117 Pesmi Alojz Ihan Tudi generali v prostem času pišejo pesmi, in tudi njihove pesmi govorijo o ljubezni, in ne bom rekel, da so vse slabe in neprepričljive; sicer pa ni nič novega, da hočejo generali biti tudi pesniki, in pri tebi, prijatelj, morda sploh ni najvažnejše, da si pesnik, ampak to, da nočeš biti general in ne trgovec in sploh ničesar, kar bi te lahko naredilo večjega od pesmi, ki jo pišeš; v tem je tvoja skrivna moč, čeprav te zato včasih preganjajo strahovi, ker nimaš treh udarnih brigad, ki bi jim lahko ukazal »juriš«, in nimaš knjig z imeni dolžnikov, ki bi jih listal v neprijetnih urah. Brez tega je včasih težko in boleče kot Kristusu, ki posluša zahvalo za svoje trpljenje samo ob nedeljah, potem pa ves teden nič, čeprav ga medtem nihče ne sname s križa na oltarju in so njegove bolečine vsako uro enake. PRIJATELJU PESNIKU 118 Alojz Ihan JABOLKO Že takoj, ko sem prišel na stražo, se je punčka začela čudno vesti. Stala je ob jarku, ki je obkrožal kasarno, stara je bila šest, sedem let, oblečena v rdeče dimije, črnolasa, prava mala Albanka; ko sem začel hoditi ob jarku, je začela v isto smer korakati tudi ona; kmalu sem videl, da oponaša vsak moj korak, celo držo; igrala je mojo senco in postal sem nervozen, v bližini bi bili lahko iredentisti in čakali, da me bo punčka naredila nepozornega. Zato sem ji pokazal, naj takoj odide. Obstala je, potem se je zasmejala, segla v svojo torbo in iz nje privlekla jabolko. Zamahnila je, in vrgla jabolko proti meni. Odskočil sem v zaklon, oklenil sem se brzostrelke, čakal... Ničesar ni eksplodiralo. Povesil sem cev. »Ne bom ustrelil punčke«, sem si rekel, »ona ničesar ne ve.« Potem sem opazoval jabolko, veliko, rdeče, izgledalo je čisto pravo. Grozeče sem zamahnil proti punčki, prestrašila se je in začela bežati. Nisem vedel, kaj naj storim z jabolkom. Lahko bi bilo injicirano s strupom, če bi ga ugriznil, bi umrl ali vsaj zaspal, potem bi iredentisti prišli čez jarek, in me zaklali. Nisem vedel, če strup deluje tudi na dotik, zato se jabolka iz previdnosti nisem dotaknil, tudi brcnil ga nisem v jarek, ampak samo stal in nebogljeno čakal. Zdelo se mi je, da so to za mene prevelike in preveč zapletene stvari, ter bi moral o vsem obvestiti komandanta; če bi sprožil alarm, bi bilo vseh skrbi konec, zatulilo bi, in naenkrat bi se vsi drenjali v strelskih jarkih s pripravljenim orožjem. Res nisem vedel, kaj bi, in skoraj do bolečine sem postal nervozen. Potem je na srečo prišla zamenjava. BOŽJE UHO Ta beseda je molitev, kot vse besede... Ne njihov pomen, ampak število. Ne njihova gorečnost, ampak dolžina. Kajti tvoje uho je visoko, in ni še nikdar zaznalo hvalnico ali kletev, to nepotrebno, 119 Pesmi ošabno preciznost v izrazu človeka, ki si mu ti oblikoval grlo natančno tako, da je vse, kar se iz njega porodi, lahko le tebi prijetna, ščebetajoča molitev. PROMENADA Še nikdar nisem doživel, da bi me tako zagrabilo. V parku, zvečer, sem začel drgetati od mraza, postalo mi je slabo, na čelu sem imel hladen znoj, in ko sem si otipal pulz, sem vedel, da ne bom več dolgo pri zavesti. Park je bil zavit v temo, samoten, in nenadoma sem začutil nujno potrebo, da se nekako prebijem na glavno ulico, kjer je promenada, kjer je vedno polno ljudi. V meni se je prebudil tisti nezadržni gon, ki ga dobijo ranjene antilope ali srne, gon po čredi, ki lahko izliže rane, ali vsaj varuje s svojimi telesi. Z neko čudno silo sem se začel opotekati iz parka. Vrtoglavica je skoraj popustila, megleno