SPEMZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI Glasilo Slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani Izhaja dvomesečno. Številka 9-10 V Ljubljani 1. septembra 1943. Letnik XLVI CebelarJeve skrbi po končani Jesenski pasi Fr. L. Meseca septembra preminejo v glavnem v naravi viri čebelje paše in čebelar se pripravlja aia žetev svojega truda. Žal, da ostane največkrat samo pri trudu, žetev pa izostane. A pravemu čebelarju kljub temu ne upade pogum, ampak skrbno pretehta svoje ravnanje v teku leta in presodi žival ter možnost njenega nadaljnjega obstoja. V kritičnih letih — žal, da ta prevladujejo — priskoči čebelam na pomoč s pravočasnim dokrmljenjem, če ima seveda s čim. Kako bo to letos, ne moremo še vedeti, ker je zadnje upanje čebelarjev, ajda, v tem času še v najlepšem cvetju in lahko ugodni dnevi še marsikaj popravijo, neugodni pa spravijo čebelarja v težek položaj, iz katerega ne najde izhoda, ako ne dobi pravočasno rešitelja v obliki sladkorja. Kajti pozno cvetje v septembru ne pomeni za čebele prav nič. Le v nekih krajih na južnem obronku Julijskih Alp v gorenji goriizijski pokrajini imajo čebelarji to srečo, da si čebele ob ugodnem vremenu opomorejo tudi z medom neke gorske cvetlice, ki cvete še v oktobru. Zraste za ped visoko, ima po več zvoneaistih belih cvetov kot šmarnica in je je po skalovju, kjer je količkaj prsti, vse belo. Čebelarji so mi pravili, da ta pozna roža nadomesti včasih ajdo, ki jo v dotičnem predelu tudi precej sejejo in je navadno za čebele prav izdatna paša.* Drugače pa nimamo po naših bolj hladnih krajih nobene rastline, ki bi po ajdi bila zmožna še kaj pomagati čebelam z medom. Malenkost obnožine, ki jo nabero še v jeseni, pa za njih zimsko preživljanje nima pomena. Za pomladnaske potrebe, ko začno čebele gojiti zalego, p-a jo dobe prav kmalu, že prve mesece novega sončnega leta. Čebelar ima po končani ajdovi paši še druge skrbi Navadno se pojavi ta čas ropanje, v večji ali manjši meri, ki ga ni mogoče popolnoma preprečiti. Je pa to popolnoma naraven pojav, * Gre brez dvoma za ožepec, (satureia mon-tana), neke vrste šetraj, ki ga je tudi na jugu ob obali Jadranskega morja prav mnogo. Medi izvrstno, kadar je dovolj vlage v zemlji. Med je rumen kot cekin in nenavadno aromatičen, preveč za naš nos in jezik. Ur. boj močnejšega s šibkejšim za nadvladanje in izločitev vseh družin, ki niso zmožne nadaljnjega obstanka. To je naraven izbor, čiščenje manjvrednih družin za ohranitev boljših. Kjer ni čebelar pazil, da pravočasno odstrani vse osirotele in šibke družine, tam nastopi sedaj narava sama: močnejše, krepke in zdrave družine napadejo in premagajo šibkejše sosede in se kratko malo polaste premoženja brezvladavincev ter slabotnežev, ki bi tako in tako ob pomanjkanju tega ali onega kmalu žalostno končali. Zaloga hrane, ki jo slabše ali osirotele družine še imajo v tem času, bi pozneje pošla in bi ne prišla nikamor v korist, niti njim samim, ker je je premalo za popolno preživljanje in bi panj kljub temu ne obstal čez zimo. Sosed si pa s tem nasilno prilaščenim blagom le nekoliko dopolni svojo zimsko zalogo. Seveda ima pri tem tudi škodo, ker je pri ropanju izgubil kolikor toliko svojih živali. — Vidimo pa pri tem, kako je v naravi vse smotrno in ekonomično urejeno. Narava že sama izločuje vse, kar ni zmožno nadaljnjega obstoja. To je stari uveljavljeni zakon o obstoju vrst. Kot pri drugih vrstah živali, je tudi pri čebelah ropanje v nekem oziru kar nalezljivo. K« je opravljeno s slabiči, se začno med seboj klati tudi zdrave in obstoja zmožne družine. Povod temu so dali že premagani slabiči in osirotele družine ali pa čebelar sam z odpiranjem panjev, krmljenjem podnevi ob gorkih dneh, ko čebele lete, s točenjem v slabo zaprtih prostorih ali v nepravem času, z neprevidnim izpostavljanjem satja in podobno. Prav tako kot o tatovih, ki jih ustvarja priložnost, velja ta prislovica tudi za ropanje. Če se je pa ropanje vendarle pojavilo, je treba nadaljnje širjenje preprečiti in ga skušati ustaviti. Čebelarski praktiki navajajo različne načine, kot: zašlo niti žrela poševno s steklom, tako da morejo čebele le od strani do žrela in v panj. Tujke se »preletavajo preti steklom in jih domače bolj opazijo. Žrela primerno zožimo, vendar ne preveč, ker nastaja v tem primeru pred vhodom prevelika gneča in prerivanje, kar tujke še bolj privablja in se pri tem vrvežu še laže neopaženo pritihotapijo v panj. Kadar je pa ropanje že tako razvito, da ne pomaga več nobeno1 zavarovalno sredstvo, je treba bolj temeljite odpomoči, Znan čebelarski izvedenec svetuje v svojih spisih takle postopek pri panjih s premičnim delom: Najprej odprem panj in ga močno nakadim s tobakovim dimom. Ropnice imajo slabo vest in planejo kot obsedene iz panja. Hočejo pa se takoj vrniti. Zato je treba vrata in žrelo zapreti. Ni se treba bati, da bi se zaprta družina, ki je tako in tako slabotna, v teku ene ali dveh ur zadušila. Približno vsakih pet minut odpiram ponovno panj, da ropajoče tujke odlete. Zaostale roparioe letajo nemirno po panju sem in tja ter iščejo izhoda. Domače jih napadajo in mnogo tudi uničijo. Roparice pa ne smemo izgnati, ampak jim tudi vzeti veselje, da bi se vračale. Zato tudi njih gručo na bradi temeljito okaddm Ko je po tem postopku ropanje prenehalo, skrbim, da spravim oropani panj v red. Ce ima še matico, jo priprem. Nato vzamem posebno močni družini nekaj satov z zaprto in tudi z odprto zalego ter ometem z njih čebele na podnico iz-ropanega panja. Seveda ne sme biti vrneš matice. Priseljene čebele se rade pridružijo novi družini, ki jih kot miroljubne tovaiišice brez nadaljn(jga sprejme. Ometene zaležene sate de-nem nato v gnezdo izropanega panja. Koncuo trdno zaprem panj in pustim za izlet le malo odprtino. Na ta način ropanje hitro poueha. Če je izropani panj izgubil matico, mu dam novo, ki pa mora biti oprašena. Panje manjše mere, ki so jih napadle ropnice, lahko tudi zamenjam z onimi, ki imajo zelo močne družine. Ropnice postanejo zmedene in so presenečene spričo novega, zanje bolj nevarnega položaja in jo običajno po neuspelih poskusih poberejo odkoder so prišle. Tako čebelarski strokovnjak. Večjih skrbi se reši čebelar, če pazi, da s .svojim neprevidnim ravnanjem po končani jesenski paši ne vzbudi v čebelah tako močno razvitega nagona do ropanja. Kljub pažnji pa kako leto le ni miru pred ropnicami. K temu pripomorejo zlasti soparni dnevi po končani paši. Tedaj se tudi ostale družine brez pravega povoda začno medsebojno lasati, posebno če je v kraju nakopičenih preveč čebel. Zlasti oster vonj ajdovca je za ropanje iprav privlačen. Čebele pa tudi vidijo, da v naravi ni več medenih virov in jih nagon samoohranitve sili. da .si pomagajo na druge načine. Zgodilo se mi je, da so privožene tujke napadle moje panje, ki so bili po vrsti prav močni. Lotile so se kar najboljše moje družine, ki je bila pri kraju v skladanici čebelnjaka in prav žiivalna. Kak dan se je panj silovito branil in upiral. Z ročno brizgalno za sadno drevje sem vsiljivke neprestano škropil in zažigal pred čebelnjakom cunje, da sem ropnice vsaj za silo odganjal. Zvečer pa je obviselo na bradi več kot za klobuk tujk, ki so menda kar čakale, da z novim dnem in primerno okrepitvijo ponovno napadejo bogato založeno trdnjavo. A položaj se je sedaj Obrnil: prihodnji dan pričn; ofenzivo moj napadeni panj in se vsuva kot ob roju naravnost proti priseljenim panjem. Nekaj dni je to trajalo, dokler ni prevaževalec umaknil svojih čebel. Pozneje sem dognal, da je moj panj neverjetno mnogo ropal, ker je bil prav nabit z medom in ga ni mogel drugje dobiti kot pri sosedu. Po umaknitvi tujih čebel je bilo spet mirno okrog