Dr. O. 1.: 13 ČRNI KMZ PEI HEASTOVCU. Zgodovinska povest. »Nisem vreden, da ste tako prijazni,« meni Šef celo udano, »prišel sem k vam, ker vem, da najdem tu pomoč.« Trenak je uganil, da namigava Šef na zidanje cerkve, zato ga vzpodbuja, češ: »Le kar naravnost povej, pomagam ti, kolikor je to v mojih močeh.« »O gospod oskrbnik, vi ste mož, ki ima veliko oblast, posebno sedaj, ko mladega gospoda ni doma, vse je v vaših rokah.« »Ne govori tako na dolgo, kar povej, kar te teži.« Šef je posegel globoko po sapo, vzdihnil ter začel praviti, kaj je vse slišal o novi sekti, ki se hoče skazati kot bogoljubna družba. Zato se je navdahnjen od sv. Duha odločil, da pozida še večjo cerkev. Manjkajo pa mu sredstva za to, vsled česar prosi, da bi ga graščina podpirala. Skliceval se je na različne čudeže, ki so se že zgodili, iz česar jo videti, da so vsc prikazni, ki jih ima, resnifine in da je volja božja, da nastane v Radehovi večje svetišče. »Kapelico ste vendar že postavili, saj to zadostuje za enkrat,« pravi oskrbnik, »saj ni toliko pristašev, da ne bi našli prostora.« »O pač, gospod oskrbnik,« se razvname Šef ter zamahne z desno roko, »vedno več se jih oglaša od vseh strani, da, celo iz trga so prišli in izjavili, da se zanimajo za to družbo.« »Kaj praviš,« meni oskrbnik in se dela zelo radovednega, »kaj takega ni mogoče, ko vendar velja trg Sv. Lenarta za celo katoliškega.« »Saj nismo zoper katoliško vero,« reče hlastno Šef, »mi le hočemo, da se svet spokori in tako odvrnemo nesreče, ki bi nas drugače zadele.« »A tako, tako,« reče mirno oskrbnik, »kaj pa poreče k temu gospod Morenus, ki še ni dolgo v trgu?« »O gospod oskrbnik,« odvrne Šef vez razvnet, »novi gospod župnik je mož na pravem mestu.« »To je naravno,« odvrne oskrbnik, »kot katoliški duhovnik mora zastopati z vso vnemo rosnice, ki jih uči katoliška vera, posebno v se- danjih časih mora biti previden, da se ne začnejo razširjati krivi nauki po njegovi župniji.« In oskrbnik pogleda prodlrajoče Kolomana Šefa, kakor bi hotel gledati v njegovo dušo, češ, povej mi vso resnico. Vodja skakačev se je dal pod vplivom teh besed zapeljati, da je pojasnil vse. Povedal je, da ga je dal župnik klicati v župnišče, kjer sta se v čisto posebni sobi pogovarjala 0 sekti skakačev. Župnik se je zelo zanimal za celo stremljenje te družbe in izrazil celo svojo zadovoljnost nad tem, da se je postavila kapelica na čast božjemu grobu. »Tedaj gospod župnik nima nič proti vašemu ravnanju, praša oskrbnik navidezno malomarno. »O, nikakor, gospod oskrbnik, »on je še celo obljubil, da pride prvo mlado soboto, ko imamo našo službo božjo, pogledat, da se prouči 0 vsem tem, kar mi počenjamo.« »Tedaj prvo mlado soboto imate shod, bržkone zvečer, kaj ne?« »Da, da, kakor se stori mrak, pridite tudi vi, gospod oskrbnik.« »Bom videl, kako bom shajal s časom, za sedaj ti samo obljubim, da bom preskrbcl nekaj za zgradbo cerkve, seve, moraš molčati, ker graščakinja o tem ne sme ničesar vedeti.« »Bodite prepričani, milostljivi gospod, da tnolčim, ker vem, da je graščakinja nasprotnica našega gibanja.« S tem je bil celi pogovor končan,' zadovoljna sta bila oba, Šef, ker je dobil zagotovilo pomoči, in oskrbnik Trenak, ker je zvedel za mišljenje župnika Morenusa. In to mu je prišlo prav, kajti sedaj ima sredstvo v rokah, da nastopi proti onemu, ki je omogočil poroko mladega graščaka z Agato, za katero se je on trudil zastonj. Zadovoljno si je mencal roke, ko je Šef zapustil sobo in še dolgo je hodil po sobi gor in dol ter klepal načrte, kako se maščuje nad župnikom. In svest si je bil, da se mu to posreči, saj je vedel, da mu stoji ob strani graščakinja, ki še o vsem tem nič ne ve, a pride za to čas in mogoče med tem še zve kaj več. Koloman Šef je v svoji navdušenosti za razširjanje sekte skakačev glede župnika Morenusa povedal res vse, kakor je tudi mislil. — Župnik Morenus se je kmalu uživel v nove razmere. Ker je bil mož bolj svobodnega mišljenja, tudi ni delal razlike med ljudmi, Ce so bili drugega verakega mišljenja. Zato ni našel po- mislekov, da ne bi obiskal trškega sodnika in njegove žene Elizabete. Mudil se je prvokrat dalje časa v tej hiši in ponavljal svoje obiske vsak teden. Da to ni ostalo prikrito drugim tržanom, je razumljivo, saj v tako malem