Zgodnja
cerkven list.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velj& po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta t gld. 40 kr., za četert leta 1 gld. 30 kr. V tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld., za eetert leta 1 gi; ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej.
List 9.
Tečaj XXXI.
V Ljubljani 1. sušca 1878.


X
s
'V
I
i
i
p i
i
l
t *

Papež Leon XIII.
V Rimu so bili 20. svečana dopoldne kardinal Pecci izvoljeni novi papež s 44 glasovi (izmed 61). To se je zgodilo pri tretjem glasovanji. Ravno tisti dan cb 1 in 15 minut, so bili slovesno oklicani in sprejeli so ime Leon XIII. Papež sami ao o i;,15 popoldne z lože v notranji cerkvi pervikrat dali apostoljski blago-lov. Bilo je boje takrat na št.-peterskem tergu do 60.000 in v št.-peterski cerkvi kacih 20.0<>0 liudi pričujočih. Papežev s tim imenom je bilo tedaj že 12 poprej in 4 izmed njih so svetniki. Posebno sloveč je Leon I ali Veliki, ki je Atila zavernil, da ni Rima pokončal. Eden vzrokov utegne biti tutfi ta, ker so bili izvoljeni 20. svečana, v god sv. Leona, škofa v Katani, ki je bii sloveč s čednostmi in čudeži, kakor pravi rimski martirologij.
Po oklicu novega papeža bo zvonili celo uro po vsih rimskih cerkvah; 22. (v petek) je bila zahvalna pesem; od 22. do 24. pa tridnev-nica v zahvalo. Vediti je, da nad velikimi vrati, ki derže v cerkev sv. Petra, je velika dvorana, kakor bi rekel nekak kor, s kterega je eno po-molje (balkon) na zunanji siloviti prostor pred št.-petersko cerkvijo, kakor tudi drugo pomolje v znotranji velikanske cerkve. Ob Časih, ko je bila Cerkev svobodna, so novi papež dajali bla goslov z zunanjega pomolja nezmerni množici po šenpeterakem tergu; sedaj pa, ko je Cerkev v sužnjosti, se take velikanske slovesnosti opu-šajo in dali so novi papež sv. blagoslov le znotraj. To ob enem spričuje, da novi papež so čisto edini z t Pijem IX, iu naznanovanje liberalnih časnikov o strankah „nespravljivih" in „zmčrnih" med kardinali so prazne in neumne čenče. Znamenita je splošna zadovoljnost z novim papežem.
Liberalci ao toliko let želeli in napovedovali amert Pija IX. Kdo vč, kaj vae so si potlej upali doseči? Mislili so mnogi, da zdaj se bo razdjala skala sv. Petra, ali da pride saj taki
papež, ki bo z njimi več ali manj v rog trobil, njih krivice hvalil itd.
mnogi dobri katoličani so ae bali, če Pij IX oči zatianejo, da volitev naslednika utegne priklicati novih napadov na edinost av. Cerkve, razkolatva, krivoverrstva, preganjanja. Mari bor^ki mil. knez iu Škot to v svojem rovem pastirskem iistu iz ekujejo ter <p<min}ajo, da okieuirco »e močno skaie 3V. Petra, ki je sre-
i.n podsKraba edinosti -n sprejmimo novega papeža s tisto i jubeznii<», ktero smo »k zovali uepoznbljivemu Piju IX!
Pa lejte : vse se je zgodilo nsspreti temu, česar so se muogi bali, pravi ,,Umt;i": vse se je veršilo z naj lepšim redom iri v na| krajšem času ram ]e bii can L-ou XIII (Pija IX so volili dva dni, Leona XIII samo poldrugi oan); vsi smo veseli in zadovoljni. Hvaliti moramo previdnost Božjo, ktera na3 je z izvoijenjem novega papeža »tela tolikih nevarnost, razkropila upanje brezbožnih, nam pa dodelila tako dobrega papeža, s tolikimi čednostmi, z modrostjo, ijubeznjivostjo, ki so s pervim nastopom zbudili ves<djno zadovoljnost po celem svetu.
In kakošnih pomočkov se je v tem prijela ,,previdnost Božja"? Prav tako rekoč naravnega reda: Tisti, ki so bili ognjiše vsega nasprotja, so nekaj pomerli, nekaj so btdehni, pobiti, ali pa v jutrodeželsko vojsko in njene nasleuke zamaknjeni. Umeri je Viktor Kmanvel, bolehen je njegov naslednik Humbert, pa tudi sicer imajo v Kvirinalu od tistega časa vedno imenitn h bolnikov. Iludo bolan je Garibaldi, boleha Biz mark in z njim še mnogi drugi po druzih deželah. Francija s Prusijo vred ima opraviti veliko z znotranjimi zadevami, Rusija s Turčijo itd. Ob kratkem: Bog je o smerti Pija IX nasprotnikom in sovražnikom sv. Cerkve roke vklenil in jezike zmešal. Pokazal je prav očitno, da On je tisti, ki ima kermilo in vajeti sveta v rokah; ne pa liberalni sovražniki Cerkve Božje.

»rtsp»%i1 '.ni—"U,—p.

M£af me godi po roiiMf
Po volitvi, če je novi papež v volišnici (konklave), ae ia spoštovanja drugi kardinali od njega preč pomaknejo; če ni pričujoč, pa poslanstvo k njemu odpravijo. To pot je bil pričujoč. Kardinal dekan in še trije drugi atopijo k njemu in ga vprašajo, če volitev sprejme. Si.iti ga ne morejo. Če volitev aprejme, ga dalje pra-ia o, kakošno ime ai bo dal, ker papež — ko je izvoljen — spremeni ime. (Sprejeli so ta papež ime Leona, is posebnega spoštovanja, ki ga imajo do Leona XII.) Tudi pervemu papežu „Simonu" je bil Jezus ime spremenil v ,,Petra" (Skalarja). Imena „Peter" iz spoštovanja do božje volitve pervega papeža 8i dozdaj še nobeden ni prilastil.
Novega papeža peljejo sedaj v zakristijo in ga oblečejo v bel svilnat talar, bele čevlje, v ktere je vdelan zlat križec, vsame papeževo kapico, roket, ovratnik, pas, št«;l plajš in mitro. Nato stopi v kapelo in kardinale blagoslovi. Potem sprejme poklon od kardinalov. Vsak pred njim poklekne, mu poljubi roko, ter sprejme od papeža poljubljej miru.
Po tem obredu kardioal-kamernik novemu papežu natakne ribiški perstan na srednji perst desne roke. (To častno opravilo je to pot zadelo praškega kardinala Švarcenberga, ker izvoljeni so za pro kamerlenga.) Potem drugi, ki so bili v volišnici, poljubijo papežu križec na čevljih.
Pervi kardinal dijakon stopi na pomolje (balkon), pred njim se nese križ in pevci pojejo: „Glej, včliki maanik". Zdsj kardinal-dijakon okliče novega papeža, to pot z besedami: „Naznanujem vam veliko veselje: Papeža imamo v osebi kardinala Pecci-a, ki so si dsli ime Leon XIII.
Nasleduje drugo poklanjanje kardinalov v Sikstinski kapeli, ravno tako kakor je bilo pervo; po nekolikem prenebu še tretje poklanjanje v cerkvi sv. Petra. Na vse to novi papež s pomolja pervikrat dajo ljudstvu spostoljski blagoslov.
Ta pot se ni godilo vse tako slovesno kakor druge krati, ko je av. Cerkev avobodna, ampak bolj na tihem in osebno. Sv. Oče so aprejemši perstan in poklanjanje dali blagoslov in se umaknili v svojo sobo v volišnico (konklave). O 1 ,,b so zopet prišli in dali blagoslov ljudstvu s pomolja ob cerkvi sv. Petra, pa ne na Btrani proti velikemu tergu, ampak s tistega balkona, ki derži v cerkev, kakor n. pr. bi se dal blagoslov z velikega kora. Tretje poklanjanje je bilo 21. sveč. v cerkvi sv. Petra in naslednjič Te-Deum. Nato so se pričele zasliševanja , 21. in 22. sveč. na pervo mnozih kardinalov in dalje poslancev iz bližnjih in daljnih dežel.
