Slovenska Država
Letnik II.
Štev. 4	CHICAGO, ILL., 20. APRILA, 1951
Slovenci pred anglo-ameriško javnostjo
"Govori, da te vidim," pravijo Ameri-kanci. Ker smo dosedaj živeli vedno pod peto drugih in nismo mogli nikdar govoriti samostojno, kot samostojen narod, so nas po svoje predstavljali drugi. Vedno seveda so govorili o nas o nečem brezpomembnem in nič važnem, o nekem koščku zemlje, za katerega ni vredno razpravljati. Ko so barantali za nas, smo morali mi doma molčati, češ, da to zahtevajo višji interesi. Priznati pa je treba, da so slovenski časopisi po Ameriki trdno držali slovensko linijo braneč slovenske pravice. Doma smo morali molčati, ko so trgali od našega živega narodnega telesa Koroško in Primorsko, toda tukajšnji list Edinost je odločno protestiral in tudi pozneje drugi proti vsa-kajšnji diktaturi. Ko so doma žandarji trgali slovenske zastave, so ameriški Slovenci s toliko večjim ponosom pripenjali nase slovensko trobojnico.
Če pogledamo v anglo-ameriške enciklopedije, kaj vedo povedati o Slovencih, naletimo na dokaj žalostno predstavo o nas. Neinformirani tujci so pisali o nas in nas predstavljali svetu po tujih večkrat nam sovražnem in tedencijoznem slovstvu. Slo-venians ali Slovenes predstavljajo kot neko slovansko pleme, ki prebiva v provin-cijah Styria, Carniola, Carinthia, Istria in celo Hungarya; še Seton Watson (v 12. izdaji britanske enciklopedije) Slovence le mimogrede omenja, ne da bi govoril o njemu kot samostojnom narodu. Stare stvari se vlečejo o Slovencih iz knjige v knjigo, ne da bi kdo popravil ali zboljšal. V The Američana (iz 1. 1920) nas profesor Leo Wiener, očitno Nemec, meša s Slovaki in trdi: "Nearly ali of them are protestants". Od naših slovarjev pozna le Janežičev, ki ga priporoča svojim študentom. Če bi se take stvari pisale o drugih, kako hitro bi zahtevali popravo, medtem ko mi potrpežljivo prenašamo, češ, naj pišejo o nas kar hočejo. Sorazmerno še najbolji opis o ameriških Slovencih podaja The Catholic En-cyclopedia od profesorja A. Shipman-a v New Yorku. Edini Slovenec, ki je pri tej enciklopediji sodeloval je Rev. C. Zupan s člankom o škofu Slomšku. Tujec Chr. Ver-wyst je v istem delu napisal članak o slovenskem misijonarju Baragi in ga predstavlja kot Avstrijca iz Vojvodine Kranjske. Ko bo prišlo do Baragove kanonizaci-je, bomo najbrže Slovenci spet kje odza-daj stali. Kako krvavo bi potrebovali v angleščini spisano knjigo, kaj je Slovenija po svojih sinovih prispevala k ameriški civilizaciji in kulturi. Slovenci se ponašamo s svojo narodno kulturo, toda prodati tega-ne znamo v svoji skromnosti in ponižnosti. Dvajsetletno delo slovenske univerze, dela Akademije znanosti in umetnosti in toliko drugih ustanov je gotovo visoko dvignilo kulturno ravan slovenskega naroda, toda nismo znali tega izrabiti in dvigniti pred
oči drugih. Eno drži, ne znamo se predstaviti tujemu svetu. Sebe podcenjujemo, druge precenjujemo. Gotovo je bila velika napaka neznanje angleščine in ker Beograd nikoli ni imel nobenega denarja za slovenske štipendiste po inozemskih univerzah. Pa tudi slovenskih knjig nismo pošiljali ven, čeprav vsi drugi narodi to delajo. Po knjižnicah moraš dolgo stikati, da kaj slovenskega najdeš. Čudil sem se, ko sem v neki čikaški knjižnici našel Zgodovino slovenskega naroda. Kako žalosten je pogled v svetovno znani Vatikanski knjižnici, kjer ima vsak narod svoj oddelek za svoje knjižne proizvode, toda jugoslovanski oddelek je skoraj prazen in od slovenskih knjig samo Kosovo Gradivo. Vsak dobi vtis o naši nekulturi in o takem narodu ni vredno razpravljati. Najbrž isti položaj bo v kongresni knjižnici v Washingtonu. Naše slovensko slovstvo je tako revno zastopano v prevodih. Adamič je prevedel Hlapca Jerneja in nekaj-prevodov je po slovenskih časopisih. V zadnjih letih je bilo tudi tako malo izdanega v našo propagando. Če poveš Amerikancu da si Slovenec, te bo zamenjal s Slovakom in če mu opišeš kje leži naša zemlja, tudi ne bo imel nobenega pojma. Kot zakleta kraljična si Slovenija, nihče ne ve, kje si zaprta. Kako prav bi prišel sedaj lep priročnik fotografij in slik slovenskih krasot in znamenitosti. Poznam samo knjigo Miss Copeland, (učiteljice angleškega jezika na ljubljanski u-niverzi) Beautiful Mountains in še ta pod napačnim podnaslovom: The Jugoslav Alps. V tendenčno pisani Harrisonovi knjigi The soul of Jugoslavia (London 1941.) je od 288 strani posvečeno Slovencem, samo 6 strani. Pravi, da nikoli nismo imeli Slovenci "a separate existence as a na-tion" in da smo polovico svojega prebivalstva po prvi svetovni vojni morali prepustiti Italiji in Avstriji. Pove tudi, da je slovenski admiral izročil avstrijsko vojno brodovje v Poli zaveznikom. Lepo opisuje naravne lepote Slovenije, toda na koncu nas osmeši z zgodbo, kako se je nekdo od nas ob smrtni uri spovedal največjega greha, ko pravi: Bil sem Slovenec!
