40
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
CELJSKI POLK
(Ob 70-letnici nastanka slovenske vojske leta 1918)
JANEZ J. ŠVAJNCER
Po letu 1817 so obvezniki s celjskega območja slu- |
žili v spodnještajerskem 47. pehotnem polku, leta \
1883 pa je bil ustanovljen 87. pehotni polk (K.u.K. i
Infanterieregiment No. 87) kot domači celjski polk.
Maja 1918 je bilo med njegovimi pripadniki 84 od-
stotkov Slovencev, kar je bil največji odstotek Slo-
vencev med vsemi slovenskimi polki avstro-ogrske ar-
made, večji delež Slovencev je bil samo še v 2. gors-
kem strelskem polku. Celjski 87. pešpolk se je med
prvo svetovno vojno izkazal že na ruskem bojišču,
zlasti pa še na Soči; prav znamenit je bil po bojih za
Sv. Gabrijel. Polk je tudi konec vojne dočakal na ita- J
lijanskem bojišču.
Nadomestni bataljon 87. pešpolka je bil med prvo
vojno v Celju. Proti koncu oktobra 1918 je bila pri-
pravljena nova pohodna stotnija za odhod na bojiš- :
če. Pod vplivom močne jugoslovanske ideje (v tedan-
jem smislu besede), oficirja Vladimira Hafnerja in ;
zlasti pod vplivom podoficirjev, predvsem častniške- j
ga namestnika Avgusta Dolinska^ in enoletnega pro- !
stovoljca Kauklerja, je v marškompaniji uporno
vzdušje naraslo do tolikšne mere, da je 27. oktobra
celotna stotnija odpovedala pokorščino. Poveljnik ¦
nadomestnega bataljona podpolkovnik Ernst Skal- \
litzky je skušal stotnijo pomiriti s pomočjo slovenske-
ga oficirja, rezervnega črnovojniškega nadporočnika
in istrskega deželnega poslanca dr. Iva Sancina. Ta je
stopil do vojakov. Na eni strani je našel stražno stot-
nijo v starih raztrganih uniformah in na drugi marš-
kompanijo z novo opremo in novimi uniformami.
vojaki so imeli v gumbnicah cvetje in na kapah slo-
venske narodne trakove (priskrbel jih je častniški na-
mestnik Dolinšek). Pod vplivom Sancinovega govora
so vojaki začeli navdušeno nazdravljati Jugoslaviji.
Nadporočnik Sancin je skupaj s predsednikom
celjskega Narodnega sveta, dr. Kalanom, 28. oktobra
skHcal v Narodnem domu sestanek slovenskih oficir-
jev in podoficirjev. Prišlo je 5 oficirjev in okoli 90 po-
doficirjev. Dogovorili so se o prevzemu polkovnega
poveljstva 87. pešpolka v Celju in skleniU, pa bo pol-
ku poveljeval nadporočnik Sancin. Do prevzema po-
veljstva pa ni prišlo takoj. Iz Celja so se obrnili na
Ljubljano, kjer pa niso naleteli na razumevanje (ver-
jetno so se obrnili na Narodni svet). Sancin ni bil
potrjen za poveljnika, zaradi razvoja dogodkov pa je
bilo med vojaštvom vedno več nediscipline, nastanek
države Slovencev, Hrvatov in Srbov pa je tudi terjal
takojšnje ukrepanje. Zato je dopoldne 1. novembra
(ali mogoče že 31. oktobra) prišlo do posveta pred-
sednika celjskega Narodnega sveta s slovenskimi ofi-
cirji, s predstavniki Sokola in drugih narodnih dru-
štev. Zbrani so sklenili, da vojaštvo še istega dne
priseže Narodnemu svetu. Do zbora je prišlo popol-
dne v vojašnici. Vojaki so korakali za zastavo celjske-
ga Sokola, nosil jo je poročnik Josip Videmšek, pri-
segli so Narodnemu svetu in na Sancinov poziv ob so-
kolski zastavi še zvestobo domovini in novi državi.
Vsi oficirji in vojaki so imeli na kapah kokarde iz tra-
kov v slovenskih narodnih barvah, enake trakove tu-
di na portepejih sabelj.
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
41
Poveljnik nadomestnega bataljona podpolkovnik
Skallitzky je 2. novembra predal nadporočniku San-
cinu polkovne posle rekoč ironično: »Nujno moram
na Dunaj, da pridem še pravočasno in dobim službo
pri dunajskem tramvaju . ..«^ Ker je bilo za stražno
in drugo službo premalo vojakov, sta 3. novembra
celjski Narodni svet v imenu Narodne vlade za Slove-
nijo in nadporočnik Sancin kot poveljnik nadomest-
nega bataljona 87. pešpolka izdala poziv za obrambo
domovine. Sestavil ga je narednik Franjo Roš. Poziv
je bil poslan vsem občinam na celjskem območju.
Odziv je bil dovolj velik in kmalu je bilo tudi dovolj
vojakov za opravljanje najbolj nujnih nalog.
V teh dneh je prišlo po večjih krajih pa tudi po va-
seh do ustanovitve narodnih straž, ki naj bi skrbele za
red in mir. Svoje naloge je po tedanjih ocenah dobro
izpolnjevala narodna straža na Vranskem, poveljeval
ji je poročnik Stanko Oset. S Celjem je bila povezana
po telefonu, narodne straže v Hrastniku, Trbovljah
in v Rogaški Slatini pa je zaradi nepravilnega posto-
panja razorožilo iz Celja poslano vojaštvo.^
Dne 6. novembra je bila v Celju pripravljena velika
proslava osvoboditve, hkrati pa je istega dne prišla s
Koroškega prošnja za pomoč. Zato je bil iz prosto-
voljcev pod poveljstvom nadporočnika Franja Mal-
gaja* oblikovan oddelek, ki je še isti večer ob 18. uri
krenil na Koroško. Prostovoljce za ta oddelek so 6.
