Gorski:
Zanimive pripovedi profesorja Silvestra 
                   2. O vodni kaplji.                         (Konec.)      \
^TI I lf^^3illa ^a 'e ^^a namreč prava visoka šola. V to šolo niso hodili
Ai I 1 vJw     °*roci< ampak dijaki, tako veliki, da je že ta in oni ponosno
j\ I \^l   vihal  košate  brke.   Tudi  niso učili navadni učitelji,  ampak
LJ m~ *—^l   sami učenjaki.  V tem poslopju tudi ni bila ena sama šolska
9 iSB^BMl  soba, ampak soba pri sobi, cela vrsta sob in cela vrsta nad-
stropij.   In kolikor večja je  bila soba, toliko večji in bolj učeni so bili v
njej učitelji,  imenovani  ,,vseučiliščni profesorji",  pa toliko imenitnejši so
bili tudi poslušalci-dijaki, imenovani ,,visokošolci".
V eni izmed teh sob je bilo prav tedaj, ko je prišla naša kaplja v vseučiliško poslopje, posebno veliko poslušalcev. Bili so pa silno tihi in kakor zaverovani v starega, nad vse učenega profesorja, ki jim je nekaj razkladal in pripovedoval. 0 čem jim je le govoril? Ne boste verjeli, pa je res: ravno o vodi. Rekel je namreč oni trenutek, ko se je naša kaplja, zaprta v cevi, zunaj na hodniku" prepirala s pipo, svojim učeacem tudi tole:
,,Gospodje! Kaj ne, vsakdo izmed nas potrebuje vode, naj si bo mlad ali star, učen ali preprost. Vsi jo rabimo. In vendar je malo ljudi, ki bi vedeli, kaj je pravzaprav voda, ali z drugo besedo: iz česa obstoji voda. Sicer pa ni čudno, če mnogi še danes tega ne vedo. Kajti pred dobrimi tristoinpetdesetimi leti sploh še nihče ni vedel, iz česa je voda. Tedaj se je pa slučajno — kakor pri vseh velikih stvareh — posrečilo dognati angleškim učenjakom, iz česa obstoji. Ugotovili so z različnimi poizkusi, da obstoji voda iz dveh, našim očim nevidnih delov, ali kakor pravijo: iz dveh plinov. Enega teh plinov imenujemo vodik, drugega kisik. Oba sta pa, kot rečeno, našim očem nevidna, podobna zraku, o katerem vemo, da ga dihamo, pa ga vendar s svojimi očmi ne vidimo. Da se sami pre- pričate, da je temu res tako, vam bom zdaj pred vašimi očmi vodo raz- krojil v ti dve sestavini in potem iz njiju spet proizvedel vodo, kakor jo pijemo."     
Po teh besedah je učeni profesor malo pomolčal in dal z roko zna-menje slugi, naj mu prinese vode. Sluga ga takoj uboga. Vzame iz omare steklenico in odhiti na hodnik. Ondi natoči vode pri vodovodni pipi. Ko odvije petelin, veselo zažubori voda v zlato prostost, in med prvimi kap-tficami poskoči v posodo tudi naša kapl}a.
Posoda je polna vode, in sluga jo odnese v sobo. Oj, kako ponosna je bila naša kaplja, ko je spoznala v vseučiliški dvorani, da je zdaj med samimi učenjaki! Komaj je čakala, da zve kaj novega. Morda bo pa še sama pomagala pri kakem poizkusu in se-kaj novega naučila? Zadovoljna se je muzala in čakala, kaj se bo zgodilo.
Toda — kaj je to? Komaj je vtaknil učeni profesor dvoje koncev električne žice v steklenico, že je rainila našo kapljo vsa potrpežljivost. Neznansko jo je namreč streslo . . . Zakaj po žici je šinil skozi njo clek-trični tok, Nekako tako ji je bilo — da, še mnogo hujše! — kot takrat, ko je ždela vsa onemogla na oni ladji v parnem kotlu. Vsak trenutek je bila pripravljena na smrt. Zakaj videla je, kako neusmiljeno je divjal elek-trični tok in davil kapljo za kapljo. Druga za drugo so se morale ukloniti, ko jih je grabil električni tok. Razkrajal jih je v kisik in vodik, ki sta se dvignila, vsak na svojem koncu žice, iz steklenice. Vpila bi bila naša kaplja, toda kdo bi jo bil slišal? Zbežala bi bila, pa kam je hotela, ko ni bilo izhoda iz steklenice? Skrila bi se bila, pa kaj bi bilo pomagalo, ko pa ni bilo v prozorni  steklenici temnega kotička.   Sama bi se bila umorila,   pa
kaj, ko je vedcla,   da se nc sme.  Pa saj bo kmalu konec------------Tok
je že blizu, zgrabi jo, strese,   in tudi ona gre na dvoje: v vodik in kisik.
