Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, tejefon 60824. Pošt. pred. (ca-la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovim T E D N I K LIST Posamezna številka 300 lir N N A N A R O C četrtletna lir 2.500 - polletna lir 5.000 - letna 10.060 — Za inozemstvo : letna naročnina lir 12.000 - Oglasi po dogovoru -Sped. in abb. post. I gr. 70% SETTIMANALE ŠT- 1287 TRST, ČETRTEK 4. SEPTEMBRA 1980 LET. XXX. BAZO VICA 1930-1980 V soboto, 6. t.m., bo poteklo natančno P°l stoletja, odkar so fašistične svinčenke v sivem in deževnem septembrskem jutru Pokosile na bazovski gmajni življenja šti-mladih slovenskih primorskih fantov: °idovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča. S om je bila izvršena smrtna obsodba, ki jo le bilo izreklo zloglasno »Posebno sodišče z da bi se medsebojno hvalili. Važnejše se 111' zdi opozoriti na nekatere pomunjkljivc-s^> ki jih bo treba v bodoče odpraviti. Po jjjegovem so ženske največji problem. Ta-*°le nadaljuje: »Rekrutiranje in uporaba (žensk) sta bi-zelo slabi. Razumem, da je bilo tujcev dosti preveč in jih je bilo težko nadzorovali- Zato nismo mogli biti dovolj natančni Pri izbiri deklet. Strožje bi bili morali razlikovati med navadnimi prostitutkami in pro-s^>tutkami-funkcionarkami. Razumem, da bilo časa malo, da je bila uvežbanost ne-2adostna in da z ženskami ni vedno lahko; 3 ne gre mi v glavo, zakaj so se nekatere funkcionarke prostituirale v svojo korist 111 na svoj račun, po drugi strani pa nekate-re navadne prostitutke, ne da bi jih kdo Prosil, skušale delovati kot funkcionarke v državnem interesu. Prve, od nas večinoma slabo plačane, so hotele zaslužiti kak dolar druge pa, z naše strani vedno zapostavile, so si hotele pridobiti kakšno zaslugo. *ndi to bi še mogel razumeti. Ne morem pa razurneti niti opravičiti površnosti nekaterih tovarišev, ki se niso pravočasno zavedli te hude zamenjave v nalogah. Tako je nastala v ravnanju neodpustlji-^a potrata. Zgodilo se je npr. da je marsikatera navadna prostitutka, ki bi bila mora-® zabavati kakega nepomembnega turista a‘i povprečnega atleta, končala brez haska v sobi važne osebnosti. Kakor da bi to ne Zadostovalo, so nam potem ta dekleta pripovedovala banalne malenkosti ali never Jetne, celo izmišljene stvari. Ena, ki je po potoma končala v sobi važnega funkciona rJa romunske »Securidad«, je povedala, da Cmerava vlada v Bukarešti poslati našim Plastem ostro noto zaradi nespoštljivega načina, s katerim je publika sprejela njiho Comaneci. Se dobro, da smo to dekle prugi dan aretirali. V trenutku ko tovariš eausescu popušča s svojim nasprotova bi take izmišljotine lahko povzročile ^Potrebne sitnosti. Kaj naj pa rečem, o nedopustnem, ne-s°cialnem, mestoma kriminalnem obnašajo določenih funkcionark? Zakaj so neka-,ei'e zapravile noč raje v družbi nepomem-italijanskih kapitalistov s polnimi li žicami ali — še slabše — z bedastimi in P°litično nepomembnimi črnskimi hrusti ^ftiesto, da bi lovila romunske, kubanske jugoslovanske agente tajnih služb, za-^niuflirane med športniki ali trenerji teh držav? Kakor tista Nadja Komenskaja ^erka neoporečnega čekista, vzgojena z > skrbnostjo v naših specializiranih šolah, ^ snio jo hranili z našim kruhom in vzdrže-j z našimi žulji? Kakor hitro smo jo za , in aretirali, je tovarišu, ki jo je izpra- šal, nesramno zabrusila v obraz: »Hotela sem videti, kako je ustvarjen nag zamorec.« - Vsekakor bomo morali temeliito prerešetati ženski sektor moskovske organizacije, kjer sta se v zadnjem času pregloboko razpasla korupcija in cinizem. Kaj naj pa rečem o pravih ilegalkah? Kaj naj rečem o stari nadlogi prostitutk v taksijih, ki se izognejo vsakemu nadzorstvu in vsaki spodobnosti? Upali smo, da se jih bomo rešili s tem, da jih pošljemo kakih sto v najbolj oddaljena taborišča za prevzgojo. A komaj so se olimpijski nastopi začeli in prišle prve ekipe in prvi turisti so se kot strupene gobe pojavile na glavnih ulicah, okrog hotelov in celo ob obzidju Kremlja! Ostuden madež, sramota na nedolžnem gobčku našega Miše! Brez dvoma smo na tem, sicer težavnem sektorju, ravnali zelo neodgovorno. S primernimi, po potrebi tudi trdimi metodami, po boljševiško, bi bili morali angažirati tudi dekleta v taksijih. Ali pa izruvati vse, ne samo tisto stotino, skupaj z mafjo taksistov, ki se redijo na njihov račun. Pa poglejmo še souvenirje, ki jih izdelujejo kaznjenci. Ali je mogoče, da nihče, pravim nihče, ni pravočasno opazil provo-katerskega napisa »Made in Gulag«, ki so ga tisti sovražniki naše družbe vrezali na zadnji strani medalj z zelo majhnimi, a še vedno čitljivimi črkami? In take medalje je skupina turistk iz Švice kupila v državnem podjetju GUM! Spet se je izkazalo za pravilno moje stališče, da smemo nekatera delikatna dela zaupati le navadnim jetnikom, ne pa političnim. O tej zadevi sem ponovno poslal noto višji intendanci GULAG z upanjem, da bodo tisti v birokratsko rutino zakopani tovariši končno razumeli bistveno razliko med navadnim in politi-rriim zločincem. Prvega je možno prevzgojiti, drugi je pa nepoboljšljiv. Z naše strani je bilo tudi nekaj primerov prevelike vneme ali neprevidnosti. Tistega bednega italijanskega homoseksualca in nesramnega eksibicionista, ki se je privezal sredi Rdečega trga, bi bili morali obravnavati z večjo zmernostjo. Cestna policija, ki prenaglo zgubi živce, je s pretepanjem pretiravala. Izostala je intervencija našega osebja, ki bi bilo moralo biti tiste dni povsod prisotno. Ze Stalin je moral svojčas poslušati nesmisle Andre Gide-ja o spolni svobodi. To ni bila resna zadeva, kot ni bila tista z našimi feministkami in je bilo zgrešeno, da smo jih izgnali prav med Olimpijskimi igrami. Take napake ne koristijo podobi Sovjetske zveze v svetu. Končno pri nas feminizem ni problem. Pri nas so ženske zaposlene tudi s tipično moškimi opravili: pometajo ceste, kurijo plavže, vozijo vlake, vzdržujejo železniške proge, plezajo po strehah in letajo v vsemirje. V zdravi družbi,kakor je naša, bodo protesti feministk uplahnili sami od sebe. Ta avtokritika je bila potrebna. Ponovil jo bom, z isto odkritosrčnostjo, pred odgovornim tovarišem iz Centralnega komiteja, ki je ves čas Olimpijskih iger sledil našemu delu. V ostalem smo lahko zelo zadovoljni in ponosni nad izvršenimi ogromnimi nalogami v teh sijajnih dnevih, ki bodo za vedno ostali zapisani v zlati knjigi atletike in svetovnega miru. Bratsko vas pozdravlja Petr Trofimovič Pautov.