ZGODOVINSKI ČASOPIS « 60 • 2006 • 1-2 (133) • 95-121 95 
Boris M. Gombač 
Slovenska socialna demokracija v Trstu 1889-1900 
UDK 323.2(450.369)» 18« 
GOMBAČ Boris M., dr., Narodni muzej, SI-1000 Ljubljana, Prešernova 20 
Slovenska socialna demokracija v Trstu 1889 - 1900 
Zgodovinski časopis, Ljubljana 60/2006, št. 1-2 (133), str. 95-121, cit. 107 
1.01 Izvirni znanstveni članek; jezik Sn. (En., Sn., It.) 
1889 v Trstu ustanovljeno Delavsko društvo so vodili italijanski, slovenski in nemški socialisti, vendar so se prvi 
vedno čutili nekaj več, kar so kazali s svojimi kandidaturami na volitvah (1891, 1897, 1901) in z oviranjem sloven- 
ske socialne demokracije. Zaradi velikega števila slovenskega delavstva v Trstu so tja prišli socialistični agitatorji iz 
zaledja, ki so ustanovili svojo socialistično stranko, ki je konkurirala italijanski Na teoretičnem polju je federalizem 
v avstrijski socialni demokraciji zamenjal centralizem in tudi nezgodo vinski' narodi so se lahko postavili v vrsto za 
žzgodovinskimi'. Svoje drugačnosti niso socialisti nikdar izkoristili do konca, saj so spregledali marsikatero stavko 
in krivico. Delavske elite so zanikale pavperizirano delavstvo in ga puščale na robu razvoja. Tudi razredna stranka se 
je otepala nacionalizma. 
Avtorski izvleček 
UDC 323.2(450.369)»18« 
GOMBAČ Boris M., PhD, National Museum of Slovenia, SI-1000 Ljubljana, Prešernova 20 
Slovene Social Democracy in Trieste in the Period between 1889 and 1900 
Zgodovinski časopis (Historical Review), 60/2006, No. 1-2 (133), pp. 95-121, 107 notes 
Language: Sn. (En., Sn., It.) 
The Workers Society, founded in Trieste in 1889, was lead by Italian, Slovene, and German socialists. Although on 
an equal footing, the Italians felt superior to the other two groups, which was evident from their candidacies for the 
1891,1897, and 1901 elections as well as from the manner in which they tried to hinder Slovene social democrats. 
Since Trieste had a large Slovene population, Slovene socialist agitators from the hinterland had been brought to the 
city, where they founded their own socialist party that competed with the Italian one. Since the former centralistic 
system had been replaced by federalism in the social democracy of Austria even the nations that were, so to speak, 
»without their own history«, had been allowed to join in and stand in line behind the »historic nations.« Yet the 
socialists never managed to capitalize upon their being different from others. Denying the existence of impoverished 
working masses, this workers' elite had overlooked many a strike and injustice and hurried ahead, leaving others far 
behind. It also had to struggle against nationalism. 
Author's Abstract 
Resnejšo pobudo za ustanovitev organizirane italijanske, slovenske in nemške socialno 
demokratske stranke v Trstu, lahko datiramo v konec devetdesetih let 19. stoletja. Kot vsak 
razvoj, tako tudi uveljavljanje tamkajšnje socialne demokratske misli ni bilo enostavno. Gi- 
banje je doživljalo svoje vzpone in padce, vzrok za to pa lahko iščemo v splošnem družbe- 
nem razvoju v Evropi, oz. bolj specifično v Avstriji. Tako kot drugje, se tudi v Trstu nekaj 
visoko kvalificiranega delavstva in intelektualcev, ki so ugotavljali, da je politični razvoj še 
vedno priviligiral elite in na demokratičnem robu puščal večino produktivnega prebivalstva, 
ni več zadovoljevalo z liberalizmom in nacionalnim navdušenjem, za katere so izgorevali v 
prejšnjih desetletjih. V prepričanju, daje liberalizem že izrabil svoj bonus naprednosti, so se 
ti sloji začeli obračati k socialističnemu gibanju, ki je takrat veliko obetalo. 
96 B. M. GOMBAĆ: SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA V TRSTU 1889-1900  
V Trst, ki seje v drugi polovici 19. stoletja iz trgovskega, hitro spreminjal v enega vidnejših 
industrijskih centrov Sredozemlja, je sčasoma v socialističnem gibanju prihajalo do zanikanja 
anarhičnih gibanj in do prodora nemškega modela organiziranja delavskega gibanja. Ta je 
desetletje po pariški komuni opravil z asociacionizmom in uveljavil centralistično strukturi- 
ran model delavske stranke, ki je prisegala na postopnost akcjie in na sindikalizem. Ker je 
dunajski socialistični krog tesno sledil socializmu, ki seje razvijal v Nemčiji, je bilo treba na 
skoraj iste resolucije in skoraj iste sklepe počakati le nekaj časa. 
Socialno demokratsko organizacijo so v Avstriji ustanovili relativno pozno. Za to pozna- 
valci navajajo tri vzroke in sicer: izredno togo notranjepolitično državno zakonodajo v času 
Taaffejeve vlade (1879-1893), nerazčiščeno stališče avstrijskih socialistov do načinov rušenja 
kapitalizma in njihovo neodločno držo v zvezi z nacionalnim privilegijem 'zgodovinskih', 
na račun 'nezgodovinskih' narodov. Avstrijska socialna demokracija, ki naj bi bila pravična 
do vseh članov družbe, je prav na teh temah zaostajala za družbenimi dogodki. K hitrejšemu 
političnemu zorenju je veliko prispevala uvrstitev Avstro-Ogrske med evropske velesile. Tekma 
na svetovnem prizorišču je zahtevala hitro brisanje obsoletnih družbenih sistemov in načenjali 
so se fevdalizem, privilegiji kast in brezmejno trošenje višjih slojev. Kapitalizem je pognal 
kri po žilah tudi demokratičnemu razvoju, vendar so se istočasno vse glasneje začeli oglašati 
brezpravni razredi in brezpravni narodi, ki so zahtevali svoj delež pri gradnji nove družbe. 
Tem reformnim načrtom so se od leta 1889 pridružili tudi avstrijski socialni demokrati. 
Do ustanovitve Avstrijske socialno demokratske stranke (ASDS) leta 1888/89 seje delav- 
stvo v avstrijski polovici in posledično tudi v Trstu združevalo v delavskih podpornih društvih, 
ki so se razvila v okviru meščanskih strank. Temu vse bolj številnemu sloju je Taaffejeva 
vlada, na temo delavskih pravic, odobrila nekaj zakonov (11 urni delavnik, 24 urni nedeljski 
počitek, omejitev zaposlovanja mladoletnih v industriji do 14. leta starosti, uvedba bolezen- 
skega in nezgodnega zavarovanja), ki naj bi zmanjšali socialni pritisk na najrevnejše sloje. S 
takim načinom reševanja nakopičenih vprašanj sta se strinjali italijansko tržaško delavsko 
društvo Società' operaia triestina (1869) in slovensko tržaško Delavsko podporno društvo 
(1879). Obe tržaški delavski društvi sta našli zavetje pri meščanskih strankah in sicer ita- 
lijansko društvo pri liberalnih nacionalcih, slovensko pa pri političnem društvu Edinost. 
Medtem koje prvo izdajalo svoj samostojni časopis (L'operaio), so slovenski delavski agita- 
torji uporabili kar strani časnika Edinost.1 
Zamisli o tem kako naj bi se vprašanja delavstva pozitivno rešila, je v letih 1888/89 
začela širiti prav ASDS, ki je na 1. kongresu izglasovala Hainfeldski program, ki so ga ob 
nemški, podprla tudi vsa ostala narodna socialno demokratska društva iz Avstrijske polovice 
(Slovenci, Čehi, Italijani, Poljaki in Ukrajinci). Program, ki je nastal pod vplivom dr. Vik- 
torja Adlerja je na nek način povzemal program Druge internacionale ( 1889) in je, po progla- 
sitvi 1. maja za delavski praznik, načelno opravil z anarhizmom na eni in asociacionizmom 
na drugi strani, zavrgel je reformizem in proglasil splošno stavko kot sredstvo pritiska za 
doseganje sindikalnih ciljev. Potem ko si je Adler pri centralizaciji stranke podredil tako 
radikalno in kot zmerno strujo, je svoje delo usmeril v dve smeri: na eni strani je skušal 
organizirati čim več proletariata v političnih, strokovnih, prosvetnih in drugih svojih organi- 
zacijah, na drugi strani pa ga je želel vključiti v politično dogajanje in ga vzgajati, »da bi 
(proletariat) duhovno zrel dočakal čas, ko se bo kapitalistični družbeni red sesul«.2 V glav- 
nem se je Adler zgledoval po socialni demokraciji v Reichu, kjer je prevladal Karl Kautsky, 
ki je v Erfurtskem programu razložil, da je le močen sindikat osnova za sposobno in bojevito 
1 Boris. Gombač, Ustanovitev JSDS v Trstu, Jadranski koledar 1976, str. 205. 
2 Ferdo Gestrin - Vasilij Melik, Slovenska zgodovina 1792 - 1918. Ljubljana 1966, str. 219. 
 ZGODOVINSKI ČASOPIS ' 60 • 2006 • 1-2 (133) 97 
delavsko stranko. Adler bi se namreč tako kot Kautsky, pri prodoru socialne demokracije rad 
izognil Bernsteinovemu revizionizmu na desnici in revolucionarnosti Rose Luxemburg na 
levici organiziranega delavskega gibanja. 
ASDS je v Heinfeldskem programu zahtevala svobodo tiska, svobodo združevanja ter 
splošno, enako, direktno in tajno volilno pravico. Zahtevala je še uvedbo brezplačnega in 
nekonfesionalnega pouka v osnovnih šolah, ločitev cerkve od države, uvedbo osemurnega 
delavnika in pravico do delavskega združevanja z možnostjo sklepanja delovnih pogodb. Dr. 
Adler je želel s tem programom mobilizirati delavski razred in ga s parlamentarizmom po- 
peljati na pot političnega soočanja z drugimi strankami. To naj bi bilo nadomestilo za bolj 
revolucionarne rešitve, ki so jih predlagali na skrajni levici. Da bi si izborila svoj politični 
prostor je ASDS od Dunaja do Prage, Ljubljane in Trsta začela z načrtnim izdajanjem strankar- 
skega časopisja, z izobraževanjem delavstva, ki se je vršilo na delavskih shodih ter z vsako- 
letnim praznovanjem »prvega majnika, ki ga sodrugi od leta 1891 praznujemo kot naš delav- 
ski praznik«. Ob uspešnem promoviranju sindikalizma, kot politične smeri, ki je nadomestila 
»krvavce«, so se neprijetna vprašanja začela postavljati na torišču nacionalne neenakosti. Že 
na prvem zboru ASDS seje dr. Adler odločil za kompromis, kije, da ne bi odkril strankarske 
šibkosti na teoretičnem polju narodnega vprašanja, obsodil predvsem narodnostni boj 
meščanskih strank.3 
Tako kot v Hainfeldu so na nekatere nestrte orehe nacionalizma pri ustanavljanju 
večnarodnega socialno demokratskega društva naleteli tudi v Trstu. V duhu internacionaliz- 
ma so pobudniki društva La confederazione operaia Antonio Gerin in Lucano v italijanščini 
in Lachs v slovenščini in nemščini marca, aprila, maja in avgusta leta 1888, sklicali nekaj 
javnih shodov za tržaške delavce, kjer so jim razlagali pojme kot razredni boj in internacio- 
nalizem s katerima so želeli združiti italijansko, slovensko in nemško delavstvo v eno društvo. 
Potem, koje 22. 2. 1889 v Trstu izšla prva številka časnika La confederazione operaia, so 3. 
5. istega leta sklicali še prvi kongres istoimenskega društva, ki so mu dodali še slovensko 
(Delavska zveza) in nemško sekcijo (Deutscher Leseverein). Kot osnovni program sije društvo 
La confederazione operaia postavilo pospeševanje povezovanja delavcev ne glede na narod- 
nost, jezik in vero in napovedalo odločen boj za splošno zboljšanje položaja delavstva. Glede 
organizacijske strukture so v statutu določili, da bodo Zvezo sestavljale jezikovne skupine z 
odbori na čelu, ki bodo potem volili njen glavni odbor. Sedež slovenske sekcije Delavske 
zveze je bil od septembra 1889 dalje v tržaškem predmestju Skedenj, kjer je bilo ob nastajajoči 
železarni še veliko industrijskih obratov, ki so zaposlovali v glavnem slovensko delavstvo.4 
Društvo La confederazione operaia - Delavska zveza - Deutscher Leseverein so načelno 
vodili italijanski grafik Carlo Ucekar, slovenski aktivist Ljudevit Zadnik in nemški delavec 
Johan Pregant, čeprav je skušal vodstvo vsega društvenega življenja vedno prevzeti že omenjeni 
Ucekar. Trojezično društvo si je že zelo zgodaj nabralo kar nekaj nasprotnikov, saj so morali 
od prvih dni dalje premagovati številne zapreke, ki so bile na nek način strukturno vgrajene 
v tržaški večjezični politični vsakdan. Na večjo ali manjšo avtonomijo društva La confedera- 
zione operaia - Delavska zveza - Deutscher Leseverein je vplivalo več faktorjev, med njimi 
italijanski nacionalizem, nerešeno vprašanje dvojezičnosti, skrajno razdeljen politični pro- 
stor in slovensko tradicionalistično nacionalno gibanje.5 Italijanski nacionalisti, dediči Ri- 
sorgimenta so nasprotovali Zvezi zaradi njenega zavzemanja za demokratični volilni red, saj 
bi s tem manjšina izgubila prevlado nad večino. Zvezo so šikanirali tudi zaradi njenega 
3 Gestrin-Melik, Slovenska zgodovina..., op. cit, str. 219. 
4 La confederazione operaia, št. 15, z dne 27. 9. 1889. 
5 II Piccolo, z dne 14.5. 1888. 
98 B. M. GOMBAĆ: SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA V TRSTU 1889-1900  
vztrajanja na načelih večjezičnosti, pa čeprav je statistik Adolf Ficker leta 1857 v mestu 
naštel 39.533 Slovencev in 27.949 Italijanov. Bitka italijanskih nacionalistov proti dvojezičnosti 
je bila pravzaprav patetično vztrajanje na italijanskem karakterju Trsta, kar je imelo za posle- 
dico, da so omejevali politični prostor vsakemu, ki si je upal ustanoviti večjezično delavsko 
društvo6. Z druge strani je Politično društvo Edinost nasprotovalo Delavski zvezi, zaradi 
svojih tradicionalnih stališč do množice novih slovenskih doseljencev, ki jih voditelji Edino- 
sti še niso vključili v svoj program, saj so priviligirali predvsem okoličansko volilno bazo. 