trgu so zvedeli kmalu vsi, kaj ta ali oni dela in kam hodi, saj zvečer je že vedela vsaka gospodinja, • kaj je njena soseda opoldne skuhala in katerega soseda je popoldne obirala, ko je zbirala zelenjad na svojem vrtu. Posebno pobožni Katarini Niirnberger se je kadilo to pod nos. Da se upa katoliški župnik sploh v protestantovsko hišo in se tam celo dalje mudi, ji je bilo nekaj popolnoma nerazumljivega. Imela pa je ženka navado, da si je takoj, ko je prišla iz cerkve, dala prinesti iz kleti v ročki dobrega vina, katerega si je vlivala v mali piskerček, prigriznila kos belega kruha in obirala vse sosedinje in sosede po vrsti. In gorje, Če je slišala, da je bil župnik zopet pri trškem sodniku Pernhardu na obisku. Tedaj se ji je pordečil obraz kakor puranu in posamezne, že malo sive brke pod nosom in na dobro rejeni bradi so se postavile po koucu, še en krepek požirek iz piskerčka, ali celo dva, in nato se je vlila ploha iz širokih ust ter Sodoma in Gomora črez župnika, ki je zgubil v njenih očeh vso spoštovanje, češ, nič ni boljši kakor najslabši protestant. »K nam ne pride, ta ošabnež, saj bi mu tudi postregla, komaj enkrat je bil, a še tedaj se je držal, kakor bi bila vsaka jed prismojena in vino prekislo, tam pri tistemu luterancu pa pije tisto kislico iz Porčiča, mojega vina iz Zavrha in Viničke gore pa še ne poskusi, naj ga bes plentaj, to ni naš župnik, naj gre med tiste krivoverce.« In zopet je dvignila piskerček, napravila krepek požirek ter nadaljevala, obrnivši se k svojemu možu Cahariju, ki je prišel iz druge sobe ter miril svojo ženo: »Ti si cerkveni ključar, ti moraš napraviti red, kaj takega naša župnija ne more in ne sme trpeti, to je pohujšanje, pri škofu ga zatoži, da odstavi tega predikanta, drugače nisi moj mož, ali si razumel?« Udarila je z roko po mizi s tako silo, da je piskerček z vinom vred odskočil in s\e prevrgel, pri čemur se je razlil ostanek vina po tleh. »Nikar ne bodi tako* huda, ljuba Katarina,« jo miri mož_ »saj do sedaj še ni storil nič nepra- vilnega naš župnik; seve, prav ni, da gre večkrat h trškemu sodniku, a drugače še nisem nič hudega zapazil.« »0 vi moški vedno držite skupaj, le zagovarjaj ga, ti tudi niC ne boš videl in Cutil, dokler t« ne bo kdo s kolom udaril po glavi, potem pa je že prepozno, protestantovsko seme bo šlo sedaj v klasje.« »Mislim, da še ni tako nevarno,« miri Caharija svojo ženo, »sicer pa bom strogo pazil, čc bi bilo župnikovo ravnanje sumljivo.« S tem se poslovi od svoje žene, češ, da ima nujne posle pri trškem sodniku. V resnici pa mu je bilo na tem, da pride iz območja gibčnega jezika svoje žene, ki je v tom položaju posegala v delokrog, ki je pristojal edino le njemu. — Župnik Morenus jo dobil že na dan umeščenja jasno sliko, kakčno je naziranje tržanov v verskem oziru. Na eni strani strogo katoliška stranka, njej na čelu corkveni ključar Caharija Nurnberger; na dru^i protestanti z Maksom Pernhardom kot vodjem. Le-ta je bil mož prikupljive osebnosti, prijazen, a ob enem resen. Potoval je dosti po svetu, bil na Francoskem in v Švici ter mnogih drugih krajih, t«r vid«l, kako i« tam umno gospodari. Zato vimel doma vzorno gospodarsfvo in je dajal tudi sosedom rad nauke ter jim pomagal, kjer je bila potreba. Tako se jc zgodilo, da je bil priljubljen pri vesh tržanih in so ga tudi na dan Sv. Tomaža leta 1598 izvolili za trškega sodnika. Ta dan je bil že od tega Casa, kar je postal kraj Sv. Lenart trg in sicer pod cesarjem Friderikom III., določen za izvolitev trškega sodnika ter drugih odbornikov, ki so imeli vsak svoj delokrog. Tako je bil eden določen za pregledovalca mesa, drugi pravilne mere in teže peciva, tretji je nadzoroval, da so bili vsi dimniki osnaženi, četrti je pazil, da je bil po trgu po noči in po dnevu red in se ni razsajalo v pozni uri po trgu. ko so sladko spali mirni vaščani. Pernhard, ki je bil ob enem bogat, jc bil mož na mestu. Vedel je sprotno voditl posle trškega sodnika, bil je strog, a ob enem pravičen in tako je dobil ugled in spoštovanje pri vseh in tržani so mu popolnoma zaupall. Četudi je bil po veri protestant, tako ni nasprotoval katoliški veri, da je zahajal celo v cerkev in postal zato priljubljen tudl pri tistih, ki so drugovernike gledall po strani. (Dalje bo sledilo.)