Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIV, Lendava, U. julija 1937, Štev. 28. Cena 1 Din. Naročnina: doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din, i tak niže. „Poslanoˮ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 r, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. Dr. ANTON BONAVENTURA JEGLIČ ljubljanski nadškof vmrli. Vsa Slovenija i z njov vsi verni bratje i sestre Jugoslavije je oblečena v čarno-žalno oblačilo. Ljubljanski nadškof Jeglič so vmrli. Te glas se je razneseo v petek po vsoj državi i šče prek mej države. Što bi si to mislo! Na Petrovo, gda je bio mogočni fantovski tabor v Celji, so ešče pokojni nadškof vnogim jezerom dečkov, moškov i žensk govorili navdüšeno, kak mladi, ognjeni predgar. V Celji, gde so se zbrali najbolši dečki vse Slovenije v velkom tabori, šteroga pokroviteo so bili ravno pokojni gospod nadškof, so jih šče nezgrüntano navdüšeno pozdravlali, gda so se pred lüdstvom pokazali, zdaj jih pa že nega več med nami. S smrtjov nadškofa Jegliča je Slovenija položila v grob svojega najvekšega sina, kakši se niti vsakši sto let ne rodi. Ka so bili pokojni nadškof za vso Slovenijo i za vso našo državo, se ešče zdaj sploj ne da povedati. To bo mogoče spoznati samo za par let, gda vse njuvo delo zberejo i gda do se vidili tüdi že vsi sadovi njuvoga dela. Boža Previdnost nam je Slovencom dala toga velkoga škofa ravno v časi, gda smo ga najbole potrebüvali. Gda smo ešče bratje Slovenci bili raztepeni kak nezakonska deca med različnimi tühinskimi narodi na Madžarskom, v Avstriji, v Italiji, gda smo bili v nevarnosti ka nam tühinci vničijo naš materni jezik, našo narodnost, naše lepe, z verov prepletene narodne običaje, te smo potrebüvali nekoga, ki bi nas kak oča brano svojo deco pred vsemi grablivimi rokami. I dober Bog nam je dao toga dobroga očo v pokojnom nadškofi Jegliči. Oni so nam rešili najvekši kinč — sv. vero. Njuvo najvekše delo je bilo ravno v goricaj Gospodovih. Za dühovnika so bili posvečeni 27. julija 1873 leta. 64 leta so teda bili v slüžbi Najvišišega. Kelko so v tom časi napravili dobroga Bogi na čast i vernikom na Zveličanje, se ne da povedati. Da so bili svetoga živlenja dühovhik i srce takšega dühovnika kar gori za čast božo i za zveličanje düš. Znani so kak znameniti predgar, ki so srca poslüšalcov znali vüžgati. Znani so kak dober spovednik, ki so vnogim i prevnogim iz srca trgali hodeče trnje greha, žalostnim brisali skuze, zdvojenim davali tanače. Bili velki organizator mladine. To so najbole lübili. Mladina, mladina, ta jim je bila najbole pri srci. Ar so dobro znali, da što ma mladino, tisti ma bodočnost, zato so vse svoje dühovniške dni največ skrbi dali za mladino. Zbirali so jo v verskih drüžbaj, bratovčinaj, gda so pa škof postanoli, so pa svojim dühovnikom toplo na srca polagali, da naj v prvoj vrsti za mladino majo skrb. I da je dnes slovenski narod znam daleč na okoli kak zaistino veren narod, je ravno zasluga velkoga nadškofa Jegliča. Posebno Marijino čast so širili. Gda so ne mogli priti na vse kraje i z živov rečjov včiti, so pisali knige i te pošilali med narod, naj jih čte. — Dobro so pa znali pokojni gospod nadškof, da morajo vzgojiti dobro šolano mladino, če ščejo narod občuvati. Šolani lüdje lüdi včijo i vodijo. Zato so sami dali postaviti gimnazijo v Št. Vidi nad Ljubljanov, ki nam leto za letom davle najbolše dijake, bodoče voditele. V toj gimnaziji včijo dühovniki i dijake tüdi vzgajajo dühovniki. Ravnotak nedopovedlive zasluge majo pokojni g. nadškof na kulturnom, prosvetnom, narodnostnom i socialnom poli. Oni so bili središče vsega življenja v Sloveniji. Tak od sunca idejo traki na vse strani i svetijo, tak so g. Jeglič vodili vse javno živlenje. Pri njih so se zbirali vučenjaki, pri njih so se zbirali politiki, pri njih so se zbirali vsi lübiteli naroda. Z njimi so se posvetüvali, k njim so hodili prosit nasvetov i vse je šlo kak so oni pravili. I vse jim je šlo po sreči. To pa zato, ar so delali vsikdar vse z božov pomočjov i nesebično, iz čiste lübezni do naroda. Ne so iskali svoje časti, zato so se tüdi nikoga ne zbojali. Zamera gor, zamera dol, na to so nikaj ne dali, gda so ednok po molitvi spoznali, da majo prav. Gda so zamazani brezverski politiki šteli škoditi našemi narodi, so se nevstrašeno postavili proti vsem, četüdi so s tem postavili v nevarnost svoje poštenje, svojo čast, svoje imanje, svoje živlenje. Nikši vihér jih ne mogeo vügnoti. Zavedali so se, da so Kristušov namestnik. — Njega nasledüvati po poti kalvarije so bili pripravleni vsikdar, zato jih je Bog podpirao vse dni njuvoga živlenja. Velki prijateo Slovenske krajine. Mi si čtemo v velko čast, da so tak velki nadškof, velki sin Slovenske matere, bili tüdi velki prijateo naše male Slovenske krajine. Neizmerno jih je veselilo, da smo po bojni tüdi mi kak najmlajša deca prišli nazaj k materi Sloveniji. Jako so štimali naše verno lüdstvo, dopadnola jim je naša prava pobožnost. Jako se jim je dopadno naš lepi prekmurski jezik. Zato so tüdi oni vsigdar zagovarjali tiste naše javne delavce, ki so zastopali naš domači tisk „Novineˮ i „Marijin listˮ, gda so ga nešterni naši domači bratje i sosedni štajarski šteli vničiti. Razmili so, da lüdstvi trbe sejati v srce seme, štero je za to polje najbolše i najbolši sad obrodi. To je pa seme domačega jezika, šteroga lüdstvo najbole razmi. Zato so naše liste tüdi sami priporočali V svojem škofijskom listi. — Z našim voditelom g. Kleklom sta bila v prijatelskih zvezaj i so jih g. Klekl večkrat obiskali i vsikdar šli od njih z bogatimi nasveti. G. nadškof Jeglič so našo krajino na telko lübili da so ednok sami prišli dol obiskat naše kraje i dom g. Klekla, gde so bili njuv gost. Velko lübezen, štero so pokojni gospod nadškof meli do nas Prekmurcov i s šterov so nas vsikdar zagovarjali proti vnogim, ki nas neso razmili — poplačamo najlepše, če bomo molili za pokojnoga düšo. Naj jim dober Bog da večni tron poleg apoštolov, šterih namestnik so tü na zemli bili. Živlenje pokojnoga nadškofa. Naš veliki vladika so bili rojeni 29. maja 1850. v Begunjah na Gorenjskom kak sin kmečkih starišov. Ime Bonaventura so si zbrali leta 1896. kak psevdonim v listi »Balkan* po sv. Bonavenluri, zagovorniki sprave med grškov i rimsko v cerkvijov. V jesen leta 1859. je bio začetek njihovoga šolanja v Ljubljani, v jesen leta 1861. pa so stopili v gimnazijo. Od jeseni 1862. do mature so bili gojence Alojzijevišča. L. 1869. so napravili