„Jednakost interesov in tradicij in mišljenja narodov." yj vstrija, Nemčija in Italija se razprostirajo sredi Evrope; zaradi tega se imenujejo posrednje vlasti. Te posrednje države so zdaj tudi po pisanih pogodbah zvezane, kot take jih imenuje politični svet zvezo posrednjih vlastij ali ob kratkem tudi tripelalijanco. Kakor trdijo državniki teh velevlaslij, so se one zvezale, da bi ohranile svetu mir. Po smrti cesarja Viljema so isti državniki povdar-jali še posebe, kako trdna je zveza posrednjih velevlastij. Za Avstrijo in njene narode so izjave državnikov in vladarjev zanimive tudi zategadelj, ker so izrazi nekako različni za jedno in isto stvar. Knez Bismarck je telegrafski zatrdil, da zveza Nemčije in Avstrije sloni ne samo in toliko na podpisanih pogodbah, ampak naravnost na „jednakosti interesov in tradicij in mišljenja narodov". Njegov sin grof Herbert Bismarck pa je nasproti Italiji telegrafski izrazil se, da tudi zveza Nemčije in Italije ima svojo moč v „skupnosti idej in interesov," ter da to zvezo podpirajo .čustva in historiške tradicije nemškega in italijanskega naroda." Po takem bi bili interesi, tradicije in mišljenje nemškega naroda nasproti Avstriji in Italiji jednaki; iz tega pa sledi po preprostem matematiškem aksijomu, da bi tudi Avstrija imela jednake interese, tradicije in mišljenje svojih narodov z Italijo in narodom italijanskim. Te poslednje jednakosti državniki sicer niso izrazili zdaj; ali sklepati se vsekakor ne da drugače. Grof Herbert Bismarck je izrecno povdarjal, da jednakost interesov in idej, čustev in zgodovinskih sporočil, ki jih ima nemški narod z narodom italijanskim, „upliva na vzdrževanje svetovnega miru". Za ta del je torej jednakost interesov očitna, in ker ima Avstrija jednak interes do ohranjenja miru, je pač jasno, tla se interesi posrednjih držav vsaj v tej točki ne križajo. Tudi ni dvomiti, da nemški in italijanski narod sočustvujeta, ker imata, kakor spominja grof Herbert Bismarck, v resnici zgodovinske tradicije. Nemški in italijanski državniki, pa tudi novi nemški cesar in italijanski kralj Umbert so dovolj jasno razodeli, kaj razumejo oni med seboj v besedah „histo-riških tradicij". Cesar Friderik je telegrafoval kralju Umbertu, da mu je zdaj Italija „v največo tolažbo". Ta superlativ je lahko umeven tudi nepolitiškim ljudem, ne pa samo razsvetljenim državnikom. Kralj Umbert pa je ob isti priliki izrazil nado, da bo prijateljstvo med Italijo in Nemčijo čim dalje, tem ože. Državniki italijanski pa so izrazili sočustvo do Nemčije ravno tudi zdaj z razlogom, da Nemčija in Italija ste narodni državi ali vlasti, v katerih vlada po jeden narod sam. Očitno so povdarjali, da imati Nemčija in Italija jed-naka načela v politiki kot narodni državi, in da ta jed-naka načela vzbujajo in utrjujejo jednake simpatije nemškega in italijanskega naroda. V resnici ste Nemčija in Italija zbirali nemški in italijanski narod ter tako sebe politično bolj in bolj razprostirali. V tem zmislu ste obe državi agresivni in imati posebne historiške tradicije. Takih tradicij, takih načel pa Avstrija nikdar ni imela in jih ne more imeti. Avstrija ni bila narodna država v pomenu Nemčije in Italije; v tem zmislu ni bila nikdar in ni Avstrija agresivna država. V tem pomenu nima Avstrija nič skupnega z Nemčijo in Italijo, ker Avstrija ne obseza jednega naroda samega, da bi ž njim odlomke istega naroda iz drugih držav sebi priklapljala in asimilovala, ampak ona združuje po več narodov, in ona se ne veča potom asimilovanja ali agresivne narodne politike. Avstrija je bila in je tudi dandanes konservativna država tudi v zmislu bodisi notranje ali zunanje politike. V tem se torej Avstrija do cela razločuje od Nemčije in Italije, in te razlike gotovo ni imel v mislih knez Bismarck, ko je povdarjal nasproti grofu Kalnockyju 12 jednakost „ tradicij" Nemčije in Avstrije. Pač pa je bila med drugim tudi nacijonalna politika Nemčije in Italije grofu Herbertu Bismarku pred očmi, ko je nasproti Italiji povdarjal jednakost historiških tradicij Nemčije z Italijo. Vidimo torej, da trditve o „ tradicijah" Nemčije z Avstrijo ni možno jemati v absolutnem pomenu. Grof Kalnocky je previdniši, ko ne kaže na zgodovino, ampak se veseli, da se je zveza Nemčije z Avstrijo ukoreninila tudi med obojestranskimi narodi „v malo letih". Ta izjava odgovarja veliko bolj dejanskim razmeram, kolikor je soditi po izjavah avstrijskih delegacij, kot zastopstev avstrijskih narodov, katera naj bi izražala svoja mnenja tudi o zunanji politiki. Kar pa se dostaje čustev in mišljenja, govoriti Nemčija in Italija zopet laže tudi o tej jednakosti. Nemčija in Italija ste narodni državi; obe imati jednaka načela združevanja. Druga ni drugi na poti, pač pa ste se že podpirali na zunaj v lastnem interesu istih dinastij, istih narodov. Avstrijski narodi pa niso po vsem sorodni z narodom nemškim in italijanskim; nenemški in neitalijanski narodi, katerih je večina v Avstriji, niso pa zategadelj proti političnim zunanjim zvezam. Oni sledijo razumu, torej praktičnim interesom, kolikor se dostaje politike na zunaj. S tem praktičnim interesom računijo tudi državniki, ne pa s praznimi besedami o sorodstvu narodov, katero je samo v ožih mejah dejansko. Sicer pa netaktnosti, govoriti o nacijonalnem zjedinjenji nemškega naroda ter splošno povdarjati sorodstvo avstrijskih narodov z zjedinjenim nemškim narodom, kakor je to storil v cerkvi celo v pričo našega cesarja luteranski župnik na Dunaji, take neprikladnosti prepuščamo nemškim šovinistom, ki se spozabljajo, da živi v Avstriji poleg Nemcev velika večina še drugih narodov. Bazvidno pa je, da Nemčija in Italija imati tudi interese in tradicije, ki niso jednaki z avstrijskimi interesi in tradicijami. Pač je poučen manifest in razglas novega nemškega cesarja, kako ima tudi Avstrija prav umeti interese svojih narodov. Znano je, in je tudi zdaj cesar Friderik razkril, da