CatheDraM Leo aCCeplt. - VlVat qVoqVe In aeVa.
P. B.
Na grobu Pija II.
(Dalje.)
Ker je že kaano bilo, niso mogli ljudstvu nazna-uiti iazida volitve ter so to odložili na naslednji dan. Kake miali ao mogle obhajati Pija IX to noč!... Drugi dan (1 7. rožnika) ob devetih dopoldne naznani 101 strel dokončsno volitev. Ko se prikaže novo izvoljeni, da blagoslovi pred Kvirinalom zbrano ljudstvo, nastane gromovito slavo-klicanje. Toda „hosana" ae je kmalo spremenilo v .,cruci6ge" — križaj ga — kar do smerti ni imelo koncs.
Kar se tiče Pijeve starosti, *) so jih marsikteri papeži presegli; ako se pa ozremo na njihovo starost v papeatvu, je Bog Piju IX podelil prednost, kakoršna ni bila dana ne enemu njihovih 261 prednikov, — 19. stoletje je vidilo papeža, kakoršnega vsih 18 stoletij ni vidilo, rasun sv. Petra, ki je vladal 32 lčt (25 let v Rimu, pred pa v Antiohiji 7 let).
Od papežev, kteri so naj dalje vladali, doživel je samo Silvester I, Hadrijan I in Pij VII 23. leto, Pij VI pa 24. leto vladanja. Skoz 18 stoletij je bilo tedaj edi nemu velikemu Piju sojeno doživeti leta sv. Petra na stolici rimskega papeža (16. rožnika 1871).
Sv. Agaton je (27. rožnika 678) postal papež, star že 103 leta; živel je pa do 1. 682 ter je vladal sv. Cerkev 3 leta, 6 mescev in 14 dni. Star je bil tedaj skor 107 lčt. — Klemen II je bil že prav star, ko je bil 1. 1046 povzdignjen na papeški prestol; obhajal je bil celč že 501etnico svojega kardinalstva; ali papež vendar ni bil še leto dni ne, zakaj umeri je bil že čez 9 mescev. Pij IX so obhajali petdesetletnico duhovništva (15 papežev je imelo to redko srečo) in minulo leto 501etnico škofovanja.
Med drugimi je Celestin III postal papež s 85 leti ter je nosil križ sv. Petra še skor 7 let; umeri je v 92. letu. Se dalje je živel Gregor IX, ki je bil izvoljen s 83 leti in je vladal še 14 Ičt, 5 mescev in 2 dni, ter je umeri 98 let star. — Z 80 leti bil je povzdignjen na papeški stol Gregorij XII, in jc živel še blizo 9 lčt. — S 77 leti je postal papež Kalist III in je vladal 3 leta. - Z 79 leti Pavel IV, ki je vladal 4 leta (1555— 1559), in tako še več drugih.
Pij IX niso bili mladi, ko so zasedli sedež sv. Petra; spolnili so bili že 54 lčt. — Mlad je bil izvoljen sv. Aleksander I, ali vladal je samo 10 let, 7 mescev in 3 dni (121 — 132). — Sv. Inocencij I, izvoljen z 42 leti, je stoloval le 15 let. — Janez XI, izvoljen s 25 leti, je vladal samo 5 let. — Inocencij III z 38 leti, je vladal 18 lčt, in tako še več drugih. — Samo Pij IX, izvoljeni s 54 leti, vladali so blizo 32 lčt Jezusovo Cerkev.
Prešteval je nekdo in našel, da povprčk vladajo papeži po 7 let in pol. Recimo pa 8 let, in še najdemo, da Pij IX so vladali za 4 papeže dolgo. Sv. Cerkev je močno potrebovala Pija IX in Kristus jih ji je dolgo obranil. Pripisovati je edino Božji previdnosti, da pri tolikih britkostih, preganjanjih, trudih in skerbčh niso prej omagali, da so bili tako rekoč do konca veči del terdnega zdravja, posebno bistrega duha, in da so s tolikim junaštvom prenašali terpljenje vesoljne sv. Cerkve, ktero sužnji hudobe s toliko jezo tarejo. Čudno je, da so zamogli vedno sprejemati tolike trume romarjev, ki so prihajali iz vseh delov sveta, da so premogli v raznih jezikih imeti toliko prelepih govorov, da so bili zmožni vse mnogotere reči v spominu imeti, da so bili vedno tako čverstega , neprestrašenega duha, tako velikodušnega serca!
Med dobrotami, ki jih vsemogočni Bog vč buditi celč iz rogovilstva, je tudi ta, da je bil tako zdaljšal življenje Piju IX. Rovarstvo je že davno poprej želelo viditi Pija IX na mertvaškem odru; Bog jih je ohranil žive. Rovarstvo je želelo, da bi bili Pij molčali; Bog jim je dal dar govora, kteremu se niso mogli ustavljati njihovi sovražniki. Rovarstvo je dihtelo, da bi bili papeža vsi zapustili; Bog pa mu je naklanjal ljubezen, spoštovanje, prestavljanje, pomoč od narodov vesoljnega sveta.
*) Naslednje poštevke je „Daniea" že imela o drugi priliki, pa vredno je, da se tukaj še enkrat postavijo.
Ko ao bili Pij IX izvoljeni za papeža in bo slišali toliko slavoklicev, rekli so na dan kronanja nekema prelato: „Oggi commincia la persecuzione" (Danes se začne preganjanje). Nekako s preroškim duhom so slutili, da oni, ki jim zdaj kličejo „siava", bodo čez nekaj časa kričali „križaj ga"! — In res: ni ga bilo leta v življenji blagega papeža, da bi mu ne bilo serce ker-vavelo žalosti, ktero so mu prizadevali njegovi lastni otroci. Uzeli so mu zemljo, ki je bila po božji in Človeški pravici papeževa lastnina. Jemali so mu podporo sa podporo, tako da papež je mogel živeti od miloščine, ktero so mu pošiljali dobri kristjani iz vsih krajev. Vseto je bilo Cerkvi mnogo hiš, ki so služile za sprejemanje pobožnih romarjev in za odgojo misijonarjev. Vsled krivičnih postav zaterto je mnogo samostanov; pograbilo se je cerkveno premoženje in veliko druzega, kakor so to posebno omenjali Pij IX v nagovoru do kardinalov 12. sušca 1877. — Sovražniki so gledali, kako bi biii papežu < bteževali službo ter so si na vse kriplje prizadevali ga uničiti. Mislili so namreč, ako bo umorjena glava, bo truplo samo po nebi razpadlo. Ali Sin Božji je obljubil, da njegova Cerkev ne bo propadla nikdar ne, zakaj on je z njo do konca sveta.
(Dalje nasl.)
izgledi bogotfubnih otrok iz vsih časov keršanstva.
3. Janez Mihael Kostello.
(Konec te dogodbe.)
Dijaško življenje v katoliškem odgojišči daje malo priložnosti za nenavadne, rekel bi, junaške čednosti. Bolj je pod- bno tihemu skritemu življenju malega Jezusa v Nazaretu. Več priložnosti pa je za one čednosti, ki jih imenuje sv. Salezij „male čednosti". Malenkostne in tihe so take čednosti za videz, za navadno oko; pa velik je pred Bogom služabnik, kteri je v takih malih čednostih zvest in stanoviten. Kajti zvestoba v malem — ta kaj veljA. Gospod sam ji obeta veliko plačilo.
Za njo je bil Kostello posebno prizadeven. Toraj še o tej nekoliko.
1.	Resničnost. Njegova mati je pravila sama, da v 17 letih, kar je bil pri njej, se nikoli ni vedoma zlagal. Ce se je kterikrat kako tako izgovarjal, da ni bilo prav popolnoma res, ga ni imel miru, dokler ni vsega do dlake po pravici poravnal.
