Življenje tretjerednice svete Marije Frančiške od petih Jezusovih ran. P. F. H. XVIII. POGLAVJE. Zadnja bolezen in blažena smert. Slišali smo vže, da so na svèt zdravnikov mesca maja 1791. 1. prepeljali našo svetnico na deželo, da bi v čistem zraku zopet okrevala. Vsmiljeni gospod Pessiri in tovarišica Marija belica sta šla ž njo, da bi jej stregla. Nekaj dni je bila videti boljša. Kmalu pa se je loti tako hud kašelj, da jo je hotelo vsak trenotek zadušiti, in so jej vsled njega izstopila čreva. Nasledek 0e bil, da je 24 ur neprenehoma bljuvala. Gospod Pessiri je me-flil, da vže vmira ; zato jej je dal v naglici sv. odvezo. Vsem se Jo zdelo, da ni več časa pošiljati po njenega spovednika. Sama Pa je serčno hrepenela po njem ; zato je goreče prosila svolga nebeškega ženina, naj jej ga pošlje. In Gospod, ki rad — 226 — spolni voljo tim, ki se ga boje, vzbudi v spovednikovem sercu željo, da bi šel obiskat Marijo Frančiško. Proti svoji navadi je slušal ta notranji glas in prišel o pravem času k bolnici. Ko jo je spovedal, ji zapove, da se ima podvreči operaciji, ketero bosta žveršila poklicana zdravnika. Ona bi bila zavoljo sramo-žljivosti raji vmerla ; vender se je vdala v božjo voljo. Samo to je želela, da bi jej bila na strani ženska, do ketere ima popolno zaupanje ; na staro, nevkretno tovarišico Marijo Felico se ni bilo kaj zanašati. In res jej je Bog spolnil tudi to željo. Še o pravem času jo je prišla obiskat pobožna gospa Gracija Bolonjini ; ona jej je stala na strani mej operacijo. Svetnica je terpela neizrečene bolečine in vender se pomoč ni popolnoma posrečila. Kmalu potem so bolnico zopet prepeljali v mesto. Tukaj je skozi dva mesca visela noč in dan mej smertjo in življenjem, da jej je zmirom kak mašnik stal na strani. Vedno se je ponavljalo bljuvanje. Proti mescu avgustu so jo napali tudi hudi ker-či, vsled keterih ste se jej zlomljeni rebresi nazaj potegnili in se je eno čez drugo pripognilo. Tudi to jej je delalo hude bolečine. Niti za trenotek ni imela počitka. Nazadnje je prišlo p. Laviozu na misel, da je blagoslovil rebresi in velel v Gospodovem imenu, naj se vernete v naravno lego. In res ! rebresi se zravnate. Terpinki se je to čudno zdelo ; pripisovala pa je to zasluženju pobožnega patra, keterega je imela za velikega služabnika božjega. — Ko se je čez 14 dni ta bolezen zopet pover-nila, blagoslovil jo je neki pater z enakim vspehom. Tudi hudi kerč je ponehal. Gospod je namreč hotel pokazati, da le po čez-natornih pripomočkih še živi. Najbolj čudno se je pa zdelo vsem to, da je mej tem, rekel bi, neprenehavnim vmiranjem vsaki dan molila z mašnikom Pessirijeni in drugimi pričujočimi sv. rožni venec,, in poleg tega opravljala še dolgo versto svojih pobožnosti na čast angeljem in raznim svetnikom in svoje navadne devetdnevmce. Tako devet-dnevnico je opravila z največo pobožnostjo in natančnostjo pred. praznikom Velikim Šmarinom. Na praznik sam pa je hotela nekoliko vstati, da se pridruži v pobožnosti mnogim znanim mašnikom, ki so bili v domači kapelici v molitvi zbrani. Na enkrat pa jo napadejo tako hude bolečine na nogi, da se jej vdero solze-Ih té se obei ne do tistih mašnikov z besedami: «Molite za me vbogo grešnico ; prosile preblaženo Devico, da mi sprosi vsmi' Ijenje od Jezusa in moč v tem terpljenji." — 227 — Mašniki so molili, in kmalu so nekoliko pojenjale bolečine. Tender jo potem napade stari kerč z večjo silo, kaker kedaj poprej ; temu se pridružijo hudi bodljaji po vsem životu. Hitio jej začno tudi noge otekati. Več ni mogla ležati v postelji ; noč in dan je morala sedeti na stolu. Niti za trenotek ni mogla zatisniti oči in odpočiti si. Bolečine ji je zvikševala še huda vročina, ki je razjedala njeno notranje. Noč in dan so morala biti okna odperta, da bi jo vsaj nekoliko okrepčal hlad. — V vsem tem strašnem terpljenji je bila popolnoma vdana v božjo voljo in hvalila Gospoda, da ž njo tako ravna. Vsi, ki so jo slišali tako Boga hvaliti, so bili do solz ginjeni. Ko se je hotela z devetdnevnico pripravljati na piaznik Marijinega rojstva, jo je napala druga bolezen. Čutila je hude bolečine v želodcu. Zdelo se jej je, kaker bi jo oster meč prebadal od ene strani do druge. Zopet so jo položili v posteljo. Oteklina na nogah je sicer splahnila, jela je pa v glavo in persi otekati. Kmalu se je pokazala vodenica, za katero je božja služabnica tudi vmerla. Koža je postajala vedno bolj napeta ; žile, celo na glavi, so tako izstopile, kaker bi hotele vsaki trenotek počiti. V teh bolečinah je človeška natora svete terpinke ne hote zdihovala, vender prav mirno in vdano. Njena volja je hvalila in poveličevala Gospoda sedaj kaker poprej. Vedno je imela v ustih vdani zdihljej : „Hvaljen in češčen bodi Bog na vekomaj !" Tako je svetnica vedno vredniša postajala, da prejme poleg krone devištva tudi krono marterništva, kaker jo jej je bil