KATOLIŠKI
LETO XLIV. - Štev. 9 (2183) - Četrtek, 27. februarja 1992 - Posamezna številka 1000 lir
TAXE PERtpUE	GORIZIA	SETTIMANALE - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE GRUPPO l°/70°/o - AUTORIZZAZIONE DCSP/l/l/40509/91/5681/102/ 88/BU DEL 12.11.1991 - REG. TRIB. Dl GORIZIA N. 5 - 28-01-1949
TASSA RISCOSSA	ITALY	
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: RIVA PIAZZUTTA, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA redazione e amministrazione Te| 0481/533177 - Fax 533177 - Pošni t/rn 11234499 PODUREDNIŠTVO: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 TRIESTE - TRST - Tel. 040/414646		
Vatikansko glasilo
o krščanstvu v zgodovini Slovenije
Sv. oče v naši deželi
Podroben načrt za papežev obisk v Gorici
»Navezava diplomatskih stikov med Svetim sedežem in republiko Slovenijo nudi ugodno priložnost za prikaz nekaterih značilnih stikov v zgodovini med Svetim sedežem in plemenitim slovenskim narodnom.
Po najnovejših statističnih podatkih živi v Sloveniji približno
1.997.000	prebivalcev, od katerih se 83 % izjavlja za katoličane. V deželi so nekatere skupnosti evangeličanov, Pravoslavnih in muslimanov.
Katoliška Cerkev je organizirana v cerkveni pokrajini s sedežem v Ljubljani, ki ima dve odvisni škofiji, Maribor in Koper.
Ko so Slovenci proti koncu 6. stoletja naselili alpska področja ob Savi in Dravi, so se srečali s krščanstvom, ki je že bilo v tistih krajih. Za širjenje katoliške vere imata posebne zasluge Oglej in Salzburg.
Kmalu je prišlo do stikov med slovenskimi civilnimi oblastmi in Apostolskim sedežem. Leta 752, ko je vladal v Karantaniji knez Hotimir, za Gorazdom drugi katoliški knez, je papež Zaharija določil, da Karantanija v cerkvenem oziru spada pod salzburško cerkveno okrožje.
Slovenski knez Kocelj, ki je imel Prestolnico v južni Panoniji, je I. 869 prosil papeža, naj po smrti sv. Cirila pošlje v slovenske kraje za misijonarja njegovega brata Metoda. Istega leta je papež Hadrijan II. obvesti! Koclja in moravska kneza Ra-stislava in Svatopluka, da je Metoda poslaI v obe pokrajini. Knez Kocalj Pa je potem napotiI Metoda v Rim in prosil papeža, naj ga imenuje za škofa v Panoniji.
Ko je bil Metod v ječi na Bavarskem, je knez Kocelj vzdrževal redne pismene stike s papežem Janezom LIII. Znani sta dve pismi, v katerih Papež imenuje Koclja za previdnega moža (»prudentissimus vir«) in mu Pojasnjuje nekatera vprašanja cerkvene discipline.
Po padcu kneza Koclja leta 874 vse do novejših časov Slovenci niso uživali politične neovdvisnosti. Vprašanja, ki so se nanašala na Slovenijo, so se reševala preko nemških in avstrijskih vladarjev. Šestega decembra 1. 14^1 je fj' pr cesar Friderik
III. ustanovil ljubljansko škofijo, papež Pij II. pa je to odločitev potrdil 6. septembra 1462. Ta papež je bil močno povezan s slovenskimi deželami, ker je bil pred izvolitvijo za papeža tajnik cesarja Friderika III. in potem tržaški škof.
Nekateri cerkveni dostojanstveniki so se zlasti v času katoliške protireformacije obračali na Sveti sedež, ker so bili tudi knezi s sedežem v Grazu. Tak je primer lavantinskega škofa Jurija Stobeja in dveh ljubljanskih škofov, Janeza Tavčarja in Tomaža Hrena.
Poudariti je treba stoletno zvestobo slovenskih katoličanov Svetemu sedežu. To ne preseneča, če upoštevamo, da je bila krščanska vera temljne važnosti za njihovo družabno in kulturno življenje. Prvi spisi v slovenskem jeziku so bogoslužne molitve. Najvažnejši so Brižinski spomeniki iz druge polovice 10. stoletja, ki so pisani z latinskimi črkami v slovenskem jeziku.
Doba reformacije in protireformacije je bila velikega pomena za oblikovanje pisnega slovenskega jezika in s tem v zvezi je narasla zavest narodne pripadnosti. Kasneje, ko je Napoleon ustanovil ilirske province s sedežem v Ljubljani (1809 do 1813), seje še bolj okrepila narodna zavest. Bolj kot na političnem področju je bilo to opazno v literaturi.
* * *
Sloveniji se je leta 1990 posrečilo organizirati demokratične volitve, ko je prej okušata komunistični režim skupno z drugimi jugoslovanskimi republikami. Naslednjega leta (naš popravek: istega leta) se je ljudstvo s plebiscitom v ogromni večini odločilo za samostojno in neodvisno državo. To voljo je priznala mednarodna skupnost v skladu s Karto Združenih narodov, Helsinško listino in Pariško pogodbo.
Priznanje dovoljuje neposredno srečanje Slovenije s Svetim sedežem in prvič v zgodovini možnost navezave diplomatskih stikov.
Na začetku nove dobe se spontano poraja voščilo slovenskemu narodu, opirajoč se na njegove zgodovinske spomine, ki so zakore-
Modre čelade čez dva tedna
Varnostni svet Združenih narodov je minuli petek le sprejel tako težko pričakovano resolucijo številka 743, s katero je na Hrvaško napotil mirovne sile. Te naj bi na krizna področja začela prihajati tekom štirinajstih dni, dokončno pa v mesecu dni. Prve prihajajo štabne enote in sicer v Sarajevo, kjer naj bi imele svoj sedež, razlog za zastoj pa tiči v tem, da se ZDA ne strinjajo z vsemi postavkami v proračunu mirovne akcije, ki je težek 634 milijonov dolarjev.
Nekaj več upanja za mir je tudi v BiH. Predstavniki treh nacionalnih in političnih strank, srbske, muslimanske in hrvaške, so na pogajanjih v Lizboni dosegli določen napredek. BiH naj bi ostala v sedanjih mejah, toda cena za to je notranje členjenje, ki ga Muslimani razumejo kot decentralizacijo, Srbi in Hrvati pa kot federalizacijo te republike. Doseženi dogovor naj bi umiril napetosti v BiH, kjer dnevno prihaja do različnih incidentov med posamezniki ali med lokalnim prebivalstvom in srbskimi rezervisti, republika pa se nahaja tudi v težki gospodarski situaciji, saj je skoraj popolnoma odrezana od sveta. Edina možna prometna pot vodi s trajektom z otoka Paga do Splita in od tod v notranjost. V delu republike z večinskim hrvaškim prebivalstvom za plačilno sredstvu uporabljajo kar hrvaški dinar, drugod pa v zasebnih trgovinah sprejemajo le še devize.
Leon Marc
Volilni boj v ZDA
Jeseni bodo v ZDA predsedniške volitve. V teku so že razne primarne volitve v posameznih zveznih državah. Na njih se tako republikanski kot demokratski predstavniki potegujejo za glasove. Dokončno se sicer uradni kandidatje sprejemejo šele na poletnih konvencijah.
V državi New Hampshire so primarne volitve imele zaskrbljujoč izid za dosedanjega predsednika Busha, ki je komaj premagal svojega strankarskega tekmeca Buchanana, pred-stevnika skrajnih konservativnih sil. Sploh je Busheva popularnost nevarno padla, čeprav verjetno sedanji predsednik v svoji republikanski hiši ne bo imel resnejših tekmecev. Tudi med demokrati zaenkrat ni vidnejših kandidatov.
Primarne volitve se nadaljujejo po drugih državah ZDA in Bush je v nekaterih dosegel lepo zmago.
ninjeni v krščanstvu, da bi mogel uživati lepo (prospero) prihodnost v svobodi, miru, slogi in v spoštovanju človekovih pravic. Naj Slovenija, zvesta svoji najboljši večstoletni zgodovinski tradiciji, nudi vsej Evropi svoj izvirni prispevek«.
(L’Osservatore Romano, ed. sett., 14.2.92) ZS
V Gorici in Trstu je bil na obisku msgr. Dino Monduzzi, odgovoren za papeževa potovanja. Ogledal si je vse kraje, kjer se bo papež ustavil; v Gorici ga je spremljal msgr. Silvano Co-colin ter nekateri drugi člani odbora za papežev obisk.
Najprej so bili v Ogleju in si ogledali baziliko. Tam bo sv. oče soma-ševal v četrtek, 30. aprila okrog
17.30.
Dospel bo z letališča v Ronkah. Na trgu pred baziliko ga bodo pozdravile civilne oblasti, nakar se začne somaševanje skupaj s škofi iz Treh Benečij, Slovenije in drugih obmejnih dežel. Pri somaševanju bodo navzoči člani duhovniških in pastoralnih svetov štirih deželnih škofij.
V Gorici si je papeški delegat ogledal kraje, kjer se bo sv. oče ustavil, in sicer Travnik, cerkev sv. Ignacija, stolnico ter prostore v nadškofijski palači, kjer bo prenočeval. V Gorico papež dospe iz Trsta okrog
16.30. Na Travniku ga bodo pozdravili zastopniki civilnih oblasti ter duhovniki in redovniki, sledi sv. maša. Po večerji se bo papež podal v stolnico za molitev rožnega venca, ker bo prva sobota v maju, in sicer ob
20.30. V stolnico bodo za to priložnost prinesli podobo svetogorske Matere Božje, če zadnji hip ne bodo kaj spremenili.
Msgr. Monduzzi je obiskal tudi Trst, Videm in Pordenone, da si je tudi tam ogledal kraje, kjer se bo sv. oče ustavil, in se domenil z odgovornimi za potreben program.
Politično življenje v Italiji gre sedaj res volitvam naproti, vendar se predvolilna atmosfera kaže že dolgo časa. Sedaj gre le v vedno večjo polarizacijo, to je v zaaostritev in postavljanje vedno bolj zaokroženih političnih in idejnih (kljub padcem ideologij!) pregrad med posameznimi strankami. Vse to bo gotovo trajalo vsaj do aprilskih volitev. Seveda pa ne bo s tem končano, kajti junija bodo marsikje še upravne volitve, julija pa še predsedniške. Kosti za obiranje več kot dovolj...