novembra nabirah po Celju, zlasti po gostilnah, kjer
so se zadrževali fantje iz celjske okolice, sam nadpo-
ročnik Malgaj in poročnika 87. pešpolka Bogdan
Kurbus ter Kornel Hawrylow. Do petih popoldne so
jih zbrali približno 40, največ Šentjurčanov in Teha-
rčanov. Na dvorišču vojašnice so se takoj preoblekli v
uniforme, vsak je dobil puško, 50 nabojev in hlebec :
kruha. Oddelek je bil okrepljen še s štirimi strojnica-
mi. Na čelu s sokolsko zastavo in ob igranju koračnic
so prostovoljci odkorakali ob pozdravljanju Celja-
nov na železniško postajo. Še isto noč so prispeU v
Slovenj Gradec in dalje do Dravograda. Poveljnik
slovenjgraške narodne straže poročnik Arnejčič je
Malgaju javil, da je dravograjski kolodvor že v slo-
venskih rokah, saj je istega večera prispel iz Maribora
poročnik Kavčič z eno strojnico in ga zasedel. Tako je
dogajanje opisal v svojem dnevniku sam Malgaj
(dnevnik hrani družina Virant v Laškem). Iz Dravo-
grada je Malgaj prodiral dalje proti Guštanju (danes
Ravne), njegovo nadaljnje ravnanje pa je bilo že več-
krat opisano.^
Konec meseca novembra 1918 je imel Malgajev od-
delek okoli 120 vojakov in 7 oficirjev. To so bili poro-
čnik Martin Pavlic kot poveljnik posadke v Št. Pavlu,
poročnik Zmagoslav Kristan kot poveljnik posadke v
Tinju, poročnika Urbas in Stanko Oset v Vehkovcu
ter sanitetni poročnik Joško Ludvik. V Malgajevem
oddelku je bila skupina Srbov, bivših vojnih ujetni-
kov, ki jih je v Ljubljani za pot na Koroško pridobil
Nadporočnik Franjo Malgaj —
kot ga ne poznamo. Slikan je bil
decembra 1918 v Velikovcu. Na
glavi ima še vedno svojo avstrijsko
oficirsko kapo in na njej kokardo
iz traku v narodnih barvah (iz fo-
toteke knjižnice e. Kardelja v Ce-
lju).
predsednik narodnega sveta za Mežiško dolino An-
drej Oset.
O prevratnih in prvih novembrskih dneh leta 1918 v
Celju je še precej nejasnosti.
Po Orožnovem opisu prevratnih dni* je odločilno
vlogo v teh dneh v Celju opravil celjski Sokol, zlasti
starosta Jože Smertnik. Orožen je dobesedno zapisal,
da sta predsednik Narodnega sveta dr. Ernest Kalan
in Smertnik kot starosta Sokola 1. novembra 1918 v
Celju »prevzela vojsko«. Dopoldne sta se oglasila pri
podpolkovniku Skallitzkem v vojašnici in ga opozori-
la na sporočilo, da gredo Angleži z Reke proti Ljub-
ljani. Zaradi tega naj bi se Skallitzky vdal in zato je
lahko prišlo popoldne do prisege vojaštva novi drža-,
42
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
vi. Orožen ne omenja posebne deputacije, lei je v ime-
nu Slovencev Skallitzkemu postavila ultimat že 31.
oktobra, o čemer je v svojih spominih pisal njen član
poročnik Josip Videmšek. Pri teh razhajanjih gre ver-
jetno za to, da je vsakdo bolj poudarjal dogodke,
kjer je sam sodeloval, učinek vesti o prodirajočih
Angležih pa je verjeten, saj je enako delovala tudi na
nemške avstrijske oficirje v Mariboru.
V prvih novembrskih dneh 1918 se je z italijanske-
ga bojišča vračal tudi frontni 87. pehotni polk. V Aj-
dovščini so polk zapustili nemški oficirji in vojaki, iz
tega mesta (ali pa iz Vipave?) je bila v Celje poslana
brzojavka, da ima polk približno 2500 oboroženih in
discipliniranih mož in da se vrača v Celje. V Celju je
zaradi te novice zavladalo seveda veliko veselje, toda
kot je v svojih spominih zapisal Sancin', bi ti vojaki
87. pešpolka vsaj v večjem številu tudi prišli do Celja
kot organizirana enota, če jih ne bi na pragu Ljublja-
ne ustavih kot vsako drugo enoto in jim ukazali, da
ne smejo skozi Ljubljano in naj se razidejo. V poiz-
kusu polkovne kronike je zapisano drugače, češ da so
v Ljubljani vojakom pustih, da so se lahko razšh. Ta
trditev je verjetnejša, saj je preostanek polka prišel v
Celje oborožen in celo s pratežem, torej ga v Ljublja-
ni ni zadela usoda drugih avstroogrskih polkov. Vsee-
no pa ostaja kot zelo pomembno vprašanje, kdaj je
87. pešpolk z italijanskega bojišča prispel v Ljublja-
no. V prvih dneh novembra 1918 še ni potekalo orga-
nizirano zbiranje vojakov za nove slovenske enote,
toda če naj bi polk prišel v Celje šele 10. ah II. no-
vembra, bi moral biti v Ljubljani dan ah dva prej, ta-
krat pa je narodna vlada v Ljubljani že skrbela, da bi
imela čim več vojaštva in je težko sklepati, da bi raz-
pustila ves slovenskih polk, čeprav bi se v tedanji
zmedi in ob množici vojaštva, ki se je valilo skozi
Ljubljano, lahko zgodilo tudi kaj takega. Najverjet-
neje pa je do razhoda moštva prišlo zaradi občutka
svobode po koncu dolgoletne vojne in bližine doma-
čih krajev. Ni verjetno, da bi se lahko vojaki v Ljub-
ljani razšh na svoje domove, ker je bilo moštvo 87.
pehotnega polka doma z nabornega območja, ki je
obsegalo celjski okraj, Ptuj in del Pohorja.
Kakorkoli že, po spominih, ki so v večini, naj bi to-
rej 10. ali 11. novembra 1918 poročnik Šestan jahajoč
na čelu vojakov privedel v Celje ostanek frontnega
87. pešpolka in del prateža na vozovih. Vojaki so ko-
rakali za razvito slovensko zastavo, na čelu je stopala
polkovna godba in igrala koračnice, za njo pa je pri-
hajalo v Celje 11 oficirjev in okoh 150 vojakov. Ljud-
je so svoje vojake pozdravljali že po Savinjski dolini,
zlasti na Vranskem, v Žalcu so dekleta vojake obsula
s cvetjem. Tudi Celjani so po mestu razobesili slo-
venske zastave in svoj polk slovesno pričakali*. Z ma-
gistratnega balkona sta polk pozdravila župan dr. Ju-
ro Hrašovec in novoimenovani poveljnik polka major
Beno Puteani. Pred Narodnim domom je frontni
polk pričakalo 200 mož, ki so bili že pripravljeni za
pot v Maribor. Pred poravnanimi vojaškimi vrstami
je nadporočnik Sancin raportiral majorju Puteaniju
in mu predal poveljstvo nad polkom. Nadporočnik
Sancin je nato ukazal poveljniku omenjenih 200 mož
nadporočniku Viktorju Rodetu in njemu podrejene-
mu oddelku strojnic, naj se njegov polbataljon takoj
odpelje na Pragersko, kjer tuji vojaki plenijo in pobi-
jajo naše ljudi. Zraven pa mu je dal zapečateno pis-
mo, ki ga je lahko odprl šele na Pragerskem. V pismu
je bil ukaz, naj polbataljon nadaljuje vožnjo proti
Mariboru in da ga tam pričakuje general Maister. Pot
na Pragersko naj bi torej prikrila pravi namen iz Ce-
lja poslanih vojakov.