2.	Vestnost. Nekega dne obišče v veliki vročini prijatelja in prosi ga požirek vode. Dekla mu precej ponudi kupico vina. Preden pokusi, jo vpraša, ali za to vč gospodinja. Odgovori mu, da tega ni treba, da je vino za domaČo potrebo. Vendar to Janezu še ne utolaži tenke vesti in ne dotakne se vina, dokler se gospodinji ne sporoči.
Drugikrat zapazi, da mu pri telesniku gumba manjka, in prosi mater, naj mu ga prišijejo. Mati njegova je bila takrat pri nekem misijonarju v službi. Tloče tedaj kar od misijonarjevih enega vzeti. Janez pa prosi mater, naj tega ne storijo, ker nimajo pravice tudi ne do enega. In to prošnjo je ponavljal tako resno, da mu mati mora obljubiti, da bode koj sporočila misijonarju, ko pride.
3.	Pokorščina. Sošolec, ki je bil dve leti ž njim, pripoveduje: „Vselej je bilo spodbudljivo zame njegovo natančno spolnovanje hišnih postav in sicer tudi v tacih malenkostnih rečeh, ki bi se jaz sicer še nikdar ne bil spomnil na nje. Nikoli ga nisem vidil kaj storiti, kar je bilo prepovedano." Med tovariši je bil že pri-
govor, da Kostello-ta v učni sobi nikdo ne pripravi, da bi se zasmejal. Tako natanko je spolnoval tudi naj manjše postave.
4.	Prijaznost. V hišnih postavah je bil odločen čas tudi za razvedrilo, za igranje. Tu je imel dovelj priložnosti, lastno voljo zatajevati, da je mogel drugim vstreči, z razposajenimi tovariši poterpijenje imeti, vsim prijazen ostati. Dobro je vedel, da prava pobožnost ni čmerna, ni kaka ledenica, ktera — sama merzla — vsim, ki se bližajo dobrodejno gorkoto krati, kakor hinavci sodijo. Zato je bil sam vedno vesel in vedril je tudi druge. Kadar je prišla prosta ura, pridružil se je svojim tovarišem veselega in jasnega obraza. Znal je razveseliti še tako tužnega, pa tudi v pravo mejo zaverniti še tako prešernega. S svojim blagim, odkritim, prizanesljivim , vedno veselim sercem, pridobil si je vse svoje verstnike. Nikoli ni bilo slišati, da bi bil koga razžalil. In če se mu je kdaj zdelo, da ga je, ni imel miru, dokler ni svoje dozdevne napake popravil.
5.	Krotkost in poterpežljivost. Kjer je veliko mladih ljudi, so got ;vo med njimi tudi nekteri razposajeni, sitni. Taki so bili tudi med Kostellovimi tovariši. Njegovo krepostno, izgledno življenje je bilo lahkomiselnim vedno očitanje. Zato so ga taki čertili, skrivaj celo terpinčili. Na sprehodih so kamenje nanj metali itd. Kostello pa je prenašal njihovo zaničevanje in surovost s krotkostjo, kakoršna je le lastna odličnim Jezusovim učencem.
Enkrat pride mlad dijaški razposajenec k njemu ter pravi: „Kostello, ravno kar sem zvedel, da ti tudi večkrat krive tožbe donašaš gospodom profesorjem čez svoje součence." Za tako blagočuteče serce, kakor je bilo njegovo, si pač ne moremo misliti hujšega žaljen ja. Do dna serca ga zbode, kri mu zavre in kipi po licu in po čelu. Nekoliko postoji — potem prav mirno in krotko reče: „Kaj tacega mi v celi hiši nobeden po pravici ne more očitati."
G. K e r š a n s k a ljubezen do bližnjega. Že pred sem omenil nesrečo na železnici. Ko se je bil Kostello spravil iz razbitega voza, zagledal je blizo žensko, ktera nikakor ni mogla potolažiti svojega malega preplašenega otroka. Mati sama je na eni roki tako ranjena, da si ž njo ne more kar nič pomagati. Janez Kostello, mladi učenček neskončno usmiljenega Zveli-čarja, z besedo tolaži, z rokami pa zavezuje ranjeno roko ubogi ženi, ob enein pa še sprejme jokajoče dete v naročje ter^ ga tako dolgo na rokah zibka, da nedolžnost zaspi. Se več. Ubogi ženski podari mili dar od svojega imetja, celo izposodi si od tovariša, da jo pre-skerbi za nadalino potovanje.
Naj veči dar pa, ki ga je Božje usmiljenje dalo temu tako dobremu, blagemu mladenču, je bila zgodnja smert. Tako je bil obvarovan, da ,,brezbožnost ni preslepila njegovih misli, in goljufnost ni omadeževala njegove duše", kakor govori sv. pismo.
Že tretje leto je bival v vstavu sv. Karola. Slovesni dan av. patrona te hiše je zadnjikrat obhajal leta 1805. Posebno lepo je opravil duhovne vaje, ki so jih imeli dijaki ob tej priložnosti. Nekoliko sklepov si je tudi zapisal, da bi jih ne pozabil ter got »vše spolnoval. Tako le se bere v njegovem zapisniku:
„Jaz, Janez M. Kostello, naredim te-le sklepe, ki jih hočem s pomočjo Božjo in z varstvom prečiste Device zvesto spolnovati:
1.	Svčt svojega dušnega vodnika hočem vedno tako sprejemati, kakor bi mi prišel od Boga.
2.	Ob času molčanja se ne bom okrog oziral.
3.	Pri svojem vedrilu ne bom naprej igral, beri ko zapazim, da sem jezen.
4.	Vsak križ hočem poterpežljivo prenašati.
5.	Vse, kar je v moji moči, bodem storil v večo čast Božjo.
6.	Vedno hočem imeti priserčno ljubezen in po-božnost do presv. Device Marije.
Sv. Marija! prosi za me grelnika Janeza M. Ko-stcllo!"
Nekoliko tednov potem ga je napadla vročinska bolezen in 16. grudna 1865 o poli devetih zveččr je sladko v Gospodu zaspal. Bilo je ravno v soboto, na dan, ki ga je cerkev posebno posvetila v čast nebeški Kraljici.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
U katoliške družbe. Katoliška družba za Kranjsko
1'e zraven druge delavnosti začela preteklo leto v Ljub-jani od časa do časa izdajati knjižice z imenom ,,Glasi katoliške družbe", od katerega so doslej na svitlo prišli 4 deli v treh zvezkih. Družbeniki jih dobivajo brezplačno, in vnanjjn udom razpošiljali so se dosihmal večidel po v. čast. g. dekanih, kteri so to prevzeti blagovolili. Nadjamo se, da dozdaj izišli zvezki se že vsi nahajajo v rokah spoštovanih družnikov.
Ž njimi utegne biti vstreženo udom, zlasti takim, ki nobenih časnikov ne berejo; v ,,Glasih" namreč se zraven mnogo druzega podučljivega in mičnega branja, ki človeku izobražuje um in serce oblažuje, nahaja tudi, karkoli se med Slovenci ali po druzih deželah godi novega, važnejšega in spomina vrednega, bodisi v verskem, bodisi v svetnem oziru.
Zelo je tedaj želeti, da bi za omiko in blagor mile naše domovine vneti rodoljubi po moči podpirali to gotovo koristno početje, po kterem bi s časoma mnogo zanimivih spisov in dobrih knjižic prišlo med ljudstvo. Prav živo torej priporočamo to delo in vljudno prosimo zlasti gospode duhovne, učitelje in šolce ter vse verle narodnjake, naj bi tudi po deželi razširjanje katoliške družbe blagovolili pospeševati, sami k nji pristopati in med ljudstvom ji pristopnikov na-klanjati (letnina za celo leto 1 gld. 20 kr., s ktero pa je veliko družnikov že več let na dolgu), po priložnosti blagovoljno pobirati in sem pošiljati. Namen našega društva, ki je gotovo blag in koristen, se bode tako dal čedalje bolj dosegati. Koristen je namen tudi v tem oziru družnikom, ker se zanje na leto več ss. maš daruje.