Na Delavsko zvezo so imeli velik vpliv italijanski socialisti iz kraljevine, ki so uspeli posta- 
viti Lucana v glavni odbor Zveze, pa čeprav ni bil avstrijski državljan.7 
Kljub temu, da je La confederazione operaia - Delavska zveza - Deutscher Leseverein 
šla po poti organiziranega sindikalizma (avgusta 1890 je pripravila shod kolarjev, kovačev, 
mizarjev in pleskarjev; konec leta pa je po stavki kamnosekov in delavcev v plinarni sode- 
lovala pri sklepanju kolektivnih pogodb) ji lokalno časopisje ni bilo prijazno. Ucekarju, Zad- 
niku in Pregantu so, še posebej potem, ko je omenjena Delavska zveza prevzela mesto vseh 
prejšnjih delavskih podpornih društev in je štela že 700 članov, tržaški časniki II Piccolo, 
L'indipendente in II cittadino očitali, da so v zameno za nekaj delavskih pravic izdali italijan- 
sko narodnost. »Socializem naj se razvija drugje«, so pisali, »saj ga v Trstu, kjer imajo delav- 
ci pridne roke, ne rabimo«.8 Da bi se izognili očitku, da enačijo Slovence in Italijane, so 
voditelji Zveze izjavili, »da odločno zanikajmo očitke nasprotnikov, da bi socialna demokra- 
cija izdajala svojo narodnost. Ona ni breznarodna ali protinarodna, temveč mednarodna, kajti 
proti mednarodnemu izkoriščanju kapitalizma je potreben mednarodni boj proletariata, ki bo 
prinesel osvoboditev!«9 
Internacionalizem je torej že od samih socialističnih začetkov postal lakmus za vsakega 
tržaškega socialista, kajti, kot je kasneje izjavil eden vidnejših slovenskih socialistov, Tržačan 
Ivan Regent, »je bil na tem preizkusnem kamnu vedno razkrinkan vsak, kdor ni razumel 
nujnosti razrednega boja proletariata po načelih internacionalizma. Kdor se ni zaprisegel 
temu boju z vso dušo in prepričanjem, daje to edina prava pot za osvoboditev proletariata,« 
je menil Regent,« je za vedno obvisel na nacionalizmu.«10 
Že takoj po ustanovitvi društva La confederazione operaia - Delavska zveza - Deutscher 
Leseverein je C. Ucekar, ugotovil, daje bilo tega »od narodnosti povzročenega osipa«, neko- 
liko več na italijanski kot na slovenski strani. Časnik La confederazione operaia je priznal, da 
so prve notranje krize zaradi internacionalizma huje prizadele italijanske, kot slovenske »so- 
druge«. K temu naj bi svoje dodali nekateri bivši člani društva Società' operaia triestina 
(SOT), ki niso nikdar prekinili z nacionalizmom. Grozilo je celo, da bo vprašanje internacio- 
nalizma dobesedno razneslo novoustanovljeno delavsko društvo le zato, ker je društveni pro- 
gram priznal enakopravnost tudi slovenskim in nemškim delavcem v Trstu. Načelna solidar- 
nost društva s šibkejšim (novejšim, neartikuliranim) slovenskim delavstvom je povzročila 
plaz očitkov, ki je skoraj pokopal Zvezo. Da bi se izognil očitkom o pretiranem internaciona- 
lizmu, ideologiji, kije bila v očeh nacionalistov le trojanski konj slovanskega prodora v Trst, 
je Ucekar, misleč na slovenske delavce v Trstu, v listu La confederazione operaia izjavil, »da 
je bratovsko treba ponuditi pomoč bratu, saj ga loči dolga pot od domovine; potrebno je, da 
se vzgaja in raste v lastnem jeziku /.../, vendar statut La confederazione operaia določa 
« Ive Mihovilović, Trst, Zagreb 1946, str. 52-53. 
7 Giuseppe Piemontese, Il movimento operaio a Trieste, Udine 1961, str. 42. 
8 II cittadino z dne 14. 5. 1888. Il Piccolo z dne 14. 5. 1888. 
9 La confederazione operaia, z dne 31.3. 1889. 
10 Ivan Regent, Poglavja iz boja za socializem, III, Ljubljana 1961, str. 13. 
 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 60 ' 2006 » 1-2 (133) 99 
italijanski jezik, kot jezik vsakdanje rabe in je to tudi edini uradni jezik La confederazione 
operaia /.../, saj je to itak jezik večine njenih članov in jezik dežele, kjer smo in delamo.«1 ' 
Ljudevit Zadnik, vodja slovenskega odseka društva La confederazione operaia - Delav- 
ska zveza - Deutscher Leseverein je kljub statutarnim določilom, da bo Zveza »z vsemi 
duhovnimi in gmotnimi sredstvi pospeševala pobratenje in skladno dejavnost delavcev raz- 
nih plasti, ne glede na njihovo narodnost, jezik in vero«, in da bodo jezikovne sekcije, »za 
katere ustanovitev je potrebno vsaj 50 članov«, narodnostno avtonomne, ugotavljal, »da se 
Slovenci v društvu La confederazione operaia čutijo potisnjene v ozadje, zaradi pomanjkanja 
slovenskih voditeljev«.12 
Ljudevit Zadnik, kateremu so bili od ustanovnega kongresa ASDS dalje znane vse skriv- 
nosti stranke, saj seje kot ljubljansko-tržaški delegat udeležil tako hainfeldskega (1888/89), 
kot dunajskega kongresa (1891), je v svojem prvem tržaškem nastopu poudaril, da morajo 
delavci spoštovati in praznovati delavski praznik 1. maj. V socialističnem shajališču v gostišču 
De Brachetta pri Bošketu je leta 1890 izpostavil vprašanja slovenskega delavstva in potrebe 
po njegovem organiziranju. To sporočilo so pozdravili burni »živijo« in »evviva« klici, kate- 
rim so sledile številne zdravljice.13 L. Zadnik in njegov »sodrug« Andrej Klemenčič sta žele- 
la dvigniti interes slovenskih delavcev za Delavsko zvezo na raven, ki so jo s časnikom La 
confederazione operaia že dosegali italijanski delavci. Z velikimi napori in v sporu z Ljublja- 
no sta v Trstu začela izdajati slovenski socialistični časopis Delavski list, o katerem je Zadnik 
na II. kongresu ASDS na Dunaju junija 1891 dejal, da se je leto prej »čutil obvezanega od 
hainfeldskih sklepov, da omogočim slovenskim delavcem časnik /.../, da se mora za alpske 
dežele brezpogojno ustanoviti slovenski list /.../, zato smo šli v Ljubljano in nato v Trst«.14 
Potem, koje Zadnik dne 23. 9. 1890 prijavil tržaški policijski direkciji, da bo izdajal časnik 
z imenom Delavski list, s podnaslovom Časopis za interese slovenskega delavskega ljudstva, 
je ta list 16. oktobra 1890 dejansko tudi izšel. To, da bo novi socialistični časnik izšel, so z 
dokajšnjo mero skepse komentirali najprej v tržaškem časniku Edinost z dne 4. 10. 1890, 
nato v Slovenskem narodu in na koncu še v časniku La confederazione operaia (10. 10. 
1890). Komentator slednjega je bratskemu listu zaželel, da »bi Gazzetta operaia (!) izhajala 
v skladu s socialno demokratskimi idejami, da bi list poučeval in vzgajal slovenske množice, 
ki se razprostirajo od našega ozemlja tja gor proti Kranjski, saj je tam podobno glasilo po- 
trebno. Upati hočemo,« je še pokomentiral, »da se bo Delavski list vedno obdržal na višini 
programa in da ne bo nikdar nudil zavetja izbruhom nizkih malenkostnih strasti, kakršne 
prepogosto vodijo nekatere znane Slovence, ki imajo vedno v žepu narodnostni prapor, da z 
njim pokrijejo zelo skvarjeno blago. Zato ga bomo podpirali (Delavski list), ker smo prepričani, 
da bo lahko storil marsikaj dobrega na Krasu in na Kranjskem. Če bi pa nekega dne zdrsnil v 
kako pretirano poudarjanje slovenstva tu pri nas, lahko še isti dan pobere šila in kopita.«15 
Znajti se v tako nenavadnem okolju, med tolikimi sredobežnimi silami, ki so vsaka po 
svoje nenehno pritiskale na italijanske in slovenske socialne demokrate v Trstu, ni bilo lahko. 
Predvsem slovenski socialistični agitatorji so težko brez večjih odklonov in ne da bi podlegli 
pritisku konkurenčnih sil, skušali ohraniti vsaj delček poštenja in razredne doslednosti, s 
katero so se želeli razlikovali od drugih strank. Sicer seje celotno delavsko gibanje ob koncu 
90. let 19. stoletja razvijalo med kompromisi in načelnimi izjavami, na vsak način pa zelo 
11 La confederazione operaia, z dne 22. 4. 1889. 
12 Zgodovinski arhiv KPJ, TOM V, Socialistično gibanje v Sloveniji, Beograd 1951, str. 95. 
13 Ennio Maserati, Il movimento operaio a Trieste dalle origini alla prima guerra mondiale. Milano 1973, str. 106. 
14 Verhandlungen des zweiten....Parteitages..., 1891, str. 41. 
15 La confederazione operaia, 10. 10. 1890. 
100 B. M. GOMBAĆ-. SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACI3A V TRSTU 1889-1900  
počasi, kakor so pač dovoljevale takratne politične razmere in kolikor so bili delavci siti 
izkoriščanja. Ustanovitev ASDS na Dunaju je brez dvoma vplivala na nastanek drugih narod- 
nih socialnodemokratskih organizaciji in seveda tudi na ustanovitev socialno demokratske 
La confederazione operaia - Delavske zveze - Deutscher Leseverein v Trstu. Na njeno poli- 
tiko in na njeno pospešeno umeščanje v tržaški politični prostor pa so svoje dodale tudi 
nemogoče delovne in socialne razmere, ki so silile delavce, da se pridružijo društvu, ki je 
obljubljalo, da jih bo najbolje zastopalo. Vendar to leta 1890 ni bilo najbolj enostavno, saj so 
imeli socialni demokrati proti sebi vse, včasih celo delavce same. Marsikateri delavec je 
vdajajoč se pijači mislil, »daje treba politiko prepustiti gospodom.«16 
To geslo so uspešno promovirali voditelji tržaških meščanskih strank, ki so razumeli, da 
bo volilna reforma prej ali slej nagradila napore delavstva, da si izborijo večji delež v političnem 
življenju, kar je nujno vodilo v k načenjanju njihove oligarhije. Interesno, še ne povsem 
izraženo tržaško volilno telo so si v začetku zadnjega desetletja 19. stoletja delile tradicional- 
ne stranke od italijanskih liberalnih nacionalcev in tržaških konservativcev na eni strani in do 
Političnega društva Edinost na drugi. Tem strankam seje prav v tem času nekako skozi šivanki- 
no uho pridružilo še internacionalistično delavsko društvo La confederazione operaia - De- 
lavska zveza - Deutscher Leseverein, ki pa še vedno ni bilo stranka. C. Ucekar, karizmatični 
voditelj italijanske sekcije seje obračal predvsem na italijanske (ali poitalijančene) delavce z 
željo, da bi preko naprednih idej, uveljavil tudi samega sebe in to na račun meščanskih 
političnih skupin, s katerimi se je v neki bližnji preteklosti razšel. K socializmu je prišel iz 
italijanskega nacionalističnega tabora, konec leta 1888 po posredovanju tiskarja Antonia 
Gerina. Ucekar se je zelo hitro, včasih celo na račun svojega mentorja, povzpel na mesto 
nespornega voditelja tržaškega delavstva, ki ga je s prekanjenostjo in intrgami vodil do svoje 
prezgodnje smrti leta 1902. Na drugi strani sta se oba slovenska socialistična agitatorja 
L. Zadnik in A. Klemenčič, ki sta iz Kranjske v Trst prišla po sledeh množice slovenskih 
migrantov, obračala predvsem na tisto množico Slovencev, ki so ostajali na družbenem robu. 
Ti doseljenci so se v mestu ob zalivu počutili popolnoma same, brez kakršnekoli pomoči in 
so bili zato lahek plen zaslužkarjev in asimilacije. Bili so »sciavi«, torej sužnji, in to ne le na 
ravni družbenega statusa, ampak tudi na ravni nacionalne pripadnosti. Pogoji bivanja, pogoji 
dela, nizke mezde, nemogoče bivanjske in higienske razmere in grozljiva otroška umrljivost, 
temu delavstvu niso dopuščali nobenega premika na družbeni lestvici. Če je bil slovenski 
delavec na eni strani za tržaško družbo dober in poceni rezervoar delovne sile, je bil za 
slovenske socialiste izziv, ki ga niso smeli pustili vnemar. Zadnik in Klemenčič sta začela 
slovensko delavstvo vabiti v društvo La confederazione operaia - Delavska zveza z javnimi 
delavskimi shodi, ki so jih prirejali v primestnih gostilnah in v mestnih hotelih. Teme shodov 
so v glavnem povzemale heinfeldske zahteve od 8 urnega delavnika do zahtev po splošni in 
enaki volilni pravici in do laičnosti šolstva. Ob shodih sta Zadnik in Klemenčič svoj aktivi- 
zem nadgradila z izdajanjem časnika Delavski list, za katerega sta sredstva dobivala z Du- 
naja. Z večjo ali manjšo srečo, jima je v letih 1890/91 uspelo natisniti kar 13 številk, ki so se 
v Trstu, če jih niso zaplenili, kar dobro prodajale. Za tiste čase je bilo znatno tudi število 
naročnikov, ki se je ob koncu leta ustavilo na številki 400. Ker se Ucekar ni nikdar sprijaznil 
z dejstvom, daje Trst narodnostno mešano mesto, ki z vse večjim doseljevanjem slovenskih 
migrantov izgublja svoj romanski značaj, je Zadnikovo akcijo sicer toleriral, vendar le do 
tiste točke, ko si s totalno segregacijo Slovencev ne bi nakopal jeze z Dunaja in le do meje, ko 
bi mu Zadnik lahko koristil v konfrontaciji s slovenskimi narodnjaki. Zato je Zadniku ponu- 
16 Ivan Regent, Pripombe h knjigi G. Piemontese »O delavskem gibanju v Trstu do konca prve svetovne vojne«, 
Prispevki IZDG, 1962, št. 1, str. 259-269. 
 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 • 2006 * 1-2 (133) 101 
dil predvolilno zavezništvo za državnozborske volitve leta 1891, s katerim naj bi slovenski in 
italijanski delavci podprli le kandidata, ki bi se zavzemal za splošno in enako volilno pravico. 
S tem bi se tržaška Zveza poenotila z dunajsko centralo ASDS, ki je zahtevala, da se izjemo- 
ma, kjer ni socialističnih kandidatov, podprejo le tisti meščanski kandidati, ki so za splošno 
in enako volilno pravico. Ta dogovor sta Zadnik in Ucekar 1.3. 1891 zapečatila z ljudskim 
shodom v hotelu Evropa, kjer so z resolucijo, ki je zapisala, da »slovensko delavstvo ne bode 
prej mirovalo in vse postavne pote izrabilo, da doseže splošno in enako volilno pravico za vse 
zastope«, obsodili vsakega, ki bi si upal nasprotovat tej osnovni pravici.17 Vsem v Trstu in 
seveda tudi Ucekarju je bilo znano, daje bil Ivan Nabergoj, gostilničar s Prošeka, kije bil od 
leta 1873 redno voljen v državni parlament, vedno proti splošni in enaki volilni pravici, ker bi 
ta izničila glasove številčnejšega slovenskega okoliškega prebivalstva, ki je redno preglaso- 
valo italijanske volivce tretjega mestnega volilnega razreda. Zato je bila Ucekarjeva zamisel, 
da bi Zadnika poslal na Nabergojev volilni shod in ga tam vprašal če podpira splošno in 
enako volilno pravico, spletka brez primere, kije še enkrat dokazovala, daje bilo Ucekarju 
vedno zoprno, da se je Slovenec Nabergoj lahko na Dunaju predstavljal kot tržaški poslanec. 
Ucekarjev glavni cilj je bil, da se v tretjem razredu parlamentarnih volitev leta 1891 s pomočjo 
socialističnih glasov, poslanca Nabergoja nadomesti z italijanskim nacionalistom, 
»cikorjašem« (ironična izpeljanka iz italijanske besede concordia - sprava), Leopoldom 
Mauronerjem, za katerega je bilo znano, da se zavzema za splošno in enako volilno pravico. 
Edinost in Nabergoj sta sicer brez vsake večje prizadetosti spremljala »tolikanj povečano 
dejavnost slovenskega odseka delavske zveze, ker smo mi vedno bili in vedno bomo prija- 
teljsko razpoloženi do delavstva, ker je glavni steber slovenstva v Trstu«.18 
V smislu političnega dogovora z Zadnikom, da vsak opravi s svojimi nacionalisti, ga je 
Ucekar 22. 2.1891 poslal na Nabergojev volilni shod, kjer je Zadnik narodnjaškega kandida- 
ta, novopečenega viteza Fran Josipovega reda (od januarja 1891), poslanca Ivana pl. Naber- 
goja vprašal, »kaj misli o volilni pravici za delavce«.19 Nabergoj je Zadniku brez taktiziranja 
odgovoril, da »se bode vedno potezal za pravice delavcev /.../, da pa glede splošne volilne 
pravice misli /.../, daje pri nas ni treba, saj ima tu volilno pravico vsak, kdor plačuje le 50 
krajcarjev davka«!20 Ta netaktična izjava je Nabergoju nakopala anatemo tržaških sociali- 
stov. Oba socialno demokratska lista, tako Delavski list, kot časnik La confederazione opera- 
ia sta v širši prostor poslala sporočilo, da je Nabergoj nasprotnik splošne in enake volilne 
pravice in da ga socialni demokrati ne morejo podpreti.21 
Povsem drugače se je na vprašanje o splošni in enaki volilni pravici odzval italijanski 
kandidat za tretji volilni razred L. Mauroner, ki seje že prej zmenil s svojim starim garibal- 
dinskim kameradom Ucekarjem, da ga bo La confederazione operaia z gotovostjo podprla. 