Nadporočnik Celjskega polka Viktor Rode, slikan še kot poročnik
avstro-ogrske armade v 1. svetovni vojni. Rezervni nadporočnik Ro-
de je poveljeval prvemu celjskemu oddelku, ki je odšel 10. novembra
1918 v Maribor na pomoč generalu Maistru.
Tako je bilo ugodeno večkrat ponovljeni Maistrovi
zahtevi po vojaški pomoči za Maribor. Okoh 200 mož
iz Celja je prispelo v Maribor ob enih ponoči. Na ma-
riborskem kolodvoru je nadporočnika Rodeta in nje-
gove vojake sprejel ter pozdravil general Maister. Za-
radi naraščajoče nevarnosti od mariborske nemške
Schutzwehr je Maister potreboval še več zanesljivih
vojakov. Zato sta bih zvečer 22. novembra poslani iz
Celja v Maribor še dve stotniji in dva voda težkih
strojnic, skupno okoli 200 vojakov in 4 oficirji. Stot-
nijama tega polbataljona sta poveljevala nadporočni-
ka Franc Paulin in Perdo Tratnik, strojničarjem je
poveljeval nadporočnik Gogala (v šematizmu 87. peš-
polka za leto 1918 je naveden nadporočnik Viktor
Gogala in verjetno je to bil on). Kot bataljonski in-
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
43
tendant je dopotoval poročnik Josip Klemenčič.
V načrtu za razorožitev belo-zelene garde v Mari-
boru 23. novembra 1918 je general Maister bataljonu
Celjskega polka odredil desni breg Drave s pomemb-
nimi točkami. Tudi Celjani so kot vsi drugi svoje na-
loge uspešno opravili.'
V Celju je po odhodu prvega polbataljona v Mari-
bor število vojakov naraščalo in formirane so bile no-
ve stotnije. Major Puteani, ki je komaj prevzel po-
veljstvo nad polkom, je zbolel in polku v Celju je spet
poveljeval rezervni nadporočnik Sancin (za zasluge je
bil s 1. decembrom povišan v stotnika). V drugi polo-
vici novembra je ob formalnem oblikovanju Celjske-
ga polka prevzel polkovno poveljstvo major Avgust
Kolšek. V novembru je polk še vedno uporabljal sta-
ro ime 87. pešpolk, tako tudi piše Malgaj Maistru s
Koroškega, toda v Osebnem naredbenem listu vojaš-
kega poveljstva v Ljubljani iz sredine decembra 1918
piše samo o Celjskem polku, kot pri drugih polkih tu-
di v celjskem primeru ni dodatka o pehotnem. Na
žigih iz prve polovice 1919 je imel polk napisano
»SHS Celjski pešpolk«.
Po razorožitvi Schutzwehra je bataljon Celjskega
polka ostal v Mariboru. Njegovo organiziranje in
opremljanje je potekalo do 29. novembra 1918. Obli-
kovane so bile 3 stotnije in strojnični oddelek z osmi-
mi težkimi strojnicami. Bataljon Celjskega polka v
Mariboru je imel ob koncu novembra 1918 400 voja-
kov in podoficirjev ter 12 oficirjev, 68 konj, 4 poljske
kuhinje in 12 vozov. Bataljonu je poveljeval major
Anton Kos, bataljonski adjutant in poveljnik tele-
fonskega oddelka je bil poročnik Ivan Gogala, bata-
ljonski Intendant poročnik Ivan Klemenčič, poveljnik
9. stotnije nadporočnik Franc Paulin, 10. stotnije
nadporočnik Ferdo Tratnik, 11. stotnije nadporočnik
Anton Vrečko, poročnik Drago Slekovec je bil po-
veljnik strojničnega oddelka. Vodni oficirji so bih po-
ročniki Franc Zaherl, Rajko Vrtovšek, Franc Luk-
man, Martin Kupec in Joško Vogrinc. Bataljonu je
bila dodeljena še baterija poljskih topov s štirimi to-
povi pod poveljstvom poročnika Huga Vidmajerja.'"
Zanimivo je, da spominski zapisi iz polka navajajo
kot datum odhoda iz Maribora 1. december 1918, to-
da hkrati ga povezujejo z vojaško parado, ki pa je bi-
la v Mariboru 15. decembra. Parada je bila v Maribo-
ru zanesljivo 15. decembra, torej je celjski bataljon
tega dne krenil iz Maribora na Koroško. Imel je, kot
rečeno, 3 stotnije, strojnični oddelek z osmimi stroj-
nicami, telefonski vod, 4 poljske kuhinje in 12 dvo-
vprežnih voz, vsa oprema je bila nova. Bataljon se je
iz vlaka izkrcal na postaji Sinča vas 16. decembra.
Zasedel je položaje pri mostobranih na Dravi v Veli-
kovcu in pri Ulahu (tako je zapisano v tipkopisu v
Pokrajinskem arhivu Maribor, verjetno pa gre za
kraj Dolje—DuUach). Stotnije 3. bataljona Celjske-
ga polka so bile okoli Velikovca razporejene v obliki
velikega polkroga s polmerom 7 do 8 kilometrov, po-
veljstvo bataljona je bilo v Vehkovcu.
Vojaki so opravljali razne vaje, predvsem v premi-
kanju po terenu podnevi in ponoči, za vsak primer, če
bi bili posamezni odseki ogroženi. Vsak vojak je imel
puško in 150 nabojev, ustrezno število municije je bi-
lo tudi v stotnijskih in bataljonskem skladišču. Bata-
ljon je organiziral telefonsko povezavo med stotnija-
mi, postavil straže na izpostavljenih mestih pred so-
vražnikom in posamezna stražarska mesta utrdil. Av-
strijci so dejavnost bataljona spremljah in že 18. de-
cembra zjutraj napadli straže pri Grebinju (Grebinj je
branila 11. stotnija). Poveljnik bataljona je poslal na
pomoč topniški vod in eno stotnijo. Avstrijci so na-
padali brez topniške podpore in so v spopadu odločiH
naši topovi. Celjani so imeli dva ranjena, proti večeru
so patrulje ugotovile, da se je sovražnik umaknil. Po
tem spopadu je bil nekaj časa mir, motilo ga je le ob-
streljevanje patrulij.