čebelnjaka kot bi se ne bilo nič zgodilo. Le mrtvic je ležalo pred panji vse črno kot vojakov na vojnem polju po končani bitki. O znaiaiu in lastnostih čebelarjev Fr. L. Vsak poklic daje človeku neke izrazite poteze v njegovem značaju. Čebelarjenje je sicer pri veliki večini čebelarjev le stransko opravilo, ima pa vendar vsak čebelar nekaj lastnosti, ki so pri njem vse bolj razvite in vidne kot pri drugih poklicih. Ne moremo si misliti na primer čebelarja, ki je osat kot same ose ali sršast kot sršeni, da za vsako malenkost zroji. Takemu bi že čebele same pokazale, kadar ima opraviti z njimi, kako se je treba pri njih vesti. Robatost in nasajenost je tedaj prav malo v skladu z mirnimi in uravnovešenimi opravili pri čebelarjenju. Čebelarjenje ne zahteva samo nekega znanja, ampak tudi ročnosti, spretnosti in praktičnosti. Kdor nima teh lastnosti, bo izgubil kmalu potrpljenje, ko bo videl, da mu gre vse navzkriž. Zlasti mizarska opravila mora znati vsaj v toliko, da mu ne bo treba za vsako malenkost klicati na pomoč poklicnega mizarja. Za napravo novih, bolj kompliciranih panjev, pa je treba že dosti spretnosti in bo temu kos le oni, ki si je z daljšo vajo, z opazovanjem in učenjem pridobil potrebnih ročnosti. Imeti pa mora dobro in vsakovrstno orodje. Sicer je boljše, da prepusti delo izvežbanemu mizarju, če le mogoče takemu, ki je sam čebelar. Kajti za izdelovanje dobrih panjev ni vsak mizar; so posebnosti, ki jih čebelarski nestrokovnjak kljub natančnosti še vedno lahko zgreši, ali ne polaga na važne stvari dovolj pozornosti. Takih mojstrov - skaz imamo že kar preveč. (Pravi čebelar mora biti tudi svoje vrste vse-videc in vsevedec, to se pravi, bister opazovalec, bodisi življenja v panju ali snovanja v naravi. Čebela je del narave in tako povezana z njo, da so ji lahko velike nenadne spremembe y pogubo. Čebelar mora biti zato vedno na straži, da izvede protiukrepe in prepreči pogubo svojih družin. Poznavanje medovitih rastlin, čas cvetenja in uspeh bere na njih mu mora biti točno znan, prav tako vsaj glavni znaki vremenskih sprememb, po katerih mora mnogokrat uravnavati svoja čebelarska opravila. Vse to zahteva ostrih čutov opazovanja, ki se pri bistrem človeku z mnogimi vajami in izkušnjami izpopolnijo do neverjetnih natančnosti. Za to pa je treba seveda še naravnega daru, samo .,debelo gledanje" tega ne ustvarja. Tako si čebelar z neprestanim opazovanjem in sklepanjem nabere v teku let mnogo izkušenj in znanja o naravi in njeni povezanosti z vsemi bitji na zemlji, kar je prav važno tudi za splošno naobrazbo, ki je pri večini ljudi in celo pri študiranih ljudeh, pogosto zelo pomanjkljiva ali celo napačna. Zato ni brez podlage sodba, ki sem jo bral v neki nečebe-larski razpravi, da se po splošni naobrazbi preprostih ljudi po vaseh najbolj odlikujejo ravno čebelarji. Tudi v drugih ozirih poplemeniti čebelarjenje človekov značaj. Navaja ga k redu, skromnosti in varčnosti, a tudi k radodarnosti, kadar mu je to mogoče. V dobrih letinah se čebelar ne bo tresel za kozarček medu dobremu znancu, bolniku ali sosedu. Iskreno tovarištvo med čebelarji je splošno znano in jim je v tem oziru podobna le še „lovska bratovščina". Svojih izkušenj pravi čebelar tovarišu nikoli ne skriva, ampak mu pomaga z nasvetom in tudi drugače, kadar koli najde priliko za to. Zapravljanje dragocenega časa je čebelarju tuje. Medtem ko se mnogi drugi ljudje ob prostih dneh, zlasti ob nedeljah popoldne, ne vedo kam deti in iščejo najrajši dvomljive zabave v gostilni, ima čebelar vedno kako delo pri svoji živali, če pa tega ne, obišče sosednega tovariša, kjer jima ob zanimivih čebelarskih pogovorih še prehitro mine nedeljski popoldan. Čebelarju ni nikoli dolgčas. Na potu med travniki in njivami ali skozi gozd opazuje v letnem času cvetje in čebele, ki ga obletujejo. Njemu je knjiga narave vedno odprta in jo zna tudi pravilno čitati. V času, ko narava spi, pa premišlja o delu pri svojih živalih, dela načrte in „gradove svetle zida si v oblake". Tako je v vsakem čebelarju tudi kos pesnika, čeprav je pri svojem delu navadno prav stvaren človek in mora tak tudi biti. Z rajnim očetom sva bila včasih ure in ure na poti in nama ni nikoli zmanjkalo pogovora, ki se je sukal največ okrog čebel. Znani naš čebelarski veteran pripoveduje, da sta s sinom, ki ga je prišel obiskat pred leti prav iz Amerike, večer za večerom v postelji govorila po več ur skupaj samo o čebelah in čebelarstvu to in onstran oceana, pa jima ni zmanjkalo snovi. Medtem ko nekatere druge stranske zaposlitve, na primer lov, vzamejo človeku mnogo dragocenega časa, ki bi ga dotični lahko porabil pri gospodarstvu, se čebelarska opravila izvrše največ o prostem času in pri manjšem obratu mimogrede, nekako za oddih. Ljudje pravijo, da „streha vsakega lovca kaže rebra". O čebelarjih nimamo takih sodb, ampak so znani kot dobri in skrbni gospodarji, ki ljubijo red in delo. so skromni in varčni, kot jih uči že njih ljubljena živalca. Na svojih šestih službenih mestih križem naših krajev šem se seznanil najmanj s sto čebe-larn. Vsi so mi ostali v prav prijetnem spominu. Bili1 so med njimi študirani ljudje, a največ le preprosti vaščani, po značaju pa vsi enake dobričine in poštenjaki. Kljub svoji navezanosti na knjižno modrost sean pri marsikaterem nešolanem čebelarju naletel na misli izkustva in ono domačo modrost, ki jo zastonj iščeš po knjigah, ampak je doma le pri ljudeh, ki so v stalnem stiku z naravo in hodijo po njej z odprtimi očrni in sprejemljivo dušo. Mnogi izmed teh so imeli poleg čebelarskega znanja še prav izrazite druge zmožnosti. Tako na primer rajni Burc gori v prijaznih Slemenih, ki je izdeloval kot ročno delo odlične harmonike, da je komaj ustrezal naročilom celo preko oceana, ki se je kot samouk izvežbal na orglah in bil tudi dober organist, pevec in humorist brez primere z neštetimi duhovitimi domislicami, da krožijo še danes v tistem okolišu. Izde lal je celo prave orgle in jih postavil v eno izmed svojih sob svojega skromnega doma. Ako bi mu bila dana prilika, da bi se bil v takih delih strokovno izvežbal, bi bil postal gotovo tudi odličen izdelovalec orgel, ker je že kot samouk žel polno priznanje strokovnjakov. Ne morem tudi pozabiti zanimivega starčka. Matelevževega strica visoko tam gori pod Krnom, ki je čebelaril do svojega 90. leta. Bil je s trdne kmetije doma, lahko bi se bil dobro oženil, a ostal je samski, samo rojstni hiši v oporo in skrbeč za svoje čebele. Imel je zraven domače hiše lastno skromno kajžo z vrtom in čebelnjakom. Prebral je menda vse knjige, ki iso izšle do tistih dob. Staretovo mohorsko „Obč-no zgodovino" pa je imel v malem prstu. Posebno je ljubil Sveto pismo in menda ni bilo važnejšega poglavja, da bi ga ne bil znal večinoma dobesedno navajati. Podnevi je pridno delal na svojem rojstnem domu, večere in praz nične dneve pa je posvečal le knjigi. V njem je bilo toliko življenjske modrosti, da ga je vsak z užitkom poslušal, čeprav so bile njegove besede tako redke kot cekini, a zato pa tem bolj tehtne. Med starimi čebelarji je bilo mnogo takih zanimivih mož, ki so ostali poznejšim generacijam še dolgo časa v lepem spominu. Splošno je priznano, da so čebelarji dobrodušni, veseli in zadovoljni ljudje. Saj je tudi njih opravilo tako, da jih samo vzgaja v ljubezni do reda v življenju kot vlada v naravi, ki je vir sreče in zadovoljnosti, kdor se zna vanj resnično vživeti. In taki ljudje so tudi v drugih ozirih plemeniti. Tako kot „lovska bratovščina" tudi čebelarska skupnost ne pozna razlike med stanovi. Čebelarji, pripadajoči najrazličnejšim javnim položajem, se razumejo med seboj kot člani iste družine. Da bi le ostalo vedno in povsod tako, v dobrobit