C. Ucekar je ta dokaj enostaven volilni manever zaključil s člankom v društvenem glasilu, 
kjer je Mauronerja predstavil kot »kandidata, ki sprejema socialdemokratski program. Mi- 
sleč na Nabergoja je Ucekar izjavil, da »nasprotni nacionalizem, ki služi le lastni promociji 
je treba nemudoma razkrinkati in delavcem povedati kdo so njihovi pravi sovražniki«. Da bi 
bil proglas bolj vabljiv za slovenske delavce so ga podpisali še slovenski odborniki Zveze 
Josip Lax, L. Zadnik, J. Klemenčič in Maks Kandolini.22 
17
 Delavski list Zora št. 13 z dne 29. 4. 1891. 
'» Edinost, št. 91 z dne 12. 11. 1890. •*% 
" Edinost, z dne 25. 2. 1891. <^-"
1••"% '', 
2° Delavski list Zora, št. 13 z dne 29. 4. 1891. / • 
21 Delavski list Zora, z dne 29. 4. 1891. La confederazione operaia, z dne 6. 3. 1891, št. 50.       |  IJJ.^ 
22 Tržaški državni arhiv (AST), Policijsko ravnateljstvo, fond Zaupni predsedniški spisi št. 530. \ 
102 B. M. GOMBAĆ: SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA V TRSTU 1889-1900  
Ucekar je nato glavnemu odboru Zveze predlagal naj se konstituira kot uradni volilni 
odbor za izvolitev Mauronerja, kateremu so namenili vso pozornost s tem, da so vso 50. 
številko lista La confederazione operaia spremenili v volilni proglas zanj.23 Tržaški socialni 
demokrati so šli celo tako daleč, da so vsakega, »ki ne glasuje za Mauronerja«, proglasili za 
»sovražnika delavcev, ki razodene, daje celo sovražnik svobode in pravega napredka«. Mau- 
roner je postal človek, »ki je jasno bral v naši duši in odobraval naše delo«.24 
Po volitvah, natančneje 19.4 1891 so se tržaški delavci spet zbrali na prostem delavskem 
shodu, ki se ga je udeležilo, po pisanju Delavskega lista Zora, preko 400 oseb. V gostilni 
Leon d'oro seje zbrala večina privržencev slovenskih socialnih demokratov, ki so prisluhnili 
Zadniku in njegovi oceni volitev. Vodilni mož Zveze je priznal, da se je slovenski odsek La 
confederazione operaia le nekoliko distanciral od kandidature Mauronerja, ker »smo bili 
principielno zoper ovo agitacijo /.../, ker g. Mauronerja premalo poznamo in list Zora ni niti 
jedne besede prinesel za Mauronerja, razen poročilo o shodu, ko se je sklenilo za njega agi- 
tirati. Mi ne razumemo zakaj je bilo potrebno v Barkovljah s silo napadati raznašalce Zore le 
zato ker nismo agitovali za Nabergoja«.25 
Kljub samokritiki, pa je bilo vsem jasno, da so tudi slovenski delavci Ucekarju plačali 
previsoko ceno, saj je C. kr. namestništvo prepovedalo časnik Delavski list, prepovedalo je 
njihovo Delavsko zvezo, policija je aretirala slovenska socialista Zadnika in Klemenčiča, ter 
ju pod obtožbo, da sta razpečevala omenjeni volilni proglas, prijavila državnemu pravdništvu. 
A. Klemenčič se je po kratkotrajnem skrivanju v Istri dokončno poslovil od Trsta in šel v 
Ameriko, medtem ko se je Zadnik umaknil iz Trsta za krajši čas.26 Čeprav je kasneje Zadnik 
priznal, da se je vdal Ucekarjevim pritiskom, so mu pri Edinosti zamerili, da je nasedel 
spletki proti Nabergoju. To protinarodnost, so mu očitali še 5 let kasneje. 
Posledice te zgrešene izbire so se pokazale tudi pri italijanskih socialistih v Trstu. Že dan 
po izidu volilnega proglasa, torej po izidu 50. številke lista La confederazione operaia je C. 
kr. namestništvo razpustilo društvo La confederazione operaia z argumentom, daje, s tem ko 
se je proglasila za volilni odbor in s tem ko je 50. številko lista La confederazione operaia 
spremenila v volilni proglas, »prekoračilo v statutu predviden delokrog«.27 Med italijanski- 
mi socialisti so Ucekarjevo solistično podporo Mauronerju hudo kritizirali. Ucekar je sicer 
kasneje to veliko napako utemeljeval z željo po uveljavitvi Mauronerja, kot edinega, pravega 
demokratičnega kandidata tržaškega delavstva, ki bi drugače kot Nabergoj, vedno podpiral 
napredne socialistične ideje, vendar so mu le redki verjeli. 
Volitve v državni zbor leta 1891 so na nek način prizadele tudi Politično društvo Edinost, 
kjer so, pa čeprav je bil Nabergoj izvoljen z dobrimi 1000 glasovi prednosti, spoznali, da se 
jim bo v bodoče, ob takem nenačelnem ravnanju tržaških socialistov, zaprla pot v dunajski 
parlament (to seje leta 1897 tudi zgodilo).28 
Poskus, da bi se že v začetku 90. ih leta 19. stoletja v Trstu formirala močna, mednarodna 
socialna demokracija je torej propadel. Kljub temu, daje skušal Ucekar to krizo prebroditi z 
izdajanjem dveh časnikov L' Avanti in II Proletario, ki jih je izdajal s pomočjo anarhista iz 
kraljevine Rovigom, mu to ni uspelo, saj gaje C. kr. namestništvo uvrščalo v najbolj rizično 
skupino, ki ni sprejemala postopnosti, na katero seje sklicevala ASDS. Sicer je iz policijskih 
23 Delavski listje bil dvakrat zaplenjen, AST, št. 686/1891, št. 566/1891. 
24 La confederazione operaia, št. 50 z dne 6. 3. 1891. 
25 Delavski list Zora, št. 13 z dne 29. 4. 1891. 
26 Edinost, št. 22 z dne 18. 3. 1891. 
27 Avanti, čas izhajanja 1. 4.1891 - 10.4. 1892. 
28 Edinost, št. 22 z dne 18. 3. 1891. 
 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 « 2006 • 1-2 (133) 103 
poročil razvidno, da seje Ucekar vedno navduševal nad italijanskim modelom socializma, ne 
toliko zaradi »bomb in bodal«, kot je pela pesem, ampak zaradi patriotskih čustev, ki so 
prevevala italijanski anarhizem. Prav zaradi tega ni C. kr. namestništvo, od leta 1891 do leta 
1894, dalo Ucekarju nobene možnosti, da bi ustanovil novo društvo.29 
V tem načelnem stališču tržaškega C. kr. namestništva gre verjetno iskati vzrok, da se je 
po ukinitvi društva La Confederazione operiaia - Delavska zveza pri življenju ohranilo le 
delavsko društvo Deutscher Leseverein, kjer je komunikacija tekla v nemškem jeziku. Tja se 
je vpisalo 81 nemško-slovenskih društvenih sirot, med njimi krojača J. Lax in L. Zadnik ter 
železničar M. Kandolini, v bistvu skoraj celo vodstvo slovenske sekcije Delavske zveze. 
Večina med njimi je bila registrirana kot Handwerksgesellen (potujoči delavski vajenci), ki 
so se idej socializma navzeli v in za 80 milijonski večjezični avstro-ogrski državni okvir. Oni 
so z razliko od italijanskih tržaških socialnih demokratov, govorili politični jezik organizira- 
nega sindikalizma, ki naj bi bil, po njihovem mnenju, edini zmožen popeljati delavce na 
oblast.30 
Po Zadnikovi vrnitvi v Trst jeseni 1891 sta oba z Ucekarjev ugotovila, da se je začela 
tekma za dediščino bivšega društva La confederazione operaia - Delavska zveza. Da bi se 
dokopal do uradnih aktov, ki bi mu dovolila prevzem dediščine (v statutu Confederazione je 
pisalo, da premoženje lahko prevzame le registrirano delavsko društvo) je Ucekar z Gior- 
giom Mingottijem leta 1894 prijavil ustanovitev novega delavskega društva z imenom Lega 
sociale democratica. Novoustanovljena Lega, ki seje skušala iz društva preleviti v stranko, je 
na tej poti naletela na slovensko Obče delavsko izobraževalno pravavarstveno in podporno 
društvo za Primorsko, ki ga je z Andejem Krečičem in Mihaelom Poljšakom 12. 4. 1893 
ustanovil Zadnik. Kljub temu je Ucekar naslovil na tržaško c. kr. namestništvo prošnjo naj 
novoustanovljenemu društvu Lega sociale democratica dodeli vse ostaline in premoženje 
preminulega društva Confederazione operia - Delavska zveza, vendar so mu s tega visokega 
naslova odgovorili, da se za to dediščino poteguje že Zadnik z Obče delavsko izobraževalnim 
pravavarstvenim in podpornim društvom za Primorsko, društvom, ki ima do premoženja 
Delavske Zveze iste pravice kot Lega.31 
Ob tej novici je Ucekar segel v orožarno najbolj nenačelne politike. Ko je ugotovil, da 
ima Zadnik sedem življenj in da mu ne more do živega, gaje z obrekovanjem očrnil Adlerju, 
češ, da zavestno deluje proti internacionalizmu. Ob nacionalnih in razrednih nasprotjih so se 
pri Ucekarju in Zadniku začela pojavljati povsem vsakdanja vprašanja osebne konkurence in 
prestiža. Ker je bila ASDS centralistična, naj bi o tem, kdo naj se postavi na čelo tržaškega 
delavskega gibanja odločali v strankinem vodstvu na Dunaju. Šlo je torej za velik vložek in 
prav zato je Ucekar v igro vrgel A. Gerina in mu v pismu naročil naj na dunajskem kongresu 
ASDS očrni slovenskega socialista Zadnika. Svetoval mu je, naj celemu dunajskemu vodstvu 
razloži Zadnikovo moteče delovanje, ker »on z ustanovitvijo samostojne slovenske socialistične 
organizacije v Trstu dokazuje, daje on slovenski nacionalist, ki mu nismo mogli dopovedati 
/.../, da je jezik komunikacije v Trstu, ob vseh taktičnih pomislekih, za slovenske delavce, le 
italijanščina.« Ucekar je Gerinu še naročil naj Zadnika na Dunaju zatoži za proti strankarsko 
delovanje s stališč nacionalizma, saj naj bi Zadnik leta 1893 na socialno demokratskem zbo- 
ru v Trstu, kjer so prebirali dunajska strankarska stališča, zahteval prevod aktov v slovenščino 
» L'Avanti, čas izhajanja 1. 4. 1891 - 10. 4. 1892. Il Proletario, čas izhajanja 12. 8. 1892 - 25.11. 1892. 
30 Hans Mommsen, Die Sozialdemokratie und die Nationalitätenfrage in habsburgischen Vielvoelkerstaat. Tom 1, 
Das Ringen um die supranationale Integration der zisleithanischen Arbeiterbewegung (1867 - 1907), Wien 1963, 
str. 40. 
31 Tržaški državni arhiv (AST), Policijsko ravnateljstvo, fond Zaupni predsedniški spisi, fascikel 251. 
104 B. M. GOMBAĆ: SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA V TRSTU 1889-1900  
in nemščino in s tem povzročil odhod polovice zdolgočasenih italijanskih delavcev, »ki si ne 
želijo slovenske govorice v Trstu«. Ucekar je svoj žolč proti Zadniku zlil z izjavo, da »naj si 
on misli kar hoče, vendar v Trstu o slovenščini in Slovencih nočemo več slišati niti besede, 
saj ne moremo več trpeti napake, da vseskozi zahtevajo le upoštevanje njihovega jezika«. 
Ucekar je Gerina še poučil naj v strankarski obtožnici zoper Zadnika uporabi še argument 
Zadnikove nacionalne in strankarske dvoličnosti. »Jaz sem se javno distanciral od liberal- 
cev« je izjavil Ucekar, »Zadnik pa se ni nikdar od slovenskih narodnjakov«.32 
Zadnik ni zdržal dvojnega pritiska. Na eni strani mu je stregel po življenju Ucekar, na 
drugi pa Edinost, ki mu je leta 1894 odrekla vso podporo pri Delavskem izobraževalnem 
pravavarstvenem društvu. Moral se je vrniti v Ljubljano, kjer pa so sredi 90.-ih let vodenje 
socialno demokratskega gibanja prevzeli že drugi ljudje. Kljub njegovemu odhodu je nekaj 
slovenskih delavcev še ostalo v Občem delavskem izobraževalnem pravavarstvenem in pod- 
pornem društvu za Primorsko, ki gaje prevzel Mihael Kamuščič, ki se je že pod Zadnikom 
izkazal kot socialno usmerjen narodnjak. Ker se je bolj navduševal nad tradeunionističnimi 
nazori kot nad marksizmom in bil bolj za nacionalno idejo, kot za internacionalizem, so mu 
v tradicionalnih tržaških delavskih društvih le s težavo prisluhnili. Kljub naporom, da bi si 
pridobil zaupanje delavcev, se Kamuščiču, slovenskemu intelektualcu v velikem narodno- 
stno mešanem mestu, ni nikdar uspelo promovirati za socialista. V bistvu ni nikdar preskočil 
ideološkega risa, ki ga je začrtala Edinost okrog razrednih vprašanj in je zato, potem ko je 
ostro kritiziral italijanske socialne demokrate, češ da niso nikdar storili ničesar proti asimila- 
ciji slovenskih delavcev, plačal dogovorjeno ceno in izpadel iz vseh razrednih kombinaciji. 
Njegova izjava, da »mi odklanjamo vse oblike razrednega boja, vendar smo za delavske 
pravice in za volilno reformo, mi smo za spravo ne pa za razredni razkol« ni v krogih social- 
nih demokratov naredila nobenega vtisa.33 
Ucekar je v tej praznini, ki seje vlekla skoraj čez celo zadnje desetletje 19. stoletja dokaj 
uspešno odbil vse poskuse, da bi mu kdorkoli prišel za hrbet. S svojo politiko je nakazal, da 
se bo njegova progresivnost prej izživela nad sorodnim slovenskim delavstvom, kot nad ita- 
lijanskim nacionalističnim taborom. To gaje v italijanskih tržaških krogih dvignilo na piede- 
stai zvestega člana italijanskega nacionalnega bloka, kar mu je prihranilo marsikatero grenko 
pilulo, ki jo je nasprotnikom tega tabora vedno namenilo lokalno nacionalistično časopisje. 
Edina nevarnost nanj je sedaj prežala z Dunaja, kjer si je strankin funkcionar A. Gerin prido- 
bil veliko zaupanje Adlerja in sodelavcev. Vodja ASDS je načrtoval, da ga bodo prej ali slej 
kadrovali za strankinega tajnika v Trstu, vendar so zaenkrat, tako zaradi močne lokalne pod- 
pore Ucekarju, kot zaradi načelne solidarnosti med socialisti 'zgodovinskih' narodov, dopuščali 
še status quo. Kot je v svojem delu Oesterreichische Arbeiterbewegung zapisal avstrijski 
zgodovinar Helmut Konrad, je v tem času relativiziranje pravic 'nezgodovinskih' narodov 
pri Adlerju še prinašalo pozitivne točke.34 
To stanje je trajalo do V. kongresa ASDS v Pragi leta 1896, ko so narodni hegemonizem 
'zgodovinskih' socialnih demokratov in njihov centralizem kritizirali češki in slovenski so- 
cialni demokrati. Ti so dosegli, da se je tudi ASDS odprla narodnemu vprašanju in da je 
kongres uzakonil strankin federalizem. Na nek načinje napočil čas, ko so lahko tudi 'nezgo- 
dovinski' Čehi in Slovenci dobili možnost, da ustanovijo svojo federalno socialistično stranko, 
v narodnostno mešanih krajih pa sta morali zaenkrat obe tam živeči narodnosti sobivati le v 
32 Marina Cattarazza, Socialismo adriatico, Roma 1989, str. 45. 
33 Edinost, št. 65 z dne 20. 3. 1899. 
34 Helmut Konrad.Oesterreichische Arbeiterbewegung und nationale Frage im 19. Jahrhundet, v: Wolfang Ma- 
derthaner, Sozialdemokratie und Habsburgerstaat, Wien 1988, str. 119-130. 
