Štev. 5. V Ljubljani 1. maja 1887. Leto VII. Kristus in Peter. V V zveličar in Peter po svetu hodila, Po svetu hodila, nevedne učila. Pa gresta mi nekega dnč oM Po včliki cesti takd sam d. Za goro že solnce je spravljalo se. Od gričev, vršičev poslavljalo se. Počasi korakata mdža čestita, Globoko zamišljena ne govorita. Globoko 'zamišljena — ne — to se pravi: Zamišljen v resnici bil stfm jc Gospod, V tl:\ gledal in gledal cčlo je pot, Bog vedi, kdj mu je hodilo po glavi! O! Peter že zdavnaj bi rad bil gdlčal, Z velikoj težavoj jc tih bil in mdlčal, — (Ker kdor veliko in rad govori, Ne misli globoko — izkušnja uči. —) Beseda mu baš je na konci jezika: Pred njima prikaže se čudna slika! V dnu jarka globokega, tik pri cesti Kmet ležal jc vznak in v nezavesti. »II&, klada pijana, zmezi se, zmezi!« Zadere Sentpctcr se v sveti jezi, — »Domöv! mar nič se ti še ne mudi? Brez olja je stara domd in soli!« A Kristus Šentpetru s kazalcem pomigne: »Pomagaj, da revež na nöge sc vzdigne! Sok trsov možd pač je malko ukanil, Doslej se še m bil nikdl upijanil, No pošten jc sicer in dobra duša.« šontpetcr strmčč te besede posluša, In hoče — noče, do prvega praga — Pod pdzduhoj kmeta vodčč, pol nos&c, Pod pezoj rojaka se dobro pot če — Vzveličarju spraviti ga pomaga. Pa gresta po cesti zopet naprej, Kd6 jima naproti prihaja ? — glej! Berrič je ostuden, poln gnilih göb, Živ mrlič, ko svoje dni modri J61>. A glej, vzveličar se jadniku bliža: »Oh, brate nesrečni!« srčn6 ga pozdravi — S poljubom bolnika pri priči ozdravi. Sentpeter se čudi, od čuda se križa. Pa gresta po cesti dalje naprej, Kdo jima naproti prihaja? — glej! Mož svetega lica, v obleki bogati, Na prstih se prstani bliskajo zlati; In glej, že od daleč se jima odkrije, »Ilosana, sin Davidov!« skoro zavpije . . . »»No vender že jedenkrat — hvala Bogti!«« Oddahne si Peter — »»bil<5 ni miru Od sitnih pijancev in postopričev, In gnusnih in göbovih samih berričcv: Zdaj prvi nas sreča mož pošten in pravi!«« — Iu Peter neznanca spoštljivo pozdravi. A Kristus? — popotnika še ne pogleda! In nrilaŠč od njega obrne se v Sirrin, Ko mimo gre tujec ves sladek, skesrin — Za Petra spet nova uganka, seveda! »Kakö pa, da tega preziraš? — povčj!« »»Na ustnih tri človek pač nosi Jehovo, A srce le Mrimona moli njegovo, O Peter, tri svetec je — farizej!«« fiorrizd. Postilion d' amour. Iz spominov dalmatinskega slikarja. Priobčil S. Savec. IX. Pozvedbe. ngleški del Shanghaja je največji, obseza največ evropskih hiš; šele daleč za reko se pričnd vmešavati stanovanja kitajskih bogatašev, trgovcev, boljših rokodelcev in fotografov. Da, fotografov je na izbor, ker ldtarjem delajo podobice njih žena, ljubic in otrok prav toliko veselja, kakor nam. Tu so gledališča, majhna in velika, v katerih se vrstč heroične igre z burkami brez prenehanja od devete dopoludanjc ure ves dan, vso noč do jutranje zore. Kitajska stanovališča so gosto obljudena, ljudstvo teka urno po ulicah; v nc katerih prestane živahnost na večer, da se prične v drugih in ponehava s solnčnim vshodom. Dalje proti meji naselbine so se nastanili ubož-nejši Kitajci v slabih kočah od lehkega lesenega gradiva. Vedno še dohajajo iz cesarstva, vse evropsko mesto, razven francoskega, stis-nenega med Angleži in visokim obzidjem starega Shanghaja, širi se in narasta, ker tu je najti dobrega zaslužka, tukaj je imoviti trgovec varen pred grabežljivimi sodniki »nebeškega sina«, v miru uživa in prihranjuje tukaj pridni delavec sadove truda svojega, brani ga močna roka inozemcev pred mandarini, da ga ne oskubejo, oškodujejo ali cel6 ugonobijo. Angleži si niso le odrezali najlepšega kosa, uredili so ga tudi najlepše, naredili večje javne prostore, nasadili drevorede v širših ulicah, obvarovali vrte in vrtce pri mnogih hišah, dasi je zemljišče visoke cene. Amerikanska občina je najmlajša, a hitro narasta in vsevita, le bolj namešano. Poleg ponosnega poslopja inozemčevega je postavil Kitajec skladišče, veliko prodajalnico, zabavališče ali tvornico. Kitajci so se učili od tujcev, tekmujejo ž njimi izdatno in srečno in jih izpodrivajo celo v trgovini z inim blagom, ker se zadovoljujejo z manjšim dobičkom. Okolico hotela »Kvreka«, amerikansko naselbino, preiskal je Cetinovič takoj prvi teden po svojem prihodu v mesto; vč za vsako evropsko hišo posebej, kdo biva v nji. Guvernante tu ni. Zdaj bi imel preiskati še drugi dve naselbini; dolgotrajno, zamudno delo! Je li res ostala tu in nc šla dalje? Ker jc vzela s seboj iz Hongkonga pčstunjo Kitajko in je ni poslala nazaj, ali naznanila nje premeščenja v drugo službo, kakor se jc zavezala storiti, ni verjetno, da bi bila zapustila cesarstvo. V volilnem imeniku med posestniki je ni, v hotelih tudi ni gospč z detetom primerne starosti, to jc pozvedel avstrijskega konzula sluga »Čin«, ki je dobil nalogo, izpraševati svoje rojake od hotela do hotela. Sedaj je vzela v najem hišo, ker več posameznih stanovanj v jedni in isti hiši tukaj ni. Po dolgem posvetovanji in premišljevanji skleneta Cetinovič in njegov pokrovitelj zanašati se na čas in ugoden slučaj. Odpotita se na pohode; na programu so razumno le oženjeni gospodje, ker o ženski je treba izpraševati le ženske. Prideta tudi v hišo gospoda, ki prodaja Kitajcem raznovrstno jekleno b!ag<5 iz Kruppovih tovarn, znanih po vsem svetu. Pogovor se suče o Kitaji, ob Evropi, tudi o Dunaj i, rojstvenem mestu mlade gospč. Jako vesela je razgovarjati se zopet s kom, ki dobro pozna nje preljubljeni Dunaj. Gospd v živahni konvcrzaciji še ne zapazi, kdaj in kako jo napelje Cetinovič na sosede v Shanghaji in povpraša, kdo li stanuje v mali hiši iste ulice, v malem ličnem poslopji, katero stoji v senčnatem vrtci, pa na ulično Črto poševno proti navadnemu rčdu, ki stavi zgradbe strogo na premočrtnih odrezkih. »Da, že vem, hiša nima verande, ampak železen balkon pri nadstropji. To jc ostanek prve male naselbine, ko so stavili poslopja slučajno, brezredno. Kdo stanuje tam ? Angleški original, pa ženski. Prišla jc sem v Shanghaj s svojim sinom samotarit, namesto da bi uživala svoje rente kje v Švici ali kjer si bodi v kakem lepem kraji.« »Kako se zove? Čakajte, saj vem, prav navadno ime je, S . . S . . Seamcns.« Oh, kako zaigra v slikarji! Pogledata se pomenljivo z gospodom Bilinskim. »Jo li poznate ?« mčni gospa, zapazivši učinek zadnjih besedij. »Ne poznam je Še, imam pa naročilo do nje iz Evrope, katerega bi se rad kmalu iznebil. Prav ugaja mi, da sem zvedel njeno stano vanje, da nc izgubljam Časa z iskanjem, ker adresa moja slove le na Shanghaj.« »Mislim, da je zdaj ni tu. Nekaj časa sčm jo pogrešam; nc vidim jc na balkonu, kjer tolikrat poseda; domec se mi vidi zapuščen. Morda je bežala pred vročino gori v Japan ali pa na deželo. Jaz bi ne imela poguma bivati sama med par Kitajci, ona pa gre s pestunjo in s kuharjem daleč notri v provinco; vsaj menili so se, da so jo našli lanskega avgusta na jezeru gospodje, ki so šli na divje racc. Menda hodi tudi na lov, kakor kakšen moški.« »Pravite, da ima sina ?« »Ima, nežnega dečka, tako okoli treh let. Kako je to lepo otroče, a materi kar nič podobno. Gotovo priznate tudi Vi, da je podoba an-gcljca; taki rumeni kodrci mu igrajo okoli belega obrazka; in te lepe modre oči! Kar zaljubljena sem v tega Britančka.« »Vendar je odlična gospa?« »Da, odlična že, dostojanstvena, če hočete, paše več originalna! Ne druži se s ženskami svoje vrste; zäme je prava uganka.« Po slovesu, stopivši na ulice, jame Bilinski zadovoljno drgniti si roki, rck6č: »To se pravi imeti srečo, kar samö se Vam dela; že jo imamo, guvernanto Vašo!« Ko Cetinovič nameri korake proti hišici, ustavi ga konzul meneč, da se nc sme prenagliti, da je treba prej stvar dobro premisliti; da mu naj nc napravlja uradnega vmešavanja, da že pošljeta slugo na preiskavanja, in ta vse bolje opravi, nc da bi dal povod kaki sumnji. Da bi morda uradno vest svojega pokrovitelja nekoliko utolažil, pokaže mu Aleksandrino zapečačeno pooblastilo in notarjev dokument. Ta pisma na kratko, jasno in ncdvojbeno razložč nalog Cctinovičev; tudi jc formalno vse v takem rčdu, da se gospod Bilinski resno zamisli ter z dovoljenjem Cetinovičevim shrani sam dokumente, ko jih prej zaznamc-nujc in zapiše med uradno prejete vloge. IzroČf Cetinoviču še kratko potrdilo o prejetih pismih. Gospod Bilinski ima, odkar je nastopil službo generalnega konzula in diplomatskega zastopnika za Kitaj in Japan v Shanghaji, tretje leto, istega »boy-a< (fanta ali slugo), ki vzdržuje red v hiši, ki je tudi dober kuhar, kupuje hišne potrebe, ter je spreten in voljän za vsak posel. »Čin«, ime tako navadno, kakor naš Janez, jc mlad, ne velik, precčj krepak moški ; za Kitajca malo velikih očij, dolzega vratu, bistrega uma in malo zamolklo bledega obraza, znamenje, da se je nekoliko udal 6piju. »Čin,« ogovori ga konzul, »ta gospod bi rad kupil tisto malo hišo, tam blizu skladišča za jeklo« —»Čin« prikima — »pojdite tja in vprašajte v hiši ali pri sosedih Vaše ljudi, nc druge, pomnite, le s svojimi rojaki smete govoriti. Zveditc, čegava je hiša, kdo stanuje tam. Čc gospodarja ni domä, pozvedite, kam je šel, kdaj pride. Danes ne boste kuhali, obedoval bodem v hotelu »Evreka.« »Činu« zahripne malce v grlu, kakor bi se začetek smehu, pri-šedšega iz prsij, ustavil sredi vratu, prikima z glavo, zamežika pomenljivo v znamenje, da jc nalog dobro razumel. Ko mu pomoli Cetinovič dolar, gane le z očmi zdaj na dolar, zdaj na svojega gospoda, dokler mu le-tä ne reče, naj ga vzame, da je to za 6ne druge Kitajce, da se bo lože zmenil ž njimi; njemu pa tudi še kaj pade v žep, kajti tuji gospod je »poln dolarjev«. Na večer pride »Čin« z novicami. Gospoda ni nobenega. Gospe ni domd. Kam je šla, nc vč. Gospa, otrok, kuhar, Kitajka, vse je šlo nekam po vodi v malem hišnem čolnu. Kdaj pride? — Nc v6. — Jc to vse? — Vse! Gotovo sc je hotela izogniti Rusom, ker zdaj vročina še ni tolika, da bi bilo treba bežati pred njo. Da jc bila odpotovala lc na videz in bila skrita kje v mestu, da bi si bila naložila jetništvo, nikakor ni misliti. »Hišni čoln, hišni čoln!« mrmra konzul in mčni, da jc ta jedina beseda vredna dvajset dolarjev, da je izvrsten kažipot daljšemu iskanju. »Sla jc na deželo, v jedno bližnjih provinc, v katero notranjih mest. Na morje ni šla; v hišnem čolnu se nikdo nc v6zi iz rčk in vodnih prekopov. Za gospode ni nič nenavadnega potovati nekoliko v provinco, da se otresejo mestnega prahu, in zabavajo z lovom ali uživajo čisti zrak in krasote gorskih krajev. Originalna Vaša guvernanta sc ic morda v resnici naveličala dolgočasne ravnote in se odtegnila kam na letovišče, podjetna je dovolj. Vidite, to je jako ugodno za Vas. Greste za njo, opravite svoj posel na ta ali 6ni način veliko lože, kakor tu v mestu, zapustite Kitaj, jaz službeno ob vsem ničesa ne vem. Če bi se kkj neprijetnega pripetilo, nikdo me ne more siliti, da bi verjel Vam na škodo, dokler me priče ne prisilijo. V tem ste že daleč in s pomočjo dokumentov smem zavleči stvar vsaj tako dolgo, da se postavijo za Vas naroČitelji Vaši.« »A te province so obširne zemlje, kje je naj iščem, kam naj se obrnem ?« »Pri vhodu na konzulatski vrt je nizka zidana kočica, bivališče vratarjevo, katerega služba pospešuje bolj dostojanstvo urada, kakor varstvo hiše, ker mož je osivel starček. Njegova čast in dika, spoštovana in priznana od vsacega rojaka, so brke, če se sme imenovati tako nekaj dolgih sivih las, molečih redko iznad zgorenjega ustna. Brke značijo starega očeta, takšnega, katerega odlikuje ljudstvo s takim spoštovanjem, kakor primeroma pri nas duhovne pastirje. Mož je bil dolgo let »lavda«, t. j. vodja potnega čolna, načelnik sedmih, desetih brodnikov, in je vozil potnike, domače in tuje po daljnih provincah. Ti »lavde« imajo nekako zavezo med seboj in se vzajemno podpirajo.« »Vratar naj torej pride.« »Dobite polno dolarjev« — to je začetek ogovora, prepotreben vselej, kadar se zahteva kaj od Kitajca izven službene zaveze. — »Vi obiščete,« reče konzul, »vse »lavde« v Shanghaji in vprašate, kdo je peljal gosp<5 z dečkom pred dvajsetimi dnevi; po katerem kanalu jo je peljal in če se je čoln povrnil. Dalje pozveste, če je dotični »lavda« poslal denarja ženi in če se je povrnil kakšen brodnik. Vi to pozveste zäse, ne za nas, razumite! Stražo prevzame jeden Vaših sinov. Iščite dva, tri dni, zdaj dobite pet dolarjev, potem deset.« Starec prikima, ponovi' nalogo, vzame denar in odide. Čez dva dni poroči o svojih pozvedbah. — »Evropska žena je šla »v p i jen Navsbot« v evropskem brodiči s kuharjem, Kitajko in malim dečkom gori po Sučavskem kanalu, nje »lavda« ima šest brodnikov, dobiva po tri tolarje na dan, »lavda« Tha-Sze ne pride dolgo, dolgo nazaj;« t. j. o nedoločenem času. X. Druga avdijenca. Rusi se vozijo po Jangtzu, Cetinovič pa riše in slika kitajske kolibe in džonke, preganja večere v klubu, po gledališčih ali konccrtih, kjer pri malih mizah sedeč poslušalci pušijo, pijö čaj, zobljejo raz- novrstno drobnjäd in poslušajo produkcije, sicer zanimive tudi za tujca, a le malokrat znosne za nevajeno uh6. Ko se Rusi vrnejo, tedaj se slikar zopet ves božji dan ne gane iz hotela »Evreka«. Gospa Huniter začne zmajevati z glavo o njegovem početji, najbrž ji jame giniti upanje, da bi se ta čudiji črnolasi bogve-odkodi dal vzgojiti do zaželene razsvctljenosti. Namesto da bi slikal poštene ljudi in spravljal dolarje, nabira podobe bornih koč, slabih mostov in malih čolnov, zdaj pa zopet vlači v sobo kitaste Kitajce brez izbora. Čakati mora zopet več dnij, da ga pokliče poročnik Perelcšin. Odideta ocl hotela ne proti »Bundu«, ampak na nasprotno stran, za reko na koncc amerikanske naselbine, kjer stoji še kakšno skladišče ali magacin, zaloga lesovja. Med potjo prosi poročnik pojasnil o Ce-tinovičevem sestanku z admiralom. »Seveda,« reče, ko čuje o brez-vspešnih mučnih poskusih slikarjevih pred konzulatom, «admiral jc imel sumnjo do Vas; gospod ni le hude jeze, tudi nikdar nc odpušča. Nc hodite za nami, mož ima dolgo roko, kadar hoče.« Stopita na piano polje, le pri reki jc visoka ograja okoli prostora odločenega za novo zgradbo. Tiho brezljudno jc todi. »Evo tam visokosti!« »Pojdite tja, pozdravite navadno, incognito smo na sprehodu,« reče poročnik in se obrne. »Vidim te gotovo zadnjikrat,« mčni slikar sam v sebi, »danes boš menda vendar menj oprezen.« Oprezen jc knez, kakor prvikrat. Izroči veliko pismo, brez naslova. Pečat je velik, nosi dvoglavega carskega orla. Slikarju obvisijo oči na lepem pečatu, nekaj iz radovednosti, nekaj da bi ne motil gospoda s preiskujočim pogledom. »Nisem pečatil iz nezaupnosti do Vas; le ko bi se Vam kitj pripetilo, upam. da bo pečat varoval vsebino pred zvedavostjo nepoklicanih Ijudij. Pismo boste dobro varovali in izročili je sami Aleksandri v roke.« »Vendar je izgovoril njeno ime, četudi menim, da nerad,« misli Cetinovič. Ujameta sc z očmi za trenutek; knez jih umakne, morda čuteč, da hoče mirni, toda ostro opazujoči pogled Cctinovičev predreti ne v tajnost pisma, temveč izkuša brati dno, ki jo nosi knez v srci. »Ste li našli Schwerzerico r« »Nisem je videl še, vem pa, da se jc odpeljala v provinco, proti Sučavu.« »Pojdete li za njo?« »Gotovo, takoj jutri, ker v Shanghaji sem zvršil svoj posel. Dete dobodem, z zvijačo, s silo, četudi . . .« Na te besede, izgovorjene trdo in smelo, knez postoji, kajti doslej sta počasi korakala, in obrne svoj mehki pogled na tega človeka, ki ne more prikrivati razburjenosti in srda v plamtečih črnih očeh, na mož£, kije ves podoben interese pošiljatelj ice svoje zastopati do skrajnosti proti komur si bodi. Po daljšem molku knez izpregovori tiho: »Razumem, kaj hočete reči. Prosim, opravite, če je le mogoče, brez krvi, želim, da izkusite prej mirne pomočke. Jaz Vam nc morem nikakor pomoči, tu že celö ne. Vi ste slobodcn, niste izpostavljeni javnemu opazovanju.« »Da, visokost! Dete vzamem na vsak način in privedeni materi, za to imam vsa potrebna pooblastila.« Zopet obvisijo kneževe oči nekoliko začujeno na slikarji. »Ne dvojim, da zmorete guvernanto«, reče in začne spet korakati. »Kako bi mogli poročati meni?« izpregovori bolj sam sebi. »Kakor ukazujete, visokost.« »Ničesar Vam ne ukazujem.« Zopet postane ter zatrč vzdih. »Prosim, kadar imate dete v varnosti, pišite Perelešinu, dal Vam bo svojo karto.« »Dal mi jo je že.« »Prav tako, pišite njemu pod drugim imenom, ne podpisujte svoje. Tako zvem najprej, da ste srečno opravili, da se vračate v Evropo. Srečni, zdravstvujte!