maturo z odlikov. Od 1869. do 1873. so bili v ljubljanskom bogoslovnom semenišči. Mešniško posvečenje so sprijali 27. julija 1873. Nato so odišli v Beč, kde so bili gojenec Avgustineja i so 1876. položili doktorat iz bogoslovja. Po končanih študijaj so bili kaznilniški kurat v Begunjah do jeseni 1877. Nato so odišli na znanstveno potüvanje po Nemčiji i Italiji. Leta 1878. so postali podvodja v ljubljanskom bogoslovnom semenišči, istočasno pa so včili tüdi cerkveno zgodovino i pravo, kesnej tüdi dogmatiko. Leta 1882. so postali kanonik v Sarajevi. Najprvle so bili upraviteo stolne župnije, od 1890. dale pa nadškcfov generalni vikar. Dne 12. septembra 1897 so bili posvečeni za škofa siuntskoga. Po par mesecaj bivanja v Sarajevi so Jeglič že predgali i pisali članke v hrvaškimi jeziki. Poučüjoč na zasebnoj pripravnici „Hčera božje ljubezniˮ vzgojeslovje, so sestavili vzgojeslovje za vučitele i vučitelske pripravnike. Za redovnice raznih kongregacij so preobrnoli premišlavanje v štirih zvezkaj. Čeravno so bili do skrajnosti zaposleni z delom v šoli, v spovednici na predganici, v pisarni, na misijonskih potaj, so šče najšli čas za živahno dopisüvanje v razne pobožne liste. Vdeležüvali so se raznih katoličanskih shodov ino obširno od njih poročali. Ka so bili Jeglič bosanskim katoličancom, se je najbole vidilo pri njihovom Slovesi 5. maja 1898., kda so postali knezoškof ljubljanski. Veliko delo so zvršli v ljubljanskoj škofiji z organiziranjom delüvanja i živlenja dühovnikov ino vernikov, v slovenskom narodi pa kak mecen šolstva, braniteo narodnih pravic i pisateo knig verske ino verskovzgojne vsebine. Kak pisateli, je bilo najbole pri srci apologična snov, udejstvüvali so se pa na vseh politi teologije i spisali vse vküp do sto knižic i knig. Oživili so škofijske sinode. Pripravili i vodili so štiri sinode. Neprestanoma so priporočali misijone po faraj, pospešüvali Marijine drüžbe i vpelali češčenje presv. Rešnjega Tela v škofiji. V „Škofijskom listiˮ so obravnavali vsikdar najbole pereča dogmatična i moralna pitanja. Bili so düša vseh katoličanskih shodov i veliki prijateo ino pospeševateo orlovstva i Krščanske socialne zveze ino osnoviteo izobraževalnih drüštev. Zavod Svetoga Stanislava v Št. Vidi nad Ljubljanov, štero je njihovo delo, je bio odpreti v jeseni 1905. Kak prva čisto slovenska gimnazija je knezoškofijski zavod odločilno vplivao, da so se spisale vse srednješolske vučne knige v slovenskom jeziki. Od 1905. do 1907. so Jeglič ščitili Janeza Kreka v njegovoj borbi proti tedašnjemi kranjškomi deželnomi predsedniki za Splošno ednako volilno pravico. V agitaciji za majniško deklaracijo iz leta 1917. so Jeglič pozvali zastopnike vseh slovenskih strank, da so sküpno ž njimi i stolnimi kanoniki podpisali pritrdilno izjavo. V razdori SLS so Jeglič odločilno podprli jugoslovansko Krekovo struje. Kda so Italjani kem dale segali po Slovenskoj zemli, so odišli v Pariz i London, gda pridobijo prijatele svojemi narodi. V trdnom deli so njim pešale telovne moči, ali düh njihov je šče vedno bio frišek, bister i zdrav. Morali so dobiti za svojo düšno pastirsko delo pomočnika, ka se je zgodilo leta 1929., kda so Zdajšnji vladika dr. Gregorij Rožman postali škof koadjutor. Leto kesnej so nadškof dr. Jeglič prepüstili skrb nad svojov škofijov svojemi pomočniki i 1. julija se poslovili od ljubljanske škofijske stolice. Preselili so se v Gornji grad, a na svoj narod ne so pozabili. V jesen leta 1935. so najšli novo zatočišče v samostani oo. cistercijanov v Stični, kde so se jako srečnoga püčitili. I tü jih je v petek 2. julija zadela možganska kap, štera nam je iztrgala iz rok velikoga borca, ki se je borio povsedik za blagor i srečo vseh Slovencov. Zadnja pot pokojnoga nadškofa. Mrtvo telo pokojnoga nadškofa so pripelali iz Stične v Ljubljano i položili na mrtvaški oder v škofijskoj palači, gde je bilo do pondelka. Pokojnoga naškofa je kropilo do 50.000 naroda. V pondelek rano v jütro se je zbralo na jezere vernoga naroda, da sprevodi svojega velikoga dobrotnika k zadnjemi počitki. Ob 9 vüri so se škof, Dr. Rožman z asistencijov prošta i kanikov podali v dvorano, kde so opravili predpisane obredne molitvi. Nato so škrinjo pokrili i zapečatili. Kda so škrinjo zdignoli bogoslovca da bi odnesli v Stolno cerkev, je ves narod na glas zajokao. Med sprevodom v cerkev se je že vse napunilo. Bogoslovci so pred oltarom položili doli mrtvo telo i nato se je začnola boža slüžba za pokojnoga, štero so slüžili papov nuncij Hermenegild Pelegrinetti iz Beograda. Bože slüžbe i sprevoda so se vdeležili: zastopnik Nj. Vel. krala, povelnik dravske divizije, general g. Tonič, ministri gg. dr. Korošec, dr. Gjura Jankovič i dr. Krek, ban dravske banovine g. dr. Natlačen i najodličnejši državni i civilni predstavniki tak iz Ljubljane kak i z vseh mest i dežel Slovenije 2 NOVINE 11. julija 1937. i iz drügih krajov naše države. Od strani dühovščine so bili navzoči: go-riški nadškof Karel Margotti, belgrajski nadškof dr. Ujčič, zagrebški pomožni nadškof dr. Alojzij Stepinac, celovški knezoškof dr. Adam Hefters pomožnim škofom dr. Rohracherom, djakovski škof dr. Akšamovič, subotiški škof dr. Budanovič, krški škof dr. Srebrni, skopljanski škof dr. Gnidovec, senjski škof dr. Burič, naš lavantinski škof dr. Tomažič i ljubljanski škof dr. Rožman nato opati, prelati kanoniki, dekani i drüga dühovščina z bogoslovci. Nad 700 dühovščine se je zbralo na tom sprevodi. Po božoj slüžbi so meli predgo od pokojnoga naš prezv, škof g. dr. Tomažič iz Maribora, gde so z genlivimi i v srce segajočimi rečmi opisali živlenje pokojnoga nadškofa. Po predgi so se poleg papovoga nuncija nadškofa Pelegrinettija, ki so prevzeli Vodstvo obredov, pristopili k škrinji tüdi belgrajski nadškof dr. Ujčič, ljubljanski škof dr. Rožman, skopljanski škof dr. Gnidovec i krški škof dr. Srebrnič, da opravijo svete obrede. Pri toj priliki je znova ves narod zajokao. Ob pol 11 so prenesli mrtvo telo pred stolnico, gde se je poslovo od pokojnoga nadškofa ljubljanski župan dr. Adlešič. Po poslovilnom govori se je sprevod pomikao po ljubljanskih vulicaj proti pokopališči k Sv. Križi. Na pokopališči se je pri odpretom grobi poslovo od pokojnoga nadškofa v imeni kralevske vlade notranji minister g. Dr. Korošec. Njegov govor je bio tak genlivi, da so se vsem navzočim zarosilo oči. To je bio zadnji vidni stik med dr. Jegličom i dr. Korošcom. Keliko naporov sta sküpno nosila, kakše borbe vodila, keliko