posameznikom in naši čebelarski skupnosti. To in ono o prevažanju čebel v »aso A. B. (Dalje.) Ko priporočam izrabljanje paš v večji meri, imam v mislih predvsem male čebelarje, posebno tiste, ki iz katerega koli razloga ne morejo sami voziti ali pa tega niso zmožni. Večji čebelarji itak hodijo svoja pota, zato ne potrebujejo nasvetov in navodil. Rad bi pa, da bi tudi mali čebelarji kdaj ,pa kdaj z veliko žlico zajeii iz polne sklede, ki jim jo včasih ponuja narava. Zanje vidim rešitev edino le v združenju in organiziranju skupnih prevozov v pašo. Ce se potrebnosti tega ne bodo o pravem času zavedli, bodo vsa pasišča zasedli drugi, bolj podjetni in tvegavi čebelarji. Katere paše lahko pri tak i h a k -c i j a h upoštevamo? Predvsem hojevo, ki je najbolj močna iin še premalo izkoriščevana. Zanjo je na razpolago še nič koliko dobrih pa-sišč, kamor živ krst ne vozi. V redkejše naseljenih, bolj skalovitih in zato malo kultiviranih krajih po Kočevskem in v Beli krajini so izvrstne travniške (poletne) paše, ki zainje niti ne vemo. Take paše so tudi više v hribih in na visokih planotah, kjer gozdna in travniška paša šele nastopi, ko v dolinah že slovo jemlje. Tudi za pomladansko reso bi se morali bolj zanimati, a samo tam, kjer je je zares mnogo. Od nje pa ne smemo pričakovati polnih panjev. Dovolj je, da pomaga čebelam na noge, da so v pravem času godne za prestavljanje in za izrabo travniške ali kake druge paše v maju in juniju. Pri čebelarjenju na roje je resa, posebno če ji sledi paša na borovnici, skoraj odločilnega po- mena. Naši čebelarski predniki so ti dve paši zelo cenili, posebno kadar so bili panji bolj lahki. Marsikatero leto jim je to najzgodnejše pomladansko cvetje rešilo čebele, ki bi bile na drugem kraju pomrle od lakote, vse do zadnje. Ravno letos je bilo tudi z mojo živaljo tako. Navzlic neugodnemu vremenu in neprestanim slanam so na resi toliko dobile, da so se preživljale in napredovale in še jim je ostala mrvi-ca za liude čase. Prevažanje na lipo in na pravi kosianj se ne izplača. Tvegati ga je samo takrat, kadar gre za obstanek čebel. Lipa pri nas bolj slabo medi, kostanj pa je preveč nezanesljiv. Samo kjer cvete lipa sredi cvetličnatih travnikov, da podpirata ti dve paši druga drugo, se izplača tvegati prevoz, kakor se godi ponekod y Ribniški dolini in po Kočevskem. Tudi mana v maju in juniju je ponekod posebno izdatna, n. pr. v Beli krajini, kjer je tudi letos napolnila panje do zadnje celice. Kadar je ta paša tako močna, ni panjev nikjer preveč, kvečemu v okolišu kakega sebičnega čebelarja, ki meni, da je Bog ustvaril zemljo samo zaradi njegovih čebel. Dasi igra oddaljenost pasišča pri opravljanju čebel veliko vlogo, včasih celo odločilno, nas to pri dobrih pašah oziroma izdatnih pasiščih ne sme odvračati od prevažanja. Na pomladansko resje ne kaže voziti predaleč od doma, ker pomladanski čas ni tako ugoden za potovanje kakor poznejši. Pri hoji in bujni travniški paši, zlasti če je v bližini gozdov, kjer so še lipe, obilo robidovja, malinjaka, srobota in drugih medovitih rastlin, pa oddaljenost ne sme igrati odločilne vloge. Prometnih sredstev (železnic, avtobusnih zvez, koles) je toliko na razpolago, da s potovanjem skoraj nikjer ni prevelikih težav. V starih časih je bilo n, pr. podati se na božjo pot z Dolenjskega na Brezje k Mariji pomagaj že nekaj posebnega in zato velik del pokore za hudega grešnika, danes je to malenkost, ki jo opraviš lahko v enem dnevu. Stari čebelarji so vozili čebele v ajdovo pašo na okornih vozovih in po razdrapaaih cestah tako daleč, da pasišča niso dosegli v eni sami noči. Zjutraj so zapeljali čebele kjerkoli vstran od ceste, odmašili panje in vožnjo1 nadaljevali prihodnjo noč. Sedanji rod ni več vajen takih težav in raje ostaja doma — pri praznih panjih. Izjemo delajo podjetni večji čebelarji, ki so šli pred izbruhom vojne za pašo celo čez meje bivše Dravske banovine: na Hrvatsko, v Liko, v Gorski kotor, v Banat in še drugam. Izkazalo se je, da se tudi taki prevozi izplačajo, če je prevaževalec izkušen čebelar, ki se povsod in vselej znajde ter si zna pomagati tudi pri raznih presenečenjih in nenadnih ovirah. Neizkušenim začetnikom priporočam take ekspedicije v neznane kraje le v družbi izkušenih čebelarjev. Ravno tako naj se ne poda na pot čebelar, ki ne razpolaga sam s časom in ne utegne vselej od doma, posebno kadar je pri čebelah sila. Trpek mi je spomin na leta, ko sem imel čebele prav blizu obale Jadranskega morja. Vsako soboto zvečer — drugače ni bilo mogoče — sem se odpeljal k njim, se vozil vso noč v hudi vročini v prenapolnjenem in zasmrajenem vagonu, delal prihodnji dan brez oddiha, da še jesti nisem utegnil, z nočjo vred se odpeljal nazaj, se vozil zopet vso noč ter kar od vlaka šel v pisarno: neprespan, truden, lačen in umazan. Tako je šlo teden za tednom — za prazen nič, zakaj ondotne paše niso bile še senca tega, kar se je o njih pisalo po čebelarskih Časopisih. Ta primer navajam v svarilo prepodjetnim začet.:i-kom, da jih obvarujem škode in izgube veselja do čebelarstva Skupni prevozi in organizacija prevažanja. Sam ne vem, kaj je vzrok, da maši sicer tako podjetni čebelarji z manjšini številom panjev nimajo kaj več smisla za organiziranje skupnih prevozov v to ali ono pašo. Koristi tega se še najbolj zavedajo Gorenjci. Vsako leto izposlujejo poseben vlak za prevoz v ajdovo pašo. Tudi sicer se radi družijo v skupine, kadar je treba čebele prepeljati. V splošnem pa ta navada še ni prodrla globlje v vrste naših čebelarjev, dasi bi se S tem čebelarske razmere in rentabiliteta malih čebelarskih obratov marsikje mahoma izboljšale. Začetke organizacije prevažanja lahko vidimo v skupnih čebelnjakih na vnanjih pasiščih, ki so jih postavile nekatere podružnice. Obenem so poskrbele tudi za primerne vozove za prevažanje čebel. V tem pogiedu je ljubljanska podružnica največ storila, saj ima pod Krimom, v Starešincih in pri Zalogu velike čebelnjake na lastnem zemljišču, kamor vozijo člani čebele v hojevo, ajdovo in pomladansko pašo. V njih je poskrbljeno za razne udobnosti pri oskrbovanju panjev, udobnosti, ki jih vsi člani cenijo. Tudi podružnica na Viču je v tem pogledu mnogo storila. V teh mejah se je gibalo delovanje podružnic. Da bi pa katera šla še dalje in izvedla organizacijo prevažanja do skrajne meje, tega ni storila nobena. In vendar bi bilo to potrebno. Izven obravnave je, da ima velika večina malih čebelarjev dosti težav s prevažanjem čebel razmeroma mnogo več nego večji čebelarji. Zaradi tucata ali kaj več panjev imajo iste skrbi, ista pota in ne dosti manj stroškov, kakor jih ima čebelar s 50 panji. Tem čebelarjem bi bilo nič kako ustreženo s skupnim prevozom. Dobro vem, da se taka zadeva ne da urediti kar mimogrede, a naši čebelarji pri nekaterih podružnicah so dokazali, da znajo izvesti še težje. stvari. Zato niti malo ne dvomim, da nam ho bodočnost prinesla tudi glede skupnega prevažanja ugodno rešitev. Vso stvar si mislim takole. Čim bi dobili zanesljivo vest n. pr. o dobrem meden ju hoje, bi za to določeni član (kolesar!) obvestil tri, štiri podružnične člane v raznih okrajih Ljubljane. Naloga teli „brzih selov" bi bila, da o med en ju nemudoma obveste tovariše v svojem okraju in jim sporo če, kdaj bo prevoz. Do določene ure bi moral vsak, ki se je že poprej prijavil za prevoz, sporočiti določeni osebi, ali bo peljal in koliko panjev. Točno ob uri bi začel avto pobirati panje. Delavci bi prišli z avtom vred. S prvim vozom bi se odpeljal na pasišče član, ki bi nadziral postavljanje panjev v čebelnjak in jih tudi odmašil. Izpraznjeni avto bi šel nazaj po nove panje in vozil, če bi bilp treba vso moč, nemara pa še prihodnjo. Čez