V zadnjem času je gotovo Slovence Angležem bolje predstavil A. Kuhar s svojo knjigo o jaokristjanjenju Slovencev.
Kako nas je Jugoslavija mizerno predstavljala po raznih inozemskih razstavah je pa tako znano.
Če hočemo, da pride podoba slovenskega naroda, dosedaj tako zmaličena in zatemnjena v svetovno javnost in v pravo luč, nas čaka še veliko dela. Sedaj je delo mlajše slovenske emigrirane inteligence tako zelo potrebno, da svet počasi spozna, da je slovenski narod vreden in zrel za svoje samostojno življenje.
—lan
BODOČNOST SATELITOV
Razčlenitev vprašanja varnosti narodov Sovjetskega bloka
(Pod gornjim naslovom in podnaslovom je THE NEW YORK TIMES v nedeljo dne 25. februarja objavil komentar dr. Cirila Žebota, znanega slovenskega univerzitetnega profesorja v Združenih Državah, k "Izjavi Osvobojenja", ki so jo 9. februarja t. 1. podpisali v Filadelfiji politični emigranti iz držav za "železno zaveso". Ker ta članek slovenskega rojaka odkriva važne točke srednje-evropskega vprašanja, zato dr. Žebotove misli objavljamo v dobesednem prevodu iz TIMES-a. Ur.)
Izjava Osvobojenja srednje-vzhodne Evrope, ki je bila podpisana v Filadelfiji, je važna listina. Spominja nas, da je današnji motni svetovni položaj v znatni meri posledica nedovršene naloge osvobojenja po zaključku vojnih sovražnosti leta 1945. Obenem pa je ta Izjava poenotila težnje in upe zasužnjenih narodov s tem, da jih je osredotočila na bistvo njih rešitve od istega skupnega zla.
Toda, ako naj Izjava Osvobojenja postane tudi vodilo za akcijo, potem potrebuje realistično razlago tako glede sedanjega položaja v srednje-vzhodni Evropi kot glede bodočnosti tega prostora po njegovi o-svobodtivi.
Nihče ne dvomi, da je Titova Jugoslavija prav tako totalitarna komunistična država kot so sateliti Moskve. Mogoče je celo trditi, da je po svojih notranjih značilnostih Titov režim v gotovih ozirih bliže sovjetskemu sistemu kot pa so režimi satelitskih držav. Vkljub temu pa je dejstvo, da je Tito, kot dejanski oblastnik nad Jugoslavijo, edinstvena postavka v sedaj razpoložljivem sestavu svetovne obrambe proti napadalnim grožnjam Kremlina.
Prvi upor
Tito predstavlja prvi, in dosedaj edini, komunistični režim, ki se je uspešno uprl proti eni izmed osnovnih dogem svetovnega komunizma. Obenem pa je Tito tudi strateška postavka v današnji svetovni o-brambi proti nadaljni sovjetski ekspanziji. On danes vlada nad Jugoslavijo, katere geopolitični položaj je dokaj različen od onega, v katerem se je nahajala predvojna Jugoslavija. Tedanja Jugoslavija je bila vojaško nepripravljena, gospodarsko — in deloma celo politično — obvladovana od nacistične Nemčije, medtem ko je Jadransko morje takrat bilo zaprto "mare nos-trum" Osi, ki je predvojno Jugoslavijo ločilo od zavezniškega sveta. Današnja Jugoslavija pa je gospodarsko in politično neodvisna od Moskve, vojaško mobilizirana in pa široko odprta zapadu skozi Jadran, ki danes je — in more ostati — pod pomorskim nadzorstvom zapada.
(Nadaljevanje na 3. str.)
OB PRVI ŠTEVILKI REVIJE "STVARNOST"
Meseca decembra je v Trstu izšla prva številka nove slovenske revije, ki si je nadela značilni naslov "Stvarnost". Je to gotovo zanimiv pojav na duhovno obubožanem polju slov. kulturno politične publicistike, tako v nesvobodni domovini kakor tudi v z mnogovrstnimi težavami boreči se emigraciji.