Večkrat smo se že zaustavili ob raznih aspektih, ki označujejo te navade in razvade v italijanski politiki. Od polemik s Kvirinala do obrambe-napadov s strani prizadetih strank, zlasti one relativne večine. Predsednik republike Cossiga je spet živahno posegel s svojim »krampom« v politično debato. Že pred kratkim je vrnil parlamentu zakon o ugovoru vesti, ki gaje zbornica z veliko večino glasov odobrila. To je zelo vznevoljilo malone vse politične kroge. Posebej vladni predsednik Andreotti je kritiziral sklep državnega poglavarja, ki v bistvu omalovažuje parlament. Predsednika obeh
Liturgična oblačila pri papeževih mašah
Odgovorni za papeževe liturgije so ob njegovem obisku v naši deželi sklenili izdelati ob tej priliki nove mašne plašče. Odlikuje jih preprostost in simbolika. Na njih so namreč vezani na prednji strani oglejski križ, ki daje plaščem domačnost in zgodovinsko povezanost s Cerkvijo-Materjo, na zadnji strani pa pet hlebov in dve ribi, ki so tipičen evharistični simbol. Plašči so izdelani iz volnenega vlakna, tako da se ne mečkajo in ohranjajo lepo in urejeno obliko.
Škofijski odgovorni liturgični sodelavci so jih naročili z namenom, da bi jih duhovniki, redovniki in redovnice kupili v spomin na papežev obisk pri nas.
Plašči so na ogled na škofijskem ordinariatu v Gorici (pri kanclerju): lahko si jih ogledate in naročite. Kdor bo naročil plašč, ga bo prejel po končanem papeževem obisku.
Vsi somaševalci bodo pri papeževih mašah oblekli ta plašč, ne glede ali si ga naročijo ali ne. Ostal bo pa po obisku znamenje naše povezanosti s svetim očetom in vdanosti Petrovemu nasledniku.
Morda se bo zdela cena visoka, vendar če pomislimo, da je izdelan iz volne, vezan na originalen način, z enkratnim simboličnim vzorcem, dobi cena drugoten pomen.
Župnije in skupnosti, ki si želijo ta plašč, naj si ga čimprej ogledajo na škofiji in ga naročijo.
Cena je 290.000 lir.
zbornic Spadolini in Iottijeva sta tudi odločna branila avtonomijo parlamenta, ki je po ustavi nosilec zakonodanje oblasti.
Državni poglavar je bil nedavno na uradnem obisku na Portugalskem in prav iz Lizbone so padale strele na vrhove italijanske politike. Po svoji stari navadi Cossiga izbira potovanja v inozemstvo za svoje polemične izpade v zvezi z notranjo politiko. Tu je med drugim izrekel težko obtožbo na račun parlamenta, češ da je »živ mrtvak«. Nanašal se je namreč na zahtevo političnih sil in same vlade, da parlament kljub razpustitvi razpravlja o prej omenjenem zakonu o ugovoru vesti. Tako je nastalo pravo sršenovo gnezdo, ki utegne še naprej buriti politično že itak skaljeno ozračje.
CERKEV IN POLITIKA
Veliko je še drugih vprašanj, ki tudi kažejo na ostro (in ne samo predvolilno) polarizacijo sil. Vsako toliko pride do polemik o vmešavanju Cerkve v politiko, kar je seveda za predvolilno odbobje še posebno aktualno. Nove polemike je vzbudila
(se nadaljuje na 2. strani)
Polarizacija italijanske politike
Janez Pavel II. z okna svoje knjižnice blagoslavja množico na trgu sv. Petra
š v protitokuQ
»Strokovnost«, »delavnost« in »uspešnost«
DUHOVNA MISEL ZA 8. NAVADNO NEDELJO
— Vsemogočni Bog, vodi svet po poti svojega miru in reda, da bo tvoja Cerkev lahko spolnjevala svoje poslanstvo...
Gospod je govoril jasno in odločno, brez vsakega sprenevedanja, da bi nas zdramil iz duhovne lenobe, površnosti in brezbrižnosti. Hoče, da smo budni, odprtih oči in širokega srca. Navdušiti se moramo za vse, kar je resnično in dobro. Takrat ga še posebej prosimo, naj vodi svet po poti svojega miru in reda. Cerkev potrebuje, da so izpolnjeni nekateri najbolj osnovni pogoji sožitja med ljudmi, če hoče dobro opraviti svoje poslanstvo.
Zgled nam je dal on sam: kot človek je »napredoval v modrosti in starosti in priljubljenosti pri Bogu in ljudeh« (Lk 2, 52). Na tej poti je vztrajal do konca in je zaradi zvestobe svojemu poslanstvu »preziral sramoto in pretrpel križ« (Heb 12, 2).
Sami napora ne bomo zmogli. Povezani v veliko družino ljudi dobre volje — Kristusovo Cerkev — postane pot lažja.
Naša ljubezen do nje mora biti velika, prizanesljivost tudi. Premnoge so napake in veliki so grehi, ki ovirajo njeno poslanstvo, verodostojnost njenega sporočila in pričevalno moč njenih udov. Resnično podobo Kristusove neveste zakrivajo njeni nevredni služabniki, zloraba vere za politične in osebne koristi, nesposobnost kristjanov, da bi se postavili na stran majhnih...
Sveti Frančišek je imel pred sabo žalostno podobo Cerkve. Vedel je, da mora začeti najprej sam pri sebi. On sam je tisti, ki mora zaživeti v pristnem evangelijskem duhu. Cerkev je sveta, če smo mi sveti. Zato je z vso pravico zapel:
— Cerkev moja, Cerkev moja,
če lepa ni podoba tvoja,
si še vedno Cerkev moja.
MILAN NEMAC
Zadnje čase se v Sloveniji stopnjujejo zahteve po vladi, ki naj bi bila »strokovna« in »nadideološka« in ki naj bi Slovenijo gotovo popeljala iz gospodarske krize, v kateri se nahaja. Seveda je to le prah v oči ljudem. Potem ko je »neodvisnega« mandatarja Voljča podprla cela levica, je bilo nesmiselno govoriti o strokovnosti in nadstrankarskosti novega mandatarja. Izrazi, ki so navedeni v naslovu tega članka, se danes rabijo kot slepilo za naivne ljudi, ki naj bi zakrilo pravi manever, to je ponovni poskus komunistov, da pridejo zopet na oblast. Kajti če je nekdo »strokovnjak«, če nekdo torej dela in je v svoji stroki »uspešen«, ima vso pravico, da vodi politiko skupine, podjetja, stranke in celo države. Če kdo torej hoče priti na oblast ali si utreti pot do višjih pozicij, lahko začne brenkati na strune »strokovnosti«, »delavnosti« in »uspešnosti«, pa bo svoj cilj skoraj gotovo dosegel.
To ni lastnost samo levičarskih krogov v Sloveniji, ampak tudi določenih strank v Italiji. Socialisti so si namreč pridobili veliko glasov s svojim skrajnim pragmatizmom, ki se ni oziral več kot toliko na načela, ampak je določal, da si vpliv pridobiš, če ljudje vidijo, da si akcijski, »uspešen« in tudi brezobziren. Italijanski demokristjani se v večini primerov obnašajo prav tako, čeprav je v zadnjih časih v stranki prišlo do nesoglasij. To je tipično vedenje, ki ga imajo nove laične sile. Korist in dobiček moraš imeti za vsako ceno, tudi če izpostaviš sramoti in posmehu svojo stranko in celo svojo državo. Sam tajnik PSI Craxi podpisuje dogovore s tržaško nacionalistično Listo za Trst, Slovenci, ki volijo in so člani socialistične stranke, pa to mir-
Polarizacija
(nadaljevanje s I. str.) izjava predsednika Italijanske škofovske konference kard. Ruinija o potrebi, da so katoličani v politiki enotni. Kardinal je v svojem nastopu v bistvu ponovil že znano tezo, ki jo navadno zagovarjajo italijanski škofje, zlasti ob bližajočih se volitvah. To seveda v glavnem vsi tolmačijo kot vabilo oz. poziv, naj se katoliški volivci opredelijo za krščansko demokratsko stranko. Predsednik škofovske konference (CEI) je sicer pripomnil, da se s tem škofje ne želijo neposredno vmešavati v politiko, ampak braniti predvsem moralne vrednote, kot so svoboda, družina pravičen socialni red, itd. Vendar pa so zlasti laične stranke, pa tudi bivši komunisti, zagnali krik in vik o nedopovedljivem vmešavanju Cerkve v politiko.
Znano je, da se v raznih evropskih državah predstavniki Cerkve v tem oziru obnašajo različno. To je seveda predvsem odvisno od zgodovinskega okvira, v katerem je prišlo do katoliškega političnega gibanja. V Italiji je rimska kurija vedno bolj ali manj odkrito nastopala, zlasti še v predkoncilskem času. V dobi papežev Janeza XXIII. in Pavla VI. je ta svoja stališča bolj zakrivala, zadnja leta pa spet preko italijanske škofovske konference to poudarja. Ali je vse to politično in drugače oportu-no, pa je seeda drugo vprašanje.
Spectator
no prenesejo in ne rečejo ne bev ne mev.
Dandanes torej ne veljajo načela, vrednote in poštenost, ampak samo to, da si »uspešen«, da se bleščeče predstaviš javnosti itd. Če pa kdo protestira, je to nazadnjak, klerikalec, ki ne dojema sprememb, ki se odvijajo v svetu.
Torej je najbolje, če se tak človek umakne iz politike ter se posveti kulturi in drugim stvarem, ki so zanj primerne. Politiko naj prepusti ljudem, ki se v tem novem svetu znajo gibati, ki so prožni, nadstrankarski, ki se ne pustijo ujeti v spone raznih ideologij, predvsem pa ne v spone krščanstva. Vedno bolj se slišijo trditve, da je treba dati prednost tistim, ki delajo, ki ne toliko mislijo, saj zanje bo mislil že kdo drug. Kakšne cilje pa ima ta »kdo drug«, ni jasno.
Tako je torej stališče tistih, ki se imajo za »laike«. Vendar: ali so to pravi laiki? Če bi to bili, se ne bi tako hudovali nad slehernim, ki zagovarja aktivnost kristjana v politiki. V resnici so laicizem, nadstrankar-stvo, strokovnost, delavnost in uspešnost samo izrazi, ki določenim posameznikom in skupinam omogočajo, da se dokopljejo do določenih ciljev, ne glede na to, ali so ti cilji za skupnost koristni ali škodljivi.
m
Zaskrbljen glas iz Francije
Kako gledajo izseljenci na Slovenijo
V Katoliškem glasu me predvsem zanimajo vesti iz domovine. Četudi sem že 35 let na tujem, bi se rad vrnil v našo lepo Vipavsko dolino. Zato me toliko bolj zanimajo vesti, kaj bo prinesla prihodnost Sloveniji. Za sedaj izgledi niso preveč razveseljivi, ko sledim, kako so bivši komunisti znova začeli krojiti usodo naše Slovenije. Zaradi tega smo toliko bolj zaskrbljeni Slovenci na tujem, ki smo s tako ljubeznijo zbirali pomoč v denarju in blagu za demokratično Slovenijo.
Mi na tujem dobro poznamo stranke vseh barv, torej ni težko ločiti dobro od slabega: le krščansko-demokratična stranka je najbolj zanesljiva. Zato smo toliko bolj ponosni na »Peterletovo vlado«. Na žalost pa se je vcepil rak v to vlado in razjedel, kar se je dalo. Če bomo to bolezen ozdravili na prihodnjih volitvah, bomo dobili zdravje. Nasprotno bomo ohromeli...