Opomnimo naj, da društvo o vsaki lepi priliki na-mestuje deželo nekako pri posebnih prilikah. Kavno sedaj poslalo je apostoljskemu poročniku na Dunaj so-žaljenje zarad smerti Pija IX in zopet vošilo zarad zvolitve novega papeža.
Konečno izrekam tu serčno zahvalo prečastitim g. dekanom, kateri so dozdaj društvene knjižice dotičnim udom dobrovoljno razdajali in prejeto letnico pošiljali, in jih ob enem prav ponižno prosim, naj to prijaznost še prihodnje blagovole skazovati našemu društvu.
Ako se število udov pomnoži in se mu denarstvene zadeve zboljšajo, zamogli bi tudi „Glasi" bolj pogo-stoma izhajati in željam bralcev kakor tudi tirjatvam sedanjega časa popolnejše zadostovati. V Ljubljani, 23. svečana 1878.
Dr. A. Jarc, preds. kat. družbe.
Iz Ljnbljane. (T Salvator Pintar.) Zopet je ne-preprosljiva smert občutno posegla med duhovske tovariše. Ljubljanska duhovnija ČČ. oo. frančiškanov je 24. sveč. zgubila svojega verlega oskerbnika, preč. P. Salvator Pintar"a. Ranjki so bili rojeni v Poljanah pri Skolji loki 2. rožn. 1824, v red sv. Frančiška so pri-
stopili 18 listopada 1812, storili slovesne obljube 21. listopada 1815, posvečeni 21. kim. 1847. Frančiškansko duhovnijo o»kerbovali so od 1. 1863, predstojnik samostanski postali so 1. 1865, in bili so v drugo definitor svojega reda.
Znana je gorečnost ranjcega za olepševanje Božje hiše, za čast njihovega reda in sploh za Božjo čast in zveličanje vernikov; ne manj tudi njihova neomahljiva značajnost in ob enem previdnost in dobroserčnost, ter so pri vsakem naglo pridobili ljubezen io zaupnost. Bili so v družbi dobre volje, pa vselej dostojno in postavno. Redovni bratje jih ne morejo prehvaliti, kar se tiče notranjega življenja.
Že 1. 1875 pa so prav nevarno zboleli, ali okrevali so, ko so rabili vodo iz Lurdov. Za smert prevideni so sobrate svoje, ko so krog njih klečali in ob enem jim zahvalo naznanovali za skazovano ljubezen, opominjali k ljubezni, prosili odpušenja, ako bi biii v človeški slabosti do koga kaj zagrešili. N jih prelepi pogreb je pričal, v kolikem spoštovanji so bili pri v?em mestu. Vdeležilo se je tudi dosti vnanjib, dasiravno je bil pogreb že drugi dan, 25. sveč. popoldne ob 5. Pokopavali so ranjcega mil. g. prošt dr. A. Jarc. Silna množica iz vsih stanov, tudi milgsp. škof, mestui župan itd., šli so za pogrebom. Iz Gorice sta prišla preč. oo. provincijal in gvardijan, tudi redovni zastopniki iz Kamnika in Škofje loke. Rizun vedne skerbi za cerkvene in domače reči so bili ranjki tudi ud več koristnih družb in podpirali so vsako dobro reč.— Med venci so ranjki ležali v mertvaški sobici, in tako bili neseni tudi k pokopu. Opomniti pa moramo, da ne ,,duhovni", kakor je neki časnik rekel, temuč čast naj se daje, komur gre: ,.hvaležni f a rani svojemu očetu", kakor je bilo na traku zapisano, so bili darovali zasluženi venec. Bog jim daj večui mir in pokoj!
Sedaj so samostanu predsednik postavljeni preč. P. Tadej Gregorič, administrator duhovnije pa č. P. Kalist Medič.
Iz Ljubljane. {Ant. Mart. Slomšrka: Basni, prilika in povesti) Močno razveselila nas je knjiga s tukaj po-vedauim naslovom. Tiskarnica družbe sv. Mohora je namreč prevzela ponujeno ji zalogo in izdajenje druge knjige Ant. Mart. Slomšeka zbranih spisov": Basni, prilike in povesti (zbral in vredil Mih. Lendovšek, katehet v Ptuji), naj bi se ne ustavilo (česar se je bilo v resnici bati) vse hvale vredno početje zbiratelja in vrednima spisov umerlega knezo škofa.
Če je že perva knjiga „Slomšekovih zbranih spisov" razveselila sleherno rodoljubno slovensko serce, smo prepričani, da pričujoča bode zlasti ljudstvu še veliko bolj všeč in zarad prijetnih naukov v prilikah in povestih tudi še bolj koristna. Notranja vrednost te druge knjige je v resnici še mnogo veči.
Zato se nadjamo, da rodoljubi vseh slovenskih pokrajin, kadar zvedo za to lepo delo, bodo z veseljem in obilno po njem segali.
Knjiga obsega 25 tiskanih pol. Za domače branje za pridigarje, katehete, učitelje je delo kakor nalaš. V knjigi imajo 77 basen in prilik; 102 povesti; 100 pripovedi za otroke; 100 pravljic. Tedaj za leto in dan več kot po eno na dan. — Cena je knjigi v primeri nizka, broširan iztis 1 gld. 20 kr., terdo vezan 1 gld. 30 kr. Dobiva se v Celovcu v tiskarnici družbe sv. Mohora, v Ljubljani pri M. Gerberji in druzih bukvarjib, ki imajo slovenske knjige naprodaj.
V poskušnjo naj damo čitateljem za pust spisek:
Šemasta plesavca.
Imeniten gospod je svojim znancem dobro voljo naredil. Ravno so večerjali, kar prideta dva v šeme
oblečena plesavca v obednico, ne veča ko otroka petih ali šestih let, kakor gospod in gospa prav verlo oblečena. Gospod je nosil rudečo suknjo, ki je bila z zla tirni trakovi obšita, kodrasto belo baroko na glavi in lep zavihan klobuk pod pazduho. Gospa je imela rumeno svilnato suknjo, s srebernimi rožicami opisano, žameten klobuček na glavi, s košatim perjem obteknjen in lepo pdbljo v roki. Prav berhko sta se obračala in smešno poskakovala.
Vsi so se čudili, kako se teh dvoje čednih otrok tako dobro nosi. Nato seže star častnik, ki je za mizo sedel, po jabelko, in ga med plesavce verže. Kakor bi ustrelil, planeta gospod in gospa na jabelko, se kavsata in vlačita, kakor bi bila obdivjala, šeme in vso drugo opravo a sebe stergata; namesto dvoje čednih otrčk pride gerdih dvoje opic na svetlo. Koiikor jih je okoli mize sedelo, vsi se na ves glas smejajo : stari častnik pa nato prav pametno povč, rekoč: »Opice in pa norci, naj se še tako lepo oblačijo, se le zadn ič spoznajo, kdo da ao."
Kaj pomaga vsa oprava,
Ako je neumna glava!
