MEŠKOVA SURKA
V Obiskih Izidorja Cankarja berem v sestavku o Ksaverju Mešku: »Meško je'v življenju tak kot v knjigi: mehak, obziren in vljuden. Zdi se, da mu je surka potreba in galantnost dolžnost.« Komentar v Kondorjevi izdaji Obiskov razlaga surko z besedami: »jopa, kočemajka, tu pač duhovski suknjič.«
Beseda surka ima svojo kulturnozgodovinsko in politično preteklost: zato si jo je vredno ogledati od več strani.
Pleteršnik je zapisal v svojem slovarju, da je to hrvatska beseda. Na začetku pojasnjuje surko s slovenskima izrazoma, ki ju ima gori navedeni Kondorjev komentar, za tem pa pravi ¦— in tega gornji komentar ni posnel — da je to neke vrste nacionalnega moškega suknjiča. In Meškovo surko je vsekakor treba razumeti v tem drugem pomenu: bil je to suknjič po hrvatski nacionalni nošnji, po hrvatskem nacionalnem kroju. Med letnico izida Pleteršnikovega slovarja in Cankarjevim obiskom pri Mariji na Zilji je minilo nekako deset let. Razlaga, ki jo daje Pleteršnik, izhaja torej neposredno iz časa, ko je bila beseda še živa in surka ni bilo pozabljeno oblačilo.
Akademijski slovar hrvatskega jezika pravi pod besedo surka in surina, da je to neke vrste suknja (torej ne suknjič), in dostavlja: prej obleka stare hrvatske gospode — to je fevdalcev — iz škrlata, pozneje tudi iz sukna, z vrvcami, podobno kakor madžarska atila. Češki akademijski slovar razlaga besedo, ki se je pri njih uporabljala za poimenovanje dela moške obleke — to je bil suknjič pri sokolskem kroju: suknja, ki se zapenja na vrvce, del stare hrvatske noše. Slovaški akademijski slovar do črke S še ni prišel, pač pa razlaga besedo atila, ki jo omenja zagrebški leksikon: kratka suknja z vrvcami, kakor so jo nosili ogrski huzarji in honvedi.
V svojem Razvoju slovenskega narodnega vprašanja navaja Kardelj iz knjige hrvatskega zgodovinarja Horvata (Najnovije doba hrvatske povjesti) odstavek, kjer v opisu ustoličenja bana Jelačiča 1848 nadvse jasno izstopa pomen besede surka. Odstavek se glasi: »Jelačić je jahal na belem konju, oblečen v blestečo narodno obleko, kakršne ni pred njim nosil še noben ban. Rdeč plašč, bela surka in modre hlače, na glavi pa rdeča čepica z ilirskim grbom! Okrog bana je jahalo njegovo spremstvo: sami velikaši, plemiči in vojaški dostojanstveniki.«
80 i
Predmet je torej jasen: surka je suknjič ali kratka suknja (morda: polsuknja), pri kateri se ne zapenjajo gumbi v gumbnico, ampak se obe poli suknje oziroma suknjiča spenjata tako, da se na gumbe natikajo zanke, spletene iz vrvce. Suknjič tega kroja je pri Mešku v prvi objavi Obiskov (DS 1911) jasno razločiti na njegovi fotografiji, kliše v Kondorjevi izdaji pa je zelo zabrisan. Surka je jasno vidna v Šlebingerjevem Albumu slovenskih književnikov na portretih Razlaga (16), Podmilšaka (29), Serneca (33), Zamika (34), Vošnjaka (34) in samega Meška (78).
Pisatelj mi je (maja 1961) v razgovoru dejal o surki; »Moja surka je ohranjala vrvce za zapenjanje in izvirni ovratnik, drugače je bila dolga in črna, kakor so navadne duhovske suknje. Surke so nekdaj nosili hrvatski ilirci kot znamenje svoje nacionalne in slovanske orientacije. Na Štajersko, ki je nekdaj imela veliko živahnejše stike s Hrvatsko, jo je zanesel Stanko Vraz. Surko so precej nosili v preteklem stoletju naši kulturni in politični delavci pa študentje. Pomenila je nekako slovansko nošo. Surko sem si dal narediti kot mlad kaplan, jeseni 1898, prej za to ni bilo denarja. Krojiti je surke znal neki krojač v Celovcu, ki jih je delal tudi za hrvatsko gospodo; ta je namreč hodila na Koroško letovat. Nositi tako nošo je tedaj pomenilo nekako nacionalno demonstrirati za slovansko idejo, proti nemški. Tako je na mojo surko gledal tudi moj celovški škof dr. Kahn. Ko sem nekoč bil pri njem v surki, mi je dal sporočiti po svojem kanoniku, mojem prijatelju, velikem Slovencu dr. Einspielerju: ,Meško v tej suknji ne sme več priti predme!'«
Surka, ki je prišla k nam s Hrvatskega, je bila skorajda nacionalni kroj naših mladoslovencev, vendar samo v zgodnji dobi. Portreti, ki jih ima Šlebingerjev album, dobro pričajo, kako so surko nosili že konservativni mladoslovenci, ko so se spogledovali z bleiweisovstvom, slogaštvom in hejslovanstvom. Mlajše pokolenje mladoslovencev se je temu kroju že odpovedalo, ker je postajala noša konservativcev.
