Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 122 Razmišljanja Špela KRYŽANOWSKI Prostor in osebnost Naša osebnost se odslikava v prostoru, v katerem bivamo. Raziskovalci so doka- zali, da je mogoče na podlagi fotografij različnih notranjih stilov sklepati o so- cialnih in osebnostnih lastnostih upo- rabnikov, od njihove starosti, poklica in statusa do osebnosti, želja, konjičk- ov in življenjskih stilov (Gosling idr., 2002, ter Wilson in Mackenzie, 2000). To niti ni presenetljivo, če vemo, kako zelo pomembna je za človekovo dobro počutje identifikacija s prostorom. Da se ti zdi, da prostor izraža to, kar si ti misliš, da si, kar ni nujno enako temu, kar si drugi mislijo o tebi. Prav oseb- nost posameznika je tista, ki nam pove, ali mora biti dnevna soba opremljena z več trdimi stoli ali mehkimi zofami, ali naj prevladujejo ravne ali organske linije, ali naj bodo površine sijoče ali hrapave in kaj narediti s podedovanim rustikalnim pohištvom. Zakaj so neka- teri bolj nagnjeni h klasiki, drugi pa k modernim trendom? Odgovor lahko najdemo v različnih osebnostnih ti- pih, ki jim pripadamo. Vsak od nas je namreč splet različnih tipov. Sally Au- gustin (2009) navaja sedem področij, ki odločilno vplivajo na videz prostora, ki naj bi ustrezal naši osebnosti. Vsaka od okoliščin bolj ustreza enemu ali druge- mu tipu osebnosti. V nekaterih vidikih se tipi tudi prekrivajo. Introvertirane in ekstrovertirane osebnosti Ekstrovertirane osebe se v družbi ljudi in stvari polnijo z energijo. Uživajo v ve- likih večerjah, izbirajo domove z malo notranjimi stenami, ne potrebujejo časa, da bi bile same s seboj, in so zelo živahne narave. Introvertirane osebe bolj uživa- jo v zasebnosti, družinskih večerjah, in manjših prostorih z več stenami, nujno potrebujejo čas zase in so mirnejše nara- ve. So tudi boljše v zaznavanju prihajajo- čih informacij, zato so z njimi hitro pre- obremenjene. Ekstrovertirani uživajo v senzualno bogatih prostorih z živimi barvami, v glasni in hitri glasbi, inten- zivnih teksturah, rahlo valujočih poteh in dramatičnih vonjavah. Za introverti- rane velja popolnoma obratno. Ekstro- vertirani imajo radi prostore, ki se spre- minjajo, introvertiranim to ni po godu. Ljubša jim je stabilnost. Ekstrovertirani raje razstavljajo svoje osebne predmete na ogled drugim, introvertirani so bolj zadržani. Oba karakterja sta različna tudi v načinu vodenja pogovora. Za in- trovertirane je pomembno, da jim drugi ne vdirajo v njihov osebni prostor. Zato so jim ljubi fleksibilni sedeži, s katerimi lažje korigirajo osebne razdalje in jih po potrebi povečajo. Ekstrovertirani bodo uporabili bolj odprte postavitve zof brez vmesnih kosov pohištva, medtem ko je introvertiranim miza med njimi in so- govorniki dobrodošla. Ekstrovertirani potrebujejo očesni stik in radi sedijo blizu druge osebe, introvertirani potre- bujejo možnost očesnega umika, za kar lahko nevsiljivo poskrbi primerno po- stavljena slika ali okno nasproti sedeče- ga. Introvertirani imajo raje štirioglate kot okrogle mize, ki spodbujajo pogo- vor in druženje. Ekstrovertirani izbirajo bolj odprte prostorske zasnove, v kate- rih se preprosto prehaja med javnimi in zasebnimi območji. Introvertiranim bolj ustreza dom, ki nudi več zasebno- sti. Ker se ekstrovertirani težko zadrži, če se mu ponudi priložnost za druženje ali pogovor, morajo biti