mu je Italija jako pri srcu in italijanski narod jako simpatiški narod. Prijateljstvo z Italijo mu je naj-veča tolažba po lastnem izreku. Ta ljubezen do Italije, do italijanske dinastije in do italijanskega naroda izvira pri cesarji Frideriku iz jednakih vodilnih načel Hohen-zollernske in Savoyske dinastije kot dinastij, ki vladati po jeden narod, ki vladati in utrjujeti clve eEo^v narodni državi. Narodna država je cesarju Frideriku nad vse; zato povdarja on, da Hohenzollernska dinastija je hodila vedno z narodom; vladar in narod je v tej dinastiji neraz-rušno zvezano, kakor pravi cesarjeva proklamacija. Na podstavi te najožje zveze je cesarju Frideriku blagostanje nemškega naroda prvi in najviši zakon. Ustavlja se cesar Friderik vsakateri nagli spremembi; odločno zahteva, da ostanejo stare podstave ustav in zakonov državi. Ali umakniti se morajo tradicije, zakoni, predpravice, osebe, ako bi zahtevala narodne potrebe, narodno blagostanje. Narodne nove potrebe so jedine, katere tega cesarja zganejo iz dosedanjega stanja in državnih razmer. Ako bi torej nemški narod dokazal temu vladarju, da to in ono v resnici potrebuje, je on pripravljen ustreči mu. Mi nočemo tu spominjati, da je on sam še kot prestolonaslednik 4. jul. 1885 ob posebni priliki v Aachenu izjavil, da korona Karola Velikega pripada zdaj Hohen-zollernskemu domu, tudi nočemo omenjati, da bi po tej izjavi zahtevala Nemčija več avstrijskih dežel za Hohen-zollerski dom, katere so pripadale kot „Ostmark" pod korono Karola Velikega. Še tega ne omenimo, da „Deutsche Ztg ", organ državno-zborskega kluba, z dne 11. in 12. marca 1888 celo opominja cesarja Friderika na isto Aaehensko njegovo izjavo. Nam je to dovolj vedeti, da nemški novi cesar Friderik je do cela naroden vladar, prošinjen popolnoma od narodnostne ideje, ki je Nemčijo povzdignila do sedanje moči in slave. On vidi, da hodi najboljšo pot, ako hodi z narodom kot narodom, ki išče podpore in največe tolažbe v Italiji, ker sledi ista jednakim narodnim načelom. Avstrija pa ne more postopati jednako ne na znotraj, ne na zunaj. Ali ona ima že izraženo načelo za svoje narode, ki ni manj veljavno, nego je načelo narodnih držav, kakoršni ste Nemčija in Italija. Avstrija ima najprej geslo našega presvetlega vladarja „ V i r i b u s unitis !" To geslo vabi vse avstrijske narode na sodelovanje, k skupnim dolžnostim in žrtvam, torej tudi k uživanju jednakih pravic in dobičkov, izvirajočih iz skupnega zaščita, iz skupne države. Že v tem geslu je izražena skrb, jednaka skrb za vse narode, pa tudi jednaka važnost vseh teh narodov za državo. Poleg tega glavnega vodila, najvišega načela presvetlega cesarja Franca Josipa, pa je ob jednem ustava, katera je podeljena vsem narodom z jednakimi pravicami in dolžnostimi. Kakor je interes Nemčije in Italije, da varujeti in pospešujeti blagostanje nemškega in italijanskega naroda, ima pa Avstrija svoj največi interes v tem, da varuje in pospešuje vse svoje narode. Narod je Nemčiji nad vse; narodi so pa Avstriji nad vse. Nemčija in Italija obračati svojo skrb malone izključno na blagor pojedinega samega naroda; Avstrija se razlikuje od teh dveh držav, ako obrača svojo skrb na vse svoje narode. Avstriji ni torej treba posebnega načela, ampak ji je samo rabiti isto narodno načelo za vse narode. Po takem osreči Avstrija sebe in svoje narode z istim načelom, katero rabijo drugod za jeden sam narod. Razlika je samo v tem, da Avstrija ne podjarmlja drugih narodov zaradi asimilovanja z dosedanjimi svojimi na- rodi, in da ona tudi ne more tujčiti dosedanjih svojih narodov na korist kakemu pojedinemu narodu. Avstrija mora imeti pred očmi vedno svoj p 1 u r a I, in v tem pluralu ji je skrbeti po geslu »Viribus unitis", jednako za vsako jednoto v obliki narodov. Samo ako se drži Avstrija tega načela, sledi svojim zgodovinskim tradicijam; samo tako se tudi ukrepi. Njeni zunanji zavezniki morajo v svojem interesu želeti, da hodi Avstrija svojo lastno pot na znotraj, to je, da rabi jedno in isto narodnostno načelo za svoje lastne razmere. Drugače bi se Avstrija slabila, in to bi tudi zaveznikom njenim ne moglo ugajati, dokler žele odkritosrčno Avstriji dobro. Drugače bi delala ona sebi na škodo, njim pa na korist v drugi obliki, nego si sama želi. Ko bi namreč Avstrija dajala prednost kakemu svojemu narodu na škodo drugih, bi ta privile^ovani narod tujčil avstrijske narode, in to bi dalo drugim državam povod, da bi hotele potujčene narode z narodnostnim principom prikiapljati sebi, na škodo Avstriji. Avstriji ponavljajo pravi nauk, kako ji je postopati, druge države, drugi vladarji in državniki. Njej je dobro ločiti, v čem so njeni interesi, njene tradicije in mišljenje njenih narodov zares skupni z drugimi drža-in narodi drugih držav. V vsem drugem se je Avstriji držati lastnih potij in lastnih tradicij, ki se razločujejo od potij, tradicij in idej drugih držav in narodov istih držav. Blagor vseh njenih narodov je in mora ostati Avstriji summa lex. V cilji je po vsem Avstrija jednaka drugim državam; celo narodnostno načelo ji je isto; samo v poteh in rabi načel je razlika in mora razlika ostati v Avstriji. Verska strpnost v Nemčiji in Avstriji. jfovi nemški cesar Friderik je v posebnem raz-® glasu na državnega kancelarja kneza Bismarcka razodel tudi svoje načelo o verski strpnosti. Dotični odstavek tega razglasa je naslednji: „ Jaz hočem, da je načelo verske strpnosti, katero je bilo moji hiši sveto skozi stoletja, tudi za naprej v varstvo mojim podložnikom katere si bodi verske skupnosti in katerega si bodi veroizpove-danja. Vsakdo izmed njih mi je jednako pri srcu. Saj so vendar vsi za nevarnih dnij jednakomerno izkazali svojo popolno udanost". Razglas novega nemškega cesarja se tudi drugače lepo glasi: ali nemški liberalni in židovsko liberalni svet hvali cesarjevo izjavo najbolj zaradi navedenega odstavka. Židovstvo je že naprej