iz Nigerije 41, iz Zaira pa 26), 103 so iz Azije (Indija 41, Koreja 16), -deset je Evropejcev, po pet iz Oceanije in obeh Amerik.
Pokojni Mariji Silvani v spomin
V ponedeljek 28. februarja je v starosti 94 let umrla Marija Silvani. Za zadnje slovo so se zbrali v cerkvi v Miljah znanci iz Milj, Istre, Trsta in okolice ter sorodniki iz Breznice. Somaševalo je kakih 20 duhovnikov in vsi pogrebni obredi so bili na izrecno željo msgr. Silvanija v slovenskem in italijanskem jeziku. Tako je prav ob pogrebu pok. Marije po dobrih dveh stoletjih zopet zadonela slovenska beseda v župnijski cerkvi v Miljah.
Pokojna Marija je bila značajna žena, trdna v veri in narodno zavedna, zato je marsikdaj naletela na nerazumevanje pri ljudeh, ki je niso globlje poznali. Ko je bilo malemu Natalu komaj pet let, je prišla v Silvanijevo hišo kot druga mama. Z nedeljeno ljubeznijo je sprejela skrb za otroka in mu kasneje omogočila nadaljevanje študija na gimnaziji in v bogoslovju. Ker je bilo to sredi velikega pomanjkanja med prvo svetovno vojno, lahko še bolj razumemo, s kolikimi žrtvami je bilo to šolanje združeno.
Lahko rečemo, da je vzgojila duhovnika po Srcu Jezusovem in ga nato spremljala nad pol stoletja po težkih hrvaških in slovanskih župnijah. Znala je pomagati, tolažiti in dajati vedno novega poguma. Predvsem je podpirala sinovo dušnopastir-sko delovanje z vztraj-no molitvijo. V težkih razmerah pod fašističnim režimom je pogostokrat imela pogum -kot močna žena nastopiti zelo odločno v obrambo preganjanih slovenskih duhovnikov.
Ohranili jo bomo v hvaležnem spominu, msgr. Silvaniju pa izrekamo naše iskreno sožalje. - A. R.
Nabrežina
Prešernovo proslavo je PD »Igo Gruden« res skrbno pripravilo, zato je odlično uspela. Bila je preteklo nedeljo 6. marca; prisoten je bil tudi jugoslovanski konzul v Trstu. Na sporedu -je bil govor prof. P. Merkuja, domači zbori pa so zapeli vrsto pesmi. Nekaj posebnega je bil baletni nastop članov ljubljanske Opere Mejača in Švare.
Najstarejša faranka (94-letna) Karla Fratnik vd. Žnidaršič je pretekli teden v Bogu zaprla trudne oči. Po rodu iz Bar-kovelj je del svojega življen/ja preživela z možem v Ajdovščini, potem -pa v lekarni v Nabrežini. Bila je zavedna Slovenka, duhovita, verna, pa tudi izvirna v zbiranju avstrijskih starožitnosti. Bog ji daj večni mir in plačilo; sorodnikom izrekamo naše sožalje.
Smučanje. Zima je tudi letos pritegnila 50 mladih smučarjev v Auronzo. Za to ima zaslugo vodstvo srednje šole v Nabrežini. V višini -1600 metrov so se nekateri prvič spoprijeli s snežno odejo, vlečnicami, močnim soncem in ostrim zrakom.
Sv. birma bo verjetno konec junija. Polog običajnega nauka je opaziti zanimanje za srečanja staršev naših birmancev pri konferencah pa tudi za postno akcijo v korist goriške posestrime v državi Slonokoščena obala: Bouake, Manicro, Kossou... ★
V soboto 12. marca si bosta v župni cerkvi sv. Jerneja na Opčinah zamenjala prstana Evelina Jeza in Zvonko Vidau. Vso srečo jima žali cerkveni pevski zbor.