« Sodimo, da je komentar čisto odveč. Bodočnost velikih mest Te dni zaseda v Rimu Sklad Združenih narodov za demografska vprašanja. Sestanek je mednarodnega značaja in je pod okriljem italijanske vlade in rimskega mesta, prisotnih pa je veliko število (preko 60 jih je) predstavnikov mest z vsega sveta, od Moskve do New Yorka in od Pekinga do Hanoja, Ciudad Mexico in Caracasa. Mimo njih pa sodelujejo tudi razne vlade, ki skušajo primerjati medsebojna dognanja in ugotoviti, kako naj bi reševali vprašanja, ki se bodo v bodočnosti pojavila. Da bo teh vprašanj veliko ter da bodo res huda, je bilo jasno že iz prvih referatov. V prihodnjih dvajsetih letih, to je do leta 2000, se bo namreč večina svetovnega prebivalstva skoncentrirala v mestih. Po vsem planetu bodo zrasla obširna mestna področja, ki jih označujejo kot megalopo-le. Mehiško mesto bo štelo 32 milijonov prebivalcev, Tokio in San Paolo 26, New York 22, Kalkuta 20, Bombay, Peking, Šangaj, Seul in Rio de Janeiro pa 19. Več kot 60 mest bo štelo preko 5 milijonov prebivalcev. Med temi sta tudi italijanska prestolnica in pa Milan, ki bo imel 8 milijonov prebivalcev. Pojav vzbuja strah in zaskrbljenost in to še zlasti, če upoštevamo, da je ta težnja veliko izrazitejša predvsem v manj razvitih deželah, kjer se bodo pretežno razrasle ogromne megalopole. Posledice bodo še zlasti težke, ker bodo sprožile veliko po- vpraševanje po raznih družbenih in tehničnih uslugah, istočasno pa je moč predvidevati, da se bosta tako zaposlitvena kot tudi energetska kriza močno zaostrili. Ravnatelj izvršnega sveta Sklada Združenih narodov za demografska vprašanja, Filipinec Rafael Salas, ki je zasedanje odprl, je v svojem posegu poudaril, da lahko človeštvo omaga že pred samo razsežnostjo pojava, če ga ne bomo znali pravočasno oceniti in pripraviti primernih protiukrepov. V pričakovanju konkretnih predlogov, ki naj bi jih delegati iznesli na štiridnevnem zasedanju tja do četrtka, je govornik nakazal nekaj osnovnih smernic, ki v bistvu nimajo alternativ. Glavno je to, da bi morali razmestiti svetovno prebivalstvo predvsem po podeželskih središčih, zavzemati bi se morali za decentra-liziranje gospodarskega razvoja ter za stabilizacijo prebivalstva velikih mest. Ta namreč rastejo za 4 odstotke v nerazvitih državah ter za 1,7 odstotka v industrializiranih državah. Prav zaradi tega bo od 60-tih mest, ki bodo leta 2000 imela več kot 5 milijonov oseb, kar 45 na ozemlju Tretjega sveta, predvsem v Aziji. Podobna zaskrbljenost odseva tudi iz krajših pozdravnih nagovorov rimskega župana Petrosellija, ki je orisal zlasti demografsko stanje v italijanski prestolnici, in pa podtajnika pri notranjem ministr-(Dalje na 4. strani) Kako je bilo na letošnji Drngi Profesor France Vodnik je lani uvedel izraz »na Dragi«, misleč študijske dni »v Dragi«, glede na to, da se ne vršijo več v Dragi, ampak na Opčinah. Izraz »na Dragi«, v prenesenem pojmu, je zelo posrečen, zato se ga bomo držali tudi mi. Letošnja Draga se je začela v petek zvečer s predstavitvijo predavateljev v Peterlinovi dvorani v ulici Donizetti 3. Tako je bilo končno naznanjeno, da bodo letos predavali na Dragi tržaški škof Lovrenc Bellomi, urednik »Mladike« publicist Marij Maver in ljubljanski teološki profesor dr. Franc Perko. O imenih predavateljev pa se je bolj ali manj odkrito govorilo že prej, tako da dejansko ni imelo pomena prikrivati njihovih imen do zadnjega. Taka praksa je škodljiva sami Dragi, ker onemogoča propagando zanjo prav najbolj zainteresiranemu delu tiska in publicistike na sploh, t.j. demokratične in katoliške — praktično to pomeni, da ne more pravočasno naznaniti imen predavateljev noben slovenski list razen dnevnika »Primorski dnevnik«, ki izide tudi v soboto — in kar marsikoga odvrne od tega, da bi napravil daljše potovanje, da bi prišel na Drago, npr. ljudje iz Slovenije, iz drugih držav ali celo z drugih celin. Po drugi strani pa ne more preprečiti, kot je dokazala izkušnja, da se ne bi imena predavateljev vendarle izvedela, in tako vse skupaj izpade precej neresno. Ce bi imele kake oblasti resen namen preprečiti kakemu predavatelju udeležbo na Dragi, bi torej to vendarle lahko storile, po drugi strani pa je dosledno vnaprejšnje sumničenje, da bi mogle to storiti, lahko krivično in celo žaljivo ter lahko spravi tudi dotičnega predavatelja v zadrego pred njimi. Priporočamo organizatorjem, da to stvar malo globlje premislijo in se ozirajo tudi na stališče našega demokratičnega tiska, ki izpade smešen, ko do zadnjega ne more naznaniti, kaj bo na Dragi, lahko pa to vsaj en dan prej stori list, ki gotovo ni najbolj zainteresiran na uspehu tamkajšnjih posvetovanj in je lahko v najboljšem primeru do njih brezbrižen, čeprav je resnici na ljubo treba priznati, da je letos korektno poročal o njih. Skof Bellomi je imel v soboto popoldne na vrtu Marijanišča na Opčinah predavanje z naslovom »Vera in kultura za svobodnega človeka«. Govoril je italijansko, vendar je bilo besedilo predavanja že prej v slovenskem prevodu razdeljeno med poslušavce. Odražalo je globoko krščansko kulturo in humanizem sedanjega tržaškega škofa in je napravilo globok vtis na navzoče, kar se je izrazilo tudi v diskusiji, ki je »Ravnateljstvo Državnega trgovskega tehničnega zavoda »Z. Zois« v Trstu sporoča, da se vrši vpisovanje v I. razred oddelka za zunanjo trgovino v Gorici na Trgovskem strokovnem zavodu v ulici Vittorio Veneto, 74.