Dular Jože Strahovi Stari Tonc je še verjel v strahove. V one, ki hodijo ob kvatrnih petkih skozi dimnik, narahlo potrkajo po mizi, prevrnejo stol, da se človek zbudi in preplaši. Ko pa prižge luč, izginejo prav tako hitro, kakor so prej prišli. In še v grešne duše je verjel, da stokajo v temnih nočeh po duplih, pa v zaklade, ki jih lahko skoplješ na večer pred pustnim torkom, in na skrivna znamenja, in še na vse ono, česar v resnici ni nikjer na svetu. Tam pri gozdu je imel majh.no bajto, naslonjeno ob breg. Zadaj na ravnici je bilo nekaj smrek in tam so gnezdile podnevi ptice, ponoči pa stra-hovi, kakor je sam trdil. Po vasi so se mu smejali. Tonc pa ni veliko dajal na govorice, ki so mu hotele omajati vero v strahove. Če so grešne duše v duplih, morajo biti tudi strahovi in zakladi in škratje. To so mu povedali že njegov stari oče in kar stari oče reko, to Tonc tudi verjame. * Ono zimo je zapadlo prav malo snega. Prvi je že o božiču skopnel, tako toplo je bilo takrat. Pa se je vreme kar nenadoma obrnilo. Nekaj snega se je naletelo z neba, nato pa je pritisnil mraz, da so zamrznili vodnjaki po vasi. Dela ni bilo posebnega, zato so se vsak večer zbirali fantje v krčmi. Tudi stari Tonc je prišel. Kaj naj bi sicer delal doma v premraženi bajti, v katero je skozi razpoke silila burja? V krčmi je prijetneje! Kmetje so mu dajali vina, on pa jim je blebetal o strahovih na dolgo in široko. »Tam za bajto, saj veste, kje je moja bajia,« je govoril starec in jfezik se mu je zapletal, »tam za bajto so smreke. Podnevi so tam vrane, ponoči pa pridejo strahovi in ŽTižgajo v vejab..« »Tone, motiš se!« mu je vpadel v besedo Domicelj, star lovec, ki je poznal vse jazbine in. lisičine v bližnjih in daljnih gozdovih. »Sova je tisti strah, ali pa čuk, ki prileti vsak večer čez Sedlo. Razumeš, Tonc! Tvojih strahov pa ni.« »Kaj? Čigave pa so one smreke?« se-je zadrl Tonc. »Ali ne moje? Kdo jih pozna bolj kot jaz? Če je tedaj strašilo, ko so bili moj oče živi, zakaj ne bi sedaj?« Krčmar je stopil v sobo in položil liter vina na mizo. »Tonc, tebe samo še strahovi drže pokonci,« je dejal. »Tepec si, da ti povem odkrito!« »Pa ti nisi, ker imaš denar,« je naglo odvrnil starec. »Bajtarji smo vedno tepci. Zakaj pa je tista skala na Sedlu vsako jutro tako rumenkasto rdeča, aaa...?« »Jutranje sonce jo obsije, pa postane rdeča in bela. Kaj pa hočeš s tisto skalo?« je vprašal krčmar. »Kaj hočem? Nič! Presneto malo veste vsi skupaj, pa čeprav pravite, da ste učeni. Škratje in vrag kujejo denar pri tisti skali. Zato se tako sveti. Pa samo takrat kujejo, ko sonce pravkar prileze na dan. Ob megli in slabem vremenu pa ne. Sicer bi jim ves denar segnil in izginil.« Kmetje so se smejali, Tonc pa je pil. »Kaj se režite, če govorim resnico,« je momljal. »Še pet dni je do večera pred pustnim torkom. Do sedaj sem bil revež, na pepelnično sredo pa ne bam več. Sicer so rekli moja rajna mati, naj ne imam opravka z VTažjim denarjem. Pa sem se ga ogibal do danes. Sedaj se ga pa ne bom več. Kaj bi se zadiral krčmar nad mano, če ima malo več pod palcem?« Glavo je naslonil na mizo in polglasno brundal predse. »Takole, do polnoči se mora počakati, ko pa bo udarilo dvanajstkrat v farni cerkvi, tedaj pa le na delo. Tri sežnje od onega kamna, tako so dejali stari oče. Najprej se prikaže luč kakor kresnica ali pa tudi malo večja. Tam je treba kopati. Celo uro, dokler ne udari v zvoniku eno čez polnoč. Kar nakopljem, je moje. Potem bodo pa na pepelnično sredo zijali kmetje, kje sean dobil denar. Pa jim ne bom ničesar povedal__resnično ne, kakor sem tukaj ... krčmarju pa še najmanj ... tepec mi je rekel... ja, tepec ...