Vsebina revije pove, da njeni izdajatelji pripadajo k svoječasni krščansko socialni skupini, ki se je med vojno priključila, pod vodstvom E. Kocbeka, Osvobodilni Fronti v prepričanju da s tem služi resničnim silam napredka v boju za "osvoboditev" in "ustvarjanju nove družbe" kot piše revija. Po končani vojni so se pa pripadniki tega gibanja morali prepričati o svoji zmoti ter se umakniti v molk ali pa celo zapustiti tisti novi svet, ki so ga sami z znatnimi žrtvami pomagali graditi, kajti spoznali so, da to ni novi, pravičnejši in svobodnejši red, temveč duhovno ozka, policijsko totalitarna komunistična diktatura.
"Stvarnost" si je zadala nalogo, kot piše urednik v uvodu, da začne "s procesom čiščenja pojmov v idejni in miselni zmedi na Slovenskem" in ji je nedvomno treba priznati odkritosrčnost in dober namen. Na tem mestu ne nameravamo spuščati se v podrobno oceno revije temveč želimo pokazati nekatere njene glavne značilnosti. Najbolj dozorel je gotovo doprinos P. Bre-garja, ki ob smrti francoskega kulturnega filozofa E. Mounier-ja razmišlja o francoskem krščanskem personalizmu, katerega najvidnejši predstavnik je bil pokojni Mounier s svojo revijo "Esprit". Preko te revije je personalizem imel tudi močan vpliv tudi v Sloveniji, posebno na E. Kocbeka in druge kulturne delavce kršč. socialne skupine. Mounier je je povdarjal primarno vlogo človeške osebnosti, nje vodilno vlogo in veliko odgovornost v družbenem življenju, naproti mehanizaciji človeka pod kapitalizmom na Zapadu ter vedno rastoči samovolji totalitarnih filozofij, nacizma, fašizma in boljševizma, ki negirajo človekovo svobodo. Šel je celo dalje in je iskal razloge duhovnega kaosa in propada na Zapadu v mlačnosti kristjanov, egoizmu in lenobi v urejevanju pekočih socialnih vprašanj. Verjel je tudi, — posebno v času "ljudskih front" in nemške okupacije, — da je na tem področju možno sodelovanje s komunisti. Vendar je pri tem ohranil jasnost svojega osnovnega krščansko humanističnega naziranja od katerega ni popustil ter se tudi znal obvarovati pretesnega komunističnega objema. Ko so ga komunisti spoznali, so ga prišteli med svoje nasprotnike.
Drugače pa so ravnali njegovi učenci na Slovenskem. O tem razpravlja B. H. v članku "Tragična zmota", ki se bavi s Kocbekovim partizanskim dnevnikom, "Tova-rišija", izšel v knjigi 1. 1949 v Ljubljani. Ker je Kocbekova knjiga zanimiv dokument svoje dobe in zasluži podrobnejšo oceno, se bomo tukaj ustavili samo ob nekaterih važnejših točkah, ki jih omenja člankar v 'Stvarnosti". Člankar gotovo ze-
lo točno in pravilno ocenjuje vse taktično politične ter tehnično revolucionarne pomanjkljivosti, ki so postavile kršč. socialiste v podrejen položaj napram komunistom, ki so imeli za seboj bogate izkušnje ilegale in revolucionarnega dela. Jasno je, da so komunisti z makiavelistično spretnostjo ta položaj izkoristili ter prevladali nad nekonkretnimi, neizkušenimi krščanskimi socialisti a posebno nad njihovim vodilnim predstavnikom E. Kocbekom, ki si je v svoji knjigi postavil trajen spomenik, nele svoje politične nesposobnosti in nebogljenosti, temveč tudi filozofskega di-letantizma. Da opraviči svoje in kršč. skupine vedno globlje drsenje v brezdno komunizma, je K. skoval neke vrste nov svetovni nazor, ki ga imenuje "dualizem". Po tem nazoru bi naj za tvarni svet in njegove družbene pojave ter odnose veljala pravila dialektičnega materializma kot ga uči marksizem-leninizem, a za človeka in njegovo notranje, duhovno življenje pa bi naj še vedno veljali zakoni krščanstva z* naukom o svobodni volji, pravicah osebnosti ter o neumrjoči duši. Pri tem pa je Kocbek pozabil, da dialektični materializem sam po sebi zanikuje obstoj duhovnega življenja, transcedentalnosti in duše vobče. Nadalje je K. "priznal" komuniste kot edino napredno silo svojega časa, ki ji pripada naloga potom revolucije izvesti v prakso "novi, napredni red". Ker je pa revolucija stvar konkretnega sveta, gre tukaj komunistom prvenstvo in odločanje, a ko bo novi red izgrajen bo pa tudi duhovna plat dobila odmerjeno vlogo, ki ji gre . . .