V tipkopisu polkovne zgodovine v Pokrajinskem
arhivu v Mariboru je zapisano, da je bilo po prihodu
na koroško bojišče sprva med vojaki nekaj »tipov«,
ki so zelo slabo vplivali na moralo vojakov, toda ko
so bih polovljeni in poslani v Ljubljano v zapor, sta
bih disciplina in morala odlični. Na podlagi tega
skromnega opisa je težko sklepati, za kakšne vrste
prestopnike je šlo. Lahko, da se je nanašal na navad-
ne kriminalce, mogoče na nemčurje ali pa tudi na re-
volucionarne elemente. Verjetno bodo prej ali slej o
tem več povedale raziskave sodnih aktov v Ljubljani.
Meseca decembra 1918 je bil v Celju iz 1. dopolnilne
stotnije oblikovan 1. bataljon Celjskega polka. Tako
je bataljon na Koroškem postal 3. bataljon. Konec
decembra 1918 je bil tudi 1. bataljon poslan na Koro-
ško. Imel je okoh 400 mož in 16 oficirjev. Poveljeval
mu je stotnik Albin Fleš. Poveljnik 1. stotnije je bil
stotnik Miroslav Strel, vodni oficirji so bih poročniki
Kislinger, Dreu in Brišček ter praporščak Mešiček.
Poveljnik 2. stotnije je bil stotnik Franc Pacek, vod-
na oficirja Švarc in praporščak Matko. Poveljnik 3.
stotnije je bil stotnik Franc Grošelj, vodni oficirji po-
ročniki Pavel Šturm, Korent, Kramberger in praporš-
čaka Jagodic ter Gajšek. Strojničnemu oddelku je
poveljeval nadporočnik Edvard Prinčič, vodni oficir
je bil poročnik Franc Praznik. Štab bataljona je bil v
Dravogradu, 1. stotnija v Rabenštajnu, 2. in 3. stot-
nija ter strojnični oddelek v Dravogradu. Po Muleje-
vem prepisu polkovne kronike pa je 1. bataljonu, ko
je prišel 22. januarja 1919 v Velikovec, poveljeval
major Evgen Miler, poveljnik 2. stotnije je bil poroč-
nik Martin Bitenc, 3. stotnije stotnik Franc Grošelj,
poveljnik pionirske stotnije stotnik Miroslav Strel,
vodu za zveze je poveljeval poročnik Evald Prinčič.
Kasneje je prišel stotnik Oton Vidrih in prevzel po-
veljstvo nad 2. stotnijo.
Pri podobnih seznamih oficirjev je treba dopustiti
precejšnjo možnost napak, saj so bili narejeni šele več
let po dogodkih. Mulejev prepis polkovne kronike
ima tudi neke vrste seznam vseh oficirjev v polku.
Datumsko ni opredeljen, mogoče bi ga bilo postaviti
v december 1918, toda verjetno je nastal kot poizkus
prikaza, kateri oficirji so bili v polku. Po tem sezna-
44
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
mu je bila podoba častniškega zbora Celjskega polka
naslednja (ob upoštevanju verjetnih napak ali vsaj
popačenih priimkov, pomešanih činov in podobno,
kar se ob takšnih spiskih dogaja, čeprav je upošte-
van, kolikor je le mogoče. Osebni naredbeni list iz de-
cembra 1918. Spisek je zanimiv predvsem zato, ker
pripoveduje o oficirjih iz prvega obdobja Celjskega
polka:
Polkovnipoveljnik: major Avgust Kolšek, namest-
nik poveljnika: nadporočnik (stotnik) Ivo Sancin,
pribočnik: por. Josip Videmšek, dodeljen por. Peter
Losnik, praporščak Zepič;
— /. bataljon: poveljnik stot. Albin Fleš, priboč-
nik por. Franc Juhart, /. stotnija: stot. Miroslav
Strel, por. Ivan Kislinger, por. Ivan Drev, por. Jan-
ko Brišček, prap. Mešiček, 2. stotnija: stot. Franc
Pacek, por. Ivan Švarc, prap. Matko, 3. stotnija:
stot. Franc Grošelj, nadpor. Janko Ješe, por. Fihp
Korent, por. Alojzij Kramberger, prap. Jagodic,
prap. Gajšek;
— 2. bataljon: poveljnik stotnik Josip Šmid, 4.
stotnija: stot. Peter Fijo, Bandini, nadpor. Koželj,
por. Bogdan Kurbus, por. Ivan Weber, por. Franc
Lukman, por. Prokop Vidic, prap. Leopold Žagar,
5. stotnija: nadp. Viktor Rode, por. Joško Ludvik,
por. Anton Vrečko, prap. Srebrnič, 6. stotnija: nadp.
Martin Bitenc, por. Stanko Oset, por. Rajko Versto-
všek. prap. Gradišnik;
— 3. bataljon: poveljnik stot. Dolenc, pribočnik
por. Gogala, 7. stotnija: nadp. Liberat Defar, nadp.
Franjo Malgaj, por. Janko Melavc, prap. Kretschner,
prap. Martin Vukšinič, 8. stotnija: nadp. Franc Pav-
lin, por. Pavhč, por. Žnidaršič, prap. Ogrinc, P. stot-
nija: nadp. Edvard Ropič, por. Zacherl, por. Kupec;
— stotnija težkih strojnic: nadp. Franjo Prešeren,
nadp. Evald Prinčič, por. Drago Slekovec, por. J.
Praznik, stražna stotnija: por. Janko Hočevar, tehni-
čna stotnija: por. Blaž Pristovšek, delovna stotnija:
por. Luka Kirac, v Dravogradu: por. Koren;
— štabni odseki: oskrbovalni urad: nadp. Josip
Sušnik, nadp. Vane Radej; proviantura: nadp. Franc
Simončič, prof. Vekoslav Šiler, por. Lujo Cancer; sa-
nitela: nadzdravnik dr. Bogdan Novak, por. Kamilo
Gradišnik, por. Erman Kunst; avtooddelek: por. Še-
stan; častniška menza: nadp. Vladimir Hafner;y'«5?/č-
ni referat: por. dr. Janko Hrašovec, praktikant dr.