obljubil Jezus. Na praznik Marijinega rojstva je prejela sv. obhajilo v postelji. Ker je prihajala bolezen vedno hujša, je bila nekaj dni pozneje previdena sè sv. zakramenti za vmirajoče, namreč na praznik Marijinega presv. imena, 11. kimavca. Dne 13. tistega mesca, dan pred praznikom povišanja sv. križa, se jej je prikazal mej zahvalo po sv. obhajilu velik križ brez zveličaijeve podobe. Segal je od tal do stropa izbe. To prikazen je svetnica precej razodela svojemu spovedniku. Vsi so spoznali ta križ za znamenje njene bližnje smerti. Menili so, da jej je s tem. hotel nebeški ženin naznaniti, da jej je križ odstopil, da na njem daruje svoj dar ; ali pa jej hotel s tem naznaniti smert in spomniti jo, da jej bo v kratkem križ odvzet. Njeni prijateli in častivci bi jo bili vsaj še nekoliko časa radi imeli mej seboj. Zato so se mej seboj dogovorili, da hočejo svetnici *pod pokorščino11 zapovedati, naj prosi Boga, da jej vsaj neko- — 228 — liko podaljša življenje. V ponižnosti se je svetnica vdala temu vkazu. Pa kar so pervikrat dosegli, so potem ponavljali š& večkrat. Necega dne je bilo zopet po navadi pri gospodu Pessiriju več mašnikov zbranih. Bili so v domači kapelici, ki je bila za-perta ; zato ni mogel nihče slišati, kar so se pogovarjali in to tem manj, ker so prav tiho govorili. Govorjenje je prišlo tudi na nenavadno svetost in ponižnost božje služabnice, ki se je znala prikrivati svetu. Da bi se tako rekoč tolažili o veliki zgubi, ki jim preti, reče eden zbranih : „Oj kako velike in čudno reči bo Gospod vže zavoljo te njene tolike ponižnosti po njeni smerti po njej delal !“ Komaj je to izgovoril, pokliče Marija Frančiška zbrane mašnike k sebi. Sè solzami v očeh prosi vse odpuščenja, če jim je mej tem časom, kar je mej njimi živela, dala kak povod, da' so se jej čudili. Dobro ve, da je velika giešnica; zato jih prosi naj se je spominjajo pri daritvi sv. maše. V znamenje, da jej odpuste in obljubijo, kar jih je prosila, naj jo blagoslove. — Če se je bo Bog vsmilil in jej dal prostor v svojem veličastvu, tudi ona gotovo ne bo pozabila svojih dobrotnikov. Zelo pa se motijo,, če pričakujejo po njeni smerti kaj posebnega. Vže je veliko let, da prosi svojega nebeškega ženina, naj jo ohrani skrito pred svetom, in naj ima po smerti njeno truplo smerdljiv duh, ka-keršnega imajo vsi merliči, in Gospod jo je tudi vslišal. In kako bi vboga grešnica mogla želeti častitljivo smert, ko je njen božji ženin vmerl sramotno na križi ? Dà, njeno vedno hrepenenje je, da bi vmerla tako, kaker njen Gospod in zgled. — Po teh besedah je jela tako britko jokati, da ni mogla niti besedice več spregovoriti. Ravno 14 dni pred svojo smertio je poklicala svojega dobrega rednika mašnika Pessirija k sebi in mu naravnost rekla, da so sedaj sešteti njeni dnevi. Potem mu je natanko naročila, kako naj vredi njen pogreb ; naj njenemu truplu doma, kaker tudi mej potjo, ko jo bodo nesli pokopat v cerkev patrov aljkan-tarincev kot tretjerednico, ne skazuje nenavadne časti in naj si ne nalaga nepotrebnih troškov. Za vbogo redovnico je dovolj, da gore okoli njenega mertvaškega odra štiri majhine sveče. Rekla mu je tudi, naj se ne preseli iz tega stanovanja ; tudi mu je dala iz hvaležnosti marisikak dober svet, kako naj v prihodnje vravna svoje gospodarstvo. K svoji postelji je poklicala tudi — 229 — otroke neke družine, ki je stanovala nad njo v drugem nadstropji. Dala jim je lepe nauke; posebno jim je priporočala strah božji in pa spoštovanje in pokorščino do starišev. Tudi je prosila svoji zvesti prijatelici in strežnici gospo Gracijo Bolonjini in Rozalijo Aletto, uaj po smerti same preoblečete njeno mertvo truplo. To delo kerščanske ljubezni naj pa opravite s tako dostojnostjo, ki se spodobi truplu osebe, ki je z obljubami Bogu posvečena. Tudi je hotela teh malo dni, ketere ima še živeti, vsako jutro prejeti sv. obhajilo. Če tudi jo je hud kašelj vedno nadlegoval in so jej morali pljunke iz ust jemati, da je ni zadušilo, prenehalo je to vsaki dan, ko se je približal čas sv. obhajila. Po vsi pravici se je moralo terditi o njenih zadnjih dnevih, da je živela le ob sv. obhajilu ; zakaj njen želodec ni prenašal vže dolgo nobene jedi. Vedno bolj se je bližal trenotek, je imela biti rešena vseh zemeljskih vezi in združena s Kristusom. Prišel je 4. oktober — Praznik sv. očeta Frančiška Serafinskega. Od kar je bila vstopila v njegovo veliko družino, sprejela je po njem svoje ime, prejela je pa tudi njegovega duha in jednako njemu sv. rane. Oj, kako sv. hrepenenje in veselje je navdajalo njeno serce, ker je upala kmalu gledati sv. očaka v nebeškem veselji in slavi. Ra koliko notranjo tolažbo jej je tudi bilo, ker je imela toliko vsmiljenje in ljubezen do vbozih duš v vicah, če je pomislila ali V duhu celo videla, kolika pomoč jim bo ravno ta dan došla po toliko molitvah, sv. mašah in odpustkih. Popoldne dne 5. oktobra je v zamaknjenji govorila te le besede : „Moj ženin, stori kar hočeš ! Ti si gospod in zapovedo-Vavec : stori, dà, stori z menoj, kar hočeš ! O moj Jezus ! o moja ljubezen ! .... Oj, kako lepa podoba križanega mi gre naproti !