Jasno je, da so komunisti Kocbeku takrat pritrjevali ter ga pustili govoriti, tako dolgo dokler so njega in njegov krog rabili, namreč da je zasejal zmedo med slovensko ljudstvo in tudi izobražence ter ustvaril videz, da del kat. inteligence in duhovščine sodeluje z OF in da imajo komunisti najbolje namene spoštovati vero in svobodo. Hibe Kocbekove "dialektike" pa marsikdo ni mogel, — in se tudi ne dajo, — spoznati na prvi pogled. Ko so pa komunisti čutili trdna tla pod nogami, že 1. 1943, so svoje kršč. soc. zaveznike takoj potisnili na stran in jih, s Kocbekovim pristankom, likvidirali kot organizirano skupino.
Ne moremo pritrditi člankarju, ki vidi v tej tehnični napaki, namreč v pristanku Kocbekovem na likvidacijo, glavno krivdo za današnji res ne zavidanja vredni položaj, v katerem se nahaja kršč. socialist danes, ko je, v besedah pisca "pred izbiro: ali postane partijec in se odpove sleherni specifičnosti krščanskega revolucionarnega koncepta, ali pa se odpove vsaki aktivni udeležbi pri ustvarjanju nove družbe, o-svobojene kapitalizma in postane iz subjekta osvoboditve objekt, ki mora le molče izpolnjevati povelja, ne da bi bil obenem udeležen slasti ustvarjanja. Spremeniti se mora v nekako koristno domačo žival nove oblasti z gotovo porcijo nekritičnega razuma. Lahko je še tako zvest revolucionarnim ciljem, za katere je izpostavljal tudi svojo kožo, pa je vendar večno sumljiv svojim partijskim naredbodajal-cem . . ."
Videti je, da člankar in njegovi prijatelji še danes mislijo, da je "osvobodilni boj"
Spomenica Slovenskega kluba v Parizu
Ko smo pred pol leta objavili našo izjavo o Slovenski državi, je najprej sledil molk v vrstah slovenske emigracije. Nato je prvi v imenu vse slovenske demokratske an-tikomunistične fronte ogorčeno udaril po nas in našem programu Dr. Krek. Njegov protest je odločno kot nedemokratičen odklonil krog mladih slovenskih napredja-kov okrog lista Klic Triglava in Slovenske pravde v Angliji. Bilo je jasno, da je Dr. Krek izrekel laž, ko je protestiral v imenu kake skupne demokratske fronte, ki sploh ne obstoja. Ob novem letu je Klic Triglava izrekel: "To je osnova (namreč zahteva Slovencev po slovenski državi) na kateri stoje vsi nacionalno čuteči Slovenci brez razlike in o tem ne more biti več nobenega razgovora." Loči pa dve struji: "ena, ki išče za slovensko državo oslona na širšo jugoslovansko skupnost in druga, ki stoji na stališču popolne neodvisnosti in samostojnosti."
V začetku marca 1951. pa je slovenski klub v Parizu poslal na narodni odbor za svobodno Evropo v USA ter francoskemu zunanjemu ministerstvu 17 strani dolgo spomenico, ki obsega šest poglavij, od katerih nas zanima zadnje, ki govori o rešitvi slovenskega vprašanja. 1. Podpisniki zahtevajo združitev vsega slovenskega o-zernlja: Koroško, Primorsko z Beneškimi Slovenci in Rabske Slovence. 2. Neodvisnost in polno državno samostojnost Slovenije ter enakopravnost v krogu drugih kulturnih narodov. Ta Slovenska državnost ne sme biti zgolj fiktivna ampak dejanska. 3. Pripravljeni so kot Slovenska državna celota, da se pridružijo višjim političnim tvorbam, kot Jugoslaviji skupaj s Hrvati, Srbi in Bolgari, toda pod gotovimi pogoji: na federativni osnovi, da so učinkovito Slovenci zavarovani proti vsem preglasovanjem, državnim udarom ali totalitarnim in centralističnim tendencam; da so zajamčeni slovenski interesi v skupni zunanji politiki in končno pozdravljajo vstop take Jugoslavije v Evropsko Federacijo.
K temu naj ugotovimo, da so tudi ti v Parizu šli preko Kreka in tkzv. narodnega odbora in naslovili svoje zahteve direktno na Odbor v USA. Zahtevajo polno državno samostojnost za Slovenijo in iščejo oslona na širšo jugoslovansko skupnost. Toda vedno znova se pri tem pojavlja vprašanje: Če bodo šli Hrvati v to širšo skupnost, kjer Srbom ni zaupati.
res imel za cilj "krščansko revolucionarni koncept" kot so si ga oni zamišljali ter da se še niso zavedli, da je bila tkzv. osvobodilna borba proti okupatorju in za pravičnejši socialni red le pročelje za borbo KP za oblast ter izvedbo marksistične revolucije in dokončni obračun s vsem nasprotniki, dejanskimi in potencialnimi, tukaj vključeni tudi začasni zavezniki. Likvidacija krščansko socialistične skupine je bila prva etapa na tej poti. Borba proti fašizmu in nacizmu je bila zgolj pretveza, kajti še
(Nadaljevanje na 3. str.)