« BODOČNOST VELIKIH MEST (Nadaljevanje s 3. strani) stvu Marina Corderja, ki je zastopal italijansko vlado. In takih resnih opozoril in ocen bo na rimskem zasedanju Sklada Združenih narodov za demografska vprašanja v prihodnjih dneh slišati nedvomno še in še. bila živahna. Tudi naslednji dan je bilo predavanje še večkrat omenjeno v diskusiji. V nedeljo zjutraj in še daleč v dopoldan je divjalo silovito neurje z gromom in treskom ter nalivi. Vendar je ravno proti deseti uri toliko ponehalo, da so se lahko zbrali številni ljudje k predavanju urednika Marija Maverja »Slovenstvo v svoji kulturno-politični informaciji danes«, ki je bilo seveda v dvorani. Maver je kritično pretresel takorekoč ves slovenski tisk in podal tako nekak zanimiv zemljevid kvalitete a-li bolje rečeno nekvalitete današnjega informiranja na kulturni in delno tudi politični ravni, čeprav te ni upošteval v enaki meri kot kulturno raven. Omejil se je samo na tisk. Njegova BAZOVICA 1930 V nedeljo, 7. septembra 1980, ob 17. uri pred spomenikom Enotna spominska slovesnost ob 50-letnici ustrelitve bazoviških junakov Zbor udeležencev v Bazovici ob 16. uri sodba o večini listov in revij je bila negativna, kar si morda zaslužijo, vendar pa je Maver govoril vse preveč o pojavih in posledicah, skoro nič pa o vzrokih. Mogoče bi bil dobro storil, če bi bil napravil prej malo anketo med uredniki, kaj jih ovira, da ne nudijo slovenskim bravcem tistega, kar si ti želijo Mogoče bi se izkazalo, da so sami veliko manj krivi, kot se je dalo razbrati iz Maverjevega predavanja. Diskusija po njem je bila živahna, vendar pa — najbrž iz o-menjenega razloga — niso posegli vanjo ravno navzoči uredniki in publicisti razen ene ali dveh izjem. Morda jim je tako ostra obsodba vzela veselje za diskusijo. Popoldne ob 16. uri je bilo na vrsti zadnje predavanje. Dr. Franc Perko, bogoslovni profesor in katoliški publicist iz Ljubljane, je predaval o temi »Slovenska Cerkev iz preteklosti v prihodnost«. Izkazal se je kot dober predavatelj, v vsakem trenutku je znal pritegovati vso pozornost poslušavcev in se nato izkazal tudi v odgovorih na posege diskutantov, ki jih je bilo dosti in kar zanimivih. Vendar je treba priznati, da je zapustilo Perkovo predavanje v mnogih — imel je veliko poslušavcev — nekam turoben vtis, čeprav je predavatelj zaključil svoja izvajanja v optimističnem ključu. Njegova Cerkev je bila bolj organizacija, ki išče kompromis s kompetencami svetne oblasti ali sistema, kot bi lahko rekli in si skuša zagotoviti upoštevano mesto v tem sistemu; veliko bolj je ideologija, ki ima pravico do avtonomije nasproti drugi ateistični ideologiji, kakor pa mistično versko obče- stvo, ki se ne da meriti s statistikami, tudi & se nekateri katoliški in ateistični statistiki trudijo, da bi jih sestavili in tako izmerili njegov obseg in pomen. Kljub predavateljevemu oph' mizmu je zato predavanje napravilo pesimist1' čen vtis in to je nekako podzavestno prišlo d° izraza tudi v debati. V njej ni nihče izrazil VTa' vega krščanskega zaupanja v prihodnost, vse je vrtelo okrog podrobnosti, npr. možnosti televizijskih in radijskih oddaj za Cerkev v Sloveniji, na katere je baje nekdo od odgovornih namignil, seveda če si jih sama organizirajo, 111 podobno. Organizacija je bila odlična in Draga se le tudi letos izkazala kot privlačna, naravnost °' čarljivo mikavna priložnost za srečanja Sloven-cev iz raznih krajev, držav in celo celin, pa tu' di ideoloških taborov. Z nastopom znanega trza-škega komunističnega publicista Stojana Spetič in še koga je prišel v diskusiji do izraza tudi idejni pluralizem, ki pa ni bil dovolj plodovit■ Nekoliko ji je nagajalo, kot rečeno, le vreme< vendar se je izkazalo, da je diskusija v dvorani celo primernejša kot na prostem. f j OBVESTILO Tržaški skavti in skavtinje se bodo v nedelj0, 7. t.m. udeležili enotne spominske svečanosti ob 50-letnici ustrelitve bazoviških junakov. Vodstvo sporoča, da je zbiranje za skavte in skavtinje, v krojih, ob 15.00 pred bazoviško cerkvijo. Naslednjo nedeljo, 14. septembra, pa se članice in člani zberejo ob 16.00 pred opensko cerkvijo, da se udeležijo 32. marijanskega shoda. MINISTER MARCORA O GOSPODARSKEM POLOŽAJU Kmetijski minister Marcora je izjavil’ da bo inflacija letos stala italijanske kme-tovalce 2.000 milijard lir. Zaradi tega j® treba zaustaviti inflacijo ali pa dati obsežne finančne podpore italijanskemu kmeti]' stvu za uravnovešenje tržišča. Marcora je dodal, da je na ta vpraša' nja opozoril že ob pristopu Italije k evropskemu denarnemu sistemu. Boriti se je treba proti inflaciji, ki je na primer v I*3' liji za 15 odstotkov večja kot v Zahodn1 Nemčiji. CENA MLEKA Cena mleka v proizvodnji bo narasl3 za 4 lire pri litru. Deželni odbornik za kmetijstvo Mizzau je o novi ceni razpraV' ljal s kmetovalci. Zakon 306 iz leta 19^ pooblašča deželno upravo za sprememb0 cene. Za to polletje je bila cena mleka d° ločena na 520 lir za liter. NOTRANJA ITALIJANSKA POLITIKA Voditelj neodvisne levice v senatu A11 derlini se je pridružil kritikam proti di, češ da deluje preveč na podlagi 0 lokov, ne pa zakonskih osnutkov. Na način je moč parlamenta zmanjšana. Za nji protiinflacijski odlok — spominja derlini — vsebuje kar 90 členov. Ravnatelj komunističnega lista scita, poslanec Barca je objavil za priho njo številko časopisa članek, v katere polemizira s socialističnim voditeljem xijem. Obtožuje ga, da nasprotuje sodel° vanju krščanske demokracije z vso leV*c°a Craxi hoče imeti po njegovih besedah z. sogovornika predvsem Bisaglio ter tis ^ del krščanske demokracije, ki ima ške ugovore proti komunistični strani ’ Seja občinskega sveta v Sovodniah V četrtek, 7. avgusta, se je sestal obeski svet v Sovodnjah in razpravljal v Bjavnem o nekaterih javnih delih v obči-ni' Sejo je vodil župan Vid Primožič, ki je na začetku seje spomnil žrtev poko-a v Bologni, zatem pa poročal o posegih Prejšnje in sedanje uprave, da bi čimprej resili stečajni postopek proti podjetju Ce-ki gradi telovadnico v Sovodnjah. Objekt je dalo sodišče zapečatiti, do sedaj pa JJ1 še bil začet postopek za nemoteno nadevanje del s strani občinske uprave. S ,em v zvezi je treba računati na precej olgo časovno obdobje, vendar občinski Svet računa, da bodo lahko Pokrili obdobje, že pred zimo telovadnico s pločevinasto streho 111 tako objekt zavarovali. V nadaljevanju s®Je je župan poročal o poteku del v šolski stavbi v Rupi, ki bi morala biti dokončana c° 15. septembra. V rupenskem otroškem Vrtcu pa se bodo dela verjetno