Knjiga i ŽIVLJENJE IN SVET Štev. 16. Ljubljana, dne 19. aprila 1929 Leto Ш. Adolf Koclsch Svet nad nami Komaj je skopnel sneg. je zima že Kjerkoli se nam ponudi prilika, da se-pozabljena. Premog je požgan in pla- demo na suho, obrnemo obraz proti ju-čan — proč ž njim in sem s so-lucem! gu in nam ni več mari drugega kakor Claude Monet: Pomlad solnčnega poslanstva iz vsemirja. To lenobno, uživanja željno in gosposko ponašanje, ki ne velja drugega kot časa. se imenuje nadarjenost za življenje. Tudi debela osa - mati s črno opasano zlato kapico na zadku razume to egoi-stično umetnost. Hudo zimo in zmrzii-no je prebila v stanju globoke otiesve-ščenosti in zdaj je iznenada tu, na hišnem zidu, ter čaka, kdaj bo sedla na latve in si napražila nosno telesce v toploti. Kako se ji udje vijô od ugodja in otopelega globokega občutka pripadnosti k tej zemlji! Ona zdaj ni divje brenčeča žival s hudobnim želom, ki sanja o bojnih podvzetjih. ampak povsem miroljubna in krotka; včasi napravi dva. tri kratke, iščoče korake, kakor da se ji hoče še bolj vročega prostorčka, ali pa si seže s prednjima nogama kakor z dvema velikima metlama v gobček, kakor da bi bil v njem zajeti solnčni prašek nekaj sladkega. Drugače pa se nikakor ne čuti poklicane za kak napor. Ona le volinja v toploti okoli sebe, vrti trup in je polna pričakovanja. Tudi jaz se vdajam uživanju toplote in onemu ostremu duhu po smojenju, ki prihaja od lesa iti kamenja, toda zdajci mi je jasno, da ne razumem ničesar od vsega tega, kar me polni z ugodjem. Toplota je del solnčnega ognja, vsako leto na pomlad kipi od zunaj na našo premicnico v obliki žive sile, ki raz-vneti vsa bitja za ustvarjalno začetje: rastline, živali, ljudi opali. celo zemlja, voda, zrak jo sprejmô vase in se razširijo. Tudi znanost, ki se poskuša z orjaškimi daljnogledi in aparati, ki te ob pogledu nanje zazebe v srcu, zasidrati na solncu. pove v bistvu samo to, da je solnce velika peč. v vsemirju plavajoč, na 6000 stopinj segret žarilec, okoli katerega se vrtimo. Toda vse dotlej, dokler solnčna izžaretja. ona z dolgimi in ona s kratkimi valovi, ne zadenejo na rezonator, ki se jih usmili, so-zgolj prazna fizikalna manifestacija, ki hiti brez učinka skozi prostor. Šele tedaj, ko dospo žarki na naš planet in dobe skozi obdajajoči ga zračni plašč vpliv na zemeljske prvine, se nekatere od njih izpremene v dodatek svetu, ki ga občutimo kot toploto: kako mogočen je vendar človek, da mu je treba samo čakati in dihati, da uvede prazne gestikulacije daljne in neobvladljive sile v svet pojavov in jim da moč nečesa izvestnegal Tedaj ni v prostoru zunaj najbližje nam zemeljske zračne plasti vobče ni-kake toplote? — Stvar je taka. da zahtevajo od nas, da spet enkrat zavržemo staro itn se na novo učimo na polju, kjer smo dozdaj domnevali, da smo temeljito doma. Še v fizikalnih delih obeh minulih let čitamo. da z oddaljenostjo od zemlje toplota naglo pada. Že v območju ozračja, ki je še zadostno za dihanje, da je toplota znatno pod ničlo, da se naglo bliža grozotni meji 55 stopinj mraza in da je v naših krajih od dvanajstega višinskega kilometra navzgor na tej točki. Dvanajsti višinski kilometer igra v delih, ki se ukvarjajo z ustrojem ozračja, tudi v drugem pogledu pomembno vlogo. V tej višini se razteza plast, ki deli bližnjo zemeljsko atmosfero v dva jasno predeljena dela: v spodnjo sfero, sfero oblakov ali troposfero, v kateri se odigravajo vsi dogodki, ki je od njih odvisno vreme, in v gornjo sfero ali stratosfero, kjer ni več oblakov. V aerološkili spisih slikajo gornjo sfero kot pozorišče cele vrste prijaznih pojavov, ki si jih na zemlji lahko ogledujemo s prostim očesom. Tu se odigrava vonjavo in nežnobarvno mrače-nje, trzajoči, bledomodri šari nižjih polarnih luči vise počez skozi gornjo sfero tja dol do petdesetega višinskega kilometra. in meteore, ki privrše iz vsemirja k nam, zateče tam usoda; vzpla-tnene in zgore v prah. ako ni padajoča gmota tako velika, da prebije tudi plast oblakov iti pade na zemljo v obliki meteorskih kamnov. Tudi o ustroju zračnega plašča onkraj gornje sfere imajo spisi učenjakov že določne podatke. Seznanjajo nas z vodikovo plastjo, ki se po njihovi cenitvi razteza do 200. višinskega kilometra; predstavljajo nam jo za pozorišče mrgoljenja svetlikajoči!! se oblakov prahu vulkanskega izvora in svetlobnih signalov zvezdnih utrinkov. Področje onstran 200. višinskega kilometra pa velja za sila nejasno. Govorili so o nekem lahkem plinu, »geo-koroniju«, ki se utegne raztezati najmanj do 1000. višinskega kilometra; nekaterih pojavov severnega sija niso vedeli deti drugam kakor v te višine, za njih nastanek pa je potrebno območje plina, čeprav še tako redkega. V razpravah, ki jih zadnje čase prinašajo fizikalni časopisi, pa čitamo zdaj mnogo stvari docela drugače. Predvsem zavračajo prejšnjo soglasno trdi- tev, da je v zemeljski atmosferi pačen-ši z enajstim kilometrom" računati s stalno temperaturo 55 stopinj pod ničlo. Nasprotno, zagotavljajo, med 30. in 40. višinskim kilometrom temperatura spet rase in doseže najbrže celo 30 stopinj nad ničlo (E. Wiechert. J. Bartels, W. Kiilil in drugi avtorji). Ali je bil kdo gori in je vtaknil nos v tamošnje razmere? Iako daleč še nismo. Sloveča raketa, s katero hočejo potovati celo na luno, se še ni odpravila na pot, nasprotno, vsa do zdaj zgrajena raketna vozila so eksplodirala med silnim pokom in smradom, kadarkoli so hotela pokazati, kaj znajo. Tudi poskusni baloni brez posadke, ki so jih spustili v zrak s samodel-flo registrujočimi aparati, niso prinesli takih pojasnil, ki bi opravičila odšlo v -Ijenje stare, že vdomačene toplotne teorije. Nasprotno pa so nekatera dognanja o hitrosti zvoka v gornjih plasteh ozračja upravičila domnevo, da vlada v zemeljski atmosferi onstran 35. do 40. višinskega kilometra razmeroma visoka temperatura. Pobudo za ta preiskovanja zvoka je dala prav za prav vojna. odnosno grmenje topov. Občo pozornost je takrat vzbudilo dejstvo, da v razmeroma bližnjih krajih ni bilo slišati nič bojnega hruma, v bolj oddaljenih krajih pa je grmenje topov jače udarjalo na uho. Takrat se je pojavila beseda o »pasu molka«. Profesor VVilhelm Kiilil z meteorološkega inštituta v Potsdamu je ta pojav preizkusil z aparatom za doznavanje zvoka, ki je mnogo bolj občutljiv od človeškega ušesa, in je ugotovil, da se jaki zvočni valovi sicer širijo po vsem normalno v okolišu 100 do 300 kilometrov, da pa zvok stalno pride dosti bolj kasno, kakor bi pričakovali ob hitrosti 332 metrov na «sekundo, ki odgovarja gostoti in temperaturi zraka na zemeljski površini. Zakasnitve so včasi tako velike, da je nemogoče, da bi se zvok širil premočrtno vzdolž zemeljske površine. Nasprotno pa so vsa tu opazovana dejstva v popolnem skladju, če si jih razložimo, kakor da se pot zvoka med izhodiščem in dospetiščem strmo vzboči v loku, čigar vrli leži visoko v atmosferi, nekako pri 40. kilometru gornje sfere. Z drugimi besedami: zvok prodre v višine in se potem spet vrne v velikem loku na zemljo ter tako doseže zelo daljne kraje. Da pa se zvok ^ tiste višine spet obrne nazaj na zem- ljo, si je po sodbi Kiihla in drugih razlagati le tako. da mora vladati v višinah 40 kilometrov nad zemljo in više višja temperatura kakor v nižjih zračnih plasteh. Ni tudi izključeno, da bi zemlji bližja mrzla plast ozračja (med 11. in 30. km), kjer vlada povprečna temperatura 55 stopinj pod ničlo, utegnila biti obdana od nekake skorje toplejše plasti, v kateri bi temperatura do-sezala trideset in več stopinj toplote. Prav tako tudi med plini ne omenjajo več dušika ali vodika, kadar govore o razmerah v ozračju onstran 30. ali 40. kilometra, ampak domnevajo, da je tam gori kisik, najbrže v obliki ozona. Le-ta se je v laboratoriju izkazal kot sredstvo, ki silno požira zelo majhne elek-tramagnetične valove, tako da bi se utegnila zdeti domneva upravičena, da prestreza tudi vse kratkovalovne solnč-ne žarke (ki so. kakor znano, življenju zelo škodljivi) in porablja njih energijo za segrevanje onih visokih in najvišjih plasti atmosfere, kjer cirkulira. To teorijo tudi