« Lehko se pokloni in odide k poročniku; izgubita se počasi med kitajske hiše amerikanske naselbine. Cetinovič gleda za njima. Pogled mu obvisi na pismu; varno je ovije in hrani. »O Aleksandra,« govori sam sebi, »ne bo zäte kruhka iz te moke! Admiral je predobro zamčsil. Pozabil te vendar ni. Težko mu je bilo. Pa za koliko časa ? Premehek je. premlad, gleda brezskrbno v svet in uživa ga. Kako je vzrasel, lep mož, visok, krepak! Takemu se uklanjajo ženska srca, ko bi tudi ne bil včliki knez. Nc včrujem, da bi jih preveč odbijal! Jaz, predraga Aleksandra, ti ne vem pomoči. Hodi ti sreča toliko mila, da ga dobiš zopet pred s<5, da moreš staviti v boj nepremagljivo svojo milino, in Še bo tvoj!« Leno, zamišljeno koraka v hotel; temnega obraza zbira misli in stvari za potovanje v provinco. XI. Jang'tz'. Potovati dandanes po kitajskih deželah, razven mest, odprtih evropski trgovini po državnih pogodbah, ni Bog ve kaj, kadar sc nc bijejo Kitajci med seboj ali s tujci. Dokler sezajo kanali in plovne reke, jc potovanje celö prijetno v ndlašč za to prirčjenem brodiči, seveda ne vsegdar hitro. Tujec je pred lopovi in plenilci še mnogo varnejši, nego domačin. Tuja zastopništva se skupno jako ostro potegujejo za svojce in kitajska vlada pride v velike zadrege in troške, ko bi se Evropcu zgodila krivica; dalje jc tujec strašno bitje. Da jeden Jan-Kvctz', tuj hudič, tebi nič meni nič pozoblje sedem, deset Kitajcev, da ima več fizične, surove moči, izvrstno orožje in še čarobne moči, o tem je ljudstvo tako trdno prepričano, kakor da plemenita in vzvišena prosveta v deželi zlate sredine visoko nadvladuje izobraženost tujcev, ki so res močni in prebrisani sovražniki in rušitelji blaginje, ki znajo veliko nepotrebnih in zlobnih rečij, ki so na kratko močni, nevarni suroveži. Tudi öni, ki poslujejo in služijo dolga leta pri tujcih, iznebijo se malokdaj popolnoma tajnega strahu. Ljudje še predobro pomnijo, kaj so zmogle male čete tujih vojakov proti ogromnim armadam ccsarskim, kako so predrle skozi trdnjave, po kitajskih mislih nezmagljive, čez tisoče in tisoče ubitih vojŠČakov notri v Peking. Vendar Kitajci niso vselej plahe ovce; iz početka so se dobro branili, uvi-devši pa neprimerno nadvladovanje tujega orožja in organizacije, tekli so rajši nego bi se bili dali postreliti. Se par takih vojska, kakeršna jc zadnja s Francozi v Tonkinu, ker imajo Azijati tudi izvrstno orožje in vešče vodje, svoje in tuje, tedaj pa premine omenjeni prestige. Poučiti se in pripraviti se za morda daljšo pot je imel Cetinovič časa in prilike dovolj. Tudi najpotrebnejšo reč, rabljivcga tolmača, preskrbel je gospod Bilinski, pregovoril jc svojega slugo na potovanje, razumno za dobro nagrado. »Čin« ni le vsestransko spreten dečko, on je celö nekaj učenjaka. Ne zna samö brati kakih tristo pismenih znamenj najnavadnejšega pomena, to se nauči vsak vaški deček, on jih pozna morda dvakrat toliko in — to mu daje ceno — on govori za silo pekinški, t. j. uradni jezik, ki rabi izobražencem vesoljnega Kitaja. Ker mu je v svoji službi ostajalo časa, okoristil se je pri učenem Kitajci, pomočniku c. k. tolmača, tudi ne baš preobloženim z delom. »Lavda« že čaka s sedmimi krepkimi veslači, zato dobi tudi po štiri dolarje na dan. — »Čin« znosi v brodič gospodove potrebščine, prcccjšnje število kositarjevih pušic, napolnjenih s konservami, z raznim sočivjem, sadjem, mescnmo i. dr., kar jc vse sestavila mstrs. Hunter ki jc tudi odločila iz svoje kleti lepo zbirko steklenic s ponosnimi naslovi. Sicer popotni račun na takšen način narasta visoko, po sli-karjevih mislih brez potrebe, toda gospa že vč, kaj jc Kvropcc dolžan dostojanstvu svojemu, ker ne ve, koga bo srečal na poti in-se nc sme kazati berača. Ona nc preskrbuje prvikrat takšnih ekspe* dicij. Ko jc znosil »Čin« šc popotnega drobiža, dolge vrste na trte nabranega denarja, bronastih, v sredi luknjastih kešov (21/® za naš krajcar), vzame Cetinovič svoj potni list, podpisan od »Tavtaja« samega, močen revolver, težek kratek meč, knjige, zemljevide in več priporočilnih pisem do vseh evropskih postaj ob včliki reki ter stopi v svoj novi domcc. Kratek pozdrav s konzulom in štirje možjč primejo za veliko dolgo veslo in porivajo čoln brzo gori po Sočavski rečici. Vodna pota so po nekatera mesta jako ozka, tako je jedno veliko veslo, katero se iztegujc lc za brodom, jedino praktično. Oglejmo si malo tako bivališče, kakeršnih plove, manjših in večjih, na stotine tisoč po kitajskih vodah. V sredi čolna je kake štiri metre dolg prostor, obstenjen in pokrit, na vsaki sträni je okence. V sredi jc dolga ozka miza,, pri podolžnih stenah klopi, pod njima shrambe. Na jedno klop položi »Čin« na večer posteljo. Zadaj bivajo Kitajci; tu veslajo, igrajo, godejo in spe. Streha jih varuje solnca, pred dežjem pa nategnejo platnene rjuhe ob straneh. Med Kitajci in potnikovo kabino je kuhinja, kjer gospodari neomejeno »Čin«. Prostor spredaj pred kabino, odmenjen je tudi gospodu, le kadar brodičev vodnik zahteva, smejo veslači zlesti zunaj ob steni sem, ne pa skozi vratca, da odrivajo ali privežejo čoln. Kar si jc toliko želel, pogledati tudi v pravo selsko življenje, izpolnilo se je zdaj potniku našemu. Ko se kanal vzdigne iz globokega jarka in je pogled prost čez neizmerno ravnino, nc more se na-čuditi lepo obdelanemu polju. Povsodi je napeljana voda v malih jarkih, iz katerih zalivajo njive. Vse pa mora obdelati človek sam, živine je jako malo. Zänjo ni prostora na gosto obljudeni zemlji. Visoko vzdigne mož težko rövnico, zamahne in odtrga kos mastne ledine. Po vsakem udarci se oddahne za trenutek, ker solnce mu žge na goli hrbet. Pri vasicah so gozdiči tankih visokih dčbclc v gručah mehkega zelenja, Kitajcu prepotrebni les bambu, ki mu služi za sto rečij. Kamor le more, vtakne tudi breskvo. Spomladi, aprila meseca, so vasi' v breskvinem cvetji, rdečem in belem, preprijazne videti in kako lepo vonjavo dehti to cvetjc. Seveda se vmešava še druga neprijetna vonjäva iz velikih lončenih kotlov in kadij, v katere spravljajo vestno vse odpadke. »Čin« in »lavda« izprašujeta pogosto po vaseh ob poti poTha-Sze in po njegovem brodu, s povoljnim vspehom. Tretje jutro se vzdigne nad poljem visoka imenitna pagoda Lov-Mun-Ta (izrekaj Lov-M'n-Ta), brodič zavije v široki cesarski kanal, vetrič prime razpeto jadro in požene brodič brzo pod visoko obzidje velikega mesta Soochav (izrekaj Sučav). Blizu glavnih vrat, T u m a n (izrekaj Tu-m'n) pristanejo h kraju na sträni predmestja, ker pod zidom je malih in velikih brodov v dveh, treh vrstah gosto nakopičenih. Gori, doli po kanalu prehajajo džonke, trgovske, mandarinske, vojaške, kmetje vozijo gnoj na polje, pridelke v mesto — res, včlika cesta živahnega prometa. Na dveh visokih mostovih se pretaka množica v mesto skozi ozka vrata, katera nadkriljuje ogromen stolp. Pa kako žalosten je pogled po razprostrani ravnini, okoli in okoli zaprti z zidom, okoli deset metrov visokim, ki se razteza skoraj jedno uro hodä na dolžino in dobre pol ure na širino! Groblje, obdelano polje in komaj deseti del planjave zavzemajo poslopja! To je tedaj nekdaj tako slavni kitajski Pariz, katerega dekleta so slovela za najlepša v cesarstvu. Res so ženske tukaj večje, glava ni preobilna v primeri k životu, noša lepa, zlasti črni, diademu podobni nadik čela je ukusno izumljen. Pred dvanajst leti je imelo mesto čez pol milijona duš, zdaj šteje dobro petino tega in večina biva v predmestji, katerega grozovita Taiping'ska vojska ni razdjala. V mestu so pa vstaši prizanesli le obširnemu tempelj nu Buddhe s slovečo pagodo; vse drugo so požgali, zrušili, stanovnike, kar jih ni moglo uiti, potolkli in poklali. Tako razumejo vojsko Azijati; ko se mesto udd ali jc vzamejo z naskokom, prične se prava vojska, namreč požiganje, klanje in pomor! Po lepem tlaku od trde opeke se šečeš med njivami, med kupi groblje, mimo zasutega kanala, na pol podrte hiše. Pri teh se vidi način zgradbe, tu obične. Zid seveda ni trden, zložen je v otlinicah od malo žgane opeke, in ometan. Take stene imajo tudi le namen ogra-jati hišne prostore; zgorenje nadstropje in streho nosijo močni leseni stebri. Vseh prostorskih zgradeb stavbinska misel je šotor, tudi pri res velikih prostorih obširnih tempeljskih stavb se niso vzdignili kitajski mojstri čez omenjeni vzor. Občudovati pa mora vsakdo mnogovrstne kombinacije tesarskih mojstrov pri tempeljskih strehah, visokih stano-vališčih in velikih džonkah, trdna dela, odlikujoča se vselej po praktični zvršbi. Drugi dan najame Cetinovič čolnič, vzame seboj »lavdo« in »Čina,« da preiščejo vse kanale okoli mesta, pregledajo vse brodovje, izprašajo za vsako stransko pot, kam drži. Na zapad drži večji kanal v Tai-Hu ali Veliko jezero, katerega obzorje je gledal Cetinovič prejšnji dan oblito od večerne zarje raz visoko pagodo, pa kanal je dalje od mesta tako plitev in nekoliko zasut, da todi ni mogoče priti do jezera. Vsega preiskavanja vspeh je, da ukaže potnik peljati dalje na sever v Cingkiang, srednje mesto na levem bregu cesarskega kanala in na južnem bregu veletoka Jang'tz. Tu je postaja parnikov in kakih trideset tujcev v naselbini. Zvedel je, da se je Schwerzerica mudila tukaj par dnij. Ker je izpraševala po znamenitostih ob veletoku, soditi je, da je nadaljevala pot proti Hakovu, dasitudi so ji odsvetovali, hoditi sdmi, brez zanesljivega moškega varstva dalje. Brez slovesa je odšla za ranega jutra, na katero stran, nikdo ne vč, tudi ne, kaj sc jc zgodilo ž njo. Da bi se vrnil po starem potu ali po Jang'tz' v Shanghaj in tam tratil tedne ali celö mesece z mučnim čakanjem, tega nikakor ne; Bog zna, kdaj se zljubi muhasti in podjetni guvernanti priti nazaj-Torej dalje! Po vseh poročilih jc potovanje po reki prezanimivo; če je imela dovolj poguma do sem, našla ga je tudi za daljšo pot. Cetinovič pošlje svoj brod nazaj, ukaže »lavdi« preiskati kraje ob reki, poročiti o dozdanji vožnji in nje vspehu konzulatu; tam bo dobil tudi ostalo plačo, ko izroči vse, kar je gospodovega. »Čin«, ubogi »Čin« namrduje obraz, boli ga glava, noge, sto izgovorov navaja, da bi ne šel dalje. Le pravega ne povč, da mu se namreč vedno bolj toži po mali svoji ženi, katero si je priklonil po svoji volji in zoper tfno svojega očeta, ki mu sili drugo v zakon za pravo ženo. Revež je odlašal to ženitev in bi jo rad odložil na nedoločeni rok; če se pa oče ne preseli kmalu k pradedom, moral bo »Cin« vgrizniti v kislo jabolko. Prijazno prigovarjanje, obljube, ostro povelje ga ne gane. Brez njega pa ne more in neče Cetinovič dalje. Ko ima brod odriniti, pokliče neubogljivca k sebi, da bi mu še nekaj izročil, stopi pred brv do broda in držčč roko v prsnem žepu — »Čin« dobro vč, da je tam revolver — pogleda temno izpod čela na slugo in reče mirno, a odločno: »Čin, Vi zdaj gotovo ne pojdete nazaj; poj-deva skupaj, čez deset, petnajst dnij. Zdaj pa hajdi v agencijo, Vi naprej!« Tako se zgodi. »Čin« se odslej nikdar ne ustavlja gospodu svojemu, dasitudi sta na dolzem potovanji imela še marsikakšno navskrižnost med säbo. Da bi malo potolažil klavernega »Čina« in zajedno pokazal mu, da v6 njegova dobra svojstva in zasluge ceniti, ukrca ga na prvem došlem parniku v drugi razred, katerega si privošči le imovitejši Kitajec, kadar mora kazati dostojanstvo. Parnik se mudi' na potu v Hankav le pri treh mestih, marsikatero dolgo obzidje, zdaj na južnem, zdaj na severnem obrežji vidi se le iz daleč. Koliko lepih in vabljivih kotov se odpira med goricami % in holmi, koliko vasij sc kaže v prijaznih dolinicah, odpirajo sc manjša vodna pota, vijoča se strani od glavne reke. Tudi po noči nadaljuje parnik svoj pot, ker razsvetljuje mesec bregove in ker je reka visoko narasla, da jc glavna struga povsodi dovolj globoka. Pod Kiukiangom prehiti parnik mali evropski vodni domcc, sivo barvan, jednak rinemu, v kakeršnem se vozi guvernanta. Daleč ob desnem bregu se bori proti močnemu toku in bo morda zavil v jezero Pujang, katero se malo više izteka v glavno reko. Srečno dospeta v treh dneh do konca evropskega prometa, v II an kav. Zvedela nista na postajah ničesa, našla nikakeršnega sledu, izvzemši omenjeni brodič. Kadar obstoji parnik pred naselbino, dve do šest ur, imajo gospodje polne roke opravila, segajo po časnikih in pismih, ne utegnejo se baviti z novodošleci, akoravno so jako uljudni in vsprejemajo Evropca z izborno gostoljubnostjo. Ako je Schwcrzerica res kje na Jang'tz' lehko jo jc bilo izgrešiti; treba jo je torej iskati s svojim brodiČem, ne s parnikom ter povpraševati v krajih in pri potnikih v džonkah ob reki. Tujci, Angleži in peščica Francozov, skupaj komaj tristo duš, uredili so naselbini odločen kos zemlje na iztoku Hankava tik veletoka v velikem zlogu in z velikimi pomočki. Deluje tu pet misijonarjev za krščansko prosveto z istim neznatnim vspehom, kakor drugod; oni vzdržujejo dve šoli, tretjo pa naselbina. Pač pa priznavajo Kitajci korist velike bölnice in nosijo tu sem bolnike tudi iz oddaljenih krajev. V klubu vsprejmo Evropca takoj za svojca; ni mu na razpolaganje samri bralna soba, izborna zbirka knjig, temveč tudi stanovanje, ker ni hotela, in vsaka mogoča podpora in uljudnost. Dasi šteje Hankav 600.000 prebivalcev in se steka sem glavni promet s čajem in je tu središče notranje trgovine ne le iz velike in plodno province Hupčh, ampak tudi iz sosednih, kakor daleč seza neizmerno porečje veleotoka, vendar velja Hankav le za predmestje, ki do zadnjega časa ni bilo obzidano in nima znamenitostij, razven velikanskih založišč čaja in druzih dcžčlnih pridelkov, svile, lesnega olja, bombaža in tvornega lesa, doplavljcnega iz daljnega Sečuana in Tibeta. Prepelješ se čez globoko reko Han blizu ustja v Jang'tz' v glavno mesto Hanjang, razprostirajoče se na gričastem svetu; z visoke pa-gode imaš razgled jedin na zemlji. Pred nogami vali Jang'tz', tukaj le Can-kiang in Ta-kiang, t. j. v e 1 e t o k imenovan, rjave svoje vodč proti vshodu. S prvo pomladansko toploto se skali in narasta skozi vse poletje, po dvanajst in več metrov nad navadno zimsko gladino. Na jugu veletoka, pol ure širokega, vzdigujejo se iz sivega visokega ob- zidja mesta Vu-čang-fu, mnogobrojna svetišča s svojimi večnadstropnimi stolpi. Za mestom je voda do daljnih gričev, proti zapadu, na severo-zapad tudi vse pod vodö. Male vasi so raztresene po poplavljeni ravnini, kakor bi plavale; stojč na vzvišenih tleh, nanošenih od pridnih rok davno, da še stara kitajska zgodovina nc povč, od kdaj. Res, ni ga kraja na svetu, kjer bi se stekalo tako obilo in tako mogočnih plovnih tokov iz velikih in rodovitnih dežela, kjer jc gosto prebivalstvo delavno in pridno, kakor redko katero. Tujci so tudi stavili veliko upanja na ta kraj, ko ga jim jc odprla vlada 1861, leta. Toda Kitajci so sami prebrisani kupci in vele-tržci, tujci, jezika ne vešči, posluževati so se morali tujih posredovalcev, ki so delali in delajo največ v korist svojo in se bogatč ob tujem kapitalu. Tako se »neposredna« trgovina s cesarstvom ni kaj po srečila. (Dalje prih.) Hajke in povesti o Gorjancih. Spisal J. Trdina. (Dalje.) 35. Zemun. od lično ccrkvijo, ki krasi Tolsti Vrh, šumeli so nekdaj visoki, košati gozdi, samö na prisojnih rebrih je zasadil trudoljubni Podgorec tu pa tamo kak prijazen vinögrad, poleg katerega je stal povsod skromen vinski hram, dolenjsko letovišče in še po zimi najbolj zaželeno veselišče. Te gorice so imeli zajedno hribci in poljanci. Tja gori je hodila delat Zičkova Jerica iz bližnjih Zapuž, kdaj v druščini, dostikrat pa tudi sama. Pot ji je šla dobro četrtinko ure skozi temno hosto. Vselej, kadar jc korakala tod brez tovarištva, pridružil se ji je neznan, porasten velikan in jo spremljal do konca gozda. Zinil ni besede. Jerica se ga ni bala, vendar se ga ni usodila vprašati, čemu jo spremlja. Nekoč je nesla domöv v košari več sodcev vina. Breme jo je težilo, da je skoro omagovala. Ko jc prisopihala do hoste, čakal je je že tamo kosmatin ter ji vzel košaro raz glavo. Nesel jo je do drugega konca gozda, potem pa jo izročil zopet Jerici. Dekle ga prav lepo zahvali in pobara, kdo je in odkod. Velikan odgovori: »Jaz sem Zemün, stanujem pa v grädu Bi'scrniku, pol streljaja od ceste.« Ona se silno začudi tem besedam. Poznala je natanko vse obliŽje, ali razven Gra-• carjevega Turna in Brhovega ni včdela v njem za noben grad. Ta pot sc ji je mudilo, da ga ni utegnila izpraševati. Prčcej drugi dan pa ga je prosila, da bi ji pokazal Bisernik. Namigne ji, naj gre ž njim. Poleg steze je zijala okrogla, nekoliko čevljev globoko jama. Zemun skoči vdnjo in poda deklici roko, da bi ne padla. Ko pride z njegovo pomočjo v jamo, stopita oba na črno korenino, in zdajci sc odpre zemlja in onadva zdrkneta vdnjo. Za jeden trenutek se zmrači, da se ni moglo nič razločiti, Jerico začne obhajati groza. Ali ta strah jo hitro mine, ker ugleda skoro zopet svetlobo in v nji velik prekrasen grad. Zval se je po pravici Biser ni k, kajti je bil zunaj in znotraj ves posut z debelimi, predragoccnimi biseri. Na vrhu vsakega ogla je bil vzidan žlahten kamen, ki se je svetil kakor nebeška zarja. Okoli grada jc tekel bister studenec, za njim pa se je razprostiral nepregleden vrt, poln plemenitega drevja, dišečih cvetlic, zvonko pevajočih slavčkov in rajskih lepih šetališč. Zemün pogosti Jerico s sadjem in studenčino. Nobena pečenka ni tako ukusna, nobena potvica tako sladka, kakor so bile te podzemeljske slive, hruške in jabolka, pa tudi voda se je zdela deklici ljubkejša od najboljšega domačega in hrvaškega vina. Prav težko se jc ločila od Biscrnika, ali radi nujnih opravkov ni se smela muditi predolgo pod zemljo. Prosila je Zemüna, da bi ji pokazal pot do hoste. On ji veli: »Stopi na belo korenino.