nekoliko Zavlekla, ker so medtem vnesli manjšo va-^anto k prvotnemu načrtu. Prav tako bo-0 nekatera dela izvedli v osnovni šoli na rhu. Občinski svet je nadalje ratificiral ?,®kaj sklepov ožjega odbora in točno dolo-U meje tako imenovanega zgodovinskega Področja v Rubijah. Svetovalci so tudi izbili člane v občinsko volilno komisijo, ki j? sestavljajo Emil Tomšič, Jordan Ožbot, ^ara Fornazarič in Branko Cernic kot stalni člani, nadomestni člani pa so Rafko utkovič, Boža Pižent, Remo Devetak in jrernard Florenin; v gradbeni komisiji sta oniinik Juren in dr. Cvetko Kocjančič, v Pokrajinski komisiji za ljudska stanovanja POMEMBNA PRIDOBITEV ZA NAŠO SOLO . Pred kratkim je ministrstvo za šolstvo 2dalo dovoljenje za ustanovitev oddelka a_voda za zunanjo trgovino s slovenskim Ionim jezikom v Gorici, ki bo deloval kot ^ eni oddelek trgovskega zavoda »Ziga f°is« iz Trsta. Za našo narodno skupnost ® ustanovitev tega zavoda izrednega po-/!®na, saj se bodo naši dijaki po končani i srednji šoli odločali tudi za to smer, 1 je prav gotovo v našem mestu velike .'jžnosti. Po vsej verjetnosti bodo ta odde- ** namestili v stavbi trgovskega zavoda v?^n Cankar«, saj je tu precej razpoložlji- vi1 prostorov. Upajmo, da bo do začetka oiskega leta vse urejeno in da bodo 0 redno začeli s poukom. lah- pa bosta sovodenjsko občino zastopala Vladi Klemše in Oskar Pavletič. Ob zaključku seje so svetovalci obravnavali še nekatera vprašanja v zvezi z urejanjem cest in odtočnih kanalov, z asfaltiranjem nekaterih občinskih cest in čiščenjem pokopališč. IZSELJENIŠKI OTROCI Predsednik deželnega sveta Colli in deželni odbornik za izseljevanje Renzulli sta sprejela okrog 40 otrok furlanskih izseljencev v Franciji in Luksemburgu. Colli je v nagovoru poudaril, kako se deželna uprava trudi za pouk otrok izseljencev. Izseljeniški otroci bodo prisostvovali v Furlaniji - Julijski krajini raznim kulturnim prireditvam in v nedeljo se bodo vrnili v Francijo oziroma Luksemburg. USPEL POHOD »ODPRTE MEJE« Letošnji 1. pohod »Odprte meje«, oz. drugi pohod »Gor in dol po Krasu« je zabeležil izreden uspeh, saj se ga je udeležilo rekordno število ljubiteljev tega vedno bolj razširjenega športa. Prireditev je organiziralo v nedeljo, 24. avgusta, prosvetno društvo Vipava na Peči in je bila netekmovalnega značaja; poleg velikega števila (nad 600 ljudi) je pohod imel še to značilnost, da je proga bila speljana na italijanskem in jugoslovanskem ozemlju. Vsi udeleženci so dobili spominske kolajne, razdelili pa so tudi mnogo pokalov in trofej ter drugih nagrad, ki so jih prispevala slovenska podjetja. Odlikovala se je skupina iz Sovodenj, ki je po številu nastopajočih dosegla drugo mesto, medtem ko je prvo mesto osvojila skupina smučarskega kluba iz Ronk. Pohvaliti je treba organizatorje, da so tako lepo izvedli to prireditev in poskrbeli za prijetno srečanje med našimi ljudmi ob meji. Skrita simbolika Kraljevih slik Med številnimi turisti, ki zahajajo v Trento, so gotovo tudi mnogi taki, ki so kdaj obiskali obe cerkvi v tem prelepem gorskem svetu, rudarsko cerkev Device Marije Lavretanske v Trenti in župnijsko cerkev sv. Jožefa v Soči. Marsikdo je presenečen obstal, ko je videl, da ju je lepo poslikal Tone Kralj. To se je zgodilo v letih 1944 in 1945. Pred kratkim nam je prišel v roke vodnik po obeh cerkvah, ki ga je napisal in izdal Alojz Premrl, župnik v Soči, odkoder soupravlja tudi Trento. Besedilo vodnika je natisnjeno v slovenščini, italijanščini, nemščini, francoščini in angleščini, krasijo pa ga lepe barve in črno-bele fotografije. Naslov knjižice je »Cerkvi Trenta Soča. Freske Tone Kralj«. Avtor opisuje najprej cerkev Device Marije Lavretanske v Trenti, ki jo je leta 1690 sezidal grof Hermann Attems Heiligenkreuz. Iz tega časa sta v njej še ohranjena marmorni relief Oznanjenja in črni kip Marije Device iz Loreta. Leta 1717 so vlili iz trentarskega železa zvon, ki je vabil delavce v rudnik in fužino, ki je stala blizu cerkve. Zvon je hranjen v trentarskem muzeju. Leta 1945 je poslikal cerkev iz zaobljube Tone Kralj. Vsa poslikava je nastala v skladu s staro ljudsko cerkveno pesmijo »Lepa si, lepa si, roža Marija!«. Na steklo slikani Križev pot je Tone Kralj ustvaril med vojno leta 1941. Cerkev sv. Jožefa v Soči so sezidali leta 1718, šele leta 1823 pa jo je posvetil goriški nadškof Jožef Walland. Okrog leta 1893 je bila močno po- ^evsko tekmovanje »C. A. Seghizzi« Po dobro uspelem mednarodnem tek-?°vanju in nastopu folklornih skupin iz evilnih evropskih držav je ob koncu te-tedna na programu mednarodno tekmo-vatlje in posvet o zborovskem petju, ki se Gorici organizira že devetnajsto leto. Po-^et je letos posvečen zborovskemu petju dobi romantike, pevsko tekmovanje v pifoniji in folklori bo kot običajno v dvo-J111* UGG in se ga bo udeležilo predvido-g a 15 zborov, ki bodo zastopali Italijo, Ju-|°slavijo, Španijo, Romunijo, Poljsko in °*garijo; od jugoslovanskih zborov bodo prisotni Tone Tomšič iz Ljubljane, Srečko 'Kosovel iz Ajdovščine in Collegium musi-cum iz Beograda. Tekmovanje in posvet prireja goriški zbor »C. A. Seghizzi«, umetniško vodstvo sestavljajo Vito Levi, Pavle Merku, Italo Montiglio, Giuseppe Radole in Cecilia Seghizzi Campoletti. Komisija, ki bo ocenjevala nastopajoče, pa je tako sestavljena: Nino Antonellini, Nicola Con-ci, Andrea Giorgi, Albino Perosa, Jacques Grimbert, Samo Hubad, Stefan Klimo, Wil-ly Kreutzer, Eugeniusz Kus in Bernhard Meier. večana. Leta 1944 je Tone Kralj cerkev preuredil in poslikal. Umetnik je tudi tukaj, kot še drugod na Primorskem, v verske prizore skril simbole, ki pomenijo obsodbo vojnega nasilja. Poslikava v cerkvi je izdelana v barvah slovenske zastave, na podobi nadangela Mihaela vidimo volkuljo, ki pomeni fašistični Rim, orla — nacistični Berlin, sonce pa predstavlja japonski imperializem. Tudi na Križevem potu, ki je izdelan v reliefni tehniki, so Kristusovi sovražniki izenačeni z našimi narodnimi sovražniki. Tako npr. pri prizoru bičanja vidimo Hitlerja in Mussolinija, ki bičata Kristusa, obraz Pilata pa je podoben Ducejevemu obrazu. Zanimiva je tudi skupina naslikanih slovanskih