GLEDALIŠKI LIST OPERA GIUSEPPE VERDI: AIDA GIUSEPPE VERDI: Aida Opera v štirih dejanjih (sedmih slikah). — Besedilo napisal Antonio Ghislanzoni. Dirigent: Anton Neffat. Režiser: Ciril Debevec. Osebe: Kralj egiptovski..............................J. Popov (F. Lupša) Amneris, njegova hči......................Radev Aida, etiopska sužnja.................V. Heybalova Radames, egiptovski vojskovodja ... J. Franci Ramfis, veliki svečenik.............J. Betetto k. g. Amonasro, etiopski kralj, Aidin oče . . R. Primožič Sel....................................L. Rakovec Svečenica............................M. Polajnarjeva Svečeniki, svečenice, vojaki, sužnji in etiopski ujetniki, egiptovski narod. — Dejanje se godi v Memfidi in v Tebah v času vlade faraonov. Po drugi, četrti in peti sliki odmor. Vodja zbora: R. Simoniti. — Inscenator: ing. E. Franz. — Koreograf: P. Golovin. Cena »Gledališkega lista41 Lit z’— GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1941/42 OPERA ŠTEV. 1 GIUSEPPE VERDI: AID A PREMIERA i. OKTOBRA 1941-XIX. Težko leži nad nami sivina groznega veličastja. Morda nas tako kot danes še ni sredi življenja, snovanja in stremljenja obdajala smrt, da nič ne vemo, kdaj se nas dotakne njena roka. Toda smrt in rojstvo sta si v neskončnem ravnovesju in zato mora biti tem sil-nejše porajanje, čim večje je umiranje. To pa je veliki ukaz, ki dviga voljo do grajenja, ki izpodnaša obup in vliva neomahljivo vero v plodnost dela. Danes človek umira in se človek poraja. Da bo to rojstvo čim močnejše in čim boljše, to skrb in to odgovornost nam nalaga božja postava. Nam vsem! In da bi naša operna umetnost v bodoče čim bolje in čim uspešneje pomagala novemu času ter resničnemu in pravičnemu človeku v njem, to je naša skrb, naša odgovornost in naša največja želja ob vstopu v novo sezono. Vilko Ukmar t Vilko Ukmar: Aida Vedno je samo od ustvarjalčeve veličine zavisna tudi veličina umetnine, pa najsi bo povod za njen nastanek še tako nenavaden, kot na primer pri »Aidi«, ki jo je sprožila posvetitev Sueškega -vre-kopa. Ta povod gotovo ni prav nič oviral Verdijeve božanske fantazije, ki je znala najti prav v njem zopet popolnoma nove in sveže navdihe ter izoblikovala povsem prvobitno, pa zato tem učinkovitejšo umetnino, ki se je kar takoj prelila čez ves glasbeno kulturni svet. Kot najmočnejši in zato najodgovornejši oblikovalec italijanske opere v drugi polovici preteklega stoletja je bil postavljen Verdi pred važno vprašanje, kakšna naj bo oblika in značaj te italijanske romantične opere. In to vprašanje je rešil z neko čudovito umetniško razsodnostjo. Ustvaril je umetnino, v kateri je združil na eni strani vse značilne poteze pristne italijanske opere, ki je'vsa pogreznjena v melodijoznost, na drugi strani pa jo je tako močno pognal ' razvoju, da je dosegel vrh takratnih najnovejših glasbenih snovanj, ki so našla svoj okvir v wagnerjanstvu. S presenetljivo intuitivnostjo je izoblikoval operno tvorbo, ki se je zlasti po svoji oblikovni razčlenjenosti naslonila na italijansko baročno tradicijo, ki je pa obenem zapustila staro razcepljenost med dramo in glasbo ter c:e oprijela popolne povezanosti med obema umetniškima vrstama, kot je takrat zahteval najmlajši časovni okus. Kljub temu, da je ta Verdijeva opera ohranila nekak koncertni poudarek v zaključenosti glasbenih jeder in v prevladovanju melodičnih prvin, je vendarle dosegla neko idealno zvezo med besedo in izrazom tona, med melodijo in vsebino stavka, med dejanjem in med valovanjem