VESTNIK
Poštni urad 9020 Cetovec E	Vertagspostamt 9020 Ktagenfurl	E
izhaja v Cetovcu Erscheinung:ort Ktagenfurt = = Posamezni izvod 3 šitinge
E	mesečna naročnina 12 šitingov	=
E ceioieina naročnina 120 šiiingov =
P. b. b.
immMMmnuMmmnmummmnmnnmtmmmt))tmmmmnr
LETMtK XXXiii.
CELOVEC, PETEK, 13. JAMUAR 1978
ŠTEV. 2 (1848j
V	poslanici je Zvez^ s/o-
f	organizacij na Aoroš^en;
poda/a programat/čno izjavo o narodni sZtnac/jZ Zn o perspektiva/) našega narobnega prizadevanja ok preboda Zz starega v novo /eto. V uvodnika prve števi/ke v tem /eta so ki/e poadarjene nače/ne Zn jasne predstave za sporazarrtao rešitev odprtih vprašan; č/ena 7 državne pogodbe in s tem nakazane poti iz zagate popolnoma zavoženega manjšinskega vprašanja.
/zkašnje narodnoosvokodi/nik gi-kanj in /astne zgodovinske izkašnje, še posekej izkašnje iz težke narodnoosvobodilne borke pa nas ačijo, da tadi n^bo^M jorma/na areditev
Vstrajno
nadaljujmo
delo!
manjšinskega vprašanja ne more rešiti narodne skapnosti, če sama nima ž/v/jenjske voije, kakor tadi naj-bajši pritisk ne more aničiti /jadstva, ki veraje v /astno moč in se enotno bori za svoje pravice.
Tej iastni borbi bočemo danes posvetiti našo pozornost/
Osnova s/eberne narodnostne borbe je so/idna, čvrsta organizacija, ki je tesno povezana z /jadstvom in po-vezaje bazo z vodstvom. To ve/ja za osrednje organizacije prav tako kakor za vse osta/e narodne organizacije, pa naj se akvarjajo s po/itiko, se bavijo s ka/tarno-prosvetnimi pro-k/emi aii pa de/ajo na gospodarskem področja.* vsepovsod morajo biti po-badnik, organizator in koordinator vsega našega narodnostnega prizadevanja. Brez čvrste, v /jadstva zasidrane organizacije je vse prizadevanje brezp/odno in mora zato prav organizacijski atrditvi in krepitvi, ponekod pa sp/ob njeni obnovi ve/jati prvenstvena skrb v novem /eta.
Zgodovina vseb narodov nam do-kazaje, da je narod brez naciona/ne zavzetosti in od/očnosti obsojen na smrt. Tri tem ne mis/imo na nacio-na/istične aktivitete, ki so izma/iči/e prave vrednote naciona/ne ideje, marveč se zavzemamo za idejo narodnosti, ki vsebaje nešteto za č/oveštvo p/odnib si/ in dragocenih možnosti, ki pa se p/odonosno razvijajo še/e, če se prebade k zavesti strnjene skapnosti. Zato mora ve/jati naša borba tadi v novem /eta po eni strani odpravi mora/ne depresije, ki se ponekod po/ašča našega č/oveka in se odraža v večji a/i manjši ma/odašno-sti in neaktivnosti, po dragi strani pa atrditvi naše narodne identitete, to je krepitvi zavesti našega č/oveka, da je č/an s/ovenske narodne skap-nosti.
To spoznanje in ta potreba, ki sta zahteva po pravici, ne pa prošnja za mi/oščino, sta napoti/i tadi našega č/oveka, da je v zadnjem časa priče/ ži/avo in premiš/jeno borbo za svoje pravice. To borbo bomo nada/jeva/i na vseb področjih, ker je to bistvena v/oga in na/oga vseb narodnih organizacij in še prav posebno osrednjih po/itičnib organizacij kot /egitimnega predstavništva s/ovenske narodne skapnosti na bčoroškem.
Če torej te na/oge priznamo kot aksiom, so zak/jački jasni; da se moramo boriti za ohranitev in gojitev materinega jezika v dražini, v predšo/ski in šo/ski dobi ter v vsakdanjem živ/jenja; za njegovo enakopravno priznanje v šo/i, apravi, sodstva in javnem živ/jenja. sp/ob, še več — za p/odno enakopravnost "a gospodarskem, ka/tarnem in po-/itičnem področja/ To pa pomeni v /"*aksi zavzemanje za aporabo s/o-venskega jezika v javnih otroških
Dvojezičnost jih bode v oči
Privatni dvojezični napis na poslopju ptiberške zadruge določenim krogom na Koroškem ne pusti, da bi mirno spati. Včasih je dvojezičnost — celo z zakonom dekretirana in uradno izpeljana — bodla v oči le zloglasne nemške nacionaliste; danes pa je to oblast. Okrajno glavarstvo Velikovec, ki je že enkrat s sklicevanjem na neke dvomljive predpise izsililo od-
stranitev omenjenega napisa, se zdaj ponovno trudi, da bi napis na posojilniški hiši odstranili, ker baje motipromet(l).
Vendar pa se oblast očitno sama zaveda, kako neverodostojna je v svojem paragratskem formalizmu, ko pa je vendar vsakomur znano, da v tem primeru napis ne „mofi" zato, ker je nameščen tam, marveč bode v oči le zato, ker je dvojezičen, kakor je dvojezično tudi prebivalstvo občine in kraja. Zato zdaj poskušajo z raznimi (intami, da bi lastnika .prepričali", da pristane na odstranitev napisa in bi se s tem izognili ponovnemu .uradnemu Tatelsturmu", ki je že lani prizadel hud udarec ugledu države, ki
se sicer rada sklicuje na demokracijo in pravni red, se pa nad manjšino kljub temu znaša z brutalnim nasiljem oblasti. Toda pli-berški zadružniki so pokazali, da se ne pustijo ustrahovati niti zavajati: če je dvojezični napis na zadružnem poslopju oblastem takšen trn v peti, potem naj ga odstranijo .uradnim potom", s sito in tako enkrat več sami dokažejo, da se uradna Koroška v zatiranju koroških Slovencev poslužuje tudi protizakonitih sredstev — kakor je pred nedavnim ugotovilo tudi ustavno sodišče na Dunaju.
Res skrajno slabo spričevalo, ki si ga piše Avstrija s svojim odnosom do manjšine. Še posebej pa si spričevalo popolne nezrelosti za današnji svet izstavlja vladajoča družba na Koroškem. V odnosu do avtohtonega slovenskega prebivalstva dežele se ta družba poslužuje med drugim tudi paragrafskega formalizma, ki je povsem brezsrčen. Toda ista koroška družba se sklicuje na humanizem in zahteva od drugih razumevanje v imenu človečnosti, kadar gre za to, da bi se pozabili in odpustili strašni zločini, ki so jih zagrešili nacistični osvajalci, ko so med zadnjo vojno širom po Evropi v imenu nemške nadutosti sejali smrt in gorje. V imenu človečnosti je menda potovala celovška trojica v italijansko mestece Marzambotto, da bi od tamkajšnjih prebivalcev izposlovala .pozabljenje" vsega tistega, kar so jim prizadejali esesovski vandali, ki jih je vodil SS-Sturmbannfuhrer Walter Reder. Prejeti so zasluženi odgovor: da pozabljenja in s tem pomilostitve na dosmrtno ječo obsojenega vojnega zločinca ne more biti, pač pa so v Marzambottu pripravljeni koroškemu prebivalstvu in zlasti koroški mladini povedati vso strašno resnico o takratnih zverinstvih — v imenu človečnosti in z namenom, da se take stvari nikdar več ne bi dogodile.
vrtcik Zn astanav/janje /astrah otro-škik vrtcezr; to pomen; thrh za prijavo vseh našik otrok h dvojezične-ma poaka /a pr/zat/evaaje za avedko s/oveašč/ae kot prec/raeta v osaovao šo/stvo; to poraea/ c/ot/atao poače-vaaje aas/h otrok /a odras/Zk v je-z/hova/h tečajik, nada/je aporaho s/oveašč/ae aa ohč/at, žaac/arraer/j/, pošt/, že/eza/c/, aa ohrajaera g/avar-stva /a aa sot/Zšča /a to ae g/ede aa treaatao zakonsko are</Ztev vsepovsod, kjer živ/rao avtohtoao aa podedovan/ doraač/ zem/ji.
To a/ a/č haza/vega, to je /e odraz aarodaega zaaosa /a č/ovešhega dosto/aastva, kakor je zašč/teao ta-d/ v dek/aracijZ OZ/V o č/ovehov/h prav/cah, katere tr/deseto oh/eta/co ohhajarao prav v tern /eta.
V ;ah//e;aera /eta. 70-/etaZce asta-aov/tve 5/ovenske prosvetne zveze horno s pojačeao ha/tarao-prosvetao dejavnostjo Za z aačrta/ra de/ova-ajera aa področja Zzohrazhe odras/Zh raohZ/Zz/ra/Z vsa hrajevaa draštva Za vse naše /jad/ za zh/ra/no akcijo za
Aa/iarni dom v Ce/ovca, ki naj ho najzgovornejša manifestacija naše ž/v/jeajshe vo/je Za samorastniške ka/tarne zavzetost/.
Aončno homo aada/jeva/Z z aaš/m pr/zadevanjem za gospodarsko okre-p/tev naše narodne skapnosti Za so-c/a/no aeodv/snost našega č/oveka. Oh novem za/eta aa tem področja pa ae smemo prezret/ zgodovZnsk/h zas/ag našega zadraža/štva, k/ prav tako potrehaje našo podporo kot drag/ naš/ gospodarsk/ pr/jemZ, k/ j/h aarekaje spremenjena straktara gospodarstva Za preh/va/stva našega aase/Ztveaega prostora.
To tem zaokroženem pr/kaza naše notranje s/taac/je Zn aaš/h hodoč/h aa/og naj ve/ja še zahva/a Za poz/v naš/ m/ad/aZ, da se še ho/j vk/jač/ v de/o Za horho, kajt: prakt/čno-rea-/ZstZčna preasmer/tev Zveze s/oveaske m/ad/ae Za njen pretehtan/ nastop v zadnjem časa sta vsekakor med naj-ho/j razvese/j/vZmZ Za aajho/j poz/t/v-a/mZ postavkam/ v trenatn/ hZ/anc/ našega aarodaega ž/v/jenja.
Mednarodna
obsodba
asimilacijske politike Avstrije
Mednarodno združenje za zaščito ogroženih jezikov in kuitur AiDLCM, ki redno spremijo vprašanje manjšin v Avstriji in je že večkrat kot širok mednarodni forum podprto boj koroških Siovencev in gradiščanskih Hrvatov za uresničitev člena 7 državne pogodbe, je tudi na svojem zadnjem ietnem zasedanju, ki je biio iani novembra v francoskem mestu Lyon, obravnavaio to vprašanje ter sprejeto posebno izjavo. V tej izjavi, katere siovenski prevod smo šeie zdaj prejeti, je rečeno:
Mednarodno združenje za zaščito ogroženih jezikov in kuitur AiDLCM ugotovijo, da kijub iepim besedam v prid zaščiti etničnih skupnosti, ki jih vsebuje zakon o narodnih skupnostih z dne 7. jutija 1976, sta siovenska in hrvatska narodna skupnost v Avstriji siej ko prejizpostavijeniasimiiaciji.
AiDLCM nadaije ugotovijo, da se diskriminacija stopnjuje, ker zakoni in uredbe, ki naj bi siužiie izvajanju 7. čtena avstrijske državne pogodbe, doceia onemogočajo dosego ciijev, ki jih avstrijska viada razgiaša giede zaščite narodnih manjšin, kajti
#	dvojezični krajevni napisi so na Koroškem predvideni samo v deiih osmih občin in sicer v vaseh in naseijih, ki so daieč od prometnih in trgovskih središč, siovenščina kot dodatni uradni jezik v upravi in v sodstvu pa je dopuščena ie v f3 občinah od 3$ dvojezičnih občin oziroma pri treh okrajnih sodiščih od skupno 9 okrajnih sodišč na dvojezičnem ozemiju;
#	v prid gradiščanskih Hrvatov dosiej ni biio nikakršnih ukrepov za izvajanje dotoči) 7. čiena avstrijske državne pogodbe, temveč je asimilacijska poiitika v potnem teku.
Zaradi teh dejstev Mednarodno združenje za zaščito ogroženih jezikov in kuitur AIDLCM odtočno odkianja asimitacijsko potitiko, kt se defaeto izvaja v škodo stovenske in hrvatske narodne skupnosti. AiDLCM energično protestira proti potožaju, ki krši načeta, na katerih stoni vsaka demokratična država. AiDLCM zahteva, da se takoj ukrene vse potrebno, da bi se stovenski in hrvatski narodni skupnosti v Avstriji priznate vse pravice, ki jih jima zagotavtja avstrijska državna pogodba iz teta 193$, katero se je Avstrija obvezaia spoštovati.
Via dni ukrepi
za poživifev pospodarsfva
Dvodnevno klavzurno posvetovanje zvezne vlade v začetku tega tedna je bilo v prvi vrsti posvečeno vprašanjem, ki se postavljajo v zvezi z vedno bolj očitnim poslabšanjem gospodarske konjunkture. Počasi se je namreč tudi Avstrija znašla v po-
PRtSPEVAJTE
v sotidamosfnt sktad za pomoč žrtvam potitičnih procesov, ki jih koroške obiasti uprizarjajo proti pripadnikom siovenske narodne skupnosti.
Obe osrednji organizaciji sta v ta namen odprti pri Zvezi siovenskih zadrug v Ceiovcu skupen konto (št. 3300) ter pozivata vse naše rojake in demokratično misteče ijudi, da vsak po svojih močeh podpre skupno akcijo v pomoč tistim našim aktivistom, k) so samo zato, ker so se posiužiii sredstev demokratičnega boja za narodnostne pravice, sedaj izpostavijeni uradnemu nasitju in zastedo-vanju.
Prispevke v skiad za soii-darnostno pomoč poiitičnih procesov pa je možno vpia-čati tudi pri krajevnih odborih Zveze siovenske miadine.
ložaju, ko so v nevarnosti delovna mesta, ko nevarno narašča primanjkljaj v trgovinski bilanci, ko postaja čedalje hujša konkurenca na mednarodnih tržiščih in podobno — torej pojavi, s katerimi se druge države že dalj časa borijo.
Za potrebno poživitev gospodarstva in s tem za ohranitev delovnih mest ter za utrditev mednarodne konkurenčnosti avstrijskih podjetij je zvezna vlada pripravila vrsto ukrepov. Združila jih je v programu, za katerega uresničitev je v prihodnjih desetih letih predvidela proračunska sredstva v skupni višini okrog 577 milijard šilingov. Ta sredstva so predvidena za investicije oz. dodatne go-spodarsko-pospeševalne ukrepe, in to v industriji, v tujskem prometu, v obrti, v zunanji trgovini in v energetskem gospodarstvu — povsod med drugim tudi s ciljem, da se zagotovijo dosedanja in ustvarijo nova delovna mesta.
V kolikšni meri bo predloženi program dejansko pomagal rešiti pereča vprašanja, bo seveda pokazala šele bodočnost. Vsekakor pa so predvideni ukrepi že sedaj izpostavljeni tudi precej hudim kritikam predvsem s strani obeh opozicijskih strank, ki vladni stranki očitata, da je omenjeni program v precejšnji meri le „pe-sek v oči" in da obsega vse premalo takšnih ukrepov, ki bi bili nujno potrebni za ozdravitev oz. utrditev gospodarstva. Tako na vladni kot na opozicijski strani pa so si edini v enem: da se bo že v bližnji bodočnosti treba spoprijeti z velikimi težavami.
Pričakovanja v novem letu
s stališča Slovencev v Avstriji in Italiji
Koroški Slovenci imamo za seboj telo težkega neprekinjenega boja za dosego svojih pravic, je dejal predsednik ZSO dr. Franci Zwitter v izjavi, ki jo je ob vstopu v novo teto podal za ljubljanski radio, kjer je med drugim naglasil: Pri tem smo tahko ponosni, da kljub pritiskom in političnim procesom nismo klonili, marveč smo se odločno uprli poskusom vlade, da bi nas prisilita sprejeti ureditev, ki ni v skladu z duhom in črko državne pogodbe. Posebno smo lahko zadovoljni, da nas je v vsem tem v celoti podpiralo naše ljudstvo, ki ni nasedlo vabam in poskusom vlade, da bi vnesla med ljudi nezaupanje do obeh osrednjih organizacij kot legitimnih predstavnikov koroške slovenske narodne skupnosti. To zaupanje našega ljudstva pa nas seveda obvezuje, da s še večjo vnemo nadaljujemo boj za sporazumno rešitev, in to ob sodelovanju demokratičnih sil avstrijskega naroda. Zavedamo se namreč, da naš narodnostni boj ni ločen od splošnega boja za demokratizacijo; na Koroškem je še vedno odnos do našega vprašanja hkrati tudi merilo za demokratičnost političnega in družbenega dogajanja v tej deže-ti. Zato bo Zveza slovenskih organizacij tudi v novem letu vztrajno nadaljevala prizadevanja za dosego take sporazumne rešitve, ki bi ustrezala državni pogodbi, pa tudi konvenciji o človekovih pravicah ter načelom sklepne listine konference o varnosti in sodelovanju v Evropi.
Ob koncu se je predsednik ZSO zahvalil matičnemu slovenskemu narodu ter vsem jugoslovanskim narodom za pomoč v minulem letu. Hkrati pa je povedal, da nameravajo koroški Slovenci v letošnjem letu mobilizirati vse sile za izgradnjo kulturnega doma v Celovcu, pri čemer si želijo čim učinkovitejšo podporo.
O odnosih med Jugoslavijo in Italijo ter posebej o položaju narodnostnih manjšin v okviru teh odnosov je spregovoril predsednik Slovenske kulturno-prosvetne zveze v Trstu Boris Race. Poudaril je ve-
lik pomen osimskih sporazumov in hkrati izrekel prepričanje, da mora uresničevanje teh sporazumov pripeljati do novega napredka na vseh področjih, gospodarskem, kulturnem in človeškem. Prav tako pa bi se v tem kontekstu moral izboljšati tudi položaj slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, za kar je potrebno kaj več kot samo lepe besede, je naglasit predsednik SKGZ. Predsednik italijanske vlade Andreotti je s sprejetjem zahtev, ki mu jih je pred petimi meseci postavila enotna slovenska delegacija, napravil prvi korak v tej smeri. Obljubil je ustanovitev posebne komisije pri predsedstvu vlade, ki naj bi jo sestavljali tudi zastopniki slovenske manjšine. Naloga komisije naj bi bila obravnava predloženih zakonskih osnutkov za globalno zaščito slovenske narodnostne skupnosti, komisija pa naj bi poleg te-go še predlagala vladi stališča, ki naj bi jih o tej stvari sprejela. Predsednik vlade je obljubil, da bo zakon stopil v veljavo oktobra 1978.