nekoliko dni bi potegnil do pasišča še čebele zamudnikov (in „cagovcev", ki nikdar ne vedo, ali bi, ali ne bi). Predaleč bi zašel, če bi se spuščal v podrobnosti. Poudarjam samo, da bi moral vsak čebelar svoje panje tako pripraviti za prevoz, da bi „potni maršal" na pasišču ne imel nikakih sitnosti z namestitvijo panjev in drugim. V mislih imam enoten način zapiranja žrel, dobro vidni znak lastnika panjev in orodja i. dr. Prevoz bi vodil zdaj ta, zdaj oni član. Mislim, da je ni resnične ovire, ki bi govorila proti skupnemu prevozu, kvečemu pomanjkanje smisla za skupno delo. Nadzorstvo čebel na pasišču. Kadar se nakopiči v skupnem čebelnjaku veliko število panjev, morajo biti pod stalnim nadzorstvom in varstvom. To ne velja za vsak primer in za vsako pašo. V ajdi je dovolj, da so zavarovani pred tatvino in zlobo (nočna straža!) Pride čas, ko je pri čebelah toliko posla, da je treba biti dalj časa stalno pri njih, n. pr. v rojilni dobi, pri zabranjevanju rojenja, nadziranju prahe, prestavljanju premedenih stranskih satov v medišče, dodajanju novih satnic itd. itd. Za tak čas se izplača najeti skušenega in poštenega čebelarja, da opravlja vsa ta dela po navodilih in željah lastnikov čebel in pomaga tudi pri točenju. Take pomoči si vsakdo želi in je tudi potrebna, posebno če je pasišče oddaljeno od doma. Imaš panj, v katerem moraš določeni dan urediti kako malenkost. Samo zavoljo tega moraš na dolgo pot in bi prav rad plačal za liter „tistega iz kota" in navrgel še sto boglonejev, samo da imaš koga, ki bi delo opravil namesto tebe. Če je oskrbovalec dober čebelar, se bodo mladi čebelarji od njega tudi marsikaj naučili. Ali je treba, da drvi spomladi po prvem strebljenju na pasišče v res ju tucat čebelarjev, če vse delo — snaženje panjev in prvi površni pregled — lahko opravi v enem dnevu en sam človek in to pri velikem številu panjev? Organizacijo skupnega prevoza in nadzorstva na pasišču imam za prav pomembno zadevo. Nemogoče se mi zdi, da bi še dolgo časa ostalo pri sedanji praksi, saj nas bodo razmere prisilile do novih potov in k večji praktičnosti. Ravno take akcije pomenijo za organizacijo veliko privlačnost in povežejo člane v trdno delavno enoto, ki stori lahko mnogo dobrega za čebelarski napredek. Pod napredkom pa ne smemo razumeti čezmerne množitve panjev in ustanavljanja novih in novih čebelarstev, morda celo tam, kjer je čebel že trikrat preveč. Mnogo več borno tej panogi koristili, če skušamo to, kar že imamo, spopolniti. dvigniti na višjo stopnjo, dajati navodila za dosego istih ali še večjih uspehov na preprostejši način, z enostavnejšimi pripomočki. Živimo v dobi, ko posameznik za napredek malo pomeni, organizirani pa 92 lahko lotimo stvari, ki bi jih poedinec nikdar ne zmogel. S tem, da pomagamo članom z organiziranim izkoriščanjem dobrih paš, bomo v zvezi s primernim poukom najprej dvignili naše čebelarstvo na tisto višino, o kateri vedno sanjamo. Preveč pa bi bilo, če bi člani od svoje organizacije še to zahtevali, da bi se pri takih akcijah kdo brez odškodnine pehal za koristi drugih. Kadar moramo plačati stojnino od vsakega panju, ki ga postavimo v skupni čebelnjak na vnanjem pasišču, da se s temi dohodki stavba vzdržuje, ravno tako bi moral član plačati toliko in toliko od panja za prevoz, postavitev, nadziranje panjev med pašo, posebej pa še za vsa naročena izredna čebelarska opravila. Vsak bi rad to storil, ker bi si s tem prihranil delo, skrbi in stroške. Izbira pasišča je izmed najbolj kočljivih in težavnih zadev. Za posameznika zanesljivost in izdatnost pasišča ni tako zelo kočljiva. Če se v dveh, treh letih izkaže, da izbrani —kraj ne nudi tistega, kar je pričakoval, pobere 'šila in kopita, pa jo mahne prihodnje leto kam drugam. Saj ga na staro mesto nič ne veže, niti stalni čebelnjak, niti kaka pogodba z lastnikom zemljišča. Kadar pa gre za organizacijo skupnega izkoriščanja kake paše, se je treba zadeve lotiti z veliko previdnostjo. Treba je skupnega ogleda pasišča, dobro presoditi kakovost paše, zlasti njeno zmogljivost, da ne bi bilo preveč panjev na enem mestu. Temeljito je treba proučiti, ali bi bil dovoz panjev v resnično škodo domačim čebelarjem, kakšno stališče bi zavzele oblasti do namere, kako veliki so zahtevki lastnika zemljišča in kakšen človek je; kako je z delavnimi močmi, s podlogami in streho za zasilni čebeln jak, kje je voda, ali bi bile čebele nevarne za živino (,n. pr. na pašniku), ovirale kmetovanje na injivah v soseščini, kam bi roji sedali, ali so v kraju ljudje pošteni in prijazni: na vse to in še na marsikaj drugega je treba misliti, da ni pozneje kesanja in očitkov. Kaka kljuka je itak povsod in nikjer ni vse po želji. Lahko smo veseli, če prostor v glavnem ustreza. Z gospodarjem zemljišča se je treba natančno domeniti zaradi najemnine. Ravno v tem pogiedu bodimo posebno previdni. Pri pogajanju ne bodimo ozkosrčni. To „kolo" je treba dobro „mazati", da lepo teče. Zavarujmo si tudi prvenstveno pravico do nakupa zemljišča, če nameravamo tam čez čas čebelnjak postaviti. Če ni naprodaj, sklenimo dolgoletno najemninsko pogodbo, morda s priznanjem samouporabe čebelnjaka v času, ko na pasišču ni čebel. Zelo važno je, da s pogodbo onemogočimo dovoz tujih čebel, če bi to ogrožalo zmogljivost pasišča. Izkušnje nas uče, da so med čebelarji tudi taki, ki radi požanjejo, kar so drugi sejali. Radi se prištulijo na pasišča, ki so jih drugi po dolgem iskanju našli in že več let nemoteno uporabljali. Z besedo in lepimi obljubami znajo pridobiti gospodarja na svojo stran, posebno ker gre samo za „par" panjev, v resnici pa za'lepo skladanico. Spori s starimi prevaževalci so potem skoraj neizogibni. Kjer pa ni miru, človek nerad zahaja. Zato se je že nekajkrat zgodilo, da so stari čebelarji pasišče raje za vselej zapustili, kakor da bi čebelarili v neprijetni druščini. Prvemu pridružnikti ponavadi sledijo še novi in kmalu je na kupu več čebel kakor je cvetov v okolici. Prav rado se potem pripeti, da se pridružniki sčasoma začnejo med sabo lasati... Da moramo pri izbiri mesta gledati tudi na kolikor toliko lahek dovoz in neoviran izlet čebel, je samo ob sebi umevno. Zapomnimo si pa: kdor bi iskal pasišče, ki ustreza vsem pogojem, bi ga lahko iskal do sodnega dne, (Dalje pride.) Ogrebanie in prestrezanje roiev (Dalje.) Iznajdbo prestrezalne vrše pripisujejo našemu čebelarskemu velemojstru Antonu Janši.* * Janša je iznašel vršo baje po naključju. Njegov učenec Jožef Posel pripoveduje v svoji čebelaiski učni knjigi iz leta 1784. o tem ta-ko-le: „Nekega dne zgodaj zjutraj se je odpravil Janša na pot. Ker je imel precej posla, je vze! s seboj v malho kruha. Malo pred poldnem je začel neki panj rojiti in komaj je bil ta izrojil, se je že sosednji pripravlja], da bi V svoji knjigi »Popolni nauk o čebelarstvu" je vršo ne samo opisal, temveč tudi vzorno narisal. Dejansko je bila njegova vrša nekaj nad 2 metra (7 čevljev) dolga, na obeli straneh odprta in stožčasto se zožujoča vreča, sešita iz luknjičave tkanine: organtina, tila, kanafasa, ali podobnega blaga. Razpeta je bila med štiri obroče, katerih premer je rastel od 37 do 52 cm (od 14 do 20 col). Obroče so držale vsaksebi štiri podolžne letve. Na enem koncu je bila vreča zaprta s krožno u rezano desko, na drugem koncu pa je imela platnen podaljšek, ki si ga ob uporabi nataknil na panj in prevezal z vrvico. Cela naprava je bila lahka, zračna in svetla, tako da čebele zaradi pomanjkljivosti svojega vida sploh niso mogle opaziti nastavljene pasti. Janševa vrša je tekom časa doživela marsikatero izpremembo. Predvsem je dobila enakomerno valjasto obliko, letve so odletele, na platnenem podaljšku pa so se pojavile dopolnitve, ki so se