'4Lv. v
KONCERT
PEVSKEGA ZBORA GLASBENE MATICE V MARIBORU
Bfl
DIRIGENT:
ravnatelj fr. topič
■
8
s
Mariborska tiskarna d. d.
Milan Pugelj.	Jos.	Pavčič.
ČE RDEČE ROŽE ZAPADE SNEG
Če rdeče rože zapade sneg, pa rože barvo izgube, povesijo glave, ovenejo, se posuše.
In ko je spomlad, spet rože cveto, a druge so rože to.
Če je prve kdaj ljubilo srce. ne bo drugih nikdar tako.
*
MORAVSKA NARODNA
(Dragotin Kette — vglasbil E. Adamič.)
Huda, huda vojska bo,
Kdo bo. kdo bo šel na njo?
Ktera ima ljubega, prijaznega Bode reva jokala.
»Bože, tudi jaz bi šla,
»da imela bi doma,
»oj konjiča vranega,
»prelepo posedlanega,
»da bi sedla na njega!«
»»Kaj bi ljubica moja,
»»kaj pa bi tam delala?««
»Ob Donavi stala bi,
»bele srajce prala bi,
»to bi ljubček delala!«
»»Beži ljubica domu,
»»priporoči se Bogu!
»»ko iz vojske prišel bom,
»»ženko vzamem te na dom,
»»ako da nebeški Bog!««
Sedmo leto je že tu, a od njega ni glasu.
Ah moj Bog, nebeški Bog, kdaj bo konec teh nadlog?
K Donavi bežala je Donavo vprašala je:
»ali si mi le čez pas,
»ali višja nego jaz,
»da se v tebi potopim!«
Njene bele so noge,
peska se dotikale,
njene bele so roke
proti bregu segale»
njene črne kite so po vodici splavale,
njene črne oči proti nebu gledale.
M. Hubad.
GOR ČEZ IZARO
Gor čez izaro,
Gor čez gmajnico,
Kjer je dragi dom Z mojo zibalko.
Kjer so me zibali Mamica moja In prepevali liaji, hajo!
K’sem še milin biu,
Sem biu dro veseti»
Sem več bartov Ktero pesem peu,
Zdaj vse minuvo je.
Nič več peu ne bom,
Zdaj ni več moj ljubi, dragi dom.
JAZ MAM PA KONJČA BELEGA
(Koroška narodna — liarm. M. Hubad.)
Mešan zbor.
Jaz mam pa konjča belega, drevi pa v vas pojezdim ga!
Drajlala, lilala, drajlala, drajlalo!
Čez tri gore, čez tri plane, čez tri planince pliberške!
Drajlala . . .
Konjič pred durce prileti, dečva se prebudi!
Drajlala . . .
Konjča je djala v štalico, mene pa v svitlo kamrico!
Drajlala . . .
Konjču je dala čop sena, meni pa poljuba dva!
Drajlala . . .
KISA
Drag. Domjanič.	Ant.	Lajovic.
Kisa pada, kišica.
Travnike primače,
Duša moja dušica Pak se stiha plače.
Kaj si rubček zgubila?
Dam Ti ja još jeden.
Kaj si dečka ljubila,
Koji ni te vreden?
Škoda je pohabiti Suzom lice belo,
Škoda ne pozabiti,
Kaj ni biti smelo.
Kisa pada, kišica,
Rože sunce, greje.
Duša mi se dušica Vže čez suze smeje.
MORAVSKA NARODNA
(O. Župančič — vglasbil Jos. Prochdzka.) Moški zbor.
Zabučale gore, zašumeli lesi,
ah mladost ti moja,
kam ušla si, kje si?
ah mladost ti moja, kam si se zgubila?
kakor da bi kamen v vodo potopila.
Casi, mladi časi, neužiti krasi?
moja mlada leta, niso vžila sveta!
še ta kamen v vodi se obrne,
le mladost se moja več nikdar ne vrne.
ATILA IN RIBIČ
(A. Aškerc — vglasbil Jos. Micht.) Balada. — Moški zbor.
Razsut je in požgan Oglej.
Kralj Atila drvi naprej, ko burja ob obali. Mori, podira, pali.
»Naj vidi tudi tod zdaj svet, ob Adriji za mano sled!
Vse v moji je oblasti, odslej vse v moji lasti! A kar se mi postavi v bran. pogine naj še tisti dan!
Porušite! požgite! po poti vse pobijte!«
In dalje, dalje ko vihar, divja ob morju hunski car ko vihar.
Pred njim ljudje bežijo, za njim vasi gorijo, pred njim je strah, drget, trepet, za njim je opustošen svet in mesta v razvalinah,
gradovi v podrtinah.
Prijaha Atila nekoč, pred portič ribiški pod noč.
Sedi na iskrem vranu, pa gleda po pristanu.
Na nebu mesec plameni in morje pljuska in šumi.
Star ribič sak izbira, pa v Huna se ozira:
»He starec, ali te ni strah »pred mano? Ne trepečeš plah? »Veš; kdo sem? Gospodar tvoj, »kralj Atila! Vladar tvoj!
»če mignem, tudi tvoj pristan »izgine brž pod morsko plan »in ti se zgrudiš v krvi »ne zadnji, niti prvi!«
»»Kaj; ti si Atila?! To znaš?
»»Z uničevanjem se bahaš?! »»Potem jaz več umejem!