Hkrati pa ne moremo zamolčati ne samo pasivnost deželnih političnih krogov, marveč celo njihovo
nasprotovanje, da bi že v sedanji fazi uresničevali nekatere narodnostne pravice, je opozoril predsednik SKGZ ter konkretno navedel: Deželni nadzorstveni organi niso potrdili sklepa tržaškega pokrajinskega sveta, da njegovi svetovalci slovenske narodnosti lahko govorijo na sejah sveta slovensko. Odklonili so tudi sk'ep kraške gorske skupnosti, da zagotovi za te seje tolmača. Če k tem prištejemo še dejstvo, da so bili kar trije Slovenci pred tržaškim sodiščem, ker so kot uradne osebe govorili slovensko ali pa so zahtevali, da govorijo slovensko pred sodiščem, potem moramo ugotoviti, da je med Rimom in krajevnimi političnimi dejavniki velika razlika.
Od novega leta 1978 Slovenci v Italiji pričakujejo hitrejše reševanje svojih problemov, je dejal ob koncu predsednik SKGZ, predvsem pa to, da bodo mesta Trst, Gorica in Videm prenehala biti zavora, tako kot doslej, pač pa bodo postala pobudniki in celo izvajalci pritiska na Rim, saj bodo prav ta mesta imela največje koristi od novega življenja, ki se poraja na meji.
Manjšina ni povsod manjšina
Kakor smo kratko že poročali, je je treba omeniti tudi vrsto likovnin odbor- za kulturni razvoj italijanske razstav in likovnih kolonij s pou-in madžarske narodnosti pri Kultur- darkom na delu domačih umetnikov, ni skupnosti Slovenije sprejel načrt literarnih večerov književnikov ita-dela obeh narodnosti v letu 1978. V lijanske in madžarske narodnosti, okviru tega načrta bo kulturna de- srečanj folklornih skupin ter mnogo-javnost italijanske in madžarske na- vrstnih delovanj amaterskih kultur-rodnosti tudi v tem letu obsegala vr- nih in prosvetnih društev obeh na-sto akcij na področju delovanja kul- rodnosti.
turno-prosvetnih organizacij (prire- Vendar pa s tem še nikakor ni iz-janje gledaliških in glasbenih nasto- črpan pregled vsega tistega priza.de-pov, gostovanj in likovnih razstav), vanja, ki ima za cilj ohranitev obsto-založniške dejavnosti (zlasti pri izda- ja in zagotovitev enakopravnega janju izvirnih del ustvarjalcev obeh vključevanja obeh narodnosti v ce-narodnosti) in drugih oblik delova- lotno dogajanje. Tukaj je treba omenja.	niti tudi akcijski program uresničeva-
Na področju založniške dejavnosti nja stališč, priporočil in sklepov o in knjižničarstva bodo v Prekmurju uresničevanju posebnih pravic pri-med drugim založili v madžarščini padnikov obeh narodnosti, ki pose-pesmi Otona Zupančiča (ob stoletnici ga tudi na upravna in organizacijska pesnikovega rojstva), nadalje pesmi področja, v urejanje problemov dvo-domačega pesnika Jožefa Varge, jezičnih vzgojnovarstvenih organiza-
Odgovori in vprašanja
Z izjavami, ki jih je o manjšinskem vprašanju podal pred iztekom leta 1977, je zunanji minister Pahr izzval upravičeno ogorčenje ne le med koroškimi Slovenci (o tem smo poročali že v zadnji številki — op. vred.) marveč tudi med gradiščanskimi Hrvati.
Ena izmed njihovih organizacij — Komite za pravice gradiščanskih Hrvatov — je njegove trditve, češ da na Gradiščanskem ni nobenega manjšinskega problema in da je Avstrija svoje obveznosti iz člena 7 v celoti izpolnila, ostro zavrnila s pismom, v katerem mu je po vrsti naštela določila člena 7 in jih primerjala z dejanskimi razmerami na Gradiščanskem. Pri tem je komite prišel do ugotovitve, da so ministrove trditve o rešenem manjšinskem vprašanju in o izpolnjenih obveznostih iz državne pogodbe povsem neosnovane in neresnične.
Podoben „obračun" je komite predložil tudi zveznemu kanclerju Kreiske-mu ter ga opozoril, da niti ena sama točka člena 7 doslej ni bila izpolnjena. Pri tem komite resno podvomi, da bi bila rešitev člena 7 z dosedanjo prakso zavlačevanja sploh možna. Posebej pa komite obsoja takšno „re-ševanje", pri katerem ima merodajno besedo skupina znanih asimilantov in se sprašuje, ali ob takšni praksi za zakon o pospeševanju narodnih skupin ne bi bilo bolj prikladno ime .zakon o pospeševanju asimilacije narodnih skupin". Kanclerja in druge avstrijske politike, ki hočejo reševati svetovne probleme, pa komite vprašuje, zakaj nimajo toliko korajže, da bi ne oziraje se na strankarsko politiko napraviti
red v lastni državi.
skupno zbirko pesmi Ateksandra Szunyoga in Ernesta Ružiča, studio Franca Šebjaniča o protestantskem gibanju v Prekmurju ter koledar za leto 1979 in peto številko Lendavskega zvezka. Knjižnici v Lendavi in Murski soboti načrtujeta večji odkup knjig in ureditev knjižnic tudi za manjše kraje, kot so Dobrovnik, Domanjševci, Prosenjakovci in Hodoš. Podobno dejavnost pa bodo razvili tudi za italijansko narodnost, kjer je v pripravi prevod knjige Slovenska Istra v boju za svobodo, v načrtu pa izid najmanj ene knjige za otroke ter dveh številk informativnega časopisa o življenju in dejavnosti italijanske narodnosti.
Pretežni del letošnjega programa bo pripadal kulturnim prireditvam, gostovanjem in srečanjem. Na območju, kjer živijo pripadniki madžarske narodnosti, bo s šestimi predstavami gostovalo gledališče Allami Deryne Szinhaz iz Budimpešte, z dvanajstimi predstavami Nepszinhaz iz Subotice in z enakim številom predstav tudi Gyermekszinhaz iz Subotice. Pripadniki madžarske narodnosti pa bodo, kot je to že večletna tradicija, obiskali tudi katero izmed gledališč na Madžarskem. Podoben program ima tudi italijanska narodnost. V treh obalnih mestih bo gostovalo gledališče Teatro Stabile iz Tr sta, časopis „Unita" spet pripravlja tradicionalni festival v Furlaniji-Ju-lijski krajini, na sporedu pa so tudi trojno srečanje Koper-Milje-Dolina, festival „Cantapicco!o" v Tolentinu, tradicionalni izlet pod geslom „Ak poznaš svojo matično deželo?" in druge prireditve.
V pregledu programa za leto 1978
ctj m šol, skrb za boljše sprejemanje TV in radijskih programov (v tem okviru gre trenutno predvsem tudi za uvedbo rednih televizijskih oddaj in radijskega programa za pripadnike madžarske narodnosti v materinem jeziku), zagotovitev komuniciranja in delovanja delegatov v materinem jeziku v informativno-doku-mentacijskih centrih občinskih skupščin v narodnostno mešanih območjih, dvojezično označevanje javnih napisov, imen, naslovov itd.
Ne nazadnje pa obsega ta akcijski program tudi dolgoročni razvoj stikov italijanske in madžarske narodnosti z njunima matičnima narodoma, stikov med obema narodnosti-ma v Sloveniji ter narodnostima s Slovenci.
Ze ta bežni pregled načrtov za letošnje leto dovolj jasno pokaže, da skrb za razvoj madžarske in italijanske narodnosti v Sloveniji gotovo ni majhna. Kajti pri tem je treba upoštevati, da so vse te dejavnosti deležne tudi široke finančne podpore iz javnih sredstev, in sicer na povsem enakopravni podlagi in ne tako, kot se to dogaja pri nas v Avstriji, ko nam vlada nakloni določeno subvencijo, kakor da bi nam nekaj podarila. V Sloveniji pripadniki obeh narodnosti kot enakopravni občani tudi povsem enakopravno soodločajo pri razdeljevanju sredstev, medtem ko pri nas večinski narod odloča in določa, kakšne podpore naj prejme manjšina.
Tudi v tem se kaže bistvena razlika: kje je „manjšina" enakopravna narodnost in kje je narodnost res le manjšina.
Smisel za človečnost
ne sme biti enosmernica
Celovšha trojica — žaparr Gaggcnberger za OVT ter mestna svetnica KandaSscb za 5T0 in Ferrari-BrttnnenJe/d za PPG — se je tih pred praznikom Prek kraljev podala na „pot človečnosti".* popotovala je v italijansko mestece Harzabotto, da ki tam izposlovala pristanek za pomilostitev nekdanjega 53-ovskega 5tarwbawwfahrerja IValterja Pederja, katerega je italijansko sodišče obsodilo na dosmrtno ječo zaradi zločinov, ki jih je Pederjeva enota zagrešila med zadnjo vojno v tistih krajik, med drngim tadi nad civilnim prebivalstvom Harzabotta, kjer je kilo pokitik 71?.% otrok, žensk in starcev. Na pot so se celovški mestni očetje podali kijak tema, da so že prej imeli v rokak pismo okčine Harzabotto, ki jim je sporočila, da o pomilostitvi ne more kiti govora, da pa se ok svojem obiska lakko seznanijo s podrobnostmi takratnih dogodkov in zločinov. Zato je razamljivo, da se je odposlanstvo vrnilo brez tistega aspeka, ki ga v resnici verjetno tadi nikče ni pričakoval.
Pakor je pot v Harzabotto razarnjllva iz vidika človečnosti, pa se spričo okolnosti, ki so spremljale to misijo, prav tista človeška stran, ki je kila toliko poadarjena, pokaže v dokaj dvomljivi lači. Predvsem je treba opozoriti na „prispevek", ki ga je pri tej akciji dal koroški tisk, tokrat na čela z OVP-jevsko Voikszeitang, katere tozadevni „ekspert" Past je z izrazoslovjem, ki je povsem identičen s tistim iz zloglasnega nacističnega tiska, pač dovolj jasno pokazal, kako so si določeni krogi zamislili to akcijo — čiovečnost v smisla enosmernice. Niti besedice obsodbe za takratne zločince in niti trohice sočatja za njihove žrtve ni zaslediti pri tek oblikovalcih javnega mnenja. Čiovečnost poznajo in zahtevajo samo za eno stran — za 55-ovskega ojicirja Pederja, ki je po njihovem povsem „ncdoižen", kajti po njihovi logiki nacistični vojakj, ki so v taji deželi ropali, požigali in pobijali nedolžne ijadi, niso zagrešili zločinov, pač pa so bili zločinci tamkajšnji domačini, ker so svojo domovino, svoje dra-žine in svoje imetje branili pred tajimi vsiljivci.
Ob takšni miselnosti niti ne preseneča, da je najbližja sorodnica ene izmed pobitih žrtev 5S-ovtkega divjanja v Harzabotta za Voikszeitang oziroma njenega Pasta še danes le ..hotrtrMartlstlschcs fiintentveib". Podobno nastrojenje — čeprav v nekoliko bolj pretehtanih izrazih — je zaslediti tadi v dragih komentarjih, predvsem pa v „pismih bralcev" (k tej preizkašeni obliki se posamezni listi sploh radi zutekajoj; povsod zgražanje zaradi „nerazamevanja" prebivalcev v Harzabotta, katerim očitajo, da celih trideset let po takratnih dogodkih še vedno topo vztrajajo pri svojem odklonilnem stališča, da ne kažejo nobene pripravljenosti za od-paščanje.
Ta enostranska asmerjenost določenih krogov na Koroškem sega tako daleč, da brezobzirno padejo celo po lastnih Ijadeh, če se kdo apa opozoriti tadi na drago plat zadeve. Zgovoren primer je dopisnik OKT, ki so ga skoraj proglasili za veleizdajalca samo zato, ker je v svoje poročilo iz Narzabotta vkljačil tadi izpovedi tamkajšnjih prebivalcev, ko so pripovedovali o krvavih dogodkih med zadnjo vojno. Za omenjene kroge na Koroškem teh dogodkov (beri.* zločinov) enstavno ni smelo biti, kajti sicer ne bi mogli govoriti o „rzcdolžt!Cw" Kederja.
Zato pa je toliko bolj pomembna pobada, ki so jo dali občinski možje Narzabotta, ko so med svojim mestom ter Celovcem predlagali izmenjavo mladine, da bi se podrobneje spoznala z resnico o tedanjih dogodkih in bi tako lažje preprečila, da bi se kaj takega še kdaj ponovilo. Zlastf pa je ta pobada tadi odgovor na predlog celovškega žapana, ki je v Narzabotta ponadii, da bi „v zameno" za Kederja postavili spomenik Harzabotta na Mrichsberga (torej poleg sedanjega tamkajšnjega spomenika, kjer se vsako leto okoli 70. oktobra klanjajo spomina ne le rjavih brambovcev, marveč tadi črnih 55-ovcev in dragih Hitlerjevih vojakov).
Horda pa je prav v tej povezavi najti tadi odgovor na vprašanje, zakaj v Celovca in na Koroškem toliko sočatja z nacističnim vojnim zločincem, in niti trohice razamevanja za njegove žrtve. Tri tem je značilno, da Keder ni niti Celovčan niti Korošec, marveč je doma v Linza. Zaradi ilegalne nacistične dejavnosti je leta 7934 izgabil avstrijsko državljanstvo, potem je v Nemčiji končal SS-ovsko šolo, v letih 7936—7939 je bil v enoti 5S v koncentracijskem taborišča Dacbaa; njegovo ime se navaja tadi v zvezi z likvidacijo varšavskega geta; v Italiji pa je poveljeval 55-ovski diviziji, ki je med amikom od reke Arno proti Bologni paščala za seboj trapia in razdejanje — iz tedanje dobe izvira tadi njegov vzdevek „bijena iz Marzabotta".
V zvezi s takšnim ..življenjepisom" je brez dvoma apravičeno vprašanje, ki ga je v svojem komentarja zastavil danajski dopisnik Tanjaga; 5 čim si je zaslažil Keder tolikšno naklonjenost sedanjih celovških mestnih očetov, da v zvezi z njim in z vsem, kar pooseblja, paščajo ob strani svoje vsakdanje medstrankarske zadevice in najdejo skapne osnove za skapen nastop?
Čiovečnost, ki je tako zelo enostranska, vsekakor zgabi svoj misel.
Vzpostavitev koprske škofije
Kot posledico osimskega sporazuma, s katerim je bilo med drugim urejeno tudi vprašanje meje med Italijo in Jugoslavijo, je Vatikan 24. oktobra lani sklenil ločiti trža^ ško in koprsko škofijo, ki sta bili združeni do leta 1828, hkrati pa priključiti k obnovljeni koprski škofiji tiste dele goriške, tržaške in reške škofije, ki so v mejah republike Slovenije.
Ta sklep je bit izveden s slovesnostjo, ki je bila zadnjo nedeljo v koprski stolnici, kjer je pronuncij Michele Cecchini izročil papeževo bulo o obnovitvi koprske škofije in skupaj z ljubljanskim nadškofom dr. Jožetom Pogačnikom umestil za koprskega škofa dr. Janeza Jenka. S tem je bila po 147 letih ponovno vzpostavljena koprska škofija (ki je najstarejša v Sloveniji, saj je bila ustanovljena že leta 1177, in je tako svojevrsten pomnik nacionalne prvobitnosti tega ozemlja) ter
uskladerra cerkvena meja z državno.
Na to dejstvo je bilo opozorjeno tudi na sprejemu, ki ga je po umestitvi priredil škof dr. Jenko in katerega so se udeležili številni gostje, poleg duhovščine tudi član predsedstva republiške konference SZDL Slovenije Tone Fajfar ter predsednik komisije za odnose z verskimi skupnostmi Stane Kolman. Predsednik Kolman je pri tem opozoril, da letos mineva 35 let, kar je bila sprejeta zgodovinska odločitev drugega zasedanja AVNOJ o priključitvi Slovenskega Primorja in Istre k Jugoslaviji; poudaril pa je tudi, da vzpostavitev koprske škofije lahko s ponosom slavi velika večina katoliške duhovščine Slovenskega primorja in slovenske Istre, ki je v izredno hudem obdobju fašističnega nasilja in raznarodovanja ter v obdobju narodnoosvobodilnega boja dokazala neomajno privrženost slovenskemu narodu.
Obletnica koroškega partizanstva
&c i^ s/cv v
V Sloveniji so v teku priprave na izdajo Enciklopedije Slovenije, ki bo pomenila enega največjih slovenskih kulturnih projektov. Zato so se v priprave vključili tudi vsi najpomembnejši dejavniki — od SZDL Slovenije in izvršnega sveta SRS preko Slovenske akademije znanosti in umetnosti, univerz v Ljubljani in Mariboru, Kulturne skupnosti Slovenije in raziskovalne skupnosti pa do Ljubljanske banke ter predvsem Mladinske knjige, ki je pobudo za tako akcijo dala že pred desetimi leti in je zato tudi zdaj nosilec tega projekta.
Enciklopedija Slovenije naj bi izšla v sedmih zvezkih, v njej pa bi bil povzetek celotnega zgodovinskega in aktualnega znanja o slovenskem kulturnem bogastvu, to se pravi, da bodo predstavljeni kulturni dosežki v preteklosti in sedanjosti, pri čemer je pod pojmom kulturni dosežki mišljen najširši pomen kulture, ki sega od gospodarstva do politike. Po načrtu, ki je prvotno nastal pri založbi Mladinska knjiga in je potem dobil večjo družbeno širino, naj bi prvi zvezek izšel leta 1981, sedmi in hkrati zadnji pa leta 198!. Po cenah iz leta 1977 bi stroški za vseh sedem zvezkov znašali nekaj nad 40 milijonov dinarjev, kar je že dovolj prepričljiv dokaz o veliki razsežnosti tega načrta. Sicer pa bo Enciklopedija Slovenije predvidoma izšla v nakladi 30.000 izvodov, tako da bo dostopna širokemu krogu zainteresiranih.
