LETN27 191T-76 ŠTEV. 5 Mentor — dijaški list — XXIII. leto 1935-36 Vsebina 5. številke: France Jesenovec, Dijak — podeželski reižiser 97 / Janko Mlakar, Spomini 100 ! Dular Jože, Noč v mlinu 107 / Ivan Podgornik, Drobne zgodbe 108 / Dr. Joža Lovrenčič, Q. Horatius Flacus 109 / H. Sovre in Fr. Omerza, Iz Horacijevih pesmi 111 / Ciril Ahlin, Moje srce 115 / Niko Kuret, Ulysses z Ithake 116 / Obzornik: Nove knjige 118 / Pomenki 119 / Zanke in uganke 120. Uredništvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. 7. — Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. — Rokopisi se ne vračajo. - Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. - Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije. Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. — Izdaja ga Prosvetna zveza v Ljubljani (odg. Vinko Zor, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80.) Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju. Predstavnik tiskarne France Uhernik, Kranj. Celoletna naročnina za dijake Din 30., za druge in zavode Din 40. Posam. številka Din 4.—. Plačuje se naprej. — Štev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo: Lit. 10.— za dijake, Lit. 15.— za druge; za Avstrijo: S 4.— za dijake, S 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah „Katoliških misijonov" v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodiov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino z vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsukega letnika. B. KOLB & PREDALIČ Športna trgovina - Ljubljana • Kongresni trg 4 Za %imo priporočamo svojo bogato zalogo zimskega športnega blaga: smuči, palice, stremena, čevlje, maže, volnenega blaga itd. Za poletje pa naše priznane šatore, kajak Čolne in dežne plašče ter vso opremo za lahko atletiko, tenis, turistiko t. t. d. (Od 1. novembra -dalje Kongresni trg Stev. 4) FRANCE JESENOVEC: DIJAK - PODEŽELSKI REŽISER Naš veliki Levstik je kot narodni utilitarist postavil vsemu književnemu in izobraževalnemu delu med našim slovenskim narodom pravilo: iz naroda za narod! Ta njegov klic je star že osemdeset let, a še danes živ in veljaven. In komu velja, če ne predvsem slovenskemu dijaku, ki je izšel iz naroda, iz naših kmečkih koč, iz naših železničarskih barak, iz naših uradniških družin? Žulji slovenskega kmeta ga šolajo, trdo delo našega rudarja mu pomaga do boljšega kruha, težko prihranjeni stotaki našega uradnika mu utirajo pot v civilizacijo in visoko kulturo naših dni. Prav je torej, da se slovenski študent zaveda, kdo mu daje dobrine, in ve, da jih je dolžan povrniti. Mnogo je načinov in najrazličnejša so pota, ki naj po njih hodi naš študent, da bo v velikem čutu odgovornosti in hvaležnosti povrnil narodu, kar je njegovega. In med temi načini ni najzadnji tisti, ki vede našega študenta na slovenski podeželski oder. J. E. Krek je pred štiridesetimi leti utrl pot prosveti po vsi Sloveniji, v vsako župnijo je postavil dom in vanj oder. Štirideset let že vzgajajo naši ljudski odri podeželsko ljudstvo, ki tako rado gleda igre, ki se tako rado pošteno poveseli in pozabava. Med tistimi pa, ki so poklicani v vodstvo naših podeželskih odrov, so duhovniki, učitelji in — dijaki. In ker so danes ta dan duhovniki često preobremenjeni, učiteljstvo pa, žal, prečesto izgublja zvezo s preprostim ljudstvom, ostane vsa teža dramatskega dela na podeželskem odru vprav na dijaku. Šola mu da dosti teoretičnega pouka v ti smeri: čemu bi torej ne pristopil v prostem času še k praktičnemu, konkretnemu delu na tem poprišču? Vem, dragi, da si že ob čitanju tehle uvodnih besed prišel do ugovora: naš čas hoče, da vračamo narodu na drug način. Šport, to je danes alfa in omega vsega mladinskega dejanja in nehanja! Zdravih krepkih ljudi hočemo dati narodu za vse, kar smo mu dolžni! Prav. A zdi se mi, da smo pri tem le vse preveč pozabili na prvi del rimskega reka: Mens sana — in corpore sano! Na duševno delo smo skoro pozabili, ker smo se preenostransko vrgli v telesnost, v materi- KSTOR 193J - 36. T. 6. 97 alnost, v zunanjost! Globlje bo treba zaorati, prosvetnemu delu in vzgoji bo treba dati več časa, mu posvetiti več sil, več naporov. Vsem, ki mi sledijo v tem mnenju in imajo smisel in voljo, delati na naših ljudskih odrih, nekaj misli in nasvetov na pot: Naš slovenski ljudski oder je doživel v zadnjem času velik razmah. V podeželskih domovih je šlo čez oder na tisoče iger, od plehkih prevodov v času čitalniškega življenja v šestdesetih letih preko Krekovih, Finžgarjevih, Medvedovih in Jalenovih dramatskih del, preko praznih iger s samimi moškimi ali samimi ženskimi vlogami pa tja do najtežjih Shakespearovih dram. Toliko so igrali, da so ponekod že kar samo z igrami vzdrževali prosvetne domove, pa se je iz tega razvilo celo igranje — za društveno blagajno. Pri vsem tem velikem razmahu ni bilo marsikaj v redu. Zato je nastal proti diletantstvu in dobičkaželjnosti hud odpor: leta 1934. smo Slovenci dobili knjižico „Pravi ljudski oder“, ki je v nji prof. Niko Kuret nakazal povsem novih poti našemu ljudskemu igranju. V nji je pisatelj ostro nastopil ne le proti igranju za denar, temveč tudi J »roti diletantizmu, proti neplodnemu posnemanju poklicnega gleda-išča v Ljubljani, proti zvezdam in zvezdnikom na ljudskih odrih, proti zunanjosti in lažem diletantskega igravca. Do tu se z njim povsem strinjam in kot prvo svetujem našemu di jaku, da na svojem domačem odru na kratko pomete z vsemi temi in takimi izrodki v ljudskem igranju. Dijak mora vseskoz v društvenih odborih izjavljati načelo: najprej prosveta, izobrazba, vzgoja ljudstva, potem še to in ono, na koncu šele morebitni denarni dobiček, da se društvo more vzdrževati. Vem, slišali boste ugovore, da težjih boljših stvari ni treba spravljati na oder, ker jih preprosti človek ne razume in zato ne bo prinesla taka igra dobička. Tem naj velja: ljudstvo moramo dvigati! Ne bomo šli mi nazaj, ampak premalo izobraženo ljudstvo naj gre naprej, za nami. Zvezd in zvezdnikov ne rabimo po naših odrih, že v filmu jih imamo preveč! Preganjajmo neiskrenost in plitvost! Dijak — režiser, glej, da se bo vsak vživel v svojo vlogo, jo' podal iz sebe! Teh reform je naš ljudski oder res krvavo potreben in slovenski dijak naj ne bo zadnji, ki jih bo pomagal izvesti! Uvede naj na oder laičnega igravca, ne diletantskega! Pisatelj .,Pravega ljudskega teatra“ vas vabi: „Danes pričakujemo vprav med dija-štvom spet novih pionirjev ljudske igre, a to pot prave, — laične igre.