“ Globoko se prikloni z glavo in tako počasti sv. križ ; Potem pa v zamaknjenji dalje zdihuje k Jezusu. Čez eno uro pa jej obraz obledi, kaker bi v tem trenotku izdihnila svojo dušo. Skoraj gotovo jej je Gospod naznanil v tem zamaknjenji, naj se vsi podveržejo njegovi sv. volji, ker mu ni všeč, da bi jej pod pokorščino zapovedoval, naj moli za ohranjenje svojega življenja. Ko se je zopet prebudila iz zamaknjenja in jo je njen spovednik Červellini opomnil povelja, mu je rekla kar naravnost, da Gospodu to ni všeč. Marveč ji je rekel, da jo mora spovednik oprostiti te pokorščine in se morajo vsi podvreči božji volji. ^Na — 230 — te besede je spovednik to storil. Ko je bHa oproščena pokorščine, pričel se je precej smertni boj, ki je trajal tri ure, kaker njenega nebeškega ženina na križu ; saj je bila njegova podoba. Čutila je njegovo terpljenje in njegovo zapuščenost. Tresla se je po vsem životu in kosti so ji škripale. Okoli stoječi mašniki so molili molitve za vmirajoče. V tem smertnem boji je milo zdihovala k Bogu. Proti večeru je zopet zadobila zavest, da je z drugimi molila sv. rožni venec in opravila druge svoje navadne molitve. Gospod Pessiri jo je hotel z vodo nekoliko pokrepčati, pa je ni mogla več zavžiti. Ta dobri mašnik se ni dal potolažiti, ko je videl, da ga bo svetnica zapustila. Če tudi je videl, da vže stoji na pragu večnosti, vender se ni mogel zderžati, da jej ne bi bil rekel še enkrat, naj povzdigne svoje roke k Bogu in ga prosi, naj jim jo ohrani vsaj še nekaj časa. Svetnica pa mu prijazno reče : BGospod, ali se nočete vdati v božjo voljo ! ? Jutri bom šla od tod.'1 Potem se oberne do svojega spovednika in druzih mašni-kov, ki so bili pričujoči in jim reče : „Priporočam, priporočam vam gospoda Pessirija !“ S tem je hotela pokazati zadnjo svojo hvaležnost svojemu dobrotniku, ki je 38 let tako ljubeznjivo in po očetovsko za njo skerbel. Po osmi uri je šel njen spovednik domov, kar so bili neketeri vže poprej storili. Pri vmirajoči je ostal pater Alojzij, keteremu je bila svetnica vže pred več časom rekla, da bo pričujoč ob njeni smerti, gospod Pessiri, zvesti Frančišek Borelli in njeni zvesti prijateljici, keterima je bila naročila, da preoblečete njeno truplo. Napočil je 6. dan oktobra, ki je imel biti zadnji njenega terpljenja polnega življenja v tej dolini solz in pervi njenega večnega veselja. Noč je prebila mej hudimi bolečinami, ketere jej je prizadevala vodenica. V jutro so jo spomnili, naj bo v duhu pri sv. maši, ketero bo bral Pessiri v domači kapeli. Na njegovo vprašanje, če želi prejeti sv. obhajilo, prikima z glavo. Govoriti ni mogla, ker je imela čeljusti kerčevito zaperte, kaker tudi oči. Sploh je bila komaj še ločiti od merliča. P. Alojzij, ki je mej tem ostal pri vmirajoči, je dvojil, če bo mogla prejeti sv. obhajilo ; zato jej reče, naj mu da kako znamenje. Na to vzdigne svojo vmirajočo glavo in prikima. Ko je bilo pri sv. maši povzdigovanje, so se bolečine polegle in zdihovanje, ki j» tajalo vso noč, je prenehalo. Njeno obličje je postalo mirno, da — 231 — novo oživljeno v trenutku, ko jej je prinesel mašnik sv. popotnico. Počastila je pobožno sv. Rešnje telo in odperla usta ravno toliko, da je mogla prejeti sv. obhajilo. Daši poprej ni mogla niti kapljice vode zavžiti, zavžila je vender sedaj sv. hostijo. Vode pa, ki so jej jo precej ponudili zopet ni mogla več, ker so se jej zobje vnovič kerčevito stisnili. Vsi pričujoči so bili ginjeni in so se čudili, ko so videli, kako je pomagal Gospod svoji nevesti na čudovit način, da ga je mogla še poslednjič sprejeti v svoje serce. Po sv. obhajilu se je bolnica zameknila. Za Pessirijem je maševal p. Alojzij. Ko po sv. maši zopet pride k postelji vmira-joče, sliši jo v zamaknjenji govoriti prav milo : „0 mati božja, mati božja! glej — sedaj gre! O mati' Marija ! o moja mati Marija!" Pri tem je nepremekljivo zerla veselega obraza vedno na en kraj, kjer je videla preblaženo devico. Govorila je še dalje, vender tako tiho, da je ni bilo umeti. Ko je pobožni pater slišal svetnico tako govoriti, je bil od notranjih čutov tako raz sebe, da ta trenotek ni vedel, kaj se godi okoli njega. — Kjeni prijatelici jo poprašate : „Kje je Marija ?