GLEDALIŠKI
LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1942-XX~43-XX1
DRAMA
-1 Q GABRIELE D’ANNUNZIO:
lO JORIJEVA HČI
Lit 2-—
GLEDALIŠKI LIST
DRŽAVNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1942-XX. /43-XXI.	DRAMA	Štev.	18
GABRIELE D’ ANNUNZIO
JORIJEVA HČI
PREMIERA 19. MAJA i943-XXI
Gabriele D'Annunzio:
Jorijeva hči
„Pojde na pot prod Rimu Aligi, krenil bo, kamor vse vodijo ceste, s to svojo čredo, tja v sveto mesto da od namestnika Jezusa Krista za vse pregrehe izprosi odvezo, ker je on prvi Pastir med pastirji.
V Puljsko deželo ne pojde to leto, ampak bo Materi Božji Slovenski poslal v poklon po Alai d’ Averna dva svečnika tu iz ciprese in še na vsakem dve sveči voščeni, da bi na grešnika ne pozabila Mati nebeška, ki gleda na morje ..."
Tako govori pastir Aligi Mili di Codra v II. dejanju. 2e v teh verzih se zrcali vse pesnikovo krasnoslovje in obenem lepota Gradnikovega prevoda.
V	zborniku »Teatro DAnnunziano« (Milano 1927) piše Fer-dinando Paolieri v članku »La poesia nel teatro DAnnunziano«: » Jorijeva hči« je tako delo, da ji tudi stoletja ne bodo mogla do živega. Ko se omenja Aishilos, mislimo na »Prometeja«, ko je beseda o Shakespeareu, se spomnimo »Hamleta«; tako bo nekoč ime Gabriela D’Annunzia obujalo v mislih z neubranljivo silo »Jo-rijevo hčer«. Če sta »Prometej« in »Hamlet« žaloigri človeštva, je
149
»Jorijeva hči« žaloigra plemena; toda kakor imajo vsa plemena svojo zgodovino in vse vere svoj mit, v katerih spoznavamo v neskončni vrsti stoletij temeljno edinstvo, tako ne more tudi trage-
Milevd Ukmar-Boltarjeva
dije plemena nič ovirati, da bi ne postala nekoč, kakor vsi taki plemenski izrazi, žaloigra človeštva.«
*
Poznavalec D’Annunzia in prijatelj našega lista nam ob tej priliki piše:
IJO
»A ko	je D’Annunzio	v drugih svojih delih po večini	krasno-
slovec, se	je tega svojega	krasnoslovja tudi tukaj	poslužil,	toda	ta
drama ima svoja duhovno realna tla in je globoko doživljena.
Zakaj je to prva njegova drama, ki je doživela probojen uspeh? Nekje je	vendar morala	publika doživeti dušo	in živo	srce	te
umetnine,	drugače bi sprejela to umetnino bolj	hladno.	Ako	je
Eleonora Duše inspirirala D Annunzia pri tej drami, ako je njena intuicija in vroče srce prisostvovalo pri ustvarjanju te umetnine, zakaj bi ne bilo verjetno, da je nadarjeni krasnoslovec trenutno prišel tudi do prave vsebine umetnine, da je za vsemi lepimi besedami le zaživelo pravo, živo človeško srce? Mogoče se mu je nenadoma zaiskrilo spoznanje, kje je pravo bistvo umetnine! In zakaj bi mi ne bili tako pošteni, da bi mu tega ne priznali, za to umetniško delo, za ta veliki trenutek njegovega življenja?...«
•
V	svoji knjigi »Le prime rappresentazioni dannunziane« (Milano 1928) piše Mario Corsi:
To delo je tragedija, tragedija kmetov in ni samo zunanji okvir za kmečke noše, ampak sintetična vizija rasne duše same, ki je pognala iz njenih bistvenih potez, ki so večne in nespremenljive, izven prostora in časa, nekje med Apenini in Adrijo v nedoločenem času, ki gre od vseh početkov rodu do današnjih dni. Globočina in univerzalnost občutja, s katerim je to delo prežeto, je tako velika, da nas je, čeprav se pretekajo po naših žilah materi-jalni elementi te duše, presenetila možnost takega podajanja življenja na odru.