BODOČNOST SATELITOV
(Nadaljevane s 1. str.)
V	sedanjih okoliščinah ni ničesar drugega, kar bi moglo nadomestiti to psihološko in strateško pomembnost Titove Jugoslavije v trenotnem obrambnem sestavu proti nadalnjemu sovjetskemu prodiranju. Brez haska je sanjati o "reformah", ki naj bi jih Tito uvedel. Morda bo prisiljen nekako popustiti, da bi sprostil več ljudskih sil za delo sedaj in za borbo v primeru vpada iz vzhoda. Toda, ako ni bil voljan vdati se Stalinu, zakaj naj bi sedaj vrgel vajeti v roke komu drugemu? Vrnitev politične svobode narodom Jugoslavije pa bi pomenila prav to.
Vprašanje nacionalizma
Druga točka, ki je filadelfijska-Izjava ni razčistila, se nanaša na bodočnost srednje-vzhodne Evrope — po osvoboditvi. Izjava močno utemeljuje potrebo človečanskih pravic, politične svobode in federacije. Toda ne označi rešitve narodnostnega vprašanja v srednje-vzhodni Evropi in ne o-brazloži bistvene razlike med srednje-vzhodno evropsko zvezo in evropsko unijo.
V	srednje-vzhodni Evropi živi šestnajst sorazmerno malih narodov. Vse od srednjega veka so ti narodi bili pod nemškim in avstrijskim, ruskim in turškim gospod-stvom. Po prvi svetovni vojni je večina teh narodov svobodo zopet pridobila. Toda kmalu so jo vsi zopet izgubili, najprej pod nacistično Nemčijo, zatem pa pod Rusi in komunizmom. Zato bo glavno vprašanje, ki ga bodo ti narodi po osvobojen ju morali rešiti: Kako ostati svobodni?
Karkoli bodočnost hrani za Nemčijo in Rusijo, mali narodi srednje-vzhodne Evrope ne morejo svobodno živeti med tema dvema narodoma — ki sta oba obremenjena z imperialističnimi, diktatorskimi in totalitarnimi izročili — ne da bi na en ali drug način postali varen geopolitični prostor. Vpostavitev pristne demokracije v Nemčiji in Rusiji bi zmanjšala ekspanzio-nistične in gospodovalne težnje teh dveh narodov. Toda varna srednje-vzhodna Evropa bo vkljub temu potrebna.
V	našem času ni učinkovite in zanesljive varnosti brez gospodarske moči. Gospodarska moč pa je v bistvu dosegljiva le kot dolgoročna stvaritev enotnega proizvajalnega in tržnega prostora. In ker je sodobno gospodarstvo, tako po svoji notranji de-lovalni nujnosti kot po ljudski volji, skupno področje zasebne in javne dejavnosti, zato je gospodarsko povezanost različnih narodov danes mogoče doseči samo z gotovo mero politične združitve.
Vprašanje združitve
Ker pa je potrebni razlog za povezanje srednje-vzhodne Evrope varnost, je zato vprašanje njene združitve omejeno na en jasni skupni imenovalec, ki izraža nujno in splošno občuteno skupno potrebo. Karkoli pada izven stroge logike zahtev varnosti, more torej ostati v prvenstvenem območju domače suverenosti in samo-vlade poedinih narodov, ki bodo sestavljali skupno zvezo.
Neposredna zveza svobodnih narodov bo
OB PRVI ŠTEVILKI REVIJE "STVARNOST"
(Nadaljevanje s 2. str.)
nekaj let prej se je komunizem lahkega srca zvezal z nacizmom v paktu Molotov-Ribbentropp! In ko je pol Evrope že ječalo pod nacističnim škornjem, je svetovni komunizem miroval in molčal — do napada na Rusijo. — Z obžalovanjem pa človek bere naslednji odstavek, še vedno v tirnicah gori omenjene miselnosti: "S svojim pristankom na likvidacijo krščansko socialističnega gibanja pa je Kocbek ustvaril dober izgovor vsem tistim, ki so v času boja proti okupatorju iz strahu pred žrtvami ali iz moralne propalosti postali okupatorjevi hlapci, danes pa skušajo ustvarjati mnenje, da so imeli prav, čeprav je jasno, da so po vseh etičnih in moralnih načelih krivci pred zgodovino, v kolikor seveda niso bili samo zapeljanci ali objekt političnih sil." Tudi to je še ostanek medvojne miselne navlake in bodo kršč. socialisti dobro storili, če svoje poglede revidirajo, kajti tukaj leži jedro njihovega in tudi splošno slovenskega problema medvojne dobe.
Ni namen teh vrstic razpravljati o opor-tuniteti načina medvojne borbe proti komunizmu, ker je ta pač bila produkt položaja, ki je nastal po eni strani zaradi spretne komunistične iniciative "osvobodilnega boja" a po drugi strani zaradi idejne oko-stenelosti in taktično politične statičnosti tradicionalnih političnih strank, ki so ljubosumno čuvale svoje pozicije in v vsaki iniciativi videle zgolj ogrožanje istih, pri tem pa podcenjevale moč in nevarnost in komunizma, dokler ni bilo prepozno . . .