smrtnih sovražnikov i do smrti vdanih prijatelov sta mela! Dnes je to tesno sodelüvanje zaklüčeno. Vladika dr. Jeglič so dopunili svoje delo, Odzdaj bodo z mirnejšega sveta gledali na svoj mili rod, ki je zgübo v njih svojega lüboga očo i velikoga boritela vseh pravic slovenskoga lüdstva. Tüdi Slovenci v tüjini jočejo za nadškofom dr. Jegličom, ar so tüdi oni zgübili dobroga očo. Zato pa, kak Slovenci doma, tak tüdi Slovenci na tüjem pri njihovom grobi molijo za njih i se njim zahvaljüjejo za vse, ka so za njih dobroga včinoli, molijo k Bogi, naj izprosi slovenskomi narodi šče vnogo takših velikih možov, kak so bili nadškof dr. Jeglič. Sami pa naj prosijo pri dobrom Bogi, da naj tüdi naši Slovenci v tüjini ostanejo zvesti njihovoj velikoj dedščini, štero nam zapüščajo: katoličanskoj veri, slovenskomi narodi, Jugoslaviji. Veliki nadškof dr. Jeglič pa naj počivajo v miri pri Gospodi! Zbüdi jih, o Gospod, na slednji den po Jezuši Kristuši, Gospodi našem ! NEDELA po risalaj osma. Evangelium (Lukač 14.) Tisti čas je pravo Jezus vučenikom svojim priliko eto: Bio je niki bogat človik, ki je meo oskrbnika i te je bio obtoženi njemi, kak da bi rasipavao blago njegovo. I zvao ga je i pravo je njemi: ka to čüjem od tebe ? Daj račun od oskrbnine tvoje, ar že ne bodeš več mogo oskrbüvati Velo je pa öskrbnik sam vu sebi: ka bom činio, da Gospod moj vkraj jemle od mene oskrbnino? Kopati ne morem, kodivati me je sram. Znam ka včinim, da, gda bom vö vrženi oskrbništva, vzemejo me vu hiže svoje. Prizvavši zato vse dužnike Gospoda svojega, velo je prvomi: keliko si dužen Gospodi mojemi? On je pa pravo; sto tün olija. 1 veli njemi: vzemi tvoj dužni list i doli sedi hitro i piši petdeset. Potom veli drügom!: ti pa keliko si dužen? On je pa pravo: sto keblov pšenice.Veli njemi: vzemi tvoj list i piši osemdeset. I pohvalo je Gospod krivice oskrbnika, ka je spametne včino, ar so sinovje etoga sveta spametnejši od sinov svetlosti vu svojem narodi, i jas velim vam: včinte si prijatele z nepravičnoga mammona, da, gda pomenkate, primejo vas vu vekivečna prebivališča. Razgled po katoličanskom sveti Okrožnica Pija XI. „Divinl Redemptorisˮ o brezbožnem komunizma. 11. Ker komunizem zanikuje in zavrača vse, kar je v človeškom življenju svetega, je le dosledno, da ima zakon in rodbino za golj svetno ustanovo, ki je le tvorba posebnih gospodarskih razmer. Zato zanikuje tudi vse zakonske nravne in pravne vezi, katere bi ne bile odvisne od samovolje poedincev ali družbe, in dosledno tudi nerazvezljivo stalnost zakona. Še posebej po nauku komunizma ni nobene vezi žene z drüžino in domom. Po načelu popolne osamosvoje od moževe oblasti ženo odtegujejo tako od domačega življenja in skrbi za otroke ter jo pehajo kakor moža v nemirno javno življenje in skupno Industrijsko delo, ognjišče in otroke pa prepuščajo družbi v skrb (prim. okrožnico „Časti connubiiˮ, 31. dec. 1930: AAS zv. XXII., Str. 567). Staršem odrekajo pravico do vzgoje otrok, češ da pristoji ta pravica le družbi in da se mora zato izvrševati le v njenem imenu in po nje pooblaščenju. Kaj bi bilo s družbo. 12. Kaj bi bilo s človeško družbo, če bi se osnovala na take materialističnetemelje? Bila bi neka skupnost brez druge vezi in oblasti kakor tiste, ki bi izhajala iz gospodarskih odnosov. Edina nje naloga bi bila proizvajati s kolektivnim delom gospodarske dobtine, edini smoter uživati pozemeljske dobrine v nekem „raju“, kjer bi „vsak proizvajal po svojih močeh, prejemal po svojih potrebah.ˮ Opomniti je tudi, da komunizem daje družbi tudi pravico ali pravše neomejeno samovoljo, obvezavati poedince za kolektivno delo ne glede na njih osebno blaginjo, da, jih proti njih volji tudi prisiliti. V komunistični družbi bi bila pravo in nravnost le iz časovnih gospodarskih odnosov, zato po svoji naravi le nekaj pozemeljskega, minljivega in menljivega. Skratka: komunizem hoče uvesti nov red na svetu, novo, višjo kulturno dobo, in Sicer kot rezultat zgolj tajnega naravnega razvoja: „človeško družbo, ki je izgnala z zemlje Boga.ˮ — 13. Ko bodo vsi dosegli tista dü- ševna svojstva in razpoloženja, ki so potrebna za takšno družbo in bo ta domnevana, umišljena brezrazredna družba končno nastala, tedaj, pravijo, bo sedanja država, ki je sedaj samo za to, da morejo bogati nad proletarci gospodovati, nujno prenehala biti; dokler pa ne napoči ta blažena doba, tudi komunisti rabijo državo kot najuspešnejše in najsplošnejše sredstvo, da dosežejo svoj namen. 14. Glejte, častiti bratje, to je tisti novi evangelij, tista nova zveličavna blagovest o odrešenju, ki jo brezbožni boljševiški komunizem svetu oznanja, nauk, poln zmot in prevar, v nasprotju z božjim razodenem in naravnim razumom, ki ruši temelje družbe, razdira družabni red, ki ne pozna ne pravega početka in narave, ne pravega Smotra držav, ki zanikuje pravice, dostojanstvo in svobodo človeške osebe. (Dalje) Nemčija. Telovske procesije so se letos, gda se vera preganja, vršile jako slovesno i katoličanci so se jih vdeležili za polovico v vekšem broji kak lani. V Berlini je 20 jezero lüdi šlo v precesiji v Müncheni 18 jezero, v Düsseldorfi je teliko moškov šlo v procesiji, da ženske niti mesta neso dobile. Francija. Na pariškoj svetovnoj razstavi se je odpro tüdi pavilijon sv. Oče, z šteroga plapola papova državna zastava. V tom pavilijoni se pokazano misijonsko delo kat. Cerkve med pogani, posebno delo francozkih misi- jonarov, ki so že pred 200 leti začeli širiti vero i izobrazbo. Verske razmere v Nemčiji se razvijajo v znamenji nasprotstva države proti obema krščanskima cerkvama, katoličanskoj i protestantskoj. Na Bavarskom bodo ukinili penezno podporo, štero je dobivala kat. cerkev kak odškodnino za vkraj vzeta cerkvena posestva. — 48 protestantskih Pasterov je zapretih i nemška protestantska cerkev je sporočila svetovnomi kongresi protestantske cerkve, ki se vrši zdaj na Angleškom, da ne more poslati na to zborovanje svojih predstavnikov. — V Nemčiji se ne preganja samo dühovščina kat. vere, nego tüdi dühovniki protestantske vere. Ugodno potüvanje na dopust v domovino. Za naše izseljence iz Francije se vršijo potüvanja po najnižišoj ceni prek Nemčije, Avstrije na Jesenice i Ljubljano. Odhod iz Strazburga 21. avg. t. 1. Prihod v Ljubljano 22. avg. zajtra. Odhod iz Ljubljane nazaj v Francijo 12. septembra. Pridemo v Strazbourg i Paris 13. sept. Cena iz Strazbourga do Ljubljane ta i nazaj znaša 360 fr. Iz Pariza pa 460 fr. Listine, štere so pri tom neobhodno potrebne, so te: 1. Vsaki mora meti v redi jugoslovanski potni list. 2. Carte de identite (alirecepis) mora biti valani. 