« Stari Tonc ni več vedel, kaj je govpri], in tudi tega ne, da so irije fanije prisedli k njegovi mizi in poslušali, kaj je govoril napol v spanju. Vse so slišali in tako zvedeli, kje bo starec iskal denarja. Da so nekje cekini, da jili kuje vrag, to je marsikamu povedal; za kraj pa ni doslej še nikoli črhnil. * Bil je mrzel večer pred pustnim torkom. Vreme je bilo burjasto, pa so po hišah pogasili luči in odšli spat. Samo na koncu vasi je v Tončevi bajti brlela petrolejka. Starec je čakal polnoči. Pri vsakem bitju ure je napel ušesa in poslušal. Pol ure je še manjkalo do polnoči, a Tonc ni mogel več zdržati. Od vrat je odrinil zapah, pograbil kučmo in kramp ter odhitel za hišo proti Sedlu. Četrt ure je še manjkalo, da udari polnoč, ko je prišel tja. Tonca, ki se je med potjo ogrel, je pričelo zebsti. Šklepetal je z zobmi in burja je piskala v borovcih. Zgrabil je kramp in odrinil kučmo z ušes, da bi bolje slišal. »Da bi vrag vzel mežnarja in njegovo uro! Petkrat bi že lahko prišel domov in nazaj, odkar stojim tukaj. Tristo vrag ...« Beseda mu je obstala. Spomnil se je, da ne sme kleti, če hoče, da bo denar imel kaj blagoslova božjega. Tedaj je v stolpu udarilo kladivo ob zvon. Tonc je štel. PoLnoči__Gosta tema okoli njega. Nenadoma se posveti drobna luč pod smreko. Nato teana__ zopet luč in tema... Starca je oblival znoj. Torej je tam čisto zares zaklad. Škoda, da ni tukaj lovca Domiclja. Samega je skoraj strah. Ne ve, ali bi se lotil kopanja ali ne.. Naj bo. Trikrat se prekriža, stisne kramp v roke, korači h kamnu in. mahne v temo. Ravno v kamen je zadel. Tako čudno je zazvenelo jeklo, da se je prestrašil. Kaj ni nekaj zaječalo? Tri luči so se v trenutku prižgale in ugasnile. Tenek glas je naraščal, vedno glasnejši je bil, dokler ni vse bučalo okoli njega. Vmes pa so se prižigale luči... za trenutek, pa so zopet ugasnile. Burja je še bolj tulila in glasovi so postali še močnejši. Tonc se je spomnil na strahove in grešne duše. Lasje so mu vstajali pokonci. V stralm je obstal kot prikovan. Nič več ga ni skrbel denar, samo križal se je in čakal, da pride nekaj groznega, ga zgrabi in... Naprej ni več mislil. Glasovi so ponehali, nato pa zopet narasli. Luči so se v presledkih. pri" žigale. Nekaj se je zaletelo v Tonca, ki je klečal na tleh. »Mati božja in vsi svetniki, na pomoč!« je kričal starec, plaiiil kvišku, pustil kramp' in kučmo na tleh in se pognal po bregu. Zapletel se je med veje, padal in se pobiral. PoŠasti pa za njim. Tonc je kričal in ko je pridrvel v bajto, je urno zapahnil vrata, zaslonil line in molil \s&, do jutra. K vsem svetnikom je molil, da bi se ga usmilili in g& rešili strahov. Okoli bajte je še nekaj časa ropotalo, potem pa je vse utibnilo. Ko je ob zori odšel Tonc na Sedlo, da poišče kučmo in kramp, ju ni našel. Iu strahov tudi ne. * V jutru pa se je naglo razširila po vasi govorica, kako je stari Tonc iskal zaklad. Vse je bilo ljudem znano. Kako je klečal ob skali, se križal in klical na pomoč. Vse so vedeli, popolnama natanko. In kako ne bi, ko pa 90 bile grozne pošasti ani trije fantje iz krčme. Hoteli so ga prestrašiti in mu izbiti iz glave strahove. Pa so se sami oblekli vanje. Drugi dan je prišel Tonc h krčmarju po kramp in kučmo. Ko so se mu smejali, ni rekel niti besede, samo svoje reči je vzel in odšel. Od takrat je redkeje hodil v krčmo in ni več govoril o strahoviH; In tudi verjel ni več vanje.