★
Z GORIŠKEGA
Sestanek sveta goriške SSk
V	soboto 5. marca se je na sedežu stranke v Gorici sestal pokrajinski svet Slovenske skupnosti pod vodstvom predsednika Gradimirja Gradnika. Dnevni red je predvideval debato o nedavnem obisku deželne delegacije SSk v Ljubljani, razpravo o odnosu SSk do ostalih strank ustavnega loka in pogovor o pripravah na II. deželni kongres v Števerjanu.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimtiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
OB DRUGEM DEŽELNEM KONGRESU SLOVENSKE SKUPNOSTI 15. marca 1977 ob 15. uri v Števerjanu
Pred kongresom si vsaka politična stranka zadaje svoje programske napotke. Zlasti velike vsedržavne stranke ne pozabljajo na razna gesla, ki so jim »motto« v delu in v nadaljnjem političnem udejstvovanju. Kongres sam je navadna tribuna, ki izdela vso idejno in načelno linijo neke politične formacije, po kateri se mora nato zgledovati.
Isto velja za našo slovensko politično stranko. Slovenska skupnost nima kot ostale vsedržavne stranke reklamnih in bučnih gesel, vendar želi s svojo politično izbiro konstruktivno prispevati k rešitvi raznih in za vse Slovence bistvenih vprašanj.
Cas drugega deželnega kongresa Slovenske skupnosti posrečeno sovpada z nedavno ratifikacijo Osimskega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo. Zato je pričakovati, da bo prav ta tema ena izmed glavnih na števerjanskem kongresu. Ne gre pa tu toliko za sam meddržavni sporazum, pač pa za temeljito spoprijemanje z manjšinsko stvarnostjo. V tem oziru je pravzaprav bistvo kongresne dejavnosti. Tudi misel za geslo kongresa »ZA PRAVICE VSEH SLOVENCEV V DEŽELI FURLANIJI-JULIJSKI BENEČIJI PO USTAVNIH NAČELIH IN V EVROPSKEM DUHU« ima prav ta namen.
Slovenska skupnost v deželi Furlaniji-Julijski Benečiji mora predvsem izdelati svoj operativni program na podlagi teh načel. Zakonska zaščita naše manjšine je prvi in glavni cilj, ki ga mora slovenska stranka izbojevati. Le tako bo lahko slovenska narodna manjšina v Italiji res polnopraven subjekt v svojem lastnem življenju.
Pri vsem tem pa bo moral deželni kongres imeti pred seboj tudi idejno plat, ki pomeni za Slovensko skupnost srčiko vsega političnega delovanja. Idejni program mora temeljiti tudi vnaprej na brezkompromisni zvestobi demokraciji, svobodi in političnemu pluralizmu. Le tako bo lahko SSk daleč od kakršnekoli totalitarne ideologije odločno zagovarjala popolno svobodo Slovencev v Italiji in se borila za pristno narodno samobitnost.
* * *
V nedeljo 13. marca ob 17. uri bo v Kulturnem domu v Trstu revija mladinskih zborov
Pesem mladih
Prireja Zveza cerkvenih pevskih zborov.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Kar se obiska v Ljubljani tiče je tajnik. Marjan Tenpin dejal, da se ta uvršča v širšo zasnovo, ki si si jo je dala Slovenska skupnost in torej je nujno, da vzpostavi stike tudi s predstavniki matične domovine. V široko razpravo so posegli mnogi svetovalci, zlasti najj omenimo posege Rem-a Devetaka in Jožefa Ferfolje. Vsekakor je svat v celoti podprl stališča tako deželnega kot pokrajinskega tajništva.
O odnosu do drugih strank ustavnega loka je podal uvodno -poročilo pokrajinski tajnik, -nakar so člani v poglobljeni in tehtni debati osvetlili vsa tista stališča in probleme, ki so s tam povezana. Jasno je, da nima Slovenska skupnost lahke poti, ker so njeni politični -sogovorniki na žalost precej topi in togi, ko gre za naše narodne pravice, za katere se slovenska stranka prvenstveno bori.
Občni zbor goriškega SKPD Mirko Filej«
V	ponedeljek 28. februarja je bil v prostorih Katoliškega doma v Gorici občni zbor SKPD »Mirko Filej«. Občni zbor je vodil predsednik Viktor Prašnik, ki je imel tudi uvodno poročilo. Za njim so podali svoja poročila ostali odborniki.
