ime, in strigalico je pustil avtor preveč sigurno sfrčati na mizo, kajti dozdaj so jo verjetno menda samo enkrat videli letati (glej: Zeitschrift fiir wissenschaftliche Insektenbiologie, Bd. XII., 1916).
Mene osebno pa je razkačila mesarska muha v lastnosti predsednice zborovanja, ko je omejila predavateljico Musco v taki meri, da ni mogla pojasniti velezanimivega in mnogo študiranega problema, kako žuželke vidijo. Odprto vprašanje vedno draži!
Prav lepa slika je »jerebica« in nič manj mično in prijetno se bere črtica o »golobu«. Samo škoda, da se pisatelj ni bolj intenzivno pečal s tem zagonetnim pojavom ter nam raztolmačil teorij, ki razpravljajo o tajinstveni sili, s katero najde golob-pismonoša svoje domovje. Ali je njegov nagon, njegov krajevni spomin, ali so (po Thauziesu) zemeljske magnetne silnice, ki dirigirajo žival v golobnjak nazaj?
»Kraljico noči« bi jaz tukaj pri nas ne imenovala velike uharice, ker je precej redka prikazen. Isto vlogo in bolj po pravici bi igrala mala uharica (Asio otus L.), ali lesna sova (Svrnium aluco L.) in slednjič tudi ko-zača (Svrnium uralense P.).
S kratkočasnimi in prijaznimi slikami »vodomca« in »bogomoljke« se meri zelo poučna črtica o »življenju na domačem žeravcu«,
»Potopljeni narodi« predočujejo zastopnike bohotno razvite morske favne in pisatelj riše v jasnih barvah vsestransko življenje nižje organiziranih bitij na dnu morja. Meditacija pa je za ljudstvo pretežka, teoretični materijal preobširen in smoter simbioze vetrnice z rakom ne zadosti utemeljen, »Pagurid mora preskrbeti svoji protektorici potrebno brašno, zlasti dovolj mesa.« Da, a kako? Več bralcev me je prosilo pojasnila, kajti najenostavnejše jim je bilo misliti, kako poklanja rak svoje krvave žrtve (ribe, polže itd,) vetrnici v dobrodošlo darilo- A temu seveda ni tako. Rakova protiusluga obstoji edino v tem, da prenaša leno anemono od kraja do kraja ter ji na ta način pripomore do vedno novih virov tečnih jestvin,
»Vrabčkovo« družinsko življenje je pretresljiva tragika, ki pa kipi humorja!
V črtico »zemlja in luna«, ki jako elegično zaključuje vsebino, se je vrinila majhna tiskovna napaka, da znaša lunin polumer (radij) 3480 km, kar velja v resnici za njen premer, — Da se pa g, profesor na Ewaldovi »zemlji in luni« ni emancipiral od francoskih čevljev (1 francoski čevelj — y3 m), je v času splošno običajnega dekadičnega sistema težko opravičljivo. —
Začetek je torej storjen. Ljudstvo sega z velikim zanimanjem po novih proizvodih in bolj kot kedaj je začutilo v sebi potrebo naravoslovne naobrazbe. Na pisateljih-znanstvenikih je ležeče, da in kako ponudijo ukaželjnim primerne snovi. Temeljita poglobitev v lastno stroko, v delu porojena neodvisna sodba nam mora prinesti sadov, po katerih bo segal z veseljem i strokovnjak i preprosti seljak,  ~     ,        p. ,       .,
Kršnjavi Iso: Dante Alighieri, Božanstvena komedija, Treči dio: Raj, Zagreb, 1915, Izdala Matica Hrvatska,
Bliža se šeststoletnica smrti nesmrtnega Floren-tinca (f 1321), čigar pesem obsega nebo in zemljo, vse čase in vse rodove zemlje, Jugoslovani bomo tedaj lehko pokazali dva popolna prevoda: v vezani besedi
102
od kotorskega biskupa Frana Uccellini-ja, ki je svoj lepi prevod izdal 1, 1910, (v Kotoru) in ga posvetil: slozi i ljubavi Hrvata i Srba, jednokrvne istojezične brače; v nevezani besedi pa je dovršil prevod Iso Kršnjavi v treh knjigah, in baš letos smo prejeli tretjo, prevod Raja.