proslavljalo cesarja Friderika, ker ga je poznalo kot v obče liberalnega državnika. To se je videlo najbolj iz tega, da se je balo, da bi nastopil na prestol namesto očeta Friderika njegov sin Viljem. Balo pa se je poslednjega, ker je slutilo, da bi utegnil napeti druge strune ravno proti židovskemu življu. Zidom torej ni do tega, da bi vladal kak vladar v obče liberalno ali s pomočjo liberalnih ustav, ampak oni gledajo najbolj na to, da bi vladarji in zakoni ugajali najbolj židovskemu gibanju. Vse drugo ni židovskemu liberalizmu nič mari; nasprotno židovski liberalizem pobija najliberalniše zakone, naredbe in ukrepe, ako bi koristili v obče naro dom, a bi zavirali neliberalno vedenje židovskega rodu. Ko je bil nastal v Nemčiji takoj po francosko-nemški vojni tako imenovani kulturni boj ali sKulturkampf, je ravno židovski liberalizem najbolj odobraval postopanje Bismarcka in pa negovega izvoljenca, tedanjega prosvetnega ministra Falka. Katoliška cerkev v tedanjem nemško - židovskem liberalizmu ni našla pomoči, ampak ravno nasprotno. Cim hujše se je namreč godilo katoliški cerkvi v Nemčiji, toliko bolj je odobravalo isto liberalstvo ukrepe nemške vlade. Isto psevdoliberalstvo pa je ostalo vedno jednako, in če ravno zdaj odobruje korak nemškega novega cesarja in ga zaradi tega povišuje, pač ne dela tega zaradi obče veljavne izjave tega vladarja, ampak vsled tega, ker hoče židovski liberalizem okoristiti se na podstavi izraženega načela nemškega cesarja. Poslednji je odločno izrekel se za versko strpnost vseh verskih skupnostij in vsakaterega veroizpovedanja; a židovski liberalizem pri tem misli samo na židovske interese. Zaradi lepšega pritikajo židovski listi tudi to, češ da bo odslej katoliška cerkev na Nemškem uživala popolno svobodo, v resnici pa se vesele jedino tega, da odslej utegne biti tako imenovano antisemitsko gibanje Židom manj nevarno. Židovski liberalizem ima ravno glede na izrečeno načelo cesarja Friderika zopet priliko, duhove motiti ter antisemitizmu podtikati versko nestrpnost proti Židom, v tem ko pravi antisemitizem strogo loči med vero in krvjo, med židovsko vero in med Židi kot narodom posebnih lastnostij. Antisemitizem se namreč ne zmeni mnogo za židovsko vero, da si je tu pa tam dokazaval, da Talmud ni ravno v pravem soglasji z modernimi zakoni, ki varujejo življenje in imetje. Antisemitizem se obrača proti Židom kot posebnemu narodu, ki vsled krvi tako in tako postopa. Ako torej razglašajo židovski listi izjavo cesarja Friderika kot tako, ki bi bila obrnena tudi proti verski nestrpnosti antisemitizma, je to zavijanje krivo in dejansko obrekovanje razsvetljenega antisemitizma. Židom 12* kot vernikom posebne vere se prav za prav ne godi ne v Nemčiji ne drugod kaka krivica, odkar je v obče razglašena svoboda vere in vesti. Proti Židom so začeli narodi previdniši biti ne kot katoličani, luterani ali pravoslavni, ampak jedino kot naredi, ki se odlikujejo od drugih narodov in sosebno od židovske narodnosti. Načelo, ki je je objavil ali, kakor trdi cesar Friderik, prav za prav ponovil po svojih prednikih, dohaja bolj vsem drugim narodom, nego pa Židom. Najprej se je tega načela veseliti nemškemu narodu, ki obseza v vsem nemškem •cesarstvu 28 milijonov evangeljcev in čez 16 milijonov katolikov in celo samo na Pruskem poleg lT^s milijona evangeljcev 9,200.000 katolikov. Ti katoliki se nadejajo, tudi ko bi Bismarck ne imel posebne politike tudi glede na katoličanstvo, da se jim ne bo več bati preganjanja, kakoršno je bil porodil „ Kulturkampf". V doslednosti bi se bilo še sosebno lužiškim Srbom in pa Poljakom na Poznanjskem nadejati, da jih ne bodo tlačili vsaj v verskem pogledu ne. Vera pa je škodovana tako dolgo, dokler ni svobode tudi v verskem poučevanji, in ta svoboda zahteva pred vsem, da se narodi uče verskega nauka v materinem jeziku. Na Poznanjskem pa je ravno zdaj boj zastran učnega jezika v cerkvenih predmetih; kajti sosebno od lani Poljakom na Poznanjskem vsiljujejo nemščino tudi pri poučevanji v verskih resnicah. Lužiškim Srbom pa se že odprej slaba in huda godi v tem pegledu. Vse te stiske v verskem pouku bi morale dosledno odpasti, ako hočejo prav razlagati načelo verske strpnosti, ki jo je proglasil cesar Friderik takoj ob nastopu vladarstva. Katoliki in Slovani na Nemškem imajo torej zare-sen in pravi povod, da z radostjo pozdravljajo načelo verske strpnosti. Židov pa je na Nemškem jako malo, samo 560.000, in na Pruskem celo samo 364.000, in tem kot vernikom posebne vrste se ne godi nikaka krivica. Že iz tega, da jih je tako malo, je razvidno, da jim mora biti tudi do česa drugega, nego samo do verske strpnosti. Kako malo spoštujejo Židje versko strpnost proti drugim veroizpovedanjem, torej nasproti drugim narodom, je očitno po tem, kakor se vedejo tudi v sedanjosti ravno v Avstriji. Tu z jedne strani zakrivajo neliberalno vedenje madjarskih liberalcev, ki so nestrpni v verskih zadevah nasproti pravoslavnim Slovanom in celo proti katolikom. Z druge strani isti židovski liberalci in liberalni Zidje prezirajo do cela avstrijsko ustavo, katera dovoljuje v štirnajstem členu osnovnih zakonov popolno svobodo, da se vsaka priznana cerkev uredi znotraj po svoje, kakor ugaja njej. In ne samo da se židovski liberalizem vtika v verske in cerkvene zadeve drugih ver in veroizpovedanj, katerih isti liberalizem niti prav ne pozna, ampak hujskajo židovski listi proti dru- gim narodom ravno v Avstriji celo tedaj, kedar se ti ne dotikajo verskih členov, dogem ali v obče verskih bistvenih načel in pravil; ampak še ob prilikah, ko gre samo za spremenljive, zunanje formalnosti ali kakoršne si bodi oblike. Ko bi bil židovski liberalizem dosleden, bi varoval I versko svobodo vsem narodom, vsem veram, vsem veroizpovedanjem; ko bi bil dosleden, bi varoval sosebno avstrijsko ustavo ter bi gledal, da se ravnajo vse politične stranke in vsi narodi na tanko po isti ustavi