Ker društvo že dalj časa ni imelo občnega zbora, se je nabralo veliko stvari, da so o njih poročali. Tako je bilo še bolj razvidno, da društvo opravlja zelo pomembno vlogo -v kulturnem življenju naše skupnosti v Gorici. Saj bi brez njega ne bilo toliko dramskih nastopov, kulturnih večerov, študijskih dni in zlasti ne petja in koncertov. Zato je bilo posebno zanimivo poročilo referentke o delovanju mešanega pevskega zbora »Lojze Bratuž«, ki se je v zadnjih letih s svojimi koncerti prav lepo uveljavil doma in na tujem.
Ob koncu poročil je bil izvoljen nov’ odbor, ki bo na prvi seji izbral iz svoje srede predsednika in razdelil ostale funkcije. Društvu želimo, da bi še naprej lepo napredovalo, saj je po letih ustanovitve naj-starej-še slovensko katoliško prosvetno društvo na Goriškem. Zlasti pa želimo, da bi k njegovemu delu pristopilo še večje število mladih ljudi.
Kamenčki
Nepodpisana odprta pisma
V	zadnji številki Zaliva (56/57) je na račun Katoliškega glasa zapisana tudi naslednja kritična misel: »Motijo (v KG) nepodpisana odprta pisma...« Kdor je to zapisal, ni pomislil na dve stvari:
1. Da je v protislovju sam s sabo. Tudi sam se namreč v Zalivu ni podpisal.
2. Ne upošteva, v kakšnih razmerah živimo v zamejstvu. Organizirani marksisti se namreč ne borijo z idejo proti ideji, temveč se zaradi ideje borijo proti človeku. To se pravi, da so ideološko nestrpni. Saj so prav sedaj v ospredju svetovnega zanimanja številni oporečniki iz vzhodnih socialističnih držav, ki so predmet preganjanja samo zaradi svojih idej, to je zaradi kritike oblasti.
Pri nas nismo veliko na boljšem. Kdor si pri nas upa zapisati kritično misel na račun oblasti v matični domovini, pride na črno listo. To je dobro znano tildi Zalivu. Pa tudi po naših vaseh marksisti ne slovijo po svoji strpnosti do politično drugače mislečih.
Katoliški glas je od lanskega leta še posebej na črni listi, ker ni in noče biti »konformističen«. Zato so na črni listi poleg urednikov tudi tisti, ki vanj pišejo. To ni nobena skrivnost. O tem priča tudi neko pojasnilo v zadnji številki. Vemo pa, da vsak ne želi biti nekje črno zapisan. Od tod nepodpisana pisma v Katoliškem glasu. Ali bomo avtorjem takih pisem zamerili? Na uredništvu ne zamerimo, ker so laka pisma le znamenja časov.
(r+r)
V soboto 19. in nedeljo 20. marca:
Sv. Jožef v Ricmanjih vabi
Služba božja bo oba praznična dneva po starem redu:
— ob 9. uri: jutranja sv. maša (mladinsko petje)
— ob 11. uri: peta slovesna sv. maša (somaševanje)
— ob 15. uri: litanije sv. Jožefa, govor in ^blagoslov
— ob 17. uri: večerna sv. maša (ljudsko petje)
Priložnost za prejem velikonočnih zakramentov.
SLOVENSKA SKUPNOST
vabi na
proslavo ob /10-letnici smrti Loizeta Bratoža
v Števerjanu v soboto 12. marca ob 20. uri
SPORED
■ spominski govor (dr. Zorko Harej)
■ zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice pod vodstvom prof. Stanka Jerici j a
■ igralci iz Benečije bodo uprizorili igro »EMIGRANT« Izidorja Predana
Slovenski problemi pred občinskim svetom ob proračunu
Občinski svet v Gorici je na številnih sejah razpravljal o proračunu za leto 1977, ki predvideva nad 18 milijard lir celotnih stroškov. Svetovalci so podrobno razčlenili posamezne postavke, zlasti pa so se zaustavili ob političnem pomenu proračuna, saj pomeni bilanca glavni programski dokument občinske uprave.