Iz Gorenjskega. (Pervci nova cerkev Marije nase ljube Gospe presv. Jezusovega Serca na Slovenskem. Mila prošnja do vsili udov te sprelepe bratovšine. [Dalje.]) Ko je bila pretečeno jesen Davška cerkev dozidana in dodelana, polotila se je ubogih ljudi — kdo bi pač to verjčl? — namesto opravičenega veselja zarad srečno doveršenega svetišča, neka otožnost in obupnost. Vidili so namreč cerkev dodelano, toda čisto prazno in golo. Posestnik Jemec tožil je britko nekemu prijatlu, rekoč: »Večkrat vidim, da pride kdo v cerkev; pozod se mu z obraza, da bi rad molil, pa kaj, ker tudi ene same stvari ni v cerkvi, ki bi ljudi k pobožnosti vnemala, in pred katero bi se z zaupljivim sercem pokleknilo. Zgolj prazne stene in zidovi so!" Povedal pa je tudi, da je ljudstvo za zidanje potrosilo toliko, in tako de nar razddlo, da ni upati, da bi za znotranjo olepšavo kdo kaj zdatnega darovati premogel. To ginljivo poto-ženje priprostega posestnika Jemca nagnilo je prijatia, da je naročil za začaano olepšavo iz iGomosta lepo podobo »Marije, Gospč presv. Jezusovega Serca", da bi cerkev čez zimo čisto prazna ne ostala, da ii napraviti primeren okvir, in reče obesiti tablo na steno, kjer bo stal enkrat veliki altar. (Se vč. da bo to še le takrat, kadar si ga bodo ubogi ljudje omisliti uterpeli) Pred Marijno podobo obešen ie bil pervi dar, ki ga je za znotranjo olepšavo dobila Davška cerkev predlanskim, namreč dovolj lepa in lična svetilnica (lampa) z veliko srednjo, in tremi manjšimi lučicami.
S prihodom Marijne podobe kot prihodnje patrone pa je prišla Davški cerkvi tudi nekako sreča. Da vsled ravnokar povedanih denarnih stisk na zvonove Davčar-jem ni bilo se misliti, je stvar jasna. Pa, evo zopet malega čuda! Zarad predrugačenja in omišijenih novih zvonov v Kranji imeli so ondotni prečast. gosp. dekan Ant. Mežnarec zvon z 25 stoti na razpolaganje, se ve, da proti zmerni plači. Ko Davčarji to zvedo, pohiteli so se ga kupiti. Gosp. dekan, slišaje o nadlogah verlih Davčarjev, prepustili so ga jim prav po nizki ceni, dali jim še skor vso potrebno železnino po verhi, poslednjič pa jim od pogojene cene vernili še 5 goldinarjev. (Marija naj preč. g,isp. dekanu o njih smtrtni uri poplača njihovo dobroto s sladko tolažbo in srečno zmago v zadnjf m boji!) V Železnikih je bil potem zvon oanažen in olikan, da je bil kakor uov; napravil se mu je nov jarem, okovali so ga, in 6. grudna peljati ga je dal zalo ovenčanega med gromečim strelom ondotni župan, bla gorodni gosp. Ant. Globočnik po svojem mladem aicu
Francu gori pod Sorico, od koder so ga potem ovese-Ijeni Davčarji z voli naprej peljali. O lepem prazniku Marijnega brezmadežnega spočetja 1877 tedaj je vpervič zapel edini zvon pri novi cerkvi v visoki gorski Davški dolini s svojim bronastim jasnim glasom častno peaem: Ave Marija!	(Konec nasl.)
Iz Ternovega na Notranjskem, 19. aveč. Žalostno novico o smerti preljubega in nepozabljivega av. Očeta je tudi tukajšnje ljudatvo z žalostjo in britkostjo zve-dilo. Kakor je bilo po p. n. knezoškoGjstvu ukazano, ae je žalna slovesnost tudi pri nas obhajala vpričo lepe množice vernih, ki so goreče molili za dušni pokoj ranj-kega Papeža. Sedaj nas navdaja le ena misel, le ena želja: Bog daj, da bi Pij IX sebi podobnega, za čast Božjo in za blagor sv. Cerkve gorečega naslednika dobili. Ljudstvo v naši fari je sploh dobro; ali škoda, da tudi pri nas, kakor po velicih vasčh in tergib, ni brez ljulike med pšenico. Pa tolaži nas to, da pri naa ni mnogo Cerkvi sovražnih liberaluhov, in pa, da jih ljudstvo dobro poznd, ker vidi njih dela in potem aodi njih govorjenje. Ne verjemite zapeljivcem : ne p< slušajte njih besčd. Poglejte, kako živijo in ogibali se jih bote gotovo. Pri nas imamo lepe, gorke vremena; anega to zjmo skorej vidili nismo. Bojimo ae prezgodnje pomladi. Ce nam slana tudi letos pridelke pokonča, ne vemo, kaj bo. Revšina je na Notranjskem velika in še veča bo, ako nam Bog letos dobre letine ne da. Z Bogom!
>'jz.
Iz Ter8ta, 24. sveč. Upanje, ktero sem v zadnjem sporočilu izrekel, da bodemo namreč še med tednom dobili veselo vest, da Cerkev zopet ima svojega poglavarja, namestnika Kristusovega na zemlji, se je vresni-čilo, kar je znano. Kakor so se skorej skoz dva tedna, zdaj v eni zdaj v drugi fari naše škofije slišali žalostni glasovi zvonov in se pevale žalostnice po rajnem Piju; tako danes po celi škofiji odmeva vc3?lo zvonenje ter ae Bogu čast in hvala daje, ker je svoji Cerkvi tako hitro podelil, kar je prosila, namreč glavarja, ki bode vnet za blagor vesoljnega keršanstva.
V Terstu je bilo danes ob 10 v atolni cerkvi veliko zahvalno opravilo, p-ntificirali so škof, vdeležile ao se te službe Božje civilne in vojaške oblasti prav obilno, mestno svetovalatvo z županom, vai stanovi ter-žaški in prav velika množica ljudstva tako, da je bil še tudi obširni prostor pred veliko cerkvijo ves natlačen, akoravno ae je tudi v drugih farnih cerkvah danes opravljala dopoldne dotična zahvalna alužba Božja. Pri Te-Deum-u so topovi z grada zagermeli in poveličaii slovesnost.
IZ Tersta. (Pastirski list in mal" sem> fiše.) Ttr-žaško koperski mil. gosp. škof v svojem postnem pastirskem listu spričujejo potrebo sv. vere in duhovstva, kažejo, kako silovito leto za letom huje duhovnov manjka in naznanjajo namen: napraviti malo sen.euiše, kakor n. pr. je v Ljubljani Alojzijev.še. Ta inisel je neizreč« n » lepa in dobra! Bog daj. da bi &e tako inalo semen še pričelo, ue kmalo, ampak precej iu brez odloga. Zastran denara je komaj kak dvom. Pristavimo i.a,, da tudi v Brikanu na Tirolskem ae ;e nedavno pričelo zbirati za enako malo sameniše in menim, da ae Be zbira.
Milgosp. škof proti kcncu postnega pastirakega liata tako-le pišejo:
»Vera", po besedah sv. Pavla, ,,pride is poslušanja, poslušanje pa po besedi b žji ' (K m. 10), ki se oznanuje. Očitno ie tedaj, da ao nam duhovni potrebni po božji zapovedi, da sc zderži iu napreduje vera. Ali pri nas je v vinogradu Gospodovem čedalje manj de-
lavcev. Za našo škofijo je treba, da bi biio v semenišču eno ieto z drugim najmanj 50 bogoslovcev; toda namesto 50 bilo jih je leta 1873 samo 20, leta 1874 le 18, leta 1875 le 13, leta 1876 samo 11, lani 9 in letos le 7, tedaj jih je to leto 43 premalo. Iz tega se vidi, da je vsako leto gorje (slabeje), in ako gremo s tim potom naprej, imeli bomo le sem ter tje po enega ali druzega, kajti tudi smert nam duhovne pobira, nekteri onemogli pa se podajo v pokoj. Lani jih je umerlo 13, v pokoj se jih je podalo 8, eden je svojevoljno zapustil duhovsko službo, mlade pa za pastirstvo dobili smo le tri. To je gotovo prav žalostno za vsacega, ki zares ljubi svojo vero. Da je :o tako, je mnogo vzrokov in med njimi naj manjši ni ta, da imajo duhovni pastirji premajhno plačo. Po tem, ko se je miadeneč naj manj 16 let po šolah učil, dobi za plačo 210 gld. in kar mu kdo milo-šine za sv. maše d&, ktera je pa vedno redkeji, ker se siromaštvo med ljudstvom čedalje bolj širi. Mestna mladina si išče dobička po drugih stanovih, revni kmeti pa nimajo s čim izderževati sinov po šolah. Ako mla deneč zverši latinske šole, preden ima leta za vojaštvo, in stopi v semenišče, je vojaštva prost, ako pa je stopil v dvajseto leto preden je skončal gimnazij, mora v voj-ništvo, akoravno ima živo željo posvetiti se duhovskemu stanu. Kavno tega se mnogi kmetje bojč, in zavolj tega in zavolj premajhne plače duhovnov ne marajo pošiljati sinov v šole, da bi jim duhovni postali. A ona pešica, ki jih še gre v latinske šole, se daleč od skerbnih oči svojih staršev lahko pokvari v nevarnostih in skušnjavah, kterih je vsake verste po mestih.