 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 « 2006 « 1-2 (133) 105 
eni okrajni organizaciji. Čeprav je H. Momsen to ocenjeval kot nujni prispevek k demokrati- 
zaciji - vsak je lahko pri mobilizaciji proletariata uporabljal lastni jezik - so drugi to načenjanje 
internacionalizma razumeli kot igranje pogrebne koračnice socializmu. Za pobudnike cen- 
tralizma in narodne hegemonije je bilo absurdno, da se 'nezgodovinski' narod v krajih, ki so 
bili narodnostno mešani ne podredijo 'zgodovinskemu' narodu in sprejmejo njegovo organi- 
zacijo. To je postajalo vedno bolj pereče tudi v Trstu, kjer Ucekar in njegovi 'sodrugi' niso 
dovolili vedno večjemu številu slovenskih delavcev, da rešijo svoje eksistenčne probleme v 
slovenski socialistični organizaciji.35 
Stanje slovenskih doseljencev v Trstu, se je na prelomu stoletji izredno zaostrilo. Raz- 
slojevanje agrarnega sveta je sililo vse več kmečkega delavstva, daje poiskalo pot v Trst, kjer 
so se doseljenci zaposlovali najprej v trgovini in pristaniških dejavnostih, kasneje pa v indu- 
striji in pri gradnji infrastruktur (železnice, pristanišče). Čeprav seje ta močan kapitalistični 
razvoj načrtoval v glavnem drugje in je včasih ob finančnih krizah zmanjkalo kapitala ali 
surovin, je bila potreba po delovni sili vedno konstanta. Ob slovenskih doseljencih so v Trst 
migrirali tudi Italijani iz kraljevine (regnicoli), ki so bili brez domovinske in volilne pravice. 
Tržaški magistrat jim je sicer večkrat pogledal skozi prste, s tem, da so jim dodelili najprej 
službo, potem pa še državljanstvo, vendar se je to dogajalo le nekaj stotim Italijanom. Trg 
delovne sile je za naraščajoče potrebe industrije in trgovine nudil predvsem delavce iz slo- 
venskega zaledja, kar je leta 1910 dalo seštevek 118.959 Italijanov, 59.319 Slovencev, 12.000 
drugih in 38.597 tujih državljanov. Ljudska štetja niso sicer v mestu Trst nikdar beležila 
dominantnega števila Slovencev, vendar je obče znano, da je bila izvajalka štetji občinska 
uprava, kije podatke vedno manipulirala. Primerjanje ljudskega štetja iz lata 1910 z volilni- 
mi izidi leta 1911 potrjuje domnevo, daje bilo število Slovencev in Italijanov v tržaški občini 
skoraj izenačeno.36 Da bi Trst ostal »città italiana«, predvsem pa zato, da ne bi prišlo do 
političnih zamenjav na občinski ravni, so bili vladajoči italijanski krogi pripravljeni storiti 
marsikaj, celo tudi to, da bi se Trst odcepil od habsburške hiše. Tržaška nacionalistična ita- 
lijanska oligarhija je v obrambo nacionalnega limesa vložila veliko truda. Skovala je dober in 
preizkušen politični načrt, kije slonel na nacionalnem konsenzu Italijanov in preprečeval, da 
bi se na oblast zavihtela druga opcija. Ob hiberniranju starega volilnega reda naj bi status quo 
ohranili še s prepovedjo slovenskih šol, s pospeševanjem italijanskega asimilacijskega šolstva, 
z gradnjo delavskih naselji v slovenskih predmestjih, da bi Slovencem vzeli zemljo in iden- 
titeto. Ideolog tržaškega iredentizma Ruggero Fauro je v tej zvezi zapisal, da »dokler se bo v 
sivi palači na Piazza grande govorilo samo italijansko, lahko naši nasprotniki počnejo kar jih 
je volja. Če bi se volilni red spremenil, pa bi Trst doživel usodo Splita in izgubili bi nacional- 
no hegemonijo ...«.37 
V tem italijanskem nacionalnem načrtuje svojo vlogo odigral tudi Ucekar, ki je zagotav- 
ljal da bo nacionalni limes zdržal tudi na delavski fronti. Od La confederazione operaia do 
društva Lega sociale democratica je ta socialistični voditelj poskrbel za to, da so se Slovenci 
v teh društvih težko znašli. Prav zato je Ucekar vseskozi užival podporo vidnih in manj 
vidnih mestnih lobijev, ki so mu omogočili, da je trdno ostal v sedlu društva Lega sociale 
democratica. Jeseni leta 1896 je napovedal, da bo kandidiral na državnozborskih volitvah 
marca 1897 in sicer v novem 5. volilnem razredu. Predstavniki 31. tržaških delavskih društev 
so Ucekarja podprli, popolnoma pa so pozabili na A. Gerina, kije predstavljal tržaške social- 
35 H. Momsen, Die Sozialdemokratie un di Nationalitätenfrage im habsbugischen Vielvoelkcrstaat, Wien, 1963, 
str. 259.1. Regent, Poglavja iz boja za socializem, zv. III, Ljubljana 1961, str. 259. 
361. Mihovilović, Trst, Zagreb 1946, str. 55. 
37 Ruggero Fauro, Trieste, Roma 1914, str. 162. 
106 B. M. GOMBAĆ: SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA V TRSTU 1889-1900  
ne demokrate na Dunaju. Po intervenciji iz Dunaja so ga sicer nadomestno kandidirali za 
istrski okraj, vendar so vsi razumeli, daje bila to le Ucekarjeva spletka. Z Dunaja je v inšpekcijo 
delovanja društva Lega sociale democratica dopotoval ekspert za tržaška vprašanja, visoki 
strankin funkcionar dr. Wilhelm Ellenbogen. Tudi on je bil kot Adler prepričan, da je bila 
Badenijeva volilna reforma le začetek demokratizacije volilnega reda v Avstriji, ki še zdaleč 
ni bila zahtevana splošna in enaka volilna pravica. ASDS se je, kljub temu, da je reformi 
odrekala demokratičnost, vehementno lotila volilne propagande, tokrat, drugače kot leta 1891, 
tudi s svojimi kandidati.38 Izbira italijanskega socialnega demokrata Ucekarja za poslanske- 
ga kandidata v narodno mešanem Trstu ni bila v Avstriji nobena izjema. Za volitve 1897 je 
ASDS zbirala v glavnem kandidate, ki so izhajali iz višjih slojev delavstva, saj je najbolj 
reven del proletariata do leta 1907 ostajal izven volilnih seznamov. V ASDS so se vsi zaveda- 
li, da obstaja med temi najrevnejšimi sloji še veliko rezerve, vendar so jih zaradi omejene 
volilne pravice zaenkrat še ignorirali. Ker je na Dunaju v Pragi in tudi v Trstu ločnica med 
obubožanim delavstvom in delavskimi elitami ob socialnem tekla tudi po nacionalnem 
presečišču, ni težko zaključiti, da so fuori le mura socialističnega zanimanja za volitve leta 
1897 ostajali predvsem nenemški (češki) oz. neitalijanski (slovenski) delavci. Da bi popravil 
slab vtis je dunajski voditelj akcije za obnovo ASDS dr. Viktor Adler izjavil, da »socialno 
demokratska delavska stranka ne pozna narodnostnih mej; mednarodna je prav tako, kakor je 
izkoriščanje in mezdno suženjstvo mednarodno«.39 
Prav to je želel Ucekarju in njegovim razložiti dr. Ellenbogen, ki tržaškemu voditelju ni 
pozabil omeniti, da Lega sociale democratica še ni večnarodno in po dunajskih merilih orga- 
nizirana stranka, daje Gerin bolj internacionalistično podkovan in da sta dva člana volilnega 
odbora odstopila zaradi nestrinjanja z Ucekarjevim avtokratskim vodenjem Lege.4*) Kljub tej 
kritiki se Ucekar ni pustil motiti. Najprej je Dunajčanu poočital, naj vendar javno pove, če ga 
centrala ne misli podpreti na volitvah, saj »sem jaz vedno delal le v skladu z dunajsko ekse- 
kutivo«. To je bilo v bistvu tudi res, saj je Ucekar ustanovil italijansko socialistično društvo 
Lega sociale democratica (1894), ustanovil je novi delavski časopis II Lavoratore (1895) in 
dosegel, da gaje za kandidata na socialistični listi za državni zbor (1897) podprlo 31 delega- 
tov v imenu istega števila tržaških delavskih društev.41 Ellenbognu je še razložil, daje Lega 
sociale democratica predvsem italijansko društvo v italijanskem mestu in daje Lega, v skla- 
du s sklepi 6. strankarskega kongresa zrela, da prevzame vlogo stranke za vse italijanske 
socialiste od Gorice do Splita. 
Pri lobiranju za povsem samostojno italijansko socialistično jadransko sekcijo ASDS ga 
je podprl tudi splitski advokat Riccardo Camber, ki seje preselil v Trst ob koncu 80.-ih let in 
takoj zatem postal vidnejši član društva Lega sociale democratica. Zanj so policijska poročila 
omenjala, da je k socializmu pristopil po dopisovanju z italijanskim socialistom Turatijem, 
da išče hitro kariero in daje sposoben govornik. To, da zna z množicami je dokazal tudi sredi 
Trsta na zborovanju stavkajočih lesarjev leta 1897. Ta shod je bil vrh stavkovnega gibanja, ki 
se je v Trstu začelo v prvih mesecih istega leta.42 
38
 M. Cattaruzza, La formazione del proletariato urbano, Torino 1979, str. 43. 
39 D. Kermauner, Narodnostna delitev avstrijske socialne demokracije v luči zgodovinskih pogojev in boljševiške 
kritike. Naša sodobnost, IV/1956, str. 738. 
40 M. Cattaruzza, La formazione.., op. cit., str. 47. 
•" Ucekar je v protestnem pismu Adleiju navedel 31 društev, ki so ga podprle pri kandidaturi v državni zbor. 
Seznam je odličen vir za spoznavanje delavskih društev, ki so bila nekako povezana z Lega sociale democratica, kot 
Società' operaia triestina, dve slovenski podporni delavski društvi, obrtniki Macinijanci, podporna društva klobučarjev, 
kurjačev, frizerjev, stavcev, Lloydovih natakarjev, zapisnikarjev, krojačev, in nemških transportnih delavcev. Društva, ki 
so podprla Ucekarjevo kandidaturo so bila Društvo mizarjev, društvo kamnosekov, društvo nosačev in društvo čevljarjev. 
42 Tržaški državni arhiv, (AST), Policijsko ravnateljstvo, fond Zaupni predsedniški spisi, fase. 256. 
 ZGODOVINSKI ČASOPIS « 60 » 2006 • 1-2 (133) 107 
Kot prvi so začeli zaradi slabih delovnih razmer v tovarni stavkati delavci ladjedelnice sv. 
Roka v Miljah, ki so Ucekarja določili za njihovega glavnega zastopnika v spora z vodstvom 
arzenala. Ucekar je v miljski ladjedelnici sv. Rok sklical shod, kjer je zbrani množici razložil, 
da so se cene prehrambenih artiklov, premoga in mila dvignile za 30 %, da seje cena konfekcije 
zvišala za 40 % in da so se najemnine zvišale za 50 %. Srednje velika delavska družina, kije le 
nekaj let prej porabila 60 kron za hrano, 20 za najemnino in 10 za oblačenje je po novem za iste 
usluge plačevala 78, 30 in 14 kron.43 Ne da bi se plače ne višale, je razlagal Ucekar, vendar so 
nekatere kategorije ostajale pod življenjskim minimumom, druge, predvsem pa visoko kvalifi- 
cirane delavce, je ladjedelniška uprava goljufala z nerealnimi normami in neupoštevanjem uzanc 
za delo na akord. Kljub navdušenju večine ladjedelniških delavcev za stavko, jih je Ucelar rotil, 
naj se stavke ne lotijo, saj »je stavka lahko dvorezen meč«.44 
Kljub temu, da si Ucekar ni želel zaostrovanja ne z družbo Stabilimento tecnico triestino 
(STT) ne s tržaškim C. kr. namestništvom, ki je te prve poskuse javnega uveljavljanja delav- 
skih pravic gledalo z dokajšnjim sumničenjem, si prilike, da ne bi izkoristil delavskega neza- 
dovoljstva ni pustil uiti. Čez miljski zaliv je konec aprila 1897 na solidarnostni izlet popeljal 
nekaj stotnij tržaškega delavstva, ki so ga v Miljah sprejeli z vzkliki »Evviva Muggia socia- 
lista«! Tam so Ucekarja pooblastili, da spiše spomenico z delavskimi zahtevami (delovni čas 
naj se zniža na 9 ur dnevno, akord naj bo jasen, zvišanje plač za 20 %, ravnatelj sv. Roka 
Polley naj se odstavi) in jo v njihovem imenu predloži vodstvu družbe STT. Zbor seje zaključil 
z vzkliki, ki so povzdigovali bratstvo tržaškega in miljskega delavstva. Uprava STT je Ucekarju 
kot prvopodpisanemu odpisala, da so »vsa dejstva ponarejena in netočna ter lažna«. V Miljah 
so 17. 4. 1897 spet sklicali shod, na katerem je Ucekar spet pokazal s kakšnega testa je. 
Zboru več kot 1000 delavcev je predlagal, da se Lega sociale democratica umakne iz po- 
gajanj in naj delavci sami imenujejo nov odbor, ki naj izpogaja delavske zahteve. Delavci so 
ta predlog sprejeli z žvižganjem in oklicali stavko, ki so jo takoj začeli. Uprava STT se je 
spora z delavci lotila resno. Najprej je naprosila C. kr. namestništvo, da pred ladjedelnico sv. 
Rok pošlje dva eskadrona vojske, nato pa je delavcem najavila, da je datum 3. 5. zadnji 
termin, da se vrnejo na delo, pred odpustitvijo.45 
Stavka, ki sojo podprle cele Milje je trajala 17 dni. Po nekaj dramatičnih trenutkih, ko so 
si delavci in vojaki gledali iz oči v oči, je Ucekar vseeno stopil na C. kr. namestništvo in 
dosegel, da so iz tega naslova izposlovali pri upravi STT skoraj vse delavske zahteve. Delavci 
so se 7. 5. 1897 disciplinirano vrnili na delo z občutkom, da so si sami izborili vse izboljšave. 
To so v zahvali društvu Lega sociale democratica, ki sojo objavili v 11 Lavoratore št. 52 z dne 
7. 5. 1897, tudi nakazali, ko so zapisali, da »so se eni sukali okrog Piazza Grande, medtem ko 
so oni bili 17 dni brez plače«. 
Nekaj dni po koncu stavke v miljski ladjedelnici je počilo v arzenalu tržaškega Lloyda. 
Tam je tehnični direktor Kadolitsch brez vidnih vzrokov odpustil dva delavca Ciaka in Pinte- 
rja. Ko so delavci hale b protestirali proti takemu odpustu z dela, je dal isti direktor ustaviti 
stroje in poklicati žandarmerijo, ki je zasedla tovarno. Gnev delavcev je preglasil vse apele k 
zmernosti. 1.900 delavcev je oklicalo stavko, zapustilo delovne hale in se odpravilo pred 
sedež društva Lega sociale democratica, da bi se domenili, »kako naj bi se delovni tovariši 
vrnili na delo in da bi se samovolja enega Kadolitscha ne ponavljala več«.46 Ucekar, ki se je 
tokrat spretno izognil direktnemu vpletanju Lege, je predlagal imenovanje dvanajstčlanskega 
43 Mario Alberti, Il costo della vita, i salari e le paghe a Trieste nell' ultimo quarto di secolo. Trieste 1911, str. 83,95. 