“ Proti prejšnjemu diletantizmu želi Kuret laičnega igranja, želi misterijev in burk iz srednjega veka, želi pravih občestvenih narodnih in verskih in delavskih iger. Repertoar ljudskega odra torej precej spreminja in razširja. Prav. Tudi v tem Se strinjam z njim. Samo-zdi se mi, da so ga nekateri po deželi že prekosili v teh zahtevah, da želijo samih verskih iger. Dijak-režiser, glej, da te ne bodo v preveliki vnemi za nekaj slučajno „novega in modernega*4 zavedli takile zahtevki na napačno, preozko pot pri izbiri iger. Res je, da potrebujemo poglobljenja, a zato še ni modro, če presekamo z vsem dosedanjim delom in vse leto igramo samo verske igre, same misterije. Prvič jih imamo še mnogo mnogo premalo, drugič je pa res deloma upravičen vzklik nekega podeželskega režiserja, da prosvetni dom ni cerkev! Zdi se mi dalje, da propagatorji novega ljudskega igranja preveč obsojajo moderni teater, ki je zamenjal prvotne tri osnove grškega ljudskega teatra: vero, verovanje in občestvo z umetnimi, estetskimi osnovami. Ali moramo res za obnovitev teh treh osnov kar zavreči estetsko osnovo? Ali je teater zato neljudski, če ne igramo samo na prostem, kot so igrali Grki, ki so živeli povsem v drugačnih podnebnih, socialnih in kulturnih prilikah; ali pa zato, če so v dramatski umetnosti nastopili številni novi problemi, novi življenski tokovi, novi junaki, nove vrednote, ki so razširile in dopolnile prvotne vrednote, upoštevajoč silen razmah na vseh popriščih znanosti in umetnosti? Ali v estetskem pogledu res ni nobenih novih enakovrednih vrednot, prav tako ali še bolj važnih za dramsko umetnost, kot so vera. verovanje in občestvo? Ali niso današnja prava umetnostna dela prav tako živi jensko pomembna, kot so bili misteriji v srednjem veku? Saj je na dlani, da lehko združimo in moramo združiti umetniški užitek z občestvenim dogodkom. Ko bo laični igravec igral iz sebe, iskreno, podajajoč iz vere in občestva, bo prav isto mogel doseči s podajanjem umetniškega lika, ki ga bo podoživel v sebi. Približaj, dijak-režiser, umetniške vrednote ljudskim plastem, pa naj bo to v Sleherniku ali v Burki o jezičnem dohtarju ali pri Finžgarju ali Nušiču, pri Vombergarju ali Schillerju ali pri komer koli! Pri izbiri iger naj te torej vodi predvsem umetniški princip! Upoštevaj pridobitve novega gibanja za ljudski teater, a osnova naj ti ne bo samo verska igra! Dodaj ji narodno, socialno, otroško igro! Napačno je pretiravanje samo v eno smer. Ti hočejo samo delavski teater, oni samo religioznih iger. Vzeti je treba od obeh umetniško dobra dela in jih uprizoriti na podeželskem odru brez ozira na levo in desno. Le tako bo naš ljudski oder nudil ljudstvu vse nove kulturne tokove in pojave. In tako bo najbolj življenjski, najbolj pester, nabolj umetniški, kajti umetnost mora biti zrcalo vsega življenja, ne pa samo enih prizadevanj, samo enega kraja in časa. Z novimi verskimi in socialnimi igrami se bo naš ljudski teater izboljšal, izpopolnil, dvignil. In to je, kar hočem s tem člankom dijakom-reži-serjem na ljudskih odrih najbolj podčrtati: dvignimo naš teater med ljudstvom iz diletantizma na pravo umetniško višino, da bomo nudili ljudstvu v čisti umetniški obliki pravih verskih, socialnih, kulturnih vrednot! Iz vere, verovanja in občestva, pa prav tako iz socialnih brig in narodnih teženj zajemaj umetnik svoja dramatska dela. dijak-režiser pa naj jih tolmači na podeželskih odrih ljudstvu, da ga dvigne! Čim več igravcev naj izide iz ljudstva, da ne bodo vsi samo poslušajoče občinstvo." Da mora režiser pri izbiri iger misliti na cerkveno leto, na zmožnosti igravcev, na opremo na odru, na velikost odra in dvorane in še na sto drugih stvari, je samo ob sebi umljivo. Na te podrobnosti vas nisem imel namena opozarjati. Za načelno delo igre mi gre*- Na tem mi je bilo, da sem pokazal na delo, ki je pred vami in vas čaka, in na gibanja za ljudski oder, ki jih sprejmemo kot bogate nove misli, ne da bi čez drn in strn drli za njimi, ampak da umetniškemu dielo na odru damo novih sil, novih pobud, novih smeri in vrednot. SPOMINI „Za kulisami/1 Ko sem še na Ledini učil, nas je pri neki priliki nadzornik Levec svaril pred protežiranjem. Govoril je nekako takole: „Pridem v kak razred, pa mi začne učitelj predstavljati učence, ki sede v prvih klopeh: ta je sin vladnega svetnika X, ta profesor ja Y, ta nadzornika Z. itd. Vse sprednje klopi so zasedene od takozvanih „boljših“ otrok. Zadaj za njimi pa sede otroci iz nižjih slojev. Gospoda, to ni prav. V prve klopi spadajo pred vsem učenci, ki slabo vidijo ali slišijo, čeprav niso sinovi vladnih svetnikov.1* Tovariši z Ledine so mi pripovedovali, da je to letelo na učitelja Posavca. Na prvo in drugo mestno šolo so hodili takrat večinoma otroci nižjih uradnikov, malih obrtnikov, železničarjev in delavcev. Le tu-intam je sedel med