glasbenih misli. Ne vem, če je znal pole' Verdija še kdo s tako tankočutnostjo vliti v samo melodijo bistvo vseb nskega izraza, če je znal še kdo tako kot Verdi najti tako popolno ravnovesje, med melodično obliko in med vsebino. Tako žive in plastične so njegove melodične misli, da se ob njih poslušalcu kar nehote razživi predstava ter se mu 1 pojavijo asocijativni prividi iz živega življenja. In prav tu je tista čudna skrivnost Verdijeve umetnosti, ki najde svoj odmev v tako širokih plasteh, pa zna vendarle prijeti z vso silo človeka prav v njegovem jedru. A pri tem ta umetnost ni prav nič zapletena, niti v melodičnih zgradbah, niti v ostalih glasbenih sestavinah, ki so kljub preprostosti vedno v izrazu silno napete. Vse opisane poteze so svojstvo Verdijevih oper (najmanj pri najmlajših), pa so pokazale svoj vredni obraz povsem odprto prav pri »Aidi«. Dovršeno so se uresničile prav pri tej operi, ki je ostala že zato pri Verdiju značilna, čeprav je dobila poleg tega svoj nenavadni značaj tudi iz svojstvene dramatske vsebine. Ta vsebina ni nenavadna toliko po svoji osnovni ideji, kjer je zajet že kar preveč vsakdanji problem ljubavnega trikota s končno katastrofo dveh nepremagljivo ljubečih se src. Nenavadna je in zato privlačna zaradi posebnega okolja, v katero je dejanje postavljeno, zaradi okolja, ki s svojim starim egipčanskim značajem mami oči in vabi fantazijo v pradavni svet faraonov in v njih pisano življenje, vse kot danes prepeto z veseljem in bolečino. Prav gotovo je vplivala ta daljna vsebina tudi na Verdijevo ustvarjanje, ki se je ob njej oplodilo z glasbeno motiviko davnine ter našlo neko svojstveno eksotiko. Vendar pa ne v veliki meri. Tudi v »Aidi« je Verdi ohranil svoje glasbeno jedro, ki se je tu posebno sočno razvilo in rodilo polno vrednot. Prekrasno se je uveljavila njegova sposobnost, vgnesti v glasbeno obliko duševni doživljaj, in to na način, ki je vedno prav zanj značilen. Preprosto in vendar nad vse iskreno zna spremljati Verdi z glasbenimi mislimi dejanja in čustvovanja svojih junakov in z neko ne-pogrešljivostjo zadevati značaj in spremembe čustev, in to nepretrgano iz začetka v konec. Kako značilno je naslikana v tonih Rada-mesova duševna dvojnost že takoj v prvi romanci, ko se sreča dvoje čustev: »Da meni je zmagati v boju in užiti slavo — s teboj se sniti Aida«; nasproti prvemu junaškemu izrazu, ki se giblje v jasnem d-duru, ki je ff podprt s trobljami v sekanem ritmu, stoni skozi pevski prehod nekaj tonov hipoma nasproti drugi hrepeneči izraz, položen v mehki ges dur in tiho spremljan z ležečimi toni godal. Iz slednjega razpoloženja se polagoma razvije znana arija na Aido, ki 3 je v značilnem melodičnem vzpenjanju, podprtem z menjavanjem harmoničnih napetosti in sproščenj, prepolna mladega hrepenenja in bleščečih sanj. In podobno se predejo izrazne oblike vse do konca Plastično in z izredno občutljivostjo je izoblikovana velika arija Aide, kjer se trga njena duša med ljubeznijo do kraljevskega očeta in domovine ter med ljubeznijo do Radamesa. V melodijah in spremljavi se kar vidno razvija borba razmišljanj in čustvenih nasprotij, dokler se iz utrujenega srca končno ne izvije vdana molitev v preprostem, a značilnem as durovem pevskem motivu, s tiho spremljavo v godalih, ki je kot trepetanje preplašenega srca. Posebej z glasbenega presojanja je mikaven tempeljski spev svečenic, ki ima jako značilne orijentalne znake, kot so osnovna lestvica z zmanjšanimi tercami in zvečanimi sekundami, gibanje melodije