Kavno zato imajo druge škofije zraven semenišča za bogoslovce še malo semenišče ali zavod za mladenče latinskih šol, kjer dobivajo živež in drugega potrebnega za manjše stroške, se učijo skupaj brez časa tratiti in brez nevarnosti za svojo nedolžnost, pod vodstvom previdnih in ljubezni polnih predstojnikov. Ako se ne utemelji tudi v naši škofiji tako semenišče, in ako se ne odpravijo druge zapreke, zares nam bodo cerkve ostale puste in brez božje službe, mladina v šolah brez keršanskega nauka in vtrno ljudstvo brez pomoči in t dažbe v svojih duhovnih potrebah.
V Terstu radodarni mestnjani na svoje troške zidajo šole za tergovino, za znanstva in petje, vatanov-Ijajo se štipendije dijakom vsake verste na pomoč, na tisuče in stotisuče se zapisuje siroroašnici, bolnišnici in drugim dobrodelnim zavodom. Vse to je prav lepo in hvalevredno; ali večna Kesnica govori: ..Človek ne živi samo od kruha" (Mat. 4) — ne od zadovoljenja le telesnih potreb; tudi pobožnost je potrebna, ne le za večno, ampak tudi za časno življenje (1. Tim. 4). Ako bodo pri nas mnoge cerkve zapuščene in brez službe božje zavolj pomanjkanja duhovnikov, ako se po cerkvah in po šolah ne bode več v imenu vsegamogočnega Boga oznanoval nauk: „Spostuj očeta in mater, ne ubijaj, ne kradi" itd., ali morebiti rea kdo misli, da bedo takrat boljši časi, da bode manj siromakov in hudonežev. Do zdaj še nikdo ni poznal naroda, ki bi brez vere in bogočastja napredoval v dobrem. Za tega del, ako ta moj pastirski list pride v roko komu, kterega je Bog obilno obdaril s posvetnim blagom, naj si k sercu vzame moje besede in naj, po izgledu drugih škofij, priskoči na pomoč svojemu duhovnemu glavarju v tolikih potrebah in stiskah. Cerkve, pobožnost v njih in skrivnosti: vse to in drugo ni zapovedano le za nas duhovne, ampak za božjo čast in dušno korist vsih vernih, ki so združeni s svojimi duhovniki: „Eoo telo v Kristusu, slehern pa smo eden druzega udje" (Rim. 12). Cez vse to pa se spominjajmo pogosto v svojih molitvah te silne nevolje, ter prosimo Boga, da nam po svoji neizmerni modrosti in dobroti odpre kaki pot, po kterem
bi zadobiti mogli za svojo potrebo z Njegovim duhom napolnjenih in vernih duhovnih pastirjev.
V Gorici, 18. sveč. Žalostna novica o smerti sv. Očeta Pija IX se je po našem prijaznem mestu silno naglo razširila, škoda res, da tudi kmalo poterdila. Ravno tako naglo se je pa tudi mislilo na to, kako naj se na najbolj dostojen način obhajajo cerkvene žalne slovesnosti za dušo tolikega Pija. Prevzvišeni knez-nad-škof so izdali posebno okrožnico, v kteri je določeno, naj po vsih cerkvah tri dni zvoni zjutraj, opoldne in zveččr po pol ure z vsemi zvonovi, v vsaki duhovniji naj bo slovesna černa maša, za mesto pa je bilo določeno, da začne v sredo zvečer zvoniti, trikrati v Četer-tek, petek in v soboto zjutraj in opoldne. Stolna cerkev se je v naglici oblekla v žalno oblačilo. Vsa je bila černo prekrita in na sredi se je vzdigoval velikanski mertvaški oder. Za četertek, petek in soboto je bilo odločeno, da bo maša ob 10, v soboto pa po maši mertvaški govor. Pervi dan je imel veliko mašo monB. Budal, dekan kapiteljski, drugi dan prošt bar. Codelli in v soboto prevzv. nadškof pontifikalno maso, po maši pa je P. BankiČ na prižnici bral življenjepis umerlega papeža. Molitve pri mertvaškem odru so opravljali po verati prošt, stolni dekan, bogoslovni kanonik, peniten-cijar in naposled nadškof.
Teh slovesnost se je vdeležilo silno veliko ljudstva iz vsih stanov, posebno v soboto pri pontifikalni maši, kjer so bili vsi vradi in vojaščina v obilnem številu zastopani. V četertek je imela v ta namen mašo dekliška vadnica in pripravljavnica v cerkvi sv. Ivana, gimnazijska mladina je bila v petek, realka pa v soboto v stolni cerkvi. Po drugih farnih cerkvah se je v mestu opravljalo enako duhovno opravilo v soboto, po nekterih v ponedeljek, povsod slovesno, kolikor je bilo mogoče.
Kolikor slišim, so tudi po deželi delali velike priprave za cerkveno slovesnost. Iz vsega pa sledi, kako zelč je ganila smert velikega Pija vse verne, duhovne in neduhovne, kako zelo so ga ljubili in si prizadevali mu še zadnjo čast skazati. Pij IX je sicer umeri, njegov duh pa, ki je poživljal in vterjeval katoliško zavest, ostane neumerljiv.
Razgled po »vetu.
Rimsko. Sveti Oče so sprejeli francoske romarje, ki so prišli molit na grob Pija IX in poklonit se njihovemu nasledniku. Tudi so papež sprejeli poslance iz Parskega, Brazilije, Belgije, Bolivije in Kostarike (v Ameriki), pa iz Monaka. — Po vsih rimskih cerkvah se je pela zahvalna pesem pričo obilnega ljudstva. V Vatikanu je bila množica neštevilna. — Vse brezglavne in smešne pravljice o novem papežu so zlagane. Naj se ne verjame nič frajmavrarskim in sovražljivim časnikom; lažnjivi gobci so merili in merijo z vsim svojim počenjanjem na to, da bi škodovali Kristusovi sv. Cerkvi, njih černa duša ne miruje, dokler ne pride v kremplje satanu, kteremu z vsimi močmi služi.
RadeČk&HtVO V Rimu. V Rimu in drugod serudeč-karji zopet hudo repenčijo zoper sv. Cerkev. V Rimu so prekucuhi iz vsih dežel imeli shod, v kterem so protestirali zoper Crispievo — kakor pravijo — hlapčevsko politiko do Vatikana in hočejo sklicati tabor, kteri bi oporekal zoper tiste ,,laške zagotovila", dane v prid av. Očeta. Te zagotovila so že same take, kakor bi n. pr. prišel tujec, bi kmetu uzel kmetijo in vse posestvo, samo to bi mu milosti zagotovil", da bo smel v enem stanovanji ostati, svoje otroke v obiskovanje spre-
jemati itd., pa, da ga nihče ne bo smel ubiti itd.; zabavljati pa njemu in zasramovati njegovo vero, kar je komu drago. Sploh dopustijo zsgotovila papeža nekaj več pravic kakor jih imajo tisti, ki so na potu napadeni in oplenjeni. Rudečkarji pa tudi s tem niso zadovoljni. Tem ljudčm ne manjka drnzega kakor da še kole in nože vzamejo v roko in se dervijo v Vatikan! Pa sej tako ravno so storili pod Pijem IX.