menjavale glede na panj (slamnati ali leseni), za katerega je bila vrša določena. Ob rojevni dobi je čebelar privezal vršo na drog, ki ga je bil zasadil v tla pred panj; ko so začele čebele rojiti, je njen nasprotni konec za-kvačil ob žrelu. Vrša v tej obliki je še danes v rabi pri slamnatih panjih na ltineburškem vresišču. Prav tako je razširjena v Italiji, dočim jo je pri nas izpodrinilo leseno prestrezalo. Tudi jaz sem prvotno uvedel v svoje čebelarstvo leseno prestrezalo. Toda vedno sem se spotikal obenj. Povsod mi je bilo v napoto, kamor sem ga postavil. Pol drug meter visoka in na spodnjem koncu do 40 cm široka škatla zavzema brez dvoma precej prostora, in če je prostor v čebelnjaku bolj tesno odmerjen, res ne veš, kam bi s to navlako. Tudi drugače se mi je zdelo prestrezalo nerodno, predvsem pa pretežko, kadar ga je bilo treba vzeti v roke. Tako se je zgodilo, da sem sčasoma samo zaradi njegove neokretnosti prestrezanje rojev sploh opustil in sem trpel nepriljubljeni zaboj izletel. Da bi ga zadržal in da bi ne sedla oba roja skupaj, je Janša brž izpraznil malho, jo pokril čez prednji del panja in ogrebel že prej izleteli roj. Ko je nato nagloma zopet odstranil malho, je bil zelo presenečen, ko je čepel v njej roj." (Citirano po St, Miheliču), v čebelnjaku zgolj za volj tega. da je bil moj čebelarski inventar čim bolj popolen. Zato sem se naravnost razveselil, ko sem v nekem čebelnjaku iztaknil prestrezalo po Janševem vzorcu, ki ga je bilo mogoče tako zložiti, da si ga lahko shranil kar v omari skupno z ostalimi čebelarskimi potrebščinami in orodjem. Naj sledi kratek opis tega prestrezala! Organtinasta vreča je oblikovana s tremi enako velikimi obroči, ki imajo kakih 30 cm premera. Obroči so leseni in obšiti z blagom. Vreča se preko skrajnih dveh obročev nadaljuje, toda podaljška, dolga približno pol metra, nista iz organtina, marveč iz trpežnega platna. Platnena podaljška sta široko zarobljena, skozi robova sta pretaknjenj vrvici, da lahko vrečo zadrgneš in zapreš na obeh koncih, kadar je to potrebno. K vrši spada lesen nastavek, nekak minija-turni posnetek običajnega lesenega prestrezala. Na širšem koncu ima okrog in okrog pribiti dve vzporedni letvici, med kateri pritrdiš vrečo na zadrgo. Ožji konec nastavka je omočnen s pločevinasto ploščo, ki sega preko robov in ima ob straneh podolgovati zarezi, ujemajoči se z vijaki Heidenreichovega zapaha. Če teh zapahov pri panjih ne uporabljaš, moraš vijake že zaradi vrše namestiti ob žrelih. V količkaj večjem čebelarskem obratu so potrebne dve do tri take vrše. Zgodi se namreč včasih, da se ti splaši istočasno ali v kratkih časovnih presledkih po več družin naenkrat. Z enim samim prestrezalom jim ne boš kos, če pa jih imaš več in če si dovolj spreten, lahko poloviš vse roje, ne da bi rabil pri tem kakega pomočnika. Treba je seveda znati delo od prave strani zagrabiti. Vrečaste vrše so same po sebi nerodne, skoraj bi rekel neuporabne. Sele v zvezi z majhno napravo na prostoru pred čebelnjakom pridejo njihove vrline do veljave. Naprava sestoji iz dveh močnejših kolov, ki jih zabiješ v tla in zvežeš s prečnim drogom. Koli naj bodo oddaljeni od panjev približno dva in pol metra, prečni drog pa naj bo pritrjen nad tlemi kaka dva metra visoko. Ob rojevni privezi in obesi na drog vrše, ki naj bodo v popolni pripravljenosti: zgoraj zadrgnjene, spodaj opremljene z lesenimi nastavki. Preizkusi najpoprej, če sežejo s svojimi spodnjimi konci do žrel panjev, o katerih slutiš, da bodo rojili, nato pa jih vrzi in pregani preko droga, da se ne bodo vlekle po tleh. Tako si nared! Nadaljnje geslo je: Čakaj in opazuj! Kakor hitro se ti zazdi, da je postala ta ali ona družina nemirna, da so se začele čebele v večji množini, kakor običajno, usipati iz panja, pograbi najbližje prestrezalo ter ga nategni v poševni smeri proti pročelju čebeln jaka, leseni nastavek, ki ga držiš v roki. pa z vijaki pritrdi ob žrelu. Vse je v trenutku izvršeno in že si lahko na preži pri naslednjih plemenjakih, katerih roje pričakuješ še isti dan. Ko vidiš, da je rojenje končano, da skozi žrelo ne prihaja več dosti čebel, da se nekatere celo vračajo nazaj v panj, snemi organtinasto vrečo z lesenega nastavka in jo na spodnjem koncu dobro zaveži. (Preprosto zadrgnjenje ne zadostuje. Vrvico je treba vedno še posebej oviti pod zadrgo). Končno odstrani izpred žrela leseni nastavek, vrečo z rojem pa zanesi v senco pod bližnje drevo, kjer jo obesi na primerno visoko vejo. Viseti mora tako, da ostanejo čebele zgoraj. Čim se roj umiri in stvori kompakten grozd, ga lahko usadiš v pripravljeni panj. Ko si panj opremil s satnicami, ga eventualno znotraj natrl z meliso in mu priprl žrelo, prinesi v čebelnjak vrečo s čebelami. Vrečo sedaj obrni! Obrnjeni konec, torej oni konec, na katerem mi čebel, pritrdi na kako stojalo, na steno ali pod strop, kajti biti mora dvignjen, da je vreča kolikor toliko nategnjena. Na nasprotnem koncu razmotaj zadrgo in prični usipati čebele ma sipalnik. Z dimom, vodo in metlico jim pomagaj v novo bivališče. Roj pa lahko preseliš iz vrše v panj še na drug način. Priporočal bi ga zlasti začetnikom in vsakomur, ki bi se hotel izogniti neprijetnostim čebeljega pika. Meni ga je vsilila zadrega, ko so me službeni opravki pregnali iz čebelnjaka in nisem utegnil roja nadzirati med selitvijo. V vrši sem imel roj, ki je bil žs itak predolgo v njej. Začel se je vznemirjati in bil je skrajni čas, da ga osvobodim. Baš tedaj pa, ko sem bil vse potrebno pripravil in sem ravno nameraval preiti k vsajanju, je dospelo nujno naročilo, da moram biti že čez četrt ure tam in tam. Zaprepaščen sem obstal. V prvem hipu nisem vedel, kaj bi ukrenil. Pogled mi je zablodil po čebelnjaku in nehote obvisel na dveh omarah ob zadnji steni. V eni sem imel spravljeno orodje, v drugi pa prazne sate, ki sem jih bil jeseni pobral iz medišč. Na zunaj sta bili obe popohio-ma enaki, stali sta druga vštric druge tako, da je bilo med njima nekoliko več kot četrt metra razmaka. Razmaknjeni sta bili namenoma; s to namestitvijo sem dobil dober ■prostor, v katerem sem hranil svoji dve vrečasti vrši, obešeni na prečni letvi. Pogled na omari mi je pripomogel k naslednjemu domisleku: Plodišče pri panju, ki sem ga namenil roju, sem zaprl z okvirnim okencem, okence in satnike pa pri-čvrstil s prečnim zapiralom. Ker so bili kovi-nasti nosilci pritrjeni direktno na Tešetko,_sem zato, da bi se ta ne mogla med obračanjem panja premikati, tik nad rešetko zabil v stranici po dva žeblja. Panj sem nato zaprl še z zunanjimi vratci in ga s pročeljem navzdol položil na omari tako, da je slonel na eni kakor na drugi vzdolž ozkih, komaj nekaj centimetrov širokih robov. Za panjem je prišla na vrsto vrša s čebelami. To sem na praznem spodnjem koncu razvezal in jo ponovno opremil z lesenim nastavkom. Nastavek sem naposled z vijaki privil k odprtemu žrelu, da je vrša neposredno visela na njem. Čebelam, ki so bile sedaj spodaj, novi položaj ni bil po volji. Takoj so se začele gibati, vršati in plezati navzgor. Za nadaljnje opazovanje nisem imel časa. Ko sem se I»od noč vrnil v čebelnjak, je bila vrša domala prazna. Čebele so skozi žrelo brez moje pomoči zlezle v 'odrejeni jim panj. Že iz mojih dosedanjih izvajanj so razvidne nekatere dobre lastnosti vrečaste vrše, ki jih lesena prestrezala nimajo. Oglejmo si jih še enkrat v bežnem posnetku! 1. Vrša je lahka, svetla in zračna. Roji, ki jih z njo ulovimo, so vedno krepki in prav nič ne zaostajajo za prosto izletelimi. 2. V čebelnjaku zavzame malo prostora. Zato dovoljuje nabavo v več izvodih, kar je pri istočasnem rojenju družin neobhodno potrebno. 