Občanov vodnik
Letos se bomo spominjali cele vrste dogodkov pred 35 leti, kajli leto 1943 je pomenilo pravi preporod partizanstva na Koroškem. Sicer je bila b-akla upora proti na-cifašizmu tudi na Koroškem prižgana že prej, namreč takoj po zločinski izselitvi sto koroških slovenskih družin. Že avgusta 1942 sla Johan Zupanc in Stane Mrhar začela organizirati prve odbore osvobodilne tronte, prav tako v avgustu 1942 pa je bi) na pohodu po Koroški znani Kranjčev bataljon, ki se je 25. avgusta pri Robežu spopadel z Nemci. Na prvo bitko slovenskih partizanov na Koroškem spominja na Robežu spomenik, ki je bil le dva tedna po odkritju zločinsko razstreljen, vendar ga je
Jaka Avšič
V Ljubljani je prejšnji teden po daljši bolezni v starosti 82 let umrl generalpolkovnik v pokoju Jaka Avšič, osebnost, ki je tako na vojaškem kot na političnem področju igrala pomembno vlogo v novejši zgodovini slovenskega naroda.
Kot oticir se je takoj po okupaciji Jugoslavije pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Postal je član glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske Slovenije, zaradi česar ga je emigrantska vlada v Londonu degradirala. Kmalu zatem je postal namestnik komandanta slovenske partizanske vojske in je v tem svojstvu vodil znameniti pohod dveh brigad v Beneško Slovenijo. Izvoljen je bil v SNOS [Slovenski narodnoosvobodilni svet) in AVNOJ; leta. 1943 je vodil slovensko delegacijo na zgodovinsko drugo zasedanje AVNOJ v Jajce, kjer je bil izbran za člana tega najvišjega organa narodne osvoboditve Jugoslavije. Proti koncu leta 1944 pa je bil imenovan za komandanta zaledne vojske v ministrstvu za obrambo v Beogradu.
Pa tudi po osvoboditvi je zavzemal Jaka Avšič odgovorna mesta. Najprej je bil vodja jugoslovanske vojaške misije v Berlinu, leta 1947 pa je bil imenovan za opolnomočenega ministra FLRJ na Dunaju, kjer se je prav v času, ko se je začel boj za člen 7, podrobno spoznal tudi z manjšinskim vprašanjem in smo vse od takrat imeli v njem koroški Slovenci velikega prijatelja in zagovornika naših teženj. Leta 1949 je postal minister za gozdarstvo LR Slovenije, aprila 19!1 pa župan Ljubljane, dolgo let pa je bil tudi republiški in zvezni poslanec.
Ob smrti Jake Avšiča je tudi Zveza slovenskih organizacij na Koroškem izrazila sožalje pokojnikovi družini ter SZDL Slovenije.
Zveza koroških partizanov potem spet obnovila.
Pravi preporod koroškega partizanstva pa je bi! — kakor že rečeno — leta 1943. Konec marca 1943 je komandant slovenske partizanske vojske Franc Rozman-Sta-ne sestavil 1. koroški bataljon, ki je v začetku aprila že izvede' svojo prvo večjo akcijo: med 3. in 4. aprilom je napadel Mežico. Dne 27. aprila so partizani napadli Bistrico v Rožu, dva dni pozneje — 29. aprila 1943 — pa so na Dunaju obglavili 13 Slovencev iz Sel in okolice, ki jih je zloglasni Freisler obsodi! na smrt. 12. in 13. maja je bila prva konferenca koroških aktivistov pod Belo pečjo, poleti pa je koroški bataljon izvedel vrsto uspelih akcij. Avgusta 1943 sta bili formirani mežiško in podjunsko okrožje, 13. oktobra je bil osnovan pokrajinski komite KPS za Koroško in ustanovljen zapadno-koroški odred. Isti mesec je bila v Kotljah konferenca akfivistov Mežiške in Mislinjske doline, na kateri so pripravili ustanovitev okrožnega odbora OF za Mežiško dolino, zadnjega oktobra pa je bil znameniti partizanski miting v Kotljah.
Teh pomembnih dogodkov v razvoju partizanskega boja na Koroškem pred 35 leti se bomo spominjali na obeh straneh meje. Pripravam na spominske prireditve je veljala tudi skupna seja Zveze koroških partizanov v Celovcu in Odbora koroških partizanov v Ljubljani. Ob tej priložnosti pa so predstavili tudi posebno spominsko značko, na kateri je upodobljen prvotni partizanski spomenik v St. Rupertu pri Velikovcu (razstreljen leta 1953), torej prav za desetlet-
nico omenjenih dogodkov v zgodovini koroškega partizanstva), medtem ko kratici „OF (Osvobodilna fronta) in „OFF" (Osterreichische Freiheitsfront) pričata o tem, da je misel oboroženega protifašističnega boja na Koroškem združevala cba naroda v deželi.
V letu, ko se spominjamo pomembnih dogodkov v zgodovini protifašističnega partizanskega boja na Koroškem, pa bodo bivši koroški partizani prejeli tudi poseben spominski znak in listino. Po zamisli naj bi ime! ta znak približno enak simbol kot prej omenjena značka, vendar dokončna oblika znaka (ki ga bo brezplačno izdelal znani slovenski akademski slikar Bcžidr Jakac) in njegovo ime še nista znana. To priznanje bodo prejeli vsi bivši borci, ki so se borili v vrstah koroških partizanskih enot, kakor tudi aktivisti koroških okrožij. Koroški partizani, ki živijo v Jugoslaviji, bodo priznanja prejeli na proslavi ob 35-letnici napada na Mežico (4. aprila), upravičenci v Avstriji pa na eni od proslav, ki jih bo pripravila Zveza koroških partizanov. O teh prireditvah bomo v našem listu še pravočasno poročali.
Svoj ,,prispevek" k 35. obletnici širokega razmaha koroškega partizanstva pa je dala tudi „druga stran". Zadnja številka glasila koroškega Heimatdiensta „Ruf der Heimat" se namreč strašno huduje, da je avstrijski zvezni predsednik ,častno odlikovanje za zasluge za osvoboditev Avstrije" podelil med drugim tudi vrsti bivših koroških partizanov (po mnenju teh krogov bi takšno odlikovanje verjetno bolj zaslužili ljudje, kot npr.
Skupnost slovenskih občin je izdala priročnik z naslovom ,,Občanov vodnik", ki bo služil občanom SR Slovenije pri uveljavljanju njihovih pravic pred raznimi „oblastmi", kot so posamezni upravni organi in samoupravni organizmi. Priročnik, ki je nastal kot plod skrbnega, sistematičnega dela številnih sodelavcev-po-znavalcev, ima predvsem namen, da
današnji predsednik koroških brambovcev in podpredsednik KHD Siegfried Sames, ki se je za "Osvoboditev" Avstrije boril že v letih 1923-26 kot Ortsgruppenleiter NSDAPI). Sicer pa je KHD-jevsko glasilo tudi tokrat spet polno hujskaških izpadov, ki naravnost kričijo po državnem pravdniku, da bi se končno zavedal svoje dolžnosti ter ukrepat, kakor mu nalaga avstrijski zakon, ki izrecno prepoveduje ščuvanje na narodnostno mržnjo. Dokler pa pristojni čuvarji avstrijske zakonitosti ostajajo za take pojave gluhi in slepi, tako dolgo nam pač nihče ne more zameriti, če tudi v tej zadevi podvomimo v verodostojnost in resnicoljubnost vseh tistih uradnih dejavnikov, ki nosijo odgovornost za tozadevne trditve v dokumentaciji urada zveznega kanclerja o pravnem položaju narodnih skupin v Avstriji.
premosti jarek med človekom-obča-nom na eni ter upravnimi in drugimi organi na drugi strani.
Priročnik je razdeljen na tri dele, od katerih prvi je posvečen občinski upravi. Tja spadajo vprašanja gospodarstva, premoženjskopravne, gradbene in urbanistične, komunalne in cestne ter stanovanjske zadeve, geodetska uprava, notranje zadeve, ljudska obramba, vprašanja borcev NOV in vojaških invalidov, davčne zadeve ter inšpekcijske službe. V drugem delu je govora o samoupravnih interesnih skupnostih, kamor spadajo družbene dejavnosti, zdravstvo, otroško varstvo, socialno skrbstvo, zaposlovanje, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter stanovanjska vprašanja. V tretjem delu je obdelano varstvo pravic, kamor spadajo področja: samoupravna sodišča, redna sodišča, družbeni pravobranilec samoupravljanja, odvetništvo in druge oblike pravne pomoči; govora je o vlogah in pritožbah ter o uresničevanju in zagotavljanju ustavnosti in zakonitosti. 480 strani obsegajoči priročnik zaključuje izčrpno imensko kazalo, ki bo koristniku bistveno olajšalo najti pravi odgovor na svoje vprašanje.
,,Občanov vodnik" bo koristna pomoč tudi marsikateremu našemu človeku, ki bo imel opravka pri katerem uradu v Sloveniji (pomislimo na primer na dvolastnike). Kdor se zanj zanima, ga lahko dobi pri Skupnosti slovenskih občin v Ljubljani, Cankarjeva 5, ali pa ga naroči v knjigarni ,,Naša knjiga" v Celvocu, Paulitschgasse 5—7.
Stovemske prostave
v letu 1978
Ta mesec bo v okviru letošnjega ,,Župančičevega teta" ena izmed osrednjih prosiav, posvečenih giavnemu kuiturnemu dogodku v lem ietu, to je stoietnici rojstva pesnika Otona Župančiča; drugo tako pro-siavo pa predvidevajo za mesec junij v Župančičevi rojstni vasi Vinici.
V tem ietu pa bo tudi še nekaj drugih pomembnih obietnic. Tako bo miniio 3$ iet od zgodovinskega kočevskega zbora, ki pomeni začetek siovenske državnosti. Prav tako bo miniio 3$ iet od ustanovitve petih divizij in dveh korpusov siovenske partizanske vojske. Pred 3$ teti so biii na zasedanju AVNOJ v Jajcu sprejeti skiepi o prikijučitvi Primorske in istre k Jugosiaviji.
Tako v narodnem in državnem kakor tudi v mednarodnem pomenu pa bo ietos tudi prosiava 200. obietnice prvega vzpona na Trigiav.
aMHMaaMaHaaMMaauaaaaaaMHMaHi
[MaaaaaaaaaaaaanaMaaMaHHaaaaatM aaaaaanaaaHaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa)
naaaaaaHaaaa*a*aaaaHaHaa
DR. ANTON SVETINA
Prispevki k zgodovini Beijaka in okoiice
Ob koncu tega obračuna lamentlra vikar takole: Sedaj je vprašanje, ali naj ta denar zazidam, obračunam, od tega jem, pijem, se oblačim porabim za potovanja ali druge potrebe, ali naj grob zastonj varujem ali pa se naj poleg drugih mojih malih dohodkov, ki jih imam od cerkve na drugih mestih, skrijem v to razvalino.
Podatki gornjega obračuna so glede dohodkov zanimivi za gospodarsko zgodovino te dobe, ker nam kažejo cene raznih žit in idrugih življenjskih potrebščin, ki so jih morali oddajati podložni kmetje svojim fevdalnim gospostvom; ko primerjamo oddajo raznih vrst žita, smemo sklepati, da so kmetje sejali največ rži in to v razmerju do pšenice in ječmena 10:1. Pri izdatkih pa je morda najvažnejša ugotovitev, da se je v cerkvi pri gradu Aichel-berg, ki je bil tudi v lasti družine Kheven-huller, vršila služba božja v slovenskem jeziku, zaradi česar smemo sklepati, da je kraj Do-mačale (Damtschach), kjer se je nahajal ta grad, bil še strnjeno naseljen s Slovenci.
Ob koncu leta 1611 in v začetku leta 1612 so vladale pri župniji sv. Miklavža neljube razmere, ker je bila župnija nekaj časa va-kantna. Zaradi tega je izdal sam solnograški nadškof svojemu namestniku za Koroško nalog, naj poskrbi za to, da bo šmiklavška župnija zasedena. 5. marca 1612 pa piše ljubljan-
ski stolni prošt Andrej Kralj proštu in komisarju v Beljaku Antonu Srohmayer p). Eberau v zadevi zasedbe vikarskega mesta pri župniji sv. Miklavža, ker se tam ne vrši služba božja in ker se oskrbnik gospostva Lands-kron še vedno vmešava v prezentacijske pravice za to župnijo. Izgleda, da je beljaški prošt Anton Strohmayer proti koncu leta 1612 sam prevzel poleg svojega službenega mesta v Beljaku še upravljanje vikariata pri župni cerkvi sv. Miklavža v predmestju Beljaka, ker je oskrbnik gospostva Landskron dne 28. novembra 1612 potrdil prejem dveh goldinarjev, ki jih je plačal Anton Strohmayer pl. Eberau za odvetščino, ki jo je bil dolžan ljubljanski stolni kapitelj letno plačevati temu gospostvu. Stroh-mayer je potem opravljal funkcijo vikarja pri cerkvi sv. Miklavža do leta 1624.
Kmalu po prevzemu te funkcije poroča Strohmayer stolnemu kapitlju o težavah pri izvrševanju duhovniških funkcij v vsem be-ljaškem cerkvenem okrožju, ker je še vedno razširjen protestantizem:
1.	Gospostvo Landskron se še vedno vmešava v cerkvene račune in v patronatske pravice nad župnijami.
2.	Grof Khevenhilller odganja duhovnike na ta način, da jim ljudstvo ne sme dajati hrane, dokler se njemu ne pokorijo; zaradi
tega je ostalo več župnij brez duhovnika.
. Cerkveni obračuni se vršijo po gradovih in v gostilnah, kar je proti predpisom deželnega reda za Koroško.
Leta 1613 je vikar Strohmayer popisal vse rotestante svojega okoliša in poročal o tem ne 4. septembra 1613 v Ljubljano:
V župniji sv. Miklavža je še 11 protestantih družin plus otroci. Pri podružnici Št. Le-art je cerkveni ključar Peter Faschung pro-;stant. V Skočidolu je 10 protestantskih dru-in plus otroci, med njimi oskrbnik gospostva 'ernberk Elija Aichelberger. V župniji Lipa ad Vrbo so vse ovčice pokorne (sind lauter ehorsame Schaffel). V Dvoru je še 10 pro-:stantskih družin plus otroci. V župniji Št. .upert je bilo med 108 kmetij naštetih 56 ka-diških in 31 protestantskih. V Vrbi ob je-eru je oskrbnik grada Vrba protestant. Nje-ovo luteransko ženo so pred kratkim šiloma okopali na pokopališču v Vrbi kakor tudi že oprej nekega uslužbenca grofa Khevenhuller-t. Nadalje živi na Vrbi gostilničar Jurij Pich-;r, ki je bil že izgnan in ki se s svojo družino red hrani ob petkih z mesom. Nadalje se na-aja v Vrbi Jurij Tischler, protestantski pri-igar in učitelj, s svojo družino.
Dne 12. junija 1618 pa poroča vikar Stroh-iayer v Ljubljano, da je luteranski oskrbnik rada in gospostva Landskron Schneeweiss za-ustil deželo potem, ko je oropal vse cerkve. Dne 15. julija 1613 odda vikar in komisar rohmayer tkalcu in meščanu Tomažu Černu-u po kupoprodajnem pravu v zakup hišo in rt, ki jih je imela zaradi danega posojila biv-
šemu vikarju Mo!twurmbu v najemu družina Prekenauerjev.
28. decembra 1613 je naslovil grof Franc Krištof Khevenhuller osebno pismo na vikarja in komisarja Strohmayerja v zadevi spora, ki je tekel med gospostvom Landskron in ljubljanskim stolnim kapitljem v zadevi izvrševanja pravice odvetništva nad župnijami belja-škega cerkvenega okrožja. Ti stari spori torej v letu 1613 še niso bili končani.
22. februarja 1624 je prosil beljaški prošt Anton Strohmayer pl. Eberau stolni kapitelj v Ljubljani, naj se ga zaradi bolezni razreši službe vikarja pri sv. Miklavžu; na svoje mesto predlaga Andreja Napokoja, višjega duhovnika in mestnega župnika v Beljaku, ker obvlada pet jezikov (kar sam ne zna), zaradi česar bi lahko istočasno opravljal tudi župnijo sv. Miklavža. 21. marca 1624 pa vloži prošnjo za mesto vikarja pri sv. Miklavžu na ljubljanski stolni kapitelj tudi tamkajšnji kaplan Wolfgang Loser (Loserer, Ložar?), ki utemeljuje svojo prošnjo S tem, da že 11 let nadome-stuje vikarja Antona Strohmayerja. Ljubljanski stolni kapitelj je nato imenoval Loserja za novega vikarja pri cerkvi sv. Miklavža.
Vikar Loser, ki je imel stalne spore z lastnikom grada Landskron grofom KhevenhiiHer-jem pri imenovanju in namestitvi novih vikarjev župnije Št. Rupert, je opravljal župnijo sv. Miklavža le dobrih pet let. 10. novembra 1629 postavi namreč ljubljanski stolni kapitelj za vikarja ,,parochiae S. Nicolai extra muros Villacenses" duhovnika Leonharda Muleja.
Letošnji Slovenski ples - uvodna prireditev v praznovanje 70-letnice SPZ
Tradicionalni Stovemki pie:, ki upravičeno ;pada med najtepše družabne prireditve koroške metropole in ki ga v;ako ieto prireja Sio-ven;ka prosvetna zveza, je kot po navadi spet iepo uspei. To ne samo zaradi tega, ker je vsako ieto tako množično obiskan, marveč tudi zaradi sodeiovanja kvaiitetnih ansambloov, ki vedno znova vzbujajo občudovanje ne samo s strani piesaicev marveč tudi postuSaicev ter ie posebej zaradi prijetnega vzdušja, saj se je siovenski pies razvil v prisrčno manifestacijo Slovencev iz vsega slovenskega prostora in nožih prijateijev naroda soseda.
Toka manifestacija je bil tudi letošnji 27. Slovenski ples v petek 6. januarja, na katerem so se zbrali ljudje iz vseh treh koroških dolin — Roža, Podjune in Žile, iz Celovca in pa iz raznih drugih krajev onstran Karavank, z željo da v prijetni domačnosti preživijo nekaj prijetnih ur domače zabave.
Med številnimi udeleženci, katere je uvodoma pozdravil predsednik SPZ Valentin Poianšek, so bili ugledni gostje — jugoslovanski ambasador na Dunaju, Novak Pri-bičevič, generalni konzul SFRJ v Celovcu, Milan Samec s spremstvom, vodja jugoslovanskega kul-turno-intormafivnega centra na Dunaju, Fric Franki; predsednik za mednarodne zveze in manjšinska vprašnajo pri RK SZDL Jože Hartman, tajnik ZKOS Marjan Belina, Predsednik gospodarske zbornice Slovenije, Andrej Verbič; novi ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence dr. Reginald Vospernik ter številni predstavniki slovenskih organizacij na Koroškem.