To pesem pripoveduie G D’Annunzio s tresočim se glasom, v čistem trecentu; tako čist in svež je ta jezik, ki ie pritekel iz živih virov naroda, v njem se očituje prizvok našega domačega dialekta, teče mu jasno in zveneče, v endekasillabu in devetercu po vsej naši slavni domovini.
Videli smo to ljudstvo, kako strastno ljubi svojo zemljo, odeto v tradicijonalno nošo, ljudstvo, ki živi trdno postavo družinskega življenja od nekdaj, v svojem globokem misticizmu, ob svoji večni pesmi.
*fI
Kadar mu svet pritiska na vrata, med tem ko mu grozi politika, da ga zasužni, vzame svojo ženo, svoje sinove in nečke, v katerih je že dolgo mesil svoj kruh in orodje, s katerim obdeluje svojo zemljo in odide čez morje, da bi nadaljeval svoje delo, kakor ga je bil naučil oče.
Mnogo je bilo peripetij in nezgod, preden je prišlo do predstave 3. marca'1904 v opernem gledališču v Milanu. »V septembru 1903«, pripoveduje Virgilio Talli v prvem zvezku svojih zanimivih spominov, »je predložil D'Annunzio voditelju velike in nepozabne Družbe mladih (Talli, Gramatica, Calabresi) v vprizo-ritev »Jorijevo hčer«. V načrtu ni ma jkala riti dragocenega sode'o-vanja Eleonore Duše, ki pa zaradi bolezni ni mogla nastopiti in jo je nadomestila Irma Gramatica v naslovni vlogi.
Glavno moško vlogo, pastirja Aligija je igral na krstni predstavi Ruggiero Ruggieri, očeta La.zarja di Roio Oreste Calabresi, Ornello Giannina Chiantoni in Teresa Franchini mater Ca^dio — sami sloviti igralci tedanje dobe. Po sodbi nekaterih kritik Gamatica ni izpolnila docela pesnikovih zahtev in je ostala njena Mila zgolj skica. Pri Ruggieriju pa kritika poudarja in hvali kot posebno umetniško dognanost njegovo zasanjanost, ki je ostala baje po tej vlogi njegova značilnost tudi v drugih vlogah in način recitacije stihov. Blagost izraza Chiantonijeve kot Ornelle, ki se je zdela idealna pesnikova interpretka, in stvaritev Franchinijeve, mlade igralke, ki je igrala silno težko in odgovorno vlogo Candie, sta zbujali občudovanje, posebno Franchinijeva, kot zdaj mila, zdaj stroga, potem trpeča in nazadnje blazna mati. Igralca glavnih dveh, od solnca, vina in strasti razpaljenih žanjcev, sta osvajala z igro in masko.
Razumliivo ie, da ie zbudila ta uprizoritev posebno pozornost, kajti gledališče je'gojilo v tistem času pretežno lažji repertoar ali na moderne drame 7. realističnimi zanletki iz vsakdaniees življenja. Kult visoke gledališke umetnosti ie bil prezrt in D’Annunzijevo delo, ki ga je poskušalo obuditi k novemu življenju, je našlo na splošno presenečenje in proti pričakovanju razumevanje in pri-znanie. v slutnji, da pomeni ta smer pravo pot k obnovitvi žlahtne gledališke umetnosti,
M2
Nov cvet se je rodil v vrtu Lepote in nova radost je dozorela za človeški duh . ..
Giornale d’ Italia je pisal: Ta tragedija zahteva slog in igralca, ki bi odgovarjala daljnjemu idealu bodočnosti.