3. Vsaki delavec si mora pre- skrbeti 2 listini. Titre de Couge i Cettre de rapel. Te dve listini mora spuniti delodajalec i potrditi na občini i prefekturi. 4. Vsaki mora pripraviti dve fotografiji. Priglasiti se trbej najkesnej do 31. jul. Tüdi plačati se mora do 31. jul. Vse nadalne informacije davlejo Jugoslovenske katoliške Misije v Franciji: Lievin, Merlebach, Aumetz, France. A zavolo polovične vožnje iz Pariza do Strazbourga pa se iz Pariza i okolice naj priglasijo pri Hajdinjak Alojzi Sanatorium Villlers s/Marne (tefon št. 2), Seine et Oise, France. Iskreno pozdravlam č. g. Urednika i vse ostale. Hajdinjak Alojz. Ka nam pišejo naši iz Portugalskoga od Španije. (Iz dnevnika „0 Seculo" povzeo J. Pred nedavnim so nacionalisti osvojili v Španiji nekšo ves. Gda so rešitelje preiskavali razrüšene hiše, so v nekšoj podrtini naleteli na ednoga vmirajočega vojaka. Nekša bomba njemi je odprla prsi. Včasi je pitao za dühovnika. Drage vole so njemi izpunili želo. Dühovnik so ga s pravov samaritanskov lübeznijov pripravili na prejčni zadnjih sv. Zakrament. Prle kak je mro, je meo šče telko moči, da je izjavo vsem navzočim: „Ne vem računa osebam, štere sam bujo. Spominam se, da je med njimi bilo trestidva dühovnikov. Vsi tej so mrli z klicom na vüstaj: „Ži- Lebar.) — 4. Dober pastir. veo Kristuš Krao ! Odpüstite mi i molite za meneˮ. Dober dühovnik njemi je oblübo, da bo molo za njega. „Oča, kak se vi zovete ?“ je šče pitao z hropečim glasom. Dühovnik njemi je povedao svoje ime. — „Tüdi vas prosim odpüščenje : med mojimi žrtvami so bili tüdi trije vam dragi: vaš oča i vašiva dva brataˮ. Včasi je nato zdehno. Dober pastir, ki da tüdi živlenje za svoje ovce če je potrebno, je poklekno poleg tela i molo za pokoj düše tistoga, ki je vmoro njegove najdrakše. — (Vatikanski radio). GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Dopisnikom Novin na znanje. Dopisnike Novin prosimo, naj do prezvanja vse rokopise pošilajo na uredništvo Novin Lendavo i ne v Črensovce. Naročitev Novin, ali spremembe pri naslovaj Novin naj se pošilajo samo v Črensovce na upravo Novin. Za tajnika provincijala i voditela novincov lajikov je imenüvani v splitskoj frančiškanskoj pravici g. Prša Silvester, naš domačin iz g. Bistrice. Čestitamo. Lendava. G. kaplan Halas so odišli v Rogaško Slatino na zdravlenje. Želemo njim veliko okrepitev. Črensovci. Urednik Novin, g. Klekl so odišli na dühovne vaje i mali počitek po njih. Lendava. Preminočo nedelo sta bile v lendavskoj občini dve veselici. Edna pri Pojbiči, ki je tvorila zaklüček otvoritve strelišča. Igrala je žižkovska godba. Drüga v Dugoj vesi — gasilska. Na toj zadnjoj so se pa malo primali, kak že po navadi na gasilskih veselicaj. I to pa uniformirane osebe. Poleg toga je bilo na veselici vse puno šolske mladine. Pred krátkim je bilo od oblasti prepovedano šolskoj mladini iti na veselico. Kaznüvati se bodo tüdi prirediteli veselice. Radovedni smo, ka zdaj bo. Novi križ na törmi v Lendavi se je zasveto preminoči tjeden. Gornji konec törma je končan i je jako lepi. Tüdi novi črep je že skoro po vsej cerkvi. Delo lepo napredüje. Po g. Denša Ivani plačali iz Chicage naročnino: Hozjan Ignac, Balažic Anton, Špilak Ivan, Toplak Ivan, Ros Janoš, Žalik Janoš, Cigan Martin, Cipot Matjaš i Kozlar Marija. Bog povrni. Za Gjura Ivana na Sr. Bistrici sta plačala naročnino v Chicagi Špilak Ivan z svojov ženov. Plačane so Novine i Mar. List. Volitve v Kmetijsko zbornico. Predpreminočo nedelo so se vršile prve volitve v kmetijsko zbornico. V lendavskem srezi je zvoljen Lebar Jožef z Kapce, namestnik Horvat Anton z Žižkov; v sobočkom srezi je zvoljen Kühar Štefan z Tešanovec, namestnik Ziško Janoš iz Šalovec. Kumanovo, 29. junija 1937. Tüjina i sreča v njoj. Prevelike denešnje skrbi za telovno živlenje ženejo vnoge lüdi od svojih domačih ognjišč, iz gnezda v šterom so se odgajali. Tüdi naša Slov. krajina zapüšča dosta ftičic, štere idejo po sveti za srečov. Hvala Bogi, nešterni že najdejo malo sreče, da si bar v nekom tali olejšajo živlenje, a je na žalost dosta takši, šteri ne samo, da sproti ono, ka zaslüžijo, potrošijo, nego zgübijo ešče ono najvekše bogastvo, z šterim jim je bil zasigurana sreča večnoga živlenja. Vsi smo samo v skrbeh, kak se najemo, napijemo i lepo oblečemo, a za blaženost naše düše skrbimo telko, kak či bi po tom kratkom živlenji nikaj drügoga ne bilo. Tüdi sam sem probao živlenje v tüjini. Nevarnost je bila velika za moralno i telovno živlenje, ar se Človik čüti slobodnoga, gde nega stariša, šteri bi nas opominao. Nevem, ka je za zroka, ka ravno od nas vse tak sili v tüjino, najbole mladina. Če nemre v inozemstvo, te išče slüžbo v domovini, naj se samo ogne doma, v šterom bi Vnogi dosta Srečnejši bio kak je zdaj. Kak opazovalec tej mladi lüdi v tüjini, sam meo priliko na več mestih se z nešternimi spoznati. Vsa čast izjemam — a na moje začüdenje vnogi neščejo niti več čüti svojega materinskoga jezika. Nedavno sam bio v ednom jüžnom kraji naše domovine i najšao sam nikelko naših iz Slovenske krajine, šteri so v tom kraji v slüžbi. Želo sam, da se žnjimi malo spoz- nani i da vidim, dali so iz Slovenske krajine. Zaprva smo gučali, a potom so mislili, da je živlenje brez spominanja na domači kraj lepše i bole mirno, so izmed vnogih ostali samo ništerni, šteri so šteli i tüdi želeli poslüšáti od Slovenske krajine, a nešternim je bilo krivo. Ne je moj namen koga grajati, ali želo bi, da se to v bodoče ne bi ponávlalo pri naših slüžkinja] v Jüžnoj Srbiji. Želem vsem mer, srečo i zadovolnost, ali domači ne pozabte na nje, gde so i držite zvezo žnjimi, či želete, da se Vam zdrave povrnejo. Dosta žalosti i nesreče pride nazaj mesto sreče i blagoslova. Bole bi bilo, če Vnogi ne bi šli od doma, gde se tüdi na lepi način dá živeti. Opazovalec: T. Č. 11. julija 1937. NOVINE 3 Na sirotišnico Deteta Marijike nabrao v Chicagi Denša Ivan 47 dolarov, Darüvali so v dolaraj sledeči: Drüžba sv. Mohora 8, Drüštvo sv. Križ 10, Drüštvo sv. Dana Krstitela 6, Drüštvo sv. Ane 5, Balažic Anton z G. Bistrice 10, Grüškovnjak Matjaš i žena z Žižkov 2, Rous Janoš i žena z Črensovec 2, Žalig Janoš i žena z Črensovec 1, Haklin Mihal i žena z Žižkov 1, Zver Matjaš i žena z Odranec 1, Gjura Martin i žena z Dol. Bistrice 1, Cipot Matjaš z Trnja 1. Bog povrni vsem v obilnosti. Edenajsetim sirotam je