Kot po navadi tako so bili tudi tokrat na plesu navzoči vsi trije pobudniki in organizatorji 1. Slovenskega plesa — dr. Mirt Zwitter,
Milan Breznik in Franci Brežjak in ne nazadnje zvesti obiskovalec tradicionalnih slovenskih plesov, bivši deželni glavar Hans Sima s soprogo. In ker letos Slovenska prosvetna zveza obhaja 70-letnico svojega obstoja, je bila tudi dvorana temu primero okrašena s črkami oziroma številko — 70 let SPZ, kar je dalo tej družabni prireditvi še bolj slovesen okvir.
Prirediteljica Slovenska prosvetna zveza je tudi letos poskrbela dve odlični in daleč naokoli znani godbi, ki sta v veliki in mali dvorani igrali za ples. Tako je v veliki dvorani do polnoči igral Mali plesni orkester RTV Ljubljana pod vodstvom Francija Puharja, pela pa je znana in priljubljena pevka Marjana Deržaj, ki je že mnogokrat pela na slovenskih plesih in z njenim temperamentnim petjem zadivila številne ljubitelje moderne plesne glasbe. Pa tudi ljubitelji narodnih melodij so prišli na svoj račun, ko jih je najprej v mali, pozneje pa v veliki dvorani narodno zabavni ansambel .Štirje kovači' iz Slovenjega Gradca prijetno zabaval do jutranjih ur.
Ubrane melodije obeh godb ozi-
roma ansamblov so hitro razgibali staro in mlado, tako da se je vse vrtelo — starejši po starih .navajenih' vižah mladina pa razumljivo po novih modernih, tako da so prišli vsi na svoj račun. Bilo je pa tudi mnogo takšnih obiskovalcev Slovenskega plesa, ki so prišli da uživajo ob lepih melodijah. Ti pa so biti več ati manj nezadovolnji, ker so bili zvoki godb očitno preglasni. Čeprav je bila izražena želja, da bi se moč glasu zvočnikov nekoliko ublažili, tega iz nerazumljivih vzrokov nihče ni upošteval. Kljub temu ni manjkalo prijetnih srečanj in pogovorov med starimi prijatelji in znanci, kar je seveda tudi namen te največje družabne slovenske prireditve na Koroškem, saj je to ena redkih družabnih prireditev, na kateri se sreča večja množico ljudi.
Letošnji 27. Slovenski ples, katerega se je udeležilo nad tisoč ljudi, je bil torej lep uvod v praznovanje 70-letnice obstoja Slovenske prosvetne zveze, ki bo v letošnjem jubilejnem letu priredilo celo vrsto prireditev v Celovcu in drugih krajih južne Koroške.
Lutkovna skupina ..Pavliho" SPD ..Bisernica" v Cetovcu gostuje v soboto t4. januarja 1978 ob IS. uri v Št. Hju (v dvorani pod cerkvijo) z igro
PAVLIHA IH ZAKLAD
Vsi, zlasti pa otroci prisrčno vabijeni!
Globasnica - arheološke izkopanine čudne metode
V Zveži S onomhftrn
v ro-
Občina Globasnica se že deset let dišnik spet prevzel zvonenje zavzema za arheološke izkopanine marski cerkvi Sv. Heme. na gori Svete Heme nad Globasnico. Po uspešno zaključenih pogajanjih Dolgotrajna pogajanja med občino in bo izkopavanje zgodovinske naselbi-lastnikom zemljišča ter neposredno n**	tnrl
z domačim župnikom so se končno končala v pozitivnem smislu.
Na zadnji seji občinskih odbornikov v minulem letu (16. 12. 1977) v Globasnici pod predsedstvom župana Alberta Sadjaka je bila glavna točka dnevnega reda posvečena reali-
ne „Juena" (od tod tudi ime v nemščini Jaun-tal, ter v slovenščini Podjuna se pravi „pod Jueno") končno le aktualno. Uresničitev tega načrta je tako za občino Globasnico, kakor tudi za vso Podjuno in preko tega za vso Koroško važnega pomena, kajti s tem bodo del koroške zgodo-
---s uuuu uci fSurusKC zgoao-
zaciji izkopavanj keltsko-rimske na- vine osvetlili iz vsebolj jasnih aspek-selbine „Juena" na pobočju Svete tov, ki so nam do danes več ali manj
Heme. Občina kot iniciator na eni	----:	j----------
strani in posestnik zemljišča Kogoj Valentin p. d. Gradišnik na drugi so se že pred občinsko sejo zedinili, tako da je tudi koroški deželni muzej kot vodilna instanca izkopavanja pristala in potrdila najemniško pogodbo med občino in lastnikom zemljišča.
Pozitivno rešitev v zadnjih letih je v glavnem zaviralo dejstvo, da župnik Posch ni hotel izročiti cerkvenc-kljuka gospodu Kogoju, katerega družina je že desetletja skrbela za zvonenje v cerkvi pri Sv. Hemi. Izročitev ključa pa je lastnik zemljišča Gradišnik postavljal vsa leta za pogoj. To ..ključno vprašanje" so občinski zastopniki naslednji dan po seji v konstruktivnem razgovoru z župnikom Poschom ugodno rešili.
Ključ romarske cerkve, ki je kot rečeno pogojeval uresničitev pogodbe, je v občinskih prostorih bil v slavnostnem okviru predal g. Gradišniku član cerkvenega odbora Jurij Jen-schatz. Tako je g. Kogoj, p. d. Gra-
samo prikrito znani iz domnevanj in nepopolnih zgodovinskih podatkov.
Tako se je po desetletnem pogajanju to vprašanje kulturno zgodovinskega vprašanja za globaško občino uspešno zaključilo, kar je velikega pomena, saj se bo še letošnje leto začelo z izkopavanji keltsko-rimske naselbine. Omenili bi morda še, da se je v zadnjih letih pojavila privatna interesna skupnost, ki je hotela začeti z izkopavanji, kar pa je vodstvo koroškega deželnega muzeja preprečilo.
V zvezi s pogrebom Hanzija Per-ča na šmihetškem pokopališču smo prejeii siedeči dopis, ki ga v ceioti objavijamo:
Siovenci smo vajeni marsičesa, tako raznih šikan, zasiedovanj, za-strahovanj in podobno. Posebno obsodbo pa zasiuiijo takšne metode, da varnostne obiasti vohijajo za nami ceio na pokopaiišču kot je bii to primer na pogrebu Hanzija Perča. Če bi biio to na kakšni po-iitični demonstraciji, bi tak spodrsljaj še nekako razumeti, da pa še na pokopaiiščih — kjer pieteta do mrtvih zahteva posebna meriia — naši ijudje ne najdejo miru pred njimi, je pa višek nesramnosti. Odkrito se sprašujemo, aii se današnji obiastniki poslužujejo spet istih metod, kot smo jih bili vajeni za časa Hitierja, da se je tudi po cerkvah in na pokopaiiščih vohaio za nami. Odtočno protestiramo proti takšnemu briskiranju in strahovanju naših tjudi.
Ut/e/eženec pogreb
V Gdiciji sklenili proračun 1978
Stovensko prosvetno društvo ..Danica" v št. Vidu v Podjuni vabi na
6. PLES ..DAHtCE
v soboto 21. januarja 1978 pri Vogtu v St. Primožu s pričetkom ob 19.30 uri. Za pies igrajo ..Fantje iz Podjune", poteg tega pa bomo nuditi še pester kulturni program.
OiZPor
V enoarn/ se;; t/P pretZ koncem Starega /eta je OpČ/nSp/ SVet SOg/asnO sprejel prordfKM za /ero /97#, /n s/-cer v Višin/ 3,2#9.000 šZ/Zngov na stran/ Zz^df^ov /n (ZoPotZPov. Uspe-/o je torej oPe sfrdnZ MS^/d</tfZ, preprečit/ prtrMdnj^/jdj. V opv/ra pro-rdČMMs^e iZePate je mandatar Vo/iV-ne s^KpMosff /ože Uranp t/a/ pretZ-/og, naj se o J t/st/P št/rZ t/soč š//Zn-Rov, P/ so namenjen/ naPav/ nov/P Pnj/g zd oPč/nsPo Pnj/žn/co, aporaPZ t/soč š///ngov zd naPap t/ovenrP/P Pnj/g. Td pre<//og so /raPc/je so-g/asno spreje/e. V pog/et/a nazaj so oPč/nsP/ oiZPorn/P/ tzrdzt/t zat/ovo/j-sfvo, t/d je PZ/a v pretep/em /eta (Zo-Pončana rHrffdšnZcd, p; jo je oPč/na (/d/d zgraiZ/t/ zd <ZoPre fr/ m//Zjone šiV/ngov Zn P/ pre<Zstav/ja drAZre^fon-sPo ze/o posrečeno rešitev. V zvez/ s proračanom je mortZa še zan/m/vo
ndves?;, Po/ZPo Po „zas/aži/" v tem /eta ŽKpdn.' 703.000 š/Z/ngov. Po/eg fegd mn gret/o še mesečno 600 šilingov Pot varaPa opč/nsp/p vo<ZovoiZ-n/p naprav.
/z poročZ/d ^onrro/negd odpora, P/ je M preg/et/a/ oPč/nsPo /*/dgdjno, je Mo povzet/, (/d v zae/njem /eta neMferZ /astn/P/ — Pmetje nZso i/v/g-nZ/Z (Zenarja, P/ gd p/dčd oPč/na M; /ovsP/ zaPapn/P.
Po sog/asnem sP/epa, (/d postane P/dssnZg Ernsf namestn/P mdUčnegd aratZn/Pa (*Sfdn(/es/7edmrens;e//uerfre-ter) Zn se oiZpoPPce o (Z regd mesfd KZnze/ SZmon, Mferemd M o/nrZnd f prZzndnje še ne^dj po</drZ/d, je žnpdn Zd^/jHČZ/ sejo z ZdMd/o Zd r/ose(/dnje so(/e/oMnje me(/ Jrd^eZjdmZ Zn ZzrdzZ/ že/jo po (/o/?rem so&-/ofdnjM rMZ zd /soJoče.
!zše! je IVltadi rod
Pred dnevi je izšla številka 5—6 (januar—februar) Mladega roda. Tudi tokrat krasi ovitek lepa barvna slika, ki so jo naredili naši šolarji — umetniki. 2e pestra naslovna stran, ki ponazoruje sneženega moža, pove, da je ta številka posvečena zimi — najlepšemu letnemu času mladine. O tem živo pričajo številni prispevki tako domačih — F. Li-puš, T. Ogris, Marta Velik; kakor tudi slovenskih avtorjev iz matične dežele — Manko Golar, Tone Seliškar, Anton Polenec, Maks Simončič.
Ker Oton Zupančič letos obhaja 100-letnico svojega rojstva, je F. Lipuš v posebnem prispevku opisal življenje in delo tega velikega slovenskega pesnika. Med nadaljnjimi sodelavci, ki so tokrat popestrili vsebino Mladega roda so še Marta Poianšek, Milena Pipp, Valentin Vavti, Nežka Kert, Herman Germ ter besedni ustvarjalci iz matične dežele — France Bevk s prispevkom ,Ob jezerih" iz knjige .Rož, Podjuna Žila' in drugi.
S posebnim zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je rubrika .Bralci pišejo in rišejo" — tu gre predvsem za šolarje in dijake — tokrat še posebno pestra in bogata, kar nam daje upravičeno upanje, da je seme padlo na rodovitna tla in da bo iz vrst teh piscev izšel še marsikateri literat in resen sodelavec Mladega roda.
Kot posebnost tokratne številke je razpis likovnega natečaja za otroške slike, ki naj bi krasile naslovno stran nadaljnjih naslovnih strani Mladega roda. Vsi prispevki bodo nagrajeni, najboljši pa bodo, kakor že omenjeno, popestrili naslovne ovitke Mladega roda v letu 1978-79.
Poslanstvo Mladega roda je zelo vsestransko. Sodelavci uredništva imajo torej zelo odgovorno in pa tudi hvaležno vzgojno nalogo — pospeševati šolsko znanje in gojiti ljubezen do svojega materinskega jezika.
Ločiio
V ponedeljek 27. decembra se je kakor blisk razširita novica, da je nenadoma umrl kmet Franc Truppe, pd. Matej na Ločilu, star 67 let. Vedeli smo sicer, da je že več mesecev bolehal, vendar nihče ni računal z rano smrtjo, soj smo šele pred dobrim letom v starosti 99 let spremili njegovega očeta Gašperja k večnemu počitku.
Rajni Franc Truppe je bil delaven kmet, z dušo in telesom v pravem pomenu besede. Bil je pošten, tih in skromen ter ni nikoli silil v ospredje. Bil je dober mož in zlasti skrben oče. Ugled in priljubljenost, ki ju je užival je najbolj izpričal veličastni pogreb na Silvestrovo. Pred novo mrtvašnico v St. Lenartu pri Sedmih studencih se je zbralo izredno veliko število pogrebcev. Cerkvene obrede je lepo opravil domači župnik Avguštin Čebul, ki se je v izklesanih in ganljivih besedah poslovil od priljubljenega farana. V prostorni farni cerkvi je mogočno odmevalo ljudsko petje v domačem jeziku, kateremu je rajni ostal zvest do smrti. Pokojni je bil tudi med tistimi trpini, ki so v času nacizma bili izgnani z naše drage rodne grude.
Vsem pokojnikovim svojcem izrekamo iskreno sožalje.
Dr. ReginaM Vospernik novi ravnateij siovenske gimnazije v Ceiovcu
Kakor smo že poročati se je koncem teta postovtt oziroma šet v pokoj ravnate)) Zvezne gimnazije za Siovence v Ceiovcu dr. Pavie Za-btatnik. S 1. januarjem pa je bit imenovan za novega ravnatelja dr. Reginatd Vospernik. Hovi ravnateij je bit rojen teta 1937 v Podravtjah. Kot na stotine drugih koroških Sio-vencev je tudi on deiii njihovo usodo, ko je bit v času nacizma pregnan z domače grude. Leta 19SS je maturirat na Ptešivcu (Tanzenberg), teta 1961 pa je na Dunaju zaktjučit študij s profesorskim izpitom in doktoratom. Ha Zvezni gimnaziji za Siovence v Cetovcu poučuje nemščino in stovenščino od teta 1961 naprej.
Hovemu ravnatetju k napredovanju iskreno čestitamo z žeijo, da bi stovenska gimnazija tudi v bodoče uspešno opravtjata svoje posian-stvo v dobrobit in kutturn) razvoj naše narodne skupnosti na Koroškem.
Ugasnito
je m!ado življenje
Pre;!?!/;' fe</en je vse 7?refres/% ž%/ost?M vesf, je v proTneM nesreč/ zgaM ž/v/jenje Mmaj 27-/efnt P/gHzt Perc /z P/n^o/ pr/ P/Z/rerM. KdM je pr/š/o (/o te tr^g/čne nesreče n/ gneno. Pcr se je (/o set/aj po-roca/o v časop/s//? /n Mr se je govorZ-/o, so santo neprozorne </omneve. Dejstvo je samo to, </a so nesrečnega
P/anz/ja Perča v noč/ 0(/ torPa na sre(/o prejšnjega tet/na nas// se ž/ve-ga v popo/noma raz/ntem avtomo/n-/% /n (/a je posMt/Pam po<//ege/ na pot/ v ce/ovsM Po/n/sn/co. A// je M vzro^ trag/čne nesreče te/w/čna okvara vozZ/a a// Pa j t/ragega Po verjetno osta/a sPr/vnost, p/ je ne Po mogoče n/Pt/ar razvoz/at/. VsePaPor je PZ-/a /zgaPa s/na /n Prata strasen a (Zareč za Perčevo t/raž/no, p/ je tapo nepr/capovano /n na taPo trag/čen nač/n zgaP/Va svojega </ragega t/raž/n-sPega č/ana.
Nesrečnega P/anz/ja Perča, p/ je oP/sPova/ ta A s/ovcnsPo g/mnaz/jo v Ce/ovca /n P/ je P// zapos/en pr/ sa/zParsPem pot/jetja PosseP/, je ve/Z-Pa množ/ca pogrePcev m/na/o soPoto sprem/ja/a op njegov/ zajnj; pot/ na sm/Pe/sPo poPopa/Zšče, pjer je nase/ svoje zat/nje poč/va//sče. Ža/osten /n pretres/j/v je P// pog/et/ na težPo prZ-zaJeto (/raž/no — očeta, mater, tr/ Prate /n sestro — P/ je otope/a v svo-j/ Po/Z sta/a op os/prtem groPa /n na ogromno množ/co pogrePcev, P/ je Paza/a ot/Pr/to sočastvovanje z g/o-PoPo pr/zat/et/m/ svoje/ nesrečnega 7/anz/ja.
^ PogrePn/ oPret/ oprop/jen z (Zoma-c/m/ pesm/mZ ža/ost/nPam/ je oP asistenc/ več (ZaPovn/Pov oprav// </o-mač/ (ZePan 5r/enc.
Trerana smrt ZZanz/ja Perča pomeni ve/ZPo ZzgaPo za našo narotZno sPapnost, saj je P// P/jaP s/ažPen/ ot/-sotnost/, vet/no tesno povezan z njo.
Pajnega Z/anz/ja Pomo opran/// v častnem spom/na, g/opopo pr/zaJe-t/m staršem, Pratom /n sestr/ oP tej tezP/ /zgaP/ ZzrcPamo naše ZsPreno soža/je.
Nagrade za ugankarje
80-tetnica Posojilnice Železna Kapla
80 let Posojilnice je 80 let zgodovine našega kraja in tudi prebivalcev Kaple in okoliec. To je 80 let zgodovine z dvema vojnama, to je 80 let truda, žrtvovanja, uspeha in tudi neuspeha — skratka 80 let dela.
Na dan svetih treh kraljev 6. januarja 1978 je Posojilnica Železna Kapla obhajala 80. obletnico svojega obstoja. Dvorano v hotelu Obir so temu primerno okrasili in pripravili za ta slavnostni jubilej. Tako se je zbralo tudi mnogo članov, gostov ter sedanjih in nekdanjih odbornikov.