A.P., Francija
Prelat dr. Maksimiljan Jezernik - 70-letnik
V soboto, 22. februarja, je dopolnil 70 let dr. Maksimiljan Jezernik. Jubilant seje rodil na Gornji Ponikvi pri Žalcu. Zaradi vojnih razmer je prišel v Rim in tam dokončal bogoslovne študije na univerzi Urbania-na. V Rimu je tudi ostal in opravljal odgovorne službe na Urbaniani, predvsem pa pri Kongregaciji za širjenje vere. Za slovensko Cerkev ima veliko zaslug, zlasti ker je postavil na noge zavod Slovenik in dosegel zanj papeško priznanje. V zavodu so številni slovenski duhovniki našli zavetišče, ko so v Rimu izpopolnjevali svoje bogoslovne študije. Ravnatelj Jezernik ima izredne zasluge za misijonska področja. Ljubljanski nadškof, ki je istočasno študiral v Rimu kot dr. Jezernik, pravi, da je bil dr. Jezernik v nekem oziru slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu, še preden sta Republiki Slovenija in Sveti sedež napovedala navezavo diplomt-skih stikov. Jubilantu kličemo: Na mnoga leta!
»Ignorantska vlada v Sloveniji!«
Da, prav tako si je drznila imenovati vlado napovedovalka po ljubljanski televiziji v ponedeljek, 24. februarja pri večernih poročilih! Ne vem, kako si napovedovalka, ali časnikar, ki ji je napisal besedilo, razlaga demokracijo. Na Zahodu kaj podobnega nikoli ne slišimo! In če bi slišali, bi napovedovalec takoj sfrčal.
SZ
»Dajte nam, da ljubimo narod po svoje. Naša ljubezen mu gotovo ne donese nesreče.« (Anton Mahnič) *
»Iščite predvsem nebeško kraljestvo in njega pravico, in vse drugo, tudi narodna zavest, vam bo privrženo.« (A. Mahnič)
70-letnica mariborskega pomožnega škofa
Dr. Jožef Smej, pomožni škof in generalni vikar mariborskega škofa, je 15. februarja stopil v sedemdeseto leto življenja. Doma je iz Bogojine v Prekmurju. Služboval je po raznih župnijah, v Murski Soboti pa kar 21. let. Od leta 1983 je pomožni škof.
Področje njegovega delovanja je zelo obširno. Sodeloval je pri prevajanju Bogoslužnega molitvenika, Zakonika cerkvenega prava, Svetega pisma nove zaveze in drugod.
Mariborski škof dr. Franc Kramberger se svojemu sodelavcu v Družini toplo zahvaljuje in mu čestita z željo, naj ga vedno in povsod spremlja obilje božjega blagoslova ter priprošnja božje Matere Marije.
Voljč se vrača v Ameriko - Peterle zahteva odstop Rupla, Bavčarja in Kacina - Genscher v Ljubljani, Rupel na Kitajskem in Japonskem -Nov predlog privatizacijskega zakona - Drnovšek namesto Školča.
Kandidatura Marka Voljča za novega mandatarja je v slovenskem parlamentu s tesnim izidom propadla, saj konstruktivna nezaupnica ni dobila potrebnih 121 glasov, ampak le 115, 106 poslancev je glasovalo zoper Voljča, eden pa se je vzdržal. Razočaranje je bilo v vrstah opozicije precejšnje, iz parlamentarne razprave pa je bilo videti, da so Demosove stranke Voljčevo kandidatutro zavrnile, ker so jo razumele zgolj kot sredstvo za zrušitev Peterleta, kandidat pa tudi ni ponudil nikakršnega otiplijivega gospodarskega programa, ki bi se razlikoval od Peterletovega. Ta je že naslednji dan »vrnil udarec«, kot je to ocenila opozicija ter zahteval odstop treh ministrov iz vrst Ruplove Demokratske stranke: Rupla, Bavčarja in Kacina.
Peterle je svoj namen v ponedeljek formalno predložil Demosu, ki pa mu je potezo odsvetoval, čeprav jo je označil kot upravičeno. Dejstvo je, da uživajo omenjeni ministri v javnosti velike simpatije in da tudi kvalitetno delajo, res pa je tudi, da je prav Demokratska stranka med najhujšimi kritiki vlade (glasovala je za Voljča), napetosti med Ruplom in Peterletom pa delo vlade dodatno slabijo.
Školčevi Liberalni demokrati so v soboto imenovali kandidata za novega predsednika stranke dr. Janeza Drnovška, ki ima sicer že slabe izkušnje z nesojenim mandatarstvom, ki pa »kot svojega cilja ne bi izključeval premierskega mesta, še posebej zato ne, ker ima LDS vse možnosti, da si z volitvami v parlamentu zagotovi najugodnejšo pozicijo«, kot je dejal sam. Prav tako je ocenil, da je še vedno mogoča njegova kandidatura za predsednika države.
Vlada sedaj hiti s privatizacijskim zakonom. T.i. Plutova komisija, ki jo sestvljajo Emil Milan Pintar, Mile Šetinc, minister za planiranje Igor
Umek in krščansko-demokratski poslanec ter predsednik parlamentarne komisije za finančna vprašanja Deželak je namreč sedaj izdelala predlog novega privatizacijskega zakona, ki je kompromis med sedanjimi modeli in ki naj bi bil na dnevnem redu skupščinskega dela že prihodnji teden.
Udarce vrača tudi opozicija oz. njej naklonjeni Svobodni sindikati, ki za 18. marec napovedujejo splošno kolektivno stavko, 5. marca pa naj bi s stavko zečali tudi zaposleni v energetiki, čeprav so tam plače med najvišjimi, takoj za bankami in zavarovalnicami.
DIPLOMATSKI OBISKI
Bolje gre na zunanjepolitičnem področju. Na obisku v Ljubljani se je ob koncu tedna mudil nemški zunanji minister Genscher. Srečal pa se je tudi z nadškofom Šuštarjem. Bučar je govoril s predsednikom parlamentov članic Sveta Evrope, Rupel pa je odpotoval na Kitajsko, kjer naj bi mu zunanji minister zagotovil, da bo Kitajska »pravočasno« priznala Slovenijo. Zatem bo Rupel odpotoval še na Japonsko.
Kar se tiče volitev, je po propadu Voljčeve kandidature tudi opozicija mnenja, naj bi bile čimprej.
Leon Marc
Izšla je
MLADIKA
z bogato in zanimivo vsebino.
Obnovljene Žale v Ljubljani
Plečnikov Žale, ki so bile v preteklih letih zanemarjene, so obnovili. Žale za poslednje slovo umrlih si je Plečnik zamislil kot skupino kapelic, ki so se imenovale po ljubljanskih župnijah. Vsaka kapelica je umetniško zamišljena in v različnem slogu.
Glasilo »Sporočilo slovenski škofiji« prinaša novico, da se od 11. februarja spet lahko pogrebi vršijo iz Žal, če domači ob prijavi pogreba izrazijo to željo.
E.	L /’ r • | JEjl-
	
	
Ženski zbor «AUDITE NOVA» Staranzano - zborovodja Gianna Visintin
Našim rajnim v hvaležen spomin
Dekanu Stanislavu Vrtovcu v spomin
V goriškem malem semenišču je med dijaki završalo: »V licej je prišel Stanko Vrtovec iz Travnika v Bosni; bil je pri jezuitih.« »Tako je res bilo. Stanko Vrtovec, je poudaril škof Metod Pirih med pogrebno mašo v nedeljo, 23. februarja, je dobroto, talente in sposobnosti, ki mu jih je Bog dal tudi po dobrotnikih, prijateljih, pa profesorjih in vzgojiteljih na jezuitski gimnaziji v Travniku, v malem semenišču in v bogoslovju v Gorici, velikodušno razdajal v svoji dolgi službi Gospodu, kot mašnik preko 56 let.« Izhajal je iz vipavske družine, saj se je rodil v Velikih Žabljah leta 1912, in sicer iz izredne družine, iz katere je Bog poklical v duhovniško in redovniško službo še dva njegova brata: p. Venčeslava in brata Marijana ter sestro uršulinko in pet bližnjih sorodnikov.
V duhovnika je bil posvečen na praznik Brezmadežne 8. decembra 1935. leta v goriški stolnici. Njegovi sošolci v bogoslovju so bili: Kobal Ivan, bivši kancler v Kopru, Milič Jože, Simčič Andrej ter Požar dr. Anton, sedaj profesor v vipavskem semenišču.
Po novi maši je bil nekaj mesecev župnijski upravitelj v Prvačini in na Gradišču, nato je bil dobro leto kaplan v Tolminu, je nadaljeval g. škof, potem pa 12 let župnik v Podbrdu, in sicer medvojna in povojna leta; tri leta je upravljal tudi Sorico in Davčo, župniji, kjer je nazadnje bil kot gost tudi Filip Terčelj. Novembra 1949 je prišel za župnika v Prvačino, leta 1953 pa za župnika m dekana v Dornberk. Župnijo je upravljal do leta 1982, ko je stopil v pokoj. Povsem upravičeno se je ob pogrebni maši pokojniku zahvalil zastopnik domače župnije za krste, prva obhajila otrok, za poroke in pogrebe in zlasti še za bogato božjo besedo, ki jo je toliko let sejal med božjim ljudstvom v Dornberku.
Bog je to njegovo delo blagoslovil tudi tako, da je za časa njegovega župnikovanja poklical v svojo posebno službo sedem fantov in dve dekleti redovnici. Toda niso bili vsi iz Dornberka, bili so tudi iz Zalošč, katere je 20 let upravljal.
Pa še nekaj je g. škof omenil: Rajni dekan je bil nekaj let odgovorni urednik Družine, ko je ta na prizadevanje administratorja Mihaela To-roša začela izhajati na Primorskem, predno seje preselila v Ljubljano. In
Stanislav Vrtovec
bili so to težki časi, ko si lahko nehote kaj zapisal, kar ni bilo všeč oblasti, pa si šel sedet k OZNI za nekaj časa. Še bolj kot to uslugo, ki jo je pokojnik napravil primorski Cerkvi, je škof Pirih poudaril misijonsko prizadevnost g. Vrtovca. »Ko so po drugi svetovni vojni začeli organizirati in voditi ljudske misijone po župnijah v vseh treh škofijah v Sloveniji, je bil g. Vrtovec eden najbolj gorečih misijonarjev. Sodeloval je v preko sto ljudskih misijonih v vseh treh slovenskih škofijah. Kakor apostol Pavel je goreče oznanjal, da je Kristusovo vstajenje temelj naše vere in da smo po njem vsi deležni nebeškega življenja.«
Dornberk je bil do nedavna tudi sedež dekanata in je zato g. Stanko Vrtovec bil dolga leta tudi dekan. V imenu dekanije se je poslovil župnik v Bukovici g. Jože Vidrih. Potrdil je vestnost dekana Vrtovca in dejal: »V svoji delavni sobi je imel dve mizi; za eno je sedel on in prijateljsko poslušal, ko si prišel k njemu. Na drugi mizi je stala Mati božja v cvetju in rožah.« Zavzetost za Marijo je podčrtal tudi g.škof: »Posebna značilnost rajnega g. dekana je bilo Marijino češčenje. Vse življenje je bil oznanjevalec in učitelj Marijinega če-ščenja.«
Tega svojega zvestega sina je Ma-
ti božja poklicala k sebi v soboto kmalu po polnoči. V šempetrski bolnici, kamor so ga v hitrici prepeljali zaradi možganske kapi, so takoj ugotovili, da mu ni več pomoči. Vrnili so ga in tako je umrl doma v Dornberku ter bil v nedeljo popoldne tam tudi pokopan. Premajhna je bila cerkev, četudi so jo sedaj povečali, za vse vernike, domače in tuje, ki so prišli izrazit zadnjo hvaležnost g. Stanku. Še duhovniki so se komaj zvrstili za somaševanje okrog oltarja. Zato je bila kar dolga procesija ljudi od cerkve na domače pokopališče, kjer mu je še zadnjič zapel domači pevski zbor, ki je prepeval tudi med mašo tako, kakor znajo le dorn-berški pevci in pevke.