potrjujejo izsledki spektroskopije severnega sija. Taka je v velikih obrisih nova slika ustroja zemeljskega ozračja. Nalikuje skoro sliki kolodvorske lope, ki si ni prav na jasnem, ali sodi h glavnemu ali k prehodnemu kolodvoru, ker se že pod njeno streho izgubljajo tiri v megli ne-izvestuosti. TOBAK IN ZLOČIN »Zdravniški vestnik« piše: Prof. Stanger je doka/al vpliv tobaka na pospeševanje moralne degeneraeije in zločinstva. Nikotin je živčen strup, ki mrtvi predvsem simpa» tične ganglije in slabi centralno živčevje, kakor alkohol, kokain in morfij, počasno deluje kot močno dražilo na endokrine žleze, zlasti na spolovila. Zaradi dégénéra» eije centralnega živčevja postane nikoti« nist moralno top, brezobziren, lahkomiseln in brutalen, ne čuti aH noče čutiti, da za» struplja s svojim dimom zrak doma otro« kom in zunaj drugim ljudem. Dr. Bonne je našel med 600 zločinci tretjino kadil» cev, po tretjino alkoholikov in sifilitikov. Po isti statistiki postanejo mladi kadilci (20—30 cigaret na dan) tatovi, s 40—50 ci» garetami na dan morilci, zlasti svojih ma« ter. s 50—70 cigaretami ubijalci svojih pri« jateljev pri igri ali na potovanju. Pri sifi» litiku zadošča 10—15 cigaret na dan, da izvrši najstrašnejši umor. Ako se taki ljudje odvadijo tobaka, se njihovo soci» jaluo čustvovanje zopet prebudi. K. H. Sirobl Ob enajstih ponoči Približno ob enajstih je dovršil medicinski svetnik dr. Zahot svoj članek o temi »Kostna tuberkuloza« za leksikon patološke anatomije. Za rokopis se je silno mudilo. Po končanem delu je hotel leči v posteljo, a preden je storil to. se je domislil še svoje žene, ki se je baš ta dan slabo počutila ter je zaradi tega prej nego običajno odšla v svojo spalnico. Luči ni prižgal, ampak je stopical po hodniku v temi. Edina svetloba je bil medli trak. ki je padal na hodnik skozi priprta vrata svetnikove pisarne ter 11111 je omogočal, da se je lahko pretipal do kraja. Gospa Ema je sedela v postelji ter se je zazrla v moža kakor v prikazen. Služkinja, ki je bila primaknila svoje ležišče tik do gospejine postelje, je široko odprla prestrašene oči. — Ali si ti? ga je ogovorila žena. trepetajoča od pravkar preživelega strahu. — Seveda sem. je odvrnil svetnik. Kdo maj bi sicer prišel? I11 kaj se je zgodilo? Zakaj se treseta po vsem životu? — Ali si ga videl? je vprašala žena. — Koga? — Ta trenutek je izginil... — Prosim te. povej vendar, za koga gre! je dejal odločno svetnik. Pri nas ni bilo nikogar. Gospa Ema je pomignila možu, naj stopi bliže in ko se ji je približal, se je natihem sklonila k njemu in zašepetala z drgetajočimi ustnicami: — Bill je Hans. — Kateri Hans? je vprašal svetnik. • Čez obraz mu je šinil porogljiv nasmeh. Srdito je rekel: — Prosim te. govori jasno in povej mi vse zapo:edoma! V teh besedah se je že oglašal zdravnik. Zeno je popadla groza, da je zastokala: — Baš sem prosila Marijo, naj mi prinese uspavalni prašek. Tedaj sem čisto slučajno .dvignila glavo in se ozrla proti vratom, ki so se nalahko odprla. Hans je stal v vratih in se pripravljal, da stopi v sobo. Imel je na seb' domačo haljo in se mi je vse bolj približeval. Pogled je upiral naravnost vame, njegove oči so bile kakor oči utopljcn- ca... Minil je tik moje postelje in ja sedel na onile naslanjač... — Tjale v naslanjač? je ponovil svetnik. S čvrsto roko je segel po njenem zapestju, da bi ji otipal žilo. Rekel je z odločnim glasom: — Dovoli, prosim! — O, saj nimam vročine! je odgovorila žena. lians je prišel res, prav zares. Tudi Marija ga je videla. Le vprašaj jo, pa boš videl. Svetnik se je strogo ozrl po služkinji. — Res je. gospod profesor, spotakni! se je celo ob moje noge... Nato si je vrgla čez glavo rjuho, da ne bi videla in slišala ničesar več. — Dalje, prosim, samo dalje! je velel svetnik trdo in neizprosno. Žena je nadaljevala: — Vprašala sem Marijo: Ali ga vidite? In ona je zacvokotala z zobmi, da je v prvem trenutku sploh nisem mogla razumeti. Izustila je samo: Vidim gospoda Liebweina. Hans pa je tiho. kakor se je bil prikradel v sobo, vstal in se vdrugič spotakniti ob Marijine noge. Potem je odšel. Tedajci si prišel ti. — Trenutek potrpljenja! je dejal svetnik. Odšel je v sosedno sobo. prižgal električno svetiljko ter preiskal vse prostore. Ko se je vrnil k Emi, je rekel: — Pregledal sem celo stanovanje in se u ve ril. da smo sami doma. Nikjer ni žive duše razen nas treh! je ponovil mirno, kakor govori zdravnik, če hoče bolnika prepričati o svojih besedah. — Saj vem, da smo sami, je zadrli-tela Ema. — Čemu potem to vznemirjanje? — Veš, imam vtis, da se je nekaj zgodilo... je odvrnila po kratkem pre-rnolkti in krčevito zvila roki. Hansu se je nekaj pripetilo. — Prosim te vendar, ne razblimaj načrtov o vnažali. To je neumnost! Kaj se more pripetiti tako zdravemu možu, kakor je Hans! Marija! Dajte gospe praške, ti pa glej, da ležeš in mirno zaspi š. Ko se boš spočila v spanju, te bodo minili tudi ti polnočni strahovi. Svetnik .ie še enkrat pregledal vse prostore, zaklenil vse sobe in legel _v posteljo. Preden je zatisnil oči, oa je še nekaj časa razmišljal o tem, kako bi vzel nocojšnji dogodek za podlago članku o histeriji, ki hi ga lahko napisal. ★ Naslednje jutro sta sedela svetnik in njegova žena pri zajtrku. Gospa trna se je bila naspala in toliko popravila, da je lahko vstala. Pri vratih je pozvonil poštni sel in prinesel brzojavko. Ema je kriknila in prebledela. Svetnik jo je pomiril z besedami: — Saj ni vendar nič! Gotovo mi br-zojavlja založnik, naj mu nemudoma odpošljem rokopis,- Vendar so se mu tresle roke, ko je razpečatil omot. Pokašljal ie. pogledal skozi okno, požrl slino, ki se mu ie bila nabrala v ustih in rekel tiho, stopivši k Emi: — Hans je sinoči umrl. Zadela ga je kap... povsem nepričakovana smrt. Nad krožnikom grozdja, ki je stal na m.zi, je zabrenčala osa. Z ulice so odmevale hupe avtomobilov. Gospa Ema ni rekla nič. le vzdihnila je globoko. Zdaj. ko se je pomirila, se ji je zdeio, da se je ojačila. Imela pa je vrh tega sigurnost,, da je njen sinočnji privid ni varal. Prikazen torej ni bila fantom. Mans se je res prišel poslovit. — Samo tega ne razumem, je dejal svetnik po kratkem odmoru, čemu se je javil Hans baš tebi... Stvar se mi vidi nekoliko čudna. Če je vobče kaj na vsem tem ... Po mojem je vse gol ' slučaj. nič več. Slabih živcev si. pa vidiš stvari, o katerih se drugim ne sanja. Ampak vendar... Hans se ti je javil ob času. ko je trmrl. In vendar si nista bila v zadnjem času prijatelja. To mi ni popolnoma jasno, čemu se je javil baš tebi. — Ali. sa.i si jaz sama ne. znam razložiti tega čudnega naključja! je dejala gospa Ema. — Prej — da... ie govoril svetnik dalje. Še pred enim letom, ko sta si nila blizka, bi mi bila takšna stvar de-kwna razumljiva. Sai sta bla, da se tako izrazim, ena duša v dveh telesih... Nobena nedelja ni minila, da ne bi se skupaj, šetala. da nista bila skupaj na promenadi, na koncertu ali v g'eda-lišču ... Vsak dan je bil pri vas doma. No. in glede njegovega dela v knjižnici je znano, da ga je zanemarjal tebi na ljubo,... Bila sta več nego dvojčka... — Mo.i Bog. ti imaš tako malo časa zame! je profesorjevo razmišljanje pre- kinila žena. S trudnim zamahom roke je spodila oso. ki je obletavala sadje. Vstala je. obrnila možu hrbet in odprla omaro, kakor bi nečesa iskala. Profesorja se je vse dojmilo s tako globino, da se je ni upal pustiti same. Na čelu so se mu nabrale gube, globoke brazde, ki so se jih na fakulteti bali vedno, kadar so se pojavile. Svetnik je začel o nečem razmišljati in imel je navado. da je svoje misli mislil do kraja. Kmalu mu je zasijala iz oči pronicana ostrina. — Pravijo ... da, pravijo, da se umirajoči v takih primerih javi samo tistemu, na katerega ga veže čvrst spoj... Zato se ne morem načuditi. da se je Hans javil baš tebi. In to celo sedaj, ko sta bila sprta. Sa.i ga vendar nisi mogla videti! Zaradi rodbinskih zvez mi ie bilo že nekajkrat neprijetno, da nas je razdvajalo to sovraštvo med vama, toda kaj sem hotel! Ema je bila še vedno s hrbtom obrnjena proti svojemu možu, ki je s prsti bobnal po mizi. — Ponavljam, je. nadaljeval