« Stopivši ndnjo dospela jc v okroglo jamo, kakor bi trenil. Odslej se je pomenkovala z Zcmunom malo ne vsak dan. Jako ji je ugajalo, da imenitni bogatin drugujc ž njo tako prijazno, inih deklčt pa niti ne pogleda. Vprašala ga jc naravnost, zakaj spremlja njo, druge pa nobene. On se ji nizko pokloni in veli: »To se godi zato, ker ljubim samd tebe. Povej mi, predraga Jerica, ali hočeš biti dosmrtna moja prijateljica in tovarišica ?« Jerica se zarudi' kakor kuhan rak in zajecljd: »Morebiti bi se te ne branila, ko bi včdela, kakšen si, ali ta strašna brada zarasla ti jc ves obraz, da mi ni moči pogoditi, če si star ali mlad, bele kože ali zamörec.« Zemün se zasmeje dobrovoljno in jo potolaži, da ga bo videla jutri brez brade. Napotivši se drugi dan v vinögrad ugleda v gozdu zalega junaka, kakeršnega niso zazrle še nikoli oči njene. Junak se ji približa in Želi dobro jutro. Po besedi spozna Zemüna in mu se da brez nejevolje poljubiti. Ta ljubezen nakloni nje srcu mnoge radosti, ob jednem pa tudi težke misli in silne skrbi'. Pobarala je Zemüna, kako mu jc krstno ime? Reče ji: »Jaz nisem prijel nikoli krsta in tedaj niti krstnega imena. Rod moj je podzemeljski. Kadar bo prišel konec vsemu svčtu, poginil bom ž njim tudi jaz. Do takrat pa ostanem mlad, zdrav in močan, da me nobena človeška sila ne ustrahuje. Če bi sc dal krstiti, dobil bi dušo in ž njo upanje večnega življenja in vzveličanja, ali še tisti dan jel bi se starati kakor drugi ljudjč. Mučile bi me vsakeršne brige in bolezni in čez nekoliko dcsetkov let moral bi umreti. Mogoče pa bi bilo, da bi mc pokosila bela žena žc prvo leto in prvi teden. Ker sc bojim bolezni, starosti in smrti, nc maram ni krsta, ni upanja vašega. Sreča moja doleti lehko tudi tebe. Ako sc preseliš v blaženi Bfsernik in zjediniš z mano, cvetela ti bo večna mladost in lepota.« —Jerica se zamisli. Mikala sta jo na vso moč ta obetana darova, ali spomnivši se neumrle svoje duše vpraša Zemüna, ali bi sc mogla vzveličati poleg njega? Velikan se zagrohotd zaničljivo in jo zavrne, naj si čuva dušo svojo, kakor vč in zna, sama, on se za take reči ne briga. Uboga dčklica se je pokesala bridko, da se je seznanila z brezbožnikom, ali strastna in slepa ljubezen ni ji dala, da bi bila razdrla to grešno in nevarno zavezo. Takrat se je vrnil v očetni grad Gracarjev-Turn mladi baron Cu-kerkand, ki je kolovrätil mnogo let po svetu, da se naužije krasot in slastij njegovih. Bil jc gizdav, samopašen, razvajen mladič, srce mu ni poznalo ni srama, ni poštenja. Oče se jc nadejal, da mu bo pomagal gospodariti, ali se je skoro uveril, da si je vzgojil razuzdanega potrat-nika, ne pa spretnega sotrudnika in hvaležnega podpornika. Zahajal jc vedno v bližnje in daljne gradove in jc pijančeval in kvartal tamo po cele dni in noči z vrstniki svojimi. Kadar ni imel gosposkega društva, zalazoval je nedolžne hčere podložnih kmetov. Izmed vseh mu se jc priljubila najbolj živa in dražestna Jerica, toda zamän je postopal za njo in jo lovil in mamil z zlatimi in svilčnimi darili. Videč, da zlepa ne opravi ničesar, hotel se je jc poleg stare plemcnitaške navade polastiti s silo. Najemši dva čvrsta hlapca čakal je je v gozdu, koder je včdel, da se vrača iz vinögrada domöv. Delo jo jc zabavilo v gorici dostikrat in tudi ta dan do kesne noči. Prčcej, ko je dospela do hoste, zaskočili so jo lopovi in zvezali. Z obupnim glasom je zaklicala: »Ze-mun, pomozi!« Hlapca sta jo bila žc dvignila, da jo zaneseta po baronovem ukazu v grajsko pristavo, kar prilomasti grozen velikan ter ustavi napastnike z grmečo viko in strašno gorjačo. Predno so se utegnili pripraviti na bran, pobije vse tri na tla in jih zveže z debelimi vrvmi. Jerici poreže spone in jo spremi do ceste. Tamo se ž njo poslovi in skoči nazaj k jetnikom svojim. Z gorjačo odšteje vsa. kemu hlapcu po petindvajset ljuto bolečih bätin, za nameček jima dd še pet ali šest gorkih brc in zaušnic. Ko prejmeta zasluženo plačilo, zapodi ju spat. S Cukerkandom računa ne zgotovi tako hitro. Nametal mu jc trikrat po i>etindvajset bdtin, pljusk in sunkov pa je privrgcl toliko, da ni moči povedati števila. Nežni gospodič je bi! tako stoičen in premlačen, da se ni genil. Obležal je v hosti, kakor šibki topol, ki ga polomi, izruje in zruši prvi besni naval hudourne nevihte. Več dnij se ni zavedel in preteklo je pol leta, predno je toliko okreval, da je mogel stati na nogah. Prcširnega pohotnika pa ne izmodn niti ta nezgoda. Huje nego prej je kopernel po Jerici in zasnoval nakano, ki ga je naudajala z upanjem, da bo izročila deklico volji njegovi gotovo in brez nevarnosti. Jel se je dobrikati staremu Žičku in mu dokazovati, kako prijetno bi mu živela hči, ako bi se pozakonila z grajskim valptom Trpotcem. Slaboumni mož je poslušal radostno to ponudbo, kajti je slovel Trpotec za prvega kmetiškega bogatina in veljaka v vsi krški dolini. Zapovedal je Jerici, naj se začne pripravljati za svatbo, išče jc sreča, katero ji bode zavidala vsaka vrstnica in še marsikatera mestna gospodična. Ona se jc milo jokala in prosila roditelje svoje na kolenih, da bi ji ne silili za moža brezvestnega zlobnika in najokrutnejšega kmetiškega zatiralca, ki ga hrani dolenjska zemlja. Goreče solze in prošnje njene niso genile ni očeta nI matere. Baron Cukerkand jc že vriskal od veselja, misleč, da bode Jerica kmalu žena njegovega služabnika in N lizuna. Valpet in Jcrica sta bila že oklicana vse tri pote, po ženinovi želji naj bi bila poroka v ponedeljek zjutraj, vesela in razkošna svatba pa bi trajala brez presledka do druzega tedna. Nevesti so se solze posušile, duša se ji je umirila. Spoznavši, da sc nikomur ne smili, zamislila sc jc in se zarotila, da ne bo poslušala ljudij nego samo glas svojega srca. V nedeljo popoludne je šla poleg prelepe narodne šege po slovo k vsem prijateljicam in bližnjim znankam. Zapele so ji marsikako ganljivo pesem in vsaka jc glasno zaplakala, ko ji je segla v roko po-slednjikrat. Dolga vrsta vozov je stala drugo jutro nad Žapužami, da bi se odvezlo na njih mnogobrojno krdelo svatov v Sent-Jarnej. Nekatera köla bila so že odšla, ko je velela Jerica: »Včeraj so se razcvetele prve šmarnice, moram jih natrgati kitico za ženina, da jo bo dejal za klobuk.« To rekši steče v gozd urno kakor lehka srnica in — nc pride več nazaj! Zaman so jo čakali, klicali in iskali ženin, žlahta in vsi soseščani. Izginila jim je, kakor bi se bila udrla v zemljo. Pa saj se je udrla res vdnjo. V skrajni svoji bedi je pobegnila izgubljena, reva v Bisernik in se poročila z dragim Zemunom brez duhovnika, brez prič, brez božjega in človeškega blagoslova! Živela je odslej največ v podzemeljskem gradu. Prvo leto ni ga zapustila nikoli, ker sc jc bala, da bi jo zapazili in zasačili sorodniki. Možu svojemu je povila dva krepka dečaka, Gojka in Divka. Gojko 18 je bil pohlevno, preljubeznivo dete. Jemal je z veseljem na ušesa besede materine, kadar mu je razlagala krščanski nauk. Prosil jo je sam, da bi ga dala krstiti in v šole. Divko pa se je bil vrgel ves v nejevernega svojega očeta. Božje reči so ga dolgočasile, za pravo srečo je zmatral dobro jed in pijačo, sosebno pa neomejeno, razuzdano svobodo. Z otrokoma se je šla Jerica dostikrat izprehajat na Tolsti Vrh, drvarji so jo videli na vrhu Kükove gore, počivajočo pri Krvavem kamenu ali pa za razvalinami Miklavževe cerkve. Vsak človek se jc čudil lepoti njeni. Ko sta ji bila sinova že na pol odrasla, bila jc še vedno tako mlada, obilna in cvetoča kakor tisti dan, ko je utekla mrskemu Trpotcu. Strahu se jc sčasoma tako iznebila, da se je prikazala rada tudi roditeljem, bratom in sestram svojim, nekoliko potov prišla je prišla celö domöv v Zapuže, ali vselej brez otrok. Cc so jo vprašali, kje stanuje in kako se ji godi, ni hotela ničesar povedati. O slabih letinah in kadar ji je pritisnila rojstveno hišo kaka ina nesreča, pomagala je očetu svojemu z obilno podporo, tudi drugo žlahto jc razveselila kdaj s prekrasnimi in dragocenimi darili. Blagega svojega Gojka poslala je v Novo Mesto in pozneje. v Ljubljano, da se je izučil " za duhovnika. V šolah je bil najodličnejši med vsemi dijaki in ko ga je posvetil vladika za mašnika, zaslovela jc pobožnost njegova po vsi deželi. Cerkveno poglavarstvo ga je dalo podgorskim Brusničanom za kapelana. Od tod do Gracarjcvega Turna pride trden pešcc po bližnjici lehko v jedni uri in še prej. Služil je torej v soseščini očetnega Bfscr-nika. Hodil je pogostoma domov s svetim namenom, da bi izpreobrni! grešne svoje roditelje. Srčna želja mu se izpolni. Divji Zemün dal se jc krstiti in se preselil iz podzemlja svojega v brezovo goščo, v kateri je osnoval vas Brezovico. Na solnci, kateremu niso bile vajene oči njegove, bleščalo mu se je tako silno, da je že prvo leto oslepel. Jcl je bolehati in se brzo starati. Ležal je z večine v postelji. On in žena Jerica sta umrla kmalu jeden za drugim spokorjena in v milosti božji. Brez vspeha pa se je trudil Gojko, da bi privedel iz poganske blodnje na pravi pot tudi brata. Divko je ostal trdokorcn nejevernik do denašnjega dne. Ali v Biscrniku že mnogo let nc prebiva sam. Zbral je okoli sebe veselo družbo, s katero se dobrovolji prav po .Človeško. Prva in do zdaj jedina priča tem zanimljivim zabavam bil jc dolenjski baron Brünfi, ki se je zval po domače Brunčck. Ta ple-menitaš je zapravil mladost svojo v vojakih. Po odpustu je živel ob nevelikem imetku, ki ga je dobil po neprijaznem mu očetu. Delal ni ničesar, niti branje in lov nista ga mikala. Prejšnje čase vnelo se mu je srce o vsaki iskrici, ki se je zatrniia vanje. Ali ljubezen nakopala mu je tako odurne neprilike, da so mu se primrzilc vse ženske. Preziral jih je isto tako, kakor so prezirale one njega. Pohajkoval je neprestano od znanca do znanca, od krčme do krčme. Zabavljal se je nekaj malega z lahkimi igrami, najrajši in najbolj pa z vinsko kupico. Raznašal je po svetu novice in klevete, katere je slišal spotoma in pri pijači. Bil je neugnan jezičnik in obrekovalec. Radi te napake se ga je prijel priimek: ,urednik ždbarskega dnevnika!' Porodil se jc bil za prostega plemiča. Ta nizka čast ni ugajala gizdi njegovi. Trdil je po pravici, da kri njegova ni nič slabša od baronske. Zdelo mu se je neizrečno dobro, kadar mu se je dejalo: ,gospod baron.' Kdor ga je počastil s tem naslovom, zavaroval si je pri njem za vse veke poštenje svoje. Njega ni pikal nikoli ni v oči ni za hrbtom. Govoril je o njem hvaleče, da je značajen Človek, ki pozna red in pravila izobraženega življenja. Ko so ljudje to zapazili, pozdravljali so ga drage volje z baronom. Kakor druge vinske bratce, mučila je tudi Brünfija slabost, da se je na potu često opotekal in zavalil kdaj ne-radovoljno v blato, sneg, trnje ali na kako mravljišče. Neko popoludne premoglo ga jc vino v hosti pod Tolstim Vrhom. Zavrtelo mu se je v glavi, pa je zdrknil nezaveden v okroglo jamo, ki se nahaja nad Bisernikom. Tamo je smrčal, dokler se jc naspal. Vzbudivši se o polu-noči začuti pod sabo hrup, žvenketanje, govorico, smeh, godbo in petje. Ker je bil silno radoveden, kaj pomenijo ti glasovi, nastavi uho in začne poslušati. Glavno pevko spozna po besedi. Gosposki roditelji so dali hčerko svojo, Juliko, naučit vsem znanostim in umetnostim, katerih potrebuje gospodična. Znala je prccčj dobro peti in glumiti, še bolje pa brenkati na klavir. Mlada krasotica se jc veliko trudila, pčhala in potila, da bi si priskrbela bogatega moža. Udeleževala se je vseh gosposkih plesov in veselic, v čitalnici je pela, igrala in godla na klavir in bila za te zasluge lepo pohvaljena v slovenskem časniku. Na po-zornici videli so jo tudi Ljubljančani. Razkazovala jim je svetle, bele zobke in mnoge ine dražesti svoje. Vsem se je smijala na vso moč sladko. Toda preganjala jo je nemila usoda, da ji noben napor ni koristil nič. Gospodom zdela seje samopašna in prismojena. Nekoliko ji jc škodil tudi neduhoviti obraz, največ pa oče, ki ji ni mogel dati kakih dvajset ali vsaj deset tisočakov dote. Nejevoljna se vrne na Dolenjsko in se zna priplaziti s spretnimi izgovori v mnoge neznane rodovinc in hiše, kjer je vedela, da bo našla kakega uglednega in petičnega samca. Z vsemi ženskimi umetnostimi in sredstvi jc lovila zalega Briinfijevega sorodnika. V njegovi obednici slišal je baron često petje in glasbo njeno. V Ljubljani 18* sc je delala odušcvljcno Slovenko,- doma pa je mislila zdaj, da bo vspela laglje z nemškutarstvom. Pela in godla je tedaj zaželenemu plemiču »Wacht am Rhein« in druge take. Nada jo jc zopet prevarila. Mladi gospod, pošten narodnjak, pokazal je očitno, da jo zaničuje. Nekaj časa potikala se je bolj po imenitnih hišah in poučevala otroke. Tega grenkega kruha se je kmalu naveličala. Več let nihče ni včdcl, kamo jc prešla in še zdaj ne bi se znalo, kje živi, da ni čul baron Brtinfi po prcČudnem naključji nje podzemeljskega petja in brenkanja. Po takem se ne more nič druzega misliti nego to, da se je seznanila nekje z Divkom in ga zapredla v mreže svoje tako čvrsto, da jo je vzel v Bi'scrnik za ženo ali pa za skrbnico. — Briinfi je slišal v rupi svoji razven nje še drugo pevko. Glas njen zdel se mu je povse tuj, ali zapomnil si je dobro neko posebnost njeno, ki mu je pomogla, da ji jc zvedel kmalu za stan in ime. Na konci vsake pesmi je udarila z nogo ob tla in zaukala trikrat kakor kak pijan kmetiški fant. Izmed govornic jc blebetala jedna tako hitro, da ji je pobijala beseda besedo. Za vsakim stavkom pa se je zadrla: »Vidite, taki so kmetiški ljudje!« Baron si jc zapamtil ta vsklik tem lože, ker mu jc bil všeč: kmete je preziral in črtil zlasti za to, ker mu se mnogi niso hoteli odkrivati. Ko se jc začelo daniti, potihnil je podzemeljski šum in Briinfi se je izkobacal iz rupc in se napotil naravnost proti Novemu Mestu, v katerem se ste kajo od vseh stranij dolenjske novice, čenče, burke in laži. Sel jc v krčmo, ki jc bila glavno skladališče tega blaga. Za vsako mizo je že sedelo nekoliko pivcev, ki so si pravili najnovejše mestne prigodke. Presodivši jih korenito jeli so sc spominjati tudi starih časov in rečij. Barona je najbolj zanimalo, kar je pripovedoval upokojen podporočnik o brdki Roziki. Bila je živahna, skačna in kakor na škripcih. V šestnajstem letu pripetilo se ji je nekaj, česar ji domačini niso mogli oprostiti. Pobegnila je v daljne kraje, kjer jc nihče ni poznal. Priromala je tudi na Dolenjsko in služila v gostilnicah in imovitih hišah za točdjko, kuharico ali hišino. Prikupila sc je brzo slednjemu človeku z vedro veselostjo in zabavno šaljivostjo svojo. Pela je kakor zvon in po vsaki pesmi pribijala je z nogo ob tla in zavrisnila prav po fantovsko trikrat na vse grlo, da so se ji morali smijati najzastavnejši starci in modrijani. Omožila bi sc bila rajši danes nego jutri. Imela jc obilo častilcev, ki so ji govorili o ljubezni in srčnih svojih ranah, ali neki škratec ji jc nagajal, da so se zaljubili vänjo samö taki, ki se niso mogli oženiti: dijaki velikih in srednjih šol, dijurnisti, doktorandi, nepreskušeni praktikanti, revni poročniki, logarski pomočniki i. t. cl. Nič bolje sc ji ni godilo na Hrvatskem. Nekega jako mogočnega graščaka vdovca jc bila res že tako zmešala in uklcnila, da se jc hotel ž njo poročiti. Ko jc trebalo iti v cerkev, pa je došlo župniku poročilo, da se graščak ne sme ženiti, ker mu prva gospa še živi! Rozikc jc bilo sram, da nikoli tacega. Izginila jc kakor duh, noben znanec je ni več videl, ubožica je skočila morda v Savo in se utopila. Prav škoda je je. Take dobrovoljne punčike, kakor je bila ona, ne dobotc zdaj ni v dolenjskih ni v gorenjskih gostilnicah. Brünfi se je porogljivo zagrohotal o teh besedah. On ni dvojil kar nič nc, da je prepevala preteklo noč baš ta dobrovoljna Rozika v Gorjancih nekoliko sežnjev pod koreninami gracarske hoste. Zgovorna krčmarica se oglasi: »Mi meščani pa smo izgubili predlanskim tudi prav nanagloma neko hudo tercijalko. tisto, ki se je z val a Kökarica. Ker jo je dobila od vojaka mestna šivilja, čutila je baba gosposko kri v žilah svojih. Kmete je strašno grdogledila in jih obirala do belih kostij. Dejala je vsako uro gotovo več nego stokrat: »Vidite, taki so kmetiški ljudje!