39 let je g. Stanko spremljal umrle Dornberžane na božjo njivo, zadnja leta kot njih upokojeni župnik. Sedaj je tudi sam našel svoj zadnji dom sredi med njimi.
Dragi Stanko, Bog ti bodi bogat plačnik za vse dobro, kar si storil živim in pokojnim Dornberžanom, in kot župnik ter misijonar pa tudi drugod po slovenski zemlji.	K.H.
Slovenija po veroizpovedi
Pred revolucijo je veljalo pravilo, da smo Slovenci verno ljudstvo. Kako je sedaj? Ob zadnjem popisu prebivalstva (1991) je bilo zastavljeno tudi vprašanje o veroizpovedi. Podoba je naslednja: Za katoliško veroizpoved se je izjavilo 1.394.000 prebivalcev; za pravoslavne 46.634; za islamsko veroizpoved (muslimani) 29.584; za protestante 18.915. Da so verni, a da ne pripadajo nobeni organizirani veroizpovedi, je izjavilo 3.966 prebivalcev. Častilcev raznih orientalskih kultov je 303; judovske veroizpovedi 195; za razne druge veroizpovedi se je izjavilo 250 vprašanih. Na vprašanje ni hotelo odgovoriti 83.300 ljudi; za neznane veroizpovedi se je izjavilo 30.000 prebivalcev. Za nevernike (ateiste) se je izjavilo 84.984 prebivalcev.
Iz podatkov je razvidno, kako je družba v Sloveniji versko raznolika in pestra. Gre od vernih in praktičnih katoličanov do pravih ateistov. Po 45 letih ateistične propagande in vzgoje na vseh ravneh število ateistov ni pretirano visoko, jih pa je kar čedno število in razlagati smemo, da gre po veliki večini za intelektualce in za delavce. Koliko je praktičnih katoličanov oz. nedeljnikov, kot jih tam imenujejo, bi nam povedale škofijske statistike.
Marici Šček v spomin
Z molitvijo, mašno daritvijo in petjem smo 19. februarja v Lokav-cu pri Ajdovščini spremili k večnemu počitku Marico Šček, vd. Kompara. Bila je izredna žena — ne zato, ker je dočakala 100 let, 7 mesecev in 7 dni, marveč, ker je življenje modro preživela. Izhajala je iz ugledne družine Ščekovih z Gradišča pri Vipavi. Oče je bil železničar, zato se je družina selila v Trst in Gorico. Starši so osem otrok vzgojili v topli ljubezni do Boga in do zatiranega slovenskega naroda pod Italijo. Tako je sin Virgil Šček postal duhovnik, da bi čimveč storil za svoj narod. Res se je vse življenje boril za božje in narodne pravice kot duhovnik, kot narodni poslanec goriških Slovencev v rimskem parlamentu, kot publicist in kulturni delavec. Njegova sestra Breda Šček je z glasbenim ustvarjanjem služila svojemu narodu.
V istem duhu je zrasla in delovala tudi rajna Marica Šček. Po osnovni in srednji šoli v Trstu in Gorici je postala uradnica na glavni pošti v Trstu. Zaradi vestnosti in natančnosti pri delu so jo predstojniki pošiljali kot nadzornico po vseh poštah na Primorskem. Po 12 letih službe se je poročila s sodnikom Francem Komparom. Zaradi fašističnega preganjanja sta se zakonca umaknila v Celje, Vransko in Trebnje. Po moževi upokojitvi sta se naselila v Lo-kavcu pri Ajdovščini. Po moževi smrti je Marica ostala sama. Tu je preživela 34 let. Združevala je bistrost duha, odkritosrčnost in prijaznost v plemenit, klen značaj. Vse njeno mišljenje, govorjenje in življenje je ožarjala globoka vera in vdanost Bogu. Budno je spremljala življenje v domači župniji in po svetu. Srečno se je veselila javnega priznanja, ki ga je bil deležen njen brat Virgil s poimenovanjem osnovne šole v Nabrežini po njem in študijskih srečanj ob njegovi stoletnici v Komnu in Avberju. Zadnji vesel dogodek je doživela lani 10. avgusta, ko je obhajala svojo stoletnico rojstva z mašo v svoji sobi v krogu številnih prijateljev. Medtem pa so s starostjo prišle hude preskušnje. Opešal ji je vid, da ni mogla več brati Družine, ne iti v cerkev. Pa ni tarnala. Kot svetopisemska močna žena je vdano prenašala vse tegobe. Edino uteho je našla v molitvi in mesečnem obhajilu. Tako se je tesno približala trpe-
Kulturno obnašanje v cerkvi
(Po Družini, št. 7: Iz župnijskega lista)
V mesecu februarju obhajamo Slovenci kulturni praznik. Naj nam bo to priložnost, da se vprašamo, kako je z našo kulturo v cerkvenem prostoru.
Kdaj bi mogli reči, da se nekdo v cerkvi vede nekulturno? — Kadar se ne potrudi priti k bogoslužju pravočasno — kadar bi se ustavil pri vratih in bi s tem oviral tiste, ki želijo iti naprej — kadar bi brez posebnega razloga zavzel sedež na začetku klopi ter tako oviral tiste, ki bi radi sedeli v sredini — kadar bi po cerkvi hitel, se prerival, se radovedno oziral okrog, držal roke v žepu, po ustih valjal žvečila — kadar bi vzbujal pozornost z močnim kašljanjem, preglasnim, prehitrim ali prepočasnim petjem — kadar bi prihajal v cerkev, kakor da gre na pašo ali v delavnico ali na plažo... To velja še bolj za tiste, ki pri bogoslužju posebej sodelujejo: pevce, bralce, igralce, ministrante...
Videli smo, kako je Filip Terčelj bil v napoto tako fašistom kot komunistom; fašisti so ga zaprli in konfi-nirali, komunisti so ga zaprli in nazadnje likvidirali. Človek se vprašuje, zakaj je bil v napoto enim in drugim. Glede fašistov je odgovor kratek: Terčelj je bil narodnjak in prosvetni delavec. Zaradi tega je bil ovira pri njih raznarodovalnih načrtih. Glede komunistov pa odgovora ni. Po vrnitvi iz ljubljanskih zaporov leta 1945 je pisat staršem: »Vsled zlobnih ovadb, ki so večji del prišle z Goriške, sem moral trpeti kot zločinec.« Kakšne so bile ovadbe in kdo jih je dal, je za sedaj nepojasnjeno.
PROSVETNI DELAVEC
Po prvi svetovni vojni je na Primorskem zacvetelo bujno prosvetno življenje, ki je bilo nadaljevanje tistega, ki je vladalo na Primorskem
Filip Terčelj katehet in prosvetni delavec
pred prvo svetovno vojno do leta 1915. Ko so se vrnili begunci v porušene vasi in v Gorico, so takoj začeli misliti na obnovo prosvetnega dela. Vstala so prosvetna društva, dekliški krožki, telovadna društva, dramske skupine. Kot že pred letom 1915 so tudi sedaj čutili potrebo, da društva povežejo med sabo. V ta namen so že oktobra 1922 ustanovili Prosvetno zvezo. Šlo je za društva, ki so delovala na podlagi krščanskih načel. Prav tisto leto je prišel iz Nemčije v Gorico mladi Filip Terčelj. Takoj je zagrabil za prosvetno delo in postal tajnik Zveze. V tem svojstvu je hodil po deželi, obiskoval društva,
imel tečaje, govoril v cerkvi pri nedeljskih mašah. Bil je odličen govornik in ljudje so ga z veseljem poslušali. Pravili so, da je bil med prvimi, ki si je omislil motor in se z njim vozil po deželi.
Že naslednje leto si je Prosvetna zveza omislila lastno glasilo; naslovili so ga Naš čolnič. Urednik in glavni sodelovec je seveda bil tajnik Terčelj. Naš čolnič je bil mesečnik in je prinašal vesti o delovanju društev, poučne članke, pesmi in tudi krajše črtice. Poleg Terčelja zasledimo Janka Kralja, Rada Bednarika, Alojzija Simonitija, Mirka Brumata, msgr. Mihaela Arka, dekana v Idriji, inž. Rustjo, Venceslava Beleta in še druge. Terčelj je objavljal poučne članke in kako pesem, pa tudi krajše povesti. V reviji so izhajali tudi krajši dramski prizori. Naš čolnič je pač služil potrebam prosvetnih društev v tistih letih. Izhajal je, dokler niso tedanje oblasti ukinile ves slovenski tisk v Italiji v letih 1927-28.
Terčelj je stopil tudi v odbor Goriške Mohorjeve družbe, ko je ta bi-
Marica Šček
čemu in vstajenjskemu Kristusu in mu izročila svojo utrujeno dušo in telo.
Na zadnji poti v cerkev in na pokopališče jo je spremila množica domačih in daljnih prijateljev. Somaševalo je pet duhovnikov. V slovo sta rajni gospe Marici spregovorila dr. Tone Požar in domači župnik g. Janez Filipič. Ob grobu se je v imenu goriških prijateljev poslovila Marija Ferletič. Zahvalimo se Bogu, da smo imeli v svoji sredi odlično ženo, ki nam je dajala zgled zdrave vernosti, poštenja in zvestobe!
tp
Prosvetno društvo v Podgori, Naš čolnič 1926
Postavimo se v svoj prostor in čas
Originalno Baragovo pismo bo razstavljeno v Stični!
»Oni pa so kar naprej vpili: Križaj ga! Križaj ga!«
»Tudi služabniki so ga bili po obrazu.«
On pa je molčal in ni nič odgovoril.«
Zanimivo je, kako ostaja ta daritev še danes, tudi v krščanskih krogih, nedoumljena. To dejanje popolne ljubeče izročitve, ki je bilo potrebno, da bi se človeštvo lahko ob krvavem oltarju Golgote zedinilo in odrešilo, ostaja tuje našim okamene-lim srcem, ki tudi danes kot že takrat ne znajo odprto stopiti v svoj prostor in čas.