Tako tudi položaj mlajših, državno-poli-tično in socialno napredno usmerjenih sil, ki so zaradi svoje preteklosti in ideološke vzgoje odklanjale sleherno sodelovanje s
izločila iz srednje-vzhodne Evrope njene pretekle slabosti, ki so bile posledica notranjih medsebojnih trenj in sovraštev, ki so jih povzročali obstoječi "mali imperia-lizmi". Združitev, zgrajena na logiki zahtev skupne varnosti, bo tako obenem o-mogočila tudi najboljšo rešitev narodnostnega vprašanja v srednje-vzhodni Evropi.
H koncu še eno besedo o vprašanju kako bi taka združena srednje-vzhodna Evropa pristojala v skupno vse-evropsko unijo. Odgovor je zopet jasen. Tudi če bi po o-svoboditvi narodov za "železno zaveso" Evropa kot celota uspela ostvariti tak ali drugačen sestav splošne evropske povezanosti, bo združitev srednje-vzhodne Evrope še vedno imela svoj posebni smisel.
Geopolitična praznina v tem osrednjem evropskem prostoru, skozi katerega so drli večji vdori v Evropo in kjer sta začeli obe svetovni vojni, bo enostavno morala biti izpolnjena. In to praznino morejo mirno in trajno izpolniti samo narodi, ki tam žive. Vsak drugačen poizkus bi zopet zahteval, ali pa izzval, neposredno zunanje vmešavanje in nasilje in bi tako zgrešil ne le namen svobode, temveč tudi cilj trajnega miru.
komunisti ni bil zavidanja vreden. Po eni strani je tudi njim primanjkovalo taktično politične izkušnje ter ilegalne prakse, da bi mogle same brez pomoči drugih izvesti svoje načrte, a vodstvo tradicionalne katoliške stranke pa je njihove predloge a prio-ri zametavalo, ker so v njih videli samo ogrožanje lastnih pozicij, a za stvarno vrednotenje predlogov pa jim je manjkalo politične intuicije pa tudi poguma za odločitev v novo smer. Tako so ljubosumno čuvali svojo komando na ladji, ki se je že potapljala, upajoč na rešitev v zadnjem trenutku iz Zahoda!
Zato so mlade sile se morale vključiti v protikomunistično borbo pod pogoji kot so pač bili, a uveljavljanje svojih državnopo-litičnih in socialnih pogledov pa odložiti na primernejše čase. Priznati je pa treba, da so te sile vedno upale, da bodo mogle na miren, demokratičen način prepričati "vodstvo" in preusmeriti tradicionalno politično stranko, ter se zdi, da so pri tem delale podobno napako kot krščanski socialisti, ki so verjeli v iskrenost in dobre namene komunistov.
Zelo poučen in zanimiv je "Pregled povojnega slovstva", ki ga bo s pridom prebral vsak kdor se zanima za našo lepo literaturo, ki sedaj žalosno hira.Posebno je članek koristen za tiste, ki zaradi raztreseno-sti po svetu ne morejo več od blizu slediti slovenskega kulturnega dogajanja. Pisan je mirno, jasno in objektivno. Z zanimanjem pričakujemo poročila o dramatiki in poeziji, ki ga napoveduje za prihodnjo številko. V isti številki se nahaja tudi dober prevod sestavka Georges Bernanos-a, ki podaja bistvo personalizma in poziva k po-vratku nazaj k človeku, in duhovnosti. Zelo zanimivo je tudi poročilo o makedonskem kulturnem življenju, a s resničnim užitkom se pa berejo Zapiski in Razgledi, ki prinašajo značilne izreze iz življenja v domovini, in so podani z žgočo ironijo.
Upamo, da bodo te vrstice služile k raz-bistritvi nekaterih pojmov ter da bodo sprejete z isto iskrenostjo, kot so bile mišljene ter želimo 'Stvarnosti" uspeha pri nalogah, ki si jih je zastavila, in naj prinese nekoliko svežega toka v postane vode slovenskega kulturno političnega življenja, ter pripomore k zbližanju vseh pozitivnih slovenskih krščanskih sil.
A. L.
za trst in slovenijo
Dne 21. marca je imel dr. Ludvik Lesko var na Lojola univerzi v Chicagu, predavanje o Tržaškem vprašanju in njegovi pravični rešitvi. V svojih izvajanjih je zastopal tezo o ohranitvi Svobodnega Tržaškega Ozemlja ter njegovi bodoči kantonalni zvezi z državo Slovenijo, kadar se bo Evropa dokončno urejevala. Poročilu je prisostvovalo 18 ameriških študentov, ki so se vsi v živahni debati izrekli za nakazano rešitev. Nekateri so izjavili, da tržaškega problema in njegove geopolitične funkcije doslej sploh niso poznali, razen po enostranski propagandi. Zanimivo je to, da goraj omenjeni rešitvi niso nasprotovali prisoni ameriški visokošolci italijanskega porekla.