svetnikov, med katere je Kralj že med vojno postavil tudi Slomška in Barago, dva Slovenca torej, ki še vedno čakata na beatifikacijo. Avtor vodnika je natančno obrazložil tudi ostale naslikane prizore. Knjižica bo gotovo razveselila vse tiste, ki obiskujejo to gorsko dolino in se vanjo pogosto vračajo. Na koncu še majhna pripomba: naslov knjižice govori o freskah Toneta Kralja, kar pa je nepravilno, ker Kralj v fresko tehniki sploh ni slikal. Uporabljal je oljnate barve, pomešane s čebeljim voskom, kar je točno zapisal tudi avtor pri opisu cerkve v Soči. Skoda tudi, da strani vodnika niso oštevilčene, kar nekoliko zmanjšuje preglednost, še posebej zaradi tega, ker si besedila v tujih jezikih kar sledijo eno za drugim brez izrazitejšega prehoda. Kljub tem pripombam pa je knjižica dragocen doprinos k poznavanju, vrednotenju in populariziranju kulturne dediščine v tem delu slovenske zemlje. M. —O— TEČAJ O PREVOZU Na tržaškem vseučilišču so dopoldne nadaljevali tečaj o prevozih v Evropski gospodarski skupnosti. Temeljni predavanji sta imela glavni ravnatelj državnih železnic iz Rima Mario Cici ter ravnatelj pariških železnic za o-sebje Descourtures. Popoldne so razpravljali o vprašanjih, ki so bila nakazana v predavanjih. IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Terorizem in Terorizem je star pojav, vendar je zadobil v našem času poseben značaj. Že od davnih časov so skušali ljudje, ki niso mogli upati, da bodo na miren način dosegli svoje politične ali kake dru-ge cilje, uporabljali strahovalne metode, med njimi atentate in politične umore. Toda še nikoli prej ni imel terorizem tako strašnih in množičnih oblik. Umore talcev in množične umore sploh so uvedli totalitarni režimi modernega časa. Jemanje talcev je bilo znano sicer že prej, vendar so šele moderni totalitarni režimi začeli z jemanjem in pokoli talcev kot z nečim normalnim in pravno dopuščenim. V nekdanjih časih so jemali talce npr. Rimljani, če so hoteli s tem prisiliti tak upor ni narod, da se je pomiril in se vdal v odvisnost od Rima. A le malokdaj se je zgodilo, da bi bili Rimljani talce pobili. Kvečjemu so jih napravili za sužnje. Isto je veljalo za Hune in Gote. S talci so navadno lepo ravnali in pogosto so ti prosto voljno ostali pri narodu, kjer so bili ujeti, in se poročili z njegovimi pripadniki. Beseda talci je imela tedaj drug pomen. Pomenila je jamstvo za izpolnitev kake pogodbe. Nemški nacisti so dali besedi drug pomen, namreč da so morali nedolžni ljudje jamčiti za politično obnašanje drugih, s katerimi navadno sploh niso imeli nobenih stikov in niso mogli vplivati nanje. Nacisti so jih množično streljali, če z aretacijo talcev niso dosegli svojega namena. Podobno pojmovanje je imel o talcih Stalin. Tudi on je napravil sorodnike in druge nedolžne ljudi za talce, ki so morali z življenjem jamčiti za obnašanja njegovih dozdevnih ali resničnih političnih nasprotnikov. Teror nad povsem nedolžnimi je pojav, ki ima svoj začetek v preteklem stoletju. Eden prvih, ki je zaslutil strahoto modernega terorizma, je bil pisatelj Dostojevski. Nastanek modernega terorizma je opisal v svojem znamenitem romanu »Besi«, ki je danes nadvse aktualno branje. Moderna nemška literatura se je doslej kljub propadu Hitlerjevega Rajha nekako izogibala temu vprašanju. Noben pomembnejši nemški pisatelj ni pisal o vprašanju talcev v Hitlerjevem času. Pač pa so o tem precej pisali povojni slovenski pisatelji. To je celo eden najbolj pogostih mo- tivov v povojni slovenski književnosti. Toda le malokateri pisatelj je to temo umetniško, psihološko in moralno obdelal. Skoro vsi so se zadovoljili z opisom dogajanja kot takega in ga pripisali samo krvoločnosti posameznih nacističnih funkcionarjev, ne pa psihologiji in filozofiji dobe, ki si je izmislila take nečlovečnosti. Tudi v italijanski književnosti najdemo za zdaj le malo znamenj, da bi se bili pisatelji zavedli resnosti strašnega pojava terorizma. Zanimajo jih sicer ideološka vprašanja, ne pa psihologija človeka, ki je zmožen hladnokrvno umoriti drugega človeka ali celo cel kup ljudi, kakor zdaj v Bologni in kakor se je zgodilo pred leti v Milanu na Piazzi Fontana in še marsikje, samo da bi dali duška svoji krvoločnosti in spravili druge ljudi v strah. Mogoče se pisatelji še niso zavedli vse resnosti tega problema, ali pa se jim studi piša*1 o taki nečloveški in hkrati bedasti krvoločnosti-Izrazi terorizma so različni, vendar jim je navdih isti: čista krvoločnost in naslada nad ubijanje®-K taki obliki terorizma, t.j. k jemanju talcev, spa' dajo tudi ugrabitve zaradi denarne odkupnine, saj mora ugrabljeni z življenjem jamčiti, da bo odkupnina izplačena, in še potem ne more biti gotov svojega življenja. Ni dvoma, da imajo vse oblike modernega terorizma neko skupno ideološko oziroma psiho® ško matico: to je ne le pohlep po oblasti in p° ^ narju, ampak tudi prezir do človeških vrednot ® zlasti tudi do vrednot človečanstva in krščaa stva. To so že plodovi miselnosti, ki misli, da la® ko shaja brez Boga in njegovih zapovedi »ne ub> jaj«, »ne kradi« in drugih. To so plodovi mise®0 sti, ki uči, da je dobro tisto, kar je koristno, a k° ristno seveda v sebičnem pomenu, saj za take krl minalce nima pomena ljubezen do bljižnjega ih s tem tudi ne sočutje, obzirnost ali dobrota. V s° ljudeh vidijo samo sredstvo, da dosežejo svoj la- stni cilj, to pa sta oblast in denar, da si lahko ne brzdano privoščijo vse užitke, katerih si poželiJ0, ali pa kratkomalo samo naslada nad ubijanjem ® uničenjem. Kako obvarovati in ohraniti folklorno narodno bogastvo? O malokateri stvari imajo ljudje tako nejasne predstave kot o folklori. Beseda folklora je škot-sko-angleškega izvora in pomeni dobesedno »nauk o ljudstvu« oziroma »nauk o narodu«, torej nekaj takega kot naša beseda »narodopisje«, čeprav ima danes beseda narodopisje pri Slovencih širši pomen. Pomeni namreč vse, kar spada k ljudski kulturi in njenemu preučevanju, medtem ko je zdaj mišljena pod besedo folklora samo narodna noša in razne slikovitosti ljudske šege. Navadno samo take, s katerimi nastopajo za kak turistični Spektakel, kot npr. na »ljubljanski ohceti«, ki pa je, kot znano, že izgubila slovenski značaj in je samo še turistična prireditev, kot npr. velesejem. Folklora in vse tisto, kar spada k ljudski kulturi kakega naroda, ostane živo, dokler dejansko spada k življenju. O pristni ljudski kulturi glede na življenjske navade in ljudsko nošo lahko govorimo le še pri redkih evropskih narodih ali njihovih delih, npr. pri Tirolcih, Baskih, Albancih, mohamedanskih Bosancih, Bavarcih, Slovakih, Ar- mencih, Izraelcih itd. A tudi tam folklora izgini3 z uvajanjem novih življenjskih oblik in šeg in 8 tovarniško konfekcijo, kar zadeva oblačila. Skor° povsod pa se trudijo, da bi kljub temu ohranil1 folkloro, vsaj v okviru takoimenovanih folklorni!1 skupin. Toda to seveda ni več prava folklor® namreč izraz pristne ljudske kulture, ampak ne kaj umetnega in celo izumetničnega in to tembolJ> čimbolj je to prepuščeno diletantizmu in turizm0 in čim manj imajo pri tem besedo strokovnjak1 za narodopisje. Vodje folklornih skupin v medse bojnem konkuriranju poljubno pačijo in kvariJ0 noše in folklorne šege, kot npr. slovite koran® z Dravskega oziroma Ptujskega polja. Danes n®0 niti od daleč več podobni nekdanjim resnični® ljudskim korantom, ampak že bolj afriškim n® skam, kot jih spoznavajo in imitirajo vodite® folklornih skupin preko ilustriranega časopisi3 Celo ime so jim popačili. Medtem ko so bilo ® pustne maske znane svoj čas v svoji domovini sa (Dalje na 7. strani) Karikatura nekega oooo ocoooooo Hacoooooc ) I. s. CICIOO Takšno je bilo slovensko »odpiranje svetu«, ki samo po sebi še ne more pomeniti nekaj slabega, če ne bi šlo za umetno ustvarjanje psihoze, ki porazno deluje na miselnost slovenskih ljudi. Psihoza, preračunana na človekove instinkte; človek si želi, da bi postal imenitnejši in pomembnejši, da bi imel ugled v družbi. Instinkti, ki so sicer naravni, a lahko spremenijo človeka v karikaturo, če se prepusti zgolj posnemanju, snobovstvu in naivnosti. In zdi se, da se je ravno to zgodilo. Pri tem so svojo odločilno vlogo opravila tudi množična občila. Radio, tisk in danes televizija so že v vsaki hiši in nimajo sploh ni kakih ventilov več. Tuje senzacije, banalnosti, popevkarstvo prevladajo nad domačo stvarnostjo, prepisane navadno iz tujih revij, ter ustvarjajo pri prihajajočem mlajšem rodu »mednarodni« okus. Takšno večletno psihološko nasilje preko javnih občil pripelje postopno do odtujenosti domačemu okolju, domačemu svetu ter njegovim izročilom. Mnogi se naravnost prisilijo, da govorijo in se zanimajo za najnovejše popevke, melodije, senzacije, ki jih prinaša svetovni tisk, za njim pa matični, začenši od Beatlesov dalje... Podobno kot se mladostnik muči s cigareto, da se je navadi in mu postane všeč, tako se večji del slovenske javnosti muči z »mednarodnim« in dozdevno naprednim. Avseniki in njih polke prihajajo iz mode. Vrsta »mednarodno« razgledanih piscev (T. Kermavner, Kramber- ger, Pirjavec in še kdo) poskuša tej »novi s-tvah10 sti« nadeti ideološko, kulturno ali neke vrste es®1 sko utemeljitev. Dozdevna ničnost slovenskega sVe ta naj bi se ne mogla meriti z Evropo ali sveto®' Zato bi bilo najbolje, če bi slovenski narod ukini®' Da bi prav dojeli takšno psihotično stanje v movini matici, tisti domovini, ki bi morala pravZ3 prav izžarevati na vse njene dele smisel in vero slovenstvo, bi se bilo treba povrniti kakih sto 'e nazaj, v sredino oz. v drugo polovico prejšnje? stoletja. Morali bi iskati korenino takšnega pojav3, ki ni mogel nastati kar čez noč. V prejšnjem stoletju se po zatonu fevdalnega re da uveljavi v Evropi nacionalno oz. nacionalist'311, gledanje na narod. Narod je od tedaj jezikovna, ir>e ^ tem ko je bil do tedaj zgodovinska skupnost. Nar° torej ni več zgodovinska tradicija skupnosti na ne kem ozemlju, temveč skupnost ljudi enega leZ' g Meščanski oz. kapitalistični razred uveljavi n . ideologijo velikega državnega naroda, kateremu n bi se umaknili drugi, majhni -in »nezgodovinski”' Kako obvarovati in ohraniti (Nadaljevanje s 6. strani) 1110 Pod imenom »koranti«, so jim zdaj dali ime ‘kurenti«, po znani Cankarjevi povesti ali prav-Jicah, ki so bile doma na Kranjskem.. Enako je Stveda tudi z drugimi šegami in ljudskimi plesi. Vendar pa ni rečeno, da je s tem pristna fol-0ra že obsojena na smrt. Izgine lahko samo pri em narodu, ki nima narodne zavesti, ni pono-Setl na svojo staro ljudsko kulturo in samo posne- ma Vse tuje. Toda ponosni in resnično kulturni narodi se na določeni stopnji svojega kulturnega °2orevanja spet zavejo vrednosti svoje kulturne Edicije in jo začno spet spoštovati ter se ravnati nJej. Nič več jim ni samo turističen Spektakel, ^Pak izraz resnične kulture in narodne zavesti, klora spet postane del njihovega življenja, ne toliko vsakdanjega, kot nekdaj, ampak praženega, ob prazničnih priložnostih, ob narodnih cerkvenih praznikih. Tako je danes folklora spet spoštovana in upoštevana ravno pri najbolj “Mikanih evropskih narodih, pri Švedih, Norve-an'h, Dancih, Fincih, Holandcih, Flamcih, Avscih, delno tudi pri Nemcih in Francozih. To Je v v največji meri povezano z gojenjem in spo- sto- in 'Vanjem kulture sploh, posebno še lastne na-r®<3ne kulturne tradicije, z razvojem narodopisja Rodovine in z dviganjem splošne ravni omike. * tem Stadiju zadobi folklora nov smisel in po-ni več znak primitivnosti, kot npr. pri Aličih ali muslimanskih Bosancih, pa tudi ni več PrePUščena turističnim organizatorjem in gostil-j^arjem, ki bi z njo radi privabili turiste v svoj tai> kot se dogaja zdaj to npr. v Ljubljani ali 1)9 ptuju s kmečko svatbo in koranti, ampak po-Slane spet pristen izraz žive narodne kulture in Vnosne narodne zavesti. Beno Zupančič (nadaljevanje z 2. strani) f^ateljev utrpela veliko izgubo. V manj Q* enem letu so umrli kar trije pomembni ^jiževniki Ciril Kosmač, Leopold Suha-^°lčan in Beno Zupančič, slednja v letih belosti, ko bi lahko zakoračila še korak na-^rej v odkrivanju novih svetov ali vsaj no-Pogledov na stari svet. Umor tiskarja Concine V Rimu potekajo intenzivne policijske preiskave po fašističnem zločinu, katerega žrtev jt bil — po pomoti — tiskar lista II