küpipila obleko gdč. Vuk Helena iz Chicage. Te sirote so v sirotišnici Deteta Marijike v Turnišči. Naj smilenoj darovnici povrne dar Dete Marijika. Pogodbe odobrene za od mil. grofice Zichy Marije darüvano zemlo. Ministerstvo za agrarno reformo je odobrilo tiste pogodbe, štere je delao g. odvetnik dr. Pikuš za tisto zemlo, štero so po občinaj brezplačno dobili siromaškejši lüdje. Zdaj se vkniži zemla na lastnike i de zadeva lepo rešena. Naj to vzemejo obdarüva-ni na znanje. Na podporo naših listov je darüvala Cvernjek Marija od Grada V Franciji 8 Din. Bog plačaj. Povrno se je z denešnjim tjednom z Francije naš naročnik, Horvat Števan, od sv. Sebeščana. Gda njemi želemo v miri vživati svoj zaslüžek, njemi naznanjamo, naj išče svoje Novine pri sebeščanskom širiteli. Strašna postna hitrost. Aprila 20. je nikak poslao vüzemski pozdrav na uredništvo Novin v Črensovce iz Banata. Te pozdrav je prišao v Črenšovce 1. jul. Kak vidimo, ma tüdi svojega šimelna, ki je jako stari i jako po mali hodi. Prosvetno drüštvo v Bogojini je melo dobro obiskan sestanek preminočo nedelo. Iz Maribora je prišao tajnik Prosvetne zveze g. Camplin, ki je v lepom govori razložo pomen i delo Prosvetnih drüštev. Zatem je v kratkih rečaj povedao pomen i veliko delo pokojnoga püšpeka dr. Antona Bonaventura Jegliča. S spoštüvanjom so zbrani poslüšali govor pokojnoga püšpeka, ki ga je meo v Celji na tabori i ga je prečteo vučiteo g. Bajlec. Na konci so vsi zbrani zmolili Oča naš za pokojnoga i s tem je bio te lepi sestanek zaklüčen. S tem je Bogojina spoštlivo počastila spomin na | velkoga pokojnika, ki je bio že tüdi za pokojnoga Baše v Bogojini. Veliki Dolenci. Tüdi mi se malo lehko oglasimo v naših Novinaj, štere vsakšo nedelo na farofi dobimo i smo tüdi lehko malo bole gizdavi, ka naša cerkev v notrašnjosti ma lepši izgled. Cela fara je na bolšem glasi, ka je lepi red i lepa vzgoja ino prosveta lüdstva se zdigava. Za vse to se lehko zahvalimo, posebno mladina, preč. g. Horvat Franci, ka so dne 23. aprila toga leta prevzeli našo faro. Že drügo nedelo se je lehko vidilo, da smo resan pravi katoličanci. Naš préč. g. nam pogosto priporočajo naš katoličanski list Novine i Marijin list. Zdaj se že malo širijo Novine ino bodo se ešče bole, ar so to listi za katoličansko vero. Za vse to se zahvalimo našemi preč. gospodi plebanoši. Ali ešče edno prečko mamo v cerkvi ino bi prosili gosp. plebanoša, naj bi to vred djali i to je, naj bi se ne mlade ženske nasajale v klopi, ar mamo zadosta starih, šteri teško stojijo i pa če pride kakši zvünešnji človek, naj bi dobo mesto. Vüpamo, ka naš g. plebanoš to Počasi vse v red vzemejo, kak so že drügo. Mi smo pali leh ko gizdavi, ka smo dobili takšega ple banoša, kak smo si že davno želeli. — Naročnica Novin. Vučitelske spremembe v našoj krajini. Premeščeni so : Bušen Marta iz Sv. Križa v M. Soboto; Drekonja Ciril iz Turnišča v Jarenino; Pikuš Berta iz D. Lendave v Ravne; Žvan Andrej iz Koroške Bele v Ženavlje. — Napredüvali so: v V. sküpino Vukan Kalman, Bodonci; v Vl. sküpino Gaberjevčič Zofija, M. Sobota; v VII, sküpino Brelih Oton, Bogojina; Hrovat Ivan, Mala Polana. — Novi upraviteo: Kralj L. Zori slav, Zamostje. K napredüvanji i imenüvanji vsem najtopleje čestitamo! Velika tombola S. K. Mure v Soboti, štera je bila preminočo nedelo, je privabila v Soboto do 10 jezero naroda od vseh krajov. Vsaki je šteo deležen biti lepih dobitkov, a vnogim je sreča izostala, ništernim je pa zasijala velika radost na obrazi, gda so njim izvlekli njihove številke i so se tak vračali na svoj dom srečni i veseli. Tombola je potekla v najvekšem redi i zadovolstvi. — Pri toj priliki se S. K. Mura najtoplejše zahvalüje vsem, ki so obiskali tombolo v tak velkom števili. Posebno zahvalo pa izraža vsem darovalcom dobitkov. Sodišinci. 27. julija so nam blagoslovili novi gasilski dom preč. g. dekan Krantz iz Tišine. Te den se je zbralo vnogo naroda od blüzi i od daleč. Mi maloštevilni občani smo si s pomočjov drügih dobrih občanov tüdi postavili dom, šteri de slüžo Bogi na čast i bližnjemi na pomoč. Na tom mesti se najlepše zahvalimo vsem, ki so nam bili na kakšikoli način na pomoč. Vsem Bog plačaj! Sobota. Žalostna vest od smrti + nadškofa g. Jegliča je jako potrla vse Sobočance. V znak lübeznosti do velikoga boritela Slovencov, so skoro na vsakoj hiši izobesili Čarne zastave i to brez razlike vere i tak skazali zadnjo čast njemi, ki je tak vroče lübo našo krajino. Vmrli so v Soboti mati od gospe upravitela bolnice. Pokojna so se priselili v Soboto k svojemi zeti i hčeri, gde so v jako lepom krščanskom živlenji vküp živeli. Sprevod se je vršo prepreminočo sredo, gde se je zbralo vnogo naroda. Gospodi upraviteli i njihovoj gospej kak tüdi rodbini izražamo globoko sožalje. Pokojnoj pa želemo naj njim bo lehka naša Prekmurska zemlica. Priporočamo jih v molitev vsem našim naročnikom. Naše dekle v Skoplji so nešterne jako vrle, so pa tüdi štere blodijo. To naznanjam starišom, ki sem pred par dnevi hodo tü. — T. C. Kakši navuk je to mogo biti, si lejko mislimo, gda ne bilo kat. dühovnika pa sta katoličancom držala v nekšem koti naše države krščanski nedelski navuk dva pristaša JNS i čtevca „Jütraˮ. Razkrižje. V nedelo 11. julija priredi kat. prosvetno drüštvo iz Razkrižja v Črensovcih v dvorani Našega Doma narodno igro „ Revček Andrajčekˮ. K toj prireditvi ste dragi bratje i sestre prav vlüdno Vableni iz cele naše Slovenske krajine. Za tistih par dinarčkov, ki jih plačate, Vam bomo pokazali lepo igro i Zednim podpirate dobro katoličansko drüštvo. Mi pa Želemo pokazati, da smo tüdi mi Slovenci. Igra se začne po večernicaj. Kopalci v New Jorki se sunčijo na bregi i potem poskačejo v morje i se skopajo. Grad: Zahvala. Ob priliki izgübe našega nepozabnoga gračkoga g. plebanoša Bednarika, so vnogi naši farniki telko delali i pripomogli k lepomi sprevodi, da se njim tem potom moramo javno zahvaliti. Na prvom mesti ide topla zahvala požrtvovalnim gračkim i vidonskim gasilcom, šteri so pod vodstvom g. Maršika v petek celi den držali častno strašo pri krsti pokojnoga g. plebanoša, v soboto so pa držali red v cerkvi i zvüna, nosili vence i pomagali pri pokapanji. Nadale ide zahvala vučitelskomi pevskomi zbori, šteri je pod vodstvom upravitela šole v Dol. Slavečih g. Černeka, lepo popevao žalostinke v cerkvi i pri grobi. Končno se zahvalüjemo za delo i trüd Marijinim drüžbenkam, darovatelom vnogih krasnih vencov i vsem, ki so na kakršikoli način pripomogli