“ Vmirajoča pa je molčala, ker je bila še zamaknjena. Le glavo je nagnila v znamenje čaščenja in spoštovanja. Pozneje se je okoli postelje vmirajoče zbralo več mašnikov in častivcev njenih, mej njimi njen spovednik in p. Bianki, ke-teremu je v spomin izročila svoj perstan, kaker je bilo vže omenjeno. Ostali so pri nji do poldne ; potem so se zopet vernili domov, ker so upali, da še ne bo tako hitro izdihnila. Ostale so pri vmirajoči le one osebe, ki so bile tudi v jutro pri nji. Proti polu ene preneha zdihovanje in gergranje, ki je bilo po zamaknjenju zopet nastopilo. Okoli stoječi • vidijo vmirajočo na enkrat vso spremenjeno, belo kot sneg in smehljajočega obličja. Odpre svoje oči, ki so bile tako lepe, da so se zdele kaker dve svitli zvezdi. In res, globoko se je vtisnil ta pogled vsem pričujočim v serce ; niso ga mogli pozabiti vse žive dni. Najpervo je vperla svoje oči v križ, keterega jej je podal Pessiri, potem pa na podobo matere božje, ki je vedno visela poleg njene postelje ; nazadnje jih vpre naravnost proti nebu. Mej tem je oble-devalo njeno obličje. Precej prižge gospod Pessiri mertvaško svečo in jej jo da v roko ; potem jej podeli še sveto odvezo, p. Alojzij pa je molil molitve za vmirajoče. Hoteč se prepričati, če je šla duša vže v večnost, jej poda Pessiri še enkrat britko mar- — 232 — tro s besedami : „Marija Frančiška ! poljubi noge svojega ženina, ki je za nas na križi vmerl.“ Pokorna še v zadnjem zdihljeji vzdigne vmirajočo glavo in poljubi noge Križanega ; potem jej omahne nazaj na posteljo in tiho izdihne v resnici križana nevesta Kristusova svojo dušo. kaker je prednji dan povedala. Njen zadnji smertni boj še pet minut ni trajal. Bil je četertek, 6. oktobra 1791 1., ko se je ta sveta duša rešena vezi svojega trupla, preselila v večnost vživat plačilo, ki ga ji je pripravil nebeški ženin. XIX. POGLAVJE. Pokop in pričetek njenega poveličanja na zemlji. Kmalu potem, ko se je duša naše svetnice preselila v nebeško veselje, preoblekle ste omenjeni gospe mertvo truplo, ki je bilo vse spremenjeno, belo, mehko in lepo dišeče, in ga položile na tla na pert, kaker je bila tedaj tam navada. Po njeni želji ste goreli na vsaki strani po dve sveči. K nogam so ji položili paljmovo vejico, na glavo pa so jej deli venec iz rož, kaker je bila navada pri mertvih devicah. Kmalu se je po mestu razvedelo, da je vmerla Marija Frančiška. Vse je govorilo in eden drugemu pripovedovalo : „Sveta nuna je vmerla ! Božje služabnice Marije Frančiške ni več mej živimi !“ Jokajoč od pobožnega ginjenja in veselja se je gnetla velika množica ljudi vsacega stanu proti stanovanju mašnika Pessirija, da bi videli svetnico in se priporočili njeni priprošnji. Tako se je božja roka vže razodela nad svojo služabnico, ko so jo komaj položili na mertvaški oder. — Kaker hitro so odperli vrata v hišo, morali so postaviti stražo pred hišo in izbo, da ne bi nastala prevelika gnječa. Njeni prijateli in častivci, ki so bili zbrani v molitvi pri svetnici, čudili so se temu pritisku ljudi iz vseh stanov, ker je svetnica skoraj skozi 40 let živela v svoji izbi, skrita pred svetom. Pa Bog, ki je po čudnem potu naznanil njeno svetost, preden je zagledala luč sveta, hotel je tudi njeno svetost razodeti vsem, kaker hitro je zatisnila oči. In le on sam zna, kako to stori. Še bolj je derlo ljudstvo drugi dau od jutra do mraka k mertvi svetnici. Neketeri so jej poljubljali obleko, drugi noge. — 233 — Vsi pa so se čudili, da je bilo truplo še mehko, voljno in lepo dišeče. — Mej brezštevilno množico je prišla tudi priletna ženica, ki se je težko privlekla po berglah. Pred kakimi osmimi mesci je bila padla in si desno nogo hudo poškodovala. Niti koraka ni mogla brez palice storiti. Mej jokom in stokom zavoljo hudih bolečin si je delala pot skozi veliko gnječo. Ko pride do svetnice, se je hotela čez njo zgruditi, kar pa so jej za-branili mašniki. Ker ni mogla stati, posadili so jo na stol. Dolgo je molila in se priporočala božji služabnici, naj jej pomaga. Potem se odpravi zopet proti domu. Ni bila še prišla do doma, ko naenkrat čuti, da neka nova moč prešinja njeno telo. Sključena noga se jej zravna ; sedaj verže berle proč in gre prav lahko domov, kaker bi je ne bila noga nikoli bolela. Kar pa je bilo še najbolj čudno, ostala je v bedru kost zlomljena, in vender ni čutila pri hoji nobene bolečine. Drugi dan je prinesla svoje bérle in zdravniško spričevalo k truplu svetnice. Glas o tem čudežnem dogodku se je kmalu raznesel po vsem mestu. To je bil začetek mnogih čudežev, s keterimi je Bog od sedaj poveličeval spomin svoje služabnice. Ko je imelo biti popoldne 7. oktobra blaženo truplo preneseno v samostansko cerkev sv. Lucije, so pritiskali ljudje tako, da jih je trojna straža na stopnjicah komaj zaderževala. Vsaki je hotel dobiti kak spominik od svetnice. Paljmovo vejico ob njenih nogah so raztergali v tisoč in tisoč koscev. Iz spoštovanja so njen spovednik in drugi nam vže znani mašniki sami položili truplo v lepo izdelano trugo, ki je bila po navadi tistega kraja odperta. Svetnica je bila v redovni obleki, v rokah je deržala križ, na glavi pa je imela venec iz vmetno narejenih cvetlic. Trugo je spremljalo 12 mašnikov prepevaje sv. psaljme. Po vseh ulicah, koder se je pomikal sprevod, je bilo