3. Izpraznimo jo lahko avtomatično, ne da bi prišli s čebelami v neposreden stik. Kakor pa ni nobena stvar na svetu popolna, tako ima tudi vrečasta vrša nekaj pomanjkljivosti. Glavni nedostatek, ki bi ji mogel kdo očitati, bi bil najbrž ta, da ni posebno trpežna. Res je! Sčasoma se pojavijo okvare v mrežasti tkanini. Toda to ni najhuje. Nastalo luknjo ali raztrganino sproti zalepiš s koščkom papirja, kasneje, ko postane tkanina le preveč razdra-pana, pa jo zamenjaš z novo. Organtin je bil včasih poceni in ta strošek ni ravno preveč obremenjevali čebelarskega žepa. Po mojih izkušnjah je potrebna izmenjava organtina približno na vsakih 10 let. Ostali deli vrše so manj občutljivi in vzdrže tudi daljšo dobo'. Vršo moraš seveda hraniti na suhem in zračnem prostoru, zgibati pa je ne smeš nikdar vlažne, Vrša za prestrezanje rojev. sicer ti nitke v tkanini pod vplivom škodljivih klic skrepene še poprej. Ljubitelji lesenega prestrezala očitajo vrečasti vrši tudi to, da jo je pri vsajanju težavno očistiti vseh čebel, ker zalezejo mnoge od njih med gube blaga in ne najdejo same pota v panj. Pri lesenem prestrezali! takih skrivališč ni. Če s prestrezalom udariš ob tla, zdrse zaostale čebele, ki se zadržujejo na njegovih stenah, na dno, nakar prestrezalo hitro dvigneš in obrneš, da ti padejo še zadnje upornice na sipalnik. Kaj takega je pri vrečasti vrši nemogoče, vendar jo lahkoi istotako temeljito očistiš čebel kakor leseno prestrezalo, ako se znaš prav zasukati. Opozarjam pa, da z vsajanjem ne smeš pričeti poprej, dokler niso čebele »tvorile popolnega grozda. Dobro je tudi. da vršo, preden jo zaneseš v čebelnjak, tik pod grozdom prevežeš. Tako se čebele pri kasnejših operacijah ne morejo razprostreti in raizlezti vzdolž cele vrše. Avtomatizem, ki smo ga v komaj zaznavni obliki opazovali pri naši vrši, je osnovno svoj-stvo vsakega .stroja. Strojev pa imamo danes več kot preveč. Stroji so zrastli človeku dvajsetega stoletja čez glavo. Brezobzirno izpodrivajo delo skromnega ročnega delavca in dajejo sedanji zindrustrijalizirani dobi svoj vrhovni pečat. Razprava, v koliko je ta pojav človeštvu koristen, odnosno škodljiv, ne spada v okvi • mojega članka. Opozoriti hočem samo na dejstvo, da si ta izrodek človeške civilizacije polagoma utira pot tudi v čebelarstvo. Hannema-nova rešetka, Kuntscheve sanke, Porterjeva be-galnica itd. so njegovi prvi sli. Rovirov panj, iz katerega naj bi tekel med kakor voda izpod skalce, pa predstavlja že dokaj resen podvig za zavojevanje doslej še kolikor toliko neprizadetega področja. Nič ni čudnega potemtakem, če so se začele nekaterim čebelarjem cediti sline tudi po avtomatičnem prestrezalu za roje. Zlasti Amerikanci so si mnogo prizadevali, da bi iznašli mehanizem, ki bi jih osvobodil zamudnega nadziranja čebeljih družin v dobi rojenja. Ta prizadevanja pa so le delno uspela. Roji so se sicer ujeli, toda po moči se niso dali primerjati s svobodno kreiajočimi se roji. Dostikrat so bili tako šibki, da se jih ni niti izpla- Freudensteinovo avtomatično prestrezalo za roje. čalo vsajati v poseben panj. Da .pokažem princip, na katerem so zasnovani vsi tozadevni izumi, hočem popisati Freudensteiinovo avtomatično prestrezalo, ki spada, kolikor sem poučen, še med najbolj posrečena. Naprava sestoji iz verande, ki jo pritrdiš ob pričakovanju roja v žrelu panja, in iz vreče, ki čepi kakor nekak klobuk vrh verande. Vreča je iz .neprosojnega blaga. Pokoncu jo drže lesene vitre in obroči. Veranda je na sprednji strani zaprta z rešetko, ki je poševno nagnjena na vzven, da je čebelam olajšano plezanje in izmotavanje skozi rešetkine reže. Notranji prostor je počez predeljen s pločevinasto ploščo. Plošča se tik nad žrelom naslanja nad končnico panja, se v zložnem vspo.nu dviguje in preide ob rešetki v begalmiico s pridvižnimi jezički. Ob rojenju se čebele z lahkoto prebijejo skozi rešetko, dočim je matica preširoka in ne more za njimi. Zato plezaje zafrfota ob rešetki, privzdigne kak jeziček v begalnici in zaide v zgornji predel prestrezala. Toda niti tukaj ni izhoda zanjo. Poleg tega ji je onemogočen še povratek nazaj v panj, kajti bistvo begal niče je baš v tem, da pripušča kretanje samo v eno smer. Čebele, ki so se med tem spreletavale po zraku in mahoma zaznale, da ni matice med njimi, zaokrenejo svoj let proti domačemu panju. Divje se vržejo na rešetko in jo v gručah oblegajo. Prehod do žrela, ki ga je konstruktor namenoma zelo utesnil, je v hipu pre-natrpan s čebelami. Glavnina roja navali navzgor in se v vrhnjem predelu združi s pogrešamo matico. Čebele se zbero v vrečastem nastavku, se polagoma umire in udane pričakajo čebelarja, da jih iztrese v nov panj. Popisanega prestrezala nisem preizkusil: zato ne morem izreči o njem svoje sodbe. Teoretično mu ni kaj oporekati. Kakšna je seveda stvar v praksi, je druga plat medalije. Ce bi koga zanimalo in bi si ga nabavil, naj poroča o njegovi uporabnosti v našem listu, za kar mu bom jaz in z mano vred še kak drug čebelarski tovariš iz srca hvaležen. Poročile e občnem zboru Slovenskega čebelarskega druStva v LJubljani dne 30. funlla 1943. Ker je bil občni zbor ob napovedanem času nesklepčen, ga je otvoril predsednik g. A. Žni-deršič pol ure kasneje, to je ob 10. uri in je bil sklepčen v smislu § 13 društvenih pravil ob vsakem številu navzočnih delegatov. Ugotovil je, da je bil zbor pravilno sklican in prijavljen kr. policiji. Na občnem zboru je bilo navzočnih 6 podružnic, ki jih je zastopalo 8 delegatov s 17 upravičenimi glasovi. Opozoril je. da smejo glasovati samo delegati. Občnega zbora se je udeležilo skupno 27 članov. Pred prehodom na dnevni red je pozdravil zastopnika kmetijskega oddelka Visokega komi-sariata g. dr. Ludvika Puša, ki ga je prosil, naj ostane tudi v bodoče tako naklonjen društvu kot doslej. Izroči naj pozdrave in zahvalo skupščine insp. kmetijskega oddelka g-dr. Berni in načelniku g. inž. Podgorniku, ki sta pokazala ob vsaki priliki naklonjenost do našega čebelarstva in izdatno podpirala naše prošnje,. Dalje je pozdravil zastopnika mestne občine ljubljanske g. inž. Mačka, ki z velikim 'azume-vamjem podpira naša stremljenja. Pozdravil je tudi zastopnika Združenja kmetovalcev za Ljubljansko pokrajino g. inž. Suha-dolca. Prosil ga je, da izroči našo zahvalo- ekspertu Visokega komisarja g. dr. Gheriju in direktorju g. Lavriču za njuno naklonjenost, ki jo posvečata našemu društvu. Končno je pozdravil še vse delegate in člane, ki so se udeležili občnega zbora. Za zapisnikarja je imenoval g. Rojca, za ove-rovatelja pa gg. Krejčija in Zupana. Nato se je spomnil prerano umrlega društvenega častnega člana g. Martina Humka, ki ima za razvoj slovenskega čebelarstva neprecenljive zasluge. Prosil je navzočne, da vstanejo in za-kličejo njegovemu spominu trikratni ,.Slava"! Po teh uvodnih besedah je podal poslevodeči tajnik g. Josip Kobal Tajniško poročilo o društvenem delovanju v poslovnem letu 1942. Spoštovani zborovalci! Z današnjim poročilom vam podajam sliko o delovanju našega društva v lanskem letu. Za čebelarstvo je bilo to leto več ali manj ugodno. Zaradi lepega in toplega vremena, ki smo ga imeli od spomladi do jeseni, so čebele ponekod dobro izkoristile spomladansko in jesensko pašo. V gozdnih predelih naše pokrajine je medila hoja. Zaradi nastale suše pa je odpovedala ajda, ki je po večini krajev ob dolenjski progi edini čebelarjev up. Kmetovalci niso pridelali niti semena. Slabo sta odrezali širša okolica Grosuplja in Novega mesta. Kakor je to poročilo vsaj deloma ugodno, moram omeniti, da je utrpelo slovensko čebelarstvo v tem poslovnem letu občutno škodo. Mnogim čebelarjem so pogoreli čebelnjaki z vsemi čebelami in panji, neštetim so panje iz-ropali, številni čebelarji so morali začasno zapustiti