Cvet in sad zveste molitve•
Zahvale.
Št. 1. Neka spokornica, ki je v več rečeh bila velikrat uslišana, naznanja večno čast usmiljenemu Bogu in priserčno zahvalo N. lj. G. presv. Serca za milostno priprošnjo.
Št. 2. Serčna zahvala preljubi Mariji Devici na Brezji, kteri sem se bila v veliki obupnosti obljubila in sem tudi res popolnoma uslišana.
V	št.-Vidu, 24. svečana 1878.	M. K.
Št. 3. Mož Jaka naj priserčniši zahvalo naznanuje večnemu Bogu in vedno češenje N. lj. G., na ktere priprošnjo je bila žena njegova rešena naj očitniši smertne nevarnosti.
Iz Popirnice, 25. svečana 1878.
Št. 4. Mala sedemletna deklica je zbolela za da-vico, ktera skoraj vsacega otroka pobere; poslali smo po zdravnika, kakor je dolžnost vsacega pravega kristjana; začela se je pa ob enem tudi opravljati devet-dnevnica Naše ljube Gospč. Dva dni smo mislili, da bo kar ugasnila; toda predno se je skončala devetdnev-nica, je bila že iz nevarnosti in jaz terdno mislim, da ozdravljenje je bilo le sad Marijne pomoči, zato iz serca očitno rečem : Bodi češena, zahvaljena Naša ljuba Gosp& presv. Serca za toliko dobroto! — Oglasim se sicer bolj pozno, ker 6e je to že v jeseni godilo; pa vender želim, da bi se razglasilo Mariji na čast in ljudčm v tolažbo.
Š.
Prošnje.
V	bratovsko molitev Naše ljube Gospč so priporočeni : Oseba v dušnih iu telesnih težavah. — Deklica, da bi prišla k keršanskim ljudčm za obvarovanje pred pohujšanjem. — Oseba z boleznijo v očeh za pomoč, da se ozdravi, če je Božja volja. — Očeta, zmešanega na pameti, hči goreče priporočuje v molitev za zdravje, če je Božja volja. — Serčno se priporočam N. lj. G. in udom v molitev za ljubo zdravje, ako je volja Božja. Zahvala se naznani. A. P. — Enako prosi N. P. — Mati P. živo priporoča v molitev in priprošnje sina svojega, da bi se spreobernil in vero ohranil. — Bolna oseba, ki je že velikokrat pomoč zadobila v dušnih in telesnih potrebah, se v svojih hudih stiskah prav pri-serčno priporoča v zvesto bratovsko molitev N. lj. G. in v prošnje sv. Jožefa. Enako žena s priserčnim zaupanjem priporoča svojega moža in otroke, zlasti moža in očeta za resnično spreobernjenje in stanovitno poboljšanje. Uslišanje se po „Zgod. Danici" naznani. — Neka oseba, v nevarnosti, da se utegne zmešati, je prav živo priporočena, da bi ljubi Bog na prošnjo N. lj. G. in na bratovsko molitev to nesrečo odvernil. — Mati, vsa žalostns, milo priporočuje v bratovsko molitev sro-vega sina, ki — nimajoč dela — ubožoo mater nadlega za denar, ne mara za cerkev in spoved, nesramno preklinja itd., da bi se priprošnje N. lj. G. spreobernil in poboljšsl.
Bratovske zadeve.
Nameni in priporoUvanja pri sv. maši in sploh v molitvi za mesec »niec.
I.	Glavni namen: Vsesplošno poboljšanje katoličanov, srečen nastop novega papeža, in zmaga sv. Cerkve — posebej ie, da bi se rusko turške zadeve obernile v prid katoličanstvu.
II.	Posebni nameni:
5.	sušca. Sv. Janez s Križa. Priporoč.: Strah Božji in odvernjenje pohujšanj, slasti na Slovenskem. Neka družina. Ubožni.
6.	Pepelnica. Priporoč.: Zgubljeni in zagrešeni. Več vasi za odpravo ponočevanja. S pokor ni duh za post.
7.	Sv. Tomaž Akvinski. Priporoč.: Sole in seme-nišs. Vsi že večkrat priporočeni. V smertne grehe potopljeni.
8.	Jezusova tem jeva krons. Priporoč.: Prevzetni in nspuhnjeni. Odkrivanje pred cerkvijo, križi, znamnji, molitev o zvonenji. Zmešani.
9.	Ss. Ciril in Metod. Priporoč.: Spreobernjenje Rusije in sploh razkolnikov. Razširjanje bratovšine ss. Cirii-Metoda in njen sad. Vse duše v vicah.
10.	Štirdeset mučencev. Priporoč.: Vsi zarad vere in čednoBti terpeči. Prostomisljaki za spreobernjenje. Nedolžni otročiči.
11.	Sv. Rozina. Priporoč.: Vreana velikonočna spoved in obhajilo. Novoporočeni. Veliko v dušnih in telesnih potrebah priporočenih.
12.	Sv. Gregorij. Priporoč.: Laska dežela, zlasti spreobernjenje skrivnih družnikov. Šole in učenost v cerkveni prid. — Male semeniša, zlasti po Slovenskem.
Življenje štirnajsterih pomočnikov v sili.
XII. Sv. Marjeta, devica in spričevavka.
(Dalje.)
Naslednji dan se deželni poglavar vsede na svoj sodnji stol in ukaže devico pred se pripeljati. Oči v njo vpre in začne se ji prilizovati in vse mogoče stvari ii obetati. „Draga moja!" ji reče, ,,prosim te, poslušaj moj dobri svet, daruj našim slavnim bogovom, in potem boš povišana nad vse device tvoje enakosti." Devica mu serčno odgovori: „Jaz darujem le živemu Bogu in njegovemu edinorojenemu Sinu Jezusu Kristusu; zatoraj tvojim bogovom, ki jih ne poznam, ne bom nikdar in nikoli darovala, tudi časti, ki sem jo stvarniku nebes in zemlje dolžna, ne bom nikoli mertvim malikom ska-zovala." — Deželni poglavar ie jezo v sebi zatira iu ji prijazno reče: „Prosim te, vbogsj me, in moli naše bogove! Ce to storiš, mi boš ljubljena in češena žena: očitno — vpričo vsega meBta — se bom s teboj poročil; jaz bom tebi v čast in slavo, ti pa meni v veselje. Ce pa tega ne storiš, te bom z ognjem pokončal." — Sveta Margareta mu odgovori z blišečim, z nebeško lepoto obdanim obrazom: „Kaj? Ali jaz, ki sem po neskončni milosti Jezusa Kristusa spoznala edino pravega večnega Boga, jsz uaj bi satanu v vaših malikih darovala, vaše izmišljene bogove molila in sama sebe pogubilaV Kaj? Ali jaz, ki sem se s svojim nebeškim ženinom Jezusom Kristusom, Kraljem nebčs in zemlje, zaročila, jaz naj bi ostudnega malikovavca v zakon vzela, in s tem svojemu nebeškemu ženinu, svojemu Odrešeniku, zvestobo prelomila? Bog me tega vari! Rajši hočem vse muke preterpeti, kakor svojemu Bogu nezvesta biti." — Na te besede se mesena ljubezen deželnega poglavarja spremeni v naj veči sovraštvo do
•vete device, v svoji divji jezi jo ukaže na tla vreči in šibami pretepati. Devica prosi Boga v svojih bolečinah pomoči, zlasti stanovitnosti, in jo tudi doseže. Ko jo rabeljni šibati jenjajn, se k deželnemu poglavarju oberne, rekoč: „Le spolni nad menoj, karkoli ti satan na misel daje; vedi pa, da s Kristusovo močjo poterjena se ne bojim nobene tvoje muke." Deželni poglavar zdivji in jo ukaže razpeti na tezo in z železnimi grebeni tako razpraskati, da je bila vsa v kervi, in da se je oserčje vidilo. Pričujoče ljudstvo, to viditi, je bilo močno ginjeno, ter na glas joka in gospodično prosi, naj se reši iz neznanskega terpljenja in si otme življenje; pa tudi Oli-brija obide groza, ko jo vidi tako strahovito razmesar jeno, hitro se od nje oberne in jo ukaže peljati v ječo, naj bi v nji umerla.