ubožno oblečenimi, večkrat tudi raztrganimi učenci kak fantek „boljših“ staršev. Posavčev razred je pa v tem oziru delal precejšnjo izjemo. Kdor je stopil vanj, je imel skoraj vtis, da ima vadnico pred seboj, toliko »boljših11 otrok se je navadno v njem nabralo. Te je porabil Posavec za kulise, za katere je skril „proletarjat“. Slišal sem pa, da so »boljši11 starši zato radi dajali svoje miljenčke v njegov razred, ker so vedeli, da bodo pri učitel ju dobro spravljeni, da jih bo upošteval zaradi staršev, ali jasneje povedano, da jih bo protežiral. Marsikateremu učitelju, naj že hodi v šolo v krilu ali v hlačali, radi očitajo, da goji „protekcijo“. Morebiti je ta sodba pravična, lahko je pa tudi krivična. Priznati je namreč treba, da je včasih težko tako postopati v šoli, da bi se mogel učitelj v tem oziru ubraniti vsakega očitka. Vsak človek ima več ali manj estetičnega čuta. Temu pa gotovo bolj ugaja snažen, lepo oblečen in vljuden otrok, kakor umazan, zanemarjen in oduren. Poleg tega pa pride vsaj v Posavčevem slučaju še to v poštev, da so bili takrat na Grabnu, pa tudi na Ledini »boljši11 otroci navadno nadar jeni in pridni. To pa ni bilo čudno. Starši so skrbeli, da so se učili, so jim pomagali pri učenju, ali jim celo plačevali kakšno „pomoč“, ki jih je podpirala zlasti pri domačih nalogah. Potem je čisto razumljivo, da je učitelj s takimi učenci, ki so bili pridni in pazljivi, drugače postopal, kakor z razposajenimi, nagajivimi in lenimi »barabicami11. Ko sem bil prvo leto na Ledini, mi je dal največ opraviti neki učenec tretjega razreda, ki mu je bilo Dore ime, če se prav spominjam. Bil je to deček jako šibke postave, bledega obraza in silno zanemarjen. Na raztrgani obleki se je poznalo, da ni bila njemu umerjena. Ker so mu bili rokavi predolgi, jih je kar enostavno zavihal. Med poukom jih je pa včasih odvihal in mahal z njimi po glavah bližnjih součencev. Sploh je delal povsod nemir, kamor je prišel. Kadar smo imeli šolsko spoved, sem ga pristregel pri cerkvenih vratih ter ga postavil pri spovednici poleg sebe, da sem ga imel vedno pred očmi. Ko je svojo pobožnost opravil, sem ga zopet spremil do vrat, sicer bi bil krog spovednice cel cirkus. Učil se ni nikdar nič, naloge je pa smatral za luksus, ki si ga barabica njegove vrste ne sme privoščiti. Kadar sem ga svaril, me je gledal potuhnjeno in zlobno. Zato je kolikor toliko razumljivo, da ni dobil od nikogar prijaznega pogleda ali lepe besede. Nekega dne sem zbral več lenuhov in nagajivcev ter jih za grehe celega meseca čez poldne zaprl. Da bi starši ne skrbeli, zakaj jih ni iz šole, sem fantičkom napovedal kazen že dan poprej ter jim naročil, naj povedo doma, da sem jih jaz povabil na kosilo. Ko se je vsa družba zbrala, sem zapazil, da so mamice svoje ljubljence dobro preskrbele z jabolki in kruhom, da bi ne omagali od lakote. Videl sem, da so moje vabilo na kosilo vzele tako, kakor je bilo mišljeno. Ker sem pa obsodil „delikvente“ na zapor s postom, sem jim ukazal, da so morali ves proviant znositi na kateder. Storili so to s precej kislimi obrazi. Dore, ki je bil seveda tudi med njimi, se jim je pa škodoželjno smejal, ker ni imel nič s seboj. Do dvanajstih so se „zaprtniki“ še precej dobro držali. Ko je pa v bližnji hiralnici ura eno odbila, se je „nastrojenje“ jako poslabšalo. Večinoma so že jokali, samo Dore je bil še vedno dobre volje. Menda je smatral zapor s postom za posebno dobroto. Če sem ga le za trenutek izpustil izpred oči, mi je že katero naredil. Najprej je z majhno pračo streljal trde papirnate puščice na „sozaprtnike“, dokler mu je nisem konfisciral. Nato je zataknil stara peresa v klop in nanje „klavir igral“. Ko sem mu pobral vse orodje, s katerim je nagajal, je pa lezel pod klopi in svoje „sotrpine“ vlekel za noge. Zdelo se mi je. da sem mu z zaporom storil celo uslugo. In res je bilo tako. Ko sem ob četrt na dve izpustil fante domov, me je prosil, da bi smel ostati v šoli. Rekel je, da ni nikogar doma in da nima kam iti. Razumel sem ga. Zunaj je bilo mrzlo deževno novembersko vreme, v šoli pa prijetno toplo, zato bi bil rad pri šolski peči počakal popoldansekga pouka. Nekaj tednov pozneje sem pogledal še bolj „za kulise“, za katerimi se je skrivala vsa fantova revščina. Ko pridem nekega jutra pred osmo v tretji razred, je bila v zadnji klopi krog Doreta zbrana velika gruča otrok. Ko so me zagledali, so mi hiteli pripovedovati naj novejše novice, da je Dore ves krvav po glavi, da mu je ata s polenom „glavo razbil11, da je spal na kozolcu. »Junaku dneva« se je očividno dobro zdelo, da je vzbujal splošno pozornost. Pogledam ga na vrh glave. Res je bil ves krvav. ..Kdo te je?“ „Ata s polenom.“ „Zukaj pa?“ „Ker mu nisem hotel cigaret prinesti.“ ..Znkaj ga pa nisi ubogal ?“ „Ker mi ni dal denarja. Rekel je, naj jih kar ukradem, če jih drugače ne morem dobiti.