Kari Lešnik; skladišče: nadp. Josip Valenčič, por.
Franc Wajs, garnizijska klavnica: por. Dominik Če-
bin, zbiranje vojaškega materiala: por. Drago Hoče-
var; poveljnik zaporov: por. Jurij Detiček; ravna-
teljstvo za preskrbo s premogom: stot. Franc Gom-
bač; vojaška policija: policijski oficial Franc Logar;
okrajno dopolnilno poveljstvo: poveljnik Rudolf Ju-
vanc, dodeljena por. Viktor Bazovšek in evidenčni
oficial Andrej ?, evidenčni asistent?.
Kot že zapisano, ob spisku je treba upoštevati ver-
jetne napake ali pomanjkljivosti, kot 2. bataljon je
bil verjetno mišljen bataljon v Celju. Ob koncu no-
vembra je imel Celjski polk 65 oficirjev, 1(X)5 podofi-
cirjev in vojakov, 35 konj in 50 strojnic."
Januarja 1919 je dopolnilni bataljon iz Celja polku
na bojišču dvakrat poslal okrepitve, skupno 4 oficirje
in 135 podoficirjev ter vojakov. Dne 22. januarja
1919 je bil 1. bataljon Celjskega polka premeščen iz
Dravograda v Velikovec. Prevzel je postojanke Ol-
ševnica (Oschenitzen), Santa Neža (St. Agnes), Šmi-
denhof. Vaccina vas ( Watzelsdorf) in Dole (Dullach).
Postojanke Orlica vas (Arlsdorf), Mrzla voda (Kal-
tenbrunn), Hrenovče (Krenobitsch), Ruštat (Ruh-
statt) in še nekatere je držal 3. bataljon. Polkovno
poveljstvo in hkrati poveljstvo za vehkovško območ-
je bilo v VeHkovcu, prevzel ga je podpolkovnik Fran-
jo Kerčehč. 1. bataljonu je poveljeval major Evgen
Miler, 3. bataljonu major Anton Kos, stotnijam na
bojišču so poveljevali: 1. stot. Miroslav Strel, 2.
nadp. Martin Bitenc, 3. stot. Franc Grošelj, 9. nadp.
Janko Ješe, 10. nadp. Ferdo Tratnik, 11. nadp. Franc
Pavlin. Polk je imel na Koroškem 16 strojnic, poraz-
deljene so bile po stotnijah, strojničnemu oddelku je
poveljeval por. Drago Slekovec. Stotnije so imele 60
do 80 mož, med vojaki so bih tudi starejši letniki. Ko-
nec januarja so prišli kot okrepitev nadp. Vladimir
Hafner, nadp. Anton Vrečko in por. Šestan. Tako je
imel Celjski polk ob koncu januarja 1919 na Koroš-
kem 3 višje oficirje, 31 oficirjev in 955 mož.
Dne 25. januarja 1919 je 3. bataljon odšel za nekaj
dni v rezervo, zamenjal ga je bataljon 4. srbskega pe-
hotnega polka, ki je prišel decembra 1918 z genera-
lom Smiljaničem v Ljubljano, 5. februarja seje 3. ba-
taljon vrnil na svoje položaje. 13. in 14. februarja je
avstrijsko topništvo obstreljevalo postojanke Celj-
skega polka, 15. februarja zjutraj so se spopadle naše
in avstrijske patrulje pri Št. Petru. Celjski polk je
imel enega padlega, Avstrijci dva težko ranjena. Top-
niški spopad je potekal tudi 16. februarja, 17. fe-
bruarja so Avstrijci napadli položaje 10. in 3. stotni-
je. Napad je bil odbit, en vojak je padel, trije so bih
težko ranjeni. 18. februarja so Avstrijci napadli po-
ložaje 3. bataljona, pri Črnem gradu (Neudenstein) je
bila ujeta sovražna patrulja treh mož. Po močni to-
povski pripravi so Avstrijci 20. februarja zjutraj ob
sedmih napadli položaj 10. stotnije, imeli so več ra-
njenih, ti ranjenci so ostali kakšnih 500 korakov pred
položaji Celjskega polka. 20. februarja je odšel v re-
zervo I. bataljon, zamenjal ga je bataljon 4. srbskega
polka iz rezerve. Celjski bataljon je odšel v Dobrlo
vas (Ebendorf), 22. februarja pa je pripeljal iz Ljub-
ljane kopalni vlak in so se vojaki lahko skopali in
razkužih perilo. Bataljon se je na položaje vrnil 4.
marca, 5. marca so Avstrijci napadli položaje 3. ba-
taljona. Ker je vladalo premirje, je poveljnik Kerčelič
zaradi tega napada poslal k Avstrijcem odposlanca,
vendar ga Avstrijci niso sprejeli in so nanj celo stre-
ljali. 12., 13. in 14. marca so položaje Celjskega pol-
ka obstreljevale sovražne patrulje, od 14. do 20. maja
je bil mir, 20. maja pa je položaje 3. bataljona ob-
streljevalo težko topništvo, padlo je okoh 150 granat.
Težko in poljsko topništvo je položaje polka znova
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
45
obstreljevalo 22. marca, ob šestih zjutraj je pehota
napadla položaje 3. in 10. stotnije. Sovražnika je
zavrnilo naše topništvo, 10. stotnija je imela dva pad-
la in deset ranjenih.
Aprila 1919 je imel Celjski polk na Koroškem 2 viš-
ja oficirja, 31 oficirjev in 1140 podoficirjev ter voja-
kov.
Aprila so bih stari ponošeni plašči zamenjani z no-
vimi ameriškimi, vendar jih ni bilo dovolj za ves polk.
6. aprila 1919 je prišel iz Maribora 3. bataljon Mari-
borskega polka in prevzel položaje 1. bataljona. Dve
stotniji sta odšli v rezervo v Velikovec, ena stotnija v
Podgrad (Unterburg) ob Klopinjskem jezeru. Od 7.
do 13. aprila je vladal mir, med 13. in 27. aprilom so
položaje vznemirjale sovražne patrulje in obstrelje-
vanje topništva.