profesor, stvar mi je bila neprijetna, često naravnost zoprna. A kaj sem hotel storiti? In končno, saj niti ne vem, kako sta se bila razšla ... _ - - Gospa Ema .ie začutila, kako se nad njo spušča neka nevidna mreža, kako se luknjice te mreže čedalje bolj tesni-jo._ Morala, je nekaj storiti, da se sprosti môre in Se je. nenadoma okrenila. Zazrla se je možu v oči in videla, da je njego. pogled trd in neusmiljen, proni-cav do dna... Najrajše bi bila zbežala, a ker tega ni mogla storiti, je položila' roko na sladkorn'co. — Kaj se ie zgodilo? .ie rekla. Kaj? Nič posebnega. Nič čudnega. Ta človek mi .ie začel presedati — to je biilo vse. — De mortuis nil nisi bene! ji je segel v besedo zdravnik. Skùnrgnila je z rameni. In tedaj je čutila. Ja se .ie oprijema mreža še tesneje. Še malo je- pbmolčala, nato pa rekla: — Ne bo drugače, kakor da odpotujem jutri na pogreb. — Ti: na pogreb? se .je začudil svetnik. Nagloma se mu je glas raztopil v nežnosti. Blago je dejal: Kdo more v tem položaju zahtevati od tebe ka.i takega? Ti se ne smeš vznemirjati! Jaz sam pojdem na njegov pogreb. Njegova energija je bila jačja od njenega strahu in je zmagala. Po pogrebu .ie profesor spremil pokojnikovo vdovo na dom. Na vratih stanovanja sta se ustavila in ona ga je prosila: — Ker si že tu in ne odpotuješ nocoj, bi te prosila, da pregledaš in urediš njegove listine. — Prav rad! je dejal svetnik in rekel: — Prosim te samo enega pojasnila: Ali je bil Hans, ko je umrl, oblečen v domačo obleko? Vdova je zaplakala: — Čemu sprašuješ take reči? .. < — Čemu? je ponovil profesor. — T?ad bi Emi natančno razložil okolnosti ob Hansovi smrti. * Videti je bilo, da se ni še živa roka dotaknila pokojnikove korespondence. Na Hansovi mizi je stala še vedno Emi-na slika med črnilnikom in vazo z uvelim cvetjem. Zdravnik je odpiral predal za predalom. Iskal .ie ... Trdovratno je upal, da bo v tej ali drugi miz-nici odkril pisma svoje žene. Pregledal je poslovne listine, prijateljska pisma, izrezke iz časopisov, račune, cele kupe rokopisov, med njimi pa niti ene vrstice od Etne. Malone da ni mogel verjeti. Saj je vendar jasno, da sta si dopisovala s pokojnikom! No. morda je Hans njena pisma uničil. Zazeblo ga je v srce. ko je pomislil na to, da je sežgal korespondenco. Hlastno je odpiral predale in predalčke, dokler mu ni prišel v roka dnevnik. — Aha! je vzkliknil in obraz se mu je razžaril od veselja. Tenki kirurški prsti so prelistavali strani. Na koncu knjige je bilo jasno videti. da je nekdo iztrgal nekaj listov. Pogledal je pivnik. Tam je bil odtis, slab odtis popitega črnila. Nastavil je zrcalce in čital: ...čeprav si me izvrgla iz svojega življenja zaradi njega, ki si mu dala prednost pred menoj, se zaklinjam. da bom v trenutku svoje smrti napel vse sile, da te obiščem. ker sva si obljubila večno ljubezen, ki pa si jo ti prekršila in prelomila... Kdaj se rode genijalni in nadarjeni otroci Novi pogledi v biološke skrivnosti življenja Poleg raznih osebnih lastnosti rodi* teljev je za rojstvo genialnih in nadar« jenih otrok važna tudi široka zemlje* pisna osnova njihovega izvora. To je manj znano, zato nekaj besedi o tem; Važno je namreč, da sta oče in mati vsak iz drugega kraja in da sta si ta kraja čim bolj oddaljena. Zakaj vsak kraj ima drugo svojevrstno okolje, in* dividualni tip vsakega otroka pa je pri* lagojen tej sredini, ima njene svojst* vene vnanje in notranje obrise. Križa* nje dveh takih močno različnih, ven* dar rasno ne preveč oddaljenih tipov daje kajkrat zelc nadarjeno potom* stvo. Če sta bila oba roditelja katerega genija iz istega kraja (taki primeri so že redkejši), lahko smatramo z veliko verjetnostjo, da bomo, preiskujoč ge* nijev rodovnik, vedno odkrili, da je kateri izmed njegovih nadaljnjih pred* nikov (ded, praded) potekel iz kakšne* ge oddaljenega kraja ali pa da je vsa; mnogo potoval in si nabral y raznih tujih mestih dosti izkušenj, kar je dalo njegovi naturi nove poteze. Očetje sko* raj vseh genijev so živeli več ali manj časa zunaj v svetu. \ Križanje med raznimi kraji nekate* rih večjih dežel je tedaj eden izmed vzrokov, da se.rodi nov. bolj komplici* ran in genialnejši tip. (Neslutena bo» dočnost čaka Evropo, če se bo kedaj politično zedinila in tako olajšala in pospešila križanje med oddaljenejšimi deli svojega ozemlja!). Med tako ,zva* nimi »narodnimi geniji« (zlasti med geniji svetovnega slovesa) je zelo veli» ko takih, ki so raznorodnega, torej sve* tovnega pokolenja. Tako je n. pr. bil eden izmed prednikov Puškina in Du* masa zamorec, Lermontova in Kanta Škot, Ibsena, Leva Tolstega, Masarvka — Nemec, Nietzscheja in Korolenka Poljak, Zukovskega — Turek. Chopi> na, Zeyerja, Humboldta — Francoz, Napoleona, Zolaja — Italijan, Petofija — Srb, Kopernika, Treitschkeja — Čeh, Dostojevskij se je ponašal s tem, da so bili v njegovem rodu raznonarodni elementi. Tudi stari svet nam daje do» sti dokazov. Salamonova mati je bila Hetitka, o Kristusu so trdili sodobni Zidje, da ni bil čisto domačega poko« lenja. Polužidovskega izvora so bili Mendjelejev, Mečnikov, Vrchlicky in drugi. Iz stalnih tesnih stikov srednje« veške srednje Evrope je nastal mogoč« ni razmah renesance ali preporodnega gibanja. Anglija, se lahko zahvali za svoje genije mešanju z danskimi in normanskimi življi, ki se na drugi stra« ni še vedno obnavlja iz4Škotske. Mno« gi ruski geniji so bili rojeni po zaslugi stalnega dotoka kulturnejših tujcev v Rusijo in njih mešanja z domačimi prèbivalci. Takisto je iz potomcev francoskih emigrantov izšlo zlasti v Nemčiji dokaj genialnih duhov. L. Burbank pravi: »Vodje, izumitelji, pes« niki, umetniki in podjetniki, ki vodijo svet k napredku, so v glavnem mešan« ci — v rastlinskem svetu je-plod me« sanja duhteče in lepo cvetje, sladko in hranilno sadje, sočna in izdatna zele« njava.«1 Francija, ki je bila vedno obdarjena z mnogimi geniji, zahvaljuje za to srečno okolnost dejstvu, da je imela poleg ugodnega podnebja tudi mnogo prometnih vezi, tako da so bili njeni na [oddaljenejši kraji vsekdar zvezani med seboj. Največje število genijev pa je dalo poglavitno križišče teh stikov — Pariz. Podobno lahko konstatiramo tudi v ostalih delih Evrope: pretežno število genijev posameznih dežel poteka iz njihovega osrednjega ozemlja — iz krajev najpogostejših stikov in največ« jega križanja. Tako na pr. srednja Ita« li.ja (Toskana), srednja Evropa, Šved« ska (Warmland). — Rusija in Anglija i« potrjujeta. 1 To bi lahko potrdili z mnogimi dokazi. Tako je na Dunaju stara tokajska trta, po« žlahtnjena z italijansko Refoseo, dala leta 1927. rekordni plod 817 grozdov (230 kg). Švedski raziskovalec Nilson«Ehle je po dvajsetletnem križanju švedske pšenice z angleškimi vrstami pridobil vrsto, ki je za 48 odst. rodovitne j ša. Posebno pomembna pa so na tem polju raziskavanja slovenske« «a znanstvenika vseuč. prof. dr. Jesenka, ki je o njih naš časopis poročal obširneje. Da pa ima križanje med ljudmi raznih na« rodov svoje meje. katere prehaja le v ško« do človeštva, dokazuje na pr. Južna Ame« rika. To potrjuje tudi živalstvo in rastlin« stvo. Nasproti temu pa se v tesnem, za« nrtem okolju, kot n. pr. na majhnih osamelih otokih, v tesnih dolinah, na visokih gorah, skratka: v pokrajinah, kjer se ljudje malo stikajo, skoro ni« kdar ne rodi genij, tem večje pa je število duševno tonih in anomalnih ti« pov. Tâko prebivalstvo se v teku sto« letij preveč zbliža med seboj; oba ro» ditelja imata skupne prednike v enem izmed prejšnjih pokolenj, zato so si tudi dedni obrisi njunih individualnih tipov zelo sorodni. Iz spajanja tako malo svojskih in raznoličnih delov se ne moremo nadejati potomstva, ki bi očitovalo bogate duševne in telesne odlike in ki bi se lahko dvignilo nad nizko povprečnost svojega okolja. Ce hočemo, da se bo človeštvo dvig« nilo k novim in vedno višjim rasnim tipom, bomo morali skrbeti, da se bo« do kar najbolj otežkočali ali celo za« branili zakoni med osebami iz istega mesta (občine, kraja). Nadarjeno po« tomstvo bo izšlo samo iz zakonov med pocdinci iz oddaljenih, kolikor moči svojevrstnih krajev, ki