Messaggero Michele Concina. Policija je izvedla približno 50 hišnih preiskav med skrajnimi desničarji. Odgovornost za zločin si je prilastila neofašistična skupina NAR. Zdi se, da so bili morilci štirje in ne samo dva, kot so prvotno mislili. Dva sta bila v zasedi stoje in dva na vespi, za primer, da bi tiskar ubral različne pot do zapustitvi sedeža časopisa. Umor je sovpadal s 30-dne-vnico pokola na železniški postaji v Bologni. Morilci so tiskarja zamenjali s časnikarjem Michelom Concimo ter so ga zasledovali — kot kažejo izsledki preiskave več dni. UMRL BORA MIRKOVIČ V Beogradu je umrl za srčno kapjo predsednik Združenja srbskih časnikarjev Bora Mirkovič. Bil je star 43 let. Sodeloval je pri pobudah za številne sestanke med tržaškimi in srbskimi časnikarji. KITAJSKA Predsednik kitajske komunistične stranke Hua Guo feng je sprejel japonskega zunanjega ministra Masayoshi Ita. Sporočil mu je željo naj bi Kitajsko obiskal novi japonski ministrski predsednik Suzuki Ženko. Istočasno je dal razumeti, da bo sam odstopil kot ministrski predsednik ter ga bo nasledil podpredsednik vlade Zhao Ziyang. Ta je na sedanjem mestu komaj od aprila. Skupaj s Hua Guo Fengom bo odstopilo torej pet podpredsednikov vlade. Omenjene spremembe politični komentatorji označujejo kot nadaljevanje premikov v vodstvu kitajske komunistične stranke. PROIZVODNJA PETROLEJA Svetovna proizvodnja petroleja bo zadoščala samo še za tri leta in po letu 1983 utegne nastopiti huda energetska kriza. To j izjavil na znanstvenem zasedanju V Londonu ravnatelj Mednarodne agencije za e-nergijo Lantske. EGIPT IN IZRAEL Egipt in Izrael bosta v prihodnjih tednih obnovila pogajanja o avtonomiji Palestincev v Cisjordaniji in Gazi. Pred koncem leta pa naj bi prišlo do novega vrhunskega sestanka o Bljižnjem vzhodu, na katerem naj bi sodelovali predstavniki Združenih držav, Izraela in Egipta. To izjavo je dal sam predsednik Carter po informacijah, katero mu je dal njegov zastopnik Linowitz na podlagi pogovorov, katere je imel v Kairu in Izraelu. Podrobni datumi novih novih pogajanj pa še niso znani. Egipt in Izrael pa se obvezujeta, da bosta spoštovala duha sporazumov v Camp Davidu. S TRŽAŠKEGA BAZOVICA 1930 - 1980 Sl nadaljevanje s 1. strani »Konzul Diamanti je stopil na sredo četverokotnika in z močnim glasom prebral celotno besedilo smrtne obsodbe. Bidovec je prvi sedel na stolico, za njim ostali trije. Ob 5.43 je poveljnik čete za usmrtitev dvignil roko in jo naglo spustil in tisti hip so počile puške in obsojenci so bliskoma padli. Trupla so takoj zaprli v rakve in jih prenesli na pokopališče.« Tako se torej dobesedno glasi poročilo takratne uradne agencije Stefani o epilogu procesa pred fašističnim sodiščem. Proces je bil eden pomembnih mejnikov v boju primorskih Slovencev proti fašističnemu režimu, ki jih je bil zapisal narodni smrti. NASA PRISRČNA VOŠČILA V nedeljo sta se poročila na Kraški ohceti prof. Peter Suhadolc in Tanja Miletič. Vso srečo v zakonu jima želijo družinski prijatelji Voščilu se pridružuje Novi list. Novoporočencema prof. Mihi in Iris Beličič želijo veliko, veliko sreče na skupni življenjski poti prijatelji in znanci. Isto jima želi Novi list. van ne so razglašeni. Ti majhni in menda nepotre-narodi napravijo prostor »velikim«. takšnem kritičnem prelomu narodnih pojmo- Se slovenstvo znajde skorajda brez vsega. Brez u'stva, brez pomembnih kulturnih ter izobraževal J Ustanov, kot je npr. univerza, brez uradnega ženskega jezika v upravi, brez izčiščenih narod-s°stnih idej; znajde se, skratka, brez vsega najo-°vnejšega nasproti divji propagandi sosedov, ki * hočejo narodnostno zrušiti in si prisvojiti njego- 0 °zernlje. ^ namere ustvarijo najprej močan odpor sio- nskih piscev, pesnikov in pisateljev, ki začnejo Udarjati slovensko književnost, skoraj bi rekli, iz ljC' lr> to brez upanja, da bi lahko kljubovali nacionalnemu gospodarskemu in propagandnemu priti-l^u sosedov, v prvi vrsti velikonemškemu naciona-j ki že utrjuje svoje postojanke na obalah Ja-^aria- (Zadnji zapozneli poskus te nacionalistične 6mške blodnje je bil »Adriatisches Kustenland« zadnjo vojno.) Toda, če so književniki na kulturnem področju uspeli ustvariti Slovencem pomembno književnost kot protiutež nacionalističnemu nemškemu pritisku, pa niso znali in tudi ne zmogli zaustaviti vseh vplivov nacionalistične propagande sosedov na drugih področjih narodnega In družbenega življenja, zlasti še na tam, kjer se je ta nacionalistična protislovenska težnja vsidrala v nekatere panoge znanosti in si nadela videz akademske resnosti in znanstvene resnice. Kdo bi si upal podvomiti v avtoriteto razglašenih dognanj na avstronemških univerzah? Na teh nuiverzah so izhajali seveda iz nacionalističnega buržoaznega modela velikega naroda-države, kar je bilo popolnoma neustrezno za ovrednotenje jezika, izročil in predzgodovinskih socialnih korenin narodov kmečke kulture, kakršen je tudi slovenski. Torej za ovrednotenje tiste častitljive zgodovinskosti oz. prezgodovinskosti, kot jo očituje naš narod. Nastalo se je paradoksalno vzdušje, ko na novo zliti veliki narodi, ki so se komaj združili, očitajo »nezgodovinskost« resnično zgodovinskim naro- dom. Slovensko izobraženstvo je ob tem soočenju odpovedalo, oz. sploh ni bilo nanj ustrezno pripravljeno. Preveč se je zaneslo na nemško znanstvenost. Pa tudi na ravni takratnih socialnih raziskav še ni moglo izdelati ustreznih protiargumentov. Vprašanje pa je, ali bi takšne protiargumente v danih razmerah sploh moglo uveljaviti nasproti razlagam, ki so prihajale z nemških, avstronemških ter tudi italijanskih univerz, nastopale z vso znanstveno avtoriteto in imele za sabo podporo in kritje avstrijskega državnega aparata. Torej, ali bi bilo takrat sploh mogoče uveljaviti drugačna (režiranja? Da bi lahko nasproti nemškemu psihološkemu in propagandnemu pritisku ustvarilo primerno obrambo, je slovensko izobraženstvo tedaj seglo po panslovanski ideologiji, ki jo je začela štrli carska Rusija. V okviru panslovanstva smo se lahko tudi Slovenci začutili kot »velik« narod (od Trsta do Vladivostoka!). (Dalje) KNUT HAMSUN POTEPUHI oooo Poslovenil Oton Župančič oaooaooo 107 OOOO »Tako je namreč to, kakor sem ti že en. krat prej povedal, kajti tako bi človeka izključili. Vem o nekem človeku, ki se mu je to pripetilo, in je bi'l izključen z vseh ladij in iz vseh luk, in nobeden ni maral z njim jadrati.