k lepomi pogrebi ali pa osebno počastili i povzdignoli zadnjo pot nepozabnoga pokojnika. Vsem prav prisrčna hvala. Velkoga i vzornoga dühovnika ohranimo v častnom spomini! — Imenüvanje. Za upravitela v gračkoj fari je od višiše cerkvene oblasti imenüvan preč. g. Kolenc Ivan, dozdajšnji grački kaplan. K imenüvanji naše iskrene čestitke. Kuzma. V drügoj polovici julija pridejo k nam domači gospod upraviteo pobirat prostovolne milodare za novo cerkev v Kuzmi. Odprite pri toj priliki vsi svoja srca i darüjte svoj dar Bogi, da kemprle dogradimo Božo hižo. Oženila se je naša naročnica v Franciji. Rajnar Marija iz Sodišinec je vzela za moža Marsel Wialareta. Mladomi pari želemo obilno božega blagoslova. Vidonci. Predpreminočo nedelo, 27. junija so meli naši vidonski gasilci vaje, nato pa gasilsko veselico pri gostilničari g. Špilaki. Prišle so ešče tri drüge okolišne gasilske čete i preci gostov i občinstva. Pri vajah so se najbolše obnesli domači, vidonski gasilci. Tüdi veselica se je lepo i mérno končala. Samo edno bi ešče bilo želeti, najmre to, da bi gasilci ne meli svoje vaje od 10—11 vöre, gda se v farnoj cerkvi slüži sv. meša. Znamo, ka so člani čete vsi že prle opravili svojo krščansko nedelsko dužnost, ali vseedno slabo vpliva, če se takše stvari dogajajo pod velkov mešov. Vüpamo se, ka bodo za drügič že najšli kakšni drügi, bole primeren čas. Ovači pa naj žive gasilska ideja! Junaštvo. Nekoga našega kat. dečka je njegov predstojnik poslao v pravoslavno cerkev po zapovedi. I ne šo. Pa ar ne šo, je bio kaštigani. Kaštigo je z veseljom sprejeo. To je junaško. Naši izseljenci v Nemčiji se g. narodnomi poslanci dr. Klári tožijo, kak je to, da nemrejo domo poslati več penez, kak samo 10 mark na mesec. G. poslanec njim etak odgovarjajo: V smisli informacij izseljeniškoga odseka ministrstva socijalne politike i nar. zdravja, lehko mamo vüpanje, da se bo v kratkom dalo tüdi več penez domo poslati — i to potom narodne banke, — ne samo 10 mark, nego celi zaslüžek. Malo potr-pite, naša najvekša briga je to, da s težkimi žüli zaslüženi delavski penez pride domačoj grüdi v hasek. ZAHVALA. Povodom britke izgube naše nepozabne ljube mamice MARIJE TRUČL-ove roj. JURKOVIČ nam je dospelo mnogo izrazov globokega sožalja. Prav iskreno se zahvalimo čč. dühovščini, osobito č. g. ravnatelju Vogrinu za tolažllne obiske, vsem gg. zdravnikom, posebno vodju bolnice g. Dr. Brandieu, ki so se z vso požrtvovalnostjo trüdili pokojnici podaljšati življenje. Bog povrni č. sestram za vso pozornost in pomoč v najbritkejših urah. Srčna hvala za spremstvo na zadnji poti blage pokojnice g. ban. svetniku Bajlec-u, g, županu Hartner-u, celokupnem učiteljskem zboru, p. n. pevcem za ganljive žalostinke, dragim deklicam osnovne šole za krasne cvetlice, kakor vsem, ki so v častnem številu spremili našo ljubo mamico na zadnji poti. Vsem naj Bog povrne ! ŽALUJOČI OSTALI. Dvovlastnikom na znanje. Narodni peslanec g. dr. Klar Franc so izposlovali na finančnom ministerstvi i pri glavnoj carinarnici, da letos smejo znova svoj pov brez carine spraviti domo prek meje naši dvovlastniki. Oblast vsem da v kratkom na znanje. Mi se iz srca zahvalüjemo g. poslanci za njihovo pomoč i nevtrüdno delo za nas dvovlastnike. CENE. Živina. Kg na živo vago v dinaraj: Jünci debeli 4.50—4.75, poldebeli 3.75—. 4.25, biki za klanje 3.20—3.50, krave za klanje 3—4, plemenske krave 2.90—3.65, krave za kolbase 2—3.50, telice 3.70—5.50, teoci 6—750, praščiči 5.50—7.25, plemenski prasci 5—6 tjednov stari 90—110, 7—9 tjednov stari 120—130 Din. po falat). Konji 3000—3500 Din. Zrnje. 100 kg. v dinaraj: pšenica 180, žito 180—140, oves 110—120, kukorica 100 do 115, grah 250—260 Din. Nesreče pri praznovanji američkoga držávnoga svetka. Dne 4. julija je obhajala Amerika svoj državni svetek osvoboditve Amerikancov izpod angleškoga jarma. Vsako leto so na te den velike slovesnosti, šterih se vdeležüje ves amerikanski narod. Letošnji državni i narodni svetek pa je bio znameniti zavolo toga, ar je bilo te den posebno vnogo nesreč. Toga dneva so najmre v Ameriki samo avtomobili povozili nad 200 lüdi i to do smrti. Nekak 70 lüdi se je te den vtopilo, drüge pa je zadela razna smrt. Toga dneva se je po celoj Ameriki najmre smrtno ponesrečo kakših 300 lüdi. Velika rüdniška nesreča. Preminoči petek se je zgodila v angleškom rudniki Chesterton v grofiji Cambridge strašna nesreča, štera je povzročila 30 smrtnih žrtev. Eksplodirao je rüdnik, šteri je začeo goreti, Taki je vdrlo v rüdnik reševalno moštvo, da bi pogasili ogenj. Nato je znova eksplodiralo i vse reševalce vmorilo. Med mrtvimi sta dva ravnatela rüdnika i dva rüdarskiva nadzornika. Niednoga vüpanja nega, da bi šteroga od ponesrečenih rudarov šče živoga mogli rešiti. Od ponesrečih lüdi so izvlekli na den samo devet mrtvecov, drügi so ostali vsi v jami. Kelko kvara je povzročila ta eksplozija, se šče ne ve, ar ešče izda gori. Vnogo siromaških dec je zgübilo svojega očo, ki so njim pripravlali krüh. Halo čevlarje! Skoro novi Dürkopp stroj, levoročni, zavolo odstavite obrti se po vugodnoj ceni oda v ČRENSOVCIH hšt 58. 4 NOVINE 11: julija 1937. Mladini za počitnice. Dve pismi. Prvo je napisal francoski brezbožnik Voltaire svojemu kralju in se glasi: „Vaše veličanstvo bo naredilo večno uslugo človeškemu rodu, ako uniči to nesramno vražo (vero). Meni še ne zdi Vredno reči kaj takega tej naši kanalji, (ljudstva ki ni vredno biti razsvetleno in ki ji je vsak jarem prav. Veličanstvo, dajte beli krüh meščanom, črnega pa püstite tem psom!