sem videl, kako se približujejo luči promenade, in ko sem čudno srečen prispel tja, se mi je zlomilo. Padel sem, začel bruhati, telo se mi je zvijalo v krčih. Za nekaj časa sem izgubil zavest, in ko sem se prebudil, sem videl, da so s promenade izginili vsi ljudje. Bil sem popolnoma sam na osvetljenih tleh. Osuplo sem gledal okoli sebe, potem pa sem naenkrat postal ganjen. Zarosile so se mi oči, kajti doumel sem dobrohotno opozorilo; in zdaj vem: prihodnjič moram iti čim globlje v park, med najgostejše grmovje, tudi, če me bo zadelo na promenadi, moram zbrati vse moči, in se odvleči proč, v temen kot ozke, prazne ulice. Tam bom legel na tla in počakal, da se zgodi, kar se ima zgoditi. To je starodavni zakon volkov, kajti nihče ne sme vnesti nemoč v brezhibni trop, in nihče omajati njegovo divjo vero, ki ga hrani. 120 Alojz Ihan ULICE Kadar se je sprehajal, je iskal nove ulice. In ko je že verjel, da je kakšno odkril, so pred njim zazevala vrata, na katera je že trkal, ali je obstal pred kamnom, na katerem je že sedel. In spomnil se je tudi, kaj je takrat delal, s kom je bil, kaj je govoril, kaj premišljeval. Spomini so ga omrtvičili, in tako je bilo v vseh ulicah, od spominov so bile zadušljive, in vedel je, da v njih ne more ničesar več doživeti; bal se je, da zanj sploh ni več neznanih ulic, in je v tem mestu postal brezupno star, domala mrtev, in bo moral, če se hoče rešiti, čim prej odpotovati. IZ VSEH OROŽIJ Besede so nepotrebne. Tudi teroristi zdaj že razumejo policaje, in policaji razumejo teroriste. Tudi državljani razumejo svoje vlade, in vlade razumejo svoje državljane. Tudi stavkajoči razumejo stavkokaze, in stavkokazi razumejo stavkajoče. In vsi razumemo učitelje, generale, Karla Vojtilo, komuniste, komunalce, iredentiste, diktatorje, upokojence. In vsi oni razumejo drug drugega, in razumejo vse nas, in vsaka nadaljnja beseda je nepotrebna; nobenih nesporazumov ni, nobenih napačnih analiz in interpretacij, nobenih skritih informacij, vse je kristalno jasno, razumljivo, znano, in potrebno je le nekaj časa, nekaj tišine za koncentracijo, potem lahko na dogovorjeni znak začnemo streljati iz vseh orožij. ODLITKI Ta ljubezen si, ne da bi kdorkoli slutil, gradi svoj labirint. Kot mehkužec se spaja z njim, raste z njim. Ko umre, ko razpade, ko jo ni več, ostanejo njene oblike, njeni natančni marmorni odlitki. Zato se ničesar ne sesuje, ampak zazeva praznina. Znotraj. Tam, kjer pred ljubeznijo ni bilo 121 Pesmi nobene praznine, sploh ničesar, se zdaj po dolgih, prepletenih hodnikih spreletavajo netopirji. Duhovi. Včasih mrtvo zatuli veter. Votlo je; vsak udarec razodene votlo prisotnost smrti. Ta pokopališča so brezupna. Dolgo so nas učili gverile, terorizma, strupov in bomb. Trenirali so nas zarezati z nožem, ko smo še mislili, da bo to vedno le kruh. Naučili so nas ljubiti letenje, ko še nismo vedeli za desantne avione. Zdaj smo profesionalci, in si znamo preskrbeti talce. Vsak dan jih zajemamo v bankah, v bolnišnicah, na političnih shodih, v kinodvoranah. Uklenemo jih pred TV zasloni in med listi časopisov. Ukažemo jim poslušnost v koncertnih dvoranah. Zahtevamo, da mirujejo na stadionih. Potem lahko čakamo, talci nas ščitijo s svojimi telesi, zaradi njih smo živi in varni. Dokler imamo talce, ne bo na nas nihče poskušal streljati, dokler imamo talce, lahko postavljamo pogoje, lahko se celo umikamo korak za korakom kamorkoli; dokler imamo talce, obstaja za nas nekakšna svoboda. Dokler imamo talce. GVERILSKA PESEM