tudi v verskih zadevah. Ali psevdoliberalizem meri s posebnim vatlom za se drugače in za druge narode z drugim vatlom zopet drugače. V istem času, ko se nemški, madjarski in židovski liberalizem raduje nad proglašeno versko strpnostjo v Nemčiji, ščuje v Avstriji kljubu ustavi, kljubu tu ustavno proglašeni verski strpnosti proti veroizpovedanjem, ki njim ne ugajajo. V Avstriji ščuje liberalizem celo proti liturgijam in celo proti jeziku istih liturgij, torej proti najbolj zunanji formalnosti verskih in cerkvenih zadev. Kljubu členu XIV. in XV. osnovnih zakonov opi-j sujejo isti židovski in požidjeni liberalci liturgije s posebnim jezikom kot državi nevarne. Kakor da bi ustava ne vedela, do kam sme deliti svobodo in svobodno mišljenje ter gibanje državljanov. Ti liberalci ščujejo celo proti svobodi tiska, ko bi se razgovarjali kaki narodi o primernosti liturgij in bogoslužbenih jezikov. Oni popolnoma prezirajo tudi člen trinajsti osnovnih zakonov, ki zagotavlja razločno pravico, izražati svoje mnenje z ustno besedo, pismeno ah potem tiska, torej tudi svobodo, izraziti se o verskih zadevah in celo v formalnostih, ki se ne dostajejo vere ali liturgij. Kako se vjema tako vedenje nasproti razglašenemu načelu verske strpnosti na Nemškem in pa nasproti avstrijski ustavi, veljavni za vse narode, verske skupnosti in veroizpovedanja, veljavne že od 21. dec. 1867? Iz tega, kako se vedejo židovski, nemški in madjarski liberalci v Avstriji, je jasno, da njim ni do obče svobode, ampak samo do svobode narodov in strank, ki hočejo imeti privilegija v ustavni, jednakopravno razglašeni državi. Tako liberalstvo ni vredno, da bi je kedaj podpiral pošteni Slovan, in slovanskim narodom je v interesu države in narodov pobijati tako krivo liberalstvo. Take vrste liberalizem je kriv, da se v Avstriji morajo narodi še le boriti za izvršbo pravic, ki so jim po ustavi že kedaj podeljene. Jedna največih nalog avstrijskih narodov je torej, da načela takega liberalizma razkrivajo in z vso odloč-nostje zavračajo. Kljubu liberalizmu se je boriti za ustavno svobodo, in takega boja ne morejo zabraniti najhujše psevdolibe-ralne sile, dokler velja 21. dec. 1867 vsem avstrijskim narodom podeljena ustava. Samo z odločnim bojem pa dosežejo avstrijski narodi tudi versko strpnost, kakoršno je cesar Friderik z jasno izrečenim načelo ji zdaj proglasil za nemško cesarstvo. Načelo nemškega cesarja o verski strpnosti pozdravljajo Slovani obeh polovic našega cesarstva še iz posebnih razlogov, in ne samo, da morejo neliberalne avstrijske liberalce zavračati z istim načelom. Dokazavali so namreč zlasti lanskega leta, kakor da bi se Berolin-ska vlada, kakor da bi se Bismarck vtikal v verske zadeve avstrijskih narodov, in kakor da bi se on ustavljal nameram onih avstrijskih slovanskih katolikov, ki bi zahtevali cirilo-metodijske obrede v službo božjo. Ko bi bilo to očitanje resnično, bi odslej ne imelo podstave. Kajti ako hoče Nemčija biti dosledna glede verske strpnosti za lastne državljane, mora isto načelo dopuščati tudi za naše cesarstvo, in to toliko bolj, kolikor zagotavlja izrecno avstrijska ustava še posebe jednako strpnost, in kolikor manj je misliti, da bi se smela druga država vtikati v avstrijske zadeve na škodo tu podeljeni ustavi. Kolikor bolj bodo morale nemške vlade odslej gledati, da bodo ravnale po načelu svojega najvišega vladarja, toliko manj bodo mogli z dobro vestjo priporočati drugačno načelo drugim državam v obče, Avstriji pa še najmanj. Ako je namreč resnično, kar je knez Bismarck te dni še posebe izjavil; namreč da imati Avstrija in Nemčija jednake interese in tradicije ali sporo- čila, potem morajo veljati tudi jednaka načela za iste interese in morajo veljati iste tradicije tudi za versko strpnost. Po takem bi imel tudi najviši glavar katoliške cerkve ložo nalogo, ravnati se po svoji slavni okrožnici Grande munus, ker ga niti posvetne vlade ne morejo zavirati, da ne bi ustrezal jasno izraženim željam po celih narodov katoliškega veroizpovedanja. Saj bi tudi ravno glede na Avstrijo utegnil papež Leon XIII sklicevati se na izjavo Bismarckovo o jednakih interesih in tradicijah Nemčije in Avstrije, z druge strani pa opozoriti na načelo verske strpnosti, razglašeno po cesarji Frideriku. Kar pa se dostaje madjarskih liberalcev in njih židovskih pomočnikov, jih Avstrija pač lahko zavrne s tem, da je njej več do izvršbe jednakih načel z Nemčijo, ob jednem do izvršbe lastnih ustavnih načel, nego pa do madjarskega šovinizma, ki je vzrok dosedanji verski, vsaki politični in narodni nesvobodi nemadjarskih narodov na Ogerskem. Tako je nemškega cesarja razglas jako spodbuden tudi za avstrijske narode, sosebno za one, katerim je narodnost okrepiti tudi s pomočjo vere in njenih zunanjih sredstev. V tem zmislu so tudi avstrijski narodi veseli prvega razglasa nemškega cesarja Friderika, ker poleg sklicevanja na lastno ustavo utegnejo kazati na analogijo verske strpnosti v Nemčiji. Nekatere izjave po smrti cesarja Viljema. (J^Cmrt cesarja Viljema je dala povod in priliko mnogo-(gjp terim jako pomenljivim izjavam, ki označujejo sedanji politični položaj, mednarodne razmere, in ki kažejo ob jednem v bodočnost. Zaradi velike važnosti in poučnosti priobčimo tudi mi nekaj takih izjav ali vsaj znatnih mislij iz njih. Cesar Viljem je umrl 9. marca ob S1/^- uri zjutraj. Se istega dne so priobčili listi trditve konservativnih nemških državnih poslancev, ki so pripovedovali, da je cesar Viljem zadnje ure pred smrtjo spregovoril še mnogo jako imenitnih besed. Med temi stavki, ki so se vsi zapisali natančno, so tudi taki, ki izražajo nado, da ne pride do vojne med Nemčijo in Rusijo, potem da naj prestolonaslednik Viljem, sin sedanjega cesarja Friderika, vedno lepo ravna z Rusijo, tako da bode tudi za Nemčijo prav. Govoril je tudi o dobrih odnošajih Nemčije k Avstro -Ogerski, pa pred vsem povdarjal, da Nemčija se naslanja