“ Iz njegovih odgovorov in iz tega. kar so mi drugi otroci povedali, sem dobil jasno sliko skrajno zanemarjenega otroka, ki je večkrat tepen, kakor sit, ki je od vseh preganjan in zaničevan, ki pozna „lju-bečo mamico" in ,,skrbnega očeta“ samo iz šolskih beril in iz krščanskega nauka . . . Doretov oče je bil pijanec, mati pa ne dosti boljša. Kar sta zaslužila, sta sproti zapila. Če ni bilo zaslužka, so morali otroci na cesto. Priberačeno sta zopet pognala po grlu. Dore si ni upal brez cigaret domov in se je štirinajst dni potikal okrog. Podnevi je bil v šoli, ves prosti čas se je pa potepal. Jesti si je priberačil, spat je pa hodil na neki kozolec na takratni škofovi pristavi. Tam ga je našel Jernejev hlapec nekega mrzlega decemberskega večera vsega premrlega in ga vzel s seboj v hlev. Drugi dan so poslali Jernejevi po očeta. Ta je prišel ponj in ga vlekel domov. Dore je slutil, kaj ga čaka, in mu je na dvorišču ušel. Oče je pa zgrabil prvo poleno, ki mu je prišlo pod roke, in ga vrgel za ubogim fantom. K sreči ga ni dobro zadel. Prebil mu je samo kožo na glavi. Ko sem vse to zvedel, se nisem več čudil, da je bil Dore največja barabica v razredu. Mi „pajdagogi“ bi večkrat pravičneje ravnali s svojimi gojenci, če bi poznali razmere, v katerih žive, če bi torej včasih pogledali za „kulise“. Jaz si cesto očitam, da nisem v eni ali drugi stvari prav postopal. Tolažim se pa z mislijo, da pri tolikem številu učenk — na šentjakobski šoli sem jih imel do dvanajst sto — nisem mogel pri vsaki gledati za „kulise“, da bi vedel, zakaj se tako ne uči ali obnaša, kakor bi bil imel rad. Še bolj živo kakor Doretova „razbita“ glava mi je ostala v spominu neka Rozika1), učenka drugega razreda. Bila je bolj slabotne postave in zdelo se mi je, da mora biti včasih lačna. Znala je jako slabo. Le tuintm sem dobil kak povoljen odgovor od nje. Ko mi zopet nekega dne ni znala, sem jo prijel precej osorno. „Zakaj se zopet nisi učila?“ „Sem fanta imela.“ „Tako, ti imaš že fanta?" „Da, pa ga moram imeti, ker mama nima časa.“ „Koliko je pa star?" »Osem mesecev." „No, saj je lepo od tebe, da imaš ti fanta, ko ga mama nima časa imeti, pa bi se vkljub temu lahko učila. Fanta imej v naročju, knjigo pa na mizi, pa se uči.“ „Če ga pa moram okrog nositi, da ne joka.“ „Takrat pa drži z eno roko fanta, z drugo pa katekizem!" Tu mi pa ni več odgovorila, samo pogledala me je, kakor bi bila hotela reči: .,Kaj boš ti govoril, ko pa ne veš, kaj se pravi, fanta imeti?" ’) Imena so večinoma izmišljena, ker se vseh več ne spominjam. Nekaterih učenk pa tudi iz drugih vzrokov nočem imenovati s pravim imenom. Čez nekaj dni sem pa že vedel. Šel sem na sprehod ob Gruberjevem kanalu, pa sem srečal malo Roziko, ko je ravno „imela fanta“. V naročju je držala debel meh, ki se je vadil v „solopetju“, bilo je vse „fortissimo“ — dva kričača sta se je pa držala za Krilo in jo vlekla. „No,“ sem si mislil, „sedaj naj pa revica še katekizem drži in se uči!“ Od takrat sem bil jako prizanesljiv do tistih, ki so „imele fante“, to pa samo v nižjih razredih. Sicer so se tudi na liceju nekatere deklice slabo učile, ker so imele fante, toda tam sem smatral „fante“ za obteževalno okolnost. Na šentjakobski šoli sem naletel večkrat celo v nižjih razredih na učenke, ki so morale doma trdo delati, kakor na primer neka Anica. Bila je jako pridna in je vselej dobila podobico, kadar je bila vprašana. Nekega dne pride v šolo črno oblečena. Umrla ji je mati. Od tistega dne je vidno nazadovala. Ko ni prvikrat znala, ji nisem nič rekel. Ko je tudi drugič bolj slabo odgovorila, sem jo pa pokaral. Če bi imela v verouku „zadostno“, bi ti nič ne rekel. Ker si pa poprej vedno za „prav dobro“ znala, ne morem biti s teboj zadovoljen. Zadnjič sem ti prizanesel, danes ti pa ne smem več, sicer se mi popolnoma poleniš. Zato ostaneš po šoli tako dolgo tu, dokler se ne naučiš." Sedaj so se njene oči napolnile s solzami in pogledala me je tako žalostno proseče, da sem takoj spoznal, da ni bila napovedana kazen zaslužena. Ustnice so ji drhtele, rekla pa ni nič. Samo solze so ji polzele po licih in jokala je tiho, ne da bi bila kaj obraz spremenila. Preden sem jo mogel vprašati, zakaj joka, je dvignila njena soseda roko. „No, kaj je?“ „Mamica ji je umrla, pa mora doma vse delati in skrbeti za štiri manjše bratce in sestrice. Po šoli mora hitro domov, da bo skuhala kosilo in ga nesla atu v tovarno. Če bo pa zaprta . . .“ „Si že pridna,“ jo prekinem, „da si mi to povedala. Pa, Anica, zakaj že zadnjič, ko si slabo znala, nisi nič o tem omenila? Seveda, sedaj se res ne moreš toliko učiti kakor poprej, ko moraš tako delati. Med poukom lepo pazi, doma se pa nauči, kolikor se ravno moreš. Da mi boš le nekaj znala, pa bom zadovoljen." Njene solze sem hitro posušil s podobico in otrok mi je bil tako hvaležen, da se je potem vedno zopet prav dobro učil. Ko sem šel po šoli proti domu, sem premišljeval, zakaj se mi ni Anica zaupala, saj sem bil vendar z njo vedno prijazen. Bila je pač ena izmed tihih skromnih otrok, ki imajo nekak strah pred svojimi predstojniki, da se jim ne približajo. To sicer neopravičeno bojazen poznam dobro iz lastne skušnje. Tudi jaz bi ne bil razkladal v šoli domačih razmer, čeprav bi bil čez poldne zaprt. .,Boljše“ deklice so bile pa navadno zaupljivejše, včasih celo nekoliko indiskretne. Na licejski ljudski šoli sem nekoč govoril v četrtem razredu o laži. Tu dvigne Vika roko in začne, ne da bi čakala dovoljenja: „Moja mama je zadnjič rekla šivilji . . „Pa Vika, sedi in molči! Kaj je tvoja mama rekla šivilji, nas prav nič ne briga." „Pa je zelo važno.“ ., Vendar ne spada to sem. Sedi in poslušaj!“ „Pa spada, pa prav res spada. Mama . . .“ „Vika, sedi in bodi tiho! Nimam časa, dabi poslušal tvoje povesti. „Oh, prosim, saj bom hitro povedala. Mama je rekla šivilji, da mora že popoldne prinesti obleko, ker pojde v gledališče, pa ni mislila iti in tudi ni šla. Jaz sem ji pa rekla, ko je šivilja odšla . . „Pa Vida, kaj nam to pripoveduješ? To ne spada v šolo.