« Ostudno pa se je sladkala in prilizovala gospodi, sosebno bogatim gospčm. Rabila jim je za tajnico in svetovalko. Dobivala jim jc kuharice, dčkle, dojnice in postrcžnice, ali za to je ne bo nihče grajal. Kadar so dcnarce svoje zakvartale ali zatratile na cape, vino in slasticc, nosila jc zastavljat zlatnino njihovo. Če so hotele kako znanko razvpiti za ncgodnico, naložile so ta nečedni posel vselej nji, ker jc znala človeka tako zamazati, da je bil v treh dneh črn kakor zamdrcc. Ako jc nakanila katera prevariti možička in se sniti na samem s skrivnim prijateljem, prirejala je take shode le Kökarica in padel ji jc marsikak tolar in petäk za to vražje posredovanje. Ona jc izvohala najprva vsako rodbinsko, zasebno in družabno tajnost ter jo priobčila še gorko pokroviteljicam svojim, koje so ji bile za takova poročila sosebno hvaležne. V cerkvi je hinavka zjutraj in popdludnc oblizala vsem svetnikom pete in vendar je ni bilo v vsem našem okraji nobene roktfvnicc in ciganke, ki bi se bila mogla kdsati ž njo za brezdušno hudobnost in sleparstvo. Vedno nam je čvekala, da pojde v samostan za usmiljeno sestro, ali pa za gospodinjo in učiteljico. Sla je res odtod kar neutegoma, kakor bi jo bila odpihala burja, ali jaz nc verjamem, da bi hoteli imeti v kakem samostanu tako lenobo, nesnago in klepetuljo. Morda jo jo teral Hudobec živo s tega sveta; pa naj jo le, saj druzega ni zaslužila. Meni se že ne bo tožilo nikoli po nji.« Baron Brünfi se zopet zaničljivo zasmeje in veli: »Kökaricc ni odnesel vrag ne. Ona rcgljd zdaj za gracarsko pristavo v Goriancih v društvu vevcricc Rozike in še mnogih inih, ki ne vem, ali bi jim dejal dekleta, babe ali pa še kako drugače.« In baron je začel razkla- dati pivcem obširno in natanko vse, kar je doživel in slišal v polnočno dobo pod Tolstim Vrhom. Premolčal je samd sitni vzrok, ki ga je zapeljal v okroglo jamo. Slovenski kmet ni znal modre krvi nikoli prav ceniti. Meščani naši pa se klanjajo plemstvu šc dandanes. Žlahtnemu gospodu ne ugovarjajo, naj blekd neumno, kolikor mu drago. Pravo mnenje in čustvo jim prikljujcta na dan po odhodu njegovem. Vsi gostje poslušali so Brünfija pazljivo, kar se le 6&. Nekoji so kar zijali in sklepali roke od prevelikega čuda in strmenja. Ni se videlo niti najmanjše znamenje, ki bi bilo pomenjalo nevernost ali kako sumnjo. Komaj pa se je baron poslovil in zaprl za sabo vrata, jela mu se je vsa družba gromoglasno smijati in rogati. Upokojeni podporočnik je dejal: »Talmi-baronček je dal danes od sebe tako zeleno, da se bo kadilo tri dni po hiši, čeprav bi bila vsa okna odprta. Ta plesnivi dolenjski aristokrat laže, da sam sebi verjame. Tako zabavljanje mi se zdi nespametno in surovo.« Dostikrat se izmakne tudi laž-niku kaka resnica. Istina jc, da razven barona ni slišal noben Človek podzemeljskega pomenka, petja in brenkanja, ali to se ni moglo niti zgoditi, ker ga ni šel dozdaj še nihče poslušat. Najprej treba poskusiti, Šele potem se bo smelo soditi. Divko pa se jc prikazal že premnogim ljudem. Spremil jih je nrolčč do konca hoste, tamo pa se jc vselej obrnil in korakal polagoma nazaj v goščavo. Krivice ni storil nikoli nikomur. Sploh mu pravijo: .divji mož/ dasi je miren in pohleven kakor jagnje. Nekdaj se jc ponašal morda bolj robato in osorno, uljudila ga je najbrž družina. Od Kdkarice ni se mogel naučiti ničesa dobrega; njo jc vsprejel v Bisernik gotovo zato, da ga kratkočasi s človeškimi novicami in smešnicami. Ali od omikane Julike in prijazne Rozike navzel se je lehko pristojnega in lepega vedenja, s kojim se odlikuje zdaj poleg vseh poročil tamošnjih prebivalcev. Ze marsikateri šentjarnejski župljan je izustil proti meni željo, da bi zvedel k.ij več o tem, kdo je in kako živi ta »divji« mož. Meni jc poslužila sreča, da so mi priobčili Gorjanci vse svoje skrivnosti in tudi bajko o Zc-miinu in njega rodovini. Nadejam se torej po pravici, da razveselim ž njo in poučim vse tiste Podgorcc, ki ne poznajo dovolj mičnih imc-nitnostij čudovite svoje Kükove gorč. Rastlinske bolezni. Spisal Ivan Šubic. II. Bolezni, izvirajoče iz mehaničnega poškodovanja. cle rastlinskega telesa pogostoma poškodujejo vnanje, mehanične sile. Tedaj pravimo, da je rastlina ranjena. Te sile so navadno slučajne in zato vrlo različne. Viharji lomijo stebla in veje ter rujejo mogočna drevesa; po leti razbija toča skorjo, veje in listje, strela pa kolje in smodi debla. Po zimi lčže težka snežna odeja na drevesa in polomi sadno drevje in gozdne velikane. Poleg teh sil nastopajo brezbrojni živalski neprijatclji in napadajo rastlino od korenine do vrha. A tudi človek sam premnogokrat poseže s sovražno roko v življenje cvctličje. Sedaj ga vodi svoja korist ali samovolja, sedaj pa tudi razni zlobni nameni. Nasproti tolikim napadom ni varen noben del rastlinskega trupla. Podzemeljski in nadzemcljski organi nosijo rane — časih lehke, časih smrtne nevarnosti. Ako ima rastlina ranjene korenine, godi se ji nekako tako, kakor človeku, ki ne more prebavljati. Po koreninah stopa važen del cvctličjc hrane v rastlinsko tel<5. Voda in vse 6nc tvarine, ki jih jemlje iz tal, prehajajo po brezštevilnih koreninah in njihovih lascih v rastlino. Ali če nehajo delovati vsprejemni organi, ustavi se tudi pritok redilnih sokov, v prvi vrsti vode. Cvetlica začne vcnčti in polegati; če pa ima trdno opöro, orumem ji listje ter ji konečno odpade, ako niso v tem vzraslc nove koreninicc in novi lasci, ki srkajo raztopljena živila. Korenine največkrat ranijo živali, ki rijejo po zemlji in v rdžnici, v kateri gojimo rastlino. Tudi pri presajanji poškodujemo podzemeljske rastlinske dele. Ko dvignemo cvctlico iz tal, da bi jo prenesli v drugo prst, potrgamo ji nehotč nekoliko tenkih lasnatih koreninic. Sesalne dlake na njih so tako fine in tako nežno zrastenc z zemeljskimi dröbei, da jih najskrbnejša roka ne presadi brez kvare. Zato v prvem času vsaka presajena rastlina vene ter poveša vejice in listje. Ako nismo postopali dovolj umno, nam tudi pogine. Posebno občutljive so v tem oziru razne vresnice in mirte, ki so doma iz Kaplandije in Avstralije. Kadar presajamo, moramo vselej dobro paziti na ravnotežje med koreninami in vejami. Ker ranimo korenine, treba jc rastlini po-rezati nekaj vej; lačni organi hočejo imeti hranila, toda tega bi jim bolne korenine ne mogle dovajati v zadostni meri. Časih smo tudi prisiljeni, odstraniti nekaj predolgih korenin, da moremo drevo pre- ncsti na drugi kraj. Takrat vzamemo cel6 radi žago v roke in po-režemo do dobrega vse razrastene veje. Sevč, najbolje je, če dvignemo vse korenine kvišku, tako da se jih drži' vsa prst, kar je hoče ostati med njimi. Potem celo kčpo spravimo na novo mesto. Nekateri vrt-nfki porezavajo pri presäjanji tenke koreninice, ki so se v podobi obroča gosto spolstene polegle po dnu rdžničinem. Takega postopanja razumnik ne more priporočati. One belkaste, fine podzemeljske vejice so najvažnejši organi za vsprejemanje živila; treba jih je torej kolikor možno varovati, ne pa odstranjevati. Tudi steblo rastlinsko pogostoma nahajamo ranjeno. Človek časih poreže evetlice do tal, a tudi živali jih odgrizejo do korenin. Takega temeljitega poškodovanja ne prištevamo ranam, četudi rastlina ne pogine vselej. Zčlnate cvetlice kmalu poganjajo nove popke iz prire-zanih ostankov. To vidimo na travniku, kjer kosec poseka nebrojno množico žčlišč, pa vendar hitro vnovič ozelenč in bujno rastö kakor poprej. Nevarncje je popolno prirezovanie pri lesnatih rastlinah. Listnato drevje se sicer Še rado in kmalu ojači; iz odsekanega parobka veselo poganjajo v velikem številu zeleni vrtički ter ohranijo pojedinko živo. Drugače pa je pri storznjäkih; ti skorej vselej poginejo, ako jim odžagamo truplo blizu tal. Mehaničnemu poškodovanju prištevamo tudi rane, ki jih sekajo deblu raznovrstne živali. Zajci ogl6jejo sadno drevje, miši in včverice pa jih posnemajo, kjer morejo. Posebno po zimi, ko gre divjačini trda za hrano, so debla v nevarnosti; tudi z drgnenjem napravi zverjad prccčjšnjo kvaro. Jeleni in srne mdjijo in obirajo mlade jelke, smreke, mecesne, bukve itd. Oglöjena drevesca ostanejo pritlikava in zvita in malokdaj dosežejo nepokvarjene tovariše. Človeku rabi lubje za razne obrti; zato maji drevesa. Časih jih navrta, da nabira različne sokove in smole, ki tek6 iz rane. Borovce n. pr. zarezävajo, da daj6 trpentin, trpentinovo olje in kolofonijo. Iz ran arabskih in afričanskih akacij solzi' arabska guma; nekatere grške in sirske mutuljnice cedč iz svojih ran tragantovo gumo, američanske sorodnice pa znani leptf dišeči peruvanski balzam, ki rabi kot surogat vanilije v parfumeriji in v zdravilstvu. Sploh se pri ranah radi poka-zujejo nenavadni in bogati izločki. Če zarežemo smreko, teče ji iz razpoke obilno smole, ki zalije rano in na debelo pokrije obližje. To bolezen zovemo res i nos i s. Naše koščičasto sadje izločuje ranjeno veliko gume, takozvane češnjeve gume ali smole — gum o sis. Ako nismo lubja okoli in okoli odstranili, potem rastlina lehko še dalje živi. Oni sokovi, ki se pretakajo med lesom in skorjo, nimajo tedaj potf prekrčene. Asimilovane tvarine morejo še vedno prihajati v korenine, ali dokler so te dovolj močne, ohrani se tudi drevo čvrsto in zdravo. Ko bi pa odrezali cel pas lubja krog debla, potem bi zaprli mözgi svobodno gibanje in pot navzdol. Korenine bi nc dobivale potrebnega hranila, konečno mora cvetka začeti hirati in umirati. Le časih si natora sdma pomaga. Oluščen les se namreč pokrije z novo, svežo tkanino, ki dovaja živilo: rana se je natornim potem zacelila. Tudi tedaj, ako poganjajo pod odrezanim obročem zelene veje, ostajc rastlina živa, kajti zeleni deli upodabljajo toliko hrane, da ne izgine življenje. Lesnatim rastlinam čestokrat nalašč porezdvamo veje in popke, posebno takrat, ko si lepšamo ž njimi nakitne vrte ali pa nam rabijo za žive plotöve. Posledice porezdvanja se kaj očitno javljajo. Požagano drevo se na prečudne načine pači in razrasta. Popki, sedeči pod ranami, ožive se namreč in jamejo poganjati vršičke v vse mogoče meri. Tako nastanejo <5ne fantastične in nenatorne drevesne podobe, ki jih gledamo v raznih vrtih, prirčzanih po nekdanjem francoskem ukusu. A vej ne režemo in ranimo zgolj v zabavo; Časih nam to prinaša dokaj koristi in umni saddr mora v premnogih slučajih poseči po žago, ako si hoče ohraniti plemenito deblo. Tudi cvetlicc v r6žnicah vrtnik obrezuje temeljito, da mu nc poganjajo pregolih in raztresenih vej; časih je le s porezdvanjem mogoče vzgojiti lepe, košate rastline, ki ugajajo odgojiteljevemu ukusu. Jednako moramo postopati z nekaterimi drevesi, če hočemo, da nam delajo gosto senco; ko bi jim redno ne odrezavali raznih vrhov, poganjala bi redke, dolge veje, ki bi delale malo sence; s porezdvanjem jih silimo, da se gostč in košatč. Še lože nego na deblu in vejah napravljajo se rastlinam rane na listji. Šibka peresa posebno hitro občutijo zunanjo, sovražno silo. Razne žužčlke jih objedajo, toča jih tolče in vihar otresa. Izguba listja ima velikansk vpliv na rastlino. Zelena peresa asimilujejo ali upoddbljajo ogljikovo kislino atmosferičnega zraka; iz nje delajo ogljik in kisik. Prvega porabijo v grajenje svojega telesa, druzega pa po nekoliko izpuščajo nazaj v zrak. Zdravje zelenih peres je tedaj odloče-valno za obstanek oojedinkc. Ako osmučemo listje, mora rastlina hirati, slabše plodove rediti in šibkejši les graditi. Večkratno obreza-vanje privede konečno tako daleč, da se cvctlica posuši in umrje. Rane navadno zaccli priroda sama. Nova tkanina preraste naččte dele; sveža koža jih pokrije ter nadomesti odstranjene organe. Nove stanice izvirajo iz starih, sosednih; kmalu vzraste tvor, ki objemlje v podobi otoka ali svitka (callus) zdrave robove. Od tam se razteza počasi čez rano, dokler je ne pokrije. A prostor, kjer je bila rana, pozna se še leta in leta; zaceljenc rane — grče — opazujemo na starih lipah, hrastih, topolih in dr. Vendar se tudi pripeti, da se rana neče prevleči z varujočo odejo. Zrak pristopa zraven in prej ali slej začne rana gniti. Pri mehkih, zčlnatih rastlinah se gniloba posebno naglo širi. Površje rane se iz-premenf v rjavo, gnilo tvarino, ki seza vedno globlje v srce rastline. Lesnatim deblom začne les rumeniti ter postajati lahek in prhek. Mesto rane zapazimo konečno rjavo snov — trhljäd — v kateri se naseli bogato organsko življenje in se gost6 obilni zajčdalci. Opisani proces se navadno vrši pri 6tlih deblih, ki gnij6 v sredi. Rana se je pač pričela pri kaki odlomljeni veji; natora si ni pomagala sdma in razdiranje je napredovalo siccr počasi, ali stalno. Deblo vedno bolj izgublja svoj poklic kot mehanična podpora vsemu truplu. Stalo jc stoletje za stoletjem, toda gnijoča rana mu je razjedla telö. Podre ga morebiti prvi vihar. . . . (Dalje prihodnjič.) Plemstvo in narodni razvoj. Spisal Jos. Apih. II. dkar nas omenja zgodovina, bili smo kmetski narod; da smo pa tudi postali in ostali kmetje »par excclence« za vselej, to jc jedna najvažnejših posledic nemškega vpliva, katerega sta podpirala tu Lah, tam Madjar. Da bi kdo hotel ves narod naš stopiti v jedno politično stranko in tej dati pri krstu primerno ime, morala bi se taka n/irodno-politična stranka z vati sam<5 »demokratsko«. Ali smemo biti ponosni na to, ali pa bi morali obžalovati, da je prišlo tako? Ako prav razumevamo, kar uči zgodovina, opisujoča usodo narodov, reči moramo, da je potrditi obe vprašanji z ozirom na ogromne žrtve, za katere se je v önem zmislu razvila naša zgodovina in utemeljil naš ndrodni značaj. Ze davno je Slovenec izgubil svoje narodno plemstvo. Nekoliko ga jc zatrla sila premogočnih sosedov, deloma pa ga je zadela tista usoda, kateri je zapadlo slovanstvo na svoji, nekdaj tako obširni periferiji in po mestih: pospeševalo je kot plodovit gnoj rast in cvet novih gospodarjev, sosebno moč novih plemenitih rodbin, došlih iz tujine k nam. Slovenec neizmerno rad posnema tuje šege, navade itd.; ne brani se zakonske zveze s tujci, najmenj pa se je branil stopiti v službo mogočnih gospodov in tam so mu zamorili närodni čut, po-tujčili mu srce in um in čimbolj je napredoval v tej šoli potujče-vanja, tembolj se je oddaljeval svojemu närodu. To so bili poglavitni vzroki, da je jako hitro utonilo naše plemstvo. Baš za nas Slovence je bil to strahovit udarec, pravi »mene tekel« vsemu närodu. Pri <5nih närodih, kjer sc jc na podlagi velikega posestva razvilo močno plemstvo, zvezano je to tako tesnö s celoto närodovo in je tako eminentno bistven del näroda, da narod ni več sposoben zvrševati vseh dolžnostij narodnega Življenja, ako se mu odvzame ta stan in namesto njega vsili tuje plemstvo. Tak narod je podoben hromemu človeku, ali možu, kateremu je krogla vzela nogo, katero mu za silo nadomestuje lesčna okorna berla; podoben je ströju, katerega jc šušmdr popravljal, ali namesto dobrih kolčsec itd. ga pohabil s slabozdelanimi novimi deli. Tak stroj ne more dolgo služiti. Seveda, tudi tukaj je nekaj razlike med bitji organskimi in ne-organskimi; živo bitje si nekako opomore s tem, da ostali udje po sporazumljenji kolikor toliko nadomeščajo izgubljenega tovariša — a vendar je pohabljen stroj. Tudi närodna celota je organsko truplo, sestavljeno jako umetno od neštevilnih delov, in slcharni del ima v narodni družbi v soglasji z drugimi zvrševati nalogo, ki mu jo je odkazala roka tistega mojstra, kateri je izumil in sestavil tako umetno tel<5. Tem delom je pristaviti tudi plemstvo: zgodovina priča važnost tega stanu za človeško družbo v obče in za närodni razvoj posčbej. Le poglej v srednjeveško zgodovino nemško. Nemcem (da ne navajam tukaj drugih mnogoštevilnih vzgledov) bilo je plemstvo prvi reprezentant närodne posebnosti, izraz närodnega tipa, pa tudi prvoboritelj za narodno veljavo, in akoravno ne vselej gojitelj närodne prosvete, vsaj v sleharni dobi barometer, kaž<5č stopinjo, do katere se je povzdignila posrednja omika näro-dova. Izbriši iz zgodovine čine tega stanu — kaj potem še ostane ? Zgodovina plemstva jc zgodovina vsega naroda! Da plemstvo svoje uloge ni igralo povsod in vedno tako, da bi mu smeli izrekati svoje priznanje — to nas ne sme motiti, kadar govorimo o pomenljivosti vpliva njegovega za ccloto. Nam so vzeli plemstvo, kakor hitro so mogli; zamenili so nam jc s tujim, nam sovražnim plemstvom, ki jc narodu postalo to, kar je zevajoča rana telesa. Odkar smo pa narod brez domačega plem- stva in brez narodnega meščanstva, od takrat smo »narod brez zgodovine«, kakor nas, rogaje