ˮ (revežem in delavcem). Drugo je napisal sin iste Francije in sicer sv. Vincenc Pavelski svojim redovnim sobratom. Takole se glasi: „Ako pridejo reveži v vaš samostan sv. Lazarja, vam prav toplo priporočam, da se zavzamete zanje z največjo ljubeznijo in da jim daste isto hrano kakor jo imate vsi drugi. Rajši bi videl, da jim dajete moj del, kakor da bi se izkazali brezbrižne do njih.Mi smo služabniki ubogih i trpečih. V tem drugem pismu je označena velika Vincencijèva ljubezen do trpečih in zapüščenih. Bolj zapüščenih in bednih ljudi pa pač ni bilo takrat na Francozkem, kakor so bili jetniki na galejah. Galeje so bile do sredi 17. stoletja velike vojne ladje, katere so morali z vesli prevaževati priklenjeni hudodelniki. Torej so bile ječe na morju. Vsaka je imela najmanj 250 hudodelnikov. Za te dušno in telesno tako bedne ljudi se je še posebno potegoval Sv. Vincencij ter jim skušal, kolikor je le mogel, olajšati grenko življenje, posebno pa jim zboljšati zanemarjena in zlobna srca. Z veseljem in vnemo se je poprijel težavnega dela, ko ga je kralj postavil kot načelnika za dušno oskrbovanje teh nesrečnikov. Ne da se popisati, s koliko krotkostjo in ljubeznijo je skrbel najprej za njih telesno, potem dušno zboljšanje. Omenim naj le eno samo dejanje njegove junaške ljubezni. Na galejo je bil priklenjen mlad mož, ki je moral zapustiti svojo staro mater, ženo in otroke. Vincencij ga obišče, tolaži, sočutno povprašuje to in ono, a nesrečnež ostane obupen in kar molči. Ginjen se Vincencij prikloni, poljubi verige, jih porosi s svojimi solzami, povzdigne oči proti nebu, da bi spoznal kako bi se dalo pomagati. Nato se obrne do častnika na straži, naj bi mu dovolil, da bi njega zahvali v železje mesto mladega moža. Stražnika solze oblijejo. Svetnik pa ni čakal odgovora, marveč stopi k nesrečnežu, mu odklene verige, jih poljubi in svoje noge vklene vanje, moža pa pošlje k materi in ženi. Rane, ki so mu jih naredile te verige, so mu bile sladak spomin vse živlenje. Svetnikovim prijateljem pa se je čudno zdelo, kam je hipoma izginil. Dolgo niso mogli zvedeti zanj. Slednjič ga najdejo vklenjenega med jetniki. Se razume, da so ga odslej še bolj čislali. S tem junaškim dejanjem si je pa naklonil tudi obilno božjih milosti za svoja druga dobra dela in krščanske naprave. Številne in velikanske so bile te naprave. Tako n. pr. je postavil hiše za galejske jetnike, hišo za pariške reveže, v kateri je bilo prostora za 4 do 5 tisoč oseb, hišo za najdence, hišo malega in velikega semenišča itd, Kako velikanskega pomena je med drugim ustanovitev usmiljenih sester, katere kakor angeli v človeški podobi z junaško požrtvovalnostjo sipljejo nebeško tolažbo na one, kateri so najbolj potrebni — na bolnike, tako da se jim čüdi ves svet, tudi neprijatelji in neverniki. Türki in Arabci so res imeli te dobre sestre za nebeske angele in so resno vpraševali, kako so prišle iz nebes na zemljo. Kdo je več koristil Franciji in sploh človeštvu, ponižni Vincencij ali ošabni Voltaire? Pravila rim. kat. cerkvenih občin sobočkoga i lendavskoga dekanata. I. Uvod. Verniki rimsko katoliške župnije se združijo v avtonomne cerkveno občino pod imenom: Rim.-kat. cerkvena občina. II. Pravila. A. Splošne določbe. § 1. Namen cerkvene občine je: a) da goji in pospešuje versko življenje, katoliško samozavest in medsebojno edinost. b) da skrbi za pravočasno kritje osebnih in stvarnih izdatkov, potrebnih za dostojno službo božjo, za cerkveno življenje in za verski pouk mladine s tem, da te izdatke sorazmerno razdeluje na vernike. c) da upravlja cerkveno, usta-novno in eventuelno iz odkupa patronatov izhajajoče imetje, kakor tudi imetje rim. kat. šol, nadzoruje temelj-no nadarbinsko premoženje, ustanavlja katoliške naprave ter Samostalno odločüje v vseh gmotnih zadevah cerkvene občine, ki niso izrecno izvzete iz njenega delokroga. § 2. Cerkvena občina izvršuje posle pod vrhovnim nadzorstvom pristojne cerkvene oblasti, sedaj apostolskega administratorja — škofa v Mariboru, v smislu cerkvenega prava in z ozirom na državne zakone, radi tega do bijo njeni sklepi pravno moč le po cerkvenem in v kolikor je to potrebno, državnem odobrenju. §3. Iz delokroga cerkvene občine so izvzete resnice in zapovedi sv. vere ter njih pouk, cerkveni obredi in cerkvene upravne zadeve. O vsem tem namreč odločüje sv. Oče, kot poglavar Cerkve, oziroma škof-apostolski administrator. § 4. Vse določbe od 19. maja 1918. sem veljavnega zakonika (Codex iuris canonici) so za cerkveno občino brez-izjedino in vselej obvezne. § 5- Ta pravila se ne tičejo vrhovno-nadzorstvene pravice in drugih pravic države, ki temeljijo na pozitivnih zakonih in bodo, deloma še sledile iz Prihodnje ureditve razmer med cerkvijo in državo. § 6. Patronatske pravice in dolžnosti, enako vse obveznosti glede dajatev, kakor so predpisane po cerkvenem pravu, po kanonični vizitaciji, po cerkvenih in državnih zakonih, po pravomočna odredbah, pogodbah ali dogovorih, ostanejo v polnem obsegu v svoji veljavi. § 7. Cerkvena občina in od nje pooblaščene zastopstvo ima pravico, da izvršitev svojih pravomočnih sklepov, za izterjanje patronatskih prispevkov, pastirjem in drugim cerkvenim uslužbencem določenih plač, kakor tudi za izterjanje predpisanoga davka v potrebnem slučaju prosi državna oblastva za pomoč, oziroma, da svoje terjatve, kolikor zakon dopušča, v lastnem delokrog izsili. § 8. Ta pravila so obvezna za vsakega člana cerkvene občine, vsak član pa tudi uživa vse tiste pravice, ki so mu zasigurane po cerkvenem pravu in teh pravilih. § 9. Bremena cerkvene občine nosijo njeni člani v primerni razdelitvi po dosedanjem običaju ali, pa po načinu, kakor ga določi cerkvena občina na občnem zboru. B. Organizacija cerkvene obilne. § 10. Člani cerkvene občine so vsi rim. kat. verniki, ne glede na spol in starost, ki v občinah spadajočih k župniji, prebivajo ali tam imajo posestvo. § 11. Predsednik cerkv. občine, ki jo zastopa tudi na zunaj, je vsakokratni župnik oziroma župnijski upravitelj. Njene zadeve upravlja cerkveni odbor, sklepe pa izvršujejo tisti člani cerkvenega odbora, ki jih ta iz svoje sredine za to določi. § 12. Sklepe verske občine podpisujeta predsednik in zapisnikar, ki jih imata opremiti s pečatom. § 13. Uradni pečat ima v sredini podobo svetnika, kateremu je posvečena župnijska cerkev, okrog pa napis: „Rim. kat. cerkvena občina ... . (Dalje). Ugodna prilika. Biciklini vsake vrste i Sachs motori W z pedalami. Motori kikstanterami po dne vu o j ceni. Tüdi na ratno Plačüvanje se dobi pri EISSENSTERN trgovini v Dolnjoj Lendavi Pisma naših iz tüjine. Trojak Katarina, Vauzrenard, Francija: Že dva meseca mi prihajajo nadvse prilüblene Novine i Mar. list, šterima se izredno veselim i se vam najlepše zahvalim na vašem trüdi, ka se brigate za nas v tüjini, ki smo tak žedni maternoga jezika, kak süha zemla dežja. Nigdar ne čüjem slovenski i nigdar ne vidim našega človeka, zato mi tak lübe naše Novine z Marijinim listom, v šterom so zlate reči notri. Sem pri dobroj krščanskoj hiži, vsaki den lejko idem k meši i k obhajili. Mariji bodi hvala, ki mi je to mesto po gorečih molitvaj sprosila. Naša cerkev je Srci Jezušovomi posvečena i smo meli na god Srca Jezušovoga veliko slovesnost. Goreči dühovnik so predgali i smo šli v procesiji z Najsvetejšim k tri metre visokomi križi, šteroga je jezero električni lampic razsvetilo i cela pot je bila razsvetlena. Krasno