Tako je nekoč zapisal mladi francoski filozof Etienne Borne: »Čas ni bil ustvarjen brez smisla, čas ni le asketično urjenje v sveti potrpežljivosti, čas je zgodovinsko območje, ki se ne tiče le usode posameznikov, ampak tudi usode resnice.«
Krščanska resnica in čas kot zgodovinsko območje njene realizacije in njene inkarnacije sta nerazdružl-jivo povezana. Kristjan, ki ni vkore-ninjen v bivanjsko — eksistencialnih dimenzijah svojega časa in prostora ali ki ni sposoben zavestno odgovarjati na njune izzive, neodgovorno zastira pronikanje krščanske odrešenjske sile (Resnice) v ta svet. Slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar je namreč zapisal, da je kristjan v posebnem teološkem pomenu besede človek prihodnosti, ker se zanj slednja izraža »v svoji eshatološki razsežnosti, ki presega meje tega sveta«, in to le, kolikor je kristjan prisoten svoji konkretni sedanjosti, v kateri in s katero živi. Za ta vstop pa je potrebna tudi dobra priprava, brez katere nimamo elementov, na podlagi katerih bi lahko razbirali izzive časov.
KRŠČANSTVO MORA NUJNO BITI TUDI SOCIALNO IN POLITIČNO
Naša vera ni »vzdih ogroženega bitja« ali ideologija, v katero človek le projicira svoje težave in neuspehe, kot je mislil Marx, ampak je odre-šenjska sila, ki spreminja svet, je ogenj, ki ruši zidove ločenosti in separatizma, je sol zemlje in kvas sveta.
Ta prepričanja niso nova, saj so bila že v sami slovenski polpretekli zgodovini gonilna sila nekaterih naših najpomembnejših mož. V družbeno-političnem ambientu jih je npr. širil Janez Evangelist Krek, ko je poudarjal krščanski solidarizem in v tem duhu gradil tudi goriško družbo na novih socialnih temeljih. V
 ►
la ustanovljena leta 1924. Poleg tega je bil za kateheta v Alojzijevišču do aretacije 1931. V Alojzijevišču je vzgajal tedanjo dijaško mladino skupaj z ravnateljem Jožkom Bratužem, učiteljicama Pavlo Makuc in Gito
kulturi je to vero izražal npr. Kocbek, ki je pravil, da »dokler se človek ne zave svoje določene zgodovinskosti ter take in take časovne vključenosti, tako dolgo ne more izpolniti svojih nalog.«
ZNOVA LOČENO NA VOLITVE
Majhen vpogled v našo zemejsko stvarnost zadostuje, da se lahko prepričamo o potrebah, ki »hic et nune« tarejo naš prostor in čas. Naša zemlja vpije po edinosti, po sožitju in spravi. Eksistencialna in politična fragmentacija naše manjšine nas zapisuje nalahnemu umiranju. Vse kaže, da bomo šli na letošnje parlamentarne volitve zopet ločeno, oziroma še bolj ločeno kot v preteklosti, saj se je stara komunistična levica, ki nam je doslej jamčila predstavništvo v rimskem parlamentu, razdvojila. Perspektiva, ki jo odpirajo ti dogodki, pa je nevarnost še večje razpršitve glasov. Zgleda, da se večina zamejcev še ne zaveda, da je prav edinost naj večja moč. Najverjetneje pa ima prav deželni tajnik Ssk Ivo Jevnikar, ko pravi, da v Zamejstvu žal še niso vsi zreli, da bi lahko pametno odgovorili na izzive teh prelomnih časov.
Niti dejstvo, da bo prihodnja skupščina doba (morda bo celo neuradno ustavodajna) v mnogočem zelo pomembna, ne more premakniti naše betonske separatistične vgraje-nosti za zidove preteklosti in raznoraznih (ideoloških in morda še kakšnih drugih) interesov. Brez dvoma bo prišlo v naslednjih letih do mnogih insistucionalnih reform in če ne bomo imeli v Parlamentu slovenskega glasu, ki bi odločno zahteval zajamčeno manjšinsko predstavništvo ex lege (kot to že obstaja v nekaterih državah), se bo pač naš smrtonosni circulus vitiosus nadaljeval do »Bog ve kdaj«.
Če torej niti to dejstvo ni zadosten razlog, da bi se lahko zedinili, pomeni, da obstajajo še nekateri interesi, ki so pomembnejši od narodnega. Kristjani ne moremo ob vsem tem ostati brezbrižni, saj je za nas klic po sožitju v narodu in med narodi bivanjsko poslanstvo novih časov, posebno v našem prostoru.
Če ne bomo sposobni pribiti na križ vseh ideoloških in drugih individualističnih interesov (kar ne pomeni negacije različnosti, ampak ravno nasprotno: bogastvo, ki iz nje izhaja), bo naša pot še zelo dolga in strma. Nevarno je, da se nam bo na njej hudo spotaknilo.	n-e
Podobnik ter raznimi prefekti, ki so se menjavali, med temi je bil tudi dr. A. Kacin. Alojzijevišče je bilo polno dijakov iz vse Primorske; bili so srednješolci in taki, ki so se pripravljali na sprejemni izpit za gimnazijo
Po podatkih, ki jih je zbral Karel Ceglar, priznani slovenski salezijanski duhovnik in baragoslovec v kanadskem Hamiltonu, so naši duhovniki-misijonarji Franc Pirc, Lovrenc Lavtižar, Janez Čebulj, Jožef Buh in drugi, prejeli od Barage več kot 100 misijonskih pisem. Žal se niso ohranila, mnoga so se po njihovi smrti tudi izgubila. Izjzema naj bi-bil ameriški duhovnik Murray, ki je ohranil nad 30 Baragovih pisem, danes pa jih menda hrani neka univerza v ZDA. Ob tem spoznanju lahko zagotovo trdimo, da so pisma našega slavnega misijonarja in škofa pariški Družbi za širjenje vere, pred ali po selitvi njenega arhiva iz Pariza v Lyon, skrivnostno izginila.
Kdo jih hrani in kje se pravzaprav nahajajo, verjetno ne bo nikdar ugotovljeno. »Zagotovo pa se je ohranilo eno originalno pismo, do katerega sem prišel pred nekaj leti«, mi je pred dnevi v svojem pismu z nepopisno radostjo iz Hamiltona sporočil gospod Ceglar. Prisluhnite njegovi zgodbi o tem, doslej neznanem in še neobjavljenem Baragovem misijonskem pismu.
S PODPISOM FRIDERIKA BARAGE
Fran Erjavec, pisatelj snopičev »Koroški Slovenci«, je 1945 prišel v Rim na srečanje s svojim sinom, ki je tedaj služil v angleški vojski. Po krajšem snidenju sta odpotovala v Pariz, kjer sta se mudila dve leti. V Parizu je prelat Nace Čretnik poročil pisateljevega sina z Barbaro.
Prva leta svojega zakonskega življenja sta Franc Erjavec mlajši in izbranka njegovega srca Barbara veliko potovala. Nekaj časa sta bila celo v Afriki. Na vseh potovanjih pa ju je spremljal tudi velik lesen križ, ki ga je oče Erjavec na poroki podaril sinu in njegovi ženi z željo, naj ga skrbno hranita kot veliko dragocenost. Čez nekaj let sta se zakonca Erjavec za stalno naselila v Halifaxu v ZDA.
Franc je postal zdravnik, Barbara pa je skrbela za družino.
Pred osmimi leti so se nad družino zgrnili črni oblaki. Oče se je smrtno ponesrečil z avtomobilom, sin pa je postal žrtev hude letalske nesreče. Barbara Erjavec ostala doma povsem sama.
In kot tolikokrat dotlej je ob neki priložnosti, ko je pospravljala stanovanje, spet segla po križu na omari.
v malem semenišču. Saj so prihajali s podeželskih osnovnih šol s premajhnim znanjem italijanščine. V ta namen sta bila navadno v Alojzijevišču po dva razreda pripravnice, katehet pa je bil Terčelj.
Pri vsem tem je našel čas tudi za literarno ustvarjanje in pesnikovan-je. Ni težil po visoki umetnosti ne v prozi ne v verzih, pisal je in pesni-koval za ljudski okus in potrebe, bi lahko rekli. Tako je s svojimi nabožnimi pesmimi nudil besedilo Vinku Vodopivcu in drugim komponistom, ko so sestavljali zbirke Gospodov dan, Božji spevi ter Ave Maria. V teh zbirkah, ki jih poznajo vsi naši cerkveni zbori, je veliko besedil Filipa Terčelja. Za Goriško Mohorjevo družbo je pripravil tudi dve pratkič-ni knjigi za verski pouk »Za domačim ognjiščem« ter »Mati uči otroka moliti«. Ti dve knjigi sta prišli v veliko število primorskih družin, da smo se v tridesetih letih otroci iz njih
Morda ga je hotela le malo sprašiti, vsekakor pa ga je želela obesiti na steno v dnevni sobi. Ko ga je že držala v rokah, se je nenadoma odtrgal njegov podstavek. Takoj je opazila, da je bila v podstavek z vijakom pritrjena mala ploščica. Ko jo je odstranila, je v izdolbini našla zvitek papirja...
Bilo je z roko pisano pismo v nemškem jeziku, naslovljeno Direction de la Propagation de la foi Pariz, z datumom 23. december 1865. Podpisan ni bil nihče drug kot - Friderik Baraga! Gospa Barbara in njen mož torej niti v sanjah nista slutila, zakaj jima je oče Erjavec na poročni dan malodane ukazal, naj križ hranita kot izjemno dragocenost.
AHČINOV KRIŽ Z RELIKVIARIJEM
»Pamet in srce sta mi narekovala«, v nadaljevanju piše gospod Ceglar, »naj pismo odkupim od gospe Erjavčeve. Kajti ni dvoma, da bo za Slovence doma in na tujem izjemnega pomena in ena največjih dragocenosti, ki jih bomo širši javnosti predstavili v bodočem Baragovem muzeju pod okriljem stiškega muze-
Pred časom je pretekel rok za predvpise v otroške vrtce, osnovne nižje in višje srednje šole. Predvpisi so sicer začasni, saj bodo imeli starši in dijaki čas za premislek še do meseca julija, ko bodo z dokončnim vpisom lahko potrdili sedanjo izbiro ali pa se odločili za drugačno. Vsekakor pa so že sedanji podatki o predvpisih precej verodostojen pokazatelj števila vpisanih na posameznih slovenskih šolah in otroških vrtcih v prihodnjem šolskem letu.