Po nji je!-------Pa nele po nji,. po <vsej vodi v steklenici!  Steklenica je
prazna.  Voda se je izpremenila v kisik in vodik.  Vsak iztned njiju je pa izhlapel v posebno posodo.
Profesorjevih poizkusov pa še ni bilo konca. Ko je bil ločen kisik in vodik, je pa začel mož ta dva izpreminjati v vodo. Spustil ju je namreč v ono posodo, kjer je prej bila voda, in tam noter napeljal s pomočjo posebne priprave precej električnih isker. In glejte, res! Kar naenkrat sta se začela gostiti vodik in kisik, pa sta padala v obliki vodnih kapljic na dno posode- Stcklenica se je spet začela polniti z vodo.
Mladi gledalci so te premembe opazovali z veseljem, in ko je bil poizkus končan, so v znak priznanja tudi ploskali, učcnemu profesorju. Profesor pa se je le nalahno priklonil in odšel iz dvorane-
Pa tudi naša vodna kaplja je bila zelo zadovoljna z gospodom pro-fcsorjem; seveda pa tudi sama s seboj, čeprav je morala mnogo prestati. Zdaj je vsaj vedela, iz česa pravzaprav je. Zazdelo se ji je, da je bila mrtva, zdaj je pa spet oživela. Že se je veselila, da morda še kaj čudnega dožtvi sredi teh učenih ljudi, a zmotila se je. Za profesorjem so kmalu začeli zapuščati dvorano tudi dijaki, in ni trpelo dolgo, pa je bila dvorana prazna in tiha. Tedai \e pa prišel šolski sluga, vzel posodo z vodo in odhitel z njo do lijaka na hodniku, pa jo izlil iz posode. Naša vodna kaplja je prišla zdaj na čisto drugo, novo pot, pa spet neprijetno. Drsela je in padala po umazanih ceveh vedno nižje, dokler ni kapnila v smrdljiv kanal. Ta jo je speljal veakaj iz mesta. Za mestom pa se je končaval umazan kanal v še bolj umazano, motno mlakužo sredi travnikov, njiv in vrtov.
Oj, v tej mlakuži sobile spet bridke ure za našo kapljo! Fuj! Kakšen smrad se je širil po tej mlaki! Pa saj ni bilo čudno! Tu sem so se stekali najrazličnejši izločki človeških in živalskih bitij, tu sem so metali Ijudje vsakovrstno nesnago, pa naj so bili ostanki starih čevljev ali klobukov, smrdljivih mrhovin in gnilih jedil, mastnih škatel in tolstih papirjev. Naj-več preglavice so pa delale nasi kaplji vsakovrstne ostudne živali v m'i
kuži. Kako nasilne so biie, in med temi najbotj nasilne tiste, ki so bile najmanjše. Kar mrgolelo je teh nadležnic okrog nje. Med njimi so bile mnoge tako majhne, da jih je bilo na stotine v eni satni vodni kaplji.
Vsa potrta in obupana je životarila naša vodna kaplja v tej mlakuži. Silno se je bala, da se naleze grdih bolezni, saj takih kali je bilo brez dvoma nelteto v tej gnusni mlakuži. Tudi je premišljevala, kakšno poni-žanje jo je zdaj doletelo. Še pred kratkim sredi svetle in zračne sobane, sredi samih učenih mož, zdaj pa v tej ostudni nagnusni mlaki, tako zapu-ščena in ognušena!