Tragedija je klic duše matere zemlje, ki govori o ljudeh, ki živijo, ljubijo, trpijo in umirajo v svobodnem vzdušju pod svobodnimi obzorji, blizu divji materi prirodi, govori o kristijanskem usmiljenju, ki je prišlo po morju od vzhoda, o divjosti ljudi, strašni, kakor divjost elementov, o molitvah žena in o duhu stare Italije. Narodov duh je podan v tragediji vseh časov in vseh dežela. Pesnik je podal neizbrisen vtis lepote in bolečine. Bistvo pesnitve je v globini in v pritiklinah dejanja, ne v dogajanju ali osebah. In ta ustvaritev tragičnega vzdušja prinaša čudovit zaključek prvega dejanja, močan kontrast lirike in dramatike v drugem in zaključek igre, ki prisili gledalca v razmišljanje. Kritike in poročila navajajo na raznih mestih soglasno mnenje, da je zapustila igra vtis duhovne dvignjenosti, zanešenosti, religioznega občutja kakor antična tragedija.
Kakšen je bil uspeh te predstave? Z eno besedo: triumf. Najbrže italijansko gledališče še ni doživelo takega uspeha. Vse občinstvo, ki se ie zgrnilo v obširno dvorano, je premagala lepota in umetnost tega dela neposredno, kar mu daie še večjo in trajnejšo vrednost.
V	njen razodeva pesnik s prisrčno ljubeznijo domačnost italijanske zemlje, sanja o daljn jih krajih, o svojih gorah, o svojih narodnih nošah in pravljicah. V tej poeziji govori naravno, čecto diši po due-centu — daljnjem stoletju, v katerem je italijanski jezik šele pričenjal govoriti o ljubezni in bolečini, po stoletju, ki je dalo slavo Danteju in vzvišeni moči drame.
Že ob začetku prvega dejanja je bilo občinstvo presenečeno spričo preproste pa obenem tako silne življeniske zajetnosti, take prepričevalnosti in moči ritma in logike človeškepa življenja. Poročna slavnost osuplega Aligija, viharni prihod Torijeve hčere med divjim vpitjem žanjcev, prošnje nesrečne obsojenke, presunljiva tišina ljudi, zbranih v Lazarjevi hiši, nadalje izbruh jeze in Aligijev privid, vse to je izzvalo pri poslušalstvu silno zanimanje;
153
presenečenje je bilo vedno večje, dokler ni doseglo skrajnosti; ko je zastor padel, je dvorana izbruhnila v en sam vzklik veselja in je umetnike nenehoma pozivala pred zastor; in ko je tja stopil navdušeno pozvan tudi D’Annunzio, se je dvignila vsa dvorana.
V	prvem delu drugega dejanja, v prizorih med Milo di Codra in Aligijem v gorski votlinii so bi i nekoliko predolgi, da bi mogli gledalici doživeti krasno liriko Aligijevega pripovedovanja in lepoto ljubezenskega prizora med divjo kurtizano in mističnim pastirjem.
»Ta tragedija« — je pisal kritik Giornala d’ Italia ob vprizo-ritvi — »bi potrebovala igralcev in gledališča, ki bi 'odgovarjali velikemu in daljnjemu cilju v bodočnosti, kakor je čas, v katerem se dogajajo nesreče Jorijeve hčere, daleč v preteklost odmaknjen.«
Dan po predstavi je Pozza napisal v Corriere della Serra: »Bila je velika zmaga, pravi triumf! Nobeden si ni upal misliti kaj takega: niti najzvestejši pristaši pesnika, morda niti pesnik sam. 2e dolgo je tega, kar je poezija zapustila gledališče: občinstvo se je zadovoljevalo s kratkimi gledališkimi zadevicami in z docela revno kritiko. Misel, zgrabiti gledalca s trdim verizmom, je bila predrzna, vendar pa se je pesniku posrečilo v največji meri prikazati vizijo čiste umetnosti in lepote”.