“ „Pa moram povedati, ker je to zgled, kako Bog laž kaznuje, kakor ste nam rekli. Jaz sem potem rekla mami: Mama, ti si se pa zlagala. Saj ne pojdeš v gledališče, pa si rekla šivilji, da boš šla. Mama se je pa tako razjezila, da mi je hotela eno primazati. Jaz sem se pa še o pravem času umaknila in mama je udarila po vazi, da je padla na tla in se razbila. Jaz sem pa rekla: „Vidiš, mama, Bog te je kaznoval, ker si se zlagala." S pripovedovanjem je tako hitela, da je nisem mogel ustaviti. Ko je končala, je sedla ter se globoko oddahnila. Nato se je pa ponosno ozrla po součenkali, češ, sedaj sem pa tudi jaz povedala zgled. Vika je bila kakor živo srebro in je večkrat ves razred spravila v nemir. Kadar je ni bilo v šoli, se je kar poznalo, tako je bilo vse tiho in mirno. K meni je hodila v šolo deset let, pa se spominjam samo ene ure. ko je ni bilo treba opominjati. Mislim, da je takrat hodila v tretji razred in bila stara kakih devet let. Otroci so stali pripravljeni k molitvi in že smo se hoteli pokrižati, ko privihra Vika v sobo, skoči h katedru, se me oklene krog pasu in zakliče: „Moj ljubi gospod katehet!“ Ves nevoljen, da je zopet prepozno prišla v šolo in nas zmotila pri molitvi, jo odrinem od sebe. pa nekoliko prehudo. Priletela je s podija na tla ter tako padla, da je torba, ki jo je imela na hrbtu, glasno zaropotala. Ko sem to videl, sem se zelo prestrašil, da si ni kaj naredila. Toda Vika se je pobrala hitro kakor maček, stekla v klop in sklenila roke k molitvi, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Potem je sedela vso uro kakor vkopana. Po končanem pouku je bila pa že zopet pri katedru in me spraševala, če sem še hud, ker je zamudila, in če je bila med uro pridna. Zamujanje šole je bila njena specijaliteta. Bili so pa največkrat doma krivi, ker je niso ob pravem času poklicali. Na ljudski šoli sem navadno to dejstvo še upošteval kot olajševalno okolnost, na liceju pa takega opravičila nisem več sprejel. Še danes jo imam pred očmi, kako je v petem liceju nekega jutra ob četrt na devet prijokala v razred. Bila je takrat že popolnoma odraščena in jako velika, da sem komaj smeh zadrževal, ko sem jo videl, kako si je z roko solze brisala kakor mali otroci. Šla je mimo katedra kar v klop, ne da bi se bila opravičila. „Kaj pa je to, da se niti ne opravičiš?" sem jo vprašal osorno, pa bi se bil najrajši smejal. „Saj mi tako ne boste verjeli, čeprav vam povem,“ je rekla in za jokala še glasneje. Vika je danes že poročena in upam, da je vsaj k poroki prišla ob pravem času. Kaj takega namreč dekleta ne zamude rade. Pred nekaj leti sem jo srečal na frančiškanskem mostu. „Kaj pa počnete?“ jo nagovorim. „„Oh, pojdite, gospod profesor, jaz pa „vi“. Kar tikajte me! Saj se vendar nisem tako spremenila, da bi me morali vikati.“ Videl sem, da se res ni mnogo spremenila, odkar mi je zadnjikrat v šoli nagajala. Jaz sem dolgo mislil, da je bila Vika od doma tako razvajena, da si je v šoli veliko upala. Pa ni bilo tako. Nasprotno so jo imeli siarši jako trdo. Oče, mati in še stari oče so jo venomer opominjali, svarili in obdelovali, da je bil otrok ves zbegan. V šoli se je pa čutila nekam prosto, zato si je marsikaj dovolila. Bala se je edinole nadzorovalne dame, gospodične Wessner, pa še te ne posebno. Tekom svojega delovanja v šoli sem spoznal, da bi se človek večkrat zmotil, če bi sklepal iz vedenja v šoli na to. kako se otrok doma obnaša. Na Ledini sem imel dva posebno pridna fantka. Bila sta sinova nekega profesorja. Zlasti Stanko je bil res zgleden učenec. Zdel se mi je celo nekoliko preveč miren, in mislil sem, da morebiti ni zdrav. Ko je prišla nekega dne mati zanj vprašat, sem ji to omenil. „Popolnoma zdrav je in nič mu ne manjka. Jaz sem se pa bala, gospod katehet, da vam preveč nagaja. Ko bi videli, kaj fanta doma počneta, zlasti Stanko. Včasih tako divjata, da leti vse vprek. Mislim, da se otrok mora nekje „sprostiti“, v šoli ali pa doma. Seveda, so tudi taki, ki se povsod „sproščujejo“. Splošno se mi pa zdi, da slabo pozna mladino, kdor jo ima samo v šoli pred očmi. Med poukom imajo vsi šolarji, mali in veliki, navadno nekake „službene“ obraze, ki malo razodevajo, pa veliko skrivajo. Treba je pač včasih za „kulise“ pogledati, seveda, če te puste. Kdor občuje s svojimi učenci vedno strogo službeno, nikdar ne bo videl, kaj se skriva za ..kulisami'1. Jaz sem mnogo deklic spoznal šele na izletih, kjer so razodele marsikatero lastnost, dobro pa tudi slabo. Večkrat sem potem videl, da sem to ali ono gojenko krivo sodil. Neta je bila „boliša“ deklica. Ker je vedela, da ji ne bo treba kruha iskati po službah, se v šoli ni posebno gnala. Sploh je pa imela doma učiteljico in je prva leta privatno študirala. Na liceisko ljudsko šolo je hodila samo izpite delat. V četrtem razredu je bila sicer vpisana med redne učenke, pa je imela različne privilegije. \sake počitnice si je navadno podaljšala. Poleg tega si je pa privoščila tudi izrednih prostih dni. V šoli je bila sicer mirna in lepega obnašanja. Vendar se mi je zdelo, da se smatra za nekaj boljšega, pa sem jo krivo sodil, kakor sem pozneje spoznal. V gimnaziji sem bil njen razrednik. Sedaj je že morala redno hoditi v šolo in vsi 1 judskošolski ..privilegi ji“ so se nehali. Učila se je pa prav toliko, kolikor se ji je ljubilo, in sedela mirno v klopi, kakor da ji ne bi bila šola prav nič mar. Kadar sein jo poklical, je vselej najprej po razredu pogledala, če ne bo kaka druga vstala: šele potem se je počasi dvignila in se „pustila“ vprašati. Odgovarjala je pa tako. kakor kaka dama na plesu, ki hoče svojemu kavalirju pokazati, da jo dolgočasi. Sploh se mi je zdela nekam prevzetna in prezirljiva. Šele na šolskem izletu sem spoznal, da sem jo napak sodil. Kar sem smatral za ošabnost, je bila le flegma. pa še prav prisrčna. Na vlaku so se včasih zbrale „boljše“ gojenke v posebnem kupeju; Nela je pa sedla v splošnega med najbolj priproste deklice. Kar čudil sem se, kako se je med njimi domačo počutila in kako ljubeznivo je z vsako občevala. Lase je imela spletene v dve dolgi kiti, za kateri so jo součenke rade vlekle. Neta jim ni