Število vpisanih v slovenske otroške vrtce je zelo slično lanskemu bodisi na didaktičnem ravnateljstvu v Doberdobu kot tudi v goriškem okrožju. Podobna je slika na osnovnih šolah. Kot je poročala didaktična ravnateljica N. Paulin, najhujši so problemi v vrtcu v Romljanu ter na osnovni šoli v Štandrežu zaradi prevozov. Sindikat je sklenil, da bo skušal zagotoviti prevoz predvsem za štandreško šolo, saj samo tako bo možno v prihodnjem šolskem letu odprtje prvega razreda osnovne šole, drugače bosta prvi in drugi razred enorazrednica. V prvi razred Nižje srednje šole I. Trinko se je vpisalo manj dijakov kot v lanskem šol-
res učili moliti in brati po slovensko poleg katekizmov.
Takšen je bil Filip Terčelj kot duhovnik, kot pesnik, pisatelj, kulturni delavec, ki se v kako strankarsko politiko ni nikoli vtikal. Kot je sam priznal, tudi med zadnjo vojno v Ljubljani ne, saj mu OZNA ni mogla ničesar dokazati. Kljub temu so
ja. Ker pa je šlo za precejšnjo vsoto denarja, moja odločitev ni bila lahka. Vendar bomo na denar za odkup kmalu pozabili, originalno Baragovo misijonsko pismo iz leta 1865, namenjeno Družbi za širjenje vere v Parizu, pa bo vendarle ostalo v mladi samostojni in neodvisni državi Sloveniji.«
Križ je delo slovenskega umetnika Ahčina. Njegovo ima je tudi zapisano na tej dragoceni umetnini. Zanimivo je, da je na križ pritrjen relikviarij z ostanski »ex čarne« sv. Frančiška Šaleškega in »ex corpore« sv. Janeza Boška in sv. Terezije Deteta Jezusa. 21. septembra 1944 je dokument podpisal nadškof Nico-laus Giannatosio.
»Čeprav ostaja še naprej skrivnostno vprašanje, kako je Franc Erjavec starejši sploh prišel do originalnega Baragovega pisma in dragocenega križa, to za nas danes ni več bistvega pomena. Če bo šlo vse po načrtih, bo pismo v prihodnjih letih že na ogled v muzeju stiškega cistercijanskega samostana«. (Karel Ceglar).
Ivan Virnik
skem letu. Višje pa so vse dobro krite. Letošnji goriški tretješolci so se odločili za Tehnični zavod Ž. Zois, za Trgovski zavod I. Cankar, za slovensko sekcijo ITI, v manjši meri pa za klasični licej P. Trubar in učiteljišče S. Gregorčič. Trinajst dijakov se misli po končanem obveznem šolanju na I. Trinko vpisati v italijanske višje zavode, predvsem v poklicne tečaje. O izbirah dijakov iz Slovenije, ki se v prihodnjem šolskem letu nameravajo vpisati na slovenske in italijanske goriške zavode, je poročal svetovalec iz N. Gorice prof. D. Štekar. Ta je nazorno prikazal, kako se preliv dijakov iz Slovenije ni zaustavil (največ se jih je odločilo za Trgovski zavod I. Cankar).
Odbor je nato sklenil, da se bo trudil za izdajo šolskih Izvestij. Zadnja, ki so izšla leta 1985, zrcalijo razvoj slovenskih šol v desetletju 1975-85. V kolikor so spremembe na šolskem področju v zadnjih letih zelo hitre in razvejane, bi bilo vredno izdati nova Izvestja pred pretekom desetletja (1985-95). Zato je bil imenovan odbor, ki bo začel z zbiranjem podatkov.	si
ga vrhovi v Ljubljani obsodili na likvidacijo ter izvršitev poverili komandi v Škofji Loki, po pripovedovanju Franca Gačnika. Sedanje delo Zveze slovenske katoliške prosvete je le nadaljevanje prosvetnega dela Filipa Terčelja in drugih po prvi svetovni vojni. Naj bi tega ne spregledali.
K. Humar
■a't« iČv<> a/^CAc
v-	t
Prosvetno društvo na Oslavju, Naš čolnič 1924
Telovadni nastop v Mirnu, Naš čolnič 1924
Sindikat slovenske šole ocenil podatke o predvpisih
Letošnji postni govori
Tudi letos bomo lahko poslušali postne govore po radiu Trst A in sicer vsak torek in vsak petek ob 16.45. Pripravili so jih opat p. dr. Anton Nadrah in p. France Dular, cistercijana iz Stične, in g. France Lokar, upokojeni župnik, pesnik in pisatelj, ki stanuje v samostanu v Stični.
Petek, 6. marca: Očenaš - šola molitve in krščanskega življenja, p. Anton Nadrah.
Torek, 10. marca: Oče naš, ki si v nebesih, p. Anton Nadrah.
Petek, 13. marca: Zgodi se tvoja volja, p. Anton Nadrah.
Torek, 17. marca: Berači kruha in odpuščanja, p. Anton Nadrah.
Petek, 20. marca: Potrebujemo božjo pomoč, p. Anton Nadrah.
Torek, 24. marca: Življenje je božji dar, g. France Lokar, upok. župnik.
Petek, 27. marca: Največja zapoved, g. France Lokar, upok. župnik.
Torek, 31. marca: Življenje po veri, g. France Lokar, upok. župnik.
Petek, 3. aprila: Oče, odpusti jim (o sovraštvu in odpuščanju), p. France Dular.
Petek, 10. aprila: O, kaj žalosti prestati morala je sveta Mati (Marijina bolečina in bolečina današnjega sveta), p. France Dular.
Torek, 14. aprila: Še danes boš z menoj v raju (o spovedi), p. France Dular.
Petek, 17. aprila: Dopolnjeno je! (o krščanskem upanju).
,JŠu, BRALCI W Pl Š E JO W‘
Odprto pismo Uredništvu:
Veseli me, da želite nadaljevalo pogovor o tako važni zadevi, kot je javna prisotnost Slovencev ob papeževem obisku, vendar bi Vas rada opozorila na nedoslednost trditev v obeh opombah pod rubriko Bralci pišejo v zadnji številki KG. V prvi opombi trdite, da samo škofje poznajo podrobnosti, nosijo odgovornost in vedo kako in kaj. Razumeti je, da je treba neomajno zaupati škofu. Meni pa odgovarjate: »Cerkveni možje so pač, kakršni so« in omenjate škofe, ki so osvojili imperialistično politiko fašizma.
Res ne razumem, kako mislite. Je danes v Cerkvi tako kot za časa fašizma ali je drugače? Ali se ni v zadnjih desetletjih zgodilo ogromno premikov, ki so tudi vsebinski, ne le formalni? Laiki se smejo vključevati v pastoralo in veren človek sme pričakovati oporo v cerkvenem učiteljstvu? Upajmo, da je shizofrenija predvojnega časa za vedno za nami!
Ob tej priložnosti se vračam na vprašanje slovenske pasivnosti, točneje pasivnosti slovenskih katoliških predstavnikov v fazi priprav na papežev obisk. Namesto da bi pomagali škofu uresničevati papeževe smernice glede spoštovanja manjšin, prelagajo vso odgovornost na višje mesto. Kdo je bolj poklican od nas samih, da izboljšamo spoštovanje manjšine in mirno sožitje? Sveti oče je zelo jasno napisal, da brez spoštovanja manjšin ne more biti miru. »Papetni kompromisi« dosegajo žal nasprotni učinek, kot bi ga želeli.
Vprašujem se, kaj bi napravil Jakob Ukmar, ko bi bil zdaj med nami, in tvegam odgovor. Oprl bi se na papeževo okrožnico »Sollecitudo rei so-cialis« in na novoletno poslanico miru iz leta 1989 ter bi po vseh možnih diplomatskih poteh skušal premakniti kulturo sožitja stopničko više.
S spoštovanjem ,,	_	_
Vera Tuta Ban
Propadel poskus skupnega nastopa
Ssk je na seji v torek, 25. februarja, dokončno ugotovila, da je propadel poskus za skupen nastop vseh Slovencev na volitvah v aprilu. Zato bo nastopila na vsedržavni listi FEDERALIZEM.
1.	steg SZSO - Ts vabi skavte na
Pustni ples
v nedeljo, 1. marca 1992, ob 18. uri
dalje v župnijski dvorani v Nabrežini.
V Marijinem domu pri Sv. Ivanu ulica Brandesia 27, bo v nedeljo, 8. marca, ob 17. uri nastopila dramska skupina iz Štandreža s komedijo Branislava Nušiča
Gospa ministrica
v režiji Emila Aberška Vljudno vabljeni!«
Kolonkovec
V naši cerkvi sv. Marije Magdalene smo 26. 1. priredili domače slavje. Župnijska skupnost obeh narodnosti je obnovila svoj tradicionalni koncert pretežno božičnih pesmi. Po uvodnem pozdravu predstavnikov obeh skupnosti je nastopil italijanski zbor in odpel vrsto pesmi v svojem živahnem temperamentnem slogu. Slovenski del programa pa je uvrstil najprej glasbeno točko. Mlada glasbenika Tamara Zajec in Aleksander Sluga sta na orgle in violončel dovršeno odigrala Bachovo skladbo in požela navdušeno priznanje občinstva.
Priložnostni govor je prof. Marijan Kravos uokviril v zimsko spokojnost narave. Rojstvo božjega Sina sredi največje tihote ustvarja tisti neizrekljivi čar božjega in človeškega, ki ga ustvarjalci božičnih pesmi v sebi doživljajo in drugim posredujejo. Božični čas, čas angelskega petja, je čas, ko tudi v nas nanovo zautripa božje sporočilo ljubezni in sprave.
Pod vodstvom mladega pevovodja Aleksandra je nato naš zbor nastopil z vrsto pesmi. Iskreno si želimo še naprej njegovega sodelovanja za našo skupno korist in narodni obstoj.
Ob zaključku sta oba zbora zapela Tomčevo Angelsko petje, večno lepo »Sveta noč« pa vsak zbor v svojem jeziku.
Župnik don Alberto je izrazil svoje zadovoljstvo za dobro uspelo prireditev, ki je znak obojestranske dobre volje. In ker je ta nedelja bila v osmini za edinost med kristjani, se tem bolj oglaša nujnost po tem večji medsebojni vzajemnosti kot otroci istega nebeškega Očeta. Zato smo prosili in peli taizejsko »Oče združi nas, da bo svet spoznal, da Sina si poslal!«
Navdušena sklepna misel je bila obljuba, da se mora tako sodelovanje nadaljevati v večjo slavo božjo.
D.S.
Tržaška občinska uprava sprejema dopise v Slovenskem jeziku
Tržaška občinska uprava spet sprejema dopise v slovenskem jeziku. Znana okrožnica bivšega župana Staffierija z dne 30. julija 1988, po kateri bi morali biti dopisi v slovenščini kot vsi dopisi v tujih jezikih opremljeni z zapriseženim prevodom, nima nobene pravne veljave in bo vsak čas tudi formalno preklicana. Tako je tržaški občinski komisar Sergio Ravalli zagotovil pokrajinskemu predstavništvu Slovenske skupnosti, ko ga je sprejel v petek, 21.t.m., na tržaškem županstvu.