natlačeno ljudi. Ko pridejo sé svetim truplom do cerkve, so komaj mogli skozi vrata, ker je bila cerkev natlačena ljudi. Vse se je gnetlo do svetnice, vsaki je hotel kak spominik. K sreči je bila pričujoča kraljeva straža. Z njeno pomočjo so prinesli blaženo truplo v kapelico, ki se je mogla zapreti se železnim omrežjem. Če tudi se je mej tem vže zmračilo, spravili so komaj ljudi iz cerkve, da so jo zaperli. Pa to je le malo pomagalo, ker so moški skozi samostansko hodišče derli zopet od druge strani v cerkev. Niso se mogli dovolj nagledati in načuditi sv. truplu, ki je bilo še — 234 — vedno gibično in voljno ter ni kazalo niti najmanjšega sleda trohnobe. Tudi skozi omrežje so rezali in tergali kosce od obleke. Ravno tako je bila tretji dan (8. okt.) vedno cerkev natlačena ljudi, ki so hodili svetnico gledat in se jej priporočat. Mašniki, ki so stražili pri njenem truplu, so imeli ves ljubi dan dovolj posla s tem, da so polagali na nje rožne vence, svetinjice, križce, škapulirje, prepasnike i. t. d., ketere jim je pobožno ljudstvo dajalo skozi omrežje. Proti večeru je prišla nadškofijska komisija, ki je pred pokopom poterdila, da je to truplo res pobožne sestre Marije Frančiške. V ta namen so jo prenesli iz kapelice v zakristijo, ki je bila polna odličnih oseb raznega stanu. Tukaj je komisija, kaker je običajno, izrekla tudi slovesno izobčenje na vsacega, ki bi se prederznil vzeti kak ostanek od svetega trupla, ketero so na to položili v trugo iz kostanjevega lesa, ki so jo zaklenili in zapečatili. To so pofem deli še v drugo. Sedaj so prenesli truplo v kapelico brezmadežnega spočetja, kjer so za njo naredili nov grob, izsekan iz skale, na keteri stoji cerkev. Tako je bil podoben tudi njen grob grobu njenega nebeškega ženina. Pokopana je bila na mestu, kjer je skoraj skozi 60 let prebila toliko ur v pobožnosti in zamaknjenji in ga močila sè svojimi solzami. Plošča iz belega marmorja je pokrivala njen grob. Ob scrani pa je bila v zid vdelana druga plošča z napisom : „Tukaj leži truplo božje služabnice Marije Frančiške od petih Jezusovih ran, tretjerednice, ki je vmerla 6. oktobra 1791. leta.“ Kaker je vže v življenji slovela kot svetnica, tako je po-' stal tudi njen grob častitljiv po čudežih, ki so se godili in se še gode na njeno mogočno priprošnjo, dasi je njene truplo v grobu strohnelo, kaker je prosila svojega nebeškega ženina. O priliki ko je bila leta 1843 „zveličanim“ prišteta, odperli so njen grob in ostanke vdelali v lepo iz voska narejeno podobo svetnice, ki so jo deli potem pod altarno mizo v kapelici brezmadežnega spočetja, kjer jo pobožno ljudstvo še zdaj časti. Tudi hiša, v keteri je svetnica vmerla, je postala napolitancem pravo svetišče, kamer radi hodijo priporočat se njeni priprošnji v raznih zadevah. — 235 — XX. POGLAVJE. O živi veri Marije Frančiške. V naslednjih poglavjih bomo ob kratkem posebej govorili o neketerih čednostih naše svetnice. Podlaga vse popolnosti in vsega duhovnega življenja je sv. vera. Znamenje žive vere so pa dela, ki izvirajo iz nje, po besedah sv. aposteljna Jakopa: „Iz svojih del ti hočem pokazati svojo vero" (2. 18.) Oglejmo nekoliko bolj na tanko ta dela vere naše svetnice, zlasti kar jih nismo omenili že v njenem življenji. 1. Začnimo z najimenitnišo skrivnostjo naše sv. vere, sè skrivnostjo presvete Trojice. Do te skrivnosti je imela Marija Frančiška toliko čaščenje, da je pred vsako svojo molitvijo pobožno in s priklonjeno glavo počastila presv. Trojico z besedami BČast bodi Očetu i. t. d.“ Zahtevala je tudi od vsa-cega, kedor je ž njo molil, da se je pri teh besedah ponižno z glavo globoko priklonil. Če je njena tovarišica Marija Felica iz nepazljivosti i. t. d. to opustila, pripognila jej je svetnica z ro: ko glavo. Nad vse skerbno se je pripravljala vsako leto skozi devet dni na praznik te skrivnosti s postom, zatajevanjem in molitvami. S pogostimi zdihljeji k presveti Trojici mej dnem je kazala, da so njene misli vedno zatopljene v to presveto skrivnost. Zraven je pa tudi druge spodbujala, naj časte presveto Trojico. Da bi se vedno prav živo spominjala te skrivnosti, je imela nasproti svoje postelje vedno podobo presv. Trojice na steni obešeno. Kederkoli so jej njeni dušni vodniki kaj zapovedali, vselej je povzdignila svoje oči k tej podobi, da žadobi potrebne pomoči. Pogostokrat so jo slišali v gorečnosti žive vere govoriti : „0 ke bi pač mogla vmreti v spričevanje te velike skrivnosti ! Oj rada bi dala svojo kri in življenje, da bi jo spoznali vsi ljudje in molili !" Verli tega ie na konci in v začetku vsacega leta napravila v svoji domači kapelici posebno slovesnost — zahvalno pesem. M ta namen je prav lepo razsvetila kapelico. Hotela se je posebno zahvaliti presveti Trojici za vse dobrote, ketere je prejela v preteklem letu in prositi novih. Njena gorečnost je privabila veliko ljudi k tej pobožnosti. Radovedno preiskovanje te ali pa kake druge skrivnosti — 236 — naše sv. vere se je zdelo božji služabnici za vbozega zemeljskega červiča, kakeršen je človek, nekaj zelo prederznega iu nedovoljenega. Zato je pri vsi svoji ponižnosti in priprostosti slehernega zavernila, ne glede na osebo ali stan, češ, radovedno modrovanje o skrivnostih sv. vere, keterih človeški um umeti ne more, je zapeljalo vže marisiketerega v nejevero in pelinilo v pekel. Dokaj zgledov ravno iz tistih časov nam spričuje, kako prav je imela svetnica. 