se nam, pitajo dandanes nemili nam sosedje. Zal, da tiči v tem pitanji grenka resnica: Izgubivši plemstvo je bil prčccj ndrod slovenski nezmožen, ustvariti si svojo narodno zgodovino; v tem zmislu je narod slovenski, odkar so ga podjarmili tujci, ndrod brez zgodovine. Res je, da v tem oziru nismo Slovenci jednega mnenja in da nekateri trdijo, da Slovenci imamo vendar svojo zgodovino, katero nam menda odrekati hočejo samö naši nasprotniki. Ali zakaj se nam še ni vzbudil učenjak, ki bi nam bil spisal to našo zgodovino — nd-rodno zgodovino, ne krajevne kronike ali kaj takega ? Da bi bilo temu krivo zgolj pomanjkanje virov, katerih je treba šele priobčiti in preiskati, to ne more biti resen razlog. Kar je doslej znanih virov, zadostuje vsaj gotovo za pregledno zgodovino, za glavne in v bistvu nepremične poteze; kar se za popolnjenjc narodno-zgodovinske slike naše potrebuje podrobnostij, ne smemo se nadejati več tako imenitnih razkritij, da bi mogli na njih podlagi ustvariti narodno zgodovino. Nam sc vidi, da je temu nasprotju mnenja kriva razlika v pojmu, katerega je imeti o narodni zgodovini. Ako hoče biti zgodovina res včrno zrcalo ndrodne minulosti, ne sme biti zgolj nepretrgana vrsta bede, trpljenja in morebiti šc takih činov, ki so jedino le dokazi molčeče, pasivne ali trpeče pokorščine. Naj so taki čini Šc tako slavni — na rovaš narodov se bode zapisal samö jako skromen delež. Ako se hoče ndrodna posebnost, ki jo sestavljajo vse sile in zmožnosti ndrodove, jasno pojaviti, mora imeti tudi volja priliko, da se pokaže v dejanji; to dejanje mora biti torej aktivno; ndrod mora sodelovati tudi sam, kjer snuje zgodovino svojo; slušati mora marsikrat sam nase, ne vedno le na tuje povelje. Kako se nam pa vidi naša minulost, ako jo opazujemo raz tega stališča ? Hlapčevali smo Obrom, Frankom, Lahom, Madjarom; pošiljali smo svoje mladeniče, da so prelivali na bojiščih svojo kri in izpolno-vali dolžnost včrnih podanikov; a niso se borili za svoj narod; kri, ki so jo prelivali v hudih bojih, ni plodila tal ndrodnih interesov, ni pospeševala narodnega razvoja. Borili smo se, trpeli smo za tujo stvar; in celö takrat, kadar smo branili svoj dom, bili smo borilci »in majorem Germaniae gloriam«, ki se za narodne naše težnje niti zmenila ni. — Pokristijanjcnjc ni bil naroden čin v zmislu ndrodne samodoločbe; Slovcncc sc jc dal krstiti brez kakega posebno krepkega odpora; za krščanske nauke jc imel krotki Slovenec neko dovzetnost in naglo jc bil vnet kristjan. Čez dolgo potem se zatrosi med nas iz Nemške sčmc lutcranstva — in Slovcncc se ga ni branil! Bati se je bilo, da ne bi se iznevčril narod čisto stari včri po posvetnem pritisku in modrem postopanji predikantov, ki so izkušali svojo iz tujine vpeljano včro udomačiti in utrditi na närodni podlagi, v pismu in besedi domači. Tako surovo, kakor je Nemec preganjal katoliške duhovnike in menihe, vedel se ni slovenski kmet nasproti luteranskemu črnosuknježu. Toda ukorcniniti se reformacija pri nas ni mogla, ker so ji hitro minile razmere ugodne. Naglo so se bili dali Slovenci poluteraniti — še hitreje so jih zopet pokatoličanili; vzeli so jim knjige, čvrste prvence novoslovenskc književnosti, in so jih požgali na grmadi — ali ogenj teh grmad ni nič ogrel naših pradedov! Kako čudovito hitro so morali Slovenci vsprejemati druge včrske resnice in menjavati včrske, naj-vzvišenejše nazore, kakor bi bila to samö obleka, ki se more menjati, kakor se komu zljubi, nc pa prepričanje, ki mora biti zasejano v srcc in vladati vsega človeka. Pa — tu in tam, povsod se je ndrod klanjal jedino tujemu vplivu; ne da bi ga bili povprašali, porinili so ga na tisto bojišče, kjer so se bojevala nasprotna načela za nadvlado sveta. Celö junaških bojev pradedov naših zoper Turka neče priznavati preširna muza nemške zgodovine kot pravi ndrodni boj slovanski, niti ji ne veljajo slavne zmage onih let za närodne čine slovenske. Obširno in zgovorno pripoveduje, da je ta in oni slavni — Nemec, sin te in öne staroslavne — nemške rodbine vodil vojake iz »notranjc-avstrijskih pokrajin« v boj na Turka; gostobesedno slavi hrabrega načelnika kot prvoboritelja kulture — nemške in slika ga, kako zmaguje ali najde smrt Lconidovo. No, kje so pa naši »fantje«? Kje so dela hrabrega srca in krepke pesti naših junakov? Saj menda ti niso bili zgolj statisti, kadar je prišlo do boja, kaj? Mislim, o tčh menda ni treba govoriti tam, kjer vodi pero zgodovinarjem nemška modrica: kaj bi mari bilo lepo, govoriti o ljudčh, ki so bili sämi hlapci, seveda čvrsti, pogumni in celö včrni in poslušni, a vendar sdmo orodje, brezvoljni stroji in po vrhu še celö — Slovenci! Zdelo se nam je potrebno, poudariti značaj naše minulosti in zakaj moramo v omejenem zmislu reči, da smo brezzgodovinski ndrod; o naši, res naši zgodovini se more govoriti samö v zgoraj omenjenem ožjem pomenu. Se odločneje pa se morajo omčtati trditve, da se morajo našemu narodu prištevati odlični državniki, vojskovodje, škofje itd., kakor n. pr. Žiga Herberstein, Janez Kacjanar, grofje Turjaški, Ravbarji i. dr., katerim jc tekla zibel na slovenski zemlji in ki so kolikor toliko vplivali na usodo ne samö naše domovine, temveč vse države in si prislužili častno mesto v zgodovini. Odkar je osrednja slovenska pokrajina, Kranjska, prišla pod nemško vlado, varovati se je zamene pojmov »kranjsko« in »slovensko«; na naša tla se je zasadilo mnogo tujih rastlin; aklimatizovale so se jedino v zemljepisnem, ostale so nam tuje v narodopisnem oziru; tem tujim rastlinam so odrezali nebrojno mnogo cepičev in ž njimi »požlahtnili« domače. Take tuje in potujčene rastline so vzrasle košata drevesa in so lcpd cvetele na naši zemlji — a »domače gore listi« to niso bili; ali morebiti izjemoma. Kadar so naši »standvi« branili svoje stališče, svoje predpravice proti osrednji vladi, ni bilo temu razlog narodno nasprotje, nego jedino le tisti odločno stanovski ponos, ki jc branil provincijalno samoupravo, da bi otel svoje gospodstvo nad podaniki in predpravice in svoboščine proti najvišji vladi. Naj navedem le dva vzgleda. P. pl. R a d i c s trdi, da je Žiga Herbersteina prištevati slovenskemu plemstvu in našteva v svojih spisih cele tolpe »slovenskih vitezov in gospodov;« ali dokaza, da so te rodovine in ti možje bili Slovenci po krvi in po duhu, seveda nc more dognati. Se celö tega nc vemo, ali so bili ti možje taki poštenjaki, kakor Žiga Hcrbcrstcin, ki je v najslavnejšem svojem spisu (»Raittung meines Lebens«) še na stare dni z nekim dandanes pri Nemcih nc več običnim ponosom se spominjal, kako pridno se je učil slovenščini in da ga niso mogli ustrahovati po-smehi in priimki, s katerimi so ga pitali plemeniti njegovi tovariši. Ako se je tako godilo plemiču, bivajočemu v kraji, oddaljenem od meje nemške, med čisto slovenskim stanovništvom, kako bi se bilo šele godilo plemičem v drugih krajih, ko bi bili tako predrzni, prištevati se Slovencem? Samo slovensko ime in zemljepisna domovina nc smeta priti z odločilnim poudarkom v poštev, ako hočemo n. pr. določiti närodnost temu ali dnemu plemiču, živdčemu v 15., 16., 17. i. t. d. veku. Dokler nam pa niti najslavnejši kemiki ne izumijo načina, kako človeško kri razkrajati v närodne svoje delce in preračunjati, koliko odstotkov je v nji nemške, koliko slovenske in drugačne krvi, in ker ne smemo närodne zavesti minulih stoletij jednačiti svetski sili moderne ideje narodnostne, morajo nam samö viri in splošne razmere onih dob povedati närodnost tega ali önega moža. Naše plemenitaškc rodbine so bile nekoliko izvirno tuje, nekoliko pa potujčene po tistih vzrokih, ki smo jih že navedli. Ze dečkom se je vcepal v glavico tuji jezik, češ, da je za plemiča nedostojno, govoriti jezik kmetski; s plc-menitaškim stanovskim ponosom, zaničevanjem nižjih stanov in s tistim tujim jezikom so zgradili okoli graščin orjaške zidove kitajske; na stolpe pa so postavili čuvaje istega duhä, da obrani narodnemu duhu predirati v nemško plcmenitaško svetišče. Niti sam Kacjanar sc nc sme prištevati zavednemu närodnemu plemstvu; sodimo o njem tako ali tako, karajmo ga ali pomilujmo in primerjajmo slavnemu Wallcnstcinu: »slovenski« VVallenstcin Kacjanar gotovo ni bil, navzlic svojemu izvirno menda vendar slovenskemu imenu. Že stari Rimljani so rekali, da se sme iz običnega občevanja sklepati na značaj človeški. Kolikor so nam znane obiteljske razmere Kacjanarjeve, kaže vse na to, da jc bila ta, prvotno slovenska, rodbina ponemčena že davno pred njim. V obče se moramo, navzlic tistim zgodovinarjem, (ki prištevajo slovanskim umetnikom cclö Kalteneggerja, Strahla, Rötha itd.!) odločno odreči nadi, da bi bilo kdaj mogoče dokazati, da smo imeli n. pr. ob začetku novega veka še slovensko plemstvo. Kar ni storila sila, to so pomogli doseči stanovski predsodki, ki so odtrgali plemstvo od narodne cclotc in jc priklopih k tujemu ndrodu. Da se nam ni izneverilo narodno plemstvo in ga nadomestilo tuje, nam nemilo, težko da se bi nam bile tako grozno skrčile meje in pogubil bogati zaklad narodnih ustanriv z narodnim duhom vred! (Dalje.) Närodne pesmi iz Viniškega okraja.' i. Stoji mi vrtec ograjen. (Podklanška.) Stoji mi vrtec ograjčn, Pa mi je rožic nasajčn; Po njem se šeče grolica, Z a njo sc klanja rožica. Na roki nosi prstan moj, Da se pozna, tla je on moj. Za vratom nosi robcc moj, Da sc poznsi, da je on moj. Kaj se mi klanjaš rožica? Bi dragemu te trgala, Te nimam kdmu trgati: A drag mi jc prcdrfleko: So oče, mamka prestarf, Je prek tri gore visoke, In sestra, bratec premladi. Jc prek dve vude široke. Le rasti, rasti rožica, Te trgala bo grdlica Ko pride, pride k meni V pozni žc jeseni. Fantje mi vriskajo, Tičicc pojejo; Solncc mi doli gre Tam za gore. Kupil bom flintico, Flintico srčbrno; Tic'ce poslrelil bom, Ženil se bom. 2. Fantje mi vriskajo. (Iz Golcka.) Ce se pa ženil bom, S tega sc kraja bom, Tja na lirovaško stran Dečvc lx>m zbral. „Kaj mi jo branite. Srce mi ždlite. Ta jc /.a m<£, Za moje sreč. Njej tudi brrfnite, Srce ji žrilite, Pa njeno srce Ia: bije za me.« Očka jo kregajo, Mamka jo tepejo. Ljubea nc mara nič, Poje ko tiČ. Jej kupil l>om rutico, Rutico židano, Dh si Ikj brisala Svoje solze. Kupil boni rfnčico, Rinčico zldčeno, Da se bo troštala Ljubica ž njo. Zapisal J. A—č. Domorodcem. .iDescdam samim sveti domovini Pomdgati nigdar ne bode moči, Neplddnih sölz o bčdi nje ne toči In ne vzdihuj nihče, da spi v temini. Ljubezni /(vi ogenj nas prešini Ter z delavnostjo vsakdo se poroči, Takisto po duševni dolgi noči Prosvcte vzide jasni dan očini. Dejanje našo rodoljubnost kdži, Naj tudi nam /a žrtve in napore Učakati veselja še ne ne bode. Osrečujoča misel nas toldži, Da čas vresniči vnukom naše vzore In med sloveče dvigne jih nardde. Jos. C i m p e r m a n. Rondel. Če nemaš ga, da v zlu se nanj opiraj is IS O renk Ji je solza, kojo sdm utiraš, Skeleča rana, kojo sdm zdrav fš, Keždča Ijol, katero sdm tešfš, I püsta skdrja, kojo sdm obfraš: Če krog i krog divjd vihar i piš, (Je truden i mini željdn premfraš, Zam:\n se za tovdrišem oziraš, Da se upehan 6l>cnj nasloniš: Tvrdo je, če na svčti sdm živiš. Jos. K r ž i š n i k. Moje röze. Ljub jih dčžec ne namdka, Toplo sdlncc jih ne grčje, lilaga rosa jih ne sveži, Rahel vetrcc jim ne vrovoljno. »IIal6, glej ga!« vpil je jeden — »ti jc li prvenica storila, ali kaj, da si tako radodaren?« »Oj, možje, žčni se žčni, in sedaj se hoče odkupiti«, menil je Klander moški in jel točiti. »Res je, res — toda tako po ceni nam ne uide; z jednim bo-• kalom ne bo nič!« vpili so drugi. »Saj vem, da ga nimate dosti, ako vsacega izmed vas v štrtinjak potopim,« smijal se je krčmar oblastno in migal z žc praznim bokalom dekli, naj prinese druzega. Pijančevanje je trajalo ves popüludan, in nihče iz družbe se ni spominjal, da bi bil Topolščak kdaj tako vesel, kakor danes. V mraku stoprav so začeli možje odhajati, večinoma so bili iz Grabna — jedi-nega Klandra pa je včdel krčmar pridržati. Pri vinu to tudi ni bilo težko. Ostala sta sama ter besedo vala o najrazličnejših stvarčh, ko krčmar kar tako mimogredč omeni: »Ej, da bi ga hudir, tega starca Tomaža 1 Še sedaj ga ni, da bi pomagal živino opraviti!« »He, he, Tomaž! — He, he, to ti jc ptica!« muzal sc jc dni in omahoval za mizo. »Zakaj?« dejal je mirno Miklavž. »Zakaj ? Zato, ker pravim, da je! To ti je ptiček, — a kaj, to ti je — hudič, pravim!« »Kaj ti jc storil hudega? Vidva sta vendar prijatelja! Kolikokrat skupaj mešct&rita, da ga ni po tri dni domov!« »Prijatelja? Skupaj mešetariva — praviš?« vpil jc Klander, ves razjarjen. »No, vsaj tako je bilo!« »Dk, bilo jc, bilo! Pa več ne bode, pravim ti, Topolščak! Nikdar več ne bode!« Mešetarju se jc jezik opotekal in Miklavž se jc jel bati, da bo pijanost onega prej premagala, nego bo njemu moči zvedeti, kar jc hotel. Poznal pa jc Klandrovo nrav ter zato dejal: »Danes tak6 govoriš! Pusti ga v miru in pij!« »Kaj danes? Ne, vedno tako, ti pravimi Pa v miru ga tudi ne pustim! Nikdar ne -- ta dedec nima veljave; — čakaj, povem ti —«. Izlil je v tem pol kozarca vina v se in postavil posodo trdo na mizo. »Povem ti, česar še nisem nikomur! Pa molči, molči, Miklavž — to ti je — hudič, pravim!« Drgnil jc pri teh besedah svoje široko tel6 ob mizo in pomiš-ljcval, da jc Topolščaku ginila vsa potrpežljivost. Vse se je treslo v njem. »Včdi,« nadaljeval je öni počasi, »Tomaž ima neka skrivna pisma, testament mora biti, ali kaj takega; »testament', to sem sam čital, pa njegov ni. ker nc zna pisati. Ukral ga je, ukral — pa čemu — ti pravim, čemu - ko je zänj tuj testament toliko vreden, kot tvoj nos ?« Miklavž je izustil nekaj nerazločnega, nerazumljivega. S tresočo roko jc natočil önemu vnovič poln kozarec. »He, hc, si ga li tudi žc preveč potegnil, da ga po mizi izlivaš?« grohotal se je me.šetar. »Zakaj bi ga ne? Le dajva ga!« Klandrova moč je bila v malo trenutkih pri kraji, kakor tedaj, ko jc bil Tomaž njegovo učenost v pismu porabil za svoje namene. Pa krčmar ga nocoj ni hotel izpustiti iz svojih pestij. Zvedeti je moral vse, kar jc bilo onemu znano o Tomaževem testamentu. Ukazal jc hlapcu, da je spravil na pol nezavestnega mešetarja spat v pritlično prazno sobo, katero je potem v veliko začudenje hlapčevo zaklenil s svojo roko. Sicer je bila navada, da so pijance na cesto odganjali, nocoj pa ima jeden najhujših cel6 prostor v hiši; ko bi ga bil del v hlev — to bi že ne bilo tako posebno, pa v — hišo! Hlapec jc majal z glavo, vračajoč sc preko dvorišča. Med hlevom pa je zadel ob Tomaža. »Si li že vse opravil?« vprašal je ta. »Rčzanice bo še treba! Pa sedaj sem tisto pijano muho, Klandra, spremil spat. Odslej bo že vsak capin v hiši spal!« »Kaj — Klandra?« zavzel se je Tomaž. Hlapcc je na kratko povedal, kar jc znal. Ta večer Tomaž ni htel rezanice rezati, nego odšel je brez izgo vora proti svojemu domu. — Druzega dnč si je Klander mčl dolgo časa oči ter se čudom čudil, prebudivši se v prijazni, lepo pobeljeni sobi, v katero je skozi dokaj visoka okna sijalo žarno jutranje solncc. Kaj jednaccga se mu žc dolgo dolgo ni bilo pripetilo — da bi se bil prebudil v sobi in na snažni postelji — in mislil je, da se mu sanja. A ko sc vskloni po-lagano in skozi okno ugleda široko Topolščakovo dvorišče, jelo se je tudi v njegovi glavi nekoliko svitati. Samö to mu jc ostalo temno, zakaj so ga dčli sem v sobo in na posteljo. Zleknil se je šc jeden pot zadovoljno po mehkem ležišči, zazčval globoko, a potem vendar skočil naglo raz posteljo ter šel odpirat duri. A te so bile zaklencnc. Miklavž je bil moža dobro zavaroval ter nosil ključ v žepu. Mešetar je nekoliko časa trkal, ali ker le ni bilo nikogar, zlezel je nazaj na postelj in čakal, kaj bo iz tega. »Če so te zaprli, odprli ti bodo gotovo!