svoje čebele. Kljub vsem nezgodam niso izgubili upanja v boljše čase. Pohvalno moram omeniti, da so priskočili na pomoč odsotnim čebelarjem njihovi sosedni čebelarji in oskrbovali zapuščene čebele. S trdno in krepko voljo bomo premagali tudi te težke čase in se bomo tem bolj veselili mirnejših dni v bodočnosti. V tem poslovnem letu se je preselilo v večnost več zavednih čebelarjev. Za imena nekaterih niti ne vemo, ker so umrli daleč proč od svojih čebel. V Ljubljani je umrl Jevnikar Anton, upokojeni jetniški paznik. V Mojstrani se je,preselil v večnost 91 letni Košir Josip, najstarejši čebelar na Gorenjskem, znan skoro povsod po slovenskih krajih. V Dobenem pri Mengšu je umrl dolgoletni naš član Franc Ru-čiga j. V Št. Vidu pri Stični se je ločil od svojih čebel Anton Jereb, ki je okrog 50 let vodil ta-mošnjo opazovalno postajo. Na Klancih v občini Stari trg pri Rakeku je poklical Vsemogočni k sebi 54- letnega nadebudnega čebelarja in posestnika Antona Komidarja. Pri reševanju svojega sina iz vodnjaku je ponesrečil marljivi blagajnik šentjernejske podružnice Ivan Črta-lič. Najbolj pa nas je zadela izguba društvenega častnega člana Martina Humka, ki je bil večletni urednik Slovenskega čebelarja in za razvoj in napredek slovenskega čebelarstva pre-zaslužni delavec. O njegovem delovanju je obširno pisal urednik Slovenskega čebelarja v 5. in 4. številki, zato ne bom izgubljal besed. Vse bomo ohranili v najlepšem in častnem spominu. Slava jim! Štejem za svojo dolžnost, da izrekam na tem mestu v imenu društva najtoplejšo zahvalo vsem, ki so kakorkoli podpirali naše društvo. Navajam inšpektorja kmetijskega oddelka g. dr. Berno, g. inž. Podgornika in referenta za čebelarstvo g. dr. Ludovika Puša, ki so z velikim razumevanjem podprli naša stremljenja, da smo dobili sladkor in izdatno podporo za opremo plemenilnih postaj v Rakitni in v Sred-g'ori na Gorjancih, za napravo vzornih kranji-čev in podporo za širjenje medovitih rastlin. Dalje ne smem pozabiti naklonjenosti eksperta Visokega komisariata pri Združenju kmetovalcev g. dr. Gherija, ki je posredoval na pristojnih mestih v Rimu, da smo dobili sladkor, in priporočal, da nam je komanda 11. armadnega zbora ugodno reševala prošnje za potna dovoljenja. Končno smo dolžni izreči zahvalo vsem predsednikom, tajnikom in blagajnikom, ki' so kljub težkim razmeram požrtvovalno vodili delo pri naših podružnicah. Ožji odbor je imel v tem letu 16 sej. Sej širšega odbora ni bilo, ker jih zaradi prometnih težkoč nismo mogli sklicati. Člani ožjega odbora so s? redno udeleževali sej ter požrtvovalno in nesebično delovali v prospeh in korist našega čebelarstva. Odbor je izvoljen po določilih spremenjenih pravil, ki jih je sprejel občni zbor dne 27. septembra 1942, potrdil pa Visoki komisariat. V ožjem odboru so bili gg.: Žnideršič Anton kot predsednik, Babnik Janko kot podpredsednik, Senegačnik Edi kot tajnik in blagajnik, Der-melj Mirko, Ločniškar Franc, Petelin Albin in Raič Slavko kot odborniki, kot virilista pa še gg. Adolf Arko, vodja Društvene čebelarne in Avgust Bukovec, urednik Sč. Ker je bil tajnik in blagajnik v vojnem ujetništvu, je ožji odbor imenoval g. Josipa K obal a za poslevodečega tajnika in blagajnika, širši odbor so sestavljali poleg navedenih še gg.: Burgar Ivan za okrajno glavarstvo Ljubljanska okolica, De Gleria Anton za okrajno glavarstvo Logatec, Peterlin Alojzij za okraj, glavarstvo Kočevje, Vales Josip za okrajno glavarstvo Novo mesto in Mar-telanc Vlado za okrajno glavarstvo Črnomelj. Za namestnika sta bila izvoljena gg. Aleš Franc, ravnatelj tobačne tovarne, in profesor Rome Franc. Za pregledovalca računov je izvolil občni zbor gg. Ivani šmajdka in Franca Resinana. V gospodarskem odboru so bili jrg. Babnik Janko kot predsednik, Petelin Albin in Arko Adolf pa kot člana. Slovenski čebelar Zaradi majhnega obsega je sklenil ožji odbor, da bo izhajal list vsak drugi mesec na t6 straneh. Člani pa zaradi skrčenja nismo bili preveč na izgubi, ker smo uporabili manjši tisk in smo prostor bolj ekonomično izrabili. List smo tiskali v 1250, razpošiljali pa v 1148 izvodih. Tiskala ga je Tiskarna J. Blasni-ka nasledniki kot najnižja ponudnica. Prinašal je vse leto dovolj poučnih in informativnih člankov ter beležk. Noben napreden čebelar, ki ima količkaj stanovske zavednosti, bi ne smel biti brez njega. Zaradi ukinitve poštnega prometa ni mogla uprava nekaj časa redno pošiljati lista vsem članom. Nekaterim naročnikom smo ga pošiljali na zbiralne pošte, za druge pa šefom postaj, ki so ga oddajali naslovnikom. Za njihovo naklonjenost jim izreka odbor tudi na tem mestu najlepšo zahvalo. Razmere pa so se izboljšale tako, da so prejemali ob koncu leta skoro vsi člani list v redu in pravočasno. Članstvo Ob koncu poslovnega leta 1942. je imelo društvo 1127 članov. Kljub težkim razmeram so ostali čebelarji društvu zvesti. Marsikateri je moral zaradi izrednega položaja zapustiti svoj dom in čebele. Mnogi pa so se vrnili v svoj domači kraj in začeli zopet z vso vnemo čebelariti. Podružnice Vse članstvo je bilo razdel jeno na 46 podružnic, ki so bile po vseh večjih krajih naše pokrajine. Delovale so nastopne: (številka poleg kraja pomeni število članov): Barje 26, Begunje nad Cerknico 11, Bloke 10, Borovnica 17. Cerknica 20, Črnomelj -42. Dobrepolje 17, Dobrniče 11, Dobrova 28. Horjul 20. Hrušica 6, Št. Jernej 18, Št. Jošt 14, Krka 14, Kočevje 8, Laze 15, Velike Lašče 22. Logatec 19, Ljubljana 121, Metlika 21, Mirna peč 11. Novo mesto 42. št. Peter-Brus-nice 9, Pribinci 9. Preserje 15. Podkrim 13 Polhov gradeč 12. Račna 12. Ribnica 24, Rob 9, Št. Rupert 25, Stari trg 24. Stična 32 šmarje-Sa-o 12, šmarjeta 15. Štrekljevec 13. Sela-Šumb»rk 16, Trebnje 29, Toplice 34 Vnanje gorice 13. Veliki Gaber 23, Vič 29. št. Vid pri Stični 17. Vrhnika 50, Žalna 26, Žužemberk 20. torei 46 podružnic z 992 člani. Poleg teh je bilo 135 direktnih članov. Vpisanih je bilo v tem poslovnem letu sknpno 1127 članov. Plemenilne postaje Ožji odbor je izvršil vse potrebne priprave za ustanovitev plemenilne postaje za matice v Rakitni in v Sredarori na Gorjancih. V Rakitni je kupil od župnijske nadarbine čebelnjak za 2000 L in vzel v najem nekaj nadarbinskega vrta. Za plemenilno postajo v Sredgori je dal napraviti v Novem mestu nov zložljiv čebelnjak. Naročil je 50 hramčkov in 100 plemenil-nikov ter nakupil vse potrebno orodre. Vso akcijo je vneto podpiral kmetijski oddelek Visokega komisariata in nam dovolil 12.000 L podpore. Zaradi nepredvidenih zaprek poštar nismo mogli odpreti in jih izročiti svojemu namenu. Storili pa bomo to takoj, čim bo dopuščal položaj. O velikem pomenu plemenilnih postaj za matice ne bom izgubljal besed. Čebelarji vseh naprednih in kulturnih držav posvečajo vprašanju čistokrvnosti in dobrim lastnostim pri čebelah največjo pažnjo. Ker nas čebelarski svet pozna kot umne čebelarje in sprašu je po čistokrvnih maticah ter dobrih čebelah, se moramo polotiti tega vprašanja z vso vnemo. Opazovalnih postaj je imelo društvo po Ljubljanski pokrajini 9 in to na Barju, v Cerknici, pri Sv. Gregorju, št. Vidu pri Stični, na Krki, na Pluski pri Trebnjem, v Novem mestu, v Šmarjeti in v Vavpči vasi. Poslednji dve začasno nista poslovali. Nanovo nameravamo ustanoviti postaje v Ljubljani, v Polhovem gradcu, v Lazah, na Blokah in v Do-brepoljah. Mnogi čebelarij imajo svoje lastne tehtnice, da morejo tako ob vsakem času kontrolirati pravo stanje donosa ali izgube. Iz podatkov, ki jih navajajo opazovalne postaje, moremo v glavnem sklepati na pašne razmere po posameznih predelih pokrajine. Skupne mesečne izkaze je sestavljal urednik Bukovec. Vrbov nasad Tudi v tem letu je društvo skrbelo, da smo