LISTEK. iz živijenia sirskego lurlsla. Spisal V. Koroleako. — Posloveail Fedor Aleksejevič. Ujedc. Ko sem v mojem poštaem vozu dospel do broda, sc je že temailo. Sveža sa- f>a je vela aad širao vodao gladiao ia gaaa njeae valčke jedaakomerao proti skalnatemu obrežju, Oddaleč so zaslišali brodniki zvoaeaje zvoacev aioje trouprege ia so me čakali s svojim brodom. Koačao sem bil aa mestu; voz so zapeljali gori, odvezali brod ia veselo so udarjali vali ob bok aašega broda; krmar ga je odrinil od brega ia bolj ia bolj je izgiajalo obrežje izpred naših oči, kakor bi ga odaašali valovi, ki so udarjali vaaj. Razvea aašega voza sem zapazil aa brodu še dva druga. Na eaem sem mogel razločiti ne več mladega, krepkega moža, ki je bil aajbrže trgovec, aa drugem pa tri mlade ljudi, aajbrže brezskrbne malomeščane, Trgovec je sedel nepremičao aa svojem vozu, se varoval pred vetrom z zavihaaim ovrataikom ia se ai zmeail za svoje slučajac sopotaike. Nasprotno pa so bili mladi ljudje zelo vcseli ia zgovorni. Edca izmed ajih, ki je škilil ia ki je imel lanjeao aosaico, je igral na svojo harmoniko vesele melodije in pel s svojim surq- vim glasom pesmi, katerih hripave glasove je aosil veter čez širao, prosto gladiao reke. Drugi, ki je imel v roki stekleaico žgaaja ia kozarec, je aalil žganja mojemu vozaiku, ia le tretji, zdrav mož pri tridesetih letih, krepak ia lep, je ležal iztegajea, glavo aaslonjeao aa roko, v svojem vozu ia zasledoval s premišljujočim pogledom aad aami aa aebu plavajoče sive oblake. Že dva dai sem bil aa poti iz guberaijskcga mesta N., ia vedao izaova so me srečavale te postave. Mudilo se mi je ia potoval sem po opravkih, ia vedao sem se sešel s tem trgovcem z vozom na dveh kolesih ia dobrorejeaim koajem, vedao s temi brezskrbaimi malomeščaai z močaimi konji; vedno so mi sledili, po vsakem kratkem počitku sem jih aašel aa potu ali čakajoče me aa kakem brodu. »Kdo so?« sem vprašal mojega vozaika, ko je stopil k vozu. »Kostjuška s tovariši«, je rekel izogibajoč se. »Kdo?« sem vprašal še eakrat, ker mi je bilo omeajeao ime popolnoma aezaano, Vozaik mi aajbrže ai hotel povedati aičesar aataačaejšega, ker bi aajia pogovor sopotaiki lahko slišali. Obrail sc je in pokazal v smeri po reki, Ozrl sem se v pokazaao smer. Po široki vodai gladiai so sc vzdigovali temai, visoki valovi, aad katerimi so krožili veliki beli vodai ptiči, podobai toaovšicam,* se aeaadoma potapljali v vodo ia hitro zopet * Rusko »čajka« (Larus, Mowe), poiskali višiao, aapolnjujoč ozračjc z divjim kričaajem. »U j e d e !« je pojasail, ko je dospel brod do brega ia bila odpeljaaa aaša trouprega aa cesto. »Ti meščaai so isto«, je aadaljeval, »aimajo aiti posestva, aiti hiše. Polje so baje imeli, pa tudi to so prodali. Sedaj se potepajo po cestah ia so aevarai.« »Ali ropajo?« »Da, ropajo, Eaemu potaiku vzamejo z voza kovčeg, drugemu ukradejo deaar in živež — to je ajihovo opravilo ... Ia če se jim slabo godi, uropajo tudi aam, vozaikom, zadajega koaja od voza, Saj smo tudi mi ljudje, zaspimo — pa so žc tu. Kostjuški je edea izmed aas vozaikov z bičem raail nos. Da, to je res ... Ta Kostja — je najstrašaejši človek. Sedaj nima aobeaega tovariša; enega je imel, pa je bil ubit,,,« »Tako?« »Da, zasačili so ga pri delu. Ni se mu posrečilo. Dobil je svojc plačilo.« Pripovedovalec se je smejal v brado, »Najprej so mu posekali prste, eaega za drugim, aato so ga žgali z žarečim železom, aasadili aa kol ia ga pustili, Ia po-giail je, pes!« »Ali si morebiti znaa z ajimi? Zakaj ;so ti poaudili žgaaja?« »Zaaai smo«, je rekel mrmraje, »tudi ijaz scm jim poaudil maogokrat žganja, kajti ti so vedao aevarai, Ia zapomni si: Kostjuška se gotovo ae vozi nocojšnjo noč brez namena,,, Zastonj ne upreže konj. -* Plen ima pred očmi, vrag! Tudi aeki trgovec je bil tam,« jc premišljujoč rekel, »ali je oa, katerega...? Toda ae, ta ai tak, Ia pri njih je tudi aeki aoviaec, ki ga še nisem videl do sedaj.« »Ki je ležal v vozu?« »Da, da,.. aajbrže je tudi oa eden ajihove vrste, Krasea dečko!« »Veš, gospod, ae vozi sc poaoči!« je rekel neaadoma ia se obrail k meai, »ali ae sledijo morebiti tebi, psi?« »Ali me pozaaš?« sem vprašal. »Kako«, je odkloaivši rekel. »Govorc, da se bode peljal tu skozi aeki kudiaovski uradaik iz mesta; meae ae zaaima.« Gotovo so me poznali. Z vlado sem bil zapletea v aeki proces za brate Kudiaov ia sem ga pred aekaj daevi ugodno dovršil. Moji klijeatje so bili v tej okolicj zelo znaai, da, v vsej zahodai Sibiriji in proces je zbudil veliko zaaimaaja. Ko sem dobil precešnjo vsoto deaarja, sem hitel v, N, N. Časa aisem imcl veliko, pošta v N< N. je šla zelo redko; zato sem vozil deaati s seboj. Vozil sem se daa ia aoč brez pre- staaka, čestokrat sem zavil tudi z glavae ceste, da bi pridobil več časa, vsled tcga mi o mojem potovaaju aastala govorica, ki je mogla zbuditi cele trume teh roparskih ptic, ai bila ravao tolažilaa, Pogledal sem okoli sebe. Vkljub temlsem zagledal pred seboj aa poti hitro tro« uprego, ia v majhai razdalji od nje — tr» govčev voz ,,,