Kako je s petletnicami na Goriškem. Odgovor tov. Josipa Štreklja je zadoroIjil mene, kolikor tudi — to vsaj upam — ostalo goriško učiteljstvo. Sedaj namreč vemo, kje se nahaja zadeva glede petletuin iu upamo s tovarišera Štrekljem vred ugodne rešitve. Ne ugaja pa mi, karpiše tor. Š. koncem dopisa, namreč: nNa apostrofiranje delovanja u&iteljskih zastopnikov pa v tej zadevi ne morem odgovoriti". Ako bi tov. Š. ne bil zastopnik učiteljstva, sem uverjen, da bi ne bil zapisal teh besed. Da se razumemo! Na koga naj se učiteljstvo obrne v spornih zadevah, če ne t prvi vrsti na svoje zascopnike v okrajnih šolskih svetih! Saj taka zadeva je tudi ta glede štetja petletain! Kdo naj se zgane v takih slučajih v okrajoem šolskem svetu; morda zastopnika deželnega odbora ali pa celo zastopnik cerkve? Ne mislim in tudi nimara najmanjšega Daruena s tera komu kaj predbacivati, najmanj tov. Š., ki ga pozna učiteljski in ostali vet kot vufttega borilca učiteljskih težeuj, samo uaglašati moram, da mi gori citirane besede ne ugajajo, še poaebno zato ne, ker pribajajo iz ust učiteljskega zastopnika. Naj trdi kdo, kar hoče, gotovo pa je,