44 II Lavoratore, št. 50 z dne 16. 4. 1897. 
45 II Lavoratore, št. 51 z dne 25.4. 1897. 
46 II Lavoratore, št. 53 z dne 21. 5. 1897. 
108 B. M. GOMBAĆ: SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA V TRSTU 1889-1900  
odbora, ki naj vodi pogovore z Lloydovim predsednikom uprave Kalchbergom. Med stavkov- 
nim odborom in predstavnikom Lege je prišlo do spora, saj so stavkajoči, ob nekaterih sin- 
dikalnih zahtevah, predlagali, da se iz tovarne odstranijo tajnik Polly in žandar Thoman, 
Kadolitscha pa naj premestijo na drugo mesto. Stavka v največji avstrijski ladjedelnici ni 
ostala neopažena tudi v vseavstrijskem časopisju. Kot je poročala 53. številka časnika II 
Lavoratore, je zaradi pomembnosti spora, z Dunaja v Trst prišel dunajski strokovnjak za 
sindikalne spore Hueber. Česar II Lavoratore ni poročal, in sicer, da se je sindikalnih po- 
gajanj udeležil tudi Etbin Kristan, je objavil slovenski socialno demokratski list Delavec (št. 
16, z dne 1. 6. 1897). Delavec je tudi poročal, da sta se v popoldanskih urah v gostilni Ai due 
Moreri v delavskem rajonu sv. Jakob Hueber in Kristan srečala z stavkajočimi delavci, kate- 
rim sta svetovala naj ne zaostrujejo, »ker treba za tak štrajk čvrste organizacije, katere pa 
arzenalski delavci še nimajo«.47 
Ugodni konec stavke v Lloydu je vzpodbudil še druge kategorije, da posežejo po tem 
načinu uveljavljanja lastnih pravic. Stavko so tokrat organizirali uslužbenci tržaškega Tramwa- 
ya, ki so hoteli zboljšanje plačila za 30%, 12 urni delavnik, brezplačno obleko, ter vsak 6. 
dan prost. Uprava je delavcem ugodila v vseh točkah, razen v višini plač, ki je bila nekoliko 
nižja od zahtevane.48 
Stavkovno gibanje v Trstu seje nadaljevalo s shodom železničarjev, ki so zagrozili s stavko, 
če jim bodo ukinili stanovsko organizacijo. 500 železničarjev sta nagovorila W. Ellenbogen in 
E. Kristan, saj je bila velika večina železničarjev Slovencev. Kristan jim je kot »eden 
najsposobnejših govornikov in v briljantnem slogu«, kot je poročal II Lavoratore v slovenščini 
podal poročilo o strokovnem železničarskem društvu, ki so ga »z aplauzom vseskozi prekinja- 
li«.49 Za železničarji so stavko oklicali še peki, ki so v korist prebivalstva v dneh stavke pognali 
pekarsko zadrugo Tiani. Tržaški magistrat je stavko obsodil in v dogovoru z grosistoma Benus- 
sijem (bil je nacionalistični svetnik na magistratu) in Salonom onemogočil, da bi stavkajoči 
dosegli svoje zahteve. Avgusta 1897 so stavkali še mizarji in težaki južnega sadja, ki so zahte- 
vali zvišanje plač. Nato so stavkali spet lesarji in kovači ter zaposleni v privatnem železarstvu, 
ki so zahtevali naj se jim delovni urnik zmanjša na 9 ur in pol dnevno, plača pa zviša za 5 %'. 
Nato so stavkali še špediterski težaki in res je bilo kot so objavili socialni demokrati, »da nam 
vse te stavke le dokazujejo, da vlada v Trstu velika ljudska beda, da je izkoriščanje delavcev 
izredno močno, da ni urejenega delovnega časa, da se protipostavno zaposlujejo otroci, da se 
ženske zaposlujejo za nočno in njim neprimerno delo, da najemnine skokovito rastejo, da je 
špekulacija z osnovnimi življenjskimi potrebščinami vse večja. Vse to nenaravno stanje nas 
prepričuje«, nadaljuje uvodničar v Delavcu, »da je socialno vprašanje v Trstu izredno močno 
občuteno. Zato se mora socializem razviti in delovati v korist tržaških delavcev«.so 
Trst je postal pravo bojno polje za nastajajoči sindikalizem, vendar je avgusta zaradi 
Camberjevega protagonizma, sindikalizem prešel v politično stavko. Kot smo že omenili je 
Ucekarjevega splitskega somišljenika R. Camberja na shodu lesarjev zaneslo, daje stavkajočim 
svetoval naj uporabijo silo pri obrambi lastnih pravic. Takrat je prisotni policijski funkcionar 
shod razpustil in dal aretirati Camberja. Novica seje hitro razširila po Trstu in od 11:30 do 12 
ure je približno 10.000 delavcev vseh večjih tovarn istočasno zapustilo delovno mesto in 
oklicalo stavko. Iz Milj je proti Trstu odkorakalo skoraj tisoč delavcev, ki so vpili »izpustite 
47 Delavec, št. 16 z dne 1.6. 1897. 
48 Delavec, ät. 17 z dne 8. 6 1897. 
Il Lavoratore št. 93 z dne 4. 6.1897. 
49 II Lavoratore, št. 93 z dne 4. 6. 1897. 
50 Delavec, št. 23 z dne 8. 8. 1897 
 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 » 2006 « 1-2 (133) 109 
Camberjea«. Delavci so prekrižali roke v miljski Ladjedelnici sv. Rok, v tržaški ladjedelnici 
sv. Marko, v tržaški Oljarni-Rafinerija, v tržaškem Lloydovem arzenalu, v tržaškem Lino- 
leyu, v tržaški Mestni plinarni, v tržaški La Metallurgica, v škedenjski Železarni, v tržaški 
livarni Metlikovitz, ter v neštetih drugih manjših podjetjih. V Trstu se je na tisoče delavcev 
spontano zbiralo v tradicionalnih delavskih shajališčih. Mnogi so zasedli vse gostilne in proti 
večeru so Ucekar in njegovi razumeli, da jim lahko vse skupaj uide iz rok. Da bi preprečili 
najhuje so zaprosili advokata dr. Antonia Volpija naj posreduje pri namestniku policijskega 
ravnatelja Budinu naj Camberja izpusti, on pa bo med delavci agitiral, da bi se razšli. Med- 
tem so močne policijske in vojaške sile zasedle vse obvezne prehode iz delavskih četrti v 
mestno središče. Na glavnem trgu pred namestništvom je z izdrtimi sabljami čakala stotnija 
konjenice in marsikdo seje zbal najhujšega. Še prednoje Ucekar dobil odgovor z namestništva 
je dal v tem kaotičnem koncu dneva stiskati proglas v katerem je proglasil, da bo Camber 
izpuščen. Z Ucekarjem na čelu so skupine organiziranih članov Lega sociale democratica 
obiskale bližnje gostilne v delavskih rajonih sv. Jakob, sv. Ana in Settefontane ter delavce 
rotile naj gredo domov. Gruče razjarjenih delavcev so krožile po nikogaršnji zemlji, med 
predmestji in mestom in razbijale kar jim je prišlo pod roko. Meščani so zagrinjali okna, 
trgovci so zaprli trgovine, mestna uprava pa je odvzela plin mestni razsvetljavi. Vojska in 
žandarji so aretirali veliko delavcev. Kljub temu, da bi morali delavce pomiriti je časnik II 
Lavoratore uporabljal povsem frontno terminologijo in zapisal, da »moč naše delavske stranke 
izredno narašča« in da »buržuazija seje poskrila pred proletarskim besom. Boje se nas«!51 
Na koncu so Camberja res izpustili. V centra delavskega rajona sv. Jakob so mu priredili 
velik shod. Praznovanje se je zavleklo pozno v noč in policijska poročila navajajo, da sta se 
vino in žganje točila v potokih na zdravje socialističnega voditelja z zelo dvomljivim značajem 
in nejasno preteklostjo.52 Stavkovno gibanje je nagradilo politiko Ucekarja in Camberja, čeprav 
sta želela le depolitizacijo stavke in ohranitev vodstva v društvu Lega sociale democratica. Da 
bi ostalo trdno v sedlu seje vodstvo društva v odnosih do C. kr. namestništva izmikalo radikal- 
nosti, v odnosih z delavci pa poudarjalo revolucionarna gesla. Res je, da je ulico preplavila 
masa obubožanega delavstva, ki je izkoristilo možnost javnega protesta in prišlo iz sence na 
plan. »Ako bi mi imeli večji vpliv na delavce«, je zapisal Delavec, »bi marsikateri štrajk izostal. 
Večino štrajkov ni treba iskati v onih tvornicah in delavnicah v katerih delajo zavedni delavci, 
temveč v onih, v katerih socialnih demokratov še ne poznajo«.53 
Kljub zelo izpostavljenemu besednjaku si ni Ucekar nikdar dovolil, da bi mu društvo spet 
prepovedali. Čeprav je bilo v Trstu vedno več dopuščeno kot drugje, si avstrijska oblast ni 
mogla dovoliti, da bi se stavke sprevrgle v odkrito poulično obračunavanje. Čeprav je mar- 
sikdo Ucekarju in Camberju zameril, da v stavkah leta 1897 nista dosegla vsega, kar bi lahko, 
to ni ganilo vodstva Lega sociale democratica. V dunajski strankarski centrali so tržaške 
razmere ocenjevali kot pregovorne primorske zdrahe. Adler je bil prepričan, da sta tako Ucekar 
kot Camber zamudila priložnost, da bi tržaško socialistično organizacijo trdneje vpela v bolj 
disciplinirano avstrijsko socialno demokracijo. Čeprav sta se oba tržaška socialistična vodi- 
telja skušala pri načrtovanju kariere zgledovati po visokih avstrijskih strankarskih funkcio- 
narjih, jima to zaenkrat še ni uspelo.54 
51
 II Lavoratore, št. 61 z dne 6. 8. 1897. 
32 Tržaški državni arhiv (AST), Policijsko ravnateljstvo, fond Zaupni predsedniški spisi, fase. 256. 
» Delavec št. 29 z dne 8. 10. 1897. 
54 O karierizmu v ASDS je pisal Wilhelm Heinz Schroeder, Die Lebenslaeufe der sozialdemokratischen Reichstag- 
kandidaten: Ausgewaelte Fragen un Materialen, objavljeno v: Gerhard A. Ritter, Der Aufstieg der Deutschen Arbeiter- 
bewegung. Sozialdemokratie und Freie Gewerkschaften im Parteiensystem und Sozialmilieu des Keiserreichs, Muen- 
chen 1990, str. 185-218. 
110 B. M. GOMBAČ: SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA V TRSTU 1889-1900  
Kljub temu je tržaško delavstvo obema priznalo karizmatičnost, ki ga niso nudili nobene- 
mu dragemu. S tako popotnico se je Ucekar s primorskimi delegati Camberjem, Scottijem 
(Izola), Petričem (Milje) in Gerinom na Dunaju na 6. kongresu ASDS junija 1897 lahko 
pohvalil, daje tržaško delavstvo opravilo z anahronizmi najhujšega izkoriščanja.55 Kongres 
je načelno sprejel izvršne odbore čeških, poljskih italijanskih in jugoslovanskih socialnih 
demokratov, ki so od takrat dalje uradno predstavljali svoje nacionalne stranke v ASDS. 
Konec decembra tega izredno intenzivnega leta 1897 seje ob prisotnosti dr. W. Ellenbog- 
na odvijal v Trstu ustanovni zbor Sezione Adriatica del Partito sociale democratico per il 
Litorale e la Dalmazia (Jadranska izpostava Socialno demokratske stranke za Primorje in 
Dalmacijo). Kongresa se je udeležilo 57 delegatov. Tržaških delegatov je bilo triintrideset, 
kot sledi: 10 iz Trsta, 12 delegatov iz Kopra, 2 iz Milj, 2 iz Roviinja, 2 iz Krmina, 1 iz Pule, 
1 iz Zadra in 1 iz Splita. Socialistične žene je predstavljala Matilda Bortoluzzi. Tržaško 
predstavništvo je sestavljalo nekaj strankarskih funkcionarjev, nekaj sindikalnih delegatov in 
nekaj predstavikov delavskih kategorij (kamnoseki, strugarji, mizarji, težaki, čevljarji, žele- 
zarji iz Skednja, peki in zaposleni pri Tramwayu). Ustanovni zbor je izglasoval tri sklepe in 
sicer, da bo tajnik sekcije postal A. Gerin, da bodo izvršni odbor izvolili na kongresu in da bo 
dr. W. Ellenbogen predstavljal tržaške socialiste v dunajski eksekutivi ASDS. Na deželnem 
ustanovnem kongresu omenjene Sezione adriatica so tudi določili, kar je na Dunaju ostalo 
odprto, da bo Jadranska sekcija Socialno demokratske stranke za Primorje in Dalmacijo ostala 
enotna, torej večnarodna. Ucekar in večina delegatov se s tem ni strinjala, vendar sta Gerin in 
Ellenbogen zbor disciplinirala. Prisotni policijski inšpektor, ki je opazil Ucekarjevo jezo, je 
Ellenbognovo prepričevanje označil kot pomembno zmago frakcije, ki je tržaške socialiste 
prepričala, da so ostali verni Dunaju in niso podlegli nacionalističnim himeram liberalcev, ki 
bi raje videli, da se v Primorju uveljavi le italijanska socialno demokratska stranka.56 
O tem, da ni imel spor med Ucekarjem in Gerinom samo osebnih valenc, govori anonim- 
no pismo dunajski centrali, kije slednjemu februarja 1898 slučajno prišlo v roke. V pismu je 
neznani pisec obtožil Gerina, da ovira rast in razvoj tržaške socialne demokracije. Jasno je 
bilo, da je v Trstu skupina okrog Ucekarja posegla po skrajnih metodah, da bi se znebila 
ljudi, ki niso bili za eno, italijansko socialistično stranko v Trstu.57 Gerin anonimnemu piscu 
ni ostal dolžan. V pismu z dne 23.4. 1898 je dunajskemu vodstvu stranke razložil, da v Trstu 
socialno demokratske nikdar ni bilo, da je bila Lega sociale democratica na pol privatno 
društvo iz katerega so ljudje bežali, ker jih je Ucekar izkoriščal za svoje cilje. »Prav zato« je 
pisal Gerin Adlerju, »se ne sme zgoditi, da bi Lega avtomatično postala socialno demokra- 
tska stranka Bodisi zaradi internacionalizma, bodisi zaradi lastnega položaja je Gerin Adler- 
ju prišepnil, naj se »Jadranska sekcija socialno demokratske stranke za Primorje in Dalma- 
cijo rangira nad Lego in ne obratno«. 
Gerin sije s tem neuklonljivim stališčem, s katerim je le izvajal dunajske direktive, nako- 
pal še hujšo Ucekarjevo jezo. Na njegov ukaz so iz Jadranske sekcije izstopili vsi odborniki, 
ki so Gerina pri vodenju Jadranske sekcije socialno demokratske stranke pustili popolnoma 
samega. Nato je z Gerinom (maj 1898) obračunal še Camber, ki je v pismu Adlerju potožil, 
daje Jadranska sekcija grad strahov in da nima Gerin v Trstu nobenega zaledja. Edini, ki so 
se še obračali nanj, Zavertnik, Kopač in Kristan, pa so bili, kljub dunajskemu bogatemu 
finansiranju, v Trstu popolni neznanci. »Vaši sklepi so vedno zgrešeni«, je Adlerju napisal 
Camber, »ker je do Trsta prevelika razdalja«. Agitacija Gerina in slovenskih sodrugov v 
53 Vehandlungen des sechsten oesterreichische sozialdemokratischen Parteitages, str. 120. 
56 Tržaški državni arhiv, (AST), Policisko ravnateljstvo, fond Zaupni pedsedniški spisi fase. 255. 
57 Verein fuer Geschichte der Arbeiterbewegung, Arhiv V. Adlerja, 166/a, februar 1898. 
 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 60 ' 2006 ' 1-2 (133) • 
Trstu, je še poudarjal Camber »zgledata korektna, vendar to v Trstu ne pomeni ničesar. Mi, ki 
znamo oceniti njihovo delo in njihove težnje ugotavljamo, da so vsi skupaj ustvarili v okviru 
tržaške stranke motečo frakcijo, ki dela proti enotnosti delavskega razreda«.58 
Primerjanje obeh pisem Adlerju, poslanega in neodposlanega, govori, da je bil verjetno 
avtor obeh prav Camber. Če je za njim stal Ucekar niso ugotovili niti policijski funkcionarji 
tistega časa. Dejstvo je, da se je Camber hotel povzpeti na vrh socialno demokratske organi- 
zacije v Trstu ali pa celo na Dunaju, in da mu je Gerin to preprečeval. Ko je Camber na svoji 
poti k zvezdam ustanovil še svoj list II Lavoro, ki seje skliceval na nek italijanski nacionalni 
socializem, je Gerin dosegel, da so ga vrgli iz stranke. Nato ga je Camber javno obtožil, da je 
kradel strankin denar, kar je Gerina, kljub sodni obravnavi, ki se je odvijala v Trstu in v 
katere pravičnost so mnogi podvomili, stalo tajniškega mesta.59 
O vsem tem dogajanju leta 1897 je kritično pisala tudi Edinost, ki je stavkovno gibanje sicer 
razumela, a ni mogla najti opravičila za ljudi »a la Ucekar, ki je proslavljal italijansko idejo in 
seje povzpel do take trdosrčnosti in tiranstva, daje naravnost tajil pravico do eksistence vsem 
neitalijanom v Trstu«. Edinost je ocenila tudi Camberja, »moža, ki je bil že velehrvat, potem 
veleitalijan, potem austricante /.../ in sedaj je zašel med socialiste. A stranka,« pripominja 
Edinost »nima samo enega Camberja /.../, oni vsi ne morejo pogrešat slovenskih delavcev, 
takrat ko jih rabijo«. Edinost je še napisala, da »ravno naša objektivnost, nas je silila, da smo za 
svojo sodbo ločili stvar samo, od vodilnih oseb. Stvari same - v kolikor ima socialistično gi- 
banje res plemeniti namen pospešiti zboljšanje duševnega in gmotnega položaja nižjih slojev in 
širših mas - nismo ni smeli obsoditi. To bi bilo proti našemu prepričanju! Mi ne moremo biti 
neprijazni socialističnemu gibanju /.../, ker isto zajemlje svoje sile iz nižjih delavskih stanov, 
ker je demokratičnega značaja. A ves narod slovenski je demokrat, je delavec par excellence! 