« dejal jc, in kmalu bi bil vnovič zadremal. V tem pa je nekdo jel odklepati vrata in v sobo je stopil prijaznega obraza Topolščak. Ni se nam ohranilo poročilo, kaj in kako sta besedovala in ukrepala ta dva moža skoro poldrugo uro, kajti toliko časa se je po dč-klinem računu mudil Miklavž pri Klandru; le to je gotovo, da je dobil mešetar še dober zajutrek — meseno klobaso in polič vina, kar je najviše cenil — in da sta se oba moža ločila jako prijazno. »Kako posebno kupčijo morata imeti;« ugenila sta hlapca in dekla, razpravljajoč v hlevu ta nenavadni, važni dogodek. (Dalje prihodnjič.) fi Književna poročila. Beiträge zur altbulgarischen Conjugation, von Oskar Wiedemann. Spb. iSS6, 8°, str. 154. Do zdaj ni bilo spisa, kteri bi nam bil podal statističen pregled gla-golskih oblik staroslovenskega jezika, iz kterega bi bili mogli razvideti v kakem številu, malem ali velikem, se. nahajajo te ali one oblike glagola v posameznih spomenikih, v kterem razmerji stoje v tem obziru cirilski spomeniki z onimi z glagolico pisanimi, s kratka manjkalo je spisa, kteri bi nam bil podal vse gradivo glagolskih oblik na isti ali podobni način, kakor je to v Scholvinovem spisu gledč stsl. sklanje. To veliko praznino izpolnil je Wiedemannov spis, kteremu se na vsaki strani spoznava ogromen trud in velika marljivost. Porabil je vse prave stsl. spomenike, tudi one, ktere je Geitler izdal (euchologium), glagolski spomenik manastira Sinai brda in psalter glag.) in cod. marianus, tako, da je njegovemu spisu podlaga mnogo obširnejša od one Scholvinovemu spisu, kteri ni mogel omenjenih spomenikov porabiti, ker še niso bili takrat znani ali izdani. Da se ni oziral na stare kijevske frag, mente, mora se le odobravati, ker oni ne pripadajo k panonskim spomenikom. — Samo po sebi je pri tako obilnem gradivu razumevno, da je pisatelju časih kaka oblika ušla in da niso njegove številke vedno popolnoma natančne; a tega mu ne Ixxle v zlo štel, kdor ve, kako je tako delo utrudljivo. Pisatelj ne podaje nam samo vsega gradiva in ne našteva posameznih oblik, nego skuša tudi razložiti mnogo do zdaj precej nejasnih oblik — seveda mu je bilo zbiranje gradiva prvo in glavno — tako n. pr. bimy>, ba, aor. na — oh\>, comparativ, impf, močnahb, gbnati nasproti Zoui itd. Ce tudi ne bo obveljala ta ali ona razlaga, to se mora vendar priznati, da je v marsičem pravo pogodil ali saj bolje pojasnilo podal od do zdaj navadnega. V ostalem omenjam samo sledeče. Na prvih straneh našteva vire t. i. panonske spomenike, iz kterih je zajemal in med njimi tudi evangelij novgorodski. To hibo je pisatelj najbrž iz uvoda Mik los. Formenlehre in Paradig. posnel, kajti ta evangelij je, kakor jc prof. Jagič Archiv V. 689. pokazal, staroruski in ne staroslovenski spomenik. Treba je tedaj, da se v knjigi prečrtajo vsi primeri iz tega evangelija, posebno onih 26 ali 27 — /t> mesto panonskega — A>, kteri ravno svedočijo, da to ni pravi stsl. spomenik. Ali to ne kvari spisa, ker je k sreči obseg tega evangelija ali liolje rečeno fragmenta tako mal in neznaten, da se nc more v poštev jemati nasproti ostalim spomenikom. Knjiga obseza šest poglavij. V prvem obravnava končnice (str. 4—27), drugemu je naslov: Zur Bildung der Modi (str. 27—38), prav zanimivo po-glavje, tretjemu: Zu den Tempusstämmen (str. 38—no), v četrtem govori o imperfektu (str. no—128), v petem o deležnikih (128—142), v zadnjem o nedoločnikovem deblu (143—154). Na str. 4.—6. so sestavljene oblike 1. sgl. na — m\> 111. pravilnega — mv> in mi razvidimo, da samo cod. zografos in cloz. imajo skoraj iz-kljtičljivo pravilne oblike, v ostalih spomenikih pa razven edine savine knjige močno prevaguje — m\>. Isto velja o imper. na čdk>, kteri se nahaja «11110 z mehkim poluglasnikom b edino v cod. zogr.; vsi drugi spomeniki imajo v veliki večini — zd\>; edina izjema je šc psalt. Geitlerjev. Seveda pri — žd\> nasproti — šdv> ni treba misliti na trdo izreko: a m. to je tukaj pravopisna navada. Za tem našteva pisatelj vse slučaje, v kterih v 3. sgl. aorista pristopa še sedanjikova končnica t&; teh je pri glagolih I. 5. 324 slučajev, a samo n 2 brez tega t\>. Samo v cod. suprasl. so te oblike brez — /«v večini. Tudi pri glagolih I. 7. je več oblik (aor.) s — tu, kakor onih brez njih (22 : 16). Na str. 24. govori o razlagi 3. sgl. in pl. na — ti> m. pričakovanega — /b v panonskih spomenikih, tedaj o stvari, o kteri se je v zadnjih letih dovolj pisalo in se pridruži Brugmannu, kteri K. Z. XXVII, 419 trdi, da se mora ločiti /z od /to, in smatra bcrati, za injunetiv (t. j. nepristen conjunctiv), h kteremu je pristopila partikula 11, slov. «. Njemu je tedaj berat?, kakor tudi 1. sgl. (Morph. Unter. I. 145.) injunetiv. Prvo tolmačenje je jako dvomljivo. Uzrok, da hoče prof. Brugmann 3. pl. berati od beratto ločiti in za injunetiv smatrati, je ta, da si ne more na drug način tolmačiti z m. pričakovanega b (kteri se v staroruskih spom. nahaja) v panonskih s]>ome-nikih. Dokler pa ni popolnoma nemogoče tc prikazni razložiti, nc gre ločiti brez tehtnih uzrokov — in takih ni navedel Brugmann — tako blizo stoječih in sorodnih oblik. In res nas nič nc sili reči, da se nikakor nc dd 20 /z iz tb razložiti v omenjenih slučajih 1). Žc pröf. Baudouin de Courtenay — kar je tudi Wiedemannu znano — izrekel je v svoji knjigi ^ Podrobnaja pro-gramma lekcij v 1877—1878 tičeb.« g. str. 190, da moremo tukaj »prinjati» fonetičeskij proces otverdžnija mjagkih soglasnyh v konce slov*. Tak proces »otverdSnija* ne vidimo samo v jugoslovanskih narečjih — in k tem vendar pripada tudi staroslovenščina, nego celo v ruskem jeziku, kteri med slovanskimi jeziki najnatančneje loči reflekse stsl. z in t>. Tako je, kakor je prof. Jagič Archiv VI, 296 povdarjal, da je iz stare mehke končnice — vi* v instr. postalo ///«, tako so tudi nekdaj mehke skupine ca, ča, za, šd'a ša v sedanji ruščini trde. Zakaj bi se tedaj ne dalo kaj enakega misliti v stsl., in to še poprej kakor v ruščini. Ali lahko se ugovarja, zakaj se pa tudi v drugih slučajih ni spremenil t* v tz n. pr. zakaj ne smemo za prave stsl. oblike smatrati v/astz, kosih, pati (ktere res nahajamo tudi s trdim polu-glasnikom s), nego samo vlastx», kostv>, pat* r Na tak ugovor odgovoril je že Baudouin de Court, in rekel, da se je mehkost ohranila v teh slučajih, ker so vsi drugi skloni teh besed tudi mehki, ker so tedaj omenjene oblike obvarovane »od etogo fonetičeskago izmčnenija protivodejstviem so storony čuti.ja rodstva s drugimi formami4 ; na kost* etc. so vplivale tedaj oblike gen. kosti, dat. kosti, in str. kostij\, nom. pl. kosti itd. V našem slučaji je pa t* stal popolnoma osamel in se ni mogel naslanjati na sorodne mehke oblike in dovolj upirati onemu nagonu, kterega zapazimo pri vseh jugoslovanskih jezikih, nagonu »otverdenija*. Nekoliko vplival jc najbrž tudi zaimek h>, kakor je to R. Brandt, IVaMM. 3aM. I,3 16 opazil. Mi vidimo tak odnošaj med zaimkom in glagol, končnicami: v dvojini — ve in zaimek tudi vč, posebno pa v 2. in 3. os. dvoj., v kterih je smatral časoma jezik — ta za končnico mož., a — te za žen. in sred. spol. To je opaziti tudi v 1. pl., kjer je nastopila končnica my že v starih spomenikih in se je tako 1 pl. iz-jednačila z nom. pl. prve osebe zaimkove (my). K. temu se še sledeče pridruži. V pat. mih. nahajamo oblike kupccoiz, detištosi in v bon. patosb (Miki. Asi. I^iutl3. 81). Kako hočejo to zastopniki injunetiva in teorije ločitve tolmačiti? Gotovo ne bo nikdo trdil, da se tudi v tem slučaji mora n. pr. suf. — *\(h (kupecotb = kupecu -f tb) ločiti etimologično od — *\[*. Ti slučaji, mislim, dokazujejo dovolj jasno v južnih narečjih proces ^otverdčnija* in govore proti razlagi Brugmannovi. Ta proces je v južnoslovanskih jezikih vedno bolj in bolj prodiral in s časoma popolnoma nadvladal. Tako si imamo tudi razložiti, da nadomestuje v teh jezikih trd samoglasnik c ali a (o) stsl. polu-glasnika \> in *; refleks stsl. mehkega poluglasnika je tedaj trd samoglasnik. ') Tudi prof. Jagič se je odločno in temeljito izrekel proti razlagi Brugmannovi, in izreči moram kar odkritosrčno, da me je spodbudila samo ta izjava mojega spoštovanega učitelja, da sem začel premišljevati o tej stvari; inače bi še vedno bil prisegal na razlago Brugmannovo. 3°7 Nekteri jeziki n. pr. poljščina in velikoruščina, razločujejo še zdaj refleks mehkega poluglasnika od trdega. Na str. 27.—30. našteva pisatelj pod naslovom: Zum Optativ des Praesens vse imper. I. 7. in V. 2. na a (Ii) in na i, in mi razvidimo, da so v mcrodajnih spomenikih prvi navadnej.ši; ali v razlago teh oblik se nc spušča. Jako zanimiva je njegova razprava o binrn, bi itd., ktcre oblike on nc smatra kakor Jagič in Brandt za sedanjikov optat., nego za optat. aorista in jih primerja s staroindiskim bhitjam, bhnjas, bhnjat (str. 35). Glasoslovno sc ne upira nič tej razlagi. Jagičeve razlage ni hotel sprejeti, češ »ein Grund fur die Umformung in bim\>, *bitc (dafür biste) lässt sich nicht finden*. Mi bi namreč imeli pričakovati gotovo v pl. *bemh, *betc — samo Ii je glasoslovno opravičen — kakor tudi imamo pletbn\ plctete nasproti sgl. plcti. Kes ni jasno, zakaj ni *bčmb, *bmvib itd., ali ravno glede zgodovine in raz-vitka stsl. Ii je še mnogo nejasnega. Saj ne vemo, zakaj je v nom. pl. rabi a v loc. sgl. rabe, zakaj je tedaj časih c nepremenjen ostal, časih se je pa spreobrazil v i v istem položaji. Sam pisatelj je dobro omenil, da bi m. dbsti imeli pričakovati *d\>šta; zakaj, tega ne ve povedati tudi on. Morda je 2. in 3. sgl. bi na du. in pl. vplivala, posebno radi tega, da se loči optat. bist a, biste in biše (zadnja oblika je secundama) od impf, besta, boste, bkše. Tako je tudi v nsl. v imperat. iz jednine i vzet v plur., da se po tem razločuje velevnik od scdanjika. — Glede bada ni sprejel Miklos. razlage, ktera se res ne dä zagovarjati; kajti ei v *btul—e—i—nt bi dal samo i, tedaj bodi ali morda bade (kdor namreč pri tem misli na nejasno 3. os. množ. hvalotb), nikakor pa ne bada1). Wiedemannu je, kakor T. Schmidtu, ta oblika conjunct.; na drug način se tudi ne dä lahko tolmačiti. Knako misli o bti (= $bhuant), na kar je opozoril že Miklos. Vgl. Gramm. III2, 89. — Xa str. 55. razvidimo, da se v 180 slučajih piše in je tedaj tudi govorilo m*>nj ; inn\ se nahaja samo i4krat; mora se tedaj prva oblika sprejeti v slovnico, kar je že pred nekoliko leti povdarjal Jagič proti našemu Miklos. V nasprotji z Leskienom razlaga pisatelj bijil iz bv>jf% in kryj\\ iz *krx>jvL, kteremu odgovarja še v ruščini kroju (Arch. VI. 288). Na str. 74—78 podaje nam vse sedanjikc z — aa (a) m. a je, z ve (b.) m. p jc in ti (i) m. ije, kterih je največ v cod. mar. in supr. Na str. 99. govori ob aor. rehx>, te/ib. Tudi on jih ne more povoljno pojasniti glede ti m. pričakovanega s, kteri bi moral tukaj ostati, ker sc naslanja na predstoječi mu k (*rek—SbJ in ne stoji med samoglasnikoma. Samo med samoglasniki se spreminja s v ti. Temu pravilu ali bolje navadi ') Nekoliko neverjetno liypotezo o bada i/.rekel je prof. Brandt v Russ. filol. Vest. VIII. 4., kjer pravi, da je morda bada iz acc. ba (od samostavnika *ba) + dC'///b df»ti) nastalo. I/ bad^mb je jh) analogiji drugih glagolov v 1 sgl. bada. — kajti ta proces se se vedno vrši v sedanjih slovanskih jezikih (Arch. IT, 400, Arch. V, 490 Baud. d. C. Beitr. VI, 221 111 Šafarik 0. Č. M. 1847, I. 37—71. in Potebnja Kb istor. zv. III, 84—92) — so upira le malo izjem (n. pr. pUv>, nos\>, bosh, pojasvt, rosa, slovese); v s — aor. ni ^ med samoglasniki: tiesb = *ties—Sb, v gen. pl. je nask = *nas -f- s» (Leskien, Die Partikel — am in der Deel. Berichte d. k. sächs. Ges. d. Wiss. 1884. str. 104), v češ. dolos se je ohrc.nil s radi nekdaj predstoječega mu soglasnika n. Na besede kakor osv>, lit. as z) s, axis, nesa (= nek'—s—), desni» itd. se ne sme ozirati v našem slučaji, ker tukaj odgovarja naš s indovropskemu k's, a ne ks, kakor v rek — si>; k's se ima tedaj ločiti od ks. — Wiedemann samo faktum omeni Jedoch findet die Vertretung indogr. ks durch h (bez. š) nur vor folgendendem Vokal statt.€ 'lako tudi Brugmann, Grundr. d. vgl. Gr. £ 462. misli, da je naš // iz ks nastal skoz //. ,01) der Gang ks — k/ — yy oder ks — ys — jj war, lasse ich unentschieden.* '1 oliko je gotovo, da predstoječi k ni dovolj varoval s; zakaj sc jc pa v besedi lys\> itd. ohranil s vsled nekdaj predstoječega k (cf. lit. lankas, let. lanka), na to sc ne da lahko odgovoriti. V oblikah reste, teste (2. pl.) razlaga s iz ^rek—s—te, *tek—s—te in pravi, da jc pred st izpadel k, kterega mnenja je tudi Brugmann. To je verjetno — ali treba ni teh oblik od navadnih aoristov kakor vedosta etc. ločiti, in tukaj sc je gotovo s ohranil obvarovan |)o sledečem soglasniku t; tako tudi v reste nasproti rehb (Miki. Asi. Laut].3 238, 268). Aor. Hsz, rel/z ne razlaga iz *ČY>t—sz, nego kakor drugi iz *rek —, tedaj tudi on misli, da je v njih ^Hochstufe* nasproti sedanjiku rek—. Tudi Wiedemann je obogatil slovansko tilologijo z novo razlago ao-rista na —ohz, ktera se od Brandtove razločuje samo v tem, da ji ni podlaga i. oseba mn., nego 1. jednine (str. 110). Po njegovem mnenji je k aor. kakor ved'»5 pristopil lir,, kteri je vzet od aor. kakor dahz, in nastalo jc tedaj *ved%fu>. Iz prve osebe je ta analogija tudi v ostale prešla : po sliki do In, d o ho/m, doste etc. dobili smo *vedzh%, *ved%hom%, *vcdhsfe etc. Potem se je iz vedomr,, vedove, tedaj iz prvotnega ali starejšega aorista, nadomestil r> z o in tako so nastale oblike ved o hot m, ved oho? >0 in potem vedolea, vedoste, vedoh;. Ta razlaga jc dovolj neverjetna in vpliv analogije jako prisiljen in nenaraven; tako kombinuje jezikoslovec, a nc jezik. — Iz str. ni. in 112., na kterih je pisatelj sestavil impf, na —šeta, —šete in —sta, —ste, razvidimo, da prve oblike jako znatno prevagujejo v najstarejših spomenikih; v cod. zogr. ni nobenega impf, na —sta. Na strani 117.—126. govori tudi Wiedemann o vprašanji, ktero je za slovan. filologijo bilo nekaj časa pravi noli me tangerc, namreč o im-perfektu in je sprejel razlago J. ijchmidtovo z nekterimi spremembami. Da bi srbske oblike rectft, teeth1) glede sibilanta bile starejše od stsl. pečatih*> teüaahh, neče verjeti Jagič, ker se mu ne dozdeva verjetno, da bi se bile ohranile v srbohrv. prvotnejše oblike. Da v vsakem slučaji stoji staroslovenščina najbliže idealnemu praslovanskemu jeziku, to se ne veruje zdaj več, kakor tudi n. pr. ne, da ima povsod sanskrit naj prvotnejše oblike, ne oziraje se pri tem na to, da ni- kar tako samo po sebi verjetno, da je nekdaj bil je-dinstven pr a vosi o van ski jezik. Tako je n. pr. srb. dufi prvotnejša od dotične stsl. oblike. Težavo delajo mu impf. moZaah\> itd., kajti tukaj bi pričakovali po naši teoriji na vsak način *mozeh\>, *?nozeah\>, tedaj z in ne i, če je res v slovan. impf, dativni suf. at. Samo, ker si ne more omenjenih impf, pojasniti, išče pisatelj v njih instrumentalni sufiks P, slov. % kteri predsto-ječe guturale preobrazuje v palatale, toda mora takoj sam priznavati »ein infinitivisch verwandter Instrumental findet sich freilich nicht, es kann das nur ein Zufall sein.* Ta razlaga, ktera se opira samo na nekaj negativnega — namreč na nezmožnost tolmačiti oblike viozaah\> etc. — bi bila opravičena samo takrat, če bi se res ne dale te oblike nikakor tolmačiti na drug način in če bi nova hypoteza imela paralelo v sorodnih jezikih. Pa niti prvo niti drugo ni. Pri ?nozaahx>} petna hh se da misliti, da je njen palatal posnet po sedanjiku (pečeši, pečetb etc.) Da so sedanjikove oblike res vplivale na oruge, temu imamo dokaz skoraj v vseh slovanskih jezikih pri velevniku. Slovanski komparativ n. pr. d obrv j je po pisateljevem mnenji tudi in-instrumental in ne lokal. Na str. 134. je dobro opazil pisatelj, da bi v par-tic. m. hvaljcith morali pričakovati */iva/iitb, kakor delam>. Oblike hvaljena bi ne pričakovali nasproti sedanjiku hvalisiy kvalitb itd.; ona se da tako tolmačiti kakor r. sgl. hvalja ali je pa, kar je manje verjetno, po vplivu 1. sgl. nastala, kakor je to pred kratkem izrekel Brandt v Russ. filol. Vest. 1886. i. z. 69. — Na konci svoje knjige podaje nam marljivi pisatelj vse glagole na —m— kolikor se jih nahaja v stsl. spomenikih, da razvidimo, v koliki meri so se takrat ti glagoli rabili nasproti sedanjim slovanskim jezikom. V. Oblak. -v— 111. Imenitna knjiga. (Dalje.) Dalje nam slika učeni pisatelj, kako so se družila plemena v narod, in je nastajala uprava na temeljih ravnopravnosti vseh članov. Življenje slovansko je bilo nravno, naši pradedi niso poznali ' mnogoženstva, pri njih ni bilo sužnjev, s katerimi so se seznanili šele po vplivu drugih narodov. Tedaj ') Srbohrv. pccijah itd. je mogoče, kakor je to omenil prof. Mušic'- (Imperf. i aor. 78) primerjati z gršk. cr/O'.