Med številnimi temami je hilo tudi vprašanje slovenske manjšine v goriški občini. To je prišlo na dan v obširni debati zlasti na seji v ponedeljek 7. marca. Problem slovenske manjšine je sprožila Slovenska skupnost, ki je po svojih predstavnikih stavila vrsto predlogov in vprašanj v zvezi z manjšinsko problematiko. Svetovalec dr. Paulin je v imenu skupine predložil poseben dnevni red v zvezi z Osimskim sporazumom. Vloga svetovalcev SSk, ki so jo podpisali tudi predstavniki PSI •in PCI, iznaša zahteve po takojšnji uresničitvi globalne zaščite slovenske manjšine v smislu člena 8 Osimskega sporazuma in člena 6 republiške ustave. Nanaša se posebej na izjave zunanjega ministra, ki je v parlamentu izrekel obvezo rimske vlade v tej zadavi. Svetovalec dr. Paulin je zahteval od župana pojasnila glede časovnih terminov v zadevi -zaščite in nato obravnaval probleme rajonskih konzult, ki jih občina marsikdaj ne posluša. Končno je svetovalec SSk poudaril, da občinski odbor še ni dal na dnevni red raznih vlog SSk, med njimi tiste o rabi slovenskega jezika. Svetovalec prof. Bratuž pa se je v •svojem posegu zaustavil ob problemu kulture in šole. Poudaril je posebno vlogo go-riškega mesta in opozoril, naj občinska uprava pri splošnem kulturnem načrtovanju skr-bneje zasleduje tudi slovenske potrebe, naj izdaja npr. svoje publikacije tudi v slovenskem jeziku in skrbi za kulturne izmenjave. Nadalje je svetovalec dr. Bratuž prikazal najvažnejše slovenske potrebe na šolskem področju, med temi posebej vprašanje gradenj novih šol, od osnovnih šol in vrtcev in trgovskega zavoda do nižje srednje in višjih srednjih šol.
O problemih slovenske manjšine so govorili še svetovalci Waltritsch (PSI), ki se je ustavil ob problemih šole, športa in prosvete, Braini (PCI) in Jakončič (DC), ki je zagotovil podporo rešitvi problema šolskih gradenj. Inž. Fornasir (PLI) pa je izrazil čudne pomisleke v zvezi s preobširnim obravnavanjem manjšinske tematike.
V	nedeljo 13. marca bo ob 17. uri v Katoliškem domu v Gorici
PREDAVANJE G. VINKA ZALETELA
s skioptičnimi slikami. Prikazal bo Japonsko ter slovenske misijonarje, ki tam delujejo.
Stavka na srednjih šolah
Na številnih višjih srednjih šolah v Gorici dijaki zborujejo. V sredo 9. marca so se protestu pridružile -tudi slovenske višje srednije šole. V letaku v italijanskem jeziku razlagajo, čemu nezadovoljstvo. Stilistično in slovniško je dklostiliram letak tako slab, da bi se človek zjokal ob takem znanju stavkajoče mladine.
Koncert baročne glasbe v Gorici
Nastop Akademskega baročnega kvarteta iz Ljubljane v nedeljo 6. marca je bil prav prijetno presenečenje. Kdor sledi prosvetnemu delu v Katoliškem domu, ve, da so tovrstni nastopi vedno nekoliko tvegani, ker je dvorana bolj primerna za gledališče. Pa tudi, kdor pozna okus goriške-ga občinstva ve, da se ta bolj ogreje, če
nastopajočo skupino že pozna, sploh pa ga vedno bolj zamiče pevski zbor kot instrumentalna glasba. Kljub lepemu pomladnemu popoldnevu se je na prireditvi zbralo kar čedno število poslušalcev, ki so si najprej ogledali slike goriških slikarjev Klanjščka in Jusse, nato pa prisluhnili mladim ljubljanskim glasbenikom.
Nekaj več kot enourni program ni utrujal. Igra blokfla-vte, violine, violončela in klavirja (čembalo ni bil na razpolago) izzveni kot prijeten razgovor štirih prijateljev; zdaj se razživi v allemandi in corren-te ali zapleše gavotto in gigo, zdaj pa zadržano zapoje sarabando. Ugajala sta oba Tria: Telemannov, kjer si prijetno odgovarjajo flavta, čelo in klavir in Naudotov, kjer je »piccolo« prav blesteče vodil razgovor. Najbolj uigrana je bila Handlova sonata v c-molu št. 1. Včasih je violina preglasila blokflavto, vendar bi lahko rekli, da se mladi glasbeniki prav dobro znajdejo v skupni igri in da vsak zase občuteno muzicirajo.