na svojo moč, da hoče varovati svojo neza-visnost in nedotakljivost. Ko bi kazala sila, potem se pa Nemčija tudi ne boji udariti. Istega dne je naznanil smrt cesarja Viljema knez Bismarck nemškemu državnemu zboru. Potem je rekel med drugim: „Vsled tega dogodka je prešla pruska ko- rona in ž njo po členu 11. državne ustave nemška cesarska korona na Friderika III., kralja pruskega . . . . O dveh dogodkih izza poslednjih dnij umrlega cesarja vam hočem poročati, to pa zato, ker sta ga zadovoljila in tolažila. Bolezen njegovega jedinega sina in naslednika, našega sedanjega vladajočega gospoda je vzbudila so-čustvo ne samo v Nemčiji, ampak po vsem svetu, in to dokazuje, kako zaupanje si je pridobila nemška cesarska hiša. To je dedščina, katero zapušča cesarjevo dolgo vladanje. Zaupanje, katero si je pridobila dinastija, prejde na nemški narod, kljubu temu, kar se je dogodilo. Druga tolažba pa je bila ta, da je cesar z zadovoljstvom oziral se na svojo glavno nalogo, na ustanovitev in utrjenje narodnosti svojega naroda. Razvoj tega naroda mu je stare dni lajšal in lepšal. Jako ga je veselilo to, da so za poslednjih tednov vse nemške dinastije, vse zvezne vlade, vsa debla, vsi oddelki državnega zbora sklenili to, kar se je zdelo vladam potrebno v varstvo nemškega cesarstva proti vsakateri nevarnosti, ki bi mu grozila. Ta dokaz o jednoti skupnega nemškega naroda ga je okrepil. Gospoda moja! Junaška hrabrost, jako okrepljeno čustvo do narodne časti in pred vsem zvesto, trudo- ljubno spolnjevanje dolžnosti v službi domovine ter ljubezen do domovine, ki so bile vtelesene v umrlem cesarji, bodo neporušna dedščina našega naroda, katero nam je zapustil pokojni cesar. Nadejam se v Bogu, da ohranimo v vdanosti in zvestobi to dedščino mi vsi, ki smo v opravilih za domovino." Državni zbori Berolinski, Dunajski, Peštanski, Rimski i. dr. so izrazili jako toplo sočutje po umrlem cesarji. Pretrgali so v znamenje tega takoj tudi dotične seje. Naš cesar, ruski cesar in drugi vladarji so celo osebno izrazili svoje sočutje pri dotičnih nemških poslanikih in pooblaščencih. Naslednik cesar Friderik, ki se je kot prestolonaslednik zdravil to zimo v San Remu na Italijanskem, je odpotoval takoj po očetovi smrti v Berolin. Na poti mu je prišel kralj Dmbert naproti v San Pier d' Arena. Tu je kralj izrazil globoko sočutje ter upanje, da bodo vedno ože prijateljske vezi oklepale dinastijo italijansko in nemško. Državno ministerstvo s knezom Bismarckom na čelu je bilo šlo cesarju Frideriku naproti do Lipsije. Poročajo, da je cesar jako prijazno sprejel Bismarcka. Ta je potem tudi v Berolinu ali v Charlottenburgu zaporedoma občeval z novim cesarjem, in trdijo, da se je posvetoval o cesarskih pismih, ki jih namerja priobčiti cesar Friderik. Dvoje takih pisem je že razglašenih. Prvo je »proklamaci j a", ki se obrača do nemškega naroda. V tej povdarja novi cesar, da je njegov oče združil Nemčijo ter jo povzdignil do take moči, po kakoršni je koprnelo vsako nemško srce, pa se ni nadejalo doseči je. Potem pravi proklamacija dalje: »Trdno na svoji lastni moči sloneč, je danes Nemčija spoštovana v sovetu narodov in zahteva, da bi se veselila v mirnem razvijanji tega, kar sije pridobila." Vse pravice in dolžnosti, katere se prešle od očeta na sina, hoče cesar sin odločno in zvesto varovati. »Prešinjen od velikosti moje naloge prizadeval s bom na vso moč, delo nadaljevati v zmislu, v katerem je bilo zasnovano, da bo Nemčija zaščit miru, ter v soglasji z zveznimi vladami in ustavnimi organi cesarstva in Prusije gojiti blagostanje nemške države." »Mojemu zvestemu ljudstvu, ki se je trdno držalo moje hiše skozi stoletja za hudih in dobrih dnij, zaupam brez pridržka; kajti priverjen sem, da nerazrušljiva zveza naroda in vladarja, katera je nezavisna od vsakoršne spremembe v državnem življenji, je nevenljiva dedščina Hohenzollernskega rodu, in da na podstavi te nerazrušljive zveze sloni moja korona vsekdar jednako trdno, kakor blaginja dežele, katero odslej vladati sem pozvan, in kateri obetam biti pravičen in v veselji in žalosti zvest kralj." Drugo cesarsko pismo je razglas cesarja in kralja Friderika na državnega kancelarja m predsednika državnega ministerstva. V tem razglasu se novi cesar najprej zahvaljuje knezu Bismarcku za usluge nasproti pokojnemu cesarju ter pravi: »Vi ste bili zvesti in pogumni svetovalec, ki je dal obliko ciljem njegove politike, in ki ste tudi izvršili to obliko. Vam sem in ostanem z mojo hišo dolžen tople zahvale. Vi imate torej pred vsem pravico vedeti, s kakošnih stališč namerjam jaz vladati." »Ustavne in pravne naredbe cesarstva in Prusije naj se pred vsem utrjujejo v spoštljivosti in v nravih nar da. Izogibati se je kar možno prepogostim spremembam državnih naredeb in zakonov; kajti to omajuje državo. Naj pospešuje cesarska vlada svoje naloge kakor si bodi; ali trdnih podstav, na katerih sloni pruska država, naj se nikakor ne dotika! V cesarstvu naj se vestno spoštujejo ustavne pravice vseh zveznih vlad, kakor pravice državnega zbora; ali jednako naj se spoštujejo od obeh stranij pravice cesarjeve. Te vzajemne pravice so jedino v pospeševanje obče blaginje, katera je najviši zakon. Zato je treba v polni meri zadoščevati novim, nedvombeno narodnim potrebam. Da se bodo take naloge pospeševale mirno, bo neizogibno in najvarniše poroštvo to, da se vzdrži brambena moč dežele neoslabljena, torej moja skušena vojska in vzcvitajoča mornarica. Poslednji so nastale zaresne naloge v pridobljenih prekomorskih posestvih. Obe naj ostaneti na višini izobrazbe in dovršene organizacije. Odločno se hočem držati določeb državne in deželne ustave." Tu sledi odstavek o verski strpnosti, kakor smo ga navedli na drugem mestu. Nadalje naglaša cesar, da je potreba prave vzgoje mladini v strahu božjem v preprostih običajih. Polovičarska olika je škodljiva pojedincem in državi. V javni službi bo treba gledati na