« »Mene ni treba svariti,« je rekel Ede-vart. » V čoln!« je zaklical odpravnik. . . Brata sta odveslala domov. Govorila sta o Avgustu, ki sta ga spremila do ladje, in Joakim je rekel: »Pa je le nekaj čudnega — če ni navsezadnje kak izslanik —?« »Kako to?« Ne, tega Joakim ni mogel razložiti, ampak neke vrste izslanik. Naj je bilo kakorkoli že, življenje in vrvenje v zalivu v poslednjih dvanajstih letih je oplodil Avgust, dobro in zlo, razvoj, razuzdanosti in negotovost — vse je izhajalo od njega. Od tistega dne, ko je ta mornar, ki je objadral svet, vzniknil iz globine in teme, se je nalezla njegovega duha vsaka duša v zalivu in okolici, postal je studenec. Ustanovil je dosti dobrega, je rekel Edevart, in Joakim, ki je bil mlad marljiv dečko in je bil naročen na časopis in take reči, je bil istega mnenja. Ali pa le ni bil nekako orodje —? Veslala sta krepko in vztrajno, čoln je bil pošteno naložen, kajti peljala sta od postajališča nekaj blaga za štacuno, a vreme je bilo prijazno. Ko sta tako veslala, Edevart na zadnji klopi, ga je videl Joakim samo od zadaj in se je zato svobodneje razgovoril, nego da je gledal brata iz obraza v obraz. Edevart se je malo čudil toliki zgovornosti, bilo je tudi nekaj nenavadnega v Joakimovem tonu, nekaj bolj bratovskega, ali nemara ne bratovskega, temveč milega. »Bil je tak, da nas je res izpremenil,« je rekel Joakim nejasno. »Da, da nas je potegnil kvišku, pa tudi navzdol. Ne vem, ali sodiš tudi ti tako?« »Da, to je že mogoče,« je odgovoril E-devart. »Kakor, recimo, kar se mene tiče, jaz bi že prebil tudi brez konja.« »Ne,« je odgovoril Edevart, »ne bi prebil, ne.« »Ali res misliš, da ne?« Veslala sta in misli‘la, veslala in mislila. »Na novem selišču jima je le čudovito pomagal,« je rekel Edevart. »Prav res da!« je vzkliknil Joakim. »Ali nekaj čudnega je le, miru in pokoja nismo imeli. Bil je tujec pri nas in je prinašal tuje reči v naše življenje. Zdaj so začeli gori v severni srenji rediti teleta, jih nekaj časa pitati in nato prodajati za zakol v notranji srenji. To jim vrže denarja.« »Pa je to kaj tako hudega?« »Mogoče ni,« je menil na to Joakim. »Pa je tega Avgust kriv?« »Menim, da že on, na ta ali oni način. Tukaj je bil prej mir, oče je bil reven, pa to nič delo, tiho je prenašal in ni tožil, prav tako mati. Ali še pomniš, kadar sva ji kaj podarila, ni vedela, kaj 'bi s tistim začela. In ali še pomniš, kadar sva ji prinesla samo vedro vode v kuhinjo, je že rekla, da jo razvajava. In to mati, ki je vrhu vsega še bolehala.« Edevart je pomnil. »Nekaj zlobnega in nemarnega je s temi teleti,« pravi Joakim: »rediti jih in se z njimi sprijazniti in jih potlej ponujati gosposkim ljudem za jed! Kako je bilo to -prej? Da, gojili smo svojo živino in jo imeli radi, in ni se zgodilo, da bi bili kravo prodali in ne vedeli, da ji bo na novem mestu tudi dobro, bilo je le bolj tako, kakor da smo dali otroka od hiše. Ampak danes nismo več taki, spremenili smo se.« Edevart ne pojmi, kaj je malemu bratu Joakimu, vendar odgovori: »Da, spremenili smo se.« Po dolgem premoru reče Joakim: »Bil je brez očeta in matere in brez doma, ko se je vrnil k nam, je bil tujec.« Edevartu se zasvita, da mali brat s svojim besedovanjem nekam meri, in ta slutnja se mu docela zjasni, ko Joakim iznenada vpraša: »Kaj misliš, Edevart, če midva, ti in jaz, ne bi bila imela staršev in doma? Tedaj tudi nama ne bi bilo bolje kot Avgustu!« In čedalje bolj mereč na Edevarta nadaljuje: »Mislim, da nikomur dobro ne de, če se odtrga od doma in se potepa, tam moramo ostati, kamor tičemo.« Edevart se ne smeje, to se mu zdi resno, premišlja o tem in nato reče: ‘»Stvar je pač taka, ali ne bi morali vsega poskusiti, da bi videli, kam najbolj tičemo.« Joakim: »Mar naj ne tičemo tja, kamof smo postavljeni? Saj sicer ne bi bili tja P°' stavljeni. Kako je bilo, postavim, z Avgu' stom: najprej je bil nekje v reji, veš, pa ^ niso mogli več pri sebi obdržati, in priš® je drugam, kjer je dobi'1 več jesti in tudi boljšo obleko. Ko pa so minili trije tedni, jo je popihal in se vrnil na prvo mesto. Sa^ si slišal, kako je to pravil. In ali pomms' rekel je, da ni bil nikoli pozneje v življenj tako silno žalosten, kot takrat, ko je mora zopet oditi s prvega siromašnega mesta " Edevart je pomnil. Joakim: »Poskusiti, kam najbolj tičem0 — da, on je imel priliko, to poskusiti! Mar tičemo najbolj tja, kjer dobimo več jest'-boljših oblek in več denarja? Potemtakstf ne bi bila smela biti naš oče in naša man10 svoj živ dan zadovoljna in hvaležna tukaj v zalivu, potemtakem ne bi bila dosti sreC' nejša kot nemara Avgust in — da in drugi; ki se potepajo in niso odnikoder doma, ka) sodiš o tem?« (dalje) 8 e U. Znaš, de mi je prou žou, ke smo jemeli počitence glih avgusta. Pej zakej? Sej glih avgusta so ta glavne počitence. Ja, ma avgusta pade gud od Franca Jožefa. Ma Mihec, ne stoj mi zmeram mešat ti-stga Franca Jožefa! Nehaj enkrat! Taku praveš ti. Ma ne znaš, de so ga u ani vasi zraven Krmina proslavljali prou na veliko. Je bla maša, je biu zbor, je bla banda jn pole razstava. Jn pole popoudne so bli kioski, klobase jn dobra domača kapljica. Jn strašno dosti ledi. Velika reč. Ma ja, ja: stara reč, de Furlani ne morejo p°zabet cesarja Franca Jožefa. Pra-vejo, de so bli zmiram narvečji austri-jakanti. Kepej ku so bli. Znaš, so bli blizi konfi-na jn so lahko vidli, kaku je na unem kraji jn so si misleli: držmo mi našga Franca Jožefa. Jn ni biu miga slab cesar. Samo na zadne ga je polomu, ke je začnu vojsko. Ma prej so bli vsi forte kontenti. Jn tudi Marija Terezija je fejst cesarica jn je dosti nardila za Trst-Vidi ke se še zdej kliče Terezjanski ds pej ni blo štrajka! — Kej bo za Poljake štrajk, ke so taku P božni! — Ja tisto je pej res. Tudi za Afganistan^ ni treba štrajka, zatu ke uani jemaJg drugo vero. Uani jemajo Alaha jn S nas ne tiče. — Taku je.