817
Na začetku Je bil zaupljivo topli Buh vas primi...
Ljuba stara mačeha,
Ivan Potrč
smo pač doma svoje skrbi, s svojo Jugoslavijo in z njenimi kralji in kraljici; zate pa smo vedeli, da se greš na veliko turizem, da ti celi svet pomaga in da se ti še kar godi. Vse to pa je bilo kratkega veka; kajti kmalu si se začela sama v sebi spreminjati: najprvo si naskočila delavske »trdnjave« na Dunaju in napravila krvavi petek ali pokol nad tistim svojim delavstvom, ki bi se edino moglo upreti na takratni tvoj jutrišnji dan barbarskim hitlerjan-skim hordam onstran Linza in Salzburga; takrat pri tem in po tem pokolu je zaživelo v tvojih domovinskih nedrih vse, kar še ni prebolelo tvoje stare
lahko bi ti rekel tudi soseda, ali ti si bila našemu slovanskemu življu vedno mačeha; mačeha si bila do tistih dni, ko smo potem morali iztrgati po šolah iz naših prvih čitank tvojega Jožefa in Franca ali Karla ali Cito in ko si se tudi ti sama z malce turobnosti poslovila od svojih cesarosti in od svojega cesarstva. Nikoli nisem lazil za tem, zakaj je tako skozi noč razpadlo tvoje veliko kraljestvo — imeli
818
Ivan Potrč
cesarske slave, a ki je mogla biti še kako pogodu tvojim takratnim črnim režimom. Vendar pa je vsak paglavec lahko takrat v tej tvoji črni domovini spoznal, kako ne bo nič s tem cesarstvom, ki je zate enkrat za vselej minilo — namesto stare cesarske slave je Hitler temu tvojemu avstrijskemu razo-čarancu, predvsem pa mlademu in v tvoji deželici utesnjenemu svetu, prinesel sen o tisočletnem nemškem kraljestvu ter svojo rasistično pesem z jasnim soldaškim ciljem: Deutschland, Deutschland iiber allesf Bil sem feri-jalec takrat in prepotoval sem celo tvojo takratno deželo: z vsakega hriba se je kazal zeleni ali beli ali rdeči hakelkrajcovski rondo, na vsakem kilometru se je pomolela proti tujemu šolarju v višino stegnjena roka — tvoja domovina takrat je bila polna pričakovanja, hitlerjanski odrešitelj je moral samo čez mejo in k tebi sami priti — in sprejela si ga z odprtim naročjem. Druga stran tvoje domovine, ta je morala takrat obmolkniti, a kolikor se ni že kar skraja znašla v koncentracijskem taborišču.
Ta taborišča smrti so zrasla tudi v tvoji domovini in tako je tudi mene kot tvojega nekdanjega in otroškega podanika, a ki ni bil, kakor se sika, doletela ta zla sreča, da sem se znašel v tvojem Mauthausenu ali v Mard-hausenu, kakor smo mu pravili kacetarji sami. V tem strahotnem taborišču sem se srečal tudi s tvojimi sinovi, s katerimi sem lahko sanjal o naših jutrišnjih drugačnih ali svobodnih demokratičnih in socialističnih domovinah, se pravi, tako o tvoji takšni kakor o svoji takšni domovini.