Zato smo morali ločiti stvar, katero ne obsojamo, od oseb, ki nam ne ugajajo«.60 
Nekoliko drugače so na Ucekarja, Camberja in Gerina ter na stavkovno gibanje leta 1897 
gledali člani JSDS, ki so bili v Trstu, po ustanovitvi stranke, stalni gosti. Etbin Kristan je ob 
splošni stavki prišel v Trst in v hude muke spravil Ucekarja, ki še ni pozabil L. Zadnika in 
njegovo željo po samostojnem organiziranju slovenskih delavcev v Trstu. Ucekarju in vsem 
okrog njega je bila vsaka omemba Zadnika zelo boleča.61 Kristan in »sodruga«, za katerimi 
je bila uspešna ustanovitev stranke, so bili ponosni, da so realizirali že staro (od leta 1892) 
željo po ustanovitvi lastne slovenske socialno demokratske stranke po češkem zgledu. Tudi 
oni so tako kot Rok Drofenik zahtevali organiziranost Slovencev v lastni socialno demokrat- 
ski stranki brez deželnih delitev. Ta želja se jim je uresničila šele 15. in 16. avgusta 1896 na 
ustanovnem shodu JSDS, ki se je vršila pri gostilni pri Virantu v Ljubljani. Kljub deklarirani 
in tudi realni pripadnosti ASDS so se pri slovenskih socialnih demokratih vseskozi čutile 
avtonomistične težnje, ki so bile na eni strani res sad Kristanovega teoretičnega razmišljanja, 
vendar so bile na drugi tudi sad širše zavesti odgovornosti za prihodnost socializma pri last- 
nem narodu. Povedano nam govori o tem, da je vodstvo JSDS že ob svoji ustanovitvi 
razmišljalo teoretično dokaj poglobljeno, predvsem pa v korist uvajanja socializma pri vseh 
združenih Slovencih. Le tako lahko razumemo potrebo in zahtevo voditeljev JSDS, da se 
politični vpliv stranke razširi tudi na Primorsko in še posebej v Trst, kjer je slovensko delav- 
stvo, kije bilo med drugim najmočnejše jedro slovenskega delavstva sploh, nujno potrebova- 
58 Verein fuer Geschichte der Arbeiterbewegun, Athiv V. Adlerja, 101. 
59 Tržaški državni arhiv, (AST), Policijsko ravnateljstvo.fond Zaupni predsedniški spisi, fase. 256. 
» Edinost, št. 92 z dne 4. 8. 1897. 
61 Boris Gombač, Prispevki k poznanju »Delavskega lista«, prvega socialističnega glasila na Slovenskem, Slo- 
vensko morje in zaledje, št. 4-5, Koper 1981, str. 55-76. 
112 B. M, GOMBAČ: SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA V TRSTU 1889-1900  
lo lastno razredno in jezikovno razredno stranko. V tem smislu sta Kristan in Zavertnik, tako 
kot drugi voditelji nacionalnih socialno demokratskih organizaciji od VI. Strankarskega zbo- 
ra ASDS na Dunaju (6. - 12. 6. 1897) zahtevala »intenzivnejšo slovensko agitacijo na Pri- 
morskem, da bi se tam socialistična ideja trdneje zakoreninila in da bi se narodnostni boj 
zmanjšal«.62 
Zahtevala sta tudi »da bi se slovenska delavska lista«, ki sta že od leta 1893 potovala iz 
Ljubljane v Zagreb in na Dunaj »končno preselila na domača tla«.63 Ker pa lista niso hoteli 
tiskati ne v Ljubljani ne v Postojni, je list s svojim uredništvom romal v Trst, v mesto torej, ki 
je kot eden izmed najmočnejših centrov delavstva, predvsem slovenskega, zagotavljalo bodi- 
si tiskanje, kot možnost večje naklade.64 Da bi lažje razvijali agitacijo za socializem in za 
železničarsko organizacijo so se uredniki delavskih listov Delavec in Svoboda že omenjeni 
E. Kristan, J. Kopač in J. Zavertnik, avgusta leta 1897 preselili v Trst.65 Finančne težave so 
deloma premostili s sredstvi ASDS, sami pa so živeli zelo skromno, saj sta Kopač in Zavert- 
nik dobivala po 20 oziroma 17, Kristan pa po 5 florintov tedenske plače. O nič kaj rožnatem 
finančnem položaju vseh treh agitatorjev v Trstu seje spomnil tudi I. Regent, ki je v Spomi- 
nih napisal, »da sta v Trstu nekaj časa E. Kristan in J. Kopač skupaj premogla en sam par hlač 
in je moral eden ostati v postelji, ko je drugi šel od doma«.66 
Trije slovenski socialno demokratski aktivisti so se odločili, da podprejo Ucekarjevo kandi- 
daturo za 5. volilni razred, saj drugega itak niso mogli. Bodisi v časopisju, bodisi na shodih so 
agitirali zanj. Kljub izredno močnemu angažiranju socialističnih aktivistov, italijanski so agiti- 
rali v mestu, slovenski v okolici, skupno pa na prehodu iz okolice v mesto (Kjadin, Lovec, Sv, 
Marija Magdalena, Sv. Ana, sv. Jakob, Bariera, Čarbola, Škorklja, Rojan, Barkovlje), so izidi 
volitev leta 1897 pokazali, daje tržaška socialna demokracija še relativno šibka. Ucekar je ob 
6.491 glasovih za Nabergoja in ob 14.109. glasovih, ki jih je dobil zmagovalec volitev v 5. 
kuriji italijanski nacionalistični kandidat Attilio Hortis, nabral le 4.464 glasov.67 
Kot je slovenskim socialnim demokratom očitala Edinost, so socialistični glasovi tako 
kot leta 1891 škodili Nabergoju in pomagali Hortisu, kar je razvidno tudi iz spodnje tabele:68 
KRAJ GLASOVI Hortis Nabergoj Ucekar Neveljavni 
Škedemj 528 115 332 83 7 
Sv. Marija M. 868 234 306 323 5 
Lovec 1.153 391 440 322 7 
Sv. Ivan 1.389 355 804 230 4 
Rojan 963 233 607 122 4 
Trebče 772 131 607 28 6 
Prošek 625 130 494 1 
Italijanska liberalno nacionalna stranka je bila nesporen zmagovalec tudi v vseh ostalih 4 
volilnih razredih, saj je preklicala volilno abstinenco in s tem iz tržaškega političnega prizorišča 
izrinila tako fedelistično avstrijakantsko konzervativno stranko, kot Politično društvo Edi- 
62 Zgodovinski arhiv KPJ, TOM V, Socialistično gibanje v Sloveniji 1869-1920, Beograd 1951, str. 51-52. 
63 Zgodovinski arhiv KPJ, TOM V, op. cit., str. 53. 
64 J. Kopač, »O preteklih dneh«. Pod lipo, 1925, št.l - 8, str. 54. 
65 J. Kopač, op. cit. str. 54. 
661. Regent, Spomini, str. 260. 
«7 Delavec, št. 9 z dne 16. 3. 1897. 
68 Boris Gombač, Socialistično gibanje med Slovenci na Tržaškem 1896-1902, Magistrska naloga, Oddelek za 
zgodovino FF, Ljubljana 1978, str. 79. 
 ZGODOVINSKI ČASOPIS ' 60 » 2006 » 1-2 (133) • 
nost.69 Pri Edinosti sta pogorela tako Nabergoj, kot Kamuščič. Slednjega so, potem ko je 
postalo jasno, da v 4. volilnem razredu Nabergoj ne bo uspel, v 5. kuriji umaknili in na 
njegovo mesto postavili Nabergoja. Za ta poraz je Edinost okrivila slovenske socialne demo- 
krate, češ, da so raje podprli italijanskega socialista, kot slovenskega poštenjaka.70 
Po marčevskih volilnih prigodah, ko so slovenski socialni demokrati aktivistično nastopi- 
li pred slovenskim delavstvom v Trstu, seje njihova prisotnost v mestu pojavljala ob stavkah 
in drugih prilikah. Njihovo delo se je osredotočilo na slovenske delavce, kar je bil že resen 
poskus združiti slovensko delavstvo v politično-organizacijske okvire JSDS. To so bile osno- 
ve na katerih je kasneje slonel ves primorski socializem. Seveda se ne Kristan, ne Zavertnik 
in niti Kopač niso formirali v Trstu, saj so v Trst prihajali iz Kranjske. Do Ivana Regenta, 
enega vidnejši avtohtonih tržaških socialistov je vodila še dolga pot, do takrat pa je bilo po 
mnenju JSDS treba zavreti vstop tržaškega slovenskega delavstva v enotno tržaško delavsko 
organizacijo.71 
Oboroženi z Adlerjevo izjavo, naj se proletariat ozavesti v lastnem jeziku, so novopečeni 
Tržačani začeli z izdajanjem delavskih glasil Delavec in Svoboda v Trstu. Kristan, Zavertnik 
in Kopač so na straneh slovenskega socialističnega časopisja predlagali naj se slovenski de- 
lavec dokoplje do razredne zavesti v lastnem jeziku, saj bo le tako prekinil odtujitev ter 
zaživel na nivoju zavestnega socializma. Le tako naj bi postal človek in premagal odtujitev, ki 
je posledica izkoriščanja in raznarodovanja. »Dovolj naj bo beznic in žganja,« je vzkliknil 
Kopač, kije tržaškim delavcem prinašal novo, tokrat narodno aktiviranje v sindikalno - razred- 
nih organizacijah.72 Na shodih in zborih so vsi tri socialno demokratski aktivisti razlagali, da 
naj bi se asimilacijski pohod v delavskih vrstah ustavil šele takrat ko bosta zaživeli tako 
italijanska, kot slovenska socialno demokratska organizacija v Trstu. Delavstvo naj bi le z 
narodnostno organizirano socialno demokratsko stranko premagalo naivni kozmopolitizem, 
ki je vedno izpodkopaval le temelje ene narodnosti.73 
Vse to vrenje je bilo posledica Kristanove resolucije na VI. kongresu ASDS na Dunaju, 
kjer je v avstrijskem okviru prodrla skupina, kije predlagala narodnostno organiziranje avstrij- 
ske socialne demokracije, brez upoštevanja meja kronovin. Stranka naj bi slonela na nacio- 
nalni opredelitvi njenih članov, kar naj bi omogočalo delovanje vseh deželnih proletariatov v 
svojem jeziku, predvsem pa omejevanje asimilacije številčnejšega in bolj ranljivega »nezgo- 
dovinskega« delavstva. Kristan je na Dunaju svoj predlog predstavil v opoziciji s tistimi, ki 
bi raje videli, da bi bila ASDS organizirana kot centralistična stranka. Kristan se je navduševal 
nad federalizacijo stranke, obsojal pa je, da bi v narodnostno mešanih deželah (ali mestih) 
privilegirali 'zgodovinske' narode pred 'nezgodovinskimi'. S tem je ASDS usmeril na pot 
»male internacionale, v kateri je dozorel koncept internacionalizma skovan v vsakdanji prak- 
si« (G. D. H. Cole) in jo obranil pred »enotno ASDS, ki bi bila le zunanja povezava samostoj- 
nih nacionalnih socialdemokracij« (P. Merhav).74 
Ob tej dilemi je treba priznati, da je bilo stanje v ASDS pred volilno reformo kar precej 
magmatično in da so se na različne pritiske delegati različnih narodov monarhije različno 
odzivali. Socialisti 'zgodovinskih' narodov so predloge o federalizaciji stranke zavračali, 
medtem ko so socialni demokrati 'nezgodovinskih' narodov reforme podpirali. Slednji so to 
<» Delavec, št. 6 z dne 16. 2. 1897. Delavec, št. 7 z dne 1. 3. 1897. Edinost, št. 9 z dne 16.3. 1897. 
70 Edinost, št. 10 • dne 20. 3. 1897. 
71 Verein fur Geschichte der Arbeiterbewegung, Adler Archiv 166/a, Triest, 9. ten Februar 1898. 
72 Delavec, št. 29, z dne 8. 10. 1897. 
73 Delavec, št. 30, z dne 16. 10. 1897. 
74 G.D.H. Cole, Storia del pensiero socialista, Bari 1967, str. 138. P. Merhav, Klassenkampf und nationale Frage 
zur Zeit der zweite Internationale. V: Annali Feltrinelli XVII., Milano 1976, str. 345. 
114 B. M, GOMBAĆ: SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA V TRSTU 1889-1900  
storili zaradi promoviranja decentralizacije stranke, ki naj bi zabrisala meje kronovin, ki so 
določene narode ločile in bile eden bistvenih elementov njihove podrejenosti. Ker sta pa 
narodna in razredna diferenciacija šli večkrat pod roko, naj bi se reforma dotaknila tudi najbolj 
obubožanega dela proletariata.75 
Ker so v glavnem brezpravne množice prihajale prav iz vrst 'nezgodovinskih' narodov je 
bila Kristanova zamisel, da jih odkupi od zgodovine, njegov glavni imperativ. Ker so se 
Slovenci, tako kot Čehi in Slovaki na Dunaju, množično selili predvsem v Trst, je bilo treba 
tem množicam nuditi možnost organiziranja v lastni stranki. Kot izhaja iz relativiziranja 
vsake migracije, ni težko razložiti aksioma, daje bil že takrat pri večini že ustaljenih Tržačanov, 
migrant prav toliko koristen kot nezaželen. Rešitev te dileme so si Italijani v Trstu zamišljali 
dokaj enostavno. Sklenili so, daje najbolje če slovenske doseljence takoj kulturno in social- 
no integrirajo in proglasijo za rezervno delovno silo. Zato ni bilo v Trstu za doseljence in 
njihove otroke ne slovenskih šol, ne občinske podpore, ne občinskih karitativnih društev. 
Najhuje pa je bilo, da ni bilo, po Ucekarjevi krivdi,, niti slovenskih delavskih organizacij, ki 
bi tem delavcem nudile neko prvo pomoč v domačem jeziku.76 
Prav zaradi tega je Kristan skušal te razmere spremeniti z amandmajem na VI. kongresu 
ASDS, s katerim je izsilil uzakonitev federalističnega principa organiziranja stranke. S stranki- 
nim blagoslovom in denarjem so v Trst šli en Italijan in tri Slovenci, vendar je bil sprejem teh 
delegatov verni odsev tamkajšnjih razmer. Koje na tržaški železniški postaji konec avgusta 
1897 izstopil italijanski socialni demokrat A. Gerin, gaje po tržaških ulicah do društvenih 
prostorov spremila množica okrog 1000 tržaških delavcev. Ko so nekaj dni kasneje v Trst 
prišli Kristan, Zavertnik in Kopač, jih je na železniški postaji pričakala le burja. Kot izhaja iz 
Kopačevehih spominov jih to ni presenetilo, saj so iz prejšnjih potovanj v Trst vedeli, da jih 
bo tam na eni strani omejevala narodnjaška Edinost, na drugi pa italijanski socialisti s C. 