Predsednik Andrej Rapold pd. Pasterk je pozdravil vse navzoče in se ob tej priliki še posebno zahvalil najzvestejšim članom, ki že nad štirideset let zaupajo svoje denarne zadeve Posojilnici. Nato je predsednik nadzornega odbora Miha Kuchar na kratko podal 80-letno zgodovino Posojilnice:
tz starih zapisov gospoda župnika Franca Lenca in kaplana Stefana Singerja se da zbrati dosti zanimivih podatkov. Tako se zve, da je pred ustanovitvijo slovenske posojilnice in hranilnice v trgu že obstojala Sparcasse, da pa ta kmetom ni dosti pomagala in kmetje ter domačini niso imeli kaj od-točati. Čez 50 kmetij se je v tem času prodalo in ni čudno, da so si kmetje želeli hranilnico, ki bi jim znala pomagati in ki bi jo tudi sami zadružno upravljali.
Vse pobude in začetna dela je izvedel župnik F. Lene. A že kar prvi
Žeiuče pr! Biičovsu
Prej neje oj? vznožja sonč-zdft G%r v Žel%č%^	PoLw-
čefd 77M7?M svoj 90. življenjski j%-žnlej. Ker je on% med 7Mjst%rejš:'77d oseknosfml v Mčovsk! okčlnl, je wje-nemn prrrznlkn mej Jrnglml posvetilo posekno pozornost tnJl okčlnsko prfdsto/TMŠtfo z ŽKpanotn PPtnzljem Ogrisom n% čeln, k! je je čestitalo In jo okJarovalo. Ok tej priložnosti so seveJa tnJl „popnnall" o vsek znogočlk stvarek.
Kljak letom je Polančeva mama klstra ter veJre narave, In prav nič se ji ne pozna, Ja je naložila že 10 križ na ramo. AflrnJo leto, ko so Je-lavcl popravljali želasko cerkev, je se pridno nosila most, Ja niso preveč trpeli vročine In žeje ter pripovedovala, kako je kilo včaslk v Že-lačak In splok o raznlk JogoJljajlk In življenja v kllčovskl jarl. Seveda ve človek, ki je že „neko!!ko" starejši mnogo povedati In tadl zanimanje s strani mlajšlk Ijadl je veliko, saj Imajo le-tl tako lepo priložnost zvedeti stvari, ki jlk naša mlajša generacija skoro ne more dojeti.
Ok njeni 90-letnlcl je kila Polančeva mama deležna mnoglk čestitk, katerim se arednlštvo In aprava Slovenskega vestnika, katerega še danes z veseljem preklra, Iskreno pridružujeta z željo, da ki kila čila In zdrava In še mnogo let med nami, tako da komo lakko čez deset let poročali tadl o njenem 700-letnem življenjskem jaklleja.
sklican shod pri Sumeju zabranijo narodni nestrpneži, ker nasprotujejo ustanovitvi slovenske hranilnice. Nekaj dni kasneje skliče župnik Lene ponovno shod, tokrat pri Kušeju. To je bilo na dan svetih treh kraljev leta 1898. Zbralo se je kakih 100 kmetov, izvolili so odbor in podpisali pravila prve hranilnice. Toda pri legalizaciji nastopijo spet težave in župnik Lene kot tudi načelnik Anton Mubi p. d. Skalar morata plačati kazen. Župnik celo dvakrat. Nekateri pa naprej smešijo hranilnico in strašijo kmete, da bodo njihova posestva zaradi hranilnice propadla.
Na sodišču v Celovcu 10. 2. 1898 končno le potrdijo ustanovitev hranilnice, župniku Lencu pa zrastejo vsled tega takšne težave, da mora še isto leto zapustiti Železno Kaplo. A tudi njegov naslednik Andrej Aplen z veseljem poprime za delo v hranilnici in ta začne uspevati.
Za leta od 19t0 do 1935 nimamo ohranjenih nobenih zapisov, tako, da je težko reči, kako se je odvijalo poslovanje in delo. Gotovo je dobršen del zapiskov uničila 1. svetovna vojna. Razvidno pa je, da je število članov počasi a vztrajno naraščalo. V ustanovnem letu je vstopilo 13 članov v letu 1938 pa je zapisanih že 189 članov. V naslednjih letih število članstva pade.
S prihodom Hitlerja v Avstrijo pa ne pade samo število članstva ampak je povsem uničeno tudi premoženje, kajti hranilnico so likvidirali, razveljavili pravila, izključili celotni odbor in postavili novega z imenom Raiffeisen. Veliko članov in tudi predsednik je bilo izseljenih. Za komisaričnega vodjo (Kommisarischer Leiter) je bil postavljen Franc Prepotnik p. d. Trobe, ki je prodal svoji sestri hranilnično hišo brez sklepa občnega zbora. Tako je hranilnica brez imena in brez premoženja.
Aprila 1946 je sklical Anton Gril p.d. Jegart še pod imenom Raiffeisen ponovni občni zbor. Predsednik je postal Anton Gril in to do svoje smrti leta 1957.
Predsednik A. Gril, predvsem pa danes poslevodeči podpredsednik Zveze slovenskih zadrug tov. dr. Mirt Zwitter imata največ zaslug, da je po dveh letih težkega boja hranilnica končno le dobila odvzeto hišo in svoje ime nazaj. V naslednjih petih letih je uspelo dr. Mirtu Zvvittru prepričati odbornike hranilnice, da so se preselili s posojilnico v lastne prostore in prešli na
dnevno poslovanje. Da je bilo to edino prav, dokazuje stalno naraščanje članstva in samo z dnevnim poslovanjem je hranilnica mogla doseči še večji pomen.
Leta 1957 je postal predsednik hranilnice zgoraj omenjeni Andrej Rapold, ki še danes vzorno vodi hranilnico. Prav tako v odbor izvoljeni in še danes v funkcijah Posojilnice pa so: Sadolšek Miha p. d. Mikej, Novak Lorene p. d. Novak, Jožef Urch, Vladimir Prušnik in Peter Kuchar. Na tem mestu pa se moramo spomniti tudi rajne Tince Sadolšek, je dejal predsednik, ki je svojčas vso svojo moč zastavila v korist Posojilnice.
Da so bili Sadolškova, predsednik, odborniki in nastavljenci Posojilnice res sposobni ljudje, se vidi na dvigu
Slovensko prosvetno društvo „Radiše" vabi no
2. RAD1ŠK) PLES
ki bo v soboto 14. januarja 1978 ob 20. uri pri Taverju na Radišah.
igrajo: Fantje i: Podjune Vstopnina 2S ši). v predprodaji, 30 iii. pri večerni bia-gajni.
Prisrčno vašdjen;'/
ugleda Posojilnice. Danes ima Posojilnica 750 članov, ki ji skupno z ostalimi prebivalci popolnoma zaupajo v vseh denarnih zadevah.
Le na podlagi tega zaupanja je možno, da se je Posojilnica v zadnjih par letih tako razvila, da si je zgradila novo poslopje, da dela s štirimi nastavljenci, da obračunava na lastni kompjuter, da je zmožna veliko prispevati k razvoju turizma v našem kraju, saj je prevzela tudi iniciativo za gradnjo hotela Obir, da je pripravljena in tudi v stanju financirati domačo industrijo s krediti.
Tudi župan Lubas je čestital Posojilnici k njenem visokem jubileju in poudaril važnost sodelovanja vseh gospodarskih ustanov v tem kraju. Poslevodeči podpredsednik Mirt Zwitter, ki ima mnogo zaslug za povojni razvoj kapelške Hranilnice, je pozdravil vse navzoče in v svojem govoru izpopolnil zgodovino Posojilnice. Zahvalil se je tudi vsem nekdanjim in sedanjim odbornikom. Po njegovem zanimivem vendar nekoliko dolgem izvajanju, je Posojilnica svojim članom, gostom in odbornikom poskrbela južino, ki jo je pripravi! izvrstni hotelski kuhar in tako se je počasi iztekel popoldan v prijetni družabnosti.
Spet je tako daleč, da lahko povemo, komu se je nasmehnila sreča, ko je šlo za razdelitev nagrad, ki smo jih razpisali za obe nagradni križanki v božični številki. Odziv je bil tudi tokrat razveseljiv in ugotoviti je treba, da je med rešitvami, ki smo jih prejeli, izredno malo napačnih. Pravo ,smolo" so imeli le tisti reševalci v Železni Kapli, ki so križanko očitno reševali skupinsko in tako tudi napako zagrešili ^solidarno: Oka, pritok Volge, se v njihovih rešitvah imenuje Oda; to pa je seveda napačno in zato smo morali njihove rešitve izločiti, preden je o nagradah spregovoril žreb. Le-ta pa je takole odločil:
Nagrade za pravilne rešitve križanke za odrasle prejmejo
Krc! Fredo, Celovec Rutter Joža, Sveče v Rožu Vošrtjak Ani, Breg pri Polzeli (Slovenija)
Travnik Miha, Remšenik pri
Železni Kapli
Veiik Marta, Sete-Kot
Nagrade za pravilne rešitve otroške križanke pa dobijo
Wie:er Magdalena, Čahorče pri Kotmari vasi
Miečnik Zdravko, Sele-Kot Vcvti Sonja, Železna Kapla
Nagrajence prosimo, da nagrade (lepe slovenske knjige in plošče) dvignejo v uredništvu do konca tega meseca; nagrajenki v Sloveniji
pa bomo nagrado poslali po pošti.
Vsem, ki so sodelovali pri reševanju križank, se iskreno zahvaljujemo (to velja še posebej tistim, ki tokrat niso imeli sreče pri žrebanju), za tiste, ki so poslali rešitve z napakami in se tako sami izključili iz .tekme" za nagrade, pa objavljamo še pravilni rešitvi obeh križank — da bodo lahko pogledali, kje so ga .polomili".
Nagradna križanka
Vodoravna: 1. in 60. Vesele praznike našim bralcem; 11. t.r.; 12. Eros; 13. or; 14. SP; 16. OM; 18. SV (Slovenski vestnik); 19. še; 20. Ga; 21. tla; 22. Eskimi; 25. vrt; 26. aa; 27. ilo; 28. era; 30. IO; 31. Toni; 33. že; 35. Opel;
38.	stotak; 42. Ida; 44. ar; 45. ro; 46. Ant; 48. za; 50. igla; 54. oo; 55. Tit; 57. Ra; 58. car.
Navpično: 1. Vesta; 2. sl.; 3. Ero; 4. ee; 5. prsk; 6. rovi; 7. as; 8. Noe; 9. Ir; 10. Erato; 15. plat; 17. melisa; 19. široko; 20. gril; 23. so; 24. me; 27. in; 29. AP; 32. Oka; 33. 2. O. (Zupančič Oton); 34. et; 36. Eva; 37. miza;
39.	tri; 40. ara; 41. atom; 43. da; 47. no; 49. miš; 51. grb; 52. lar; 53. KAC; 55. ta; 56. ti; 58. el; 59. re.
Otroška križanka
Vodoravno: 2. Božič; 7. A. K. (Andrej Kokot); 9. bon; 10. cm; 11. Rož; 12. kes; 13. ar; 14. bas; 16. L. K.; 17. osa; 18. oko; 19. uš 20. Rim; 23. V. P. (Valentin Polanšek); 25. ski; 26. zel; 27. ta; 28. len; 30. CO; 31. berač.
Navpično: 1. tara; 3. Ob; 4. žoga; 5. in; 6. Omsk; 8. Koroška; 10. Celovec; 14. bar; 15. som; 19. usta; 21. iver;24. plot;2S. Ie;29. na.
Pismo bralca iz Zilje
Iz Ziljske doline je Zveza slovenskih organizacij pred kratkim prejela pismo s sledečo vsebino:
Naj bo prihodnje leto tudi nam Zitjanom privoščilo spet nekaj uspehov. Vemo, da nekim osebam pohod po dvojezični Koroški v Brdo ni bil všeč ati pa se jim je zdel premalo imeniten in demonstrativen. Mi domačini v okolici Preseškega jezera se pa tej nepravični obsodbi ne priključimo, to se pravi, mi ocenjujemo ta pohod kot enega najbolj koristnih dejanj, kar smo jih od strani slovenske samopomoči v krepitev naše morale do zdaj doživeli. Zato z vso silo zavračamo, vsaj za nas, nedoumljivo kritiko. Smo mnenja, da je bil to šele začetek in da je vsak začetek težak. Centrala naj bo v Celovcu. Pričakujemo, da pridete spomladi tudi s kakšno folklorno prireditvijo v naše kraje. Ne gre za kako politično usmerjanje, ker smo preveč izpostavljeni asimiliranju, pri nas gre predvsem za to, da pridobimo naše ljudstvo za našo kulturo in za naše običaje. To pot je treba enkrat začeti. In ta pot je sedaj začeta. In mi bomo šli do vseh rodoljubov in jih prepričevali o pravilnosti takega dejanja. In drugič bode šlo že bolje. Le če bomo vztrajali nam je uspeh gotov. Prosimo vas, da nam tudi gospodarsko pomagate.
Naslov v MreJništuK
JANEZ ŠVAJNCER	2
Pridi k potoku
Šolarjem je pripovedoval o Simonu Jenku. „Kje se je rodil naš poet?" Pogledal je v knjigo. „A, v Podreči pri Mavčičah na Sorškem polju. Dovolj je, da si zapomnite na Sorškem polju. O Prešernu in Levstiku sem vam že razložil. Jenko je za njima prvi slovenski pesnik . .. Kako bi rekel. V svojih pesmih je umetniško izrazil pripadnost domovini in življenju ter seveda tudi ljubezni."
Kaj M M dogaja z njim? Zunaj pred šolo je razlita svetloba. Oh, mehkoba pokrajine. Nemir ga prešinja, telo nekam hoče, ven iz razreda, zrak je zadušljiv, ravnatelj se moti, če si misli o njem, da je začel piti.
Pridejo trenutki, ko potrebuje opore, nevoljan in nemočen postane, zoprnosti se ne otrese, samo potoval bi, potoval. Daleč, ker ga nihče ne pozna, v samoti bi posluša! bitje svojega srca.
Ni to misel na dom ob reki? Enolična, siva in pusta se je valila mimo in razbesnela postajala vedno večja in mogočnejša.
Voda je najbolj nevarna. Človeku in živali. Pazi se je in ne hodi ji blizu. Materino opozorilo . . .
Ti tako vidiš zovsod samo strahove. Očetov očitek. Pa ga je s pasom po zadnji. Večkrat...
Bolelo je. Stiskal je zobe in zadržal v sebi upor. Divjalo mu je v prsih in grozilo, da bo planilo na prostost, stiskal je drobne pesti, da so se mu nohti zarili v meso.
Proč mora, ne bodo mu ukazovali in ga podrejali svoji volji. Mrzi suženjstvo v lastni hiši.
..Tovariš učitelj! Tovariš učitelj!" Klici so prihajali iz daljave.
Gregor Šipek si je ponesel vlažno dlan na čelo in z njo
zdrsnil po drobnih kapljah potu. No, no, mar se je oznojil, temeljito je predelal učno snov. Ta Jenko, dvanajstletnega ga je vzel k sebi v Novo mesto daljni sorodnik in mu pomagal, da je lahko obiskoval gimnazijo.
Glasovi niso ponehali.
Senca je odhitela skozi vrata in že se je med šolarji pojavil ravnatelj Gvido Zorec. V trenutku je dojel, kaj se je bilo pripetilo. Potresel je mladega učitelja za rame in po tihem vprašal: „A!i vam je slabo?"
..Tovariš je nenadoma pobledel, sedel k mizi in spustil glavo na roke," je rekla Lidija v prvi klopi.
„Uh, kako mi je hudo," je zajavkal Gregor Šipek.
Ravnatelj Gvido Zorec je pomagal Gregorju Šipku na noge. Odrekle so poslušnost in telo mu je sililo navzdol.
Prihiteli so Jožek, Vanč in Palko in družno pospremili mladega učitelja iz razreda.
Šolarji so napolnili vratno odprtino in začudeno gledali za nenavadnim sprevodom. Nekateri so se pritajeno muzali.
Novica o tem dogodku je kot ognjeni jezik šinila iz šolskega poslopja na cesto in dalje po njej v hiše. Ljudem je pomenila mnogo več kakor radijska in televizijska poročila o dogajanjih po svetu. Mar jim je bilo za vojne spopade, železniške, avtomobilske in letalske nesreče. Spraševali so podrobnosti in si niso mogli potešiti radovednosti; najbolj so poizvedovali, zakaj je učitelj Gregor Šipek nenadoma omagal v razredu.
Ženske so namigovale na pogubnost alkohola, moški so ga zagovarjali, češ da zaradi kakšnega kozarčka še nikogar med njimi ni pobralo. Oboji so se zamislili in domnevali, da je mladi učitelj najbrž slabokrven, naškodila mu je pijača in zato je telebnil na mizo.
Natakarica Manka je prevzela vodilno vlogo. V točilnici se je natrlo toliko ljudi, da so znosili noter mize in stole, ki so stali na vrtu zloženi od poletja.
Ponudila se jim je odlična priložnost, da se jim ni bilo treba izgovarjati na gobo v trebuhu. Sedeli so za mizami in stali pred točilno mizo, vsak s svojim kozarcem, in nastavljali ušesa, da niso ničesar preslišali.
Bilo je veliko doživetje, ne pomnijo, da bi bilo že kdaj kakšnemu učitelju v njihovem kraju postalo slabo v učilnici. Drezali so v natakarico Manko, da jim je nenehoma drdrala:
„Revež je pil na prazen želodec. Ne, ne, nisem te sorte, da bi za vsako ceno kar največ iztržila. Prodajam, kar gost naroči. Kdor hoče piti, naj pije, kdor hoče jesti, naj je, a ne? Bled je tako zmeraj, ne bi mogla reči, da je ravno zaradi teh dveh vinjakov zagledal vraga črnega."
Slednje je goste ustavilo na poti raziskave in razčlenitve o vzroku slabosti mladega učitelja. Nikakor si niso bili edini v tem, zakaj naj bi dva uboga vinjaha priklicala vraga črnega. Še to jih je begalo, ker je Manka povedala drugače kakor oni sami, kdo pa doda Črnega, to sodi pred vraga. Toliko, da ni nastal prepir o teh dveh tako rabijenih besedah.
Natakarici Manki se je zdelo imenitno, da je njena točilnica doživela prerojenje. Vsak dan enako: odpirajoča se vrata, naročila, glava upravnice Rezike Flakus v kuhinjskem okencu, postavljanje pred drugimi, kvantanje, radovedni pogledi, tekoči trak v smeri WC, glavnik v laseh pred vsemi, ki jedo in srebajo pivo, brizganec, vino, vozniške mešane.