V prof. Tomažu Lorenzu, znanem violinistu, je skupina dobila dragocenega mentorja, ki bo gotovo znal mlade glasbenike pripraviti do višjih poletov. Lahko bi rekli, da zasluži skupina pozornost slovenskih glasbenih ustanov, saj iskrenost in resnost, ki jo prevevata in tip glasbe, ki so si jo izbrali, so vse prej kot pogost pojav na Slovenskem.
Blokflavto je igral Klemen Ramovš, violino Drago Arko, violončelo- Jelka Grafenauer in klavir Alenka -Šček. Koncert je organiziralo Slovensko katoliško prosvetno društvo iz Gorice. - nn
Nov elektronski inženir
V sredo 2. marca je na -tržaški univerzi dosegel doktorat iz elektronske inženerije Karlo -Mučič. Branil je tezo o metodah za določanje gotovosti delovanja -posebne vrste. Karlo je aktiven član naše družbe, poln idej in načrtov za udejstvovanje na različnih poljih od verskega, socialnega do kulturnega. Ker je po značaju izredno dober in nezamerljiv, ima povsod veliko prijateljev, ki mu vsi iskreno čestitajo za doktorat in mu želijo obilo uspehov v poklicu. Posebno se ga spominja SKAD, pri katerem že več let sodeluje.
Slikarska razstava V. Klanjščka in H. Jusse
V nedeljo 6. marca sta v atriju Katoliškega doma odprla razstavo svojih olj Vladimir Klanjšček in Hijacint Jussa. Oba sta se v preteklosti že predstavila v teh prostorih, Klanjšček je že leta -1971 razstavljal in sicer olja s tipično briškimi motivi, s trtnimi kompozicijami. Akvarele, grafike in perorisbe Hijacinta Jusse s predvsem pokrajinsko tematiko, z izrezi iz domače Benečije smo si lahko ogledali že pred tremi leti. Tema razstavama je sledilo -kar lepo zaporedje samostojnih razstav v naši deželi in v sosednji Sloveniji. Zdaj pa sta se slikarja odločila za skupen nastop kot predstavnika dveh delov slovenske zemlje v Italiji, Beneške Slovenije in Goriških Brd. Taka povezava pa ne poudarja sorodnega razpoloženja, ampak raznolikost -slovenske umetnosti na tako ozkem področju.
Klanjšček se je -tudi tokrat umaknil v preprosto, domače zatišje. Zatekel se je k zarjavelim in zapuščenim kmečkim pripomočkom, ostankom preteklosti, ki so v dobi razvite tehnologije s svojo preprostostjo že odslužili svojemu namenu. Z abstraktno govorico si pričara drobec srečne in mirne preteklosti v že razpadajočih stiskalnicah, ojesih in vozovih. Umetnik je čustveno navezan na te sko» raj arheološke predmete in čeprav jih je človeška roka popolnoma zanemarila, bi jim rad dal še nekaj življenja. Ovrednoti
jih in jih požlahti z ozračjem polnim svežine in topline barv ali pa jih obda s komaj zaznavno tančico.
Pri Jussi ,ne srečamo melanholije ali želje po obnovitvi nekdanjega sveta. Njegova motivika se zgošča v vprašanje človekove tesnobe, smrti, onesnaženja ozračja in okolja. Jussa se sooča z vsakdanjim življenjem, z njegovimi problemi in ne zna najti izhodišča. Išče, toda razloči samo neizmerno silo, ki se sprošča in prekipeva okrog nas in ki vse naelektri. S svojim slikarstvom umetnik hoče vzbuditi zanimanje za svet, v katerem živimo. V ta namen uporablja hladne -barve, med katerimi prevladuje svetla, čista modra, skoraj nabita z magnetično silo, -ki privlači -naše oko, da iščemo s slikarjem vred rešitev bivanjskim vprašanjem. Toda pred nami ostaneta kot simbola energije v vesolju in bogate Jus sove duševnosti le neizmerno čisto ozračje in neoblikovana masa, podčrtana s skrotovičenimi črtami, koreninami, vejami.