Ucekarjem, ki je bil prepričan, da so Slovenci doma le »od Sežane navzgor«.77 
Še na prehodu iz 19. v 20. stoletje ni bil med italijanskimi tržaškimi socialisti nihče 
pripravljen priznati, da so bili Slovenci v Trstu, primestju in okolici povsem avtohtoni in da 
bi lahko to prebivalstvo in slovenski migranti imeli iste pravice kot italijanski delavci. Vzro- 
ke, da seje tudi med njimi zakoreninilo prepričanje, da so Slovenci v Trstu le »slavi - sciavi«, 
ki jim diši njihovo delovno mesto, moramo iskati v nedorečenosti tržaške socialne demokra- 
cije. C. Ucekar je namreč trdno verjel, da morajo vsi doseljenci zaradi nerazvite nacionalne 
kulture sprejeti italijanski jezik in se vključiti v italijanske razredne organizacije. Tam naj bi 
razredno zoreli do časa, ko naj bi jih volilni zakon povabil k demokraciji, nacionalno pa bi se 
morali podrediti višji italijanski kulturi. Ob tem, da v tem programu ni zaslediti nobene večje 
želje po revolucionarnosti, lahko ugotovimo tudi pomanjkanje vsakega internacionalizma 
oz. nacionalne pravičnosti.78 
Masi slovenskih delavcev v Trstu so se od novega leta 1898 posvetili Kristan, Zavertnik 
in Kopač. Oni so morali pri slovenskih delavcih, kjer je veljala »še precejšnja mera asimilira- 
nosti, več kot pa zvestoba proletarskemu internacionalizmu«, začeti orati ledino.79 Ta sloven- 
ska socialistična trojka je od leta 1897 dalje skušala odpraviti razredno in narodno odtujenost 
slovenskega delavstva in mu dajati prve organizacijske okvire s prirejanjem javnih shodov in 
mitingov. Iz časopisnih in policijskih poročil razberemo, daje bilo septembra 1897 že 6 
73 D. Kermauner, Narodnostna delitev..., op. cit., str. 737. 
76 Tržaški državni arhiv, (AST), Policijsko ravnateljstvo, fond Zaupni predsedniški spisi fase. 256. 
77 J. Kopač, O preteklih dneh, Pod lipo, 1925, št. 1, str. 55. 
78 G. Gratton, Trieste segreta, Bologna 1948, str. 125. 
79 D. Kermauner, Narodnostna delitev..., op. cit., str. 743. 
 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 • 2006 • 1-2 (133) 115 
strankarskih shodov (gostilna Pri postojnski jami, gostilna Sancin v Rojanu, gostilna v Sked- 
nju, 2 gostilni v Trstu, gostilna pri sv. Jakobu), daje bilo oktobra še nadaljnjih 10 shodov, in 
da jih je bilo novembra še dodatnih 10. Med njimi je bil najštevilnejši tisti, ki se ga je v 
gostilni Al buon operaio udeležilo 400 ljudi. Iz policijskega poročila je razvidno, da so de- 
monstrantom prepovedali pohod po tržaških ulicah.80 
Po nekaj mesecih, ko so Kristan, Zavertnik in Kopač uspeli, tudi z Ucekarjevo pomočjo, 
mobilizirati slovenske delavce, seje vsem zdelo, kot daje napočil čas za promocijo lastne 
organizacije. Tako so 16. 10. 1897 v Trstu ustanovili Okrajno organizacijo za volilni okraj 
Trst Jugoslovanske socialno demokratske stranke (JSDS), kar je bila prva deklarirana samo 
slovenska socialno demokratska organizacija v Trstu. Potem, ko so izvolili odbor, ki so ga 
sestavljali Josip Kopač (predsednik), Ludvik Panek (podpredsednik), Etbin Kristan (tajnik), 
Krejčič (blagajnik) je bil izvoljen tudi tiskovni odsek, ki naj bi se ukvarjal z razširjanjem 
obeh slovenskih socialističnih listov Delavca in Svobode. Vsi prisotni so izglasovali resolu- 
cijo, po kateri naj bi »dozorel čas, ko se je slovensko delavstvo v Trstu osvobodilo vseh 
spon«. Uresničilo seje, kar je leto prej (15.-16. 8. 1896) v svojih programskih osnovah 
načrtovala novoustanovljena JSDS in sicer, »da bo stranka širila svoj politični vpliv v vse 
dežele, kjer so Slovenci prisotni«.81 
Z ustanovitvijo Okrajne organizacije za volilni okraj Trst JSDS so njeni voditelji dali 
jasno vedeti, da bodo mimo Scile (italijanski socialisti) in Karibde (Edinost) poskusili orga- 
nizirati slovenske tržaške delavce v slovenski socialistični organizaciji. Po ustanovitvi me- 
stne, so Kristan, Zavertnik in Kopač organizirali še nekaj primestnih podružnic in skušali 
privaditi slovenske delavce na rabo materinega jezika vsaj z branjem strankarskega časo- 
pisja. Da bi jih ne obdolžili rušenja internacionalizma so se z izjavo, da »bo Okrajna organi- 
zacija JSDS slovensko delavstvo le izobraževala v lastnem jeziku, da bi slovenski delavec 
lahko postal človek in prekinil odtujenost, ki jo je povzročalo nepoznavanje italijanskega 
jezika«, izognili napačni interpretacij njihovega nacionalnega organiziranja in povedali, da 
ne gre za nacionalizem, ampak za povsem praktično osveščanje brezpravnih slojev v lastnem 
jeziku.82 Na II. zboru JSDS v Ljubljani 25. in 26. decembra 1897 so pohvalili sklep, daje 
centrala JSDS organizirala okrajne organizacije stranke na Kranjskem, Štajerskem in Pri- 
morskem zato, da bi se približala obubožanemu delavstvu v lastnem jeziku, zato da se je 
izpolnil strankarski načrt in da bi bila taka organizacija strank »trdno vodilo v prihodnjem 
boju«.83 
Marca leta 1897 so se slovenski socialistični agitatorji v Trstu ob volitvah, tako kot ita- 
lijanski, obrnili najprej na delavsko elito. Ciljna publika, ker so takrat lahko dali svoj glas za 
Ucekarja, so postali slovenski železničarji. Njim so Kristan, Zavertnik in Kopač, pa tudi 
Ucekar namenili veliko pozornosti, kar se je izplačalo, saj je v četrtih, kjer so prevladovali 
slovenski železničarji, veliko ljudi oddalo svoj glas za Ucekarja.84 
Vendar je po tej volilni epizodi za slovenske socialne demokrate v Trstu prišla streznitev. 
V velikemu stavkovnem gibanju sredi leta 1897 so slovenski agitatorji spoznali, da tržaško 
delavstvo ni sestavljeno le iz elit ampak, da vladajo v delavskih četrtih revščina in beda brez 
primere. Obupnih socialnih razmer (otroška umrljivost, alkoholizem, kriminal, nepismenost, 
80 Tržaški državni arhiv, (AST), Policijsko ravnateljstvo, fond Zaupni predsedniški spisi, fase. 255. 
81 Zgodovinski arhiv KPJ, TOM V, op. cit., str. 24-25. 
82 Boris Gombač, Socialistično gibanje med Slovenci na Tržaškem 1896-1902, Magistrska naloga, Oddelek za 
zgodovino FF, Ljubljana 1978, str. 102. 
83 Svobodni glasovi, št. 4-5, z dne 1. 3. 1898. 
84 Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1861-1918, str. 250. 
116 B, M. GOMBAČ: SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA V TRSTU 1889-1900  
bolezen), ki so vladale v četrtih, kjer so se naselili v glavnem slovenski doseljenci, niso mogli 
spregledati, saj bi se s tem odrekli bistvu svojega poslanstva. Kljub oceni italijanskih socia- 
listov, da je bila »cepitev enaka ošibitvi« in kljub njihovemu vihanju nosov, češ, da jim v 
Trstu Slovenci že ne bodo hodili v zelje, je slovenska socialistična trojka zagrizla v to kislo 
jabolko in z organiziranjem Okrajne organizacije za volilni okraj Trst JSDS dokazala, da niso 
le upravičili dunajskih finančnih sredstev, ampak, da so resno pristopili k osveščanju sloven- 
skega delavstva, v splošno korist avstrijske socialne demokracije. V Trstu so postali vidni, 
slovenske delavce so prepričali, da lahko odločajo o svoji usodi in se prijavili kot protagoni- 
sti v tamkajšnjem političnem boju.85 
C. Ucekar je že od svojih sporov s slovenskim socialistom L. Zadnikom - ta je že v 
začetku 90.-ih let 19. st. zahteval večjo vlogo Slovencev pri vodenju socialdemokratskih 
društev - trdno uveljavljal svojo voljo pri urejanju narodnostnih in razrednih zadev znotraj 
stranke. Pri njegovih akcijah, mu ne moremo očitati njegovega mladostnega druženja z ire- 
dentistom G. Oberdanom ali zavzemanja za Mazzinijeve ideje ali solidarnosti z Victorjem 
Hugojem ob njegovem izgonu iz Belgije.86 Očitamo mu lahko le to, da je, sklicujoč se na 
internacionalizem, dejansko pozabil na slovensko delavstvo, ki je bilo najbolj izpostavljen 
del tržaškega proletariata. Dokler je lahko pragmatično izkoristil slovenske agitatorje jih je v 
Trstu še trpel, ko pa so začeli organizirati lastno organizacijo jim je pokazal »pot od Sežane 
in naprej proti Kranjski«.87 
Ucekarju seje konec leta 1897 zdelo, da lahko sam obvlada vso tržaško levico. Zato je na 
ustanovnem kongresu Italijanske socialno - demokratske stranke za Primorje in Dalmacijo 
(Partito sociale - democratico del Litorale e della Dalmazia) izjavil: 
- da zanika vsako federalizacijo stranke, 
- da kljub sklepu VI. kongresa ASDS o večjezičnem tisku, ne bo izdal dvojezičnega socia- 
lističnega lista za Trst, Gorico Istro in Dalmacijo češ, da nam »značaj naše narodnosti, ki je 
v Evropi na samem civilnem in kulturnem vrhu po tradiciji in veličini, narekuje izdajanje 
le italijanskega časnika«, 
- da bo, kljub internacionalizmu podprl stališče tržaškega magistrata, naj se v tržaških cerk- 
vah ukine slovensko bogoslužje in slovenske pridige, 
- da bo kljub bitki za demokratizacijo svetoval uporabo paragrafa 14, ki je izvršni oblasti 
narekoval vladanje z dekreti, kot v izrednih razmerah, 
- da bo kljub socialističnemu internacionalizmu vedno enačil Družbo sv. Cirila in Metoda 
z raznarodovalnima društvoma Schulverein in Lega nazionale, 
- da bo le slovenskim duhovnikom prepovedal vnašaje nacionalističnega nemira med slo- 
venske vernike, 
- da bo predlagal diskriminatorni zakon, po katerem bi moral vsak, ki išče delo v Trstu in 
tam ni rojen, plačati posebno takso in dati prednost tam rojenim, 
- da je podlegel Lazzariniju iz Istre in ščuval k šovinističnemu obravnavanju tamkajšnjih 
neitalijanov, 
- da so za umor cesarice Elizabete krivi predvsem Slovani, 
- in daje dunajskemu vodstvu svetoval odpoklic Gerina, Zavertnika, Kopača in Kristana, češ 
da ne poznajo lokalnih razmer in da načenjajo enotnost stranke.88 
85
 Verhandlungen des sechsten oesterreichischen Sozialdemokratischen Parteitages, str. 7, in str. 170. 
86 G. Cesari, Sessant anni di vita italiana 1869-1929. Memorie della società' Operaia triestina, Trieste, 1929, 
str. 65. 
87 G. Piemontese, Il movimento operaio a Trieste dalle origini alla prima guerra mondiale, Udine 1961, str. 95. 
88 B. Gombac, Socialistično gibanje med Slovenci na Tržaškem 1896-1902, Magistrska naloga, Oddelek za 
zgodovino FF, Ljubljana 1978, str. 157-177. 
 ZGODOVINSKI ČASOPIS « 60 • 2006 • 1-2 (133) •7 
S takim damoklejevimu mečem nad glavo se ne Kristan, ne Zavertnik ne Kopač niso 
mogli sprijazniti. Potem ko je iz vedno istih krogov šla v javnost še novica, da Zavertnik 
dohodke iz društvene gostilne spravlja v žep, je sestanek med slovenskimi agitatorji in 
Ucekarjem postal nujnost, ki je ni bilo mogoče odložiti.89 
V prvih januarskih dneh leta 1898, torej le slab teden po ustanovnem kongresu Jadranske 
sekcije italijanske socialno demokratične stranke za Primorje in Dalmacijo, sta se sestala oba 
narodna strankina sekretariata v Trstu.90 Za okrajno organizacijo za volilni okraj Trst so 
nastopili Kristan, Zavertnik in Kopač, italijansko sekcijo pa so predstavljali Lajoš Domokos, 
Gerin, Camber in seveda Ucekar, ki so slovenskim »sodrugom« predstavili Camberjevo in ne 
Domokosovo resolucijo na ustanovnem zboru italijanske stranke. Razlika med Domokosevo 
in Camberjevo resolucijo je bila ogromna, saj je prvi priznal 'nezgodovinskemu' narodu, da 
se lahko organizira tudi v senci 'zgodovinskega', medtem ko je Camber to zanikal. V tem 
smislu so italijanski socialisti slovenskim naročili, da se morajo podrediti resoluciji, ki pre- 
poveduje cepitev stranke na narodne sekretariate. Slovenskim agitatorjem so ponudili možnost 
vstopa in delovanja v italijanskem sekretariatu. 
Kristan, Zavertnik in Kopač so se tej ponudbi izognili s citiranjem Izjave Izvrševalnega 
odbora JSDS z dne 4.1.1898, kjer je bilo zapisano, da stoji JSDS na stališčih šestega kongre- 
sa ASDS, ki izrecno poudarja federalno organiziranje stranke po narodnosti. »Mi ne odkla- 
njamo sodelovanja v skupnih sindikalnih organizacijah z drugimi socialističnimi strankami 
in organizacijami, posebno tam ne, kjer dve narodnosti živita skupno na istem prostoru. JSDS 
ni nikdar otežkočala skupnih akciji, saj so v Trstu slovenski delavci v skupnih sindikalnih 
organizacijah z nemškimi in italijanskimi delavci, saj so vsi delavci ne glede na jezik skupno 
vodili mezdna gibanja, stavke in demonstracije, saj so praznik prvega maja vedno proslavlja- 
li skupaj itd., vendar se JSDS v narodno mešanih krajih ne more in ne sme odreči vplivu na 
sonarodne sodruge, ki morajo v interesu splošnega delovanja ostati v zvezi z Jugoslovansko 
socialno demokratsko stranko.«91 
Resolucijo JSDS, ki je prepovedovala vsako sprejetje sklepov drugih nacionalnih strank 
je objavil Delavec iz prvih januarskih dni leta 1898. Ni treba še posebej poudarjati, daje bila 
formulirana in objavljena z namenom, da izbije dno Camberjevi kongresni resoluciji, ki je 
hotela eno večnarodno socialno demokratsko organizacijo v Primorju, seveda pod italijansko 
egido. Izjava slovenskih socialistov je dosegla svoj namen, saj so na koncu skupne seje pred- 
stavniki obeh narodnih sekciji soglasno sprejeli naslednjo resolucijo: »Jugoslovanski in ita- 
lijanski sodrugi v Primorju in Dalmaciji se organizujejo brez ozira na deželne meje, samo- 
stalno v jugoslovanski in italijanski socialdemokratični stranki, kateri se imata razdeliti v 
volilne okraje in krajevne organizacije. V vseh notranjih zadevah so organizacije odnosnih 
narodnosti samostalne, za vsemu proletariatu splošna vprašanja se zaključuje skupno delo- 
vanje dotičnih paralelnih organizacij. V ta namen je poskrbeti, da se dotične organizacije 
medsebojno poznajo, ter imajo svojo ustanovitev druga drugi naznaniti. Svrha tega taktičnega 
grupiranja je organizacija vsega jugoslovanskega in italijanskega proletariata na mejnarodni 
socialnodemokratični podlagi«.92 
Brez dvomov lahko ocenimo, daje le tržaška akcija Kristana, Zadnika in Kopača preprečila 
namero italijanskih socialistov, da bi obšli federalistični princip v korist centralizmu 'zgodo- 
vinskih' narodov. Do teh občasnih nesporazumov je do leta 1902 še prihajalo. Nastopali so 
&9 Tržaški državni arhiv, (AST), Policijsko ravnateljstvo, fond Zaupni predsedniški spisi, fase. 251. 