Mehaniku Dolfetu je delavnica razmahnila ramena, stopal je široko in metal glavo na tilnik. Zgovoren je, da bolj ne, poprej je večinoma molčal in poslušal. Malo so ga že skovali, pravijo o njem in se mu lepijo za pete, dokler ne sprazni denarnice. Zamerijo mu le to, da preklinja, ko da dolži mater za rojstvo, sirotica pa se je zgrbila z zemljo in ima kar naprej motiko v rokah. Zdaj je vendarle molčal in pazljivo poslušal.
„Ko je odhajal, mi je rekel: Manka, ti si srečna." Gostje so se pobožno zazrli v natakarico. Lasje so se ji na široko usipali po hrbtu, spela si jih je s svetlo podkvico.
Mehanik Dolfe se je naglo obrnil na stolu. „Hudiča!" Ni mogel prikriti, da ga je prizadelo.
„Zakaj ji pa ti ne rečeš?" se je oglasil sprevodnik Boštjan Težej. Pravkar je stopil v točilnico in pojdočki zaklical: „Daj mi po starem!"
Manka je zamerljivo zavihnila nos. Boštjana ni marala, ker je zmeraj usekal naravnost in jo potipal tam, kjer je bila

Psička lobija je bratu Rafku podarila na počitnicah teta Ivanka. Takrat je bil Tobi že zelo majhen; tako majhen, da ga je stric Janez, velik in močan kot gora, zlahka držal na svoji dlani.
Pred odhodom je teta Ivanka lobija okopala v lepo dišeči milnici, potem ga je pri štedilniku posušila in mu okoli vratu privezala svileno pentljo. Ker je bil Tobi bel, je bila pentlja rdeča. Tobi je odhajal na dolgo potovanje. Položili so ga v lepo v vato oblazinjeno škatlo; in Tobi se je na mehkem ležišču kar dobro počutil, le potem, ko so nanj poveznili še pokrov, je jezno in hkrati prestrašeno zalajal.
Teta Ivanka se je spomnila, da Tobiju v zaprti škatli ne bo prijetno, zato je z velikimi ostrimi škarjami v pokrovu začasne Tobijeve ječe izrezala tri velike luknje.
lobija so vsi po vrsti pobožali, še enkrat pogledali, če udobno leži, zaprli škatlo in teta Ivanka je vse skupaj — škatlo in Tobija — izročila nečaku s svečanim naročilom:
,Tako. Tu imaš psička in glej, da boš skrbel zanj."
Rafko je kar žarel.
„Na svidenje!" je kričal. „Na svidenje in hvala za vse! Se posebej za Tobija!"
Tako je Tobi prišel k naši hiši. Vsi smo bili srečni. Presrečni. Samo mama je hudo godrnjala. Vselej kadar je morala pospravljati za njim — Tobi še ni pozna! pravil lepega vedenja — je jezno govorila:
.Vedno mi napravite nepotrebno delo. Sedaj bom pa še to nesnago pospravljala? Ne, ne bom! Kar od hiše naj gre to ščene . . . Kar od hiše..."
.Ampak, mami ..." je v mamino jezo vselej boječe vpadal Rafko. .Tobi je še majhen, a kadar bo velik, bo že vedel, da mora prositi, če mu je treba..."
Nekega dne je Tobi raztrgal najlepšo mamino ruto. Potegnil jo je z mize, se z njo zapodil pod posteljo in potem skakal, laja! in vanjo za-sajal svoje majhne krvoločne zobke.
To je bilo pa že od sile. V mami je jeza privrela do vrhunca.
.Sedaj imam tega dovolj!" je rekla. .Eden bo šel od hiše: ali Tobi ali pa jaz . ."
Takrat je kazalo, da bo Tobi res moral proč, a spet je bil Rafko tisti, ki je mamo pregovoril. Pogledal je Tobija, ga skrivaj pobožal, dvigni! v naročje in z njim stopil do mame.
.Poglej, mami ..." je rekel. .Poglej, kako je prijazen. In... Poglej, kako te žalostno gleda."
Ali je Tobi zaslutil, kaj se pripravlja? Svojo kodrasto glavico je nežno položil v mamino naročje, potem je še sam skočil k njej in mama se ni mogla premagati. Naj je bila še tako huda, je tokrat le s težavo zadržala smeh. Rafko pa je pri priči vedel, da se je otajala. Vedet je, da Tobi ne bo še) od hiše.
Se je strgal nekaj parov nogavic. Strgal je celo očetovo jopico, ampak za mladega malopridneža je imel Rafko vedno pripravljen zagovor.
.Mlad pes ne more imeti pameti," je učeno razlagal. .Ne, ne more je imeti, saj je še mi nimamo. Končno..." Za hip je pomolčal, pogledal po zbranih, kot da bi s tem hotel dati večji poudarek svojim besedam in nadaljevai: .Ali se vam ne zdi, da je mesto za rokavice, jopice, nogavice in rute v omari in ne takole . . . hm . . . takole kot imamo pri nas .. . Vedno je
vse razmetano in vendar pravimo, da je neolikano in tudi grdo, če oblačila puščamo po stolih in po klopeh..."
Pravzaprav je bilo to čisto res in Rafko je po dobrih dveh mesecih zmagoslavno zaklical:
„No, ali sedaj vidite? Recite kar hočete! Pri vseh nesrečah je Tobi zelo koristna žival. Zavoljo njegove nedolžne razigranosti — nedolžne, kaj ne Tobiček — smo se tudi mi navadili na red. Jopic, kap, rokavic in druge navlake nič več ne mečemo po stolih in klopeh. Vse po vrsti — kot se spodobi — je spravljeno na določena mesta."
Rafku spef nihče ni mogel ugovarjati in Tobi je za svoje zasluge prejel velik kos mesa.
Potem je Tobi rasel in nič več ni trgal oblačil, naučil se je celo raznih umetnosti. Skakal je čez palico, stal na dveh tacah, s prednjima tačkama prosil za sladkorček in v svoji učenosti je bil že tako daleč, da je iz trgovine prinesel meso, ne da bi ga pri tem premagala skomina.
Potem, ko se je Tobi naučil reda in ko je celo poskrbel, da smo tudi mi čuvali red, sta z mamo postala velika prijatelja. V znak prijateljstva je mama dovolila, da je vselej, kadar se je odpravljala nakupovat, tudi Tobi tekel z njo. Mama je na takih pohodih — poleg svoje velike košare — vzela s seboj tudi malo košarico, katero je Tobi nosil med zobmi.
Tako je tobi nosi! iz trgovine hrano. Včasih je nesel kavo, včasih sladkor, včasih dišave, včasih pa celo meso. Mama je bila namreč mnenja, da se mora tudi Tobi naučiti samo-premagovanja. In Tobi je bil junak. Mesa, ki je bil namenjen za vso družino, se nikdar ni dotaknil.
Leta pa so tekla in z leti se je spreminjalo tudi naše življenje. Odhajali smo od doma. Odhajali smo počasi, drug za drugim.
Mame so vselej žalostne, kadar odhajajo otroci od doma in tako je bila tudi naša mama.
Dvakrat žalostna, ker je tudi oče hodil v službo in je vse dneve ostajala sama. Včasih je obsedela v sobi — z rokami prekrižanimi v naročju
—	in se s tiho žalostjo zagledala skozi okno. Takrat se je Tobi priplazil k njej. Lege! je na tla in se z gobčkom pritisnil ob njen čevelj.
Mama je pobožala kodrasto glavico, v omari poiskala sladkorček in Tobi je pri priči pozabil na žalost. S tačko je brcnil sladkorček po sobi, se zakadil za njim, ga zgrabil z zobmi, ga spustil, spet zgrabil, spet spustil . . .
Tako se je igra nadaljevala, spet pričela in spet nadaljevala. Tobi je bil razigran in ob njegovi razigranosti se je še mama nasmejala.
Ampak, Tobi ni bil prijazen samo do mame; tudi očeta, ki se je zjutraj z vlakom vozil v službo, je redno spremljal na železniško postajo. In ne samo spremljal. Tobi je bil „kava!ir" od nog do glave. Tako kot je mami nosil košarico iz trgovine, tako je nosil tudi očetu: včasih aktovko, včasih klobuk, včasih pa samo rokavice. Nekaj ie pač moral nesti. In čeprav je na takem jutranjem pohodu — zjutraj je bil spočit in zato ni mogel krotiti svoje podivjanosti — tekel vedno nekaj metrov pred očetom, se je vsak hip ozrl nazaj, kot bi se hote! prepričati, če gospodar ni zavil na drugo pot.
Na železniški postaji je Tobi spodobno stal ali pa sedel poleg očeta. V gobcu je še vedno držal: ali aktovko ali klobuk ali pa samo rokavice
—	in ko je zauka! vlak, je dvignil uhlje in prisluhnil.
,)n sedaj domov! Takoj domov, Tobi!"
Tobi se očetovemu ukazu ni upiral. Iz gobca je spustil varovani predmet, še enkrat pomahal z repom in zdirjal.
Tako je bilo tudi tistega dne. Tobi je, kot vselej, očeta spremljal na železniško postajo. Oče mu je že v kuhinji ponudil rokavico in Tobi jo je ves vesel stisni! med svoje zobe. Toda stisnil jo je samo toliko, da mu ni padla iz gobca. Potem je oče odprl vrata in Tobi je zdirjal. Takoj za njim je odšel tudi oče; in oče ni še dobro zaprl hišnih vrat, ko ga je pozdravila stara gospa.
„Dobro jutro! Dobro jutro! Gremo že na vlak?"
Snežak
Tiše kot sanjav oblak v mrazu pride k nem snežak.
Beianosiobiačiia od kožuha do periia, bete rad ima kravate, rokavice, šai, copate.
Metlo ie ima rumeno, pokrivate zesmojeno od ugaslih rdečih isker, počen, brez ročaja pisker.
Če možak ni ravno tak, potiej pravi ni snežak!
Bil je še čas in oče se je ustavil. Poklepetal je. Tobi pa je teke! naprej. Prav do cestnega križišča je pridirjal in takrat se je ozrl nazaj. Očeta ni bilo. Tobi je ostal in zalajal. Pri tem mu je rokavica padla iz gobca. Nesreča ... V istem hipu je izza ovinka pripeljal tovornjak. Tobi bi se še lahko umaknil, toda na tleh je ležala očetova rokavica in Tobi jo je hotel pobrati . . .
„Tobi Tobi!" je zakričal oče.
Bilo je prepozno. Tovornjak je zapeljal preko lepe kodraste glavice. Očetova rokavice je obležala v Tobijevi krvi.
Kaj naj še povem? Za Tobijem smo vsi jokali. Saj je bi! tako dober, tako pameten in tako naš...
Ne^ez/wesejeZ^erwe//t:sttsnt/ poJ grw, seje/ preža/ na wtš.
Zn Menar/oTHa — Mo je, M^or ZJ se trza Ma gora zva///a rza Zrr-Z?ff. N/ vede/, česa /d se oprijc/; zerrr/ja se rrra je va/;Va tzpoJ Jač.Z?. Ves oMpan se je o/rrrr:7 /rr zasar/ZZ zo/re v goro.
„y4-a-a . . se je zas/tsa/ pre-sžraserr Mt^, jo^ Zr! sto^ trt tež^Z zar/e^ je ZzgZrtZ/.
Nerrrre/Zrr je zag/er/a/ ranjenega zajca. Zar/njo nogo je /me/ Jo Mst/ ranjeno, rr/eča M/ je fe/r/a na /re/Z sneg. Zajec je joM/ Zn ta/;/.
„7*ega rt, Zrerme/tn, nt^o/Z ne oj-pasftm/ Saj fe ntsem Ztofe/ napast/."
„7ar/t jaz Le, zajec, ntsem Zrnte/ agrZzntrZ/" je odgovor// /rerme/tn.
,,/t-a-a, a-a-a ... Vseeno, ne od-pasftm rt rega/" /n zajec je po rre/j noga/r oJše/ v gozd.
Nt se mtnt/ mesec, M je do/d/ /rerme/tn Zz gozr/a ptsmeno pova-Zd/o; „Pr/J/te ra^oj r/o moje M-ce ^ sodZd/ — Pog/avar raMjsnje-ga gozda, Pernnostut medved."
/Verme/Zna. je pr/če/o srce g/asno raz/r/jart. OJ srra/ra so se ma za-
je zašepeta/ Mmaj s/tsno. „Najst/ovt/?"
„Note/ sem prtjert M&o mts a/Z a/ootrZ prtča."
„No, mtst Zn prtet so riroja Zrra-na. ZaMj pa s/ agr/znt/ zajca?" „OJ zadaj je paJe/ name. Nt-
Hermelin in zajec
st/n/e noge. P/asno Zn srra/roma je sropt/ v ve/t^o Mčo. 7am je že seje/ po/eg pog/avarja Jo oč/ obvezan zajec. A/eJved je Jvtgnt/ gosre o/?rvt Zn pog/eJa/ s svojtmt rJece-ramentmt ocmt Zrerme/tna. „KaZ:o st apas grtsrt?"
Oneme/Z Zrerme/Zn je Mmaj zga-nt/asmtee. Srcepa — to/t^oda se ma nt asravt/o.
„/az, jaz ... sem M na /ova,"
sem ga pozna/. PozZmZ trna zajec M sneg /*e/o g/avo."
„Pes je," je re^e/ medved, se poJrgnt/ s sapo po nosa Zn se o/rr-nt/ ^ zajca. „ZaMj st sMčt/ Zrer-me/Zna na Zrr/rer?"
„ Ntsem ve Je/, Ja /ežt ram," je za/Zrre/ zajec. „ NJo pa /rt spozna/ v snega njegov Zre/ Zrr/rer?"
„ 7*aJt ro je res."
A/edveJ se je zmract/ Zn Jo/go
mo/ca/. PreJ njtm je žgoče prasketa/ ve/tk ogenj. Nad ognjem je vtse/ z/ar kore/ s seJmZmt' kro-nasttmt ases/. Pa kore/ je trne/ meJveJ ze/o raJ, a ntko/t ga nt čtstt/. Pa/ se je, Ja /d ma. z ama-zantjo oJtek/a taJt sreča, /n z/att kore/ je pokrtva/o na stot/ne p/ast: saj.
Do/go je razmtš/ja/ parnem/ meJveJ, nazaJnje pa je s svojo sapo otr/ okajen/ kore/ /n pocrn/7 zajca asesa;
„ZJaj ko /rerme/tn že /očt/ zajčjo g/avo oJ snega."
3e enkrar je s sapo otr/ kote/ tnssajamrnamza/kcrmc/tnarcp.* „Pt pa, zajec, kos rega/e jant/ča taJt vse/ej spozna/ po črnem repa."
OJ teJaj se Zrerme/tn tn zajec ne napajata več.
(Altajska pravljica)

najbolj občutljiva. Tudi zdaj je rekel:
„Noč si si že rezervirala? Bo ostalo kaj zame?"
Mehanik Dolfe se je znovič presedel na stolu in poslal nevarne bliske.
„S teboj nimam nič," je navrgel sprevodnik Boštjan. „Povej to svojemu mopedu, z mano se tako nočeš peljati."
V točilnici je nastal krohot. Vernikov Tonč, ki je delal v tovarni, je povzdignil glas. „Zdaj ni godno za pesti! Noži in boksarji so pa tako prepovedani. Počakajte še nekaj ur, potem pa želim srečo obema! Seveda brez krvi."
Ni bila nobena skrivnost, da je mehanik Dolfe rad videl natakarico Manko. Kadar je prišel v točilnico, se je zmeraj usedel njej nasproti, da jo je imel na očeh. Pomikal je glavo za njenimi koraki, da ga je bolel vrat, marsikdaj se je potipal po njem od spred in zad, pazil pa je tudi, da ni s kom preljubeznivo govorila. Takoj je posegel vmes in jo klical k svoji mizi.
Pogovor o mladem učitelju Gregorju Šipku se je bližal vrhu. Gostje So si potešili radovednost in počasi ostajali pa pogledovali na vrata, za katerimi je ležala gosta tema. Ni jih mikalo oditi ven, pretegovali so se kakor doma zjutraj pred posteljami in se raznežili, ko jih je mehanik Dolfe povabil:
„Podnevi me ima delavnica, noč je pa moja. Kdor hoče, je nocoj lahko moj gost. Naš učitelj Gregor Sipek je v šoli zlezel skupaj kot stara vreča, mi bomo pa obležali tukaj. Njemu so pomagali drugi na noge, mi si bomo sami pomagali. Lepo sedimo in počakajmo, da nam bo Manka prinesla polne steklenice. Manka, si slišala? Komu pripovedujem? Tebi! Koliko miz je med nami? Tu pet, tam pet, ob steni dvakrat po štiri. Na vsako mizo po eno steklenico! Koliko to znese skupaj, pa sama izračunaj! V glavi ali na papirju. Zato si v službi. Pečenega hudiča kislega!"
Manki se je nabrala v očeh zamerljivost, a je pogoltnila Dolfetovo pripombo in jela nositi steklenice. Postavila jih je z vajeno roko na mize in rekla: „Sem te presenetila, kaj? Taka je moja služba. Ti si pa najbrž mislil, da se bom izgovorila na pozno uro. Morala bi že zapreti točilnico, toda gostov ne odganjam."
„Nisi napovedala policijske," se je oglasil sprevodnik Boštjan Težej, ki je pred tem naredil zadnjo vožnjo z avtobusom. Z njim se je vrnil tudi voznik Andraž Timov. Roki je tiščal predse, ko da drži za krmilo. Prešlo mu je nekako v navado, kar so vaščani opazili in mu šteli za poklicno vestnost.
„Tudi zate velja moja pogostitev." Mehanik Dolfe se je izprsil. „V zaostanku si, zato zvrni, da nas boš dohitel. Do jutra, ko bo zabrenčal tvoj motor, se ti bo že skadilo iz glave, da ne boš pihal v balonček." Tiščal mu je pred nos poln kozarec.
Andraž Timov se je odmaknil za korak in nastavil dlan. „Brez ukazovanja, prosim."
Gostje so spotegnili obraze in se jim je za malo zdela voznikova zadržanost, pa jih je kmalu minilo, saj je Andraž presenetljivo naglo ustregel Dolfetovi želji in mu izročil prazen kozarec.
„Daj Manki, da ti natoči drugega."
Vzdušje se je mešalo s pitjem, nazdravljanjem in strastnim kajenjem, da se je prostor zavil v meglo. Pri eni od miz so se pripravljali, da zapojejo. Ubirali so glasove, pa jim nikakor ni šlo gladko, iz grla so jim prihajali enaki toni, pogrešali so drugi tenor.
„Jaz bom vzel prek," je rekel mehanik Dolfe in čez prevrnjen stol ubral korake proti pevcem. Še več fantov se je pridružilo in že so zapeli:
„V jesenski noči jaz ne morem spati ..."