Delegacija SSk, ki so jo sestavljali tajnik Martin Brecelj, predsednik Zorko Harej, podtajnik Peter Močnik in odbornik David Slobec, je na srečanju s komisarjem načela še vrsto drugih problemov, kot so potreba po odprtju slovenskih otroških jasli v mestu, za kar so v občinskem proračunu že nakazana sredstva, ureditev infrastruktur zlasti na Vzhodnem in Zahodnem Krasu, ureditev javnega parkirišča, ki bi služilo tudi za potrebe Kulturnega doma v Trstu itd. Predstavniki SSk so tudi izrazili svoje nezadovoljstvo nad statutom, ki ga je pred nedavnim odobril tržaški občinski svet in ki skoraj povsem zamolčuje slovensko prisotnost v občini, in podčrtali potrebo, da bi novo razmejitev občinskih okrožij oziroma rajonskih svetov sprejemali s pristankom prizadetega prebivalstva oziroma njegovih krajevnih predstavnikov, nikakor pa ne v funkciji načrta za omeja-vanje javne rabe slovenščine in sploh območja zaščite slovenske manjšine, kot je svoj čas govorila odbornica za decentralizacijo Pittonijeva.
Komisar Ravalli je delegaciji SSk zagotovil, da bo v mejah svojih možnosti upošteval nakazane potrebe in zahteve, zlasti kar zadeva odprtje slovenskih otroških jasli v mestu. Glede nove razmejitve okrožij pa je dejal, da bo vsekakor upoštevala specifiko kraškega območja tržaške občine in da nikakor ne bo v funkciji omejevanja pravic slovenske manjšine.
Socialni dan v Trstu
Kmetijstvo-okolje
V Trstu je začel izhajati nov dvojezični šapirografiran mesečnik Kmetijstvo Okolje - Agricoltura Ambiente, ki ga izdaja Pokrajinska zveza neposednih obdelovalcev.
Poskusno številko so poslali samo članom. Ko pa bodo naslednji mesec urejene razne formalnosti, bo mesečnik na razpolago tudi širši javnosti.
Pohištvo
Anton Koršič
• Serijsko pohištvo
• Pohištvo po meri
• Preureditve
Prodajalna: Trst, ulica S. Cilino, 38 - Tel. (040) 54390 Delavnica: Trst, ulica D. Chiesa, 91
Živimo v času velikih političnih in družbenih sprememb. V nekaj letih so se podrli zidovi in meje, ki so se zdele pribite za vselej. V naši domovini je ta proces pripeljal do svobodnih volitev in nato do samostojne slovenske države.
Tudi onstran meje se lahko sedaj kristjani svobodno udejstvujejo v javnem življenju. Pri tem lahko delujejo svobodneje kot pred vojno, to se pravi, da jih Cerkev niti juridično niti moralno ne zavezuje k pripadnosti neki čisto določeni, bolj ali manj konfesionalni stranki, kakor tudi ne postavlja ovir tistim, ki bi kot samostojni državljani želeli oblikovati lastno politično stranko. Ko so torej nekateri med njimi ubrali to drugo pot in osnovali stranko Slovenskih krščanskih demokratov, so to naredili iz spoznanja, da bodo na ta način bolje pripomogli do veljave programu, ki so si ga zastavili.
Tako so že pred 40 leti razmišljali tudi mnogi slovenski kristjani v zamejstvu, ki jim je bil poleg narodnih pravic in demokracije pri srcu tudi krščanski družbeni program, posebno kakor ga je oblikovalo Učiteljstvo v socialnih okrožnicah od Leonove Rerum novarum dalje. Seveda v zamejskih razmerah takrat (kakor tu-
di ne danes) ni bilo misliti na kake samostojne volilne avanture, zato so se takoj odločili za politični nastop v povezavi z ostalimi narodno in demokratično mislečimi Slovenci.
Ostaja pa seveda specifičnost nekaterih družbenih in kulturnih izhodišč, ki nas povezujejo z drugimi sorodnimi političnimi skupinami. O teh izhodiščih je potrebno v sedanjem zgodovinskem trenutku ponovno razmisliti in o njih razpravljati. To je toliko bolj pomembno sedaj, ker lahko prvič neko podobno pobudo skupno izpeljemo Primorci z obeh strani meje. Primorsko krščansko-socialno gibanje pa ima globoke zgodovinske korenine, dovolj je, da pomislimo, kaj je v tem oziru na začetku tega stoletja predstavljala Gorica.
Na Socialnem dnevu dne 15. marca 1992 se bomo o vsem tem pogovarjali. V obliki kratkih referatov in diskusije bomo obdelali zelo široko pahljačo vprašanj: slovensko državnost, reševanje družbenega dela, družino, medije, vlogo mladih idr.
Vodilo našega razmišljanja pa bo: ali je politično in družbeno delo danes nujno le v službi interesov ali je lahko tudi služba človeku?
Gibanje »Politika in vrednote«
Skupina skavtov v maskah čaka na Pusta v Nabrežini
Posvet predstavnikov ZCPZ v Bazovici
V nedeljo, 23. februarja se je v Slomškovem domu v Bazovici zbralo precejšnje število odgovornih za cerkveno petje na Tržaškem: duhovniki, vodje in organizatorji pevskih zborov. Na dnevnem redu je bila obravnava stanja cerkvenega petja, problemi naraščaja, pevski seminarji in prisotnost slovenskih pevcev pri papeževem obisku v Trstu. Ugotovljeno je bilo, da zborovsko petje v cerkvah peša, da zbori, ki so prejšnja leta lahko nastopali tudi izven cerkve, tega ne zmorejo več. Prisotni so bili naprošeni, da prizadeto poskrbijo za nove pevce; na pevovodsko pot naj se usmerijo izkušeni in nadarjeni pevci z znanjem kakega instrumenta; dobiti je treba nove organiste: kdor pozna klavir ali harmonij in ima veselje, z lahkoto preide na orgle; na razpolago so zanje tudi šole in tečaji. Poudarjena je bila vloga organizatorjev, ki naj skrbijo za zbore in njihovo delovanje. V diskusiji o delovanju pevskih zborov so bili prisotni povabljeni, da nastopijo s svojim pevskih zborom pri nedeljski maši. ki jo vsako nedeljo oddaja tržaški radio iz rojanske cerkve. Kar zadeva vključevanje v splošni slovenski kulturni prostor, je
ZCPZ postala soorganizatorka zborovske revije Primorska poje, kjer zbori lahko nastopijo s cerkvenim programom in v cerkvi. Poleg tega Zveza prireja letošnjo Pesem mladih v kulturnem domu v Sežani, kjer bo nastopil tudi tamkajšnji mladinski zbor. Kar zadeva pevske seminarje, ki jih Zveza organizira od 1970, je po izkušnjah zadnjih let prevladalo mnenje, da bi letos organizirali pevske tečaje za posamene zbore. Za pevce in njihove sorodnike, ki že leta prihajajo na poletne seminarje, bi po želji organizirali sredi avgusta počitniški teden. Kar zadeva prisotnost slovenskega petja pri papeževem obisku v Trstu, je bila poudarjena zahteva po vsaj treh slovenskih pesmih, ki naj jih izvede združen slovenski zbor. Če to ne bo mogoče, ker pripravljalna komisija želi, da ena in druga etnična komponenta sodelujeta pri izvajanju programa, naj bi se slovenski pevci množično udeležili petja slovenskih pesmi, in naj bi po možnosti in uvidevnosti sodelovali pri ostalem programu. Dokonča odločitev bo sprejeta, ko bosta znana celoten program in slovenski delež pri njem.
Z.H.
Slavje v Števerjanu
90 let Hermenegilda Podveršiča
spregovoril tudi Hermenegildov sin Bruno, ki je danes poslanec v Slovenskem parlamentu v Ljubljani.
Slovesno vzdušje so popestrili pevci skupine »Števerjanci«, tako da je petje ob kozarčku domače kapljice odmevalo še pozno v noč.
Na koncu pa bi se v imenu sekcije SSk želel zahvaliti vsem, ki so pripomogli k uspehu tega slavostnega večera:	najprej gospe Darji,
Hermenegildovi vnukinji, za odlično večerjo, števerjanskim fantom za prelepo petje in vsem gostom, ki so s svojo prisotnostjo počastili našega jubilanta. Hermenegildu Podveršiču pa še enkrat kličem: »Še na mnoga leta!«
Ivan Vogrič
Čestitkam se pridružuje tudi naš list.
v	v
Sola v Stmavru domačinom
Ob prazniku svetega Valentina so domačini iz vasi Štmaver tudi letos pripravili prvi pomladni praznik. Od nekdaj je bila navada, da so na ta dan iz Gorice in okoliških vasi ljudje šli v to vas na štruklje in vino. Letos sicer vreme ni bilo posebno naklonjeno, vendar je praznik vseeno uspel, ker je bil povezan z dvema izredno pomembnima in zanimivima pobudama. Predvsem naj omenimo šolo v vasi, ki je že več let zaprta in jo je nameravala goriška občina prodati. Vendar so nastopili domačim in preko krajevnega rajonskega sveta, ob odločni podpori predstavnikov Slovenske skupnosti v goriškem občinskem svetu, dosegli, da je šolska stavba spet v rokah vaščanov. Občina je to sprejela zlasti, ker so se domačini obvezali, da bodo sami popravili in vzdrževali stavbo. Taka pripravljenost vsekakor ni pogostna v današnjih časih. To so poudarili predstavniki oblasti, ki so se v lepem številu zbrali ob otvoritvi.
Druga iniciativa, ki je vzbudila veliko zanimanja, pa je bila otvoritev razstave o zgodovini vasi Štmaver in o nekdanji cerkvici na Sabotinu. Pripravili so jo navdušeni raziskovalci naše preteklosti, zlasti g. Vogrič in g. Muto. Ob lepem dogodku gre vsa pohvala domačemu društvu Sabotin in rajoskemu svetu Pevma-Štmaver-Oslavje s predsednikom Primožičem, ki sta skupaj pripravila letošnji izredni praznik svetega Valentina.
B.Š.
ODBOR GORIŠKIH STARŠEV VABI NA TRADICIONALNO
PUSTOVANJE
v soboto, 29. februarja, ob 21. uri v telovadnici Katoliškega doma v Gorici.
Igra ansambel PLUT, dobro založene mize in bar...
Nagrajevanje najlepših mask:
— posamezniki
— najlepši pari
— najštevilnejše skupine
Prijave za tekmovanje ob dvigu vabila.
Vstop samo z vabili. Dobite jih v Katoliški knjigarni, Roman baru, trgovini Košič Andrej, v trgovini Terpin (ul. Duca d’Aosta), v zlatarni Šuligoj (ul. Carducci). Pohitite!
Hermenegild Podveršič
V soboto, 15. februarja, smo v Števerjanu slavili 90-letnico bivšega števerjanskega župana Hermenegilda Podveršiča. Slavje smo začeli, kot se ob taki priliki spodobi, s sveto mašo, med katero je domači župnik Anton Lazar lepo orisal življenje jubilanta.