*
Gabriele d’Annunzio je napisal poleg ,Jorijeve hčere" mnogo del, od katerih so posebno uspeli drami „Ladja“ in ..Sebastijan" ter romana „Ogenj“ in „Poželjenje“, v katerih je prav posebno močno pokazal svojo pesniško moč.
Naj navedemo iz „Jorijeve hčere" samo še nekaj značilnih mest, katera smo morali radi krajšave v uprizoritvi izpustiti. Vsa ta poezija je značilna za pesnika in njegovo folkloristično mistiko njegove drame
Aligi se opravičuje sestram, ker je hotel neznanko, ki se je zatekla k njihovem domačem ognjišču, pahniti iz hiše:
154
Grešil sem zdaj proti ognjišču, proti svojim ranjkim in svoji zemlji, ki ne bo hotela hraniti v črnem grobu mojega trupla.
Sestre, da ta greh zdaj izbrišem, v pepelu dni sedem in sedem bom toliko križev napravil z jezikom, kolikor solza so pretočile vaše oči in naj Angel jih šteje in v srce zapiše.
Dosegel tako odpuščanje pred Bogom bom O, sestre, molite, molite za svojega brata —, ki zdaj se v planine mora vrniti!
*
♦
Ko leži truplo Lazarovo na golem podu, z glavo naslonjeno na snop rožja, kakor je običaj, ker je bil ubit od lastnega sina, govori zbor žalovalk:
Jezus, bolje bi bilo,' da se zruši še ta streha.
Candia della Leonessa, mož tvoj je na goli prsti, vzglavja mu ne smeš postlati, ne na parah, v mehki krsti, le na rožju sme ležati!
Joj, joj, Lazar, Lazar, Lazar!
Joj, kaj solz se toči zate!
«
Ko Alig-i vpraša gorskega svetnika Kozmo in kopača Maldeja iz katere daljave je govoril tisti glas, ki ga je obvaroval pred okrutnostjo tako, da ni izgnal neznanke, mu starka zelenjarka odgovori: Je trava rdeča, ki mošnjak se zove in druga bela zove se eguza in druga je oddaljena od druge,
a njih koreni srečajo se zopet pod slepo zemljo in se zavozljajo tako tenko, da še sveta Lucija ne more jih najti. Različne liste imajo ali vsako sedmo leto taisti cvet. Tako nam piše pismo.
Kozmi so dobro znane božje sile.
Vsebinska ideja „Jorijeve hčere”
V svoji drami „Jorijeva hči“ je segel D’Annunzio globoko do prvotnih vrelcev človeške duše, tja do najosnovnejših smotrov in nagibov človeškega življenja, ki se stopnjo za stopnjo luščijo iz celotne dramatske zgradbe in njene vsebine
V premožni domačiji abruškega kmeta Lazarja je vse v pripravah za ženitovanje, ki se ima vršiti po ljudskih šegah, iz davnine ohran-njenih. Lazarjev sin se ženi z lepo in premožno Viendo V sredo pripravljalnih obredov plane Jo ijeva hči Mila in išče pri dobrih ljudeh zavetja pred razvratnimi, od vročine in vina opojenimi žanj-ci, ki so jo hoteli imeti zase, opirajoč se na staro postavo, da je čarovnikova hči brezpravna in nezaščitena — vsakemu na razpolago Mila, ki je po usodnem rojstvu bredla sama in brez moralnega kažipota skozi goščavo nasprotujočih si impulzov svoje duše in iskala svojo pravo pot, se je prestrašila p'ed grozo takega doživetja, ko ji je obenem čisti del njenega bistva šepetal o vrednosti čiste ljubezni Zato je iz vse svoje razdvojenosti in preplašenosti zakričala po rešitvi in zaprosila zaščite v čednosti vzojene člane Lazarjeve družine. Odziv je našla takoj pri najmlajši hčeri