Vzor prevoda, zlasti te pesnitve, kjer ni zlepa nepotrebne, nevažne besede, je pač takrat dosežen, če izrazi vsako misel pesnikovo, da, vsako besedo, ne da bi kaj iz svojega dodajal, V tem oziru je prevod Kršnja-vega izboren. S Kršnjavim v roki boš prijetno in znan-stvenotemeljito prečital to veličastno delo. Prevod je tako urejen, da ti prevajalec pred vsakim spevom v kratkem »s a d r ž a j u« pove vsebino dotičnega speva; v par vrsticah te opozori na alegorije, ki jih boš našel v spevu, nato slede »r a z j a š n j e n j a« vseh težkoč speva, ki bi te količkaj mogle ovirati pri razumevanju; in potem šele čitaš dobesedni prevod, ki ti, razdeljen v odstavke, lepo kaže miselne celote.
Mislim, da je ta uredba srečna in praktična. Seveda jo boš po svoje uporabil: prečitavši »sadržaj« in alegorije, preideš takoj k prevodu speva, ob težkočah pa pogledaš nazaj v »razjašnjenja«, ki so res izborna in bogata, kakor jih ne dobiš zlepa v drugih komentarjih. Tudi prevod je zelo skrben, temeljit; redko, redko najdeš mesto, ki ne bi bilo dobro in po najboljših inačicah prevedeno,
Ker sedaj baš čitam »Čistilište«, mi bodi dovoljeno navesti dve, tri mesta, kjer mi prevod ne ugaja. V spevu XVIII. v 23, 24, bi bilo bolje tolmačiti italijanski: si, che 1'animo ad essa volger face,,, da se duša k njoj, (k stvari, ad ogni cosa!) okrene, ne: k slici! (prim. Torraca La D, C, 1908). V spevu XXI, je prevod: »Samo to, što nebo nešta svoja u se primi, može ovdje uzrokovati...« ne-umljiv; zakaj se ne bi reklo: Samo gibanje, katero neb. telo od nebn. telesa prejema, more ,..« V prvih 21 spevih »Čistilišta«, ki sem jih pazno in pomno prečital, nisem našel nobene druge netočnosti. — »Raju« je letos pridejanih pet jako dobro risanih načrtov Pekla, Čistilišta in Raja.
Časi, v katerih je živel Dante, so bili zelo slični našim, od nevesele sedanjosti je pesnik pogled obrnil v svojo notranjost, uvidevši, da se mora preporod sveta pričeti iz nravnosti. V Ljublj. Zvonu (1917) čitamo, da je Podlimbarski, ko je bil najbolj žalosten (1915), vzel v roke Danteja. Naj bi lehkoumljivi prevod Kršnjavega odslej vršil to lepo nalogo med Jugoslovani!           ~
Viktor Car Emin: »Starci«. Tako se zove nova zbirka novela Viktora Čara Eminog, požrtvovnog tajnika istarske Družbe sv. Cirila i Metoda. Viktor Car Emin je pripovjedač stare škole. Oni, koji mnogo ne misle i koji ne če da mnogo misle, rado če uzeti njegove stvari u ruke, pa bila to »Kontesa Nina« ili socijalni roman »Iza plime«. O »Starcima« progovorit čemo pobliže, kad ih uredništvo »Dom in Sveta« dobije na ocjenu. U glavnom možemo o Čaru reči tek to, da je on pisac, koga hrvatska publika dosta čita, jer znade, da joj ugada. U tome i leži razlog, da bi Car Emin morao istesati, izgladiti i podiči svoje literarne podvige, Dok se ne makne sa svoje starinske mrtve točke, dok ne izgradi svoje individualnosti prema savremenim za-htjevima vaspitanosti i umjetnosti, uzalud če kritici tražiti u njegovim djelima Vječno i Veliko,              ,