prostori, v ka- terih se mora osredotočiti na delo, uma- knjeni tako, da ne mora videti drugih ljudi niti poslušati njihovih pogovorov. Vsekakor pa ti prostori ne smejo biti brez stimulacije. Bel monoton prostor bo ekstrovertiranega motiviral, da si poišče dodatne okoljske dražljaje, kar praviloma pomeni, da bo vstal in od- korakal iz sobe. Poslušanje radia med delom, ki je za introvertiranega mote- če, bo ekstrovertiranemu pomagalo, da bo ostal zbran. Manj poživljajoče oko- lje (umirjene neintenzivne barve, manj podrobnosti in detajlov, manj razgibani prostori) je idealno za introvertiranega, ki se tako izbrano zabava sam s seboj in za to ne potrebuje zunanjih dražljajev. Posredno in neposredno procesiranje informacij Izkazalo se je, da na oblikovanje pro- stora vpliva tudi način procesiranja in- formacij posameznika. Ljudje namreč informacije iz okolja različno vpijamo in dojemamo. Nekateri jih sprejemajo bolj neposredno, drugi jih bolj osebno obarvajo, zato je njihovo dojemanje bolj posredno. Če se bo prvi ob pogledu na oblazinjen stol spraševal, ali je ta trd ali mehek, bo drugi razmišljal, ali je podo- ben tistemu iz njegovega otroštva. Zato ljudje z neposrednim načinom dojema- nja ne marajo dvoumnosti, imajo do- bro oko za detajle, so zelo premočrtni in se ne zanimajo preveč za trende. So tudi dobri v popravljanju stvari. Tisti, ki bolj posredno dojemajo informacije, Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 123Razmišljanja so bolj intuitivni, se dobro počutijo v okoliščinah, ki so dvoumne, detajli jim ne pomenijo veliko, bolj jih zanima ce- lota prostora in zelo jih zanimajo trendi. V popravljanju stvari ne blestijo, zato si raje omislijo nov kos. Tiste z nepo- srednim dojemanjem privlačita klasika in simetrija, tiste s posrednim dojema- njem pa dogodivščine in modernost. Hiše prvih bodo zato bolj simetrične in klasično oblikovane, medtem ko drugi raje živijo v sodobnih modno oblikova- nih objektih. Za prve je pomembnejša uporabnost objekta, za druge pa njegova estetika in asociacije, ki jim jih ta vzbuja. Organiziranost v življenju Pri organiziranosti lahko najdemo dve skrajnosti: organizatorje in improvi- zatorje. Prvi imajo radi svoje življenje pregledno in predvidljivo organizira- no, so natančni, se pred odločitvami dobro informirajo, so bolj formalni in načrtni. Drugi ljubijo spontanost, so prilagodljivejši, lahko se odločajo tudi brez potrebnih informacij in so ležer- nejši. Organizatorji zato potrebujejo prostore, v katerih so lahko učinkoviti in dobro organizirani. Radi se obdaja- jo s stvarmi, ki jim pomagajo pri dobri organiziranosti, npr. table z opomniki, dovolj polic ali površin, na katerih lah- ko učinkovito uredijo svoje stvari. Ker so improvizatorji slabše organizirani, jih pred roki po navadi grabi panika. Za njih je pomembno, da v prostorih ni pretiranih impulzov iz okolja (npr. hrup z ulice, neposreden pogled na živa- hen trg ali cesto), saj bistveno hitreje od organizatorjev izgubijo osredotočenost. Za sprejemanje odločitev potrebujejo več fizičnega materiala, ki ga morajo imeti med delom razstavljenega (velika delovna miza), in pozneje tudi možnost, da ga pospravijo (dovolj velik arhiv ali shramba). Prav tako so nagnjeni k zbi- ranju stvari v splošnem, češ da bi jim lahko v prihodnosti kdaj prav prišle. Zato potrebujejo več omar in polic za hranjenje oblek, gospodinjskih