varčnost. Kjer se pokažejo finančne predrugačbe potrebne, tam bo tudi cesar za to. Veče in manjše skupine ali zveze naj imajo lastno samoupravo; kajti to je koristno. Gledati pa bo, ali bi se do klade za samo upravo takih skupin ne dale zmanjšati. Cesar je tudi za to, da bi se osobje raznih gosposk skrčilo na manjše število; potem bi bilo možno, plačevati pojedine uradnike boljše. Če se mu posreči, na trdnih podstavah vzdržati javno in družbeno življenje v državi, bo toliko laže pospeševal tudi v e d o i n u m e t n o s t. Da se mu posreči vse to, zato mu je porok udanost in skušenost Bis-marckova. V skupnem sodelovanji gosposk in naroda želi privesti Nemčijo in Prusijo do novih častij v mirnem razvijanji. Potem sklepa: „Ne brigaje se za blišč slavnih velečinov, bom zadovoljen, ako bodo mogli reči nekdaj o mojem vladanji, da je bilo blagodejno mojemu ljudstvu, koristno moji deželi in državi blagoslov. Obe ti cesarski pismi ste izdani 12. marca 1888. | Za vse avstrijske narode pa ste prezanimivi izjavi, kateri sta drag dragemu podala roki knez Bismarck in grof Kalnocky, zunanji minister. O teh izjavah pišejo jako mnogo zlasti nemški listi, in ker pristavljajo, da ste se obe izjavi izvršili v sporazumljenji našega in novega nemškega cesarja, ji priobčimo doslovno. „Wiener Ztg." od 13. marca t. 1. ji je objavila na čelu v obliki telegramov, kakor sledi: „Nj. Svetlost nemški državni kancelar knez Bismarck je poslal Nj. Vzvišenosti ministra zunanjih del, grofu Kalnocky-ju, z dne 10. marca iz Berolina naslednji telegram: „Iz vseh delov Avstro-Ogerske dohajajo sem znamenja srčnega sočutja do velike žalosti, ki jo občuti Nemčija po svojem pokojnem cesarji. Velika je tolažba videti v tem trenotku, kako globoko se je uko-reninilo prijateljstvo mojega ranjkega gospoda z Vašim presvetlim vladarjem v sočustvih narodov tesno zvezane sosednje države. Prostovoljni in živahni izraz teh simpatij ob priliki hudega udarca, ki nas je zadel, dokazuje z nova, kako krepke so vezi prijateljstva, katere vežejo narode obeh cesarstev, in katere se ne dajo pretrgati, ker bolj še nego na pisanih pogodbah slone na nepresunljivih pod-stavah jednakosti interesov in tradicij in mišljenja njunih narodov. (Podp.) pl. Bismarck. i Nj. Vzvišenost gospod minister zunanjih poslov je na to odgovoril z naslednjim telegramom do Nj. Svetlosti kneza Bismarcka: „Včerašnji telegram, s katerim se tako toplo spominja Vaša Svetlost srčnega sočutja, katero te dni velike žalosti izražajo za Nemčijo vsi deli avstro-ogerskega cesarstva, sem prijel z zahvalo in velikim zadoščenjem. Velikega pomena je za obe sosedni državi in zares velika (erhebend) tolažba za bodočnost, da se je zveza med obema državama, porodivša se iz tesnega prijateljstva in previdnosti obeh vladarjev, toliko skrbečih za blagor svojih narodov, v tako malo letih toliko globoko ukoreninila v prebivalstvih, da bolestna čustva nemškega naroda toplo danes odmevajo v vseh delih našega cesarstva. Trdno in neporušno kakor njih dinastije bodo tudi narodi obeh cesarstev drugi za druge, jedini v prepričanji, da vezi prijateljstva, sklenene s tako modrimi rokami in za mir, prestanejo vsako poskušnjo zdaj in v bodočnosti. S polnim zaupanjem spoznava Avstro-Ogerska v Nj. Veličastvu cesarji Frideriku, presvetlem in vrednem nasledniku visokega pokojnika, ne manj gorkega prijatelja svojega vladarja in svojih narodov (Podp.): Kalnocky. Poučno pa je tudi, kar pravi Peterburški vladni list ob tej priliki. Car Aleksander je zaukazal, da je šel veliki knez prestolonaslednik kot njegov namestnik k poslednjemu sprevodu cesarja Viljema. Vladni list pristavlja, da je to poleg dokaza o dostojnem spoštovanji spomina umrlega cesarja tudi dokaz o vezeh tesnega prijateljstva in vzajemnega prijateljstva, katera vežejo že zdavna oba vladajoča doma, in katerim da je ostal cesar Viljem zvest do poslednjega diha. Te vezi ne ostanejo manj trdne tudi pri njegovem nasledniku ne Te vezi naj bodo kakor poprej, zastava ali poroštvo trajnih odnošajev med Rusijo in Nemčijo; ti odnošaji so jako potrebni v obojestransko blagostanje in v zabrambo vsaktere mednarodne zmešnjave ali komplikacije. Izjave, ki se dostajejo Italije, so zopet poučne, sosebno če jih primerjamo z izjavami glede na Avstrijo. Italijanska državna zbornica in senat sta izrazila sočutje hip pred smrtjo cesarja Viljema Frideriku Viljemu zaradi njegove bolezni še kot prestolonasledniku, potem pa pri njegovem odhodu iz Italije zaradi smrti cesarja Viljema. Kralj Umbert je najprej telegrafski, potem osebno pozdravil novega cesarja, telegrafski kot nadaljevatelja očetove slave. Novi cesar pa je zagotovil jednako telegrafski kralju Umbertu, da Italije prijateljstvo mu je ob trenotku smrti očetove najkrepkejša podpora. Italijanski zbornici se je cesar Friderik še kot prestolonaslednik tudi zahvalil, s pristavkom, da bo naklonjenost, ki jo ima do Italije in do Savoy-skega doma trdno poroštvo stalnemu prijateljstvu med Italijo in Nemčijo. Najjasneje pa govori telegram grofa Herberta Bismarcka, sina kneževega, do ministerskega predsednika Crispi-ja. Ta telegram je zahvala državni zbornici italijanski, ki je ob smrti cesarja Viljema pretrgala sejo in izrazila sočutje. Telegram se glasi: „Berolin, 11. marca. Predvčeranjim ste mi sporočili sklepe italijanskih zbornic po došli vesti o smrti cesarjevi. Impozantna izjava sočustva zastopnikov velikega naroda, kije z nami zveza n po čustvih in zgodovinskih tradicijah ali poročilih, vtisne se stalno vsem nemškim srcem. Izpolnim svojo dolžnost, da sporočim danes ta čin cesarju, ki bo pošteval v njem tudi trdno zastavo trajnih in krepkih prijateljskih odnošajev obeh naših narodov, ti odnošaji so osnovani na skupnosti idej in interesov. Prijateljstvo obeh narodov bo nadaljevalo blagodejno vplivati, da se ohrani svetovni mir, in da bo dalo občutiti osodo obeh dežel." Z ozirom na navedene izjave bi utegnil