SLOVENSKA DRŽAVA izhaja vsakega 20. v mesecu. Naslov uredništva in uprave: "SLOVENSKA DRŽAVA", 2217 So. California Ave., Chicago 8, 111. Za konzorcij : Mirko Geratič, Editor Naročnina letno: Za USA $1.20, za Canado $1.50, Argentino 18 pesov, Brazilijo 50 cruzeirov, Anglijo pol funta, Avstrijo 15 Šil., Avstralijo 1 avstr. funt. Italija in Trst (F.T.T.) 600 Lir, Francija 400 frc.
Iz Chicaga in okolice
Msgr. Franc Gabrovšek 60 letnik. V sredo 4. aprila je dopolnil 60 leto zaslužni slovenski duhovnik, župnik slovenske župnije Sv. Janeza v Milwaukee-u. Lepo cerkveno slovesnost je vodil sam prezvišeni škof dr. Gregorij Rožman. Navzočnih je bilo tudi mnogo drugih odličnih gostov. K lepemu življenjskemu jubileju tudi naše čestitke!
Milwaukee, Wisc. Člani kluba prijateljev "Slovenske Države" so darovali za tiskovni sklad $10. — Iskrena hvala!
Občni zbor podružnice Lige v Chicagu. V soboto 7. aprila je bil občni zbor podružnice Lige Katoliških Slovencev v Chicagu. Po podanih poročilih je bil izvoljen soglasno novi odbor: Dosedanji predsedik Leo Mladič je bil izvoljen za častnega predsednika; Frank Vavpotič, predsednik; John Mlakar, podpredsednik; Jože Bernik, tajnik; M. Miller, blagajnik; Borut Erman, odbornik; Marija željko, zapisnikarca. V nadzorni odbor: dr. Ludvik Leskovar, dr. Alfred Fishinger in ing. Remec.
Igra v Jolietu. Ponovno opozarjamo Jo-lietčane na izvrstno zabavno igro "Pri Belem Konjičku", katero bodo priredili v nedeljo dne 29. aprila slovenski igralci iz Chicaga. Dobiček bo šel za potrebe Lige.
Štorklja je obiskala. Pri novih naseljencih Mr. Frank in Mrs. Frances Martinčič na 5323 Kolin Ave., se je oglasila tetka štorklja in pozabila pri njiju luštkano deklico, ki sta ju srečni očka in mamica seveda sprejela za svojo ter ji dala ime Eli-zabetaMargareta. Naše čestitke, Frank!
Slovenska podjetnost. Pred nedavnim so si sledeči novi slovenski priseljenci v Chicagu kupili hiše: Mr. Ludvik Jelene, Mr. John Ložar in Frank Petrič. Res, tre-balo bo štediti še precej let, predno bodo rekli, sedaj pa so res naše, toda na svojem so, kjer jim nikdo ne bo več mogel šteti korakov, ki jih napravijo po sobi, in nihče jih vreči na cesto radi majhnih otrok.
To pa ni lepo! Družine s številnimi otroci so zelo prizadete, ker večkrat ne morejo dobiti primernega stanovanja. Vsak se brani najemnikov z majhnimi otroci. Tako postopanje napram številnim družinam ni človeško, še manj pa krščansko. Take kristjane bi Zveličar, prijatelj malih, prve nagnal s hinavci in pobeljenimi grobovi...
"Vrednota", tako se imenuje nova revija, ki je pričela izhajati v Buenos Aire-su, Argentina. Sodelujejo: dr. Odar, dr. Jaklič, dr. Tine Debeljak in Stanko Kociper.
Vesli iz Piffsburgha
V dneh od 5. do 10. aprila se je vršil v Pittsburghu seminar o problemih ameriške zunanje politike, ki ga je organizirala znamenita Brookings Institution iz Washing-tona. Seminarja se je udeležilo 120 izbranih profesorjev političnih in gospodarskih znanosti iz 52 vzhodno-ameriških univerz. Namen seminarja je bil seznaniti socialne zanstvenike s posebno metodo in tehniko, ki jo uporablja ameriški State Department za ugotovitev, razjasnitev in odločitev o problemih ameriške zunanje politike. Svojevrstna metoda je bila v seminarju preizkušena na dveh najbolj perečih sodobnih vprašanjih ameriške zunanje politike. In preizkušnja se je vršila v razgibanem o-kvirju nekakega "troboja" med akademsko analizo, ustanovnim raziskavanjem in političnim presojanjem. Prva je bila zastopana po profesorjih, druga po zastopnikih Brookings Institution in tretja po odgovarjajočih podtajnikih in svetovalcih State Departmenta, ki so ves čas aktivno sodelovali pri seminarju. Nadalnja posebnost seminarja je bilg v tem, da je bil organiziran in izvajan po načelu "zaprtih vrat" in "nepretrgane udeležbe" podobno disciplini duhovnih vaj.