ob enem glavnem tonu, majhen melodičen obseg, okrasni pred-ložki in podobno. S tem je zadel skladatelj posebno razpoloženje, ki zmore prenesti dojemalca v sanje o pradavnini, o njenem svojstvenem življenju in snovanju. Pri tem pa je znal prav tako najti bistveno rkzliko med svetimi spevi svečenic in med življenjskimi spevi suženj, ki zabavajo Amneris v njenih sobanah in pojejo melodije, polne mehkužnega razkošja in čutne dražesti. Mojstrovina te opere je veliki finale drugega dejanja, kjer so povezani v obsežno, a organično celoto razgibani spevi posameznih pevcev in preprosti, čeprav mestoma celo kanonični spevi medsebojno povezanih, vendar deljenih pevskih zborov, ki jih zopet z druge strani dopolnjujejo orkestralni motivi, kjer stoje zopet osnovnemu razpoloženju primerno v ospredju raznovrstne fanfare, ki dajejo celoti nad vse svečan okvir. To veličastnost celotnega zvenenja pa ore-kinjajo mestoma otožni spevi sužnjev, ki prosijo za milost. Zlasti prošnja Amonasrova je v melodiji polna bridke pritožbe nad usodo in nosi v svoji obliki poleg prošnje za milost tudi resen opomin za zmagovalca. Med najlepše glasbene oblike spada sodna scena, kjer se čudno lepo prepletajo hladni in odmaknjeni spevi sodnikov ter zbegani napevi Amneris, v katerih so prošnje in kletve, kesanje in obup. Nasprotja pridejo do na j več je učinkovitosti ob koncu, ko plane v suhi spev svečenikov, ki je brez spremljave, obupni krik Amneris, ki ga 4 podpre ves orkester, pa končno vse izzveni v tiho onemoglo ihtenje. Ce je v glasbi vse opere Dolno življenjske sile in polno prirodne nasilnosti, se pa nasprotno njen konec čudno umakne iz življenja in preide v odmaknjeno atmosferičnost. Kot da se za hip odstre onostranstvo, tako zazvene melodije. »Vidiš, že angel smrti plava z neba — o zbogom zemlja. ..«, to so doživetja, ki jih zaslutiš v melodijah samih, ki te z neko nenavadno silo prevzemajo in te nri-vedejo do praga, kjer je smrt vodnik v drugo življenje, v čigar živih slutnjah izzveni ta operni spev. Masa Slavčeva: Pogovor z režiserjem „Aide” Cirilom Debevcem »V kakšnem razmerju je «Aida» po svoji umetniški vrednosti v dramaturškem in glasbenem pogledu do drugih Verdijevih del?« »»Verdijevo delo se deli, kakor je znano, v dve dobi, med katerima je šestnajstletni premor. Prva doba Verdijevega ustvarjanja in njeni plodovi so pod vplivom tipične italijanske šole, medtem ko je delo druge Verdijeve ustvarjalne dobe tako v glasbenem kakor v dramaturškem pogledu močno vplivano od Wagnerja. «Aida» predstavlja glasbeno oblikovno približno sredino in zaključuje vrsto popularnih oper iz prve dobe, kot so: «Trubadur<', «Traviata« in «Rigoletto«. Tudi v libretu je še popolnoma preprosta in lahko razumljiva in je služila kot vzor za Goldmarkovo «Sabsko kraljico», ki jo naši operni obiskovalci že poznajo. «Aida» je v današnji svetovni glasbeni literaturi največji zase stoječi primer «velike opere» v dveh pomenih. V smislu francoske «grande opera», katere najmočnejši zastopnik je bil Meyerbeer, vsebuje vse značilnosti kot jih imajo v zunanjem odrskem poeledu Meyerbeerjeve opere: velik orkester, prav tak zbor, komparzerijo in balet, veliko odrsko razkošje in opremno bogastvo. Verdi pa ji ni pripomogel samo s temi sredstvi do oznake «velika opera», temveč jo je s svojim glasbenim genijem postavil na visoko raven umetniškega formata. V tem smislu je «Aida» zaključek in vrh vsega Ver- dijevega ustvarjanja. Seveda pa s tem ni rečeno, da je Verdi --j 00 12 00 l"* IO CD lO CO CO