V poizkusu ofenzivnega sunka slovenskih polkov
29. aprila 1919 je Celjski polk napadal v dveh kolo-
nah. Prva (1. bataljon in 1. bataljon Mariborskega
polka) pod poveljstvom majorja Antona Kosa v sme-
ri glavna cesta od Velikovca proti Celovcu proti reki
Krki, druga (3. bataljon Celjskega polka in 1. bata-
ljon Slovenskega planinskega polka) pod poveljst-
vom stotnika Karla Dolenca v smeri Trušnje {Trixen)
— Mali Št. Vid. (KI. St. Veit) — Sv. Mihael. Napad
seje začel ob 4.40 zjutraj, ob 10.30 je skupina major-
ja Kosa že prodrla do Krke, toda ker druge napadalne
enote niso napredovale enako uspešno, je bil zau-
stavljen tudi napad Celjskega polka. Tretji bataljon
je ob 13. uri zlomil sovražni odpor tudi na svojem od-
seku in do 17. ure zavzel predvidene položaje Truš-
nje—Mah Sv. Vid—Sv. Mihael. Na levem krilu Ce-
ljskega polka je napadal Ljubljanski polk, na desnem
krilu Mariborski polk. Ker je 3. bataljon Mariborske-
ga polka zastal, je grozila Celjskemu polku obkolitev
in se je bil prisiljen umakniti. Razen tega so zvečer ob
21. uri Avstrijci prešli v protinapad s pomočjo dveh
oklepnih avtomobilov. Okoli pol desetih zvečer se je
moral polk umakniti na črto Črni grad—Hrenov-
če—Mrzla voda—Orlica vas. Po tipkopisu polkovne
zgodovine v Pokrajinskem arhivu v Mariboru, kar pa
je nemogoče preveriti, je polk v teh bojih zaplenil 18
topov, 10 strojnic, en tovorni avtomobil, uničil en
oklepni avtomobil, ujel enega oficirja in 25 vojakov.
V Celjskem polku je padel poročnik Kislinger, razen
njega so padli še trije vojaki, ranjenih je bilo 17, med
njimi praporščak Daks, 10 je bilo pogrešanih.
Od 30. aprila do 2. maja je polk branil mostobran
pri Velikovcu, skušal je obdržari položaje, na katere
se je moral umakniti po neuspelem napadu, 2. maja
pa so Avstrijci začeli z močnim napadom. (Ob tem
bodo morali nekoč vojaški strokovnjaki odgovoriti
na vprašanje, kako je lahko general Smiljanič poslal v
napad 29. aprila slovenske polke brez ustrezne rezer-
Skupina borcev Celjskega polka
spomladi 1919. Na sredi sedi ne-
znan oficir, ob njem štirje podofi-
cirji z značilnimi epoletami slo-
venske vojske (iz fototeke Muzeja
narodne osvoboditve v Mariboru)
ve, ki bi nastopila na kritičnih odsekih in kar zahteva
abeceda vojne taktike, in kje je bil zdaj, ko je šlo za-
res, bataljon 4. srbskega kraljevega pehotnega
polka). Tretji bataljon Mariborskega polka se je spet
umaknil in zato so sovražne enote prodrle v Veliko-
vec. Celjski polk je svoj odsek bojišča branil uspešno,
toda zaradi umikov na njegovih krilih je ostal odre-
zan. Kako se je branil, pove primer iz Orlice vasi.
Sovražno topništvo je vas zažgalo, toda 11. stotnija
je v goreči vasi vztrajala in odbijala sovražne napade.
Njen poveljnik poročnik Pavlic je dobil strel skozi
usta, vendar se tudi ranjen ni hotel umakniti. Ker se
je v paniki umaknil tudi bataljon Slovenskega pla-
ninskega polka, ki bi moral kot rezerva braniti Veh-
kovec, je ostal Celjski polk sam na levem bregu Dra-
ve. Delu polka je sicer uspelo priti čez dravski most,
veliko število vojakov pa se je moralo zaradi breziz-
hodnega položaja vdati. Tega dne sta padla nadporo-
čnik Franc Pavlin in nadporočnik Janko Ješe, težko
ranjen in ujet je bil nadporočnik Pavlic, po oceni sa-
mega polka je padlo ali utonilo okoli 80 vojakov, 60
je bilo ranjenih. Ujetih je bilo 200 do 400 mož, od
46
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
oficirjev stotnik Oto Vidrih, nadporočnika Ferdo
Tratnik in Franc Prešeren, poročniki Pavel Šturm,
Filip Korent, Urbas, Gogala, Zaherl in Vukšinič. V
Velikovcu je ostal ves polkovni arhiv, tako je polk
lahko ugotovil samo imena padlih in ujetih oficirjev,
števila in imen padhh podoficirjev in vojakov pa ne,
razen za 3 podificirje in 32 vojakov.
Dne 3. maja 1919 je bil Celjski polk še pri Dravi, 4.
maja, ko so Avstrijci prebili fronto pri Ljubljanskem
polku, seje moral umakniti na črto Sinča vas (Kühns-
dorf) — Železna Kapla (Eisenkappel). 5. maja je so-
vražnik prebil fronto pri Mariborskem polku in Celj-
ski polk se je spet moral umakniti do Prevalj in Me-
žice. Oddelek nadporočnika Malgaja je dobil nalogo,
da zaustavi prodiranje sovražnika na cesti Pliberk—
Gušanj (danes Ravne), vendar naloge ni uspel opravi-
ti. Malgaj je pri tem po nesreči padel zaradi lastne ro-
čne bombe. 6. maja se je polk umaknil v Marenberg
(danes Radlje) in od tam v Ruše. Polk je ohranil 580
mož, 22 podoficirjev, 420 pušk, 8 strojnic, 85 konj,
16 vozov in 5 poljskih kuhinj.
Z železniške postaje Ruše se je polk 11. maja od-
peljal v Celje, še prej je iz svojih ostankov oblikoval
štiri stotnije in stroj nični oddelek.
V Velenju je 7. maja prišlo do dogodka, ki je vzne-
miril slovensko javnost in je bil povezan s Celjskim
polkom. Socialdemokratski poslanci v začasnem na-
rodnem predstavništvu Anton Kristan, Cobal in dr.