pa so v neka« terih smereh obdarjeni s sličnimi last« nostmi. Ženitve preveč oddaljenih, ras« no zelo različnih, pa tudi družabno in miselno nimalo sorodnih poedincev in poedink niso nikdar dobre, razen če se lastnosti z obeh strani izredno iz« popoln ju jejo med seboj. Tako so na« pačni zakoni med Angleži in Indijkami — zgodovina rasnih mešancev nam nu« di dovolj primerov, kakšni tipi nasta« jajo po krivdi napačnega križanja. * Nadaljnji povod za nastanek geni« alnega tipa so različne stanovske in socialne stopnje starišev. Koristno je n. pr. že križanje med mestom in po« deželjem; dognano je, da se meščan« sko prebivalstvo ne drži dolgo, ker po« stanej mestne žene mehkužne in raz« vajane ter rode malo otrok, kajkrat samo enega, ki je često poslednji svo« jega rodu. Roditeljke novih rodov so po večini na kmetih vzgojene, telesno in duševno zdrave in krepke žene. Dejstvo, da so mnogi največji geniji rojeni iz starišev, katerih eden del (najčešče oče) je spadal v višje dru« žabne kroge, drugi pa je izšel iz dru« žabno znatno nižje plasti, potrjuje važnost in pomen premega križanja raznih družabnih slojev. Da je bil Mojzes sin faraonove hče« ri in nekega židovskega sužnja na fa« raonovem dvoru, se zdi dalcko verjet* nejše nego druge bajke o tem. Slavni slikar Leonardo da Vinci je bil sin bo* gatega Florentinca in revnega dekleta s kmetov. Veliki češki naravoslovec Purkine je bil sin uradnika in kmečke hčeri, zoolog Lamarck sin revnih star* šev v severni Franciji, fizik Laplace takisto; oba sta bila prvorojenca v ča» su, ko je v tistih krajih še veljala fev* dalna »ius primae noetis« (graščakova pravica do neveste v poročni noči). Genijalni skladatelj Beethoven je bil sin služkinje in škofovskega kapelnika, pisatelj Strindbcrg sin služkinje in tr* govca. Mati ruskega pisatelja Gorkega je bila iz bogate rodbine, dočim je bil oče opnar. V teh in v mnogih drugih podobnih primerih, ko je prišel iz viš» jega družabnega razreda po navadi oče, je jasno, da je oče prispeval du* hovne lastnosti, mati pa svežost in vztrajnost; s to spojino je bil svet obo* gačen za nov popolnejši tip. Zato bo vsak moški član višjih družabnih pla* sti, ki se zaveda resnobnega pomena teh dejstev, iskal mater svojih neroje* nih otrok med zdravimi, odpornimi in lepimi ženskami, ki so izšle iz ljudstva. Tudi različna starost roditeljev je eden izmed činitcljev te vrste, ki ga ne smemo prezreti. Pri mnogih geni» ainih možeh, očituiočih zlasti um<4* niško nadarjenost (pesniki, igralci, sli* kar ji) so raziskovalci dognali, da so -iz* šli iz združitve kipeče, buine mlalcsH (matere) s popolnoma zrelo, preudar» no starostjo (očeta), pa tudi nai- >be (n. pr. Poe). Če jc tedai eden izmed roditeljev sorazmerno mlad — tu i bo drugi znatno starejši. Neenakost v letih (v kolikor ne gre za zakon med premladim in prestarim individuj m) daje cesto nrav ugodne pogoje za m1* stanek izrednega, nadpovprečnega čir.: veškega tina. Pri tem pa ne smemo po* zabiti, da bodi sklepanie zakona " sta-» rosti (čije doba je pri raznih osebah različna), ko so sile že izčrpane, prav tako nedopustno, kakor sklepanje za« konov v zgodnii, še nerazviti mlad'.s*-:. Polnejša in bolj vsestranska na iar* jenost potomca poteka često tudi od te okolnosti. da so bili starši rojeni v raznih letnih čas;h. Posamni letni časi imajo globok vnliv na n p strojenje, ni fizično in slasti na duševno 'tanie poedine«a človeka Oni. ki so bili soo* četi pozimi, podeduieio karakter, ki ic do neke mere severnjaški, strožji, za* mišljen, hladen, zlasti še, če so bili tudi starši sami spočeti v istem letnem ča-su. Če pa je bilo oboje roditeljev spočetih v poletnem času, se utegne pri njunem potomcu znatno zabrisan ћје» gova «severnjaška» natura. Otroci, ki so bili spočeti v poletju, so po svojem značaju podobnejši prebivalcem juž» nih krajev (so bolj temperamentni, živahnejši, imajo bujnejšo fantazijo, čeprav včasi tudi manjšo telesno od* pornost). Te lastnosti bodo tem bolj očitne in izrazite, če so bili tudi starši * spočeti v toplih mesecih; ako ne. te« daj je »iužni« značaj otrok precej za* brisan. Ta klimatični vpliv potriujejo rojstni podatki velikih mož, čijih ro» clovnik poznamo. Tako opažamo pri večini umetnikov, zlasti pesnikov v severnih deželah, da so bili oni sami (in njih predniki) spočeti pretežno v pomladnem in poletnem času. Na ju* gu pa se je dognalo pri večini tamoš* njih resnih učenjakov, pisateljev in fi» lozofov, da ie nri njihovem nastanku sodelovala zimska ali jesenska klima. Pri tem pa ima sever preceišen plus л- tem, da je ondi pomlad veliko b°lj izrazita in vplivna ne<*o na jugu. Ra* stoča toplota, vse bolj se daljšajoči dnevi žvišuieio duševno čilost (kai na, v ljudeh, ki ima.io polno telesno siloY Severna jesen ima pred južno to prednost. da koncentrira sile in s svojimi sadovi, s nestro barvitostio švoie pri» rode vzbuja globoko zamišljenost. [ Da, tudi to, da so bili starši rojeni v raznih letnih časih ali r>a v istem let» nem času, ie važna okolnost, ki ima izvesten vpliv na nastanek tipa in značaja njihovega potomstva. Seveda, s civilizacijo in kulturo se v višiih, boga'i h plasteh umemo precej briše in slabi vpliv podnebja na po» tomstvo. Posebno velja to o velikih mestih. Zato pa nastonaio v tem okolju drugi svojski (specifični) činitelji: raz» ne vrste služb, stiki, užitki in interesi, s katerimi se razne sposobnosti in na' gibi razvijajo v najrazličnejših sme» reh in intenziteti. V tem in drugih pravcih tiči še vse polno neraziskanih dragocenih spo» znanj za moderno geniologijo. Ta raz» iskavania so stoprav na začetni stop» nji: nadaljnje delo bo brez dvoma raz» krilo še mnogo skrivnosti o postanku geniia iir o vzrokih nadpovprečnih du« ševnih sposobnosti. Po Levu Najmanu Ignofua. Ç. Sv. Naša najmočnejša lokomotiva Jugoslavija ima zlasti na gornjem Jadranu strmo, iz višine nekoliko sto metrov skoraj navpično v morje padajočo obalo. Vse luke, zlasti pa Sušak in Reka, so po železniški progi težko spojljive z zaledjem, ker morajo premagati med morjem in visoko planoto znatne višine, preden dosežejo plodo-vite predele države, na katere sta obe mesti gospodarsko navezani. Ravno tak položaj je tudi pri Šibeniku, Splitu, Dubrovniku in Kotoru. ki so po želez- niških progah, normalno oziroma ozkotirnih tudi po znatnih naporih zvezani z zaledjem. Najodličnejša izmed naših k morju vodečih železnic je zveza Zagreb-Su-šak. Vodeča nekako do postaje Fužine v Gorskem kotaru po visoki planoti, se prične od tam v dolžini okoli 35 km iz višine 840 m naglo s ^5%» spuščati mimo Liča, Plas in Bakra na Brajdico. Ali ni že velikemu številu poznan sijajni pogled po Kvarnerju iz železniške postaje Plase? Iz višine nad 620 m se midi potniku iz železniškega vagona najkrasnejši razgled na Jadran, otoke in obalo. Kakor živa zemljepisna karta leži pred njim ves gornji Jadran, iz daline globine na desni pa se svetlika SuJak z Reko. Kot tenka Črna nit pa se opaža železniška proga, kako se kot kača vije v ostrih vijugali ob obronkih skalnatih gora vedno niže in niže tja proti Bakru in Dragi, da končno doseže v višini 3 metrov svojo končno* postajo. Kako lepo je videti in opazovati tik pod postajo in vendar skoraj sto metrov globlje precej dolg tovorni vlak, kjer pomaga vlakovni lokomotivi še poti-skalni stroj od zadnjega konca, da spravita obe s težkim puhanjem in dihanjem vagonsko kačo na Plase. In vrste se. vlak za vlakom, potniški, brzi in mnogo tovornih, dan na dan, vedno, ln leto za letom jih je več, vedno so težji . . . Tukaj, v teh skalah in bregovih ie dcmovje najmočnejše jugoslovenske lokomotive. Madžari so posvetili Reki in s tem deloma, nehote, tudi Sušaku zadnji de» setletji pred vojno mnogo več pažnje; kakor kateremukoli mestu. Opremljal; so leto za letom njihovo izhodišče na morje z najmodernejšimi pristaniškimi napravami in so ravno tako vzdrževali tudi železnico do Zagreba v prvovrstnem stanju. Za pospeševanje prometa so jo opremili z vsemi novejšimi signalnimi napravami, promet pa so oskrbovale že od nekdaj zelo močne lokomotive. Leta 1914.. torej tik pred vojno, so prevzele promet lokomotive, kakrš- no nam predstavlja naša slika. Po osvo-bojenju so pripadle v precejšnjem številu, okoli 50, naši domovini. V Evropi v splošnem niti V najbolj goratih krajih ne naletimo na slične velikanke, kakor jih imamo na sušaški progi. Njihova dolžina znaša z zalo-govnikom vred skoraj 24 metrov, vsaj je razdalia od prvega do zadnjega kolesa nad 19 m. Kar sedem parov koles nosi samo ogromno lokoinotivsko telo, ki je tako dolgo, da ga ni bilo, z ozirom na ostre loke na progi, mogoče spraviti na en sami lokomotivski voz, temveč sta bila za to potrebna kar dva. In vsak izmed obeli predstavlja kar edinico za sebe, ima s^ia dva valja, posebno krmilo itd. Lokomotivam, čijih voz je zgrajen tako členkovito, pravimo po prvem njihovem konstrukterju Ma-lettske lokomotive. Naši kolosi so bili zgrajeni s posebnim ozirom na razmere po reški progi od madžarskih državnih železnic v njihovi tvoriLiei v Budimpešti v množini preko 50 komadov. Njihova prava izdatnost pa se je prav za prav pokazala šele v Jugoslaviji, ker je že 1. 