Rupa
Preteklo soboto 5. -marca smo imeli pri nas v dvoranici ob rupenski cerkvi kulturni večer. Župnik Bogomil Brecelj iz Nabrežine se je -rad odzval našemu vabilu. Pokazal nam je ob barvnih diapozitivih na zares prisrčen in njemu lasten način našega pesnika Simona Gregorčiča, zraven pa še nekaj dokumentarnih posnetkov.
Menim, da so -taki kulturni večeri potrebni našim ljudem, saj jim plemenitijo čustva ljubezni do svojega naroda. Zato bo pevski zbo-r v kratkem priredil še kaj koristnega za naše vaščane. Obenem se g. Breclju prisrčno zahvaljujemo za nepozabni kulturni večer. Na svidenje še kdaj v Rupi. - D.
»Beneški trojčki« v Doberdobu
Dramska skupina PD »štandrež« nam je v nedeljo 6. marca pripravila prijetno popoldne. Igralci so -se nam predstavili s Collalto-Kuretovo komedijo »Beneški trojčki«. Z njo so že nastopili na domačem odru, v Gorici in v Desklah ter želi povsod visoko priznanje.
Tudi to pot nas niso razočarali. Dve uri smo se prijetno zabavali in hkrati občudovali igralsko spretnost nastopajočih, ki skoraj brez izjeme niso nič slabši kot člani kakega poklicnega gledališča.
Igralcem iz -srca čestitamo k tako lepemu uspehu. Naša želja je, da bi v tem še vztrajali in tako dobili posnemovalcev tudi v drugih društvih. In upamo, da bodo še večkrat gostje na našem odru.
V	nedeljo 13. marca bo ob 19. uri predaval v župnijski dvorani v Doberdobu g. Vinko Zaletel
O LEPOTAH KOROŠKE ZEMLJE
Predavanje -bo s skioptičnimi slikami.
OBVESTI t A
Postni govori na radiu Trst A: v petek 11. marca ob 15.35 »Velika duhovnika Ana in Kaj-fa« (dr. A. Kosmač); v torek 15. marca ob 15.35 »Ranjeni in užaljeni tožilci velikega zbora« (dr. J. Markuža).
Seja Združenja cerkvenih zborov na Goriškem bo v ponedeljek 14. marca ob 20.30 v Katoliškem domu. Vljudno vabimo tudi dušne pastirje.
Kulturni krožek briške mladine Plešivo-Krmi-n pr-iredi v nedeljo 20. mai'ca ob 17. uri v Mestnem gledališču v Krmi-nu četrti slovenski večer. Nastopijo razni zbori, ansambel Lojzeta Hledeta, mladinska folklora iz Gorice in dramska skupina iz Sovodenj s »Hlapcem Jernejem«.
števerjanska občinska uprava priporoča vsem poljedelcem in ostalim občanom, ki so utrpeli škodo vsled potresa, naj se obrnejo čiimp-rej do svojih strokovnih organizacij za pojasnila in nasvete glede vložitve prošenj na deželo za dosego morebitnih podpor in odškodnin, do katerih bi imeli pravico na podlagi zakonov, -ki so bili izdani za področja, prizadeta od potresa. Z odlokom predsednika ožjega deželnega sveta št. 02286 z dne 9. 12. 1976 je bila namreč občina Števerjan vključena v seznam občin, katere je prizadel potres.
»Števerjanski vestnik«. Izšla je 2. številka (februar 1977) tega glasila. Iz vsebine; drugi deželni -kongres Slovenske skupnosti; števerjanska »gubanca«; sodelovanje med Števerjanom, Sovodnjami, Doberdobom i-n Novo Gorico; -kmečko delo v marcu; zakaj ni več slovenskih oddaj na radiu Gorica 1; izlet na sneg v Sappado 13.3.
Na tečaju »Priprava na krščanski zakon«,
ki se vrši v Slomškovem domu v Bazovici, bo v potek 11. marca ob 20.30 predavanje »Zakonci v -Cerkvii«, v torek 15. marca ob 20.30 pa predavanje »Vzgoja otrok«.