In ko sem imel kasneje neznansko srečo, da sem se rešil tvojega taborišča in da sem prišel v partizane, sem doživljal tam v odnosu do tebe samo takšno, kar lahko tako tebi ko celemu svetu vedno povem. Pri nas v partizanih nismo tvoje domovine prav nič sovražili, četudi so nam prav tvoji sinovi takrat toliko hudega storili — pričakovali smo takšno tvojo domovino, s katero bi si bili zares sosedje, kakor je to že naš pesnik terjal. Zelo dobro se spominjam dneva v roških hostah, bilo je poleti štiriinštiridesetega, ko je nanesla v pogovoru s Kidričem beseda na jutrišnjo usodo slovenske avstrijske Koroške, kako nam je ta naš prvi partijski politik nekam nanaglo in z neko našo takrat tako logično sprejemljivo mislijo ali miselnostjo odgovoril:
»Koroška? Naša slovenska avstrijska Koroška? To pač ne bo nikak problem več, ko bo Avstrija opravila z nacističnim nasiljem in ko bo Avstrija demokratična dežela.«
In to, ti moja nekdanja mačeha, nam je budilo vero v tvojo drugačno ali demokratično domovino, in morem ti samo povedati, kako smo bili zadovoljni, ko je naš slovenski in koroški človek v tvoji takrat nacistični Avstriji bil tisti, ki se je boril za tvojo demokratično domovino in za demokratični svet.
V tej tvoji sedanji domovini začenjajo govoriti o nekem prastrahu. Lahko bi te povprašal, kdo se v tvoji domovini česa boji? Resnično se morejo bati samo tisti tvoji podaniki, ki jim niti njihove materinske govorice ne spoštuješ; kajti vzeti otroku ali človeku pravico do materinega jezika, naj bo ta jezik ali slovenski ali hrvaški ali pa tudi nemški, da, tudi nemški, se pravi, da v človeku razvrednotuješ neko najbolj prvinsko čustvo spoštovanja do lastne matere, a mati pa bi morala biti človeku tudi njegova domovina, ali je to nemška ali hrvaška ali pa slovenska. Ali, ljuba mačeha, tega ti nisi nikoli razumela, pač nikoli doumela. Ti še vedno hočeš zlomiti človeka, zlomiti ga hočeš pri njegovem prvem in najbolj prvinskem spošto-
vanju, to je do materinega jezika; hočeš predvsem samo zvestega podanika, a ne moreš doumeti, kako je lahko resnično tvoj le tisti tvoj državljan, ki more brez strahu in svobodno živeti v tvoji domovini ter se svobodno kulturno razživeti.
Ali — težko je s tabo, enako je danes, kakor je bilo včeraj: po vsej sili hočeš ostati nemško ohola, nisi se navadila spoštovati drugih narodov in ne drugih kultur, predvsem pa slovanskih ne — in prav tudi to je bilo krivo, da se je v tvojih nedrih spočenjal nacizem, se razraščal, začenjal s taborišči smrti ter pridno pomagal Hitlerju in njegovim krvnikom. Kaj te, ljuba mačeha, ni nič strah te nacistične poplave, ko bi še enkrat prišla? Ali pa si zares tako ostarela že, da ne moreš več prisluhniti času in tistim svojim demokratičnim silam, ki danes tako v tvoji domovini ko po celem svetu terjajo svet, v katerem bi se naj narodi spoštovali med sabo in v katerem bi se naj čutili tudi bogatejši, ko bi spoznavali in cenili kulture drugih narodov. Lahko ti povemo, kako je tega spoštovanja, predvsem pa do tvojih slovanskih narodov in manjšin, bilo pri tvojem nemštvu vedno bolj malo, in lahko bi ti tudi še enkrat povedali, kako še do danes nisi spoznala, zakaj so se te tako slovenski kakor tudi drugi narodi otresli, in zakaj si bila ječa narodov, kakor so nas to učili po šolah, in kakor hočeš po vsej sili biti danes še vedno ječa, tokrat ječa svojih slovanskih manjšin. Skozi veke si bila takšna do slovanskih narodov in še vedno se tega ne moreš do kraja otresti. Prav zato se povprašujem: le koga je lahko v tej tvoji nemški domovini strah? Tvojim koroškim Slovencem in gradiščanskim Hrvatom ostaja boj za pravico svojega materinega jezika, strah pa te je lahko samo tvoje lastne in vase zagledane nemške in avstrijske oholnosti, a strah pred svojim lastnim demokratično mislečim avstrijskim državljanom, tako nemškim ko nenemškim.
Lj., 13. septembra 1976
819
Ljuba stara mačeha