se je glasila pesem „Tantum ergoˮ, štero smo vsi spevali i štero so zvočniki daleč na-okoli razširjali naj vnoge düše zvejo, da v Franciji so tüdi goreči katoličanci. Idemo zdaj na letovišče i med potjov pozdravimo Srce bože v Parajo Moniali, gde se je razodelo prvič svetoj Marjeti Alakok. Pozdravlam vas g. urednik, g. dekana Jeriča, g. Bakana župnika; molim za te i vse dühovnike Slov. krajine, pa prosim vse naj me priporočijo Mariji Pomočnici i sladkomi Srci Jezušovomi. Kovačič Mihal, Pont Audemer, Francija iz Hrašic : Z najvekšim veseljom Vas pozdravlam g. urednik i Vam želem puno zdravja, da bi mogli dugo pošilati naš dober tisk med nas izseljence. Neizmerno smo veseli, ka se nas je 13. junija 85 delavcov moglo pri g. Grešnik Franci, slovenskom dühovniki spovedati i lüblenoga Jezuša z njüvih rok sprejeti. Bog povrni dobromi dühovniki za gorečnosti Naš francoški g. plebanoš so nas pohvalili za našo gorečnost i nas povabili naj pridemo v njihovo cerkev v velikom števili, da damo dober vzgled njihovim vernikom. Z mojov sestrov pozdravlava beltinske dühovnike, najno mater i sestro, mojo ženo z dečicov. Vsem želeva boži blagoslov i lübo zdravje. Naskori se vidimo. .Bunderla Franc, Velcout, Francija iz Matjašovec: Z mojimi malimi vrsticami Vas pozdravlam g. urednik i Vam želem vse najbolše od lüboga Jezuša i Blaž. Dev, Marije, ka bi dugo živeli i nas krepili z Vašimi listi v tüjini. Pozdravlam vse svoje domače, celo graško faro i vse svoje poznance. Vse naj blagoslovi Bog i vsem naj pomaga Devica Marija. Ošlaj Magdalena, Mainterne, Francija iz Filovec: Naznanim Vam, da Vaše liste redno vdablam ino je veselo prebiram. Prav lepo Vas pozdravlam, kak tüdi moje stariše, brate, sestre, rodbino z decov vred, bogojansko faro i celo Slov. krajino. Pozdrav pošilajo: Koren Marija, Grant-fontaine, Francija iz Renkovec: Se zahvaljüje na rednom pošilanji naših listov. — Cvernjek Marija, Raville, Francija od Grada: Naše krščanske liste redno dobiva, so njoj na najvekše veselje, je pri dobroj krščanskoj drüžini i lehko ide vsako nedelo k svetoj meši. Višek naročnine je odločila za podporo naših listov. — Ca- sar Štefan, Buenos Aires, Argentina: Prosi, naj v Novinaj pišemo tüdi od gospodarstva pa od cen živine i gospodarskih pridelkov. — Seredl Marjeta, Vanenil, Francija iz Bogojine: V jako žalostnom mesti je bila gde so se ž nje norčarili, če se je križala. Gospod od zdavanja svojega ne bio šče pri spovedi. Z Marijinov pomočjov se njoj je posrečilo priti v drügo mesto. — Penhofer Anica z možom Lazarevič Pavlom, Margerie, Francija iz Turnišča: Z veseljom sprejemata naše liste. — Celec Kalman i lena Marija, Valoveille, Francija iz Bodonec: Srčno želeta naše Novine, da si moreta po nedelaj konči evangelium ž njih prečteti. — Vrečič Karlo, Montgarny, Francija iz Matjašovec: Od lüboga Jezuša i blažene Dev. Marije žele vnogo let uredniki i srčno žele naše Novine. — Kovač Marija i Jošef, St. Coulumb iz Trnja: Zahvalita se za naše liste, štere z veseljom gori sprimeta. — Kon-količ Marija, Viglain, Francija iz M. Dolenec: Uredniki Novin i vsem sotrüdnikom pa celoj dolenjskoj fari; z veseljom prečté vse' glase iz veseloga slovenskoga kraja, najprle pa sv. evangelium. — Škalič Štefan, Ftusar Franc, Šavel Kalman Bourecg, Francija Iz Kuzdoblanja: Žmetno čakajo naše liste ; vsi delajo pri ednom gospodu Pošta. Gomboši K. Šalamenci. Sini v Nemčijo vse poslali. Krčmar je naročo za sebe liste v Francijo, od doma nikaj ne pisao. Gotovo, da za ženo tüdi plača, davaj njej i jo Pitaj, kak je mož določo. Pri nas ešče nikaj ne plačano. — Serec Franc, Zeddenick. Od-piši nam tvoj domači naslov, odkod si, Novine smo ti poslali. — Fujs Jožef, Ižakovci. Zadravec Ane Novine so prišle nazaj, naznanite nam njeni novi naslov. — Horvat Terezija, Pont Audemer. Sprejeli 21 Din. 20 par. Ar je duga bilo samo eden dinar, na koj naj Višek obrnemo ? — Sep Martin, Canada. Domači plačali naročnino za vas i Vašo ženo. vse v redi, vaš penez pa ne prišo. — Režonja Frančiška. Riom és Montagne. Naročnina ne plačana, prosimo jo kemprle. — Ferenc Alojz, Grande Mote. Sprejeli 53 Din. Novine prle poslali 2 številki i zdaj odsehmao vsaki tjeden pošlemo. — Farkaš Anica, Tigy. Lepa hvala na fotografiji. Ropošovoj popravili naslov, je plačala naročnino. Slavičeva se je terjala, za štero se ne ve. Gutmanov naslov spremenili, njegove naročnine ešče ne sprejeli. — Rogan Albine domači. Novine vaše so prišle z Francije nazaj, naznanite nam njeni novi naslov. — Küzma Alojz, Tišina. Želo spunimo. — Casar Štefan, Buenos Aires. Za 10 pezov smo dobili 100 dinarov samo, tak bi za letos ešče šlo nam 20 dinarov. — Seredi Marjeta, Vaneuil. Tistih 12 Din., ka si nam poslala za Dom sv. Frančiška i Malo Cvetišče, smo vpelali, ne smo pa ešče sprejeli za Barico Šabjan naznanjenih pet frankov, ka je poklonila za drüštvo Dom sv. Frančiška". Naznani nam, kda je to poslano. — Lončarevič r. Penhoffer Anica, Margerle. Naročnino sprejeli. Na koj je višek od 6 Din., prosimo odgovor. — Gumilar, Vidonci. Pozveki poslali v Nemčijo Novine. Radi bi pa vidili kuverto, ka vidimo zadnjo pošto, ar te ne ste nam naznanili. Ka želete, pa sé vam zgodi, morete pa moliti v te namen i prositi dotičnoga gospoda. — Sobočan Verona; Taponas. Prosimo odgovora, da li si dobila naročene knige sv. Ivana Boska r sv. Jezušekove Male Trezike? — Bernjak Anica, Houdain. Mi smo sprejeli 43 Din. na določene tri namene. Naročnine dozdáj ne smo sprejeli. Javi nam, kak dugo boš ešče tam i gda ideš domo v Vidonec? HALO ! ! HALO !! Zavolo velike záloge letnoga blaga, odavam po jako nisikih cenaj sledečo manufakturno blago i to: pralno svilo .... od 10.— Din dale, za ženske delavne obleke od 6 50 Din dale, druki . . . ... . od 6.— Din dale, belo platno .... od 6.— Din dale, ženske nogavice . . od 5.— Din dale, moške spodnje hlače od 11.— Din dale, moške srakice ... od 16.— Din dale, dečinske srakice . . od 11 Din dale. Poleg toga mam veliko izbiro moških kamgarnov po najnižišoj ceni. Ravno tak sem tüdi znižao cene pri vsem špecerijskom blagi. — Radenska i Petanjska Slatina se dobi po 2.— Din. Prvle kak si namenite kaj küpiti, Poglednite mojo veliko zalogo i kakovost blaga, brez vsake obveze na küpilo. — Za obilen obisk se priporoča: FERDO HORVAT manufaktura i specerija BOGOJINA Prekmurje. Novine izhajajo vak četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkáni! Ernest Dolnja Lendava. — izadajatej in urednik, Klekl Jožef, župnik v pak.