posadili v vrbišču na Barju in na domačem vrtu okrog 5000 vrbovih potaknjencev onih vrb, ki delajo velike mačice in cveto v različnem časovnem razdobju. Nad 1000 eno in dvoletnih sadik smo prodali posameznim interesentom, nekaterim podružnicam pa smo jih odstopili brezplačno. Priporočali smo saditev sončnic, re-pice, ogrščice. Akcija s sončnicami je v ljubljanski okolici deloma uspela. Kjer so jih posadili v večjem obsegu, se pohvalijo čebelarji, da so imele čebele dobro pašo. Če bomo siste- matično širili medovite rastline, bomo gotovo mnogo storili za zboljšanje paše. Na našo vlogo je kmetijski oddelek Visokesra komisariata obnovil varstvo vrbovih mačic. Nakazal nam je tudi podporo za širjenje medovitih rastlin. Mestni gospodarski urad je na našo prošnjo izdal stroga navodila za obiranje lipovega cvetja. Uvedba kranjiča Ker bo po vojni gotovo veliko povpraševanje po živih čebelah, saj je društvo že dvakrat prejelo s Poljskega naročilo za dobavo 100 rojev, je imel ožji odbor za potrebno, da je opozoril članstvo, naj se zopet v večji meri oprime čebelarjenja na to je, to je začne čebelariti v kri-njiču, ki ga lahko napravi vsak količka i spreten čebelar sam. Za zunanjo trgovino pa je potrebna enotna mera. Zato je društvo dalo napraviti vzorne kranjiče, ki jih je brezplačno poslalo vsem svojim podružnicam. Akcijo je odobril kmetijski oddelek Visokega komisariata in nakazal izdatno podporo. Predavanja in tečaji Zaradi otežkočenega osebnega prometa in splošnega položaja v pokrarini ni bilo mogoče prirejati predavanj in tečajev, čeprav bi bilo to potrebno boli kot -kdaj,koli. Živa beseda o zboljšanju čebelje paše bi bila zelo na mpstu. Pouk o čebelarjenju na roje bi mnogo koristil. Govoriti bi bilo treba o racionalnejšem pridobivanju voska, ki je dosegel visoko1 ceno. Društvo je mislilo tudi na to vprašanje in sa» je zanimalo za nakup aparata, s katerim dobimo še nekaj voska iz že iztisnjenih tropin. Upajmo, da bomo mogli v dogledni bodočnosti posvetiti našletim in še drugim važnim vprašanjem več pozornosti. Sladkor Ker je po gozdnih predelih Ljubljanske pokrajine medila hoja, njen med pa ni za zimsko prehrano čebel in ker zaradi suše, ki je nastopila v juliju in avgustu, ni bilo pričakovati donosa z ajde, je društvo takoj v začetku avgusta odposlalo po Združenju kmetovalcev za Ljubljansko pokrajino obširno in dobro utemeljeno prošnjo na Združen je kmetovalcev, oddelek italijanskih čebelarjev v Rimu, za nakazilo vsai 60.000 kg sladkor ja. Enako prošnjo smo predložili tudi kmetijskemu oddelku Visokega komisariata. Po intervencijah smo prejeli v začetku januarja letošnjega leta obvestilo, da nam je nakazanih 200 cr sladkorja. Potrebni denar smo takoi nakazali. Sladkor pa smo prejeli 30, marca. Predno smo ga začeli razpošiljati, smo morali predložiti kmetijskemu oddelku razdelilni načrt, ki ga je odobril z dostavkom, da po 15. maju ne smemo več deliti sladkorja, preostanek pa da moramo njemu sporočiti. Predloženi načrt je obsegal poimensko vse člane našega društva in železničarske čebelarske zadruge, skupno 1286 čebelarjev, ki so izkazali 21.354 čebeliih družin. Ker sm^ imeli samo 20.000 kg sladkorja, ga je moglo društvo oddati samo 90 dkg na panj. Stanje čebelarstva v pokrajini Popolnoma točnega in zanesljivega stanja o čebelarstvu v Ljubljanski pokrajini še nimamo, ker so se meje nekaterih okrajev spremenile in podatkov zadnjega ljudskega štetja ne moremo upoštevati. Ko sem sestavljal seznam čebelarjev za sladkor, sem dognal, da je v pokrajini 1286 čebelaijev, ki imajo 18.405 A. Z. panjev, 2685 kranjičev in 266 prašilčkov, skupno torej 21.554 čebeljih družin. To so pa le organizirani čebelarji'. Poleg teh je še nekaj malih neorganiziranih čebelarjev. Ako bi podružnični funkcionarji točno in vestno izpolnili tiskovino, ki z njo predlagajo „Letna poročila", bi z lahkoto dognali število neorganizirancev in njihovih čebeljih družin. Zdravstveno stanje čebel je bilo v preteklem letu povsem zadovoljivo. Čebelje kužne bolezni se niso pojavile. Tu in tam so zbolele čebele na nosemavosti. Za primer kužnih bolezni razpolaga društvo s skladom, ki iz njega daje podpore za uničene čebelje družine. V smislu sklepa občnega zbora se srne uporabljati denar tega sklada tudi za morebitne druge nezgode, ki zadenejo čebele Sklad je narastel ob koncu leta 1942. na 5.710 L 04 cent. Naša društvena knjižnica je razdeljena v dva dela. Prvi del obsega znanstvena in strokovna dela. Šteje 501 knjigo v 545 izvodih. V drugem delu knjižnice so vezani letniki raznih slovenskih, hrvatskih, srbskih, italijanskih, nemških, francoskih in angleških periodičnih čebelarskih časopisov. Vseh je 545. Skupno šteje knjižnica 646 knjig v 689 izvodih. Poleg tega ima društvo urejene tudi mesečne čebelarske liste, ki jih prejema v zameno zi SC. Dragocene in redke knjige, kakor Janševe prve izdaje. Slovensko čebelo. Dajnkovo Čelar-stvo, Jonkeievo Navodilo v slovenskem in nemškem besedilu, Slovenski čebelar in sadjerejec ima društvo spravljene v posebni omarici. Odbor želi. da bi članstvo pridno segalo po čebelarski literaturi. Medica Odbor se je z vso resnostro bavil z vprašanjem kuhanja medice v večji množini. Kupili smo primerne sode, resno. smo mislili napravi'! v kleti primeren prostor za kipelnico. Namesto nje pa smo po nasvetu gospoda predsednika naročili električni ogrejevalec, ki regulira pravilno kipenic. Načrte smo morali opustiti. keT ni bilo medu in cena mu je bila previsoka. Nova trgovina Z namenom, da bi bolje zaposlili svoje uslužbence in krili režijske stroške zanje, smo v tem letu v sporazumu s Sadjarskim in vrtnarskim društvom zvršili vse formalnosti, da bi dobili potrebno dovolilnico za otvoritev trgovine s sadjem, zelenjavo ter sadjarskimi in vrtnarskimi potrebščinami. Potna dovoljenja Za obisk čebel zunaj bloka in po pokrajini, je društvo preskrbovalo svojim članom-intere-sentom potna dovoljenja, veljavna za več mesecev. Posebno zahvalo dolgujemo tu ekspertu pri Združenju kmetovalcev g. dr. Gheriju, ki se je v tem pogledu mnogo osebno trudil in posredoval pri pristojnih oblasteh. Nadzorstvo in kontrola V smislu člena 2 nar ed.be Visokega komisa-riata štev. 151 z dne 15. novembra 1941/XX je društvo podvrženo nadzorstvu in kontroli Združenja kmetovalcev za Ljubljansko pokrajino, kateremu mora predlagati svoja letna poročila, tako finančna kot moralna. Po Združenju kmetovalcev je društvo član Društva zveze delodajalcev za Ljubljansko pokrajino Gospodje! To je tajniško poročilo o društvenem delovanju v poslovnem letu 1942. Dotaknil sem se le glavnih vprašanj, v podrobnosti se nisem spuščal, Upam pa, da .ste si tudi iz tega kratkega poročila ustvarili jasno sliko o našem delu. G. predsednik je dal poročilo v razpravo. Bilo je sprejeto brez ugovora. (Dalje prih.) • Opazovalne postale Junij. Vreme je bilo zelo nagajivo. Imeli smo mnogo dežja, štiri dni več kakor znaša povpreček zadn jih 10 let. Na srečo je deževalo po ves dan samo tri dni v mesecu. Navzlic obilnemu dežju so ostale dolenjske kapnice še vedno prazne. Paša je bila skoTaj povsod zadovoljiva, ponekod celo nenavadno dobra, zlasti v Beli krajini, kjer so čebele posebno dobro brale in ponovno napolnile medišča do zadnje celice. Dobri roji šotam nabrali v pičlih treh tednih precej čez 20kg. Čebele so najbolj nabirale mano zlasti hrastovo. Tudi travniško cvetje jim je nudilo dobro pašo, posebno kadulji (žajbelj.) Tu pa tam je začela mediti tudi hoja, toda deževie je pašo naglo ustavilo. Kostani, ki je za čebele marsikje zelo .pomemben, je letos popolnoma odpovedal: dež je ubil to jjašo tako rečeno že v kali. Medtem, ko so panji po deželi imeli konec meseca prav lepe zaloge medu, ponekod ce'