2. Sv. Duh nas vedno opominja, „da bi gledali na začetnika in dokončavca vere, na Jezusa, keteri je za sebi predpostavljeno veselje preterpel križ, in ni maral za zasramovanje, in sedi na desnici sedeža božjega." (Heb. 12, 2.) In pobožni Tomaž Kempčan uči, „da bi moralo biti naše največe hrepenenje in ličenje, premišljevati njegovo terpljenje." Zato je tudi Marija Frančiška na treh krajih vse svoje življenje naj raje iskala Gospoda : v betlehemskih jaselcali, na Gori Kaljvariji in v taber-nakeljnu. Premišljevati včlovečenega Boga v jaselcah je imela priliko a že v očetovi hiši. Takrat je bila po Napolji sploh lepa navada, da so o božiču po vseh hišah narejali jaselce. Tudi Ga-lova hiša jih je imela. Na sv. večer so slovesno vanje prenesli podobico deteta Jezusa iz druge izbe. Ko je bila Marija Frančiška odrasla, da je hodila, je bilo njej kot najmlajšemu otroku izročeno, da je prenašala božje dete v jaselce. Pri tem je sveto podobico tako priserčno poljubljala in sè solzami močila, da so vsem pričujočim stopile solze v oči. Ko je položila Jezuščka v jaselce, ni šla z drugimi k počitku, ampak poklenila je tam ter neprenehoma zerla v nebeško dete in pobožno molila. Ko je prišla neki božični večer njena sestra v izbo, kjer so bile jaselce, je našla pobožno častivko božjega deteta pač kake dve pedi nad tlami v zraku plavajočo v zamaknjenji. Ko je zopet k zavesti prišla in videla sestro poleg sebe, prosila jo je prav priserčno, naj nikomur ne pove tega. Tudi v poznejših letih so jo našli pred jaselcami prav pogostokrat zamaknjeno, da so jo morali v posteljo nesti. Še kot otrok se je pripravljala na Gospodov prihod od perve adventne nedelje s postom, bičanjem in drugimi spokornimi deli. Pied božičnimi prazniki pa je prav pobožno opravljala celo do smerti devetdnevnico pred svojim božjim detetom. K tej pobožnosti je opominjala tudi druge, mašnika Pessirija še na — 237 — smertni postelji. Na sveti večer je navadno vso noč prebila v zamaknjenji. Ravno to noč se je nebeški ženin zaročil sè svojo nevesto ter jej podaril skrivnosten perstan, kaker je bilo vže .povedano. Od kar je živela v hiši gospoda Pessirija, je imela vedno poleg svoje postelje podobo Jezusovega rojstva. Njen Jezušček, keterega je vsako leto ob božičnih praznikih položila v jaselce, je slovel vže za njenega življenja ko čudodelen. Po njeni smerti pa je ostal ko najdražji spominik na njo. Še sedaj ga v svetni-čini hiši visoko časte. Marija Frančiška ga je dobila v dar od one tretjerednice Teodore, ki je hotela iz radovediosti na njeni zakriti roki potipati nebeški perstan. Ni sicer posebno vmetalno, vender prav ljubko delo iz lesa, dober pedanj dolgo. Služabnica božja ga je skerbno hranila v ormarici iz stekla mej cvetlicami in drugim lepotičjem. Saj jej je bil najljubši in najdražji zaklad. Nekedaj, ko je svetnica temu svojemu Jezuščku naredila novo, lepšo obleko, slišali so jo govoriti v njeni priprostosti : „Ljubo dete ! Če ne stegneš svojih nožič in ročic, ne morem ti •obuti čreveljčkov, in obleči rokavcev tvoje nove obleke !“ In ■glej ! dete je stegnilo ročice in nožiče ter tako potem tudi ostalo. Ta čudni dogodek se je hitro razvedel.' Vse je hitelo gledat tako pokorno božje dete. Kederkoli je šla svetnica mimo tega zaklada svojega serca, vsakkrat je nanj obernila oči in ga počastila s priserčnimi, pobožnimi zdihljeji. Pogovarjala se je ž njim tako ljubeznjivo, kaker bi ga slišala odgovarjati. Če je bila bolna, so jej ga motali obesiti nad posteljo. Enkrat jej hude bolečine niso dale, da bi bila obernila glavo in se ozerla na božje dete. Sedaj reče p 'dna žive vere in terdnega zaupanja: „Moje dete, tako te sedaj ne morem videti ; prosim te, pridi na to stran !“ In glej, pri tej priči je neka nevidna roka prestavila stekleno ormarico z božjim detetom na drugo stran ! Gospod Pessiri je imel več kanarčkov poleg izbe, kjer so navadno stale jaselce, kamer so o božiču prenesli to čudodelno božje dete. Ti so sveto noč ravno o polnoči tako zapeli, da se je vse čudilo. Ravno tako so začeli ljubko peti, če je svet,niča °b kaki drugi priliki odperla ormarico, da je pokazala božje dete kakemu obiskovavcu na njegovo prošnjo. Prižgala je slehernikrat iz spoštovanja dve sreči. — Zavoljo svoje velike pobožnosti do skrivnosti rojstva Jezusovega je prejela svetnica tudi ravno sv. Večer največ nebeških milosti in razsvetljenj. Tako n. pr. je vi- — 238 — dela 1787. 