Posebej pa je poudaril nekatere jubilantove vrline.
Hermenegild je cel kristjan in to je tudi vedno bil, tako v družinskem krogu kakor v javnem življenju. Tega seveda ni obešal na veliki zvon, a se tudi nikdar ni sramoval pokazati v javnosti, ko je molil, bil pri maši ali se je postavil za pravice Cerkve.
Jubilant je pokončen Slovenec, vedno in povsod ponosen na svoj rod in na ljubi materin jezik. Za pravice svojega naroda se je vedno pogumno postavil, kakor je vedel, da je prav po božjem in naravnem zakonu. Zato je tudi leta 1954 prevzel odgovorno službo župana in jo pošteno vršil do leta 1965 v zavesti, da služi svojemu ljudstvu in svoji vasi.
Hermenegild je dajal zgled delavnega moža. Delo je ljubil in nanj gledal kot na zaupano mu poslanstvo.
Bil je tudi vseskozi poštenjak, da so ga cenili in spoštovali vsi, tudi njegovi nasprotniki. Pošten je bil tudi na visokem položaju števerjanskega župana.
Po sv. maši smo se preselili v spodnje prostore Sedejevega doma, kjer je bila pripravljena večerja. Takoj na začetku je spregovoril štever-janski tajnik SSk Dominik Humar, ki je slavljencu čestital in mu ob priliki izročil spominsko plaketo. Spregovoril je nato deželni predsednik SSk Marjan Terpin, ki je opisal politično delovanje gospoda Podveršiča. Spregovoril je tudi sam jubilant, ki je še z bistrino duha povedal nekaj dogodkov iz tistih časov. Dal pa nam je tudi svojo oporoko: »Čuvajte demokracijo, ker je ta najboljši sistem na svetu.« V imenu svojcev je
— obvestila
PD Podgora vabi na pustovanje, ki bo v župnijski dvorani v Podgori v soboto, 29.2. Od 15. ure dalje otroško rajanje z nagrajevanjem najlepših mask in v nedeljo 1.3. ob 18.30 spevoigra za prazen nič, razne šaljive točke. Sledi družabnost.
V društvu slovenski izobražencev v
Trstu bo v ponedeljek, 2. marca, otvoritev razstave grafičnih listov Bare Remec. Dela lani umrle slikarke, ki je ves povojni čas delala v Argentini, bo predstavila dr. Irene Mislej. Začetek ob 20.30.
Za Katol. glas: Marica Vidonis in sinova Robert in Pavel darujejo 50.000 ob
13.	obletnici smrti moža oz. očeta Stanka.
Ob prvi obletnici smrti drage mame Eme Ipavec Vatta darujeta hčerki Rožica in Rosana z družinama 50.000 za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu in 50.000 lir za cerkveni pevski zbor.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu: Justina Vatta ob prvi obletnici smrti svakinje Eme Ipavec in v spomin na brata Ivana 40.(XX) in v spomin g- Petra Šorlija in Fa-nice Šorli 15.000 lir; Pepi Prelc v spomin na drago ženo Marijo 50.000 lir; Marta Požar v počastitev spomina Marice Šček Kompara za semenišče v Vipavi 50.000 lir.
Za slov. misijonarje: Matilda Mravlje v spomin nečakov 50.000 lir.
Za skavte: N.N. s Kontovela ob izgubi očeta Samante Jelovšček 20.000 lir.
Apostolstvo Sv. Cirila in Metoda iz
Trsta sporoča svojim članom, da bo v ponedeljek, 2. marca, ob 17. uri v Marijinem domu v ulica Risorta mesečna maša za edinost.
Gledali bomo diapozitive z romanja v Sveto deželo.
Mirenski grad: Glasbeni seminar za voditelje cerkvenih pevskih zborov:
1. Lik skladatelja in duhovnika Vinka Vodopivca (Jožko Kragelj);
2. pastoralno-duhovni del (Renato Pod-beršič); 3. delo z zborom (prof. Janez Bole). Prireja škofijski glasbeni svet - Koper. Začetek ob 17. uri v petek, 28. februarja. Koristno bi bilo, ko bi se tega seminarja udeležil tudi kak zborovodja z naše strani.
Sovodnje
Tudi KD Sovodnje je priredilo Prešernovo proslavo pod naslovom Naš poklon Prešernu v nedeljo, 16. februarja. Osrednja točka kulturnega programa je bil nastop mešanega pevskega zbora Primorsko iz Mač-kolj pod vodstvom Antona Baloha. Alenka Florenin in Marko Rojec sta podala splet Prešernovih poezij.
Priložnostni govor je imel Marko Marinčič, ki je podčrtal predvsem problem statuta in rabe slovenščine v slovenskih občinah.
Za slov. Karitas: dr. M.B. namesto cvetja na grob Ivana Breclja in Antona Gašperšiča 500.000 lir.
Za cerkev v Mavhinjah: Marija Legi-ša, Mavhinja, 15 daruje v spomin na pok. svojce 50.000 lir.
Anica Slokar daruje za Sv. Goro in za Marijin dom v Rojanu po 25.000 (skupaj 50.000 lir).
Za Sveto Goro: E.F. 100.000 lir.
Za semenišče v Vipavi: E.F. 200.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Vida R. v spomin pok. Ivana Brecelj, 30.000; Cahari-ja 10.000; dr. P. Gruden 150.000; Drašček 10.000; Kovači 20.000; Milani 30.000; Bertol. 40.000; Terčon 10.000; v spomin pok. Maksa Šaha 40.000; bolniki 60.000 lir.
Za Katoliški tisk z zamudo: Anton in Bogomil Brecelj v spomin Filipa Terčelj
150.000	lir.
Spored od 1. marca do 7. marca 1992
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.00 Mladinski oder: »Velik križ.« 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev. 14.10 Ervin Fritz: »Ta veseli dan ali Cefizelj se ženi.« Radijska farsa. 16.00 Šport in glasba. 17.30 Krajevne stvarnosti: Z naših prireditev.
Ponedeljek:	8.10	Jugoslavija
1918-1941 (ponovitev). 10.10 Stereofonski koncert. 11.30 Roman v nadaljevanjih. Ivan Aleksandrovič Gončarov: »Oblomov.« 12.20 Slovenska lahka glasba. 12.40 Naša pesem. Mešani zbor Svoboda iz Vuzenice. 13.25 Gospodarska problematika. 14.10 Veselo na otroškem valu. 15.30 Tanja Rebula: Rodinov poljub. 16.00 Mi in glasba. Pihalni kvintet RTV Slovenija: 17.10 Simon iz Ruta.
17.30 Mladi val.
Torek: 11.30 Ivan Aleksandrovič Gončarov: »Oblomov.« 12.20 Slovenska lahka glasba. 12.40 Mešani zbor Svoboda iz Vuzenice. 14.10 Aktualnosti. 16.00 Pihalni kvintet RTV Ljubljana. 17.10 Dopisnice z najbližnjega vzhoda.
Sreda: 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev (ponovitev). 11.30 Ivan Aleksandrovič Gončarov: »Oblomov.« 12.00 Male neznane države. 12.20 Slovenska lahka glasba. 12.40 Mešani zbor Obala iz Kopra. 13.25 Krajevne stvarnosti: Na goriškem valu (1. del). 14.10 Krajevne stvarnosti: Na goriškem valu (2. del).
15.30 Iz preteklosti v sedanjost. 16.00 Slovenski izvajalci na laserskih ploščah. Simfonični orkester RTV Slovenija.
17.00	Poročila in kulturna kronika. 17.10 Moje najljubše knjige.
Četrtek: 11.30 Ivan Aleksandrovič Gončarov: »Oblomov.« 12.20 Slovenska lahka glasba. 12.40 Mešani zbor Obala iz Kopra. 15.30 Spoznajmo Slovenijo (ponovitev). 16.00 Madžarska zbora Bela Bartok iz Pecsa in Canticum iz Szegeda.
17.10 Trst, december 1941. Ob 50-letnici drugega tržaškega procesa. 17.40 Mladi val.
Petek: 11.30 Ivan Aleksandrovič Gončarov: »Oblomov.« 12.00 Indija-Koromandija. 12 potovanj po nezavarovanih stezah. 12.40 Mešani zbor Pro mušica iz Maribora. 14.10 Otroški kotiček: »Pravljice... pravljice... 14.30 Krajevne stvarnosti: Od Milj do Devina. 15.30 Portreti in srečanja (ponovitev). 16.00 Ansambel Acezantez iz Zagreba. 17.10 Kulturni dogodki.
Sobota: 9.00 Slovenska lahka glasba.
10.10 Koncert na Goriškem gradu. Ramovš Consort in Vokalna skupina Ave.
11.30 Ivan Aleksandrovič Gončarov: »Oblomov.« 12.00 Krajevne stvarnosti: Ta rozajanski glas — Oddaja iz Rezije. 12.45 Glasnik Kanalske doline. 14.10 Krajevne stvarnosti: Nediški zvon. 15.00 Duh časa in čar odra v spominih Jožeta Babiča. 16.00 Mladi evropski izvajalci v palači Labia v Benetkah. 17.10 Alpe Jadran. 18.00 Arnold Wesker: »Matere«. Radijska pripoved.
ŠIRI KATOLIŠKI GLAS
KATOLIŠKI GLAS
Tednik
List je nastal po združitvni goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949.
Uredništvo in uprava: Riva Piazzutta, 18 -34170 Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 533177 poštni tekoči račun: 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 1/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo Societa Tipografica Cattolica srl Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318 Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	50.000
inozemstvo 70.000 zračna pošta 95.000 Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 19% IVA
ŠTANDREŽKA DEKANIJA IN SKPD »MIRKO FILEJ« - GORICA
vljudno vabita na
Teološka predavanja
ki bodo v Katoliškem domu v Gorici, ob 20.30 pet zaporednih četrtkov.
5. marca: Jožko Kragelj:
Filip Terčelj in Srečko Gregorec.
12.	marca: Rajko Bratož: Krščanstvo v Ogleju do nastopa verske svobode.
19. marca: Franc Kralj:
Sv. Pavlin in nekateri oglejski patriarhi s posebnim ozirom na pokristjanjenje Slovencev.
2. aprila: nadškof Franc Perko: Katoličani in pravoslavni po mednarodnem priznanju Slovenije in Hrvaške.
SKPD M. FILEJ vabi na veselo pustno popoldne Nastopila bo gledališka skupina ODER 90, z veseloigro Branislava Nušiča
»Dr.«
Režija Franko Žerjal Katoliški dom	Nedelja, 1. marca 1992, ob 17. uri
ZAHVALA
Župnijsko občestvo iz Nabrežine se iskreno zahvaljuje in čestita režiserju Frankotu Žerjalu in vsem igralcem Nušičeve komedije »Dr.«, katero so uprizorili na dan kat. tiska z izrazito prepričljivostjo in veselim zanosom. Še mnogo takih uspešnic želimo dramski skupini Oder 90
DAROVI
Prizor iz Nušičeve komedije »Dr.«