Lončar so v interpelaciji navedli »hud zločin nekate-
rih oficirjev Celjskega pešpolka«''^, ki so aretirali dva
rudarja in enega vojaka, ker so peli »neko antidina-
stično pesem in jih brez razsodbe ustrelili«. Kot je za-
pisal Metod Mikuž, beograjska vlada o tem dogodku
nikoli ni dala zadovoljivega odgovora, šlo pa je za
dogajanje v Velenju v noči od 6. na 7. maj, ko so
oboroženi rudarji prišli do 80.000 kron rudniškega
denarja in si ga razdelih. Na zahtevo okrajnega gla-
varstva je rudnik zavarovala vojska. Temu je treba
dodati, da je bilo 6. maja 1919 Velenje tik za fronto,
saj je tistega dne padel Slovenj Gradec. Avstrijski os-
vajalci so v Slovenj Gradcu takoj začeli ropati, pri-
družili so se jim tudi domačini, ko pa so slovenske
enote s protinapadom Avstrijce vrgle iz mesta (vpra-
šanje je, če so Avstrijci Slovenj Gradec sploh namera-
vali držati), so vojaki začeli nemške trgovine razbijati
s krampi in pleniti.Dogajanje v Velenju je bilo zna-
čilno za tedanjo zmedo; omenjena »antidinastična«
pesem pa zelo spominja na kasnejša gesla iz vojaške-
ga upora 22. julija.
V Celju je bil po porazu na Koroškem polk izpo-
polnjen z vpokhcanimi obvezniki in se je 23. maja
lahko že spet odpeljal nazaj proti Koroški. Polkovni
štab in tretji ter prvi bataljon so se nastanili najprej v
bližini Velenja, od tam pa šli na položaje proti Av-
strijcem 25. maja. Tega dne so vojaki dobili čelade;
to so bile avstrijske čelade iz 1. svetovne vojne. 26.
maja je bil štab polka s 1. bataljonom v Zavodnjah.
Pred ofenzivo je bila v polk vključena tudi Celjska le-
gija. 28. maja zjutraj je polk skupaj z drugimi eno-
tami krenil v splošni napad. Prvi dan ofenzive je zav-
zel Črno, ujel 2 oficirja in okoli 30 vojakov ter zaplenil
en gorski top, 12 strojnic in več raznega vojnega ma-
teriala. 3. bataljon je imel osem ranjenih in 1. bata-
ljon dva.
Med ofenzivo je bil Celjski polk uvrščen v Koroški
odred polkovnika Ljubomira Marica. 2. junija 1919
je polk zavzel Sv. Pavel. Ker so po vaseh streljah na
vojake tudi civilisti, je komandant Koroškega odreda
polkovnik Maric ukazal, naj podrejene enote požgo
hiše, iz katerih bi streljali civihsti. Ta ukaz so enote
tudi izvrševale. Pri napadu na vas Gönitz so na napa-
dajoče vojake streljali tudi civihsti in 10. stotnija
Celjskega polka je imela pri tem 5 mrtvih in 4 ranje-
ne. Vas je bila zato požgana.
Ranjeni koroški borci leta 1919
pred zasilno bolnišnico v osnovni
šoli v Šoštanju (iz fototeke Muze-
ja narodne osvoboditve v Mari-
boru).
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 19
47
3. junija je zaradi bolezni polkovnega poveljnika
poveljstvo nad polkom začasno prevzel major Mül-
ler. Podobo o bojih v teh dneh dopolnjuje podatek,
da je Celjski polk 3. junija 1919 porabil 4000 strojni-
čnih nabojev, 2000 nabojev za puške in 65 ročnih
bomb. 4. junija 1919 je 3. bataljon Celjskega polka
zavzel most čez Krko pri vasi Škofljica (Skoflitzen).
7. junija je Celjski polk odšel v rezervo.
V ofenzivi so polku in njegovim bataljonom povel-
jevah oficirji: polkovni poveljnik polkovnik Ivan
Koch, 1. bataljon: kapetan 1. st. Josip Šmid, 1. četa
por. Vinko Hajnrihar, 2. četa por. Martin Malnarič,
3. četa kapetan 1. st. Franjo Grošelj, poveljnik stroj-
ničnega oddelka por. Evald Prinčič. 3. bataljon: po-
veljnik major Anton Kos, 9. četa por. Anton Vrečko,
10. četa por. Ivan Baudek, 11. četa kapetan 1. st. Mi-
roslav Strel, strojnični oddelek por. Joško Bitenc.
Polk je imel 32 oficirjev in 1100 vojakov ter podofi-
cirjev.
Na Koroškem je bil že po ofenzivi formiran še v ce-
loti 2. bataljon, saj je imel prej samo eno stotnijo —
peto. Za poveljnika je bil postavljen kapetal 1. st. Ka-
rol Dolenc.
Ker stara Jugoslavija slovenske vojske in njenih
bojev od novembra 1918 do 1. februarja 1919 (torej
do začetka delovanja Dravske divizij ske komande) ni
priznavala, za ta čas tudi ni podelila nobenih odliko-
vanj. Za hrabrost in zasluge na koroškem bojišču je
bil posmrtno odlikovan z redom Karadžordževe zvez-
de z meči 4. stopnje nadporočnik Franjo Malgaj.
Za hrabrost pri zavzetju Črne 28. maja 1919 so bih
z zlato medaljo za hrabrost odlikovani: major Anton
Kos, podp. Drago Slekovec, četovodja Franc Deren-
da, desetnik Rudolf Dobnik in pešec Jakob Konrad.
S srebrno medaljo za hrabrost: narednik Ferdo Pri-
stovšek, desetniki Štefan Gračner, Jakob Gajšek, An-
ton Krajnc, pešci Ivan Padernik, Franc Vidmar, An-
ton Bračun in Franc Veternik. Za boje pri Sv. Pavlu
in Sv. Štefanu na Koroškem so bili odlikovani: z zlato
medaljo za hrabrost kapetan 1. st. Franc Grošelj,
podpor. Franc Melavc, s srebrno medaljo za hrabrost
por. Andrej Likar, por. Viktor Rode, podpor. Janko
Drnovšek, naredniki Anton Kundera, Štefan Vaupo-
tič, Ivan Šunej, Viktor Špes, Franc Fijauš, Franc
Jecl, Albert Medved, pešca Franc Veternik in Franc
Korat. Z zlato medaljo za prizadevno službo je bil
odlikovan kapetan 1. st. Franc Pacek, s srebrno me-
daljo podpor. Franc Juhart, naredniki Karol Štajner,
Franc Tuš in Franc Potočnik ter pešci Bogomir Mo-
toh, Janko Pukmajster in Andrej Krampuš. Iz prej-
šnje Celjske legije so bili predlagani za hrabrostne
medalje podpor. Lujo Cancer, četovodje Ervin Me-
jak, Anton Rebek in Ivan Teržan, vendar odhkovanj
niso dobili. Na predlog je Ervin Mejak opozoril čez
18 let in šele takrat mu je bila medalja za hrabrost iz-
ročena brez kakršnekoU posebne slovesnosti.