Komaj je čakala kake nove izpremembe. Pa jo je tudi dočakala. Nekega jutra na vse zgodaj je namreč privlekel k mlaki vinogradnik Peter svoj sod za gnojnico. Odmašil ga je in s korcem jel zajemati umazano brozgo. »Hej!« si je mislila zdaj naša kaplja, »ne bodi lena! Porabi priliko, pa smukni v sod! Morda le prideš polagoma na boljši zrak ?« In kakor si je rekla, tako je storila. Pnbližala se je korcu, splavala vanj, in Peter jo je z drugo vodo vred vlil v svoj sod. Nedolgo nato je Peter spet pognal svoje kljuse, sedel na voz, in z njim se je v sodu peljala tudi naša kaplja naravnost v njegov vinograd. Tam je Peter sod odmašil, ga vozil med trtami gor in dol, pa je voda curljala na izsušene trtne koreninc. Naša kaplja je še nekaj časa pomišljala, ali bi obstala rajši v sodu na mastni dogi, ali bi se tudi ona spustila na zemljo ? Zazdelo se ji je, da bo po-slednje boljše. Brž je pri prvi priliki zdrčala na izsušeno koreninje. To jo je z veseljem sprejelo in použilo.
Iz korenine se jc kaplja pomikala višje po deblu. Saj je videla nad seboj za lubom fine majčkene cevke in po teh cevkah je rinila navzgor do zelenih listov, ki jih je obsevalo svetlo solnce tako ljubko.
Že je bila prav na vrhu v širokem trtinem listu, ki ga je obsevalo solnce z vso svojo močjo. Toda gorje! Tu pa je kaplja resnično doživela svoj pogin. Povzročili so ga solnčni žarki, ki so jeli obdelavati kot vešči delavci našo ubogo kapljo od vseh strani. Najprej so ji izsrkali vse redilne snovi, kar jih je bila sprejela vase na svoji dolgi poti, in te snovi so od-dali zelenim listom, da bi se z hjimi okrepčali. Potem so jo pa tudi popolnoma razkrojili, raztelesili in njene dele pomešali z drugimi snovmi in sokovi, ki so bili v listu, in iz te zmesi se je začel tvoriti vinski sok,
To je trajalo do jeseni. Tedaj so listi porumeneli, solnce je izgubilo svojo moč, vinske jagode so dozorele, in pričela se jc vesela trgatev. Ra-dostno petje se je zaslišalo v vinogradu. Prišli so ljudje, da pospravijo sladko grozdje. Grozd za grozdom je padal v široke brente, v njih so ljudje donašali grozdje do bližnje stiskalnice. Tam je pa kmalu začel teči vinski mošt. Ž njim so polnili sodove. In v sodovih so pustili mošt, dokler ni izvrel in se izčistil, tako da je nastalo iz njega   »pristno  vino«.
Tu pa je naenkrat prekinil stari profesor Silvester svoje pripovedo-vanje o vodni kaplji. Stopil je k omari v sobi, odprl njena vrata in segel v spodnji predal. Od tam je potegnil zaprašeno steklenico, jo dvignil, po-
gledal proti oknu skozi njo in dejal: »Glejte! Takšno vino imam tudi jaz tukaj v steklenici. Nedavno mi ga je poslal vinogradnik Peter, ker sva si dobra prijatelja. Mislil je pač, da mi bo s tem kaj ustregel. Zakaj to veste, da nekateri ljudje silno radi pijejo vino, pa si je mislil, da ga bom tudi jaz z veseljem izpil. Toda vino ima, kar že morda veste iz šole, tudi ne-kaj strupa v sebi. Ta strup imenujemo alkohol. O njem vam bom ob drugi priliki kaj več povedal. In prav zaradi tega alkohola vina ne ljubim tako, kot misli moj prijatelj Peter. Vino je pač tu in sem dobro za bolnike in za stare ljudi, ki jim manjka potrebnih moči, pa tudi odraslemu ravno ne škoduje, čc ga uživa po pameti. Toda takim ljudem, ki duševno de-Iujejo, kot n. pr. jaz, povzroča vino le škodo. Še v večji meri pa je vino — kakor vsaka druga opojna pijača — škodljivo otrokom. Če stc žejni, pa za danes sklenimo!«
Razšli smo se otroci, pa vsi z gorko željo, da bi bili spet kaj kmalu zbrani pri gospodu profesorju, ki nam bo brez dvoma povedal spet kako čudno, pa vendar resnično pripoved.