1914. izbruhnila svetovna vojna, ki je imela za posledico znaten popust vsega prometa tudi na reški progi. Po vojni in po prevratu je trajalo nekaj let, da so kolose zopet spravili v red in postavili zopet h koristnemu delu. Zanimivi so podatki o njihov' vlečni sili. Preden bo govora o tem, bodi v izpopolnitev popisa omenjeno, da tehta kompletno opremljena lokomotiva z zalogovnikom vred, za službo pripravljena, skupno skoraj 164 ton, od čegar odpade na lokomotivo samo 106-5 tone; zalogovnik obsega 26 kubičnih metrov vodne prostornine in prostora za 9 ton premoga ter tehta opremljen 56'8 tone. Kolika ie sila naše lokomotive? Ker je ona specijalno prirejena za nekoliko počasnejšo, zato pa naporno vožnjo, nima previsokih koles. Njihov premer 1440 mm jim dovoljuje največjo brzino 60 km na uro in jih usposablja tudi za brzi promet na sušaški progi, ker med Srbskimi Moravčami in Sušakom, koder je delokrog predmetnih lokomotiv, nikjer ni dovoljena, niti dosegljiva z ozirom na varnost prometa večja brzina. — Ako bi uporabljali našo najmočnejšo lokomotivo n. pr. na gorenjski progi, ki ima od Poclnarta proti Jesenicam vzpona 14%no. bi se dalo s skoraj 800 ton težkim brzini vlakom doseči brzino od 55 do 60 km na uro. Na reški progi seveda vzpon ni samo 14%o, temveč 25%o in je sposobnost lokomotive sicer znatno nad polovico manjša in znaša samo 380 ton. zato pa je še vedno za skoraj 30 % večja od vseh drugih, tudi zelo močnih lokomotiv. Na Gorenjsko sploh ne bi bila izkoriščana. Ako pa se zopet ozremo v njeno kraljestvo, med Sušak m Srbske Moravi-ce, jo lahko dnevno vidimo, kako pre-važa enovprežno do 380 ton težke br/.c ali pa potniške vlake z brzino okoli 35 km po 25" ii ii vzponu navzgor na Fužine; za težje tovorne vlake pa se pri-preže še eno lokomotivo na zadnji konec vlaka in okrog 700 ton težki vlak se pomika z brzino okrog 20 km na uro po strmi poti, od Sušaka navzgor proti Bakru, Plasam in dalje. Kotelni pritisk 15 atmosfer in zelo veliki, prostorni kotel ustvarjata vedno zadostno hrano za vse štiri parne valje, od katerih imata manjša, jakotlačna, premer 520 min, večja ali šibkotlačna. pa 800 mm. Za kurišče služi peč z rešetko v površini nad 5 m-, izparevalna ploskev y kotlu pa znaša kar 341 m2. Kotel satu je preprežen z 188 ozkimi kurilnimi in 36 širokimi dimnimi cevmi v dolžini po 5600 mm. da se omogoči zadosten stik med ognjenimi in dimnimi plini in ko-telno vodo. Velika je torej moč naše največje in najmočnejše lokomotive. Po ravnini bi lahko vlekla skoraj 3000 ton z brzino 25 km na uro, navkreber gre sicer počasi. toda prav tako enakomerno in izdatno z manjšo težo, ki znaša komaj eno devetino prejšnje. In vendar se taki stroji izplačajo samo na strmih, dolgih vzponih kqt ie proga med Sušakom in Fužinami. Vzdrževanje takih kolosov ni enostavno in preveč ceno ter zahteva nekatere posebne uredbe kuri Iniških delavnic. Skrb za njihovo usposobljenost mora biti neprestano zelo temeljita, ker Je v nasprotnem primeru vsako malomarno popuščanje v tem pravcu škodljivo za take kolose. Razen na reški progi uporabljajo skoraj slične lokomotive tudi na zvezi Ogulin-Split, vendar pa so iste nekoliko manjših odmer in torej lažje in seveda manj močne kakor stroji, o katerih smo govorili. S pregradnjo dalmatinske proge na večji osni pritisk jim bo gotovo poverjena i tamkaj vsa težka služba ter bo treba njihovo število znatno pomnožiti, ako naj se v polni meri ustreže prometu tako na sušaški, kakor na liško-dalmatinski progi. Rafael Schermann Pisava Mimika in gesta sta v medsebojnem občevanju ljudi bistveno dopolnilo osebnosti. Predvsem daje poudarek izgovorjeni besedi roka. Ce se snidejo ljudje, ki se ne morejo sporazumeti z jezikom, jim je poslednje sredstvo ro» ka: organ, ki služi človeku za pisa» nje. In tako je prav za prav na dlani sklep, da da roka, ki je vajena oprav» Jjanja izvestnih, stalno se ponavljajo» čih kretenj, le-tem tudi v pisavi pri» mernega izraza. Pri tem pa je treba imeti na umu, da je roka samo izvršu» joč organ, tako v kretnji kakor v pi» Savi, ki ne nastaneta in ostaneta sa» mostojni, ampak sta izzvani po pred» •jdočem procesu, ki ima izvor v člove» kovem telesnem ustroju, v krvi in mo» žganih. Za grafologa, ki je doumel ta zaključek, nastane nadaljno vpraša» nje, ki meji že na psihografologijo, ali vpliva v posameznih primerih gesta na pisavo in kako, in ali ume izvestne za» vojke ne samo tolmačiti kot nujen iz» ?az kake geste, ampak videti v njih gesto samo. Samo po sebi je umevno, da bodo le take kretnje dobile v pi» savi vidnega izraza, ki so jih dotične osebe polne, tedaj kretnje, ki jih v go» tovih fazah njihovega življenja teme» Ijito obvladajo, in one, ki so v odno» su z opravljanjem njihovega poklica ali pa so jim prešle v navado. Seveda bi bilo napak iskati vselej tak izraz v pisavi in takisto bi bilo zgrešeno go» voriti o kaki zakonitosti, čeprav so že neštetokrat opazili, da delajo n. pr. rokodelci pri pisanju nekako tiste Kretnje, ki so jih vajeni pri opravlja» nju svojega poklica. Upoštevati velja tudi, da je premnogim ročnim delav» cem pisanje nekako svečano dejanje, da postanejo pri tem poslu, ki ga ni» so vajeni, docela drugi ljudje — prav tako kakor tedaj, ko zamenjajo delov» ni jopič s praznično obleko. Če opazujemo posamezne kretnje raznih rokodelcev, tedaj vidimo, da se že v enem samem poklicu ponav» ,'iajo mnogi značilni gibi. Vseh seve» da ne bomo naši v eni pisavi; pri enem čevljarju se bo uveljavila ta ti» pična gesta, pri drugem druga. Ta čev» tiar bo pri pisanju posnemal gib šiva» joče roke, drugi bo krivil črtice na »t«, kakor da bi tolkel po podplatu, tretji pa bo v podzavestnem spominu in poklic na isto početje pisal ponekod očlse« kano. Značilne so kretnje, ki jih dela mizar, kadar struži. Mnogi mizarji izkazujejo v pisavi znake, ki gredo križem, včasi se jim okrogline nehote zaostre. Tudi navade si najdejo izraza v pi« savi. Tako sem pogosto videl v pisa» vah gesto, ki jo opravijo roke in prsti pri zavihanju brkov; pokažejo se v mnogoštevilnih okroglinah, ki se po» javljajo v zaokroženih zavojkah in ki presegajo običajne vzbokline. Poglavje zase je pisava glasbenikov. V pisavah kapelnikov se izraža njih značilna svojstvena kretnja, pri kom« ponistih pa opažamo izrazita muzikal« na znamenja. V vseh poklicih, kjer se stalno ponavljajo izvestni znaki — bo» disi note, bodisi številke ali obrazci —, se bo ta grafična slika bolj ali manj prepletala z značajem pisave. Pri mu» zikih, pa tudi pri pevcih se stalno po» javljajo vijolinski ključi in glavice not. V splošnem se odlikujejo pisave glasbenikov po velikih krivuljah in za» vojih; vrhu tega jih obvlada piščevo izredno ritmično občutje. Lep primer Podpis komponista Franca Lehdrja za to je podpis komponista Franca L*e» hârja, čigar muzikalni znaki udarjajo tako frapantno v oči, da jih ni treba niti razlagati. Človek bi dejal, da se najnazorneje dokumentira v pisavi igralčev poklic, ker zahteva vendar največje obvlada» nje geste. Toda prav tu leže značilno» sti globlje in