Tečaj razgovorov o zakonu in družini
se nadaljuje v Gorici in sicer v Zavodu sv. Družine (ne v Katoliškem domu kot je bilo prvotno določeno). V soboto 12. marca -ob 20.30 bo predavanje »Kdo si ti, kdo sem jaz?«
Maša za cerkveno edinost bo v cerkvi sv. Ivana v Gorici v ponedeljek 14. marca ob 19.30.
Četrti abonmajski koncert v sodelovanju Glasbene Matice, ZSKP in SP-Z v Gorici bo v petek 11. marca ob 20.30 v palači Attems. Na sporedu je recital pianista Janeza Lovšeta.
V gledališču Verdi v Gorici bo SSG iz Trsta ob sodelovanju ZSKP in SPZ ter ustanove EMAC uprizorilo v četrtek 17. marca ob 10. uri mladinsko igro »Maks Zvižgae«.
Občni zbor sindikata slov. šole v Trstu
bo v četrtek 10. marca ob 9. uri v Kulturnem domu v Trstu.
Slov. kulturni klub v Trstu priredi v soboto 12. marca ob 19J5 filmski večer v prostorih SP, ul. Donizetti 3.
V društvu slov. izobražencev v Trstu, ul. Donizetti 3 bo v ponedeljek 14. marca predaval o radioastronomiji dr. Pavel Zlobec, raziskovalec na tržaškem astronomskem observatoriju. Začetek ob 20.15.
SLORI sklicuje tretji redni občni zbor, ki bo 18. marca 1977 ob 19.30 v prvem in ob 20. uri v drugem sklicanju v Gregorčičevi dvorani v ul. Geppa 9, Trst.
Delovno mesto strojepiske nudi RAI na deželnem sedežu v Trstu. Pogoji; italijansko državljanstvo; datum rojstva po 1. januarju 1947; diploma nižje srednje šole; popolno znanje slov. jezika. Pismene ponudbe do 20. marca 1977 na: RAI - Radio-televisione Italiana - Sede regionale - Via Fabio Severo, 7.
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: dr. B. Š.
50.000; brat in sestra iz Sovodenj 10.000; N. N., Rupa, 2.000; Lojzka Zuljan iz San-rema, da bi Katoliški glas vedno živel 16.000; Marcelina S. 2.000; dr. Karel Vojska, Švica, 27.000; Irena Bentolini v spomin Franca Simčiča 10.000 lir.
Za Alojzijevišče: ob 40. obletnici Bratu-ževe smrti dr. Drago -Štoka 4.000; družina Tomasi 10.000; A. M. namesto cvetja na grob Fr. Simčiča 10.000; N. N. 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: pok. mama msgr. Silvanija je zapustila 100.000; Marija Oze-be-k namesto ovetja na grob Vere Tro j er
10.000 lir.
Elica in Jože Gorkič darujeta o-b 25-let-nici poroke za Alojzijevišče in za slovensko duhov-nijo pri Sv. Ivanu v Gorici po
10.000 lir.
Ob deseti obletnici smrti drage mame daruje dr. Dino Vrtovec za sklad Katoliškega glasa in za Alojzijevišče po 50.000 lir.
N. N. iz Sovodenj daruje za slovenske misijonarje 10.000 in za sklad Katol. glasa
2.000 lir.
V spomin stavbenika Franca Simčiča
daruje kolegij goriških stavbenikov za goriški Zeleni križ 15.000 lir.
V spomin pok. Vide Škrk iz Saleža darujejo tri dobrotnice za cerkev v Zgoniku skupno 15.000 lir; v spomin iste -pokojne darujeta dve družini za novi dom Skupnost -družina na Opčinah 10.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: N. N. v spomin pok. Pierine Saražin 10.000; V. Kokorcvec v spomin pok. Ivane Grgič in Pierine Saražin po 5.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Albina Košuta ob 3. obletnici smrti moža Stanka
10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Terezija Malalan 3.000; Marija Milič 10.000; Mihaela Tavčar 2.000; družina Pitacco ob krstu 12.000; Jerman ob -krstu -sinčka Loris Ivana 13.000 lir.
Za telesno ovirane na Opčinah: Marija Milič 10.000 lir.
Za cerkev na Ferlugah: Markon Regina namesto cvetja na grob strežnika Edija
10.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N., Ru-pa, 5.000; N. N., Sv. Ivan v Trstu, 10.000 lir.