Ornelli, ki se je z vso nedolžnostjo svojega bistva zavzela za nesrečno Milo in jo zaščitila. Njej je sledila mati Candia z veličastjem čistega materinstva Aligi pa je obvisel nekje na sredi med plemenitostjo svoje duše, vse polne skrinostnih navdihov, ki so prihajali vanj iz prvotnosti prirode, s katero je bil kot pastir na planinskih pašnikih posebno spojen — ter med dolžnostjo do lastne hiše, ki je bila ogrožena vsed nasilnosti pijanih, na svoje ljudsko pravo opirajočih se žanjcev. Ko zmaga
dolžnost, hoče nagnati Milo iz hiše V tem hipu pa vidi stati za Milo nemega angela, zaščitnika lepote Miline duše in se prevzet pred njim zruši na kolena
Tako je Mila rešena. Obenem pa je to globoko doživetje in ta skrivnostni stik duš Mile in Aligija vnel v obeh plamen tihe, a velike in čiste ljubezni, ki se sedaj razkriva in razcveta med njima v vsem svojem blesku sredi samote planinskih pašnikov, kjer oblikuje Aligi v panj nemega angela, podobo najboljšega in najlepšega Milinega bistva. Ta usoda, ki vodi ljubezen skozi najtrše preizkušnje, je privedla nov zaplet. Za Milo se je bil vnel tudi trdi in nasilni Aligijev oče Lazar, ki je sledil za Milo v planine in si jo opojen od strasti hoče vzeti, opirajoč se na svojo patriarhalno oblast. Tu se iz mlade Aligijeve ljubezni rodi ves odpor; in gnjev do razvratnega očeta tako razpali Aligija, da v omotici sovraštva ubije lastnega očeta
Po ljudskem pravu svojega plamena se je Aligi s tem svojim dejanjem sam obsodil na smrt. Ves skrušen nad grozoto dogodkov, ki so pognali v nesrečo vso njegovo okolico in prevzet nad bolečino lastne matere, ki so ji bridkosti omračile um, se skesano p/i-pravlja na smrt, kamor ga žene lastno ljudstvo V tem se pojavi Mila Ljubezen do Aligija, ki je spoznal njeno najčistejše, globoko v duši zakopano bistvo in ki ga je prav zato vzljubila z vsem svojim mladim ljubezenskem plamenom, jo je vodila do sklepa, da žrtvuje svoje lastno življenje za Aligijevo rešitev. Oprla se je zato na vraževernost preprostega ljudstva in ga prepriča, da je ona sama ubila starega Lazarja med tem ko je začarala Aligija, da je obtožil samega sebe kot ubijalca. Ljudstvo, ki je po svojem skupnem plemenskem občutju itak trpelo nad dejstvom, da je v njihovi sredi zrastel očetomorilec, se da tem lažje prepričati Milinim trditvam. Oprosti tedaj Aligiju, pa polno srda odžene Milo na grmado — Milo, ki jo spremlja na težko pot v plamene le gorko sočustvovanje Ornelle, ki edina pozna resnico Miline skrivnosti.
Tako je pisatelj izoblikoval in razkril skozi bogastvo dramatskih baiv eno izmed najvišjih vred ot človeške duše: žrtev — iz prave ljubezni rojeno žrtev za odrešenje sočloveka.
157
Gabriele D'Annunzio:
„Sen jesenskega zatona”
(Prevedel Alojzij Gradnik, »Umetnost, št. 9.—12., letnik V.)
Dramatis personae:
Dogoresa vdova Gradeniga.
Sobarica Pentella.
Čarodejka Slovenka.
Vohunke.
(Odlomki.)
Gradeniga: In Slovenka? Ali mi jo privedeš še pred večerom? Pričeti mora čarati še pred večerom. Razumeš? Umiram. To je 'moja poslednja svetla ura. Ne učakam več prvih zvezd ...