stvari in krame v splošnem. Odzivanje na zunanje dogodke Ljudje smo za zunanje dogodke različ- no občutljivi. Občutljivi ljudje se ob zunanjih dražljajih hitro vznemirijo, za ozadje jim je ljubša tiha glasba, za osre- dotočanje potrebujejo tišino, občutljivi so na močne vonjave ter se hitro zbudijo ob hrupu in močni svetlobi. Občutljivi ljudje si morajo zato organizirati okolje tako, da omejijo zunanje vplive. Posebej problematičen je hrup, zato naj upora- bljajo materiale, ki vpijajo zvoke (npr. akustične obloge, tekstilne zavese, debe- le preproge in oblazinjeno pohištvo). V spalnici lahko za udušitev zvokov po- maga tudi prisotnost tako imenovane- ga belega šuma (podoben zvok, kot ga oddaja televizor, kadar ni programa in je na zaslonu megla) ali tihe prijetne glas- be. Podobno kot introvertirani ljudje potrebujejo občutljivi ljudje za zbrano delo zaščiten prostor z malo zunanjih dražljajev, kar pa ne pomeni, da zadošča, da si na ušesa nataknejo slušalke in se obrnejo v prazno steno. Veliko bolje je, če je v prostoru možnost pogleda skozi okno v naravo, sobni akvarij ali ogenj v kaminu. To občutljivim ljudem ponov- no napolni mentalne baterije. Odnos do usode Kako naj usmerjam svoje življenje? Eni se imajo za usmerjevalce svoje usode in so prepričani, da uspeh v življenju ni stvar srečnega naključja in da sreča ni vnaprej določena. Ti ljudje niso vra- ževerni in praviloma načrtujejo daleč vnaprej. Drugi spet verjamejo v usodo. Verjamejo, da je sreča v življenju vna- prej določena in da jim življenje v večji meri krojijo drugi. Bolj so nagnjeni k vraževerju in dolgoročno načrtovanje življenja se jim ne zdi smiselno. Usmer- jevalci svoje usode praviloma potrebuje- jo fleksibilnejše življenjsko okolje. Raje imajo pohištvo, ki ga lahko premikajo in uporabijo na različne načine. Všeč jim je, npr. miza, ki jo lahko uporabljajo na različnih višinah, kot kavno mizico, jedilno mizo ali delovni pult. Ugajajo jim podobne odprte sedežne postavitve kot ekstrovertiranim. Ljubše so jim tudi kompozicije z ravnimi linijami. Organ- ske oblike zof je zato bolje postaviti v prostor človeka, ki verjame v usodo, kot tistega, ki se na usodo požvižga. Prvemu bodo tudi bolj ustrezale mehko pada- joče zavese v prostoru, medtem ko bo drugi bolj zadovoljen z ravnimi žaluzi- jami. Ljudje, ki verjamejo v moč usode, se večkrat obdajajo z osebnimi predmeti (več odlagalnih površin in praznih sten za slike) in so manj nagnjeni k spremi- njanju okolja. Na drugi strani so ljudje, ki ne verjamejo v usodo, aktivnejši v ohranjanju neokrnjenega naravnega okolja, kar lahko vpliva na izbor mate- rialov, ki jih uporabljajo v opremljanju (več naravnih in ekoloških materialov in tehnologij). Vpliv, ki ga ima na nas neposredna družba, v kateri se zadržujemo Se bo vaše vedenje v družbi spremeni- lo? Boste bolj ali manj zgovorni, kot če ste sami? Tudi odgovori na ta vprašanja lahko vplivajo na to, kakšno okolje naj vas obdaja. Človek svoje vedenje namreč prilagaja družbi, v kateri se nahaja. Na ene ljudi družba vpliva bolj, na druge manj. Tisti, ki si ne pustijo posebej vpli- vati s strani družbe, bolj premočrtno sledijo svojemu notranjemu vodstvu. Njihova dejanja so zato bolj usklajena z njihovimi mislimi. Ljudje, na katerih vedenje zelo vpliva družba, se vedejo drugače, če so v družbi, kot če bi bili v istem trenutku sami, vendar