Poglejmo, kako nastopa beseda v našem slovstvu!
Janez Trdina ima surko še v popolni časti. V Spominih (I, 186) pravi o mladini 1848: »Mnogo učencev je začelo nositi surke.« Ko v Razodetju, vključenem v Bajke In povesti o Gorjancih (ZD Vil, 263 sL), slika idealno podobo slovenske domovine čez tristo let, tudi ljudi v njej obleče v najčistejšo nacionalno nošo. Zato piše: »Mimo njega so hiteli mnogi po narodno oblečeni ljudje« (264). To narodno obleko zatem naravnost imenuje z našo besedo; »Moški in ženske so nosili dragocene surke« (267). Trdina je Razodetje pisal 1887 ali 1888.
A že pri Janku Kersniku ima surka drugačen pomen, drugačno barvo. Že leta 1873 beremo v Nedeljskih pismih (ZD V, 32): »Gospića moja, ako pogledate v vrste vseh teh kolena brusečih politikarjev v talarju, surki in fraku . . .« in nadaljuje s sodbo nad to staro gospodo, češ da »se čutijo vzvišene čez nas in kakor sive razvaline iz zatonulih časov nam trobijo minljivost In ničevost našega početja, medtem ko jih same razjeda črv zastarelosti.« Trdinov sodobnik, toda član mlajšega pokolenja, šteje surko že za znamenje zastarelosti in zaostalosti.
Nekako deset let po Trdinovem Razodetju je Ivan Cankar napisal in izdaj črtico Literarno izobraženi ljudje (Vinjete, 1899). Tu govori o svojih literarnih nasprotnikih »v surki in irhastih hlačah«, o ljudeh starega časa, ki ne morejo razumeti novih ljudi v slovenskem slovstvu. Lahko da je določno mislil na narodnjaka, slovanskega navdušenca in sokola Gangla in na kmetavzarskega Kodra, a ob njiju si je gotovo predstavljal obče tipe našega kulturnega, pa tudi političnega življenja, »zaprašene mrtvece, ki so se ravnokar izkopali iz stoletnih rdeče obrezanih in v podplate vezanih knjig« (ZS I, 236). Besedo surka je Cankar manj uporabljal kakor pisatelji in publicisti pred njim. Označevala mu je meščanskega, liberalnega politika s poudarkom na »jugoslovanskem« ali vseslovanskem programu. Sodobnejši je bil Cankarju za tak namen izraz cilinder in frak (prjm. »Kakšen bi bil šele program v fraku«!).
In tačas je Meško, Cankarjev sodobnik, nosil surko! Sklenimo krog z njim!
V primeri z razvojem v osrednji Sloveniji je politični razvoj na Štajerskem in posebno še na Koroškem zaostajal. V desetletjih od preloma stoletij do prve svetovne vojne, ko je Meško živel in delal na Koroškem, tam v glavnem še ni bilo strankarskega razločevanja. Koroški Slovenci so bili politično enotni, niso tako rekoč nič vedeli za liberalce, klerikalce in socialne demokrate — o tej »za narod pogubni strankarski razcepljenosti« so slišali od drugod. Domala edini slovenski izobraženci so bili tu duhovniki. V teh desetletjih so vnesli v javno življenje nekaj bojevitosti, nekaj nacionalne napadalnosti. Nekdanje mrtvilo so skušali premagati zlasti tisti, ki so prišli na Koroško s Štajerskega. Med njimi je bil tudi Meško, a njegov pobratim »Poljančev Cencek« Vinko
81
Poljanec se je sploh uvrstil med politično vodilne osebnosti na Slovenskem Koroškem. Idejo slovenske nacionalne sloge je podpirala ideja slovanske vzajemnosti, ki je vedno imela najglasnejše in najvnetejše zagovornike med ljudmi naših obrobnih pokrajin. Na Koroškem so tedaj misel slovanskega bratovstva krepko podpirali na Koroškem delujoči duhovniki Cehi, ki jih ni bilo malo. (Posebej je zaradi neposredne udeleženosti v slovenski literaturi vredno omeniti hotuljskega župnika Franca Stingla: Prežihu je razpiral poglede v izvenslovenski, slovanski svet in v DS prispeval množico informativnih zapiskov o novostih v češkem in slovaškem slovstvu.) Tudi Meško je za svoj narod in posebej za Koroško videl srečno prihodnost v narodni enotnosti in v širokem slovanskem zavetju. Surko, ki je drugod že pomenila zaostalost, nazadnjaštvo, sebično samo-zvanstvo in lažno hejslovanstvo, to surko je Meško nosil še s čisto mislijo idealnega slovenskega rodoljuba in slovanskega navdušenca.
' Sestavek je avtor napisal že za 1. štev. JiS, a zaradi pomanjkanja prostora ni prišel na vrsto. Medtem je Ksaver Meško umrl. Spomnili se ga bomo v prihodnji številki.
Viktor  Smolej