Ti, ti si odpotoval sam, prebrodil si morja, da bi poklical smrt! In vrnil si se s tisto čarodejko iz Slovenije, s tisto, ki zna iz daljave ureči smrt...
(Ko izgovori počasi poslednje besede, vstane zamišljena, z očmi uprtimi v žalostno prikazen in izrazom krutosti v stisnjenih ustnah.)
Izkušena je bila ta Slovenka... Iz dveh liber voska je ugnetla njegov obraz. Zahtevala je od mene starčev zob, tri kaplje krizme in posvečeno hostijo. In dala sem ji te stvari in ona jih je vmesila v vosek ... Ah, to sem storila zate, zate, da bi te videla spati na mojem vzglavju! Vosek je dišal po peklu.
Vse vas dam pomoriti... ah, glej jo, čarodejko! (Spočetka ji hoče teči nasproti; pa se zadrži in čaka, da privedejo ženske čarodejko prav do nje.
Vedena od Orseole in Pentelle, se bliža Čarodejka z nezaupnim pogledom in obrača naokoli svoje svetle in kakor steklenina trde oči, katerih belina se na čuden način odraža na zelenomodrem obrazu. Oblečena je v nekakšno dolgo črtano haljo in glavo ima obvezano s črno ruto, ki ji zakriva podbradek in čelo. Poklanja sc globoko pred Dogoreso.)
158
Gradeniga: Nisi hotela priti, Slovenka!
Čarodejka (ponižno): Prav rada bi bila prišla, Prejasna, ali zadržal me je neki trivižanski mladenič, ki je prišel k meni po napoj za svojo neverno ljubico. Ker pa se mesec ni še spreminjal, da bi bila mogla nabrati zelišč, iz katerih bi skuhala sok, me ta obupani mladenič ni pustil oditi. In grozil mi je, da me ubije, če mu ne pripravim napoja. Stepel se je s hlapci Vaše Jasnosti. Sama ne vem, kako da sem živa; ker vse moje meso je ogladano od vrvi, s. katerimi so me privezali na mezgico kakor tovor.
Gradeniga (si sname z vratu zlato verižico in jo vrže jadikujoči.)
Tu imaš za vrvi, ki so te oglodale. Si prinesla tisto knjigo kralja Majorškega?
Čarodejka: Prinesla sem knjigo. (Izvleče iz nedrija, izpod halje, knjigo ovito v cape oguljenega usnja.)
Gradeniga: Ah, ti si bistroumna, Slovenka ... Voščeno podobo hočem od tebe. Razumeš? Pantea mora umreti. Razumeš? Dam ti, kar poželiš; pošljem te preko morja, v tvojo deželo Slovenijo, z ladjo natovorjeno z bogastvi. Ti boš bogata in srečna vse svoje dni, na svojem domu.
Poskusi tedaj, Slovenka. Prični z delom. Napolnim ti ladjo, ki te ponese onkraj morja! Pantea mora umreti.
Tu imaš, Slovenka. Zdaj imaš njeno življenje v svojih rokah. Začaraj dobro ...
Slovenka, Slovenka, pozovi vse angele in vse zle duhove! Stori, da trešči v njo trela sredi njenega veselja!
Slovenka, Slovenka, kaj mi praviš ti?
Novosti iz Drame
Ljubljanska Drama pripravlja:
Komedijo »Skupno življenje”, ki jo je spisal Ccsare Giulio Viola. Delo režira prof. O. Sest, v glavnih vlogah pa bodo nastopali: gg. Šaričeva, Nablocka, J. Kovič, Nakerst, Košič in Tiran.