»»Za to se ti le smejem! Ha, ha! »»Kdor le podira, ne bojim,
»»še manje ga častim!
»»Le kdor ustvarja, zida,
»»junak je tak kaj prida!««
»Imej svoj čoln in svoj pristan.
»imej življenje modrijan,
»edini, ki na hoji,
»ga v bojni slišim svoji!«
In dalje, dalje ko vihar, divja ob morju hunski car. ko vihar.
Pred njim ljudje bežijo, za njim vasi' gorijo, pred njim je strah, drget, trepet, za njim je opustošen svet in mesta v razvalinah,
gradovi v razvalinah.
STARA LJUBEZEN
Bizeljska narodna.	Fajgl.
Ena tiča priletela, ena drobna ptičica, in je prav lepo zapela ena drobna tičica. tuj, tuj, tuj ....
Kaj je hujši na tem svetu, ka.kor je ljubezen ta, kdo je neki njo izmislil. Adam sam in Evica. tuj, tuj, tuj ....
LJUBICI
(Fr. Levstik — vglasbil E. Adamič.)
Moški zbor.
Da jaz imel bi vsa kraljestva, zlato, srebro vsega sveta,
Vse blago kamenje na zemlji, vse bisere na dnu morja,
Vse to bi hotel pokloniti z veselim srcem tebi v dar
In se in se premalo zdelo vse to mi v tvojo last!
»Z nebes bi strgal žarko solnce, prinesel bi je tebi v dar.
Vse zvezde, luno in avroro, sedmero pisan mavre žar!«
KOSA
(Koroška narodna — Harm. Marolt.) Moški zbor.
Moja kosa je križava, ker ne reže mi nič več. Moja dekle je kujava, ker ne poje mi nič več, Mrzla rosa, ostra kosa, travca rada se kosi, Jaz pa zmiraj premišljujem, oj kaj dekle delaš ti?
Holadrijarom, holadri ....
Zupančič.	Adamič.
KRALJ MATJAŽ
Sredi noči, o polnoči
iz sanj se kralj Matjaž zbudi.
Zbudi Alenka kraljica se, kot zarja bleščijo ji lica se.
In dvigne se glav bradastih sto, molče vprašujejo: »Kaj je to?«
Pred kraljem pa mlad junak stoji, kakor hrast stoji, govori:
»Hej, kralj zaspanec, pokaži svoj meč!
Prišel sem ga iz nožnic vleč.«
»»Na steno poglej!«« — In vzame ga, v levico krepko objame ga.
Z desnico pa prime za ročaj — že sinil je, glej, ostrine sijaj.
Cuj prhanje konj, čuj orožja žvenket, med trumami gre pridušen šepet.
Glej ostrine pol! — Kak narašča hrup! Matjažu v očeh vzplamteva up .
Ze šum je in hrum med trumami vstal
kdo zrl je vihar že z gorskili skal?
Vse v stremenih stoji, vse v sedlu sedi — a junak se prestraši in zbeži.
Mrmraje razjahajo čete vse, spet padejo v sen, zaklete vse.
Matjaž ob mizo udari srdit:
»Cemu si prišel me še ti budit?«
Alenčica vzdihne in skloni glavo In spet je pod Krimom kot prej mrtvo.
POD PENDŽERE
(P. Konjevič.)	Moški	zbor.
Kradem ti se u večere,
U večere, pod pendžere, aj!
»Da ti bacim struk zumbula.
Da ti cvijet barem zbori.
Aj kako mi srce gori.
Dušo za tebe!«
Aj!
Smoljar.
malo ja
Hej!
Malo ja, malo ti, više ja, neču ti, pačemo se curice.
Opet volje ti hej!
uba, uba, uba . . . hej!
uba, ubava curo garava.
M. Fontana.	Stanko	Premeri.
zakaj?
Misel moja plove daleč na jug,
na solnčne jadranske bregove, tam postoji in se začudi, tam obstrmi in vzdrhti.
In .kot v težkih sanjah tresoč se otrok zaplaka misel ob teh bregovili v teh grenkih dnovih zakaj pač, zakaj?
Bili so nekdaj naš raj!
PESME IZ ST. SRBIJE I MAKEDONIJE
VII. rukovet. Mešan zbor. Mokranjac.
More, izvor voda izvirala, of, more, of. More, nad izvorom motna stoje, of, more, of. Na izvor se ogledala,
Sas lice se razgovara:
»More, lele, lice, belo lice, of, more of,
Kak sam bela i rumena Jošte da sam črnooka?!
More, pusta slika na Stojanku: of. more, of, Zemala bi’ ja Stojana«
Ajde, ko ti kupi kulančeto?
De djidi de, kulančeto. i /	. „ \
Haj, haj, haj, kulančeto, * p Ajde, mi go kupi, ludo mlado, neženjeno, Ajde, ko ti kupi svilen fustan?
Što li mi je, milo le majko i drago.
Mlad aramija, stara majko, da odam.
Poseja dedo golemata njiva,
Danga-langa, golemata njiva,
Ej, gorom dinje, dolom lubenice.
Ej. navadi se ergen momče mlado. Danga-langa, ergen momče mlado.
Ej, gledala ga dedova unuka,
Danga-langa, dedova unuka.
Varaj danke, gizdavo devojko!
Sedi Danka na visoki čardak,
U ruci joj šimšir ogledalo.
Načešlja se Danka, ogleda se.
Izgovara Dankinata strina:
Varaj Danke, gizdavo devojko.