1. na sveti večer v zamaknjenji betlehemske jaselce. Zopet drugikrat je slišala veselo petje angeljev ob Jezusovem rojstvu. Pred jaselcami jej je bilo razodeto v sv. noči 1790. L da je ta zadnji sv. večer, ki ga bo na zemlji praznovala. Tako-je kar naravnost rekla svoji tovarišici Mariji Felici. 3. Kristusovo terpljenje je Marija Frančiška tako reko& brez prenehanja premišljevala. Vse petke je preživela v samoti in se postila ob kruhu in vodi. Ta dan ni nikogar pustila k sebi. Ves štiridesetdanski post se je ostro postila, če tudi je bila bolehna. Ko pa se je približal veliki tjeden, ni od velike srede do velike sabote opoldne nič jedla. Sploh je bila te dni tako zamišljena v Kristusovo terpljenje, da ni mislila na prav nič dru-zega. Veliki četertek je šla na vse zgodaj v cerkev, ter je bila pri vseh cerkvenih opravilih in mej sv. mašo pri sv. obhajilu. Ves drugi čas je porabila v to, da je obiskala božje grobe v 33 cerkvah v spomin na 33 let, ketere je preživel njen Odrešenik in nebeški ženin na zemlji. O tem pripoveduje mašnik Pes-siri tako : „Pri obiskovanji božjih grobov sem jo spremljal skoraj vsako leto sam, če jih je le mogla obiskati. Šla je s pripo-gnjeno ramo, kaker bi nesla težko breme. Vže p. Saljvator me je opozoril na to, češ, da jej na tej poti Gospod da čutiti težo svojega križa. Zato sem jej vkazal pid prihodu v cerkev, naj prosi svojega angelja variha, da jej odvzame breme, dokler zopet ne pride iz cerkve." H pridigi je šla v ono cerkev, kjer je slišala, da bo kak izversten pridigar govoril o Kristusovem ter-pljenji. Mej pridigo se je navadno zameknila. Veliki petek v jutro je obiskala še sedem božjih grobov v spomin Marijine žalosti mej časom, ko je bila popolnoma zapuščena, to je od pokopa njenega božjega sinu do častitljivega vstajenja. Potem je šla domov in terpela z Jezusom smertne težave. Še le ko so se veliko saboto z božjo službo končali dnevi žalosti, zavžila je kaj malega. Kaker hitro so zvonovi zapeli, je bila zopet zdrava, kaker bi ne bila ničeser terpela. Ob petkih, zlasti mesca marcija. je skozi veliko let čutila terpljenje svojega nebeškega ženina. Vže v jutro po sv. obhajilu je spoznala, ketero skrivnost Jezusovega terpljenja bo premišljevala in kaj ž njim terpela. Navadno so sledile skrivnosti, kaker nam jih predstavlja sv. evangelij in žalostni del sv. rožnega venca. Iz ponižnosti je ob taki priložnosti le najbolj znane osebe pustila k sebi. Okoli osme ure je pokleknila pred podobo kri- — 239 — žanega in jela premišljevati dotično skrivnost terpljenja. Kmalu se je spela njena duša v premišljevanji v nebeške višine in za-meknila. Njeno telo je bilo kaker kip, da je bila bolj merliču, ko živemu človeku podobna. Pri tem je dobilo telo podobo in lego, kakeršno je imel Zveličar v dotičnem terpljenji. Če je bila zatopljena v britkost na Oljiski gori, kako so ga rabeljni zvezali i. t. d., ste se jej sklenile roke na herbtu, kaker bi bila zvezana. Če je terpela kervavo bičanje, je imela roke sklenjene ■spredaj ; život nekoliko na stran nagnjen in pripognjen, kaker bi bila privezana k stebru. — Najhujše bolečine je čutila, ko je terpela kronanje ; kervave kapljice so ji tekle po laseh. — To terpljenje je trajalo po več ur; navadno tako dolgo, dokler jej spovednik ali kak drugi mašnik ni rekel pod pokorščino, naj prosi Boga, da jej odvzame to terpljenje. Po tem povelji je telo dobilo zopet poprejšnje moči in barvo in udje so se zopet zravnali. Nebeški ženin je pa svoji nevesti podelil tudi posebna znamenja svoje ljubezni, marveč svoje svete rane. Naznanil jej je to milost vže s čudapolnim perstanom, ki je imel pet ranam podobnih žlahtnih kamenov. V postu leta 1743. so se jej pervikrat vidno pokazale. Ob petkih meseca marcija, zlasti če so prišli postni čas, so bile posebno vidljive in popolnoma. Vže ob četert-kih popoldne so se jele kazati na rokah kervave lise, ki so postajale vedno veče in širje, da so se ob petkih videle, kaker bi bile dlani z debelimi žreblji prebiti. Tako je bilo tudi na nogah. Lahko si mislimo, kolike bolečne so jej delale te rane, ko je obiskovala božje grobe. Tudi na persili je imela rano, ki se je ob dnevih terpljenja povečala in jela kervaveti. Marija Felica jo je morala obezavati z večkrat pregneno tkanino, da se ni poznala kri na unanji obleki. To rano je prejela, ko se jej je v zamaknjenji prikazal Jezus, kervaveč iz desne rane. Zvesta pri-jatelica terpljenja je prosila svojega nebeškega ženina, naj jej v. Ignacij je bil silno nagle jeze, aH naposled je bil ves krotak. Takisto je bilo s sv. Frančiškom. Poreden hlapec mu je bil v največi vročini zakuril peč, da k' ga dražil; Frančišek pa je dejal: cGorkota je za vse dobra.» rugi pot ga je zmerjalo hudobno človeče. Svetuik je rekel : «Ako^ tudi mi izbiješ oko, z drugim te bom le še prijazno pogledal.» 