90 Delavec, št. 2 z dne 8.1. 1898. 
91 Delavec, Št. 2 z dne 8. 1.1898. 
92 Delavec, Št. 3 z dne 16. 1. 1898. 
118 B, M. GOMBAĆ: SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA V TRSTU 1889-1900  
predvsem zaradi nejasnih stališč italijanskih socialistov do nacionalnega vprašanja. Nacio- 
nalni oportunizem je med italijanskimi socialisti rasel predvsem po zaslugi Ucekarja, ki ni 
nikdar prekinil sodelovanja z italijanskim nacionalnim blokom. Ta konstanta je še enkrat 
prišla do izraza ob protislovenskih demonstracijah spomladi leta 1898 ob priliki serije preda- 
vanj, ki jih je v Trstu imel opat Pavissich, kije širil krščansko socialne teorije.93 Drugi podo- 
ben izpad italijanskih socialistov beležimo ob demonstracijah, ki so jih v Trstu priredili pro- 
dunajski krogi ob umoru cesarice Elizabete, ki jo je v Ženevi zabodel italijanski anarhist 
Lucheni. Takrat seje Kristan pridružil obsodbam anarhičnih metod, kar ga je stalo Ucekarjeve- 
ga zaupanja. Potem ko je Ucekar izjavil, da so vsi Slovani cepljeni s primitivizmom je v 
časniku II Lavoratore začela izhajati serija izredno žaljivih člankov na račun Slovencev: »Ita- 
lijanski narod je vedno popolnoma prevladal nad slovanskim, zaradi svoje čudovite latinske 
asimilacijske moči in ker je italijanski narod bogat, izobražen in inteligenten. Nenehna pre- 
moč italijanskega naroda nad slovanskim se pozna tudi po ogromnem številu italijanskih 
besed, ki jih Slovani uporabljajo. To dokazuje, daje asimilacijski proces nekaj naravnega in 
da ga nobena politična borba in nobena organizacija ne bosta mogla zaustaviti. Ko je nek 
italijanski poslanec omenil, da se Slovani in socializem lahko enačijo, je govoril neresnico, 
saj ni poznal Slovanov. Slovani niso socialisti, ker to ne morejo biti zaradi kulturne zaostalo- 
sti«.94 K razumevanju med obema socialističnima organizacijama ni veliko doprinesla izjava 
italijanskih socialistov, ki je enačila narodnoobrambno Ciril - Metodovo družbo z raznaro- 
dovalnima Lega nazionale in Schulverein. Prav tako slovenski socialisti niso podprli Gerina, 
ko je zahteval uvedbo paragrafa 14, s katerim so se odpravile neke ustavne garancije.95 
Ledenomrzlemu januarju 1898 je sledil prav tak februar, ko je mrzel veter iz ljubljanske 
smeri zapihal pod streho tržaške socialno demokratske organizacije. V vodstvo JSDS se je 
namreč vrnil L. Zadnik, ki je zahteval, da se lista Delavec in Svoboda vrneta v Ljubljano. 
Čeprav ni jasno, kaj se je za to zahtevo skrivalo, lahko iz delčkov takratne debate izluščimo, 
da so bili tudi za ta spor krivi pragmatični osebni motivi. Ljubljanske 'sodruge' je očitno 
zmotilo, da so Kristan, Zavertnik in Kopač uspeli s svojo organizacijo v Trstu. Taje odbila 
Ucekarjev napad, pridobila je nekaj simpatij pri Edinosti, uspešno tržila oba delavska časopi- 
sa in širila organizacijo na goriško gradiščansko in Istro. Potem ko je v Delavcu izšel oglas, 
naj se denar za tiskovni sklad raje pošilja Železnikarju v Ljubljano, kot pa na uredništvo 
Delavca v Trst, se je spor šele razplamtel. Prve dni februarja sta se Zavertnik in Kopač že 
poslavljala od Tržačanov, »zaradi nastalih privatnopravnih diferenc med nama in izvrševalnim 
oborom JSDS«, s pojasnilom, da zadeva ni osebna ampak zadeva celotno tržaško volilno 
okrajno organizacijo.96 
Dne 13. 2. 1898 seje 'skupni zastop' JSDS urgentno zbral v Trstu na izredni konferenci. 
Zadnik je zahteval od urednikov obeh listov, naj se režija zmanjša za polovico, zato naj se 
sorazmerno znižajo tudi plače.97 Potem, ko je nekdo dodal, da se Tržačani okoriščajo tudi z 
denarjem, ki ga daje družbena gostilna98, jih je Melhijor Čobal vrgel iz službe. Uredništvi 
Delavca in Svobode sta se oddali novi trojki in sicer Drofeniku, Bartlu in Zavertniku, vendar 
je Drofenik, ker ni maral osebnega obračunavanja, kmalu odšel iz Trsta. Vodstvo Okrajne 
volilne organizacije Trst je na izključitev odreagiralo s sklicanjem zbora zaupnikov, katere so 
« Rdeči prapor, št. 11 z dne 27.6. 1898. 
« Il Lavoratore, št. 84 z dne 16. 4. 1898. 
95 B. GombaČ, Ustanovitev JSDS v Trstu, Jadranski koledar 1976, str. 198-210. 
9<> Svoboda, št. 2 z dne 3. 2. 1898. 
97 Delavec, št. 7 z dne 1. 3. 1898. 
«s Tržaški državni arhiv, (AST), policijsko ravnateljstvo, fond Zaupni predsedniški spisi, fase 251. 
 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 • 2006 • 1-2 (133) •9 
sezanili s stanjem v stranki ter z ekskluzivno novico, da bodo ustanovili nov socialistični list 
z imenom Rdeči prapor." List je v glavnem pisal E. Kristan, ki sta mu pomagala Kopač in 
Zavertnik. Na reakcije ni bilo treba dolgo čakati, Okrajno organizacijo, Rdeči prapor in tržaške 
člane so Ljubljančani obtožili separatizma in jih izključili iz stranke. 
Poskusov sprave je bilo kar nekaj, vendar niso bili vedno odkriti. Tržaška volilno okrajna 
organizacija se je po zelo uspešnem praznovanju 'prvega majnika', ko je prvič nastopila 
samostojno brez sodelovanja italijanskih socialistov, čutila močnejšo.100 Zato ni več pristaja- 
la na pritlikave napade Zadnika in ostalih, ampak se je Kristan pri iskanju pravice obrnil kar 
na berlinsko teoretično socialistično revijo Der Sozialist, last neodvisnih nemških sociali- 
stov. Tam je E. Kristan spor med tržaško in ljubljansko organizacijo predstavil kot ideološki 
razkol, ki ga je bil Rdeči prapor prisiljen izvesti zaradi oportunizma in reformizma, ki je že 
povsem načel ne le Ljubljano ampak že tudi dunajsko socialistično centralo.101 Prišlo je do 
hitre intervencije dr. V. Adlerja, kije na strankini konferenci v Ljubljani 30. 5. 1898 tudi brez 
Tržačanov, na hitro opravil z Zadnikom in vodstvom JSDS. Sredi leta sta prenehala izhajati 
tako Delavec kot Svoboda. Še vedno je izhajal Rdeči prapor, ki je po mnenju mnogih, po- 
stajal vse boljši ter se je zelo hitro širil celo tja, kjer bi ga najmanj pričakovali, to je pri 
Čobalu v Zagorju.102 
Konec avgusta so v Ljubljani sklicali izredni strankin zbor JSDS. Tam so prisotni, med 
njimi so bili gosti iz Gradca, Dunaja in Trsta, izvolili nov 'izvrševalni odbor'. Pod močnim 
Adlerjevim vplivom so dosegli tudi načelno spravo in zagotovilo, da bo dunajska centrala 
priskrbela sredstva za izdajanje Rdečega praporja, ki je nekaj časa izhajal kot Delavec - 
Rdeči prapor. Listje postal tudi uradno glasilo stranke.103 
V uvodniku prve številke nam je dano zvedeti skoraj vse ozadje tako ostre konfrontacije 
med Ljubljano in Trstom. Uvodničar se zaklinja, da ni šlo za ideološke ampak za povsem 
vsakdanje spore, ki so se moral umakniti v ozadje zaradi »principielne enotnosti stranke«. 
Zadnika ni več zaslediti v strankinih poročilih, vendar je na drugi strani v Ameriko odšel tudi 
J. Zavertnik. Strankino vodstvo je ostalo v Ljubljani z mrežo okrajnih organizaciji, kot: ljub- 
ljansko, celjsko, zagorsko, idrijsko, in tržaško. Slednja, torej Okrajna socialno demokratska 
organizacija za volilni okraj Trst je za delavsko gibanje v Trstu, še posebno za njen slovenski 
del, odigrala veliko vlogo.104 
Do leta 1902, dokler je Ucekar vodil italijansko socialistično organizacijo, so se teoretična 
in praktična vprašanja narodne enakopravnosti v večnacionalnem okolju vse bolj puščala ob 
strani. Med italijanskimi socialisti so prevladali atavični kompleksi večvrednosti urbanega 
nad agrarnim prebivalstvom. Na račun Slovencev v Trstu je prihajalo celo do kompromisov 
med socialisti in nacionalisti, ki so pomenili nek neviden nacionalni limes, ki nižjim slojem 
ni dopuščal preboja v enakopravni status. V okviru male internacionale je italijanska tržaška 
sekcija ASDS predstavljala verno kopijo dunajskega reformizma. Kot v gospodarsko najbolj 
razvitih delih monarhije je tudi v Trstu vodstvo tamkajšnjih italijanskih socialistov, na osnovi 
programa, ki je obljubljal preseganje diskriminacije, pravično razdelitev davčnih bremen in 
spoštovanje človekovih pravic, uspelo pridobiti monopolni prostor na politični levici. Ta 
minimalni program, je skupaj z bojem za volilno pravico uspel mobilizirati na tisoče mezd- 
*> Svoboda št. 3 z dne 26. 3. 1898. Delavec št. 10 z dne 2. 4. 1898. Delavec št. 11 z dne 8. 4. 1898. 
'<» Rdeči prapor, št. 6 z dne 5. 5. 1898. 
101 J. Kopač, O preteklih dneh, op. cit., str. 23. 
102 Delavec - Rdeči prapor, št. 18 z dne 5. 9. 1898. 
103 Zgodovinski arhiv KPJ, TOM V, op. cit., str. 55. 
HM Zgodovinski arhiv KPJ, TOM V, op. cit., str. 57. 
120 B, M. GOMBAĆ: SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA V TRSTU 1889-1900  
nih delavcev, jih vključiti v aktivno politično življenje in jim dati socialni ponos, ki ga do 
tedaj ni bilo. V nasprotju s pričakovanji avstrijskih socialnih demokratov so ti procesi na eni 
strani okrepili nacionalno čutenje, na drugi pa načeli občutek pripadnosti delavstva velikemu 
večnacionalnemu prostoru. S tem, da so mezdno delavstvo osvobodili, so socialisti pospešili 
njegov vstop v nacionalne vrste in s tem na nek način načeli bistvo avstrijske socialne demo- 
kracije.105 Prav zaradi tega seje socialno demokratskemu gibanju v Trstu začela bližati sku- 
pina intelektualcev (Slataper, Stuparich, Vivante itd), ki je tržaškemu socializmu dala izred- 
no veliko, saj so z levice napadli politiko liberalnih nacionalcev, ki v Avstriji niso več videli 
svoje države. Ko je leta 1912 izšel Vivantejev Irredentismo adriatico, so tržaški italijanski 
socialisti razumeli, da morajo prerasti lastni nacionalizem in do konca razčistiti svoje pomis- 
leke do nacionalnega vprašanja in do Slovencev v Trstu.106 
Od tod do realizacije teh zamisli je bila za italijanske socialiste seveda še dolga pot, ki jo 
tržaško delavsko gibanje ni nikdar do konca prehodilo, tudi takrat ne (1915-1918), koje bila 
za to vsaj minimalna možnost. Vendar teh možnosti tudi Ucekarjeva naslednika Valentino 
Pittoni in Ivan Regent nista videla, čeprav pri tem v Evropi nista bila osamljena. Pomanjkanje 
odločnejše stranke, ki bi povzela vsesplošno nezadovoljstvo je bil v Evropi resen problem, 
vendar je bila mnogo pomembnejša in usodnejša naraščajoča vloga nacionalizmov, ki so 
preplavili Evropo. Razvoj delavskega gibanja se je torej ustavil na prvi resnejši zapreki, saj ni 
dal odgovora nacionalnim napetostim, ki so razjedale Evropo. Lahko bi celo zatrdili, daje od 
takrat dalje propadel tisti model socializma, ki je najprej v Nemčiji, nato še v Avstriji in 
seveda tudi v Trstu razvil misel o znanstvenem socializmu, ki je ponujal drugo kulturo in 
drugi način življenja, kot gaje kapitalizem.107 
Riassunto 
La democrazia sociale slovena a Trieste 1889-1900 
Boris M. GombaC 
Dopo il congresso austriaco socialdemocratico di Heinfeld del 1888-89, si formarono nell'impero 
asburgico altre associazioni socialiste. In onore alla multiculturalità di Trieste si formò in questa citta- 
dina costiera una società con tre sezioni nazionali: La Confederazione operaia, La Delavska zveza e la 
Deutscher Leseverein. A dirigere le tre sezioni furono C. Ucekar, L. Zadnik e J. Pregant, che dopo tre 
anni a causa di disaccordi inerenti alla questione nazionale ed ad una male organizzata campagna 
elettorale portarono la società alla liquidazione d'ufficio da parte della I. R. Luogoteneza triestina. La 
lotta per • eredità della Confederazione evidenziò due forti personalità del socialismo triestino Zadnik 
e Ucekar, che però non entrò mai in nessuna società che non fosse italiana. Per questo Ucekar costimi 
La lega sociale democratica, che non prevedeva sezioni miste. Nel frattempo vennero a formarsi a 
Trieste diversi giornali socialisti dal Lavoratore al Delavec e alla Svoboda, che agitavano per • idea 
socialista. Dopo il V. congresso della socialdemocrazia austriaca di Vienna il movimento operaio potè 
federalizzarsi, consentendo ai singoli popoli di costituire associazioni socialiste nazionali. In attesa 
della riforma elettorale del 1897 si formarono sia La sezione sudslava che La sezione adriatica del 
partito socialdemocratico d'Austria. Nel 1897 si ebbero a Trieste le elezioni che però non portarono un 
grande successo ai socialisti triestini. Questi dovettero cimentarsi con un anno pieno di scioperi e di 
confronti sindacali che rafforzarono la socialdemocrazia triestina. Ma a grande sorpresa di Ucekar i 
los E. Maserati, Il movimento operaio a Trieste dalle origini alla prima guerra mondiale, Milano 1973, str. 123. 
106 A. Vivante, Irredentismo adriatico, ponatis Libreria della voce, Firenze 1912, str. 188-193. 
107 D. Kermauner, Temeljni problemi primorske politične zgodovine, Ljubljana 1977, str. 89. 
 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 ' 2006 « 1-2 (133) • 
socialisti sloveni formarono una propria sezione anche a Trieste. Tra due risoluzioni inerenti alla que- 
stione nazionale, quella di Domocos e quella di Camber, Ucekar scelse • ultima che penalizzava però le 
organizzazioni di classe non italiane. Si dovette giungere ad un compromesso tra lo sloveno Etbin 
Kristan, padre di una mozione a favore della federalizzazione del partito in Austria e Ucekar, che era 
garante del centralismo di partito. I due dirigenti accettarono la libera scelta di ciascuno a far parte del 
proprio partito socialista nazionale.