zahtevajo že intenzivnej» šega doumetja. V prvi vrsti je za pisavo igralca me» rodajno to, da ga vloge, v katerih na» stopa, vselej znova silijo, da se vživlja v nove značaje. V nasprotju s slikarji, glasbeniki in pesniki ne očituje igralec v pisavi toliko lepo oblikovanih kri» vulj in zavoiev. Lastna osebnost in ona. ki jo prikazuje v vlogi, se morata med seboj prepletati. Prav tako ka» kor mora mobilizirati vse zmožnosti, da prikaže v izrazu, pozi, hoji, kret» nji in očeh tujo pojavo, tako mora svojo lastno voljo preuglasiti, da se vživi v tujo dušo. V skladu s tem bo tudi v pisavi kazal nagnjenje, da iz» premeni lastne osnovne poteze. Osnov» ne lastnosti vseh umetniških narav, ka» kor dovzetnost, živahnost, duševna prožnost in intuicija se bodo seveda neizpremenjene uveljavile. Poteze bo» do zdaj majhne, zdaj velike, navadno bodo hitele čez papir v dolgih črtah ter bodo običajno močno nagnjene. To vidimo zlasti v pisavah velikih trage= dov: Sarah Bernhardtova, Mitterwur» zer in Kainz so imeli izrazito poševno, padajočo pisavo. Pisava komikov se na prvi mah loči od one tragedov. Kakor se oni skušajo izkazati v gesti in jeziku, se pokaže tudi v njih pisavi včasi kaka bizarna poteza. Pri komikih pogosto nastopi kaka poteza mogočno in samozavest» no kakor debel gospod, ali pa se nalik komični kretnji roke iznenada pojavi kak čuden zavoj. Mnogo sem se bavil s pisavami le» talcev, ker je pri njih moči zasledovati razvoj od individualnega pijonirja pa do kategorije poklicnega avijatika, zla» sti zato, ker se nam je ta razvoj od» igraval in se še odigrava tako rekoč pred očmi.-Če opazujem pisave iz de» tinskih let avijatike in če jih primer» jam s pisavami sodobnih letalcev, vi» dim v njih marsikaj, kar se je na po» prišču letalstva med tem izpremenilo. Pijonirji avijatike so bili edinstveni pojavi, tehniki, konstruktorji, in piloti hkratu, ki so svoje mnogostransko znanje utelesili tudi v črkah. Najbolj značilne lastnosti prvih letalcev so bi» le žilavo oklepanje misli na svoj apa» rat, energija in odločnost ter prezira» nje smrti, neznanska natančnost, ki se javlja v postavljanju pik in malone pe» dantno jasnih črk, velika prožnost mi» šljenja in naglica ravnanja. Te last» nosti so še danès pogoj dobrega letal» ca, toda tako jasno, kakor je bilo prej moči spoznati letalca po pisavi, danes ne gre več. Velikanski razvoj tehnike je postavil v^ospredje stroj, v ozadje pa je potisnit osebno tveganje. Letalci pijonirske dobe so bili z letalom tako rekoč zrasli, tako da so se v njihovem podpisu razločno videli vnanji obrisi ali celo važnejši deli njih letala. Av» strijski iriženjer Viljem Kress. eden iz» med naj prvih' pijonirjev letalstva, je misli o avijatiki tako prežet, da neve» de v pisavi riše same aéroplane in pro» pelerje. Letalec Legagneux se v svo» jem podpisu zdi, kakor bi plaval v zra< ku, Leblanc pa jasno riše propeler svojega ktala. To se še jasneje izraža v podpisu prvega Rokavskega letalcu Blériota. Lep primer, k?.ko zelo ideja prevza» me človeka, nam daje podpis letalca Pčgouda, ki je pred vojno zaslovel po svojih drznih in vratolomnih letalskih umetnijah. Njegov »P« v podpisu y> Podpis francoskega letalca Pčgouda, ki ie pred vojno nastopil s svojimi letalskimi vratolomnostmi tudi v naših krajih. resnična mrtvaška zanka njegovih te» danjih čudovitih loopingov, zavoj pa propeler in aeroplan — vse skupaj je pravcat letalski miting. Danes ta zraslost s strojem ni več tako intenzivna kakor prej. Pilot se že lahko zanese na stroj, zato manj misli nanj in ga pri pisanju nič več podzavestno ne riše. Sicer se tu pa tam res še opazijo naznački letanja in letala, v splošnem pa jih je danes že mnogo manj kakor jih je bilo prej, Lindberghov podpis razodeva v prvi vrsti bojevito naravo, ki res da tvega vse. V pisavi Chamberlina ni ničesar, kar bi nujno kazalo oceanskega letal» ca. Nad vse značilen pa je podpis nje» govega spremljevalca Levina, dušev» nega pokretnika oceanskega poleta, uprav romantične podjetne narave. Kakor pri Pčgoudu opažamo tudi tu, da je Levine docela prežet misli o le» tanju, v njegovih črtah kar vidimo, kako se vrte propelerji. Vse v njego» vem podpisu stremi viharno naprej, toda ne brez opreznosti in trgovske preudarnosti. Celo verigo zasidranj opaziš na vseh straneh in čutiš, da imaš pred seboj človeka, ki se hoče povsodi zavarovati. Pri vsem ideali» stičnem poletu nenavadno smotren možak, kar se kaže v tem, da se črke njegovega imena jasno in razločno od» ražajo vzlic vsem prepletom. Ker sem mnogo proučeval oosamez» ne poklice, naj navedem še nekatere vzglede, iz katerih se vidi pomen pi» save kot svetovalke pri izbiri poklica. V tem pogledu lahko služi roditeljem in vzgojiteljem, kadar stoje pred vpra» šanjetii, kateremu poklicu naj se po» sveti otr.'k, za dragoceno pomoč. Pa tudi odrasli ljudje utegnejo v kritič» r.ih položajih dobiti avtokontrolo v lastni pisavi. Podpis oceanskega letalca Levim Najprej bi želel govoriti o poklic nih »nezgodnikih«, t. j. ljudeh ki ima» jo povsod smolo. Navadno jim pusti že šola usodne sledove. Če pobrskaš nekoliko v njih spominih na otroška leta, boš v osem» desetih primerih izmed sto našel, da je bil ta in oni vselej odlično priprav» 1 jen, da pa je bil vprašan prav tedaj, ko se ni naučil. Taka doživetja so nezgodniku usodna, ker izgubi vero vase in potem vedno toži, da je bil rojen pod nesrečno zvezdo. Po mojih izkustvih nezgodniki niso neozdravljivi. Pisava daje tudi tu opo» rišče, kako vrneš blodcčemu vero va» se: uspeh pa je seveda odvisen od su» gestivnosti nasveta. Tako sem se v Pragi seznanil z novinarjem, čigar pi» sava je kazala vse znake nezgodnika. Popisal sem mu njegovo mračno živ» ljcnjc in brezuspešni trud in sem mu povedal, da zelo trpi, ker nima nikjer uspeha. Ugovarjal mi je le, ko sem mu dejal, da v njegovem stanovanju ni solnca; odvrnil je, da mu vse popoldne sije v sobo. Potem pa popoldne ni» ste doma. sem rekel, in priznal mi je, da presedi vse popoldneve v kavarni ali pa stika za dogodki. Osupel mi je obljubil, da bo poslej namestu v ka= varniškem vzduhu delal rajši doma v solnčni sobi. V naslednji pisavi sem videl izum, ki ga je napravil pisce. Že ko je pisal besedo »Soli«, sem. videl v »S«, da se nekaj vije. Skoro je iz »S« nastal »G«. Še jasnejša mi je bila ta predstava v besedi »Werk«. »W« kaže v začetnem zavoju elipso, ki bi jo sicer tudi kdo drugi utegnil napraviti, toda v zvezi s spačenim »S« in z drugimi črkami mi je bila s'ika docela jasna, a v podpisu sem dobil še poslednje potrdilo. Oval» ni, pretirano veliki nastavek črke »\V«,' čigar višine nadaljnje velike črke ni» kjer več ne dosežejo: v njem nisem videl samo zvočnika, ki ga je mož iz» umil, videl sem tudi, da je ta mi» sel postala ne jamo »Leitmotiv« (vo» dilni motiv), nego tudi »Leidmotiv« (bolestni motiv) njegovega življenja: s svojim izumom ni imel uspeha. V prejšnjih dveh člankih* in v da» našnjem smo skušali našim *;tateljem podati temeljne misli psihografologa Schermanna o pomenu pisave in nje» nih odnosih nasproti piščevemu zna» čaju. Ko zaključujemo vrsto teh član» kov, se nam vidi umestno, da sklene» mo z avtorjevim epilogom knjigi »Die Sehrift liï g t nicht«: »Odločitev, da napišem to knjigo, mi ni bila lahka. Drugi so me naposled pregovorili in pa dejstvo, da so me ljudje v pismih vselej izpraševali, ali sen o svojem delovanju že kaj napi» sal. Če že v splošnem ni baš kaj lahko pisati o sebi, koliko težje je na tako zelo spornem poprišču i-dho^rafolo» gije! In potem: moje delovanje, moje udejstvovanje od človeka do človeka posega v skrivnosti, ki mi mora biti niihova nedotakljivost najvišia zapo» ved. Uporabljivemu materijalu so bi« le zatorej začrtane zelo ozke meje. 'àM / л /W\- Izumitetjeva pisava Vzlic temu sern se iskreno potrudil, da mnogostranost dogajanja okoli se» be prccenim in uredim, da storim s tem vsaj začetek za sistematiko, ki je spričo vse obsegajočega področja te snovi skoro ne bo mogoče popolniti! Sodim, da sem v knjigi tu pa tam dal kaj pozitivnega. Ne nazadnje s tem, da sem skušal čitatelja seznaniti s tem, kar so o meni povedali odlični možje. Njihovi poskusi, da bi dosegli popolno jasnost, so ostali zgolj posku» si. Toda ni dvoma, da nagli napredek dušeslovja tudi psihografologiji ne bi pomogel do utemeljenega eksistenčne» ga prava.