3. Toraj pazi na pregreške svoje narave in odpravljaj jih. - 254 — Lahkomišljenost spreminjaj v resnobo, žalovnost v veselost, zapravljivost v varčnost, skopost v radodarnost, hinavstvo v resničnost, klečeplazje v ravnost, čutnost v mertvenje, gostobesednost v molčečnost .... tako si prihraniš veliko neprijetnosti, odkloniš veliko težav, zamašiš vir mnogim grehom. Hudobni duh se polasti najprej slabe strani človeške. Če si veseljak, to mu bo lahko spraviti te v družbo lahkomišljenih, in morda je koj pervikrat po tebi. Če pa poznaš svojo slabo stran, to se boš varoval, bežal, in tako se boš rešil. 13. Bodi zvest v svojih vsakdanjih pobožnostih. 1. Greha se varovati, napake odstranjati, za čednost si prizadevati, dušo vpodabljati po zgledu Izveličarjevem, to je dolžnost vsakega kristijana ; ali — to je veliko, težko delo, ki se brez milosti božje storiti ne da. Milost nam je obljubljena, pa si jo moramo izprositi, moliti moramo. Tako je Bog vredil. Kedor ne moli, je v grehu, ali pada v greh. Kjer se molitev začenja, tam greh nehava. Molitev daje varstva v nevarnosti, moči v slabosti, tolažbe v stiski, luč v temi, sveta v potrebi. Molitev je zvezda v noči tega življenja, je zlasti ključ do nebeškega kraljestva. 2. Zatorej zvesto opravljaj svoje vsakdanje pobožnosti. Čez dan imaš opraviti z vsakeršnim delom, zato pa zjutraj povzdigni serce k Bogu, t. j. opravi pobožno svojo jutranjo molitev. Ako tega precej ne storiš, ti bo teže pozneje, ali pa boš celo pozabil. Morda jo znaš iz glave ; ako ne, beri jo iz knjižice kleče. Stori sklep, da se boš boril s to ali s to napako ; tudi ne pozabi storiti dobrega namena. Tako ti bo posvečeno vse dejanje in nehanje. Pomisli, kaj sem rekel : kako da se dela zlato. Delaj i® opuščaj, terpi in prenašaj vse na čast božjo, iz ljubezni do Boga» za pokoro svojih grehov, v izveličanje svoji duši, in ker je volja božja. Dobri namen večkrat ponovi, zlasti keder bi te delo težilo in te onesrečevalo. 3. Pervi in zadnji trenotki dneva gredo Bogu. Zvečer si zde- ; lan, morda prav truden, posebno ako se delo vleče tja v noč* Vender posveti par hipov Bogu, in opravi svojo večerno molitev. Svetovati je, da se to zgodi, preden ležeš, sicer jo bo^ opustil, od spanca premagan. Tu ne pozabi 'izpraševanja — 255 — vesti. Premisli vse, kaj si storil, in česa si kriv, in pa jutranji sklep si oglej, kako si ga deržal. 4. Izkušnja uči, da so posli, ki opravljajo vsaki dan jutranjo in večerno pobožnost, dobri posli. Kjer se zanemarjata ali opuščata jutranja in večerna molitev, tam se je vselila verska za-nikernost ali pa se naseljuje. Lahkomišljen človek rad pozablja na molitev, hudoben pa se je boji in je ne mara. Hudobna vest neče imeti nič opraviti z Bogom, ker je v oblasti greha. Tako stanje ni pravšno, dolgo terpeti ne more, v kratkem zvede človeka v pogubo. --------------------- Zahvala za \slišano molitev. Od čer niške skupščine. Nedavno me je v treh dneh dvakrat napadla močna merzlica, za ketero je prišla velika vročina in bolečina v glavi. Posebno po drugem napadu sem se čutil silno slabega in vtripanje serčne žile ni obetalo nič dobrega. V tej bridkosti sem se obernil z molitvijo k našemu ljubemu očetu sv. Frančišku Serafinskemu in k sv. Antonu Padovanskemu ; ob enem sem obljubil opraviti de-Vetdnevnico in če mi bode pomagano, to tudi v „Cvetju“ naznaniti. In v resnici, bolezen je tako naglo ponehavala, da sem bil Vže drugi dan iz nevarnosti in sem mogel tretji dan tudi svoje stanovske dolžnosti opravljati. Za to naglo ozdravljenje bodi čast in hvala Bogu, sv. Frančišku Serafinskemu, svetemu Antonu Padovanskemu in vsem svetnikom božjim ! P. J., tretjerednik. Nadalje se zahvaljujejo : A. B. za ozdravljenje živine po priporočenju Materi božji, sv. Jožefu, sv. Frančišku in sv. Antonu Padovanskemu ; M. V. za ozdravljenje kerča v želodcu ; J. R. za ozdravljenje Vodenike ; M. H. za ozdravljenje kerča v želodcu in glavi ; G. K. od Sv. Benedikta presveti Trojici in sv. Antonu ; J. L. za rešitev predstojnikov iz velikih zadreg in ozdravljenje bolezni materine. — 256 — Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo : rajni č. P. Frančišek Blanko Križan, duhovnik 1. reda sv. Frančiška, šest let kaplan in predstojnik 3. reda pri Sv. Trojici v Slov. goricah, tudi več let kaplan v Mariboru in pri Mariji Lankovički, poslednja 3 leta bolan v Gleichenbergn ; rajni udje 3. reda Skupščine svetotrojiške ; Barbara Zemlič od Kapele. Ana Kocmut iz Hvaletinc, Ana Vraz od Sv. Ruperta, Marija Šileč iz Negove ; g o r i š k e : Marija (Terezija) Erjavec iz Cerovega ; drežniške: Ana (Marija) Uršič ; Dalje se priporočajo : 8 let bolna Ana Šešerko od Sv. Lovrenca v Slov. goricah ; Neki tretjerednik za sveti mir v hiši; Neka oseba, ki terpi velike dušne bridkosti ; Nekaj mladeničev in deklet, ki so se združili v majhino