Pa ravno to pojo ste si izbrali, je vzdihnila natakarica manka. V grlu se ji je naredil cmok.
Njen Simon Pirc! Obljubljal ji je gradove v oblakih. Niti pasje utice ni postavil.
Živela bova kot dva golobčka. Tu jih imamo, v mestu pa so ti kar naprej pod nogami, da moraš paziti, kam stopiš. Pobralo ga je mesto. Še poslovil se ni od nje .. .
Slutila je, da se je nekaj pripravljalo. Vozil se je z mo-edom v okoliško opekarno. Venomer je zatrjeval, da si bo malu kupil avto. Dotlej bo že počakala. Gosposko se bosta peljala na matični urad.
Hodila sta v jesenski noči ob potoku. Vrbe in jelše so čudno šumele. Rosni čevlji. To je lepo, je šepnil. Imam mokre nogavice. Ne bodi občutljiva.
Zjutraj je zvedela, da se je odpeljal z doma. Njegova sestra Branka ji je povedala. Ustavila jo je na cesti, ko je šla mimo točilnice. Kaj dela tvoj brat Simon, jo je vprašala. Branka je ustrelila kot iz topa, da jo je prebudil, cmoknil na lice, ji naročil, naj bo pridna in se odpeljal v mesto.
„Naj živi naš mladi učitelj Gregor Šipek!" je zadonelo v točilnici, ko so fantje odpeli. Nihče ni vprašal, zakaj so se v tem trenutku spomnili prav nanj, le natakarica Manka je pogoltnila slino. Nikakor se ni mogla otresti misli na Simona Pirca. Postal ji je nezvest, o tem je bila trdno prepričana.
Medtem ko so se ljudje v točilnici veselili, se je Gregor Šipek prebudil. Bolela ga je glava, da je stopil pod vodovodno pipo, si zmočil čelo in teme. Nekje je bral ali mu je nekdo rekel, da to zaleže. Čakal je na učinek, in še ni mogel pritrditi, da je hladna voda že pomirjevalno delovala. Ni tudi pomislil, kaj se je dogajalo v njegovi bližini.
Prisluhnil je v noč. Mar je mogoče? Privid? Razločno sliši petje. Glasovi prihajajo iz točilnice. Prižgal je namizno svetilko in pogledal na zapestno uro. Polnoč. Ura strahov. Starši so mu tako pripovedovali.
Ugasnil je luč in se naslonil na okensko polico .. .
Si boš že skusil še kaj hujšega, ko boš začel sam. Takrat se obriši pod nosom, jaz ti ne bom dajal dinarčkov za čokolado in sladoled. Očetov glas. Ne potihne in ne potihne. Roki pripravljeni na hlačah. Naglo je potegnil usnjen pas in mu jih nadeval po zadnji, po hrbtu, po nogah.
Pojejo v točilnici. Kaj neki praznujejo? Sedanji čas ni primeren za poroke. Gotovo se je spet kdo vrnil iz Nemčije. Prihajajo in se bahajo z markami.
Gregor Šipek ni več čutil bolečine v glavi. Curek hladne vode ga je zbistril. Stopil je na prste pred oknom in zatelo-vadil z rokami. Ta noč! Ne da se mu spati. Oblekel se je in potiho odšel iz sobe.
(Da/je v pn/;odnjt števt/Zd)
MED ROJAK! V KANAD!:
Kakor kruhove drobtine smo razmetani...
RAD!0 — TELEV!Z!JA
		A V S T R ! J A 1
H		SOBOTA, 14. 1.: 12.55 Smuk za moške — 15.20 Eva pode-
Dolga je pol iz Toronta do Kirk-land Lakea. Kar sedem ur se voziš po avtostradi, ki se ti zdi favna kot sveča, a se vseeno neopazno vzpenjaš vse višje in višje. Ko končno prispeš v bližino cilja, se znajdeš na visoki ploščadi, ki je takšna, kot da od tam ni več poti naprej.
Za North Bayem, ki je nekako no pol poti do „zlatega mesta", se odpre svojevrstna lepota severa. Kamor koli se ozreš, povsod je pred teboj sama divjina in namesto napisov "Pazite na prehod srn" bereš napis: „Pazite na prehod losov". Divje in nepoznane ptice se tu in tam zakadijo proti avtomobilu in zopet izginejo z vriščečim glasom.
Lepa je moja domovina Kanada, s svojimi jesenskimi čari čudovitih barv listja in belih brez, ki se bohotno belijo ob številnih jezerih.
Takoj ob vhodu v „zlato mesto" se srečaš na desni strani z razpuščenim rudnikom zlata. Seveda sem takoj pomislila na naše stare slovenske pionirje: ali so tudi oni delali nekoč v tem rudniku? Prevzela me je tudi skrb, kako naju bodo z možem sprejeli? Ali nama bodo hoteli pripovedovati o svojem življenju, ko pa se še nismo osebno nikoli srečali?
Vsa dolga teta v novi domovini nisem bogvekaj lepega doživela med našimi ljudmi — največkrat grenka razočaranja pri klavrnih poskusih za kulturno in iskreno delo med nami. Postala sem žalostna ob spominih na vsa ta doživetja in prav nič se mi ni dalo, da bi se še s kom srečala. Razmišljala sem — zakaj, čemu vse to? Morda pa ima Slovenec iz Toronta prav, ko pravi: „Nekatere hiše v Torontu bi bilo treba simbolično porušiti, saj prav iz njih prihajajo med nas vplivna hujskanja, ki nas speljejo drugega proti drugemu. Včasih se mi zdi, da vsi ti različni poslanci hočejo odrezati moje korenine, in tako daleč so me privedli, da sem začela dvomiti: Ali je tudi mene rodila slovenska mati? Ali bo kdaj konec tega „kdo bo koga?" Kakor kruhove drobtine smo razmetani in kot taki prav gotovo izgubljeni . . .
Z možem sva se naselila v enem izmed motelov, da se osveživa po dolgi poti. Nato sva začela trkati na vrata naših slovenskih domov. 2e sami prvi trenutki teh srečanj s Slovenci iz Kirkland Lakea so ti razburili srce; naenkrat se je v meni zbudilo tisto toplo občutje, da sem
le Slovenka, občutek pripadnosti se mi je vrnil v dušo. Končno sem le sresrečala te iskrene, skromne in nepokvarjene Slovence v Kanadi. Vse umazane spletke in kramarska pokvarjenost niso prišle tako daleč na sever? Ali pa so to tisti Slovenci, ki imajo trdno hrbtenico — in se niso uklonili nobenemu vplivu? Šli so svojo pošteno in pravično in koristno pot.
Pogovori med nami so potekali kot nekoč doma, ko smo še peš hodili iz naše vasi v Ljutomer po različnih opravkih. Na poti si srečal neznanca, na cilj pa si prišel z dobrim prijateljem.
Začeli smo skupaj brskati po predalih, zabojih in pred nami je bilo naenkrat vse njihovo življenje. Iz starih slik so strmeli v nas mladi, sveži obrazi srečnih fantov in deklet v lepih oblekah, na poti v novi svet, in vse njihovo nadaljnje življenje do danes.
Ko tako poslušaš te naše vrle Slovence, kaj vse so si nesebično ustvarili, te kar strese mraz. Za čas bolezni in nesreče so si ustanovili v samopomoč podporno društvo "Bled", za izročilo svoje kulture pa društvo "Triglav" .. . "Imeli smo dve gledališki skupini, dva pevska zbora, slovensko šolo, knjižnico, godbo na pihala, posneli smo svoje gramofonske plošče, nastopili smo tudi na radiu . .. Prirejali smo tudi tu in tam piknike za zabavo." Tako strašno so skromni. Kadar jih vprašaš za srečo, ti hitro odgovorijo:	,,Sonce in dnevna svetloba
nam je bila ena sama velika sreča,
ko pa tukaj človek celo življenje dela pod zemljo 6000 do 8000 čevljev globoko, v samem peklu . . . Sreča so naši otroci, ki so se vsi izšolali in odšli na boljša delovna mesta drugam." Nazadnje so se še opravičili: "Naredili bi več, pa smo vsi prišli sem s štirimi ali največ osmimi razredi osnovne šole." Med pogovorom in pri brskanju po predalih za spomini je bila miza obložena z dobrotami slovenske kuhinje. In tako je bilo pri Račiče-vih, Krajčevih, John Starku, pri Dol-moviču, predsedniku ,,Bleda" in njegovi gostoljubni ženi Ccrtnie. Pri Kuzmovih pa sva se v času najinih obiskov kar naselila kot doma — našla sva si zopet dom z mamo in atom!
Sedaj je v Kirkland Lakeu ostal samo še glavni odbor Zveze ,,B:ed" s peščico Slovencev. Največ jih počiva na Swastiki. Tudi njih smo obiskali. Prvi sneg je nalahno naletaval tisti dan na njihove grobove, ki so nametani po majhnem hribčku. Okrog pa skrivnostno šumijo divji gozdovi. Na enem izmed grobov lahko vidiš napis: ,,IZ SLOVENIJE". Pred mano pa se je dvignil spomenik z napisom vsem, ki počivajo tam, in s pozdravom vsem živečim Slovencem v Kirkland Lakeu: Hvala Vam za Vaše veliko, iskreno srce, za ljubezen našega kulturnega izročila, za zvestobo in spoštovanje do nove domovine Kanade, ki ste jo s svojimi žulji gradili pol stoletja!
Danica Dotenc
(Dnevnik-Diary, Toronto-Kanada)
duje raj — 17.00 Risati, stikati, obtikovati — 17.30 Heidi — 17.55 Otrokom za tahko noč — 18.00 Panoptikum — 18.20 Pregted sporeda — 18.25 Dober večer v soboto žeti Heinz Conrads — 19.00 Stike iz Avstrije in Južne Tirotske — 19.30 Čas v stiki, kuttura in šport — 20.15 Novi stari ktobuki z Dunaja — 21.20 Orson Wettes pripoveduje — 21.50 Šport — 22.10 Htadno-krvno.
NEDELJA, 15. 1.: 9.55 Statom za moške —
15.05	Pet Penijev — 17.00 Toby in Tobias
—	17.30 Čebetica Maja — 17.55 Otrokom za tahko noč — 18.00 Ktub seniorjev —
18.30	Srečanje z iivatmi — 19.00 Stike iz Avstrije — 19.30 Čas v stiki, kuttura in šport — 20.15 Madame, Vi pretiravate — 21.50 šport — 22.00 Nočni izbor — 22.30 Teo-togija v pogovoru — 23.00 Poročita.
PONEDEUEK, 16. 1.: 9.00 Za predšotske otroke — 9.30 Dežeta in Ljudje — 10.00 Gost Franca Tumterja — 10.30 Zadnja postaja hrepenenje — 17.30 Za predšotske otroke — 17.55 Otrokom za tahko noč —
18.00	Omaruru — 18.25 Preg!ed sporeda —
18.30	Mi — 19.00 Stike iz Avstrije — 19.30 Čas v stiki, kuttura in šport — 20.00 Pone-detjski šport — 20.55 Ceste San Francisca
—	21.45 Poročita in šport.
TOREK, 17. 1.: 9.00 Za predšotske otroke
—	9.30 Angteščina — 10.00 Gmota in prostor — 10.30 Eva podeduje raj — 17.30 Za predšotske otroke — 17.55 Otrokom za tahko noč — 18.00 Živatski raji — 18.25 Pregted sporeda — 18.30 Mi — 19.00 Stike iz Avstrije — 19.30 čas v stiki, kuttura in šport — 20.00 Kratek fitm — 20.15 Kaj sem jaz? — 21.05 Panorama — 22.05 Tako zete-na je bita moja dotina — 22.55 Poročita in šport.
SREDA, 18. 1.: 9.00 Oddaja z miško — 9.30 Podtaga uspešne vzgoje vajencev — 10.00 Tehnične naprave — 10.30 Pet Penijev — 12.55 Smuk za ženske — 17.00 Snežna žena
—	17.25 Oddaja z miško — 17.55 Otrokom za tahko noč — 18.00 Pest divjega Bruna — 18.25 Pregted sporeda — 18.30 Mi —
19.00	Stike iz Avstrije — 19.30 čas v stiki in kuttura — 20.00 Nikoti več Mary — 21.35 Šport — 22.05 Poročita in šport.
ČETRTEK, 19. 1.: 9.00 Za predšotske otroke — 9.30 Francoščina — 10.00 Krščanski rituati — 10.55 Statom za ženske — 17.30 Za predšotske otroke — 17.55 Otrokom za tahko noč — 18.00 Prosim k mizi — 18.25
Lep obračun pettetnega deta
Tržaškega partizanskega pevskega zbora
Prejšnji mesec je bit v novem giedaiiiču ,,France Prešeren" v Boijuncu na Tržaškem občni zbor Tržaškega partizanskega pevskega zbora, ki se ga je udeiežiio okoii 150 čianov tega danes že daieč preko domačih meja znanega an-sambia. Ob tej priiožnosti so pro-siaviii tudi petietnico obstoja zbora, ki se je ob prvem jubiteju iah-ko predstavi) z iepim obračunom svojega deia.
Zbor, ki kijub temu, da so vsi njegovi čiani amaterji, sodi v vrh stovenske zborovske kuiture, je od ustanovitve do danes večkrat menja) in dopoinjeva! svoj repertoar.
Začei je izkijučno s partizanskimi pesmimi, potem je vkijučii tudi re-voiucionarne pesmi drugih dežei, na primer Sovjetske zveze, Kube in predvsem ttaiije, sedaj pa pripravijo trideini spored, ki bo obse-gai pesmi tretjega sveta, delavske sociaine pesmi itd.
Pred dvema ietoma je zbor posnet tudi prvo gramofonsko pioščo, sicer pa je že večkrat nastopat na ijtaiijanski in jugosiovanski teievi-ziji. V ceioti beieži v petih ietih svojega deiovanja že 140 nastopov doma in v drugih državah. Med pomembnejša gostovanja sodi njegov obisk v Sovjetski zvezi, med-
tem ko se zdaj pripravijo za pot na Kubo. Največ pa je zbor dosiej nastopa) pred zamejskim občinstvom, in to ne ie doma na Tržaškem, marveč tudi pri nas na Koroškem, ko je sodeiovai na primer pri odkritju obnovijenega partizanskega spomenika na Robežah ter priredi) koncert v Ceiovcu; prav tako pa je nastopi! tudi na Dunaju, in sicer na prireditvi Soiidarnostne-ga komiteja za pravice manjšin.
Že od vsega začetka vodi zbor dirigent Oskar Kjuder, ki je bii na jubiiejnem občnem zboru razumiji-vo deiežen posebnega priznanja.
Pregted sporeda — 18.30 Mi — 19.00 Stike iz Avstrije — 19.30 Čas v stiki, kuttura in šport — 20.00 Vražji šotar — 21.30 Šport —
22.00	Poročita.
PETEK, 20. 1.: 9.00 Za predšotske otroke
—	9.25 Ruščina — 9.50 Zvok iz čtoveške roke — 10.20 Ktub seniorjev — 10.50 Kavboj
—	11.55 Smuk za moške — 17.30 Za predšotske otroke — 17.55 Otrokom za tahko noč — 18.00 Smuk za moške (rezime) — 18.25 Pregted sporeda — 18.30 Mi — 19.00 Stike iz Avstrije — 19.30 čas v stiki, kuttura in šport — 20.15 Oddaja XY — 21.20 Dedič s Satzburga — 22.15 Pestunja — 23.50 Oddaja XY — 0.05 Poročita.
JUGOSLAV! JA
SOBOTA. 14. 4.: 8.00 Poroči-ta — 8.05 Profesor Battazar — 8.15 Pogumni padatec —
8.30	Je režiser ustvarjatec ati ne? — 8.55 Pisani svet — 9.35 Povezanost in odtujenost — 10.05 Kondorjeve višave — 10.35 Novete Henrija Jamesa — 11.35 Jugostovan-ska trimska tetevizija — 12.05 Poročita —
17.00	Detetjčka ne boti gtava — 18.15 Obzornik — 18.30 Otroški cirkus Bittyja Smar-ta — 19.15 Barvna risanka — 19.30 Dnevnik
—	20.00 Jennie — 20.55 Zabava vas Jutio tgtesias — 22.00 Dnevnik — 22.15 625 — 22.55 Poročita.
NEDEUA, 15. 1.: 8.20 Poročita — 8.25 Za nedetjsko dobro jutro — 8.55 625 — 9.35 Jennie — 10.25 Ostržek — 10.50 Jutes Verne
—	11.10 Puf in Muf — 11.25 Mozaik — 11.30 Ljudje in zemtja — 12.30 Poročita (do 12.35)
—	Potjudnoznanstveni fitm: Nismo mi an-getčki — 17.50 Državno košarkarsko prvenstvo — 19.30 Dnevnik — 20.00 Vrnitev odpisani — 21.05 Ob vodi je mtin — 21.35 Dnevnik — 22.00 športni pregted — 22.30 Poročita.
PONEDEUEK, 16. 1.: 9.20 TV v šoti — 16.10 Kmetijska oddaja — 17.10 Poročita — 17.15 Vrtec na obisku — 17.30 Svet, v katerem živimo — 18.00 Obzornik — 18.10 Grafične tehnike — 18.45 Mtadi za mtade — 19.20 Cikcak — 19.30 Dnevnik — 20.00 TV drama —
21.00	Kutturne diagonate — 21.45 Dnevnik
—	22.00 Mozaik kratkega fitma.
TOREK, 17. 1.: 9.30 TV v šoti — 17.25 Poročita — 17.20 Fotktora — 18.00 Obzornik
—	18.10 Mati svet — 18.45 Mozaik — 18.45 čas, ki živi — 19.00 Cikcak — 19.30 Dnevnik — 20.00 Diagonate — 20.35 Črni kruh
—	21.30 tz koncertnih dvoran — 22.10 Dnevnik.
SREDA, 18. 1.: 9.40 TV v šoti — 17.20 Poročita — 17.25 Moj prijatetj Piki Jakob — 17.45 Južnoameriški indijanci — 18.00 Obzornik — 18.10 Na sedmi stezi — 18.45 Od vsakega jutra raste dan — 19.20 Cikcak —
19.30	Dnevnik — 20.00 Fitm tedna: Kavetj 22 — 21.55 Dnevnik — 22.10 Miniature.
ČETRTEK, 19. 1.: 9.30 TV v šoti — 17.10 Poročita — 17.15 Po stedeh Marca Pota —
18.05	Obzornik — 18.20 Profesor Battazar
—	18.30 Spekter — 18.40 Saj smo se igrati
—	19.20 Cikcak — 19.30 Dnevnik — 20.00 Oči kritike — 20.45 O dobrodušnem menihu
—	21.25 Na zvezi — 21.55 Dnevnik — 22.10 Jazz na ekranu.