Sveta devica v ječi hvali Jezusa za neprecenljivo milost, da ni bila premagana v strašanskih mukah; pa ga tudi prosi, naj bi ji zacelil rane in ji podelil po-prešnjo moč. Po Božjem dopušenji jo napada satan, v podobi strašanskega zmaja k nji priropoti, da se ječa trese; z odpertim žrelom v njo reži in ji hoče požreti; sveta devica pa ima oči v Boga vperte, goreče m61i, se zaznamnja s svetim križem in svojega sovražnika v beg zapodi. Potem hvali Gospoda, da ji je toliko moč in serčnost dodelil, satana premagati. Satan pa se sramuje, da ga je slaba ženska premagala in v beg zapodila, zatoraj jo pride v drugič pa v drugi podobi strašit. Pri bliža se ji velikansk mož s strašanskim obrazom, z dolgim plajšem do peti ogernjen, in jo zagrabi; sveta devica pa mu reče: „Peklenski duh! poznam tvoje zvijače in zaderge tvoje zlobe; če me zavoljo tega napadaš, ker sem slaba ženska, pa vedi, da imam močnega Gospoda sa pomočnika in varha. V njegovem imenu te zarotim, pobori se od mene, in nikoli več blizo ne hodi!" Satan z *a ci zgine in nebeška svetloba razsvetljuje ječo. Prikaže se velik svetel križ, na njem sedi bel golob, in glas se sliši: ,,Veseli se, zvesta devica, raduj se slavna mučenica! ker si v tolikem terpljenji natana premagala in malike zaničevala, moje ime pa stanovitno spoznavala: glej! po tem tcrpbenii pojdeš v verno veselja, kjer se boš z angelji in svetniki vred brez konca veselila." T« čas je bila sveta devica vsih ran popolnoma ozdravljena, z neizrekljivim nebeškim veseljem napolnjena, in je s čistim glasom jela peti: ,,Češen in hvaljen bodi, večni Bog! ki si me obiskal, moje telo in dušo mojo ozdravil in satana v podobi strašanskega zmaja v peklenski brezen vergel. Prosim te, očisti me po svetem Duhu s kerstno vodo, da bodem vredna priti v tvojo večno slavo."	(Dalje nasl.)
Listek za raznoterosti.
NapaČDO poročeno je bilo, da je umeri v Kamni gorici č. g. fajm. Bernik, kteremu Bog daj še dolgo živeti!
Drnstveniki SV. Mohorja naj še ta teden — ljubljanski pri gosp Jož. Jeriču, stari terg št. Iti — plačajo letnir.o, kteri mislijo ostati, da se ve, koliko bukev natisniti.
Pri S?. Jošta pri Kranji je umeri č. g. Jan. Če-mažar. R. I. P.
C. g. Ign. Kutnar se je odpovedal dobljeni fari na Sv. gori.
? Zagrebu je 21. svečana umeri s vitli škof Ivan Kralj, samo en dan stareji memo Pija IX, in preživel jih ni polna dva dneva: ;,Katol. list" pravi, da ao z
njim zgubili uzomega mašnika, iskrenega domoljuba, podpornika vsega dobrega. Bog mu daj večni mir.
S Teržaškega. pri na9 imamo prav pomladansko vreme; ne vem, kaj b», ako kasneje kaka nevihta z zmerzlino pritisne, kaj ti mandeljni že cveto in drugo sadje bo tudi pričelo, ako bodo dnevi dalje tako gorki.
P. Secchi, preslavni zvezdoznanec, jezuit, je 26. svečana v Rimu umeri.
Kardinal Simeoni bode deržavni tajnik tudi pod novim papežem.
Poslednje novice. Vsak čas se pričakuje sporočilo, da je storjen mir med Rusom in Turkom, ki se ima imenovati ,,carigraaki". Na Greškem pa dalje buči upor. Zbornica poslancev avstrijskih je odločila po 20 gl. daca na srovo, in po 25 gl. na nesrovo kavo. (Dozdaj je bilo po 16 gl. v srebru; odsihmal po 20 v zlatu.) — Mini-sterstvo hoče v delegacijah zahtevati iz-edno posojilo za vojskine potrebe; Angleži pravno, zat6, da bi An-draši na deržavniškem shodu podperal avstrijske namčre.
MMiihorxhe spremembe.
V	Teržaški škofiji: 23. sveč. je bil mašnik posvečen gosp. Andrej Mikiša in ravno ta dan dekretiran za duh. pomočnika v Opertlo. — C. g. Anton Spanio iz Kjodžje (Chioggia) se je odpovedal duhovniji Kastanjo, ktero je nekoliko let imel v tej škofiji, in se podi v svojo domačijo. — 0. g. Dommik Vidalli gre za farnega oskerbnika v Kastanjo. — 0. g. Fr. Comisso za duh. pom. v Grižnjan (Grmgnano)v
V	Lavantinski škofiji: Čč. gg. župnika: Mihael Graber, pri *v. Urbanu poleg Pruia, in Fr. Kalin v Rajhenburgu, gresta v sulni pokoj. — Kuracija sv. Jerneja v Racivacju je do 4. aprila t. I. razpisana.
MMobrotni tlarori.
Za sv. Očeta: Iz Kamnika 5 gold. s pristavkom: ,,za novega papeža, ki so iibpralci oravili, koliko etra^no veliko 30 podedovali za Pijem IX. Vivat sequ<n*." — Preč. gosp. dekan Mat. Kožuh o gl. — Neimen. 1 gld.
Za afrikanski misijon: Z Brezovice po preč. gosp. J. P. 2 gl. — Po f. g župniku A«.t. Peterlinu nekdo 3 gl. — M. Sabec 1 ui. — Neimen. 50 kr.
Za misijon v Adrijanopolu: Neimen. 20 kr. — Iz Kamnika 5 gl. — Neimenovan 1 gl.
Za Ratisbona v Jeruzalemu: Preč. gosp. Tedeschi 5 gl. — M. Sabec 2 gi. 80 kr. — Iz Kamnika 5 gl. — Gosp. župnik S\ Ja<iič 1 gl.
Za sv. Detinstvo: D»e osebi 70 kr.
Za bratovšino č lutnja spočetja za Jutroro: Z Brezovice po preča3t gosp. župniku 5 gl. — Iz Motnika 2 gl.
--------— -— — -----^--------
M*offfprori z gg• fiopisoraM.
Več spisov ni imelo vee prostora, zlasti daljših, torej prihodnjič. — G. K—v: Hvala. Omenjeno od g. T. tudi došlo in se bo rešilo j>rej ko moč: sedaj je zadrega. — G. K. na V.: Vse prejeli hvaležno. Najprej ko se bode da!o; doseže vsako svoj natnen. — G. L. v Ž.: Zastran Pijeve hiinne zanaprej nam še nič ni znano; zaupljivo se bo kaj storilo. Pozdrav in hvala! — G. Pahor J. v M.: Hvaležno prejeli. Najprej ko moč se Vam pošljejo dotične reč/, in tudi drugo bomo dalje naznanili. — Abd-el-Kerim : Zdi se nekoliko sumljiva, ker je v druzih listih ni bilo citati. — G. J. V. v Šm.: Težko je kaj določnega reči, ker jih mnogo misli zdaj na tvarine za duše v vicah; prav pa gotovo pride tako ali tako, če je kaj izdelanega. —
Odgovorni vrednik: Lnka Jeran. — Tiskarji in založniki:	HlainiNori dediči v Ljubljani.