pa imajo sposobnost družbo motivirati, se lahko z vsakomer spoprijateljijo in se v družbi praviloma odlično počutijo. Ti ljudje so zelo občutljivi na simboliko predmetov. Urbani izziv, posebna izdaja, 2014 124 Razmišljanja Občutljivi so na statusne simbole in z njimi se radi obdajajo; hiša, avto, na- kit, znane blagovne znamke. Zelo hitro podležejo modnim trendom in so v splošnem nagnjeni k temu, da z lahkoto prevzamejo vedenje in okolje ljudi, ki se jim zdijo prijetni ali koristni. Zelo radi ustvarjajo dober vtis (z načinom obla- čenja in opremo svojega neposrednega okolja) in delajo tisto, kar mislijo, da se drugim zdi primerno. Potreba po vznemirljivih aktivnostih Vas nove dogodivščine vznemirjajo? Vam dajejo energijo? Potem spadate med ljudi, ki imajo veliko potrebo po adrenalinu. Tovrstni ljudje ljubijo ra- znoliko življenje, navdihuje jih nevar- nost, radi obiskujejo nove kraje, uživa- jo v lunaparkih in hitri vožnji. Zato jim bolj ustrezajo okolja z veliko dražljaji, glasnejšo glasbo, močnejšimi vonjavami, svetlejšimi barvami, močnejšo osvetli- tvijo in intenzivnimi teksturami. Bolje se počutijo v razmetanih kot v vzorno pospravljenih prostorih. V slednjih po- grešajo več vidne kompleksnosti, ki je zanje pomembna. Večja je tudi verje- tnost, da se bodo lotili več opravil na enkrat (multi tasking). Zanimiv je poda- tek, da so ljudje, ki ljubijo adrenalin, bolj nagnjeni k temu, da so jim všeč stvari, postavljene na desno stran od centra, medtem ko drugi dajejo prednost levi strani. To je lahko zanimiv podatek pri oblikovanju prodajaln. Ljudje, ki imajo radi vznemirljive aktivnosti, so veliko- krat tudi ekstrovertirani, zato so jim všeč podobna okolja kot ekstrovertira- nim. Ljudje, ki živijo v mestih, imajo praviloma večjo potrebo po akciji: že- lijo si več barve, intenzivnejših vonjev in glasnejših zvokov kot tisti, ki živijo na podeželju. Raziskovalci ugotavljajo, da se v razvi- tih družbah prevladujoča osebnost lju- di spreminja. Ljudje postajajo vse bolj ekstrovertirani in si želijo senzorno bo- gatih okolij; z intenzivnejšimi, bolj na- sičenimi barvami, glasnejšimi zvoki in več prostorske kompleksnosti. Zato so tovrstna okolja vse popularnejša. Ker si ekstrovertirani želijo tudi več druženja, bo naraščala potreba po prostorih, ki to omogočajo. Vendar pa želja po družab- nosti ni vedno produktivna. Na delov- nem mestu, kjer potrebujemo zbranost, morajo oblikovalci še posebej paziti na vidno zaščito pred vplivi neposredne okolice (mimoidoči, sodelavci, stranke), ki ekstrovertiranemu pomagajo, da osta- ne zbran. Spreminjajo pa se tudi mladi. Prihajajoče generacije so bolj narcisoi- dne od predhodnih, kar pomeni, da in- dividualnost domov in delovnih okolij postaja vse bolj cenjena vrednota. Mag. Špela Kryžanowski, univ. dipl. inž. arh. Arhitelje arhitekti d.o.o., Rimska 22/ II.N, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: spela.kry@gmail.com Splet: www.arhitelje.com Viri in literatura Augustin, S., 2009: Place Advantage. Wiley & Sons, Hoboken, New Jersey. Gosling, S., Ko, S., Mannarelli, T., in Morris, M., 2002: A room with a cue: personality judgments based on offices and bedrooms. Journal of personality and social psychology 82(3): 379–398. Wilson, M. A., in Mackenzie, N. E., 2000: Social attributions based on domestic interiors. Journal of environmental psychology 20: 343–354.