Za slovenske misijonarje: župnija Rupa 100.000; družina Simčič iz Trsta na-mes-to cvetja na grob -matere msgr. Silvanija
10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
lTPSl/1
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob
11., 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 12.45, 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 13. do 19. marca 1977
Nedelja: 9.00 Sv. maša -iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Vera in naš čas. 10.00 Praznična matineja. 11.05 Mladinski oder: »Kam pelje diamantna sled?« 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.05 Operete. 14.35 Lahka glasba. 15.00 Šport.
Ponedeljek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Obletnica tedna. 9.40 Koncert. 10.30 Glasba. 13.00 Sestanek. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 10.05 Marjan Kozina: »Ekvinocij«, opera. -18.05 Cas i-n družba. 18.25 Zborovska glasba.
Torek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Radio za šole. 9.40 Koncert. 10.30 Kulturni spomeniki naše -dežele. 13.00 Sestanek. 14.05 Glasba.
14.30 Mladina. 15.45 Postni govor: Ranjeni in užaljeni tožilci velikega zbora (dr. Jožko Markuža). 16.30 Za najmlajše. 17.05 M. Kozina: »Ekvinocij«, -opera. 18.05 Pravoreč-je. 18.15 Slovenski zbori.
Sreda: 8.05 Tjavdan. 9.30 Liki -iz naše preteklosti. 9.40 Koncert. 10.30 Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti. 11.40 Radio za šole. 13.00 Sestanek. 14.05 Glasba.
14.30 Mladina. 16.30 Za najmlajše. 17.05 M. Kozina: »Ekvinocij«, opera. 18.05 »Bunker«.
Četrtek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bi-
lo.	9.40 Koncert. 10.30 Kje so moje rožice. 10.50 Popevke. 11.40 Radio za šole. 13.00 Sestanek. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Koncert. 18.05 N-icolo Tommaseo na obeh straneh Jadrana. 18.20 Pevska revija »Seghizzi 76«.
Petek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Spomeniki Andreja iz Loke. 9.40 Koncert. 11.00 Radio za šole. 11.35 Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. 13.00 Sestanek. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 15.35 Postni govor: Simon iz Ci-rene in Jezusov križ (Marij Gerdol). 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni skladatelji. 18.05 Kulturni dogodki v deželi. 18.25 Domači zvoki.
Sobota: 8.05 Tjavdan. 9.40 Koncert. -10.30 Družina v sodobni družbi. 11.35 Pratika.
13.00	Sestanek. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 15.45 Poslušajmo spet. 18.05 »Pri Sveti Luči v Bregu«. Napisala Tončka Curk.
V	Kult. domu v Trstu bo SSG uprizorilo v petek 11. marca igro T. Wilderja »Zaenkrat smo se izmazali«. Predstava je za red A premierski; v soboto 12. marca ob 20.30 predstava za red B; v ponedeljek 14. marca ob 15.30 in v torek 15. marca ob 16. uri bo istotam mladinska igra »Maks žvižgač«.
★
Narodna in študijska knjižnica v Trstu
priredi v sredo 16. marca četrto predavanje iz ciklusa o razvoj-u slovenske arhitekture. Predaval bo dr. Ivan Sedej: »Ljudsko stavbarstvo«. Predavanje bo ob 18.30 v mali dvorani Kulturnega doma v Trstu, ul. Petronio 4.
Služba v Rimu. Uradnico in natakarico sprejme v službo Hotel Bled v Rimu, ul. S. Croce in Ge-rusalemme 40, 00185, telef. (06) 777102. Hrana in soba preskrbljeni. Ponudbe pošljite na gornji naslov.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob težki izgubi dragega
Franca Simčiča
se prisrčno zahvaljujemo vsem, ki so na kakšenkoli način sočustvovali z nami. Posebej se zahvaljujemo gg. duhovnikom za cerkveni obred, prof. Jericiju in mladim pevcem za petje med mašo, darovalcem vencev in drugega cvetja ter vsem, ki so dragega pokojnika pospremili na zadnji poti.
žena, hčeri, zeta in vnuka
Gorica, 7. marca 1911
J