Slovenskega polkovnega poveljnika je 21. junija
1919 zamenjal generalštabni podpolkovnik Slavko
Kvaternik, 22. junija pa je bil Celjski pehotni polk
preimenovan v 46. pešadiski puk. Po ukazu z dne 7.
novembra 1919 je polk 11. novembra dobil novo šte-
vilko 39. Popolna demobihzacija je bila opravljena
maja 1920.
Končana je bila še ena izmed slovenskih vojaških
pravljic ...
Ta čisto nič zgodovinopisni sklep je edini ustrezni
komentar k bojevanju in koncu po več sodbah naj-
boljšega polka slovenske vojske v letih 1918—1919.
Kljub s krvjo dokazani bojni vrednosti so polk slo-
venskemu narodu preprosto odvzeli kot vso slovens-
ko vojsko iz konca leta 1918 in prve polovice 1919, ne
da bi povprašali o tem slovenski narod, slovenske ofi-
cirje in vojake, ki so slovenske polke in slovensko ¦
vojsko postavih na noge. Od poletja 1919 je bil slo-
venski vojaški obveznik še v slabšem položaju kot v
avstro-ogrski armadi, saj o slovenskih polkih ni bilo
več nobenega sledu. Slovenci pa so bili praviloma po-
razdeljeni po raznih garnizijah na skrajnem jugu
države. 1
OPOMBE
I. Avgust Dolinšek iz Hrastnika je bil znan kot izjemnono
hraber in je do najvišjega podoficirskega čina napredo-
val zaradi poguma in odlikovanj. Odlikovan je bil z zlato
medaljo za hrabrost, s srebrno medaljo za hrabrost 1. in 2.
stopnje. Za zasluge ob prevratu je v novi slovenski vojski
napredoval v poročnika. Zanimivo je, da je v Celju ob raz-
padu Avstro-Ogrske pomembno vlogo odigralo več znanih
frontnih bojevnikov. Zlato medaljo za hrabrost na bojišču
je imel tudi častniški namestnik Ciril Kovač, ne nazadnje pa
je bil leta 1916 za boje na Monte Zebiu odlikovan z zlato
medaljo za hrabrost tudi tedanji praporščak celjskega 87.
pešpolka Franjo Malgaj. — 2. Ivo Sancin: Kako je bilo v
Celju, Jutro, 10. novembra 1938, str. 3. — 3. Po prepisu
polkovne zgodovine Antona Muleja; prepis hrani Anton
Mulej v Celju, kopijo tega prepisa ima tudi avtor članka. —
4. O. Pranju Malgaju so bili napisani številni biografski član-
ki, najobsežnejši je v zborniku Boj za Maribor 1918—19,
Maribor 1988. Verjetno okoli leta 1960 je poseben Malgajev
zbornik pripravil za tisk Janko Gačnik v Mariboru. — 5.
Lojze Ude: Boj za severno slovensko mejo 1818—19, Mari-
bor, 1977. — 6. Janko Orožen: Zgodovina Celja in okolice,
II. del, Celje 1974, str. 313—317. —7. Ivo Sancin: Kako je
bilo v Celju, Jutro, 10. novembra 1938, str. 3. — 8. Po spo-
minskem zapisu udeleženca dogodkov Antona Muleja se je
to zgodilo 6. novembra. Fotokopija spominov pri piscu
članka. — 9. Več o razorožitvi Rudolf Maister: Marburger
Schutzwehr, Mariborski koledar 1933, ponatisnjeno v Spo-
minskem zborniku 1918—19, Maribor, 1979. — 10. Ta in
nekateri drugi dalje navedeni podatki o imenih in številkah
v zvezi s Celjskim polkom so povzeti po tipkopisu Podaci za
istoriju 39. pešadiskog puka od ujedinjenja do demobiliza-
cije 1920 g. Tipkopis je v Pokrajinskem arhivu Maribor in
brez avtorjevega podpisa. Zanesljivo je nastal kot poizkus
polkovne zgodovine v samem polku še v stari Jugoslaviji. V
nekaj primerih sem ob posameznih podatkih upošteval pri-
pombe k napakam, na katere opozarjajo pričevanja udele-
žencev dogodkov in jih tudi hrani Pokrajinski arhiv Mari-
bor. Seveda pa to ne pomeni, da ni treba računati na more-
bitne druge napake, tako pri priimkih ljudi kot imenih kra-
48
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
jev, dolžnostih in podobnem. Če bi bili Podaci za istoriju j
... res prava polkovna zgodovina, se ne bi moglo zgoditi, da '
bi bil na primer oficir, ki je prišel v Maribor 23. novembra z !
drugo skupino, naštet že kot pripadnik prve skupine. Po ;
Podacih ... je bila proslava v Mariboru 1. decembra in tako ;
dalje. Težko je ugotoviti, ali je ta srbohrvaški tekst tista pol- !
kovna zgodovina, o kateri piše tudi Lojze Ude in ki naj bi jo i
napisal okoli leta 1929 Drago Slekovec. Obstaja namreč še
ena polkovna zgodovina ali vsaj njen poizkus. Ta je v slo-
venščini; v prepisu ga hrani nekdanji tajnik organizacije
borcev za severno mejo v Celju Anton Mulej. Ta zgodovina |
ima zadaj zapisano, da je prvih sedem strani napisal nadpo-
ročnik Sancin, ni pa mogoče ugotoviti — tako piše — kdo je
bil avtor vsega drugega. Tudi ta zgodovina ima katero iz-
med napak prej omenjenega srbohrvaškega besedila (tudi 1.
december kot dan proslave v Mariboru, kar pomakne od-
hod na Koroško za 14 dni naprej), toda v glavnem je boga-
tejša od srbohrvaškega besedila, manj vojaško uradna, kot
dodatek ima skromen dnevnik polka. Obe navedeni zgodo-
vini skupaj sta uporabni, če upoštevamo še druga, že drugje
zapisana nesporna dejstva. — 11. Zdravko Seručar: Vojne
akcije u Koruškoj 1918/19 godine, Vojnoistorijski institut
JA, Beograd 1950, str. 29. — 12. Metod Mikuž: Slovenci v
stari Jugoslaviji, Ljubljana 1965, str. 105. — 13. Mikuž, str.
107. — 14. Več o Celjski legiji dr. Ervin Mejak: V boju za
našo severno mejo, samozaložba, Celje 1937.