sklepati politični svet, da se zares še ohrani svetovni mir. Bog daj! Ogerski Rusi. ®|jj|o ruskfm časniku: „Sovremennija izvestija" (CoBPe-mchhmu lubmtin.) ki izhaja v Moskvi, je posnela ( „Nauka", na Dunaji izhajajoči mesečnik avstrijskih Rusov, v 10. štev. XV. letnika naslednjo razpravo: „V celi Evropi, po vseh njenih kotih ni bolj pri-tiskanega naroda, kakor naši sobratje ruski, živeii v pri-karpatskih krajih ogerske krone. Ogerska Rusija za-vzemlje veliko gorato prostranstvo, — od Poprada do Tise, po ravni črti od Beskida1) 40, po nekaterih mestih pa do 105 vrst2) v globino Ogerske. Na tem prostranstvu živi 350.000 duš, ki imenujejo sebe Ruse in govore jedno ruskih narečij. Ogrorusi so narod živ, trudo-ljubiv, pobožen, z večine imovit, bavi se z živinarstvom in izdelavanjem raznovrstnih drobnin, kakor: sekir, verižic, ladjic i. t. d. Ker je neprestano ločen od drugega slovanskega sveta in ker je v dotiki z jedinimi Madjari, jim je ohranil jezik svojo prvotno obliko, in razun nemnogih madjarskih imen, nima nikakih tujih pri mesij in je podoben staroslovanskemu (cerkovnemu) jpziku. Vera njih je bila nekdaj pravoslavna, ali pozneje je bila vnesena unija, kakor v Galiciji. V sedanji dobi se v cerkovnem pogledu razdeljuje njih dežela na dve eparhiji: Prjaševsko in Mun-kačevo-Ungvarsko. Središče narodnega življenja je bilo poprej krasno mesto Prjaševo (Eperies), ali čez nekaj časa je prešlo vse življenje v Džgorod (Ungvar), katero pa je propadlo zadnji čas. Za čas 37—38 pred sedanjo dobo bi Ogrorusi skoro ne mogli pokazati spričevala o svojem narodnem življenji. V prošlosti so oni vedeli samo toliko, da žive nekje tam Slovani, obdelujoči svojo literaturo, ali ž njimi niso imeli nikakega občenja. Doma so rabili v cerkvi slovanski bogoslužni jezik, učili so se krščanskega nauka po starem ruskem katekizmu Kutki in v J bogoslovskem tečaji so se seznanili z gramatiko staro-slovanskega jezika. Ko pa so se objavile leta 1845 prve propovedi (pridige) v ruskem jeziku (Lučka in Mihaliča), je bilo .to njih jedino pojavljenje malo da ne kakor kako čudo! In to je vse, kar je moglo povedati ogrorusko življenje v dobi do 1848. in 1849. leta. Teh let pa je pridrvila grozna nevihta po vsej evropski celini. Naše cesarstvo (avstrijsko) se je tedaj pretreslo v svojih pod-stavah. Ta potres pa so bili provzročili bistveno Madjari s svojim vstankom. Oni, kot najsilnejši faktor cesarstva, so vzdignili znamenje nezavisnosti in sklenili raztrgati zvezo z Avstrijo, posebno tako imenovano. Po ukročenji ustaje z zavezno avstro-rusko vojno je bila dana avstrijskim upravam in slovesno razglašena znana Kromeriška Ogerske. miljo. Beskid je karpatski greben, ki razdeljuje Galicijo od Vrsta je toliko, kar kilometer, in 7 vrst gre na našo ustava. Princip ravnopravnosti vseh narodnostij je bil razglašen vsem narodom. On je vzbudil v ogroruski mladini občarujoče dejstvo. V vseh je zagorelo srce: tekmovali so, da bi raziskali zgodovino svojega naroda, da bi jo razkrili pred svetom; vsakdo se je začel učiti ruskega jezika; osnovale so se župnijske šole v prostonarodno izomikanje; s cerkvene leče so propovedavali v ruskem jeziku; stopili so v dotiko s sosednjimi Galičani in drugimi. Z judno besedo, narodno in literaturno življenje med Ogrorusi se je bilo začelo. Ali prva avstrijska ustava je bila odstranjena, sledila je doba samodržavnega (absolutističnega) vladanja. Vendar ni ono zaviralo mnogo razvitja Ogrorusov. Podeljeno je bilo vsaki narodnosti pravo, izdajati časnike, knjige, perijodiška izdajanja in novine v posebnih jezikih. V ta čas je zagledal beli dan v Ogerski Rusiji prvi ruski Cerkovni časnik („Uepi;oBHan ra3eTa"), ki je izhajal v Budinu. Leta 1860. je nastopila nova ustavna doba. Vsem deželam in krajem je bila dana avtonomija, s tem, da bi oni pošiljali gotovo število poslancev v državni zbor, vsako leto zbiran na Dunaji. To novo ustavno preobrazbo so dobile vse pokrajine, razun Ogerske. Madjari, opiraje se na svojo staro ustavo, so zavrgli načrtanje nove ustave in na konec po dolgem zborskem prepiranji in dogovorjanji se je sklenila 1. 1867 med Ogersko in Avstrijo sedanja državna pogodba. Pri ustavi je možno pritiskanje slabejših ravno tako, kakor pri samodržavji (absolutizmu). Ni nikake dvombe, da je prišla stvar Ogrorusov v večo stisko. Madjari, ki so postali do cela gospodje dežele, in ki so videli v probujajočih se Rusih sebi nevarne sovrage, so začeli polagoma čim hujše postopati proti njim, da bi jih uničili. Ogrorusi, ne obračujoč zanimanja na množeča se preganjanja, so vendar napredovali, z nado na neodda-ljeno boljšo bodočnost. Ali osoda jih je osleparila. V najsvetlejšo dobo, ko je bilo zacvetlo med Ogrorusi literaturno in narodno življenje, ko se je javil prvi politiški časnik „Svet," spremenivši se pozneje v „N o v i S v et", ki si je pridobil gromadno popularnost, ko so se po me-sticih in vaseh uvedle narodne šole in društva za razpro-stranjenje prosvete, tedaj so poslali Madjari med ogerske Ruse prvega krutega vraga, v osebi renegata Pankoviča, imenovavši ga ruskega škofa na izpraznjeno škofijo. On je začel energično preganjati razvitje ruske narodnosti, za kar je dobil pomagačev v sebi podrejenem duhoven-stvu. On je osnoval duhovno semenišče, v katerem so se pripravljali svečeniki po njegovem načrtu; z njego skrbjo se je osnovalo nekoliko učnih zavodov, kakor da bi bili ruski, ali v resnici taki, ki so razširjali madjarske ideje, in ki so imeli namen zadušiti narodni duh. Tako so se Ogrorusi še le zbudili, in že so bili prisiljeni prenašati trpljenje in preganjanje. Inteligencije, ljudij nezavisnih, uradnikov, učiteljev in dr., med Ogrorusi še ni bilo; oni jib niso mogli še vzgojiti v tako kratki dobi, ali zdaj so se med duhovenstvom vzdigavali bolj in bolj privrženci Pankoviča, in mladež se je odgojevala v madjarofilskih učiliščih. V ta ne lajšajoči čas se je vzdignilo nekoliko