Dramo iz kmečkega življenja „Stari in mladi11, ki jo je spisal prvotno kot ljudsko igro pesnik Anton Medved, sedaj pa jo je kot dramo priredil njen režiser Milan Skrbinšek. V glavnih vlogah bodo nastopali: gg. Starčeva, Gabrijelčičeva, Simčičeva, Lipah, Presetnik, Gale, Verdonik, Gorinšek, Blaž in Benedičič.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Državnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Fr. Lipah. Zi upravo: Ivan Jerman Tiskarna Makse Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
160
La figlia di lorio
TRAGEDIA PASTORALE IN TRE ATTI Dl GABRIELE DANNUNZIO. TRADUZIONE Dl A. GRADNIK
Regista: Milan Skrbim1
Lazaro di Roio.................................Levar
Candia della Leonessa, sua moglie . Marija Vera
Aligi, loro figlio.............................VI Skrbinšek
Splendore	j	Starc
Favetta	|	loro figlie.......................Razberger
Ornella	I	Levar
Maria di Giave.............................«...	Gabrijelčič
Vienda, sua figlia .	.	•	.	.	.	.	.	Sancin
Teodula di Cinzio..............................Kralj
La Cinerella...................................Gorinšek
Monica della Cogna	...................Križaj
Anna di Bova...................................Rakar
La Catalana delle tre Bisacce .... Tina Leon
Maria Cora.....................................Simčič
Mila di Codra.......................................Boltar-Ukmar
Femo di Nerfa..................................Bratina
Iona di Midia..................................Peček
Vecchia erbivendola .	.	,...............Nablocka
Scavatore di tesori............................Benedičič
Un santo della montagna........................P. Kovič
Un ossessionato................................Podgoršek
II primo pastore....................................Brezigar
11 primo mietitore.............................Nakerst
II secondo mietitore...........................Verdonik
II terzo mietitore ............................Tiran
La prima lamentatrice .........................P. Juvan
La seconda lamentatrice........................Stritar
Nella folla .... Boltar, Plut, Blaž, Nakerst, Gorinšek,
Gale, Presetnik
Mietitori. Congiunti. Folla. Pellegrini.
Avviene in tempi antichi neglj Abruzzi.
I! primo atto: in casa di Lazaro. Il secondo atto: nella spelonca di Aligi sulla montagna. II terzo atto: davanti alla casa di La2aro.
PASTIRSKA TRAGEDIJA V TREH DEJANJIH. SPISAL GABRIELE DANNUNZIO. PREVEL A. GRADNIK
Režiser: Milan Skrbinšek.
Lazaro di Roio ......... Levar
Candia della Leonessa, njegova	žena	Marija Vera
Aligfi, njun sin ...........................VI Skrbinšek
Splendore	j	Starčeva
Favetta	j	njune hčerke ....	Razbergerjeva
Ornella	J	Levarjeva
Maria di Giave..............................Gabrijelčičeva
Vienda, njena hčerka...........................Sancinova
Teodula di Cinzio...........................Kraljeva
La Cinerella................................Gorinškova
Monica della Cogna .........................Križajeva
Anna di Bova................................Rakarjeva
La Catalana delle tre Bisacce	,	Tina Leon
Maria Cora ......................• Simčičeva
Mila di Codra ..................................Boltar-Ukmarjeva
Femo di Nerfa .	. '  .................Bratina
Jona di Midia...............................Peček
Starka zelenjarka...........................Nablocka
Kop;:č zakladov.............................Benedičič
Svetnik s hriba ............................P. Kovič
Obsedenec ..................................Podgoršek
Prvi pastir............................... .	Brezigar
Prvi žanjec............................... Nakerst
Drugi žanjec .	..........................Verdonik
Tretji žanjec..................................Tiran
Prva žalovalka .............................P. Juvanova
Druga žalovalka.............................Stritarjeva
V	množici .... Bolt?rjeva, Plut, Blaž, Nakerst Gorinšek,
Gale, Presetnik
Žanjci. Sorodniki. Množica. Romarji.
Godi se v Abruzzih pred davnimi leti.
Prvo dejanje: V Lazarjevi hiši. Drugo dejanje: v Aligijevi ovčarski votlini v planinah. Tretje dejanje: pred Lazarjevo hišo.
' . • ; •