« * Glej sestavka Rafaela Schermanna. Pi* seva in otrok in Pitava in zločin str. 780. knjiga IV. in str. 154. knjiga V. »Življenj;* in sveta«. — 494 — Ali so kovine živa bitja? Staro panteistično naziranje o duhu življenja, ki prepaja celotno vesolj» nost, postaja v luči moderne vede čim dalje bolj konkretna stvar. Odkar so ugotovili v rastlinah iste življenske pojave kakor v živalih, od srčnega utripa do mrtvaške agonije, so začeli spoznavati tudi v kovinah, teh »negib» nih«, »neživih« snoveh, organizme, v katerih živi in klije nekaj takšnega, kar se da primerjati z našim življenjem. Utrujenost, starost in bolezen Metalologija, znanost o kovinah, je šc zelo mlada znanstvena stroka, čije spoznanja tiče še v povojih, vendar je dognala že marsikakšno stvar, o ka» teri se ljudem pred nedavnim še sama» lo ni. Ugotovila je n. pr., da se kovi» ne pod stalnim bremenom »plazijo« in da se »utrudijo«, kakor ljudje, ki so si naprtili lažji ali težji tovor in imajo dolgo pot pred seboj. Z »odmori«, s »počitkom«, zlasti z zmernim ogret» jem jih je mogoče osvežiti, okrepiti. Toda dolga uporaba jim povzroča ne» ko vrsto »notranje napetosti«, ki do» vede lahko do nenadnih katastrof. Kovine se tudi »starajo«. Tedaj po» stanejo krhke in lomljive in ne pre» nesejo nobenih nepričakovanih spre» memb. Hipoma »obolijo«, ne da bi člo» vek vedel za vzrok bolezni: prav tako nenadno »ozdravijo« in človek stoii pred nedotimno skrivnôstio. Tudi »mrtva« snov ima svoje muhe, svoje tajinstvene življenske pojave, čijih podmen nam bo pojasnila morda bodoč» nost. Svetov je kristalov Kovinoslovje uporablja vse mogoče instrumente za raziskavanje in preiz» kušanje kovin, od silnih strojev, ki ti zmečkajo cela mostovja pod težo ne» koliko milijonov kilogramov, do mi» kroskopov. ki kažejo tisoče krati pove» knno strukturo kovin, in do rontgen» skih priprav, ki nam omogočajo raz» iskavanje stomilijonskih delov enega samega štirijaškega centimetra kovine. Navzlic temu poznamo prave lastno» sti teh snovi Ie približno, njih trdnost le na 10 odstotkov in še tu se kaj če» sto usodno zmotimo. Kos kovine se» stoji podobno kakor druge rudnine iz posameznih, sila majhnih kristalov, ki so zaradi medsebojnega oviranja pri ohlajevanju tekoče mase neredno omc» jeni in ki jih neznano lepilo združuje v trdno enoto kristalnih skupkov. Ti raznovrstni kristali kažejo ob podrob* nem ogledu vendarle tendenco do lu dno pravilnih gradbenih oblik, naj» češče do oblike okostij ali dreves z iglatimi listi. Pojm »kristala« je dobil popolnoma novo lice, odkar je mogoče z Rontge» novimi žarki določiti mesto posamezv nih atomov v kristalu. Kakor kamenčki neskončno tenkega mozaika se zdru» žujejo atomi v »prostorno mrežo«, ïije ploskve odbijajo Rontgenove žar» ke v nenavadni lučni krasoti. Iz lege kristalov lahko sklepamo na lastnosti dotične kovine. Rôntgenov aparat, ki osvetljuje' strukturo posameznega kri» stala, je moderni tehniki že prav tako neobhodno potreben kakor mikroskop za raziskavanje kovin. Zlitine, t. s. mešanice raznih elementov, so ko» vinske snovi, ki jih najčešče uporablja» mo. Te mešanice so zelo raznovrstne. Tako tvorijo n. pr. iz različnih kovin, ki se talijo šele pri 200 ali 300" C, zliti» no, ki se stali že v vroči vodi. Druga zlitina, ki so jo pred kratkim izumili, kaže tolikšno prožnost kakor eboni; — in sicer že ob navadni temperaturi. Skrivnostna številčna razmerja dolo» čajo zakone, po katerih se tvorijo zli» tine. Kjer se družijo določene atomske vrste v določena razmerja, tako da je število atomov v določenem, prepro» stem razmerju s številom njih električ» nih nabojev, tam nastajajo zlitine z isto tako že v naprej določenimi kri» stalnimi oblikami in lastnostmi. Vsako kovino je mogoče s takšnim spajanjem oplemenititi in jo napraviti, tehnično uporabljivo. Eno najbolj perečih vprašanj kovi> noslovja je sedaj to, kako bi obvaro» vali kovine pred razdiralnimi vplivi ozračja in vlage. Saj uničujeta ta dva činitelja vsako leto za kakšnih 140 mi» lijard dinarjev kovin! Ni še znano, ka» ko bo veda rešila to vprašanje. Še pre» malo vemo o strukturnih in živlienskih lastnostih teh snovi, ki so veljale še pred kratkim kot tipične predstavnice vsega »ncživljenskega«. Zdi se pa, da povzročajo razkrajanje, umiranie ko» "vin električni toki na najmanjših po» dročiih, čijih kvarnih vplivov šc nismo mogli onemogočiti. J 7. K. Pomladansko potovanje rib Življenje je potovanje. Potujejo ljudje, potujejo ptice, ki se selijo sleherno jesen iz severa na jug in spomladi zopet nazaj. Potujejo pa tudi ribe. Najvztrajnejši ribji potnik je los, ki vsako leto zapusti morje in se napoti na daljno, po več sto kilometrov dolgo pot, v kraje, kjer se je roail, kjer se je izvalil iz ikre. Večino leta preživi v morju, ko pa pride zanj določen čas, se pripravi na težko dolgo pot. Losi se odpravijo v reke in iz teh večkrat v manjše potočke na ženitev. Tako so opazovali lose, ki so plavali po reki Aari in od tam v manjše potočke v višino do 1.300 m nad morjem. Nagon potovanja je tako jak, da .poskušajo losi večkrat prekoračiti neprehodne točke navzlic smrtni nevarnosti. Skačejo čez 2—3 m visoke jezove. Če jim ne uspe prvič, ponavljajo tako dolgo, da se jim posreči. Kakor hitro je preskočil jez prvi los, drugi več ne odnehajo. Pri Berilu (v Švici) so točno opazovali, kako so losi izvajali skoke. Los se je skrivil, da se je rep skoraj dotaknil glave, nato se je hitro vzravnal in kakor puščica v velikem loku preskočil zapreko. Landermark je vi-del^ na Norveškem lose. ki so prekoračili 16 tn visok jez poganjajoč se iz opore v oporo, dokler niso dosegli za-željenega smotra. Ribe potrebujejo le toliko vode. da sta kriti trebušni plavuti in že lahko nadaljujejo pot. Potovanje losov je hitro. V 24 urah preplavajo med selitvijo 38 do 40 km. Podobna potovanja pod v za me tudi naš losov vredni sorodnik sulec. ki zastopa losa v vodovju, stekajoče se v Črno morje. Sulčeva domovina so reke, kjer običajno prebiva v globoči-nah, le hran o si lovi v plitvinah. Sulec je podoben losu po obliki, je pa še mnogo bolj požrešen, kakor njegov severni polbrat. Ko se približa pomlad, hiti sulec iz velikih rek v manjše rečice iti potoke. Siilci med potovanjem oblečejo pestro ženitovanjsko obleko, ki je mnogo živahnejša kakor navadna iTiedletna. Vse barve ožive. čez trebuh proti repu pa dobe široke bakreno rdeče proge, in tudi ob plavutah nalahno pordeče. .le pač tako, kakor pri divjih živalih, posebno pri pticah, ki jim slp-Jie rno pomlad pred parenjem zraste lepše perje. Kako daleč potujejo sulci, še rii ugotovljeno. Pri nas namreč ni bilo še točnih opazovalcev in tudi markiranje rib je še v povojih. Ribe oznacujej'o posebno Angleži in Američani na ta način, da jim pripnejo nad repom plombo s številko. Ribo stehtajo, zme-rijo in vse to zabeležijo. Ako kdo tako ribo ujame, vse to ponovi in javi postaji. k,i je ribo označila, ter k> ponovno spusti. Postopek je sličen obroče-vatiju ptic, ki ga tudi pri nas, ne samo v Ameriki, izvajajo ornitologi že mnogo let. Kadar požene jelša prva tri peresca, takrat pravijo naši ribiči, da se prične sulčja drest. Podobno kakor losi, seveda ne v taki množini, se sulci zberejo v globokih tolmunih, nato pa se v skupinah pomikajo proti izvirom vodovja. Pri nas so tako selitev prav dobro opazovali lansko leto v Goričanah pri Medvodah. Petega aprila popoldne so sulci potovali čez več metrov visoki jez goričanske papirnice. Opazovalci so videli kakili 20 sulcev, ki so tekom ene ure poskušali preskočiti precejšnjo zapreko. Bili so razne velikosti iti te-žine približno od 2 do 10 kg. Do prvega skoka, v majhen tulriron na skali, nahajajoči se sredi jezu. .ki štrli kake dva metra nad vodno gladino so kmalu dospeli. Težji je bil skok do vrha jezu. Velikega sulca so videli, ko je trikrat zaporedoma padel nazaj. Šele četrti skok mu je uspel. Sulci potujejo po