goreče svoj narod ljubečih ljudij, na čelu so jim stali, U. Rakovski, Aleksander Duh 110vič, Adolf Dobrjanskij. Videč krut položaj svoje dežele, so se oni obrnili k narodnemu čustvu, v nadi rešiti krajane iz nesrečnega po-loženja. To je bila doba predviganja narodnega življenja iz Prjaševe v Užgorod. Šibki, ali goreči glas nekoliko rodoljubov je našel še odziv v srcih Ogrorusov; in ko se je kopičilo preganjanje od vseh stranij, je pisal Duhno-vič stihe (pesmi), izdajal brošure za narod; v Užgorodu se je osnoval politiško-literaturni časnik Kar pa t, pod uredništvom Gosničkova; potem se je pojavil še liumo-ristiški časnik Sova (organ Adolfa Dobrjanskega); osnovalo se je društvo sv. Vazilija Velikega, ki ni storilo malo uslug narodnemu delu; v domovih Ogrorusov prikazale so se gališke novine, in posebno popularnost si je pridobilo Levovsko Slovo. Življenje se je zopet pro-budilo, in zopet je zagorela nada. Ali tudi ta nova epoha se ni vzdržala dolgo. Madjari so se poprijeli z vsemi silami preganjanja ruske narodnosti, ne varčujoč nikakih sredstev. Kljubu vsej opoziciji Rusov, je bil vspeh bli-ščeč. Vsi glavni uradi so bili zasedeni z najodločnišimi sovragi Slovanstva; uničujoč vsak najmanjši sled rus-kosti, so prouzročili najkrutejše prizore in zaslišavanja med bednim narodom in njegovimi voditelji. V kratki dobi z nova probudivša se Ogerska Rusija se je obrnila v deželo robstva. Znatniši rodoljubi, pod nevarnostjo življenja, so bili prisiljeni preseliti se v druge pokrajine; nekateri so prešli na stran Madjarov; društvo sv. Vazilija se je razrušilo; novine so izginile; s kratka vse je utihnilo, in ostal je kakor na razvalinah jedin Kar pat, da i ta je prešel na stran vragov, od katerih je začel dobivati pomoči. Ta časnik jo bil začetkom čisto ruski, in ko je prešel k Madjarom, je začel brez znamenja nameščati po svojih predalih najprej madjarska objavljenja, potem dopise, novice, uvodne članke, a naposled je postal čisto madjarski časnik z naslovom Karpat — po ruski. Do poslednjega časa je dobival ta časnik pomoč od ogerske vlade, a potem, ko je izigral svojo nalogo, je popolnoma prenehal predlanskim. Povsod, po vseh krajih, pod krutim do neverjetnosti davljenjem, sta ruski duh in ruski govor začela odstopati mesto madjarskemu tako, da v sedanji dobi, razun najpriprostejšega naroda, govore vsi po madjarski, in celo otroci svečenikov, ki žive stalno med narodom, redko razumejo ruski govor. V čas tega druzega padenja so se delale še poskušnje spremeniti položaj, ali vselej so trčili ob gromadne zavire. Gore imovani starček svečenik D. Rakovskij, je izmed voditeljev bliščeče dobe jedin ostal veren sin svoje drage domovine. Do same smrti, katera je sledila prešlega leta, je upotrebljal vsa od njega zavisna sredstva, da bi ne dal ugasniti narodnemu čustvu. Znamenit je životopis tega starčeka — rodoljuba, imenovanega : „oče Ogro-Rusije." To je drugi eksemplar gališkega Naumoviča. Njega so preganjali, potiskali po sodnijah in ječah; ali kljubu svojej stoletni starosti on ni zaspal, temveč se je trudil, kakor pravi otec, za narodno stvar do poslednje minute. Ko je gledal deželo porušeno in pogubo naroda in ko ni videl od nikoder pomoči, vrgel se je on sam povsod, sam je obhodil sela, govoril propovedi, probujal med duhovenstvom čustvo ljubezni k domovini, izpisaval iz Le-vova ruske brošure in novine, razdajal med narodom, vzbuje v njem samospoznanje, sam se je učil pesmij in jih deklamoval pred mladežjo. Preganjanja in zavire ga niso ustavljale; do grobove deske je nadalje deloval in varoval bedni, onemogli narod. On jedin, kakor so se mnogi izražali, je bil „Ogerska Rusija in Ogerski Rusi", in ko ga ni bilo več, je poginilo prvo in drugo, Večer pred svojo smrtjo je povabil on k sebi svojega druga, in poslovivši se od njega, mu je oddal poslednje denarje, proseč ga, da jih odda v roke onemu, ki se z iskreno željo loti izdajanja narodnega časnika v njegovem duhu. Če tudi je bilo novcev jako malo, vendar se je našel še jeden izmed tovarišev pokojnega in se je poprijel izdajanja polumesečnega časnika z naslovom: »Ugro-russkij Lis tak". Kako slaba so tla in kako ni misliti na obstoj sredi pomadjarjenega občinstva kateremu časniku koli, je vidno iz tega, da je bilo vsega okoli 50 naročnikov. Po smrti Rakovskega, so se Madjari lotili še bolj preganjanja, z namero streti z lica zemlje celo spomin na življenje Rusov v predelih ogerske krone. Prvi izmed udarcev je bilo nedavno zabranjenje časnika Slovo, s katerim je izginila vsaka najmanjša nada. V sedanji dobi, prehajaje čez krasne čarovite kraje Ogerske Rusije, zajokaš se nehote, ko pogledaš na bedni narod, za katerega ne skrbi nihče, in ki je brez vsakega duševnega podkrepljenja, katerega je zapustila lastna in-teligencija. izročivša se Madjarom." Ivan Gundulic. ^Konec.) [padalje ima naš pesnik v „Osmanu" zares krasnih primerov s strani didaktične in retoriške. Tako nam predočuje namreč Gundulic v tem svojem delu mnogo zemljepisnih in povestniških znamenitosti) iz iztočnih krajev; a osebito za nas važnih stvari.) iz življenja in običajev naroda jugoslavjanskega in tudi poljskega. Pripoveduje nam pesnik, n. pr. v III. pev., kako je slavni pevec Orfej zložil bil svoje pesmi „u slovinskom svom jeziku", da bi se slavili ž njimi slavni čini Aleksandra „Srbljanina" (Macedonca), srbskih Nemanjicev, Obiličev, Kraljeviča Marka, kralja Ljudevita, Janka vojevoJa, kralja Matijaša, Skanderbegi, Šišmana, Batura, pa tudi poljskih Jagelono^, Vladislavov, Kazimirov in Šišmanov, posebno pak Sigismunda III. in njegovega sina kraljeviča Vladislava. A obširneje nam v pev. X. opisuje „starieh leškieh kraljah" kipe in glavna dela njihova, ter nam se tu imenujejo stari kralji poljski: Leh, Krak, Primislav, Leh II., Pijast, Miesislav, Boleslav, Kažimir, Boleslav Krivousti, Kažimir II., Lauš, Jagelon (Vladislav II.), Vladislav III., Kažimir IV., Albert, L