^axv, ♦«spotrjaoc, kterima popolnoma odgovarja. so se rodili že prvi pojmi o zakonih, akoravno lasti niso poznali, ker so živeli zadružno. Radi tega jim tudi dedščina ni bila znana. V verskem oziru so častili prirodne moči. Dobre so bile bogovi, hudobne pa besi. Bogovom so darovali staroste, ki so bili prvi svečeniki. Že tedaj se je razvila misel, da živi duša še |>o smrti in da prihajajo ljudje po smrti v raj. Kako razvit je bil že obrt, kaže nam jezik sam, ki nam podaja celo množico izrazov za to stroko človeške umnosti, ker pričajo besede, ki se nahajajo v prvotnem slovanskem jeziku za to, da so znali že tedaj pojme zanje. Seveda pa tudi to ne velja vselej, kakor nam kaže l>eseda za denar (penegi»), katera je znana vsem slovanskim jezikom, pa je vendar le izposojena; ravno v tem oziru kažejo vsi sorodni jeziki, da je bila prvi denar živina. Tu je jezikoslovje tem večje vrednosti, ker kaže pisatelj na nekaterih primerih, kako maio se je zanašati v marsičem na poročila nekaterih zgodovinarjev, ki mnogokrat nimajo veljave za zgodovino, ampak le za baje-slovje. Na to je treba paziti tem bolje, ker se nahajajo še dandanes zgodovinarji, ki smatrajo vsako stvar, katero najdejo pri kakem kronistu, za resnično in zidajo nanjo potem neosnovane trditve. Tako pripoveduje n. pr. Herbard (Vita Ottonis 30) o Rujanih, da mest ne varujejo z zidovi in stolpi, ampak s samim lesom, in so celö cerkve in hiše odličnih mož samo pri-proste. Glejte, kaki barbari so bili, vpijejo potem zgodovinarji, pa ne pomislijo, da poroča isti pisatelj nc daleč od tega mesta, da žive Rujavi največ na morji, da tudi nimajo povoda velikanskim stavbam na suhem. Tako vestni-učenjaki bi bili v stanu trditi, (la so tudi blizu Bamberga živeli ljudje, ki še hiš in stavb niso poznali, ker poroča Herbard, da je našel škof Otton IT. ljudi bivajoče pod šotori napravljenimi od vej. Pa tu stoji zapisano, da je bil sovražnik ravno nekoliko časa prej požgal kraj. Gotovo je velika zasluga Krekove knjige, da kaže pogostoma na take kozle neslovanskih učenjakov, da nam drugi ne Ixxlo grdili pradedov naših. Vsakemu Slovanu bo ugajal |X>sebno III. oddelek, ki poroča o Slovanih po odcepljenji od skupine, ker nas poučuje natančno, kako so se porodili razni jeziki slovanski in kako se ločijo drug od drugega. Kako zgodaj, še v skupni slovanski domovini, ločili so se naši dedi že v dve glavni skupini, kaže beseda za petelina, katerega imenujemo Slovenci, Bolgari, Srbo-Hrvati, Veliko- in Malorusi ,pevca' (stsl. petlb), Čehi, Sorbi, Poljaki pa ,ko-kota'. S tem ptičem so se seznanili (Irki |>o Perzijanih v drugi polovini šestega, Slovani pa okoli petega stoletja pred Kristom. Zajedno kaže ta beseda tudi očitno, kako daleč je sezalo zapadno pleme slovansko proti jugu, ker je ,kokot' znan tudi Slovencem med Muro in Dravo. Daljnega razdeljenja ne moremo tukaj opisavati, ker bi potrebovali preveč prostora in se na kratko tudi nc da razpravljati tako jasno, kakor je v knjigi. Dalje nam slika zgodovino narodovo od časov naprej, ko se je pokazal pod imenom Srbov, Sporov, Venetov i. t. d. dalje v luči zgodovine. Tedaj je bival med razrečjem Visle in Odre ob Baltijskem morji do denašnjega Novgoroda in do izvirov Volge in DnSpra do Dona in od spodnjega Dnepra do Dnestra do Karpat in Visle. Od tod so se začeli širiti na vse strani, dokler niso zasedli sedanjih sedežev in še dalje proti zahodu. Tu je bila dana pisatelju prilika opovreči tudi teorijo onih učenjakov, ki dokazujejo, da so bivali Nemci že pred Slovani po mnogih krajih, kjer so danes sicer, kjer jih pa v tem času, o katerem govorimo, gotovo ni bilo. Ravno tako je osvetlil tudi vprašanje, kako in kedaj so se naselili Slovani po balkanskem poluotoku, kjer je stvar jjosebno zamotana, ker so imena, nahajajoča se pri starih pisateljih, ohranjena mnogokrat v taki obliki, da jim prvotne ni najti. (Dalje prihodnjič.) Mr V zaščičenje. Spisal sestavitelj sodnih obrazcev, vtlačenih Viktorjem Dolencem. (Dalje.) 7. V Dolenčevej tiskarni tiska se: »Naša Sloga* za isterske Hrvate, »Ivdinost* pa za isterske Slovence. V ,Našej Slogi* rabi beseda: „ugovor* za vertrag, tractat, Verabredung, Vereinbarung, v „Kxiinosti* pa za: ein-spruch, Widerspruch. 3Našo Slogo* bero Hrvati in Slovenci, kakor berö tudi £ Edinoste Slovenci in Hrvati. Kaka strahovita neprilika je ta nesrečni ,, ugovor* za ene in druge bralce! »Kar si mi dal, to ti ne prigovarjam*, (was du mir gegeben hast, stelle ich dir nicht in abrede), »naj bode tedaj štirideset golditfarjev, ali brezi vsacega prigovora*, (die forderung ermiissige ich dir auf vierzig gulden, dagegen sollst du jedoch keine einwendung mehr erheben). Tako in enako izraža se Brkin dan na dan pri sodnih razpravah. Ker mi pa g. kritik v brk trdi, da ne rabi Hrvatom ugovor* v gore navedenem smislu, naj blagovoli pogledati v Fröhlichov hrvaški riečnik, gder se bere na 448. strani: »Ugovaranje* n. Verabredung, n. ^ugovarati, -ram*, v. i. verabreden. »Ugovor* m. Verabredung, bedingung, naj pogleda v vsak hrvaški časopis, naj blagoizvoli odpreti 398. stran Schmidtovega rusko-nemš-kega slovarja, gder se bere: , Ugo vary vat', ugovorit',* v. a. ül>erreden, bereden, „ugovoritsja v. r. sich (zusammen) l>ereden, »ugovorvvanie, Überredung, ^ugovor*, »ugovorka*, bedingung, Übereinkunft, contract, in gotovo se prepriča, da imam jaz prav. Vem sicer prav dobro, da prigovarjati znači na slovenskem zapadu: zureden, ali smelo trditi smem, da bode treba dati pri nas slovo besedi: >ugovor* za einsprach, ali einwendung in da sčasoma obvelja po prirodnih zakonih o teži na mestu nje ona beseda, ki rabi nekaterim Slovencem in sosednim Hrvatom za einspruch. Sploh ne smejo nam rabiti v uredovnem jeziku nikakor take besede, ki niso splošne nam in Hrvatom ! 8. V gradjanskem postupniku, v najboljem prevodu zakonov veljavnih na Hrvaškem, iz peresa slovečega hrvaškega pisatelja Ivana Mazuraniča, rabi beseda: »preslušati, preslušanje, preslušavanje* za einvernehmen, einvernähme, verhör; ker bi Kraševec, Istrijan in Brkin prišedši v sodišče rekel: , Prosim da me presliše* .(ich bitte um Gehör)4 ker rabi v Wolfovem slovarji: spre-slišba* za verhör in ker mislim, da je nastalo preslišati iz presliišati in le to iz preslušati, upotrebil sem tudi jaz besedo »preslušati* za einvernehmen, da ne bode razlike med nami in Hrvati in to tem rajši, ker na Primorskem rabi ^prečuti* za überhören. Zaslišati pomenja pa na Goriškem prav za prav: etwas hören, in Erfahrung bringen, n. pr. ko je to zaslišal, als er das hörte, in Erfahrung brachte. Da pa ta beseda tudi na Kranjskem v pomeni: überhören ne živi, spričuje dobro znana narodna pesem o konjskem glavarji Ravbarji, gder se l>erc: „Boben zaropoče, da preslišati ni mogoče*, (dass einem das Hören vergeben möchte). 9. Oblike: toga, tomu, o torn, opirajo se na J. Sumanovo slovensko Slovnico, založeno Maticoj slovenskoj 1881. leta. (Prim. 104. stran); ui>o-trebljevanje kazavnega zaimka: »ov, ova, ovo* oslanja se pa na A. Jane-žičevo v, slovensko slovnico * od 1864. leta. (Prim. 63. stran.) 10. Kedo pa je neki povedal g. kritiku, da besede: vzajmiti, nagraditi, platiti, prihvatnik, smeteu, nekretnina i. t. n. niso tudi slovenske: — Glede besede zajem piše slavni naš starina Matevž Cigale v občnem državljanskem zakoniku na LXXIX. strani to-le: Beseda: zajem, v zajem dati, vzeti, je na Štajerskem v navadi, pri druzih Jugoslovanih in Rusih, kakor tudi v staroslovenščini, in se vrhu tega vjema z latinskim: mutuum, mutus dare. Pravoslovje mora imeti za Darleihen drugo, razločno besedo od posodne pogodbe, commodatum, Leih vertrag. * Istotako nahaja se beseda: nagrada, nagraditi, Vergütung, vergüten v navedenem državljanskem zakoniku na strani LVIII. — Gosp. Cigale je govoril in proti njegovi besedi ni prigovora! Glagol splatiti* slovenskemu svetu ni neznan. V narodnej pesmi: ^Kralj Matjaž pred peklom* slove deveta vrsta: »Bog vam plati na pitanje* ; v Prešerno vej: ,Nova pisarija* bere se pa: 5Bog ti zaplati uk*, in g. Fran Levstik piše o tem glagolu v napominanej svojej slovnici: »Pkttiti, zahlen, ist unter dem Volke nicht mehr allgemein üblich, und das ist der Grund, warum aus dem an dessen Stelle getretenen plačati gegen seine wahre Natur ein Vollendungszeitwort geworden ist.4 Isterski, brkinski, hrvaški in ogrski Slovenci poznajo še prav dobro glagol platiti in naj stopi tedaj on znova v svoje stare pravice, da ne bode zaradi te malenkosti razlike med nami in Hrvati. Brkin bi rekel: »Kaj mi smetaš računer4 za beweglich rabi celö v VVolf-ovem slovarji: »kreten* in sploh so glagoli: smesti, smetati, krenoti, krctati, uhvatiti, prihvatiti, hvatati (Prim. Letopis slovenske matice od 1883. leta) splošni nam in Hrvatom in ne vem tedaj, zakaj ne bi se moglo reči tudi pri nas: pravda zaradi smetene (močene in ne motene ') posesti, ne-kretnina in celö nedvižnina za Liegenschaft, prihvatnik za prejemnik, kajti zadnja beseda znači zapadnim Slovencem der vermögensübernehmer. n. Za »Gesuch* rabi mi i prošnja i prosba, ker ste ol>e l>esedi prav dobri in ne samo slovenski, temuč tudi slovanski. — 12. Za » Steueramt* in » Steuergemeinde * nimamo prav prikladne besede, kajti »davčni ali dačni4 urad jc slab, »davkarski ali davkarijski ured4 še slabši in »davkarija ali davkarnija4 pa najslabši izraz. To velja tudi za »davčno, dačno, davkovsko občino4. Vzel sem torej od soseda na posodo: »porezni* (porezovni) ured, »porezovna4 (porezna) občina in prepričan sehi, da se po ne dolgem ta izraz tudi pri nas tako udomači, kakor so se v zadnjem času udomačile Ilsede: »ščediti, ščedilnica, promet4 in druge. 13. »Zastopan odvetnikom*. Tudi to ni g. kritiku po volji in uči, da se ima pisati: »po odvetniku4, kar sem semtertja napisal tudi jaz, če prav sem vedel, da je to germanizem. V epohalncj svojej razpravi: »Napake slovenskega slovstva4 (Novice od 1858. leta, stran 44) žaloval jc slavni naš jezikoslovec Fr. Levstik: » Res, jako pogrešamo zgubljenega sto-rivnika, ali kedo si ga pisati upa4. On si ga ni upal oživiti, oživili so ga drugi, in danes ni ga več slovenskega lista, kateremu nc bi rabil prekrasni ta druživnik. Kako lepo se stavki ž njim krajšajo! Koliko nepotrebnega dVzkanja, /tkanja, yfctfterikanja, tkanja in /vikanja ne priščedi se s tem slovanskim orodnikom! 14. Glagol »zahvaliti4 ne rabi samo za danken, temuč tudi, in izvlasti na Krasu za annehmen. Nesmrtni naš Fran Erjavec piše o njem v omenjenem letopisu slovenske Matice na 268. strani to-le: Zahvaliti, zahvalim, v. pf. Potrditi; für richtig befinden, l>estätigen. »Te pogodbe jaz nisem nikoli zahvalil.4 »Vsi računi so zahvaljeni.4 Soška dolina. Primeri srbski: pohvaliti ') Glagola »motiti« treba je skoro izogibati se. ker bi se pravilno pisati imel v partic. perf. kakor »močen« stark in kakor »močen« im wasser getränkt, kar gotovo vsacega moti, in ni se torej Čuditi, da mi rabi tudi: smesti, smetati in rušiti za stören. v., l>eloben, collaudare; češki: pochvaliti, v., billigen, gut heissen, sich gefallen lassen.* — Vidite torej, da mi ta l>eseda nc rabi brezi razloga. 15. Kadar Istrijanca, proživevšega toliko stoletij pod beneško vlado, prašaš, kako da se zove, pove ti ne samo svoje ime in priimek, temuč pristavi ob enem ime svojega otca in sicer še živega ali pokojnega, n. pr. a) Giovanni di Giovanni Smoljan, ali b) Giovanni del fu (ali quondam) Giovanni Smoljan. Prvi njegov odgovor dal bi se lepo sloveniti tako: Ivan Ivanov Smoljan, drugi po ruskem običaji pa tako: Ivan Ivanovič Smoljan. Ta lepi rusizem, prešedši celö v nemške knjige, dal bi se pri nas kaj lahko uvesti, kajti, ako se je isterski Slovan priučil tujemu, italjanskemu di, del fit (ali quondam), priuči se tem leže slovanskej govorici. Smrten greh to menda venderle ni! 16. Naročil sem bil pri krojači v Trstu novo suknjo. Prišedši k njemu nekoliko dan pozneje, prašal sem ga, da li je gotova. tako nisva vgla-vila* odgovoril je krojač, ^vglavila sva, da si jo pridete poprej pomerit.* Škoda bi bila, da se ta lepa l>eseda izgubode, in da se otme pozabljivosti, napisal sem jo enkrat na prikladnem mestu in prepričan sem, da nisem s tem pri nikomer graje zaslužil. (Konec prih.) ^ LISTEK. Poezije. Zložil Joief Pagliaruzzir Krilati. I. zvezek. Založil Anion Klodič-Sabladoski. V Gorici 1887. Cena nevezanemu zvezku 1 gld., vezanemu x gld. 50 kr. — Šc se ga živo spominjam bledega, tihega, ljubeznivega mladeniča, ki je leta 1873. sedfel v goriške gimnazije tretjem razredu na konci prve desne klopi. Niti dihati se ni upal, niti treniti z očesom, katero je imel neprestano uprto v učitelja, kakor bi se bal, da bi mu ne ušla kaka beseda njegova. Neumorno priden in lepega vedenja bil je vsem sošolcem vzgled in vzor. Mnogo sem imel učencev v petnajstih letih svojega učiteljevanja, a nobenega, ki bi bil vzglednejši nego ta! In kako mu je žanSlo njegovo lepo oko, kadar sem bral v šoli kako lepo ndrodno balado, ali srbske ndrodne pesmi. Dh, tudi te! Slovenščina takrat ni imela nobenega učnega načrta; za ta učni predmet se ni brigala nobena šolska oblast. Učitelj si počel v šoli, kar ti je bilo drago. In ko smo završili slovniški pouk ter prebrali šolsko knjigo, tedaj smo prebirali ndrodne pesmi, srbske in slovenske. In nihče jih ni poslušal in prebiral varneje nego Pagliaruzzi. Da je talent, znali smo vsi; a da je tudi pesnik, zvedeli smo pozneje. Nisem ga videl nič več od leta 1873., a veselil sem se, ko sem čul, kako lepo je vspčval pozneje na gimnaziji in na vseučilišči; prav od vsega srca pa sem bil vesel njegovih prvih pesmij v Stritarjevem »Zvonu« 1. 1878. in nekoliko let pozneje njegovih prelepih romanec in balad v »Ljubljanskem Zvonu«. Nov pesnik se nam je rodil ob Soči zeleni, v resnici Dei gratia pesnik! A komaj je blagi mladenič storil prvi korak v življenje, komaj jc Slovencem poklonil dične prvcncc divne svoje Vile, vzame nam i. marcija 1885. nemila smrt njega, od katerega se nam je bilo še toliko nadejati! In danes z mešanimi čutili jemljemo v roke njegove »Poezije«, katere je z redko ljubeznijo in pijeteto uredil pokojnega pesnika sorodnik, preblagorodni gospod dežčlni šolski nadzornik Anton vitez Klodič-Sabladoski. Veseli smo knjige, o kateri smo preverjeni, da zaradi čistega zlatega pesniškega zrnja, katero hrani v sebi, postane niirodu našemu prava svetinja; a žali nas misel, da je moral v cvetoči dobi svojih let umreti pesnik, predno mu je bilo dano doseči vrhunec svojega delovanja in svoje umetnosti. Prvi zvezek zbranih spisov Pagliaruzzijevih obseza samö prvo polovico njegovih liričnih in pripovednih pesmij; drugi zvezek nam prinese njegove spise v prozi in tretji nam p odd drugo polovico njegovih poezij. Dasiravno na podlagi tega prvega zvezka ni šc možno pregledati in oceniti vsega književnega delovanja Pagliaruzzijevega, in nam bode celotno sliko njegovo podati šele takrat, ko bodemo vso literarno ostalino njegovo imeli v rokah, vendar nam že tudi ta, prvi, zvezek njegovih »Poezij« podaje najznačaj-nejše črte njegovega pesniškega bitja. Neki posebno dobrodejen elcgičen ton prevčva prve, najmlajše pesmi njegove. Pesnik ni Še ukusil sadtf spoznanja, vendar vč, koliko trpi človek, rodni mu brat in ne veseli, ne mika ga svet. t Kako bi mogel mimo zreti Jaz brata svojega gorje Kako veselo mogel pčti, Ko njemu bol mori sreč? Duša njegova hrepeni po domači vasi, po lepem zelenem polji, po prijaznih gorah in glasnih vodah. »Da tukaj bi živel in spal nekdaj«, to so mu »edine želje«. Pesnik je pravi gorski sin, in te čute svoje lepo izraža v pesmih »Srcu«, »Slovo« in »Na planine« ! Lc imejte krasne svoje, Vi ravnine in vrte, Dajte mi planine moje, Dajte moje mi gor<$! * Nc sili, ne sili mi v svet, srce. Ki 7 bleskom mamljivim te valji, Zadti&i v sebi te silne želje In svčt, sreč, mi pozabi! Ta tibi, samotni gorski kot, Sreč, bivališče ti bödi, Xe sili, nc sili, sreč, od toil, V nc/nani svet mi nc hodi! V to domotožnost, v to željo po tihem srečnem »gorskem kotu« se vriva globoka žalost zaradi smrti predrage matere. Kako vesel bi bil, ko vi, Kako bi živel z varni. Ko srce žalost mi polni, Po moji dragi mami • Toda žalosti njegove ne umejo ljudje, zatorej se jih ogiba: Kako priljubljen;» si ti, Prijazna, tiha mi samota ! 17. hmpa gl&ncga ljudi Bežim sem k tebi jaz, sirota. A živo mu bije sreč za teptano slovanstvo, zlasti za nesrečno rajo, in s krepkimi besedami slavi pogum slovenskih vojakov v daljni Hosni ter zavrača nasprotnike naše, delujoče na to. Da nijo zopet pest Turcina Brezsrčnega davila bi I Da vse zastonj trpljčnje bilo, Zastonj ves trud in boj in kri, Da toliko zastonj v gomilo Junaških Ičglo jc ljudi r! — Molčite vi, ljudje, molčite, Kaj vpitje vam ]iom£ga to t Ce šc tako se nam grozite. Nikdar več rob Sloveli nc bo!! Pesnik je človek s čutečim srcem; zatorej se tudi njemu bliža plemenita, zorna ljubezen. In kako nežno nam to pripoveduje »V cerkvi« : V ncdčljo sem v ccrkcv Sel I petje s čarobno močjo Iii stopil sem v kot tem lin ; Pretreslo mi jc srce, Po cerkvi slovčsno donel, Pripögnil sem na tla nogö Z vikivc jc zbor glasen. In sklenil pobožno rokč. Na bledo lice okö A nisem jaz z£se prošnje Točilo je vroče solxč, Goreče pošiljal v nebö, Molitev goreče v nebo l>a mine mi v prsih goijč, Pošiljalo je sreč. Zvedrf sc okö tetnnö; Jaz prösil iz vsega sred I loga sem, da mojih nadlög, l)a möjcga hranil gorji 15i tebe dobrotni llog. Ako pa te lirične pesmi, vsaj nekatere, spominjajo nekoliko na Stritarjev in Gregorčičev vpliv, kaže se nam pesnik samostalnega umetnika v prelepih romancah in baladah svojih. Ze pri dijaku Pagliaruz/.iji sem opazoval, kako rad je poslušal in kako pridno prebiral ndrodne pripovedne pesmi, bodisi slovenske, bodisi si srbske. In od obojih se je dosti naučil. Po narodnih pesmih slovenskih je posnel vso tisto krasno frazeologijo in tisti dobrodejni kolorit, s katerimi se odlikujejo njegove balade; Vukova zbirka pak ga je naučila, kako mora pesnik pripovedovali. In v resnici izreden dar pripovedovanja je lasten Krilanu, lastna mu je neka posebna prozorna in vendar krepka plastika. Njegove balade in romance so umetni, s pravo narodno poezijo navdahnem proizvodi in baš to jim daje v našem slovstvu stalno vrednost. »Mi ne poznamo« (pisal je g. dr. Strekelj že leta 1885. v našem listu) »v vsi novejši naši pojeziji pesmi, ki bi bila vseh v ozirih tako napojena z narodnim duhom, kakor je Pagliaruzzijeva romanca »Zakaj ni mogla šivati«. Da bi se mladim našim pesnikom smelo kaj svetovati, opomnili bi jih radi na to, naj posnemajo v tem oziru pokojnega Krilana ter opuste prazno lirično sofistiko, ali kako naj zovemo tako popevanje, ki je vseh misli in čutov tešče«. In kakor omeujem romanci, tako gre med Krilanovimi baladami prvenstvo pesmi »Na bojišči«. »Brez vsega fanta tičucga pri-zorovanja je sezidana na podlagi čistega realizma; jezik ji je čist, tekoč, mnogovrsten in čvrst, izraževanje neprisiljeno.