nič zamerila, pač pa se je pozneje maščevala, najrajši med poukom, kakor so mi jo izdale med vožnjo. Kadar je profesor kam drugam pogledal, se je bliskoma stegnila čez klop in krepko potegnila katero za lase. Takoj nato je že zopet mirno sedela in gledala dolgočasno pred se. kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Neta se že v nižji gimnaziji ni mogla sprijazniti z zgodovino in zemljepisom. Kar se tiče zgodovine je najbrže mislila, da nima pravega smisla pečati se s preteklostjo, ko nam že sedanjost in prihodnost dasta dovolj opraviti. Zemljepisa se je pa nameravala uspešneje naučiti na ženitovan jskem potovanju. Zato je kmalu smatrala svojo izobrazbo za dokončano, vsaj glede realij. ter izostala iz šole. Čez nekaj let se je poročila in dobila od očeta za doto poleg drugega tudi velik grad. Meni se je zdela jako pametna, da ni silila v višjo gimnazijo. Mislim, da vsak mož rajši vidi. da mu prinese žena k hiši grad kakor pa zrelostno izpričevalo . . . Neta je imela zelo ljubeznivo sestro, ki je bila nekoliko mlajša od nje. Ledka je hodila k meni v šolo že v prvem razredu ljudske šole. V nasprotju s sestro je bila zelo živahna, vendar pa nikdar razposajena. Včasih sva se srečala v Prešernovi ulici in šla potem skupa j v šolo. V začetku mi je odgovarjala, samo če sem jo kaj vprašal. Ko se me je pa bolj navadila, se ii je jeziček razvozlal in večkrat sem se moral sam pri sebi smejati, ko mi je tako naivno in nedolžno razkladala svoje „križe in težave“. Ko so prišle ostrižene dekliške glave v modo, ji oče ni pustil, da bi se tudi ona dala ostriči. Imela je namreč jako lepe dolge lase. Ko je pa skoraj ves licej s profesorskim zborom vred že nosil „ bubi frizuro", se je tudi I.edka opogumila in si je dala kar na lastno pest odstriči kito Oče je bil zaradi tega tako hud nanjo, da je več dni 111' hotel pogledati. Kakor Neta tako tudi I.edka ni dovršila gimnazije. Prehitela jo je smrt. Pri smučanju se je hudo prehladila in kmalu nato so jo vzeli božični prazniki. Dan pred smrtjo so me poklicali k nji. Bila je še toliko pri zavesti, da me je spoznala: govorila je pa iežko in vsak hip se je nekam izgubila. Ko sem naslednji dan zopet k nji prišel, je bila že v zadnjih zdihljajih. Oči je imela široko odprte in zdelo se mi je, kakor bi se bila zagledala nekam v daljavo. Dihala je počasi in vedno bolj redko. Zadnji zdihljaj je bil pa dolg in zategnjen, kakor bi se bila hotela še s poslednjimi močmi upreti neizprosni smrti, ki je tako zgodaj segla z neusmiljeno roko po njenem mladem življenju. Ko sem potem prišel na ulico, sem nehote pogledal proti frančiškanski cerkvi. Tam sem še pred nekaj tedni ob stranskih stopnicah z njo govoril. Bila je vedrega obraza, ljubezniva kakor vedno in polna življenja. In sedaj, po tako kratkem času, je ležala gori, v drugem nadstropju, na postelji bleda in mrtva! . . . Mimo mene so hiteli ljudje, še polni božičnega razpoloženja. Meni je bilo pa hudo pri srcu in sam nisem vedel, kako sem prišel domov. Počivaj v miru, uboga Ledka! Spomin nate mi bo vedno ljub in drag. (Dalje.) DULAR JOŽE: NOČ V MLINU Veter se zaganja skozi okno ubito in maje na steni obešeno sito. • Mlinar je prižgal luč, (prej je bila tema.) Od časa do časa se v začrneli svetilki plamen raztegne in vzplapola. Morda nikogar več nocoj v mlin ne bo, čemu potem luč, ki moti oko. Cernu in zakaj — tega nihče ne v«. Tak je običaj: luč se pred zoro ugasniti ne sme. Predenj je mlinar postavil luč, da bo še bolj sveital in bel. Na zadnjem kamnu je zmanjkalo žita in zvonec je peti začel. Tako je čez noč. Tukaj je luč — zunaj je tema. Nikdo nam ne hodi v pomoč, a vendar je svetlo v globini srca. III. Mlinar je nasul v grode žita in namazal razgrete osi. (Ta taden se mlin ni ustavil. Vode je dosti uteklo z neba, da še vedno čez jez šumi.) Jutri bo sklepal kamen in namočil žito, zvezal veliki jermen in zašil raztrgano sito. II. V kotu križ visi in z njega gleda Bog na nas. Med kamni se ajda drobi in droben prah mu seda 1111 roke in obraz. Nocoj pa je truden, zato je legel na prazne vreče, saj bo jutri spet delal ves dan. Oči je uprl v pajčevine pod stropom, položil roki pod glavo in zazehal zaspan. IVAN PODGORNIK : DROBNE ZGODBE 5. Derviš in menih. Na dvoru turškega sultana je živel derviš Hasan. Bil je zvit in pretkan. S sultanom sta se sprehajala, pušila in se pogovorjala. Derviš je pripovedoval, kaj dela prerok v raju. Nekega dne sultan vpraša derviša: „Povej mi, Hasan, ali tudi ža-vrski popi vedo, kaj delajo njihovi svetniki v raju?" ..Kako bi mogli žavri kaj vedeti o raju," je odgovoril Hasan, „Vendar bi rad osebno govoril s kakim menihom. Pojdi. Hasan, privedi mi kakega meniha!11 Derviš je nerad ubogal, vendar je odšel v samostan in zahteval, da mora eden izmed menihov pred sultana. Menihi so se prestrašili, toda sultana je treba ubogati in eden izmed njih je odšel z dervišem. Med potom mu je zviti derviš dejal: »Čuj me. ne govori mnogo pred sultanom, ker ne pozna šale! Povej mu le kako zamislieo, sicer pa molči!" „Videl bom, kaj hoče sultan od mene. Odgovoril bom, kakor vem in zriam,“ odvrne menih. i Prišla sta pred sultana. Menih se ie pred njim globoko priklonil. Sutan je rekel: »Povej mi, menili, kaj delajo vaši svetniki na drugem svetu?“ „V nebesih uživajo veselje in slavijo Boga“. »Kaj delajo ravno zdaj?“ vpraša sultan. »To ve samo Bog in oni, ki so z njim v nebesih." Sultan se je razljutil in rekel menihu: „Moj derviš ve vsak trenutek, kaj dela v raju Mohamed.“ Menih je pogledal derviša. Videl je takoj, s kom ima opraviti. ..Veliki gospodar, dovoli mi, da dokažem dervišu, da to ni resnica. Naj prineso polno skledo mleka in tri kose kruha ter tri krožnike.