Seminarja se je udeležil tudi Prof. Ciril Žebot, ki nam je to poročilo poslal s pri-stavkom, da je ta seminar bil ena najbolj poučnih in zanimivih izkušenj njegovega akademskega in javnega udejstvovanja.
Klub prijateljev slovenske pesmi v Chicagu
Slovenske radijske oddaje se sedaj vršijo redno vsako nedeljo ob enih popoldne preko postaje WWCA (1270 KC). Poslušalci so s programom zelo zadovoljni. Res, slovenska pesem se more po svoji lepoti meriti z vsako drugo pesmijo, zato smo Slovenci lahko ponosni na ta naš dragoceni kulturni zaklad ter moramo skrbeti, da naša pesem ne bo nikoli utihnila v naši svobodni Ameriški domovini. VV ta namen je bil v okviru slovenskih oddaj ustanovljen Klub Prijateljev Slovenske pesmi (Friends of Slovenian song), ki bo podpiral narodno in kulturno delovanje slovenskega radia v Chicagu ter delal na tem, da se še bolj razširi.
Edini slovenski radijski program za Chicago in okolico zasluži vso podporo, ker dostojno posreduje našo pesem in kulturo ne samo Ameriškim Slovencem, ampak tudi ostali ameriški javnosti.
Član Kluba prijateljev slovenske pesmi more postati vsak, ki plača članarino (višino članarine določi vsak sam prostovoljno). Imena članov in znesek vplačane članarine za vsakega posameznika, se redno objavlja preko radia, obenem pa se članom posveča tudi lepa narodna pesem. Za vsa nadaljna navodila se obrnite na predsednika American-Slovenian Radio Ass'n, dr. Ludvika Leskovara, 820 N. Wabash Ave., Chicago, tel.: MIchigan 2-8798, (med uradnimi urami SUperior 7-2315), oziroma na tajnika Louis Novaka.
IZ UPRAVE LISTA:
Vse. ki prejemajo naš list prosimo, da nam kmalu nakažejo naročnino v znesku $1.20. če le mogoče, pa še kaj primaknite za Tiskovni sklad.
V Tisk. sklad so darovali:
Po $10: Klub prijateljev "SD", Milwau-kee, Wisc.; po $5: Jarc Jože, Cleveland, J. S., Cleveland, M. Pavlakovich, Pittsburgh; po $6: Rev. N. N.; Alex Horvat, Australia je poslal 3 avstr. funte; po $2: A. Oratsh (za enega novega naročnika), D. H. Wash-ington, Kos J., Leskovar L. J. T., Drago B., Rev. N. N., Janez V., Canada; po $1.80: Lojze V., Cleveland; po $1: S. N., Chicago, Anton Strmšek, Milwaukee; po 80c: V. J., A. Kutnar, M. K., Joliet, M. Selak, Sheboy-gan, Tone Kveder, Milwaukee; po 60c: J. K.
Vsem iskren: Bog povrni stoterno!
Proiesl proli hujskaču
(Dopis iz Clevelanda)
Že dalje časa opazujem, da je med slovensko emigracijo prišlo zadnje čase do ostrih časopisnih napadov. Prvo violino igra v tem koncertu naki anonimnež, ki se podpisuje v časopisu Slovenija s psevdonimom "KAKO", čital sem njegove dopise, ki se vsi brez izjeme odlikujejo po svojem nizkem, neakademskem slogu; doslej še niti enkrat napisal kaj pozitvinega, ni debatiral o problemu slovenske državne ideje, temveč se poslužuje najgnusnejše politične borbe nedostojnih in nekrščanskih osebnim napadov. Pred nedavnim sem izve del, da se za tem imenom skriva neki Ka-lan Zdravko, ki je uslužben pri ameriški ustanovi za Svobodno Evropo. Če je to res, potem kot ameriški davkoplačevalec najodločneje protestiram, da bi naša svobod-nana in demokratična Amerika držala v svoji službi take zdražbarje, ki s svojim delom ravnajo proti ameriškim interesom ker rušijo našo protikomunistično fronto. Povem Vam, da ne bom odnehal prej dokler tega ne razčistim. Če sem g. Kalana po krivici obdolžil teh člankov, ga prosim odpuščenja. če pa je res in mož ne namerava prenehati s sejanjem razdora v katoliških vrstah, bom prisiljen zahtevati na merodajnih mestih, da možakarja postavijo na hladno. Tudi Vas pozivam, da v interesu naše Amerike, in bodočnosti slovenskega naroda napravite primerne korake v Washingtonu in New Yorku.
Opomba uredništva: Smo načelno proti javnemu pranju umazanega perila, čeprav bi zadostovalo, da tej številki S. D. priložimo angleški prevod Vašega pisma na pristojna mesta s prošnjo, da zadevo preiščejo.)
Stroški konvencije KSKJ. Glasilo KS KJ poroča, da so znašali stroški lanskoletne konvencije, ki je bila v Milwaukee-u $51,820.89.