« A romancam in baladam, ki so bile doslej natisnene v »Ljubljanskem Zvonu« 1. iSSi —1883., in katere je ocenil v našem listu že g. dr. Strekelj, dodal je gospod izdavatelj še desctorico krajših i» daljših pripovednih pesmij Krilanovih, ki nas živo spominjajo velike izgube, katera je zadela uarod naš s Pagliaruzzijevo smrtjo. Mladi naš jiesniški zarod je ves vtopljcn v subjektivno liriko ter opeva večkrat ponarejene in do-mišljevane, nego resnične čute. A kako ljubezniv, zdrav in resničeu pesuik je Krilan! Pesem mu izvira globoko iz sred, zato pa seza globoko v sreč; Resnično, lepa knjiga so njegove »Poezije«, kakor je bila lepa duša, ki jih je porodila! Konečno zvršujemo samd svojo dolžnost, ako omenjamo, "da je g. izdavatelj »Poezijam« dal tudi tako vnanjo obliko, s kakeršno Slovenci nismo baš razvajeni. Popir, črke, tiskovna okrasba — vse je lepo in ukusno. Nadejamo se, da se tudi nrfrod na*; obema, dragemu Krilanu, kakor izdavatelju njegovih »Poezij«, izkaže hvaležnega! »Triglav.« Slovenske pesni. Za samospev s spremljanjem klavirja uredil Ani. Foersler. I. Zvezek. V Pragi, nakladatcl Fr. Urbdnek, Českv knihkupcc. Velika 8. Cena (•). Tako ie 'naslov dvanajsterim najmičnejšim, deloma narodnim, deloma žc v Slovencih zdavnaj priljubljenim napevom, kakor so: I. »Saj sem pravil mnogokrat.«—2. »Rožmarin.« — 3. »Zdra-vijca.« — 4. »Moj spominek.« — 5. »Planinar.« (Besede in napev zložil B. Potočnik.) — 6. »Pod oknom.« (Napev J. Fleišmanov.) — 7. »Dolenjska zdravijca.c — 8. »Zadovoljni Kranjec.» — 9. »BleSko jezero.« (Napev Kam. Mašekov.) — 10. »Gorenjska zdravijca.« — 11. »Na jezeru.« (Besede in napev zložil Miroslav Vilhar.) — 12. »Na zdravje.« — Gledč obsega glasd so stavljene v srednji visočini, da jih bode možno prepevati visokim in nizkim glasovom. Spremljanje za klavir je pogodil veščdk vzglcdno. Na prvi pogled nam je jasno, da že kratka predigra vpelje v polni značaj vsake pesmi. Spremljanje ni ravno navadno, a po vsem priprosto iu vendar s linim ukusom ubrano. — Gospod Foerstcr je tem oziru, da je jel prirejati narodne in druge pesmi v^tej obliki, zaoral jako plodonosno ledino. Ravno ta oblika nam jako ugaja, ker moči bode jih prepevati odslej ne le pevskim zborom in čveterospevom, temveč tudi vsakemu posameznemu pevcu in posamični pevki, in glasile se bodo v vsakem domačem krogu, kjer se glasba goji, a tudi v koncertni dvorani. Kadar dobimo kako delo g. A. Foersterja v roke, zabeležiti nam je vselej z radostnim srcem, da je spet veščtfk podaril našemu muzikalnemu svetu k?tj izl>ornega. Oblika, popir in tisek, vse jako lepo. Kakor čujemo, tiska se že 2. zvezek »Triglava«. A. R. Črnelo. Razne preiskave o zgodovini domovine naše so me prepričale, da je malo dežel, kjer bi se razumništvo tako malo brigalo za zgodovino naroda svojega, kakor pri nas; zato pa nahajamo toliko krivih razlagauj po nemških in od Nemcev pisanih knjigah, da se človeku čudno zdi, kako je možno k h j tacega pri nas — filologičnem narodu, da se ta ali dni ne oglasi in ne popravi krivih nazorov in razlaganja o tej ali öni stvari. Črnelo je grad blizu MengiŠa, kateremu so Nemci izmislili ncosnovan začetek, da se zategadelj imenuje »Rottenpüchel«, ker ga je bil nekda sezidal prvi mejni grof Popo, o katerem si prof. Richter domišljujc, da se je imenoval »von Roth« — in bil »Urenkel Herzogs Arnulf des Bösen, daher die krainischen Rottcnpiichel.« Takoj, ko sem prvič čital ta nezmisel, posilil me je nehotč smeh, kajti prepričan sem, da od zdavnaj biva lu slovenski rod in da večina nemških poimenovanj ni nič druzega kot prestava iz slovenskega prvotnega imena. In tako je tudi s tem imenom Črnelo pomeni namreč rudeče. Beseda izvira od korena čermi, stsl. čruvi, nsl. črv, Wurm, kakor uči Miklošič (Etym. Wörterbuch na 33. strani), kjer pravi: »die Bedeutung »roth« beruht darauf, dass einst in allen Ländern mit gewissen Würmern roth gefärbt wurde: Scharlachschildlaus«, cf. nsl. čnnljak, čmrljak, Eidotter, češ. čermdk, Rothkelcheu ; stsl. čruvenu, crüvljenü, roth srb. erven, crljen, roth itd. Tako je tudi Crnelo = Črvnelo = rudeče — roth. Za Rottenpüchelnom. kateri se tudi v listinah nahaja s pisavo Rothenpüchel, našel sem ime kraja Rottenpach ter ga iskal pod imenom Rudcča Vas, RudcČi Potok, Rudcči Breg, Hrib itd. a zastonj. Leta 1883. bil sem v ZatiČini, in tu mi je gospod župnik povedal, da Rottenpach je vas blizu Zatičine s slovenskim imenom Črnelo, kjer je, kakor me listine uče, nekdaj stal grad plemcnitažev Crnelskih »von Rottenpach.« Ker Nemci oba kraja »Črnelo« imenujejo Rothenbach, Rothenbiichcl in ker vemo, da je črnelo v našem starem jeziku pomenilo rit-tleče, roth, smemo iz tega za gotovo sklepati, de je Črnelo starejše ime nego Rothenbach ali Rothcnbüchel in da je Nemec iz ('rncfega naredil svoje ime, a ne naopako Slovenec iz Rothenbacha ali Rothenbiichla svojega Crnelega. Kakor pa je dognano to, potem se tudi vse Richterjeve kombinacije o tem imeni izkadč v prazni nič. /r. Šumi. „Smotra" se imenuje mesečnik za občno prosveto, katerega je z novim letom začel v Zagrebu izdavati tiskar in knjigotržec C. Albrecht. Urednik mu je hrvaški književnik Milan Grlovič. »Smotra« hoče priobčevati članke v latinici in cirilici v tistem pravopis«:, v kakeršnem so ji priposlani; o svojem programu piše list tako: »Smotra ima da bude u prvom redu pravo ogledalo duševnoga rada svega hrvatskoga ili srp-skoga naroda, koji je jedan te isti živio on i stanovao gdje mu drago. Ona ima bi-Iježiti njegove duševne stečevine i proizvode, ocieniti ih i narod na njih upozoriti; ona ima zadatak, da svu inteligenciju a po njoj i narod upoznajc s njegovimi kulturnimi, književnimi i povjestnimi spomenici ; s razvitkom njegova jezika i govora, s njegovom lilozo-lijom i estetikom, sadržanimi u bezbrojnom blagu njegovih narodnih pjesama, poslovica i pripovjedaka; s njegovimi običaji i socialnimi potrebami; s napredkom njegovih umjet-nosti. Ali „Smotra" ima i tu dužnost, da upre oči i u ostali sviet pa da našemu občinstvu u korist kaže, što se u njegovu duševnu životu sbiva. Tu su nam Bugari najbliži, za t im sjeverni Slaveni: Česi, Slovaci, Lužičani, Poljaci i Rusi, napokon ostali kulturni narodi. Treba nam o njih etno- i geografskih črta, izvješča o napredku njihovih književnosti i kulture. „Smotra'' se ima na dalje obazirati i na razvitak prirodoslovnih znanosti, kojc su nam u malo godinah doniele najzamašnijih po čovječanstvo rezultata. Dovoljno ie spomenuti astrofiziku i elektrotehniku. Kemija i š njom tehnologija slavi svaki dan novih triumfa. A liepe umjetnosti? Olasba, našemu narodu toli omiljela, kazalište, slikarstvo, kiparstvo, graditeljstvo, rezbarstvo, ne smiju li nači u „Smolrinih" izvješčih bar čedno mjestance? Naša je bibliografija da ne može da gora bude. „Smotra" želi s toga zabilje-žiti svaku knjigu, svaku razpravu, svaku brošuro, u obče svaki književni produkt našega naroda gdje god on izašao. Dapače ona želi bilježiti i važnije stvari po naših novinah. Time bi ,,Smotra*' postala ono, što hoče da več i po svom imenu postauc: prava pravcata „Revua" suvremene obče prosvjete.« Ust ima obliko »ljubljanskega Zvona«, uredovan je izvrstno in podpirajo ga najboljši pisatelji hr\'aški kakor dr. Rački, dr. Markovič, Ko-strenčič in mnogi drogi, Doslej so izšli štirje zvezki. Opozarjamo na »Smotro« tudi Slovence, kajti izbo ni i list je vreden vsega priporočila in največje pažuje naše. Slovani v nemški književnosti. V Magazin f. d. Liter, des In- und Auslandes št. 52 (188G) hvali F. Miiller Marctičcv prevod Homerja na hrvaški jezik in poudarja, kolikega pomena je njegova prestava za Jugoslovane. — V istem časniku (št. I., 2. in 3. 1SS7) opisuje dr. II. Penn Vuka Stefanoviča Karadžiča kot prijatelja nemškega zgodovinarja Rankeja in slavi njegove zasluge za srbsko književnost. Ob jednem podaja tudi dosti obširen životopis slavnega Srba in dodaja tudi pisma, katera so pisali njemu Ooethe, J. Grimm, Talvyje i. dr. — V Lipskem pri Dunckerji in Humblotu prišla je na svetlo nemška prestava dela grofa L. Tolstojega ,,Bekenntnisse. Was sollen wir thun ?" pončm-čena od II. Samon-I Iimmelstjema. — A. Brückner objavil je prvi zvezek svoje knjige pod naslovom: »Bilder aus Russlands Vergangenheit« (tudi pod naslovom: „Beiträge zur Kulturgeschichte Russlands im XVII. Jahrhundert") v Lipskem pri Klischerji. V Lipskem predava Isskien staroslavensko slovnico, zgodovino staročeske literature in liere staroslovenske tekste, Schobt n ruske slovnice II. del in rusko kresto-matijo po Miklošiči in Šafranovu, WoUncr pa o tvarini in obliku slovanskih pripovedek pri slovanskih narodih in o epičui pesmi jugoslovanski. Poljska književnost. Poljaki so ustanovili društvo »Towarzystvo litcrackie imie-nia Adama Mickiewicza«, da izdaja deUi slavnega pisatelja in kar se je pisalo o njem. Predsednik društvu je vseučiliški profesor dr. Roman Pilat. — Rusko geografsko društvo je sklenilo, da preišče in popiše tudi Poljsko v etnograiičnem in etnologičnem oziru. To je veselo znamenje, ker se dosedaj ni pečalo s Poljaki in ker so dosedanja dela tega društva porok, da bode zvršilo svoj posel temeljito in natančno. — Ruski polkovnik Pu-zyrevskij izdal je s pomočjo Nikolajevske akademije generalnega štaba knjigo »Poljsko-Russkaja vojna 1831. goda« z atlantom (St. Peterburg 1880. XIII. in 436,227 str.) Delo je tem večje važnosti, ker je porabil pisatelj uradna poročila in razpravlja stvar mirno, Stvarno in vednostno. — Henryk Sienkiewicz pi>'e nov roman »Wolodyjski«, ki bo prišel na svetlo v »Dzicnniku Poznanzkem« in bo trilogija z »Ognicm in micczem« in »Potopom« istega pisatelja. — Oddel lilologične akademije umetnosti v Kral^ovu je bil odločil iz davanje niatcrijala ob istoriji, literaturi in prosveti na Poljskem. I. del tega važnega dela je prišel na svetlo leta 1878., II. 1882., III. 18S4., IV. pa 1886. Že prvi trije obsezajo veliko zanimivega v sebi, v IV. je posebne vrednosti »über diligentiorum facultatis ar-tisticae« Krakovskega vseučilišča od 1. 1487. do 1503., ker opisuje živo tedanjo vednostno gibanje. (I os p od dr. Visfocky, urednik tega dela, zaslužil si je hvalo vsega občinsva, učenega in neučenega, za tako lepo delo. Nadaljni zvezki izidejo kmalu. — V Varšavi je zagledala dan igra Jana Gadomskega »Larik«, kateri so prisodili pri zadnjem Varšavskem konkursu darilo. Ravno tam je oddal J. Sarnecki gledališču novo veselo igro v treh dejanjih »Kalecy«. — Grof Jan Alex. Fredro je tožil Varšavsko gledališče, ki mu ni hotelo plačati honorara za jedno veselo igro očetovo in za jedno svojo. Prisodili so mu 500 rublje v, katere je pa podaril Poljakom, iztiranim s Pruskega. — Kazimir Zalewski je spisal novo veselo igro „Krdlowa Opinia", ki razpravlja o življenji na Grškem okoli leta 400 pred Kristom. Tiska se v listku „Warszawskega Kuryra". Češka književnost. Rud. Storch v Pragi je založil malo lepo zbirko ilustrovanih pripovedek za mladino Kliške Krasnohorske: „Mladvm srdcčkfim". A. Storch sin pa krasne pripovedke iste pisateljice: ,,Z tajemuych riši". — Marljivi založnik J. Otto v Pragi izdal je „Zlatv mdj", dvajset krasnih pesmij Jos. J. Sladeka za mladino. — „Salonni biblioteka" istega založnika, uredovana od prof. Fcrd. Schulza, prinaša v 46. zvezku Jar. Vrch-lickega pesmi pod imenom: „Motyli vščeh bare v"; 47. zvezek pa drugo serijo zbranih povestij in novel Al. Jirdseka: „Povidky a novcilyu. — Pri istem založniku izhaja „Novejši dejepis rakousky," uredovan od dr. W. W. Tomeka, katerega je prišel na svetlo II. zvezek; in „Zemepisny sbornik", urednik dr. J. Režribck; „Ilistorickv sbornik,*, uredovan od prof. dr. Anton Rczeka žc v IV. letu. „Lacinä knihovna 11 d rodni" (založnik J. Otto) do-naša v 24. in 25. zvezku IX. serije nadaljevanje romana „Drama rodiny pana Daniela" od Em. Žitcka. — A. J. Vrt'dtko- Bcnritsky jc preložil iz italijanščine v češčino dramatično delo Karla Goldonija „Pamela", založil jo je J. Otto. V Turčanskem Sv. Martinu izhaja že šest let mesečnik »Slovenske poh'lady«. Ureja ga prvak slovaški Svetozar Ilurban Vajanski, izdaje pa na svoje stroške rodoljub Paval Mudronj. S tem listom se morejo dičiti Slovaci, kajti v njem sc ne nahajajo samd spisi najlx>ljših pisateljev slovaških, ampak tudi same originalne slike nrfrodnega življenja od samih domačih umetnikov. Opomnja. Zadnje čase se nam jc nakopičilo toliko gradiva, da smo morali že v 4. št. izpustiti prej začete članke gg. Subica, Apiha, Fckonje, Trnovca, Ilubada i. dr. A tudi danes smo prišli s prostorom tako v zadrego, da smo morali za prihodnjič odložiti poročilo ob občnemu zboru »Matice Slovenske« in pisateljskega društva, kakor tudi naznanilo o nekaterih novih knjigah slovenskih in nekoliko manjših stvarij. Naj nam dotični gospodje to blagovoljno oprosti. Večkrat moramo dejati v list kako novo stvar, ki bi drugače zastarela. Počasi pa pride vse na vrsto. — V zadnjem listu na 255. strani pripovedujemo, da je Ondriček koncertiral pred mnogoštevilno zbranim občinstvom našega lista. Ni nam treba opozarjati, da ima ta lapsus naš g. stavec na vesti. Namesto lista beri mesta; kajti »Ljubljanski Zvon« še nima toliko naročnikov, da bi g. Ondriček samo 11 j i m koncerte dajal. — V članku o dopolnjevalni volitvi odbornikov v »Matico Slovensko« je med kandidati zmotno izostalo imč g. novomeškega ravnatelja A 11 d. S e-n c k o v i č a ; a g. Fr. W'iesthalcrja je spet g. stavec naredil za direktorja v Novem Mestu. Tudi ta dva gospoda prosimo: brez zamere! SAH. Ureduje JANKO KALAN XXXIII. naloga. Zložil JOSIP ČRNOVSKA v llorovicich. Casio: „Na tdar !" Prisoieno jc bilo 2. darilo v mednarodnem turnirji „Českčho s|»oIku fcihovniho." Črni. v Velikih Laščah. a b C <1 e f _g_ h 8 7 SUF 11 w 8 7 H m 1! : H C gp §§ i I! m G r» 4 M Ü T 5 4 '"pa? 11 1 11 Y M :i * jgj M 0 I p 3 2 1 M fof 11 m M 11 11 8 a 1) C d e ^ r i? Beli. lici i začne in da s 3. potezo mat. Rešitev. XXXII. naloge v 1. številki »Ljubljanskega Zvona» 1887. 1. (I.. VeleSnika.) Beli. Črni. 1. S f2—d3 T 1)2XC2 2. I) h.4—5 h. S C2—d4t 1) h4—dSf 1) h4—dSf 2. S d3-f4f K «I5XCO i. t. d. T7XC6 i. t. d. L ei—g3 i. t. d. L ei Xh4 i. t. d. f7 —f6 i. t. d. in Plohi, c. kr. vdlikc realke prof. v (Joriei. Jožef Križman, C. kr. gimn. prof. v Pa/.inu in Ivan Spricai, učitelj pri Sv. Marjeti ob Pčsnici. 2. I) h4—d4t Prav so jo rešili gg. igrana jeseni Beli. U. Wilson. 9. partija 1880 v Liverpool-skem 5 hovnem klubu. Otvorjenje s kmetom od dame. Črni. R. F. (Ircen. d7-d5 d5—C4 C7—es ') I) <18—I14-J-1) I14—e4f L cS—<17 1) 6. D b0xl)2t L dO—g33) 1>7—l>s S b8—d 7 K eS—d8 S <17—fO . g7 Xf 6 Črni se poda4) i. d 2—<14 2. C2—e4 3- f 2—f 3 4. f3Xc4 S- K ei—e2 0. L ex—C3 7- S bi—C3 8. S g*—1f3 9- h2—113 10. K C2—f 2 u. S c3Xe4 12. T. f«-d3l 13- T hi—(1 14. C2—C4 15- C4—c$ iO. K f 2 g i r7- S fS~d2 18. D <11- 19. 20. 21. 22. D f5Xf7f T- e3—g5f L gSXfot D f7—fof Opomnje. 1) Navadno se igrrf tu e4Xf3, 4-S glXf3; ta varijantajc v Ameriki jako priljubljena in se imenuje »lilackmar • jev gambit.« 2) Črna dama ima jako neugodno stališče; a s tem šahom jej ni nič pomagam». 3. Črni hoče rešiti damo, a izgubi partijo! 4) lleli dade v štirih potezah mat; 23- » g7X Dg7f, KcO; K 08; 24. 1) hSf, 26. Lc4f in mat. „Ljubljanski Zvon" Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v vse leto 4 gld. Oo kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. Oo kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. zvezkih 15 kr. K