“ »Naj se zgodi, da vidim tvojo modrost.1* »Sedimo," pravi menih. »Kaj nameravaš ?“ vpraša derviš. »Pusti ga, Hasan, videti hočem, kdo vaju je modrejši.“ »Silni car, drobi kruh v svoj krožnik! Jaz ga bom drobil v svoj in ti derviš v svoj krožnik.“ Ko so končali drobljenje, zlije menih mleko na krožnike in nato strese vse skupaj zopet v skledo. »Derviš, ti veš, kaj dela Mohamed v nebesih. Vzemi skledo in dai meni moj del. sebi svoj in carju njegov del. Nebo je daleč, skledo pa imaš pred seboj." Derviš se nasmeje in reče: »To ni mogoče!" »Razdeli, sicer ne boš z mano več jedel pri isti skledi," de Sultan. ,.Silni car. tega ne more storiti nihče, niti jaz niti ta menih." ..Jaz se tudi nisem hvalil kot ti. Laž ima kratke noge." ..Prav imaš. skleda je pred nami, pa ne more vsak razdeliti iz nje mleka in kruha, ki smo ga prej imeli na krožniku. Sedaj vidim, da je Hasan lagal." Sultan obdari meniha, derviša-lažnivca pa zapodi. O. HORATIUS FLACUS Ob drugi tisočletnici njegovega rojstva. Fxegi monumnetum aere perennius nun omnis nioriar . . . Carm. III 30. Osme šole na goriški gimnaziji se z veseljem spominjam in ko mislim na profesorje, vidim živo pred seboj razrednika dr. Lorenza Tretterja, sedanjega dvornega svetnika in direktorja graške akademke gimnazije v p. Bil je Nemec, a nam pravi oče in mentor, kakršnih v vrstah nemških profesorjev ni bilo dosti. Ljubeznjiv in pravičen na levo in desno — v višji gimnaziji smo bili v skupnem razredu Slovenci, Furlani, Italijani in Nemci — nas je vzgajal za življenje ob latinščini in grščini. Nikdar ni bil dolgočasen, nikdar pust slovničar, ob klasikih je bil življenski, da smo se navduševali zanje in jih vzljubili. Tako smo vzljubili tindi Kvinta Horacija Flacca. Vsaj jaz. Uvod v Petschenigovo izdajo Q. Iloratti Flacci ( anilinu selecta scholarum in usum je bil latinski. Ni bil težko pisan, a vendar nam ni prišlo na um, da bi ga sami predelali. Rajši smo poslušali, ko nam je Tretter podajal Horacijevo življenje in označlxo njegovega dela v nemščini ter za njim pridno pisali ..realije". v katere pa nismo mogli ujeti vsega. Pa je bilo le dovolj. Ko nas je izpraševal, smo vedeli: „Quintus Horatius Flaccus, poleg Vergilija najslavnejši rimski pesnik, se je rodil n. d. VI Id. Dec., L. Cotta L. Torquato consulibus, anno ante Chr, natum sexagesiino quinto — 8. decembra I. 65. pred Kristusom v Venusiji. ki je obmejno mesto med Lukanijo in Apulijo, koder drevi peneči se Aufidus (Ofanto) in se dviga visoko pod nebo gozdnati Voltur. Pa ni živel (dlolgo v rojstnem kraju. Oče. ki se je bil otresel suženjstva in obdeloval svoje posestvece kot kmetič, je sina tako ljubil, da ga je hotel spraviti do boljšega kruha. Sola učitelja Flavija v Venusiji se inu je zdela premalo, zato je prodal svoje imetje in se preselil s sinom v Rim, kjeir j« postal sam coactor — izterjevalec bi rekli — sinka pa je dal ,v šolo, kjer je ..tepeižkar" — p In gos us Orbilius s šibo v roki ob Odisej i v zastarelem prevodu Livija Andronika in še ob Ilijadi ubijal svojim šolarjem v glavO vse potrabne znanosti. « ., i ,, Ko je Horacij dokončal običajno rimsko šolo, ga je oče leta 45. poslal v Atene, ki so bile sretiišče »nanosti in umetnosti. Tja so hodili izpopolnjevat svojo izobrazbo vsi premožni mladi Rimljani, ki so si hoteli v življenju z višjimi študijami zagotoviti lepo karijero. Iz študija — poslušal je filozofe v novejši akademiji, kjer so iskali srednjo pot med stoiki in epikurejci in učili zmerno, praktično naziranje o življenju — je iztrgalo Horacija burno leto 44., ko je prišel po. Cezarjevem umo^u v Atene Brutus in pridobival za svojo vojsko akademike. Horacij se mu je odzval in Brut ga je imenoval, zq. Jegijskega tribuna — tribunus militum, s čimer je dosegel sin navadnega, oproščepca viteški stan. Poslej je spremljal Bruta na vseh njegovih potih po GrŠkeii," Makedoniji in Muli Aziji ter doživel z njim 1. 42. tudi poraz v bitki pri Filipih. Republikanci so bili poraženi, njihovo imetje zaplenjeno, a vendar se je Horacij. ..mogel po amnestiji vrniti v Rim, kjer ni našel več očeta. Umrl je bil. njegovo posestvo je pa bila država zasegla. tHoraciju ni kazalo drugega, ko da si je poiskal službo: kupil si je mesto kvesSorja — kajigovodlja, pri državni blu gajni. Tako je toliko zaslužil, da je izhajal, in še čas ntn je ostajal, da je lahko začel pisati in dajati izraza svojemu razočaranju: nastala je prva zbirka satir, v katerih se je ravnal po rimskem pesniku Luciliju in prijetno kramljajoč se držal načela ridendo dieere verum: smeje se je zbadal in bičal, zabaval in učil posameznike in družbo, kakšni bi morali biti in kako živeti. Spočetka so bile te pesmi namenjene samo za prijateljske kroge, a leta 35. jih je deset izbral in izdal. S svojo pesmijo je vzbudil splošno pozornost. Ze I. 38. sta ga starejša pesniška prijatelja Vergilius in Varius seznanila z Maecenatom, ki je bil naklonjen pesnikom in jih podpiral — po njem beseda: mecen. Maecenas je sprejel pozneje ~ po devetih mesecih — Horacija za hišnega prijatelja in ga rešil vseh gmotnih skrbi, leta 33.. pa mu je podaril celo lepo posestvo v Sabinskih gorah, kjer je v miru in zadovoljnosti živel in se le v zimskih mesecih vračal v Rim. Po Maece-natu je prišel Horacij V zvezo tudi z Avgustom, ki bi ga rad imel za svojega tajnika, a pesnik se ni maral preveč vezati in je to službo ojdklonil. Svoboden je živel svoji pesmi in 27. novembra leta 8. po Kristusu umrl." To smo vedeli povedati o Horacijevem življenju in še, da je v letih 41—30 pisul tudi epode — sam jih je imenoval „jambe“ po metru, ker so verzi jambski Irimeter, kateremu sledi krajši jambski