PETEK, 20. 1.: 9.30 TV v šoti — 11.55 Smuk za moške — 16.10 Smuk za moške (posnetek) — 17.10 Poročita — 17.15 O divjaškem divjaku — 17.40 Deček Dominik — 18.15 Obzornik — 18.15 Pevski tabor Štenvid pri Stični — 18.45 Ljudje in mesto — 19.20 Cikcak — 19.30 Dnevnik — 20.00 Odrske tuči
—	21.05 Razgtedi — 21.50 Dnevnik — 22.05 Spencerjevi pitoti — 22.55 Poročita.
tzdajatetj, zatožnik in tastnik: Zveza s!o-venskih organizacij na Koroškem; gtavnt urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik: Andrej Kokot; uredništvo in uprova: 9021 Ktagenfurt - Cetovec, Gasometergasse 10, tet. 32-5-50 — Tiska: Zatožniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Cetovec — Borovtje.
Detovni kotektiv Gradbeno industrijskega podjetja
TOZD Gradbena enota
RAVNE
ŽELI
SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO!
tt^i
SGP KOGRAD DRAVOGRAD
TOZD STAVBENtK
PREVALJE
želi v novem letu mnogo sreče in uspehov!
OBČAN! !N DELOVN! LJUDJE OBČ!NE
Stovenj Gradec
ŽELIJO
ROJAKOM
NA KOROŠKEM
srečno in uspešno novo teto 1978
Siovensko prosvetno druJtvo ..Zvezda" v Ho ^ dišahvabina
3. HODiŠKiPLES
v soboto 21. jan. 1978 ob 19.30 uri pri Čimžar-ju v Dvorcu.
„ Dobri znanci "
Nastopa mošk) zbor SPD ^Edinost " iz Škofič in domači tamburašhizbor
Prisrčno vabijeni!
Ansambei ^The Spiders" v Zeiezni Kapti iJče kitarista. Prijave: tei. (0 42 38) 320
Siovensko prosvetno društvo ,Kočna" v Svečah vabi na predavanje
..MONGOLtJA MEZMAMA DEŽELA"
ki bo v nedetjo 22. januarja 1978 ob 14.30 uri pri Adamu v Svečah.
Predava: dr. Zdravko tnzko
Maturanti Zvezne gimnazije za Stovence vabijo na
GtMMAZtJSKi PLES
ki bo v četrtek, dne 26. januarja 1978 ob 19.30 uri v Deiavski zbornici v Ceiovcu.
tgraii bodo .Fantje treh do-iin" in „Aipski kvintet"
IN! prisrčno Ttalrl/enl/
Siovensko planinsko društvo v Ceiovcu vabi na
SKiOPTiCHO PREDAVANJE z nasiovom .Sanje starega iovca"
v petek 13. januarja 1978 ob 19. uri v dijaškem domu SŠD v Ceiovcu, Tarviser Strahe 16
Vsi prisrčno uaNjcnl/
Siovensko kuiturno društvo vab) na
S. PODJUMSK! PLES
k) bo v soboto 14. januarja 1978 ob 20. uri pri Šoštarju v Giobasnici.
Nastopa miadinska loikiorna skupina iz Giobasnice, za pies pa bo igrai ansambei .Štirje kovači".
Prisrčno valrlfenl/
PLES KLUBA SLOVENSKiH OBČiNSKiH ODBORNiKOV
bo v soboto 28. januarja 1978 s pričetkom ob 20. uri pri Šoštarju v Giobasnici.
igrajo: .Fantje treh doiin"
Prisrčno falrl;enl/
SLOVENSKE ODDAJE RADJA CELOVEC
SOBOTA, M. 1.: 9.45 Od pesmi do pesmi, od srca do srca.
NEDELJA, IS. !.: 7.05 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša darilo vam bo.
PONEDELJEK, IS. 1.: 15 45 Celovški radijski dnevnik — Dr. A. Feinig: Hišna in ledinska imena na Veseve — Iz ljudstva za ljudstvo (Marija na Zilji).
TOREK, 17. 1.: 9.50 „Jaz bi rad rdečih rož' (Ob 100-letnlci rojstva skladatelja Vinka Vodopivca) — 15.45 Celovški radijski dnevnik — Šport — Rdeče, rumeno, zeleno.
SREDA, M.	15.45 Celovški radijski
dnevnik — Popevke — J. Messner: Humor v svetovni literaturi.
ČETRTEK, 19. 1.: 15.45 Celovški radijski dnevnik — O. Zupančič: Veronika Dese-niška.
PETEK. M. 1.: 15.45 Celovški radijski dnevnik — Kar po domače.
Št. !!j ob Dravi
Koncem leta nas je pretresla ža-iostna vest, da je umrl Bavtažerjev očeizŠt.Hja. Zadnja ]eta ni bit nič kaj v redu. Zdravje se je slabšalo in prišel je tisti trenutek, ko se je bito treba postovi od tega sveta. Z njim smo zgubiti čtoveka, ki je dobršen det svojega živtjenja posvetit petju, čtoveka, ki je od svojega po-četka (to je še pred drugo svetovno vojno) pet v znanem šentiljskem slovenskem pevskem zboru, ki ga že desetletja vodi priznani koroški slovenski skladatelj Pavle Kernjak. S Ker-njakom sta bila dobra prijatelja, kako tudi ne, ko pa je bil Bavtažarjev Jozej njegov najboljši pevec, katerega bariton je slovel daleč preko meja naše dežele. Sploh je bil pokojni včasih vesel in družaben človek, ki je imel mnogo prijateljev. Kernjak mu je v pesmi .Juhe, pojdem v Škofiče" postavil trajen spomenik, ko ga je v besedilu ovekovečil z — Jozej je juc-kovec. Tudi po vojni je pel ne gle-
Ravne pri Rožeku
de na to ali je bila to cerkvena, narodna ali partizanska pesem. Udeležil se je v okviru Kernjakovega oziroma centralnega pevskega zbora SPZ številnih turnej — v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu itd. Pred vojno so ga hoteli večkrat pregovoriti, da bi pel v nemškem pevskem zboru, vendar Jozeja niso mogli premamiti, ostal je zvest zboru. Ko bomo še mnogokrat slišali koroške narodne, med njimi tudi pesem .Pojdam v Škufče", se bomo vedno spomnili veseljaka, rodoljuba in pevca — Jozeja Bavtežarja.
Pogreba se je udeležila velika množica ljudi, kar prepričljivo dokazuje, kako priljubljen in spoštovan je bil pri ljudstvu. Domači župnik se mu je zahvalil za zvesto petje v cerkvenem zboru in ker je bil naprošen od domačega predstavnika SPD, tudi v imenu slovenskih prosvetašev, za vso tovariško sodelovanje na pevskem področju v dobrobit narodne skupnosti. V slovo so mu zapeli Kernja-kovi pevci pevskega zbora .Mojcej", ki so mu s tem pokazali vse svoje spoštovanje in veliko privrženost kot nepozabnemu pevskemu tovarišu.
kame! opreme
kame!	...
gostilne
kavarne stanovanja
kuhinje etc
načrtujemo za vas kame!
ka m e! 9143 <1 vor 40
Dan pred strojim 77. rojstnim dnevom je v !?efjaš^l bolnišnici, bjer se je m%di( na pregleda, nepričakovano amrl /oban Kapele p. d. Skravž na Ravnak. Kot apokojeni železničar se je do nepričakovane nenadne smrti marljivo kavi! z malo kmetijo (kaj-žoj, kakor je bil to že vajen od rane mladosti in tako nekoliko lažje preživljal številno dražino. Po naravi je bil tik in skromen človek. Pokopali smo ga na Jarnem pokopališča v Požeka, kjer ma je domači žapnik Niko Afarkt! opravil cerkveni obred.
Na rožeško pokopališče pa smo na dan Silvestra pospremili tadi y4iojzi-jo Zeicken pd. Kosarjevo mamo z Kaven, staro 74 let. Umrla je popolnoma nepričakovano. Ves dan je še pomagala pri kiši, zvečer pa se je mrtva zgradila na tla. Nenadna iz-gaba matere je bil težak adarec za otroke in sorodnike ter številne znance in prijatelje. Kako privabljena in spoštovana je bila pri prebivalstva pa je najbolje pokazal pogreb, katerega se je adeležilo izredno veliko ijadi.
Globoko prizadetim otrokom in sorodnikom izrekamo naše globoko sožalje.
Se!e-Kot
V	začetku novembra minulega leta so nas po posredovanju SPZ obiskati književniki iz Maribora. Le-ti so nas seznanili s sodobno literaturo. Ob tej priložnosti sta tudi naša dva domača pesnika — predsednik SPZ Valentin Polanšek in tajnik SPZ Andrej Kokot, prebrala nekaj svojih pesmi. Z velikim zanimanjem smo sledili posameznim točkam sporeda. Pomen tovrstnih literarnih večerov je v tem, da spoznavamo lepoto slovenskega jezika, ki ga na žalost v nekaterih naših krajih zanemarjamo na ljubo našim narodnostnim nasprotnikom.
V	nedeljo 8. januarja pa smo se na povabilo našega SPD .Herman Velik" zbrali v šoli na Kotu, kjer nam je tajnik SPZ Andrej Kokot predvajal slovenski barvni film .Povest o dobrih ljudeh" (po romanu Miška Kranjca). Velika udeležba, saj nas je bilo nad sto v dvorani, prepričljivo dokazuje, da je tudi tovrstna kulturna dejavnost pri nas zelo priljubljena. Predsednik društva Jurij Mak se je v pozdravnih besedah zahvalil tajniku SPZ Andreju Kokotu za pripravljenost žrtvovati svoj prosti čas za to, da nam pripravi lep kulturni užitek ob takem času, ko se ljudje najlažje odtegnejo vsakdanjemu delu, kot na primer ob nedeljskem popoldnevu.
Film je bil od vseh navzočih z navdušenjem sprejet, kot so bili tudi ostali, ki smo jih videli pri nas v Kotu.
Bavtažerjevega Jozija bomo ohra- +	^ -f ^ r*s
nili v častnem spominu, svojcem in L C ) C ! v ! sorodnikom izrekamo naše globoko sožalje.
0 42 35 25 18
3. novoietni turnir v Seiah uspei
42 tekmovalcev in tekmovaik s Koroške in sosednje Siovenije se je udeieiiio 3. novotetnega in 2. mednarodnega namiznoteniškega turnirja v Seiah, katerega sta skupno priredita sD Seie in SŠZ. Turnir je otvori) v imenu SŠZ tajnik profesor Anton Mate. Predvsem je pozdravi! še goste iz Siovenije, čiane namiznoteniškega kiuba Fuiinar iz Raven, kateri so se že drugič udeiežiii te športne prireditve. Gostje iz sosednjih Raven, so dominirati pri moških kot pri dekietih in bi v takšnem razpoio-ienju biii kos vsakemu koroškemu vrhunskemu igraicu. V Seiah so se nahajati v takšni formi, da niso imeti nasprotnika. Brez dvoma imajo Ravenčani botjše pogoje za trening, kvatificiranega trenerja, skratka strokovno pomoč. Tem okoliščinam ustrezni so biti tudi rezuttati, saj so igratci NTK Fužinarja v skupinah A (moški aktivni igratci) in v skupini C (dekteta) zasedti prva štiri mesta. V skupini B, v kateri so se pomeriti takozvani amaterji iz Set, Obirske, Zvabeka in št. Janža je ostato prvo mesto v Seiah.
Zmagovaiec tretjega novotetnega turnirja v Setah je postat mtadi Pavič Bojan,
Po poteh KokrJkega odreda
Organizocijski odbor tradicionalnega dupijanskega smučarskega maratona po poteh Kokrškega odreda prireja v nedeijo 22. januarja 1978 s priCetkom ob 9.30 uri v Dupijah iii. Dupijanski smučarski maraton po poteh Kokrškega odreda.
Namen te tekaške smučarske prireditve je predvsem obujati :pomine na veiike dni najhujših preizkušenj sio-venskega naroda v zadnji vojni. Na smučarski maraton, katerega pokro-viteij je SLOVENUALES ! sopokrovi-teiji — Eian Begunje, ZP iSKRA Kranj, Triglav konfekcija Kranj — smo vab-ijeni tudi Siovenci iz zamejstva. Program te tradicionaine tekaške smučarske prireditve je stedeč: maraton, smučarski tek 24 km; vojaški smučarski tek 10 km; pionirski smučarski tek 10 kiiometrov in TRiM smučarski tek 10 kiiometrov. Proga bo vodila skozi tiste kraje, po katerih so hodiii in se boriii borci davnega kokrškega odreda.
mladinski državni prvak, ki je v kvalitetni a enostranski finalni tekmi premagal Lesa Bojana. Na tretje mesto se je uvrstil Janežič Iztok, v igri za tretje mesto je presenetljivo premagal trenerja Ravenčanov in lanskega prvaka novoletnega turnirja, Jamška.
Lahko rečemo, do je tretji novoletni turnir v Selah uspel. Pohvaliti je treba organizacijskega vodjo tega turnirja, Mirka Oražeja, ki je poskrbel za brezhibni potek prireditve. Pri razdelitvi nagrad se je magister ivan Olip v imenu SD Sele zahvalil vsem sodelujočim in izrazil željo, da bi sodelovali tudi na četrtem novoletnem turnirju 1979. Kot zastopnik NTK Fu-žinar se je tovariš Jež zahvalil organizatorju. 5D Sele in SŠZ za povabilo in poudari, da je njegov klub pripravljen k so delovanju s slovenskimi namiznoteniškimi društvi.
Rezuttati tretjega novotetnega turnirja
v Selah:
Skupina A:
I.PavičBojan, 2. Leš Bojan, 5. Janežič Iztok — vsi Fužinar Ravne
Skupina B:
1. Velik Marjan (Sele), 2. Olip Pavel (Sele), 5. Manfred Mfiller (št. Janž)
Skupina C:
1. Ačko Jana, 2. Logar Barbika, 5. Trbižan Ingrid — vse Fužinar Ravne
V namiznoteniškem ptvenstvu se je končaio jesensko koio
V koroškem namiznoteniškem prvenstvu, kjer sodeiujeta tudi stovenska kiuba Sete in Bitčovs, se je prejšnji teden konča-io jesensko koto. Zaieijenih uspehov ni bito, saj obe setski moštvi nista dosegti njihovih pričakovanj. V dežetni tigi in prvem razredu zasedata te predzadnje mesto, kar je precejšnje razočaranje Toda vzroka za resigniranje še zdavna ni, saj vsak ktub nekoč zabrede v taijo ati hujšo krizo. Bitčovščani pa so spoznati, da je vsak začetek težak in da je potrebno ve-tikodetainpotrpežtjivosti, dasebodo pokazati prvi uspehi.
Gostovanje siovenskih šahistov iz avstrijske Koroške na Ravnah
stov, v nedetjo 8. januarja na Ravnah so imeti pritožnost sodetovanja tudi naši ša-histi. Turnirja sta sena povabito priredi tetja, šahovskega ktuba Fužinar iz Raven, udetežiti dve ekipi, ki sta nastopiti v ime nu Stovenske športne zveze iz Cetovca. Skupno je sodetovato 7 moštev — vsako po pet igratčev. Končna razvrstitev posameznih moštev je bita siedeča:
1.	šahovski ktub Rudar t
2.	šahovski ktub Fužinar i
3.	šahovski ktub Fužinar !i
4.	Stovenska športna zveza t
5.	šahovski ktub Rudar tt
6.	šahovski ktub črna
7.	Stovenska športna zveza tt
25.5	točke
20.5	točke
17.5	točke
14.5	točke
11.5	točke 9 točk
6,5	točke
Za tako uspešno uvrstitev prvega moštva naših rojakov, v neprimerno močni konkurenci, sta vetiko pripomogta naj-mtajša čiana ekipe, ki sta zopet dokazata svoje znanje in nadarjenost za šahovsko igro. Saj je Justin Potanšek z Obirske na tretji deski osvojit iz šestih partij štiri točke, kar je bit tudi izkupiček mojstrskega kandidata Jurija Deisingerja iz Cetovca seveda na prvi deski. Tri točke iz istega števita partij na peti deski pa je dosege) Samo Kupper z Jezerc nad Vrbo. Z upravičenjem iahko trdimo, da se v tem uspehu odraža tudi deto in vzgoja našego mojstra Deisingerja, ki trenira vsak četrtek v dijaškem domu SšD v Cetovcu. K tem treningom oziroma predavanjem o šahu pa je vabtjen prav vsak, kogar porajajoče šahovsko žtvtjenje koroških Sto-vencev zanima.
Občni zbor
Sfovenskega atietskega kiuba
V soboto 7. 1. 1978 je imet SAK svoj občni zbor pri šoštarju v Giobasnici, ki se ga je udetežito precejšnje števitočtanov. Na novo je bit izvotjen stedeči odbor: predsednik Franc Šmid, podpredsedniko Atbert Smrečnik in Mitan Wutte, tajnika tvtiha Zabtatnik in Btaž Kordež, btagajnika Mitan Btažej in Atojz Lah, odbornika Janko Matte in Janči Hribar.
Novi odbor si je zastavit težišča svojega bodočega detovanja, ki so: iskanje tastnega igrišča in športno udejstvovanje tudi v drugih športnih panogah, poteg nogometa.
V soboto 4. 2. 1978 bo SAK priredi) svoj tradicionaini pies pri SoJ-tarju v Giobasnici, na katerem bodo igraii „Veseii pianJarji".
Po občnem zboru, ki ga je vodil častnt predsednik SAK, dr. Zdravko Inzko, je sie-dila ..zakasnjena" božičnica SAK, na katero so bili povabljeni od Alberta Smreč-nikavsiigralcil. in 2. moštva ter start odbor. V soboto 14. 1. 1978 pa bo prav tako božičnica za igraice miadinskega moštva SAK ob 15.00 uri pri šoštarju v Globasnici.
Posnetka z nedavnega Šahovskega turnirja, ki ga je pri SoHarju v Giobasnici pripravita Stovenska Športna zveza v Ceiovcu. Pri ijudeh okoii Šahovnic je viadaia veiika napetost in koncentriranost. Zmagovaici [od ieve na desno: trikratni deieini prvak Deisinger Jurij — 1. mesto, Ferm ivko — 3. mesta, Scheiiander Kristijan — 2. mesto) so prejeii iepe pokate, od katerih je enega prispeva) tudi Siovenski vestnik.