dimeter kot nekak dostavek, epodoš. le pesmi je pisal po grškem vzorniku Archilochu, le da ni v njegovih onega žolča in jedkosti, s katero je Grk vihtel svoj bič. Horacijeve se motivno ne ločijo dosti od sermonov — satir. Na Maecenatovo prigovarjanje jih je izbral 17 in jih izdal. Pozneje se k tej vrsti pestni ni več vrnil. Istočasno — leta 30. je izšla druga zbirka satir, ki se ločijo od prve po tem, da V njih pesnik ne govori sam, temveč uvede druge osebe, ki naj izražajo njegove misli, n. pr. kmet Ofellus, stoik Stertinius, kuharski kandidat Catius, videc Tiresias. komik Fundanius itjdl Po tej knjigi, je nafctal odmor, dasi Horacij ni počival. Prešel je v liriko in -hotel "dati Rimljanom pesmi, kot so jih Grkom peli Alkaios, Sappho in Anakreon v odah in himnah prijateljstvu, ljubezni in vinu ob razmahu vsega čustvovanja, ki je prišlo do izruza v najrazličnejših ritmih. Tako je nastalu njegova lirika, ki 'obsega štiri knjige. Prvi tri je izldial leta 23., četrto pa leta 13. V teh letih — od leta 20. do 14. —je začel tudi Z novo vrstt) pesmi v obliki pisem, poslanic, v katerih prav tako kramlja o vsem mogočem vetdtro in neprisiljeno kakor v satirah, podajajoč življensko modrost že izkušenega moža in svoje nazore o književnosti. Najpomembnejša je Kpistola . ad Pisonfs, ars poeticu — pismo o pesništvu, ob katerem so se pozneje ličili vsi. ki so hoteli orati ledino poezije. Leta 17. i>o Kr. je AugusttiS Horacija posebno odlikoval. Izbral pa je za slavnostnega pesnika v proslavo now, mirovne dobe. Tako je nastala jubilejna pesem — Carmen saeculare, s katero so zaključili veličastne tridnevne slavnosti. Ko smo tako vedeli, kdo je bil Horacij in kaj je vse spisal, smo ga celo leto brali. Spočetka je šlo težko, a Tretter je razumel, d!a ni igrača vživeti se v vse vrste ritma arhilohijcev. asklepijadejeesv, alkajjcev, sapphijcev in še drugih. No, polagoma so nam prišli vsi ti ritmi le v uho in redki so bili, ki so se tresli, ko so morali brati. Ob prevajanju in razlagi je bil pa užitek poslušati dobrega profesorja, ki ni opustil ne en« sentence, da bi nam ne bil zabičal, naj si jo zapomnimo za življenje. Nekoč se je na dolgo razvnel ob’ neki pesmi. Jaz sem tedaj listal po knjigi in obstal na 56. strani in preden je bilo ure konec, je šel po razredu nekoliko prost prevod pesmi, ki jo jie zapel Horacij svoji Lidiji. Prevod je prišel iz zadnje klopi v prvo in od tam — Tretterju v roke. Bral ga je — slovenski je razumel in znal vsaj za silo, kakor nam je bil nekoč povedal — in se smehljal. Ko je prebral, me ni oštel, pač pa pohvalil in še začel govoriti, kako so se pesniki vseh narodov učili pri Horaciju. Poslej sem ob Horaciju mislil tudi na naše pesnike . . . Res, zanimivo bi bilo, ako bi nam kdo napisal razpravo o Horacije,vem vplivu v naši književnosti. Ali bi začel s Zoisovim pismom Vodniku z dne 20. marca 1794 in pokazal, kako je Vodnik poslušal nasvet in s pridom bral Horacija, ali se ne bi moral dolgo pomuditi ob Prešernu (Pismo o pesništvu — Nova pisarija, o čemer je razpravljal že prof. dr. K. Ozvald v svoji goriški dobi), ali bi mogel brez Horacija mimo Stritarja literarnega pedagoga? Videli bi tudi. da je Gregorčič zajel iz Horacija to in ono misel, da so vse lirične pesmi v antičnih merah, čeprav jih nimamo dosti — Vojeslav Mole pri/de najbolj v poštev — priča Hora-cijeve šole. Ali dočakamo tako delo ali ne: ob drugi tisočletnici Horacijevega rojstva se zavedajmo, da so kulturne vrednote antike tolike, da se moramo spet in spet povračati k njim in jih upoštevati in ceniti, ako nočemo priti ob tla, na katerih smo rastli in vzrastli. IZ HORACIJEV1H PESMI, FAUNE NYMPHARUM A. Sovre. » O Kavu, ki ljubiš plahih nimf norije: kadiir prek polj prisojnih pot te vodi. livadam mojim dober varuh bodi, naj blagor tvoj na mlado brav posije. Saj k letu v dar kozlič ti kri prelije, leže ti nared vina polni sodi, ki Veneri za družbo so pogodi, gosto se dim dišeč z oltarja vije. Ko dan tvoj, peti v grudnu, se mladi, se drobna čreda vsa igra po Irati, praznuje srenja v pašniku z volmi. . Tedaj z ovco zaupno volk se brati, gozd siplje listje, kmet se veseli, po skopi zemlji takt bijo podplati. DONEČ GRATUS ERAM TIBI A. Sovre. On: Dokler še jaz bil funt sem tvoj in nikdo drug ni imel pravice ljubiti tvoje belo lice: sam šah bi menjal bil z menoj. Ona: Dokler bila sem tvoja mala in ni še tvojega srca mi vzela plava tekmicu: bi z IIjo ne bila menjala. On: Tak veš, za ktero zdaj gorim? Zna svirati, sladko zapeti, ne bal bi zanjo se umreti, samo da nje ne izgubim. Ona: Pa veš, za koga jaz plamtim? V njem svojo srečo sem uzrla, o dvakrat bi voljno umrla, samo da njega obdržim. On: A če ljubezni prejšnje sila iznova naju bi vklenila, če umakne se sviralka zlata in tebi spet odpro se vrata? Ona: Čeprav je lep ko zvezda mlada, a ti lehak ko lesna skorja in neobrzdan ko morska burja: s teboj živim, umrjem rada! EXEGI MONUMENTUM A. Sovre. Postavil sem si spomenik, bolj trajen od kovine, še višji kakor piramid kraljeve so zidine: ne bo ra/.jedel ga naliv, ne jezna moč viharja, vekov neštetih bežni tok ne zruši mi oltarja. Ne bo vsega me vzela smrt: je varen pred trohnenjem moj boljši del; sloves bo moj še poznim pokol jenjem do konca rasel zmeraj nov, vse dokler štel stopnice na Kapitol bo svečenik kraj tihe svečenice. Slavil me svet bo. kjer šume Avfidovi valovi, kjer žejni Davn je kraljeval nad kmečkimi domovi, češ, glejte ga: popel se je visoko iz nižave, presadil grško pesem k nam, ubral glasove prave. Zategadelj, Melpomena, s ponosom zduj se kiti, |m> meni zaslužila si, da slava se glasi ti: a meni v hvalo z lovorom, ki ga Apolon nosi, ovij dobrotljivo se