Sori in si izberejo primerne kraje za drest. za odlaganje iker. Nekateri prepotujejo vso Poljansko dolino, gori do Fužin, v bližini Žirov. Zanimivo je, da sulci nikoli ne gredo v Selščico kljub temu, da ni na poti v Selščico nobene posebne zapreke. Neprekoračljiva zapreka za sulce pa je savski jez pri Medvodah. Baš zaradi tega jezu se sulci obrnejo in se napotijo številnejše po Sori ali pa odfože ikre spodaj Medvod. Po ribarsikem zakonu bi morala biti čez medvodski je? ribja steza. Toda zdi. se, da so na to pozabili, kljub mnogim intervencijam gorenjskih ribičev in splošnim gospodarskim interesom. S tem jezom so ločeni sulci spodnjega toka Save od sulcev iz Gorenjske, ki segajo v Bohinjki do Bohinjskega jezera, v Dolinki pa do Jesenic. Samice, nazvame ikrnlce, spremlja na potovanju navadno po en večji samec nazvan mlečnek in nekaj manjših sulčkov. Ko pridejo na drstišoe, primerno peščeno deročjno, prične ikr-nica z repom kopati jamico. Večji su-tec, kavalir, neprestano preganja manjše spremljevalce. Kakor hitro pa opazi, da bo tknriica spustila prve ikre, je že pri -njej in se obdrgne ob samico, med tem pa spušča seme podobno mlečni tekočini. To se ponavlja v presledkih skozi več dni. Kjer je pa prisotnih več-sukev. motijo ti neprestano Ko so se sulci oddrsti'H. so zelo omagani in odplovejo počivat v globočine. Ta počitek pa ne traja dolgo. Kmalu pričnejo neusmiljeno ropati in hočejo v kratkem nadomestiti, kar so zamudili med ženitovanjem. Nekateri trdijo, da sulci med drstjo vobce ne jedo. To pa ne "bo res. kajti tudi naši ribiči so to preizkušali in ugotovili, da je sulec, ležeč na drstišču. hlastno planil po vabi, kjer pa seveda ni bilo trnka. Najbrže je bil samec in bo trditev, da ribe ne jedo med drstjo. .veljala le za samice. Savski jez drest in veliki kavalir mora večkrat S silo preganjati nepoklicane vsiljivce. Medtem ko stari mlečnik preganja manjšega, ga tupatam tudi pošteno pograbi, da voda kar zakrvavi in pride na svoj račun tretji. Hitro se približa ikrnici, se parkrat po njej oplazi in se zopet umakne, boječ se ostrih zob vračajočega se starca. Kakor so opazovali pri losih in tudi pri sulcih, je ikrnici tak mlad kavalir dobrodošel ie za kratek čas. Za trajno se ne mara vezati s takimi miečnozobeži. Ako opazi, da se stari ne vrne, da je ujet. ali da se mu ie dogodilo kaj slič-nega, odkloni kavalirstvo mladji in se poda iskat drugega, sebi primernega soproga. i Medvodah Kmalu pa se sulci pričnejo pomikati v svoja stalna bivališča. Prirodno oplojevanje rib je zelo nepopolno in mnogo iker ostane neoplojen h. Veliko iker uničijo druge ribe, posebno linanji, katerim ikre izborho teknejo. Uničevalci iker pa so tudi vodne miši in razno vodno, mrčesje. Ikre zakoplje samica z repom v pesek, kjer so prepuščene nadaljnji usodi. Morda se jih izvali kakih 20 odstotkov ali niti toliko. Tekom štirih mesecev, včasi pre.i včasi kasneje, se iz iker iz vale do 2 cm dolge ribice, ki'ima'o zopet nebroj sovražnikov. Mladi sulci se hitro razv'-jajo in tekom dveh let dosežejo tevo nad 1 kg. Po treh letih pa tudi oni o.l-hajajo na dolga potovanja, na drest. Govnjač-zavijač na delu Čestokrat beremo o nenavadni raz* boritosti in iznajdljivosti, ki jo kažejo žuželke, kadar jim gre za ohranitev po* tomstva in, s tem v zvezi, za ohranitev lastne vrste. Neka vrsta rilčastih gov* njačev (skarabejev) je v tem pogledu posebno zanimiva in znamenita. Ime* nujejo se govnjači*zavijači, ker imajo navado zavijati mlade drevesne liste v obliko stožcev ali valjev, v čijih var* no notranjščino polag;i jo svoja j a.icc* smemo delati nobenih sklepov o kak« Sni dejanski visoki inteligenčni, za« vestni stopnji malih graditelj ev. »Du* ševno« življenje nižjih živalskih vrsf in med njimi žuželk nam je slej kakor prej s sedmimi pečati zapečatena knji* ga in nam bo ostala morda za vselej nedostopna. Kar se nam vidi kot delo nekega višjega razuma, neke zavestne volje, je bržkone samo delo mehanič» nega nagona, ki nima nobenega oprav» /. Drcsina veja z rožickt za domovanje potomstva, kt jih .! latelist, da trditev, češ, da ta najmanjša republika na svetu nima pisemskih znamk, ne drži, ker so baš lansko leto uvedli dve seriji znamk republike Andore. H YPER GEN SI A se imenuje v strokovnem svetu povišana občutljivost okusa. Nastopa v nekaterih boleznih; zanimivo je, da je eden izmed najsigurnejših znakov, po katerem spo'zmi» mo zastrupljenjc s svincem. Delavci, ki imajo stalno opraviti s svincem, očitujejo večjo občutljivost okusa za sladke snovi, manj za grenke, slane in kisle; kmalu p* kažejo tudi za te nenormalen okus. GLISTE DEŽEVNICE prilezejo, kakor je že vsakdo opazil, po dežju na površje. A. Merker je skušal do» gnati, zakaj. Prišel je k sklepu, da dežev« niča v zemlji kmalu izgubi ves kisik in ker se prostori, ki so bili za suhega iz» polnjeni z zrakom, napolnijo po dežju z vo« do, nastane pomanjkanje kisika in dežev« niče zlezejo na površje. Neredko pa se zberejo gliste na bolj suhih mestih, pod kamenjem, drevjem, tlakom itd. To pa. da pridejo na površje, tem živalicam nikakor ni v prid. Njihova koža je namreč sila ob» čutljiva za svetlobo; .že navadna dnevna luč jih oropa sposobnosti, sprejemati ki« sik. Posebno nevarni so žarki s kratki» mi valovi. Če po dežju najdemo v lužah mrtve gliste, ne mislimo, da so se utopile: zadušila jih je svetloba. V vodi, ki obsega vsaj malo kisika, se vzdrže v temi precej časa, na svetlobi pa kmalu poginejo. Dr. Fr. Zbašnik Jabolčni pečki i »Nikoli, nikoli, nikoli več!« Tako je zatrjevala ona sama sebi, tako se je rotil on po tihem. Nikoli" več si ne bosta dobra! Oba sta bila uverjemi, da je sprava nemogoča, da je vse, vse končano... Ah, da ne moreta takoj narazen iu da se stavijo razdružitvi zakona tolike ovire!... On je dolžil njo vsega slabega, ona njega, a oba sta bila do skrajnosti ogorčena in obema se je bilo vsel.lo sovraštvo v srce, sovraštvo, ki ni dopuščalo nobene nade na poravnavo. Sta li slabo spala tisto noč, ali pa je bila vzrok njune čcmernosti megla, ki se je plazila v jutru tako gosta po ulicah. da bi jo bil lahko z nožem rezal — kdo b. mogel to vedeti! Na vse zgodaj že sta si bila navzkriž, a povod prepiru je bil skrajno malenkosten. On ni mogel najti dovolj hitro svojih rokavic in je godrnjal čez nered v hiši, ona pa, ki se je smatrala v vsakem pogledu za vzorno gospodinjo, se je čutila žaljeno iu je ugovarjala. Beseda je dala besedo ■ n konec vsemu je bil popoln razdor. Pripovedovala sta drug drugemu z veliko brezobzirnostjo neljube stvari. On, vročekrven sangvinik, ki v razburjenosti'nikoli ni natančneje premotrival pomena besedi, ki so se mu sipale iz ust, jo je bil zadel v najobčutljivejšo stran, zagotovivši jo. da bi bil dobi lahko deset boljših žen od nje. Trdil je. da ga ni pod milim nebom zakonskega moža, ki bi se moral toliko zatajevati, ki bi moral toliko trpeti, ki bi se mogel tako malo zanesti na svojo ženo kot on. a ona je jokaje poudarjal«, da si je izvolila izmed vseh svojih obilili čestilcev najslabšega, najbrezobzirnejšega, naj-krutejšega... Ko sta si bila povedala vse, kar jima ' je narekovala jeza, sta umolknila. Toda srd je še vedno kuhal v njunih prsih. In oba'sta bila nesrečna, tako nesrečna! Nji se je pojavila pred očrni vsa dolga vrsta istinitih in namišljenih obo-ževatcljev, katerih vsak je bil mnogo bolj lep. mnogo bolj vreden ljubezni, ko njen mož. On pa se je istotako spomnil vseh svojih nekdanjih ljubic prav do dijaških let nazaj in žal mu je bilo, prav od srca žal, da se ni oprijel katere druge in da se je oklenil baš te svoje žene, ki je imela tako malo smisla za njegove potrebe, tako malo razuma za to, kar osrečuje zakonskega mo.ža in pa tako malo — srca... In ker sta drug o drugem slutila, kake misli se mu snujejo in kako neprijazna čustva ga prešinjajo, sta si b la še bolj zoprna ... ★ Nikoli, nikoli, nikoli več! ... S trdimi koraki je odšel v pisarno in niti ozrl se ni proti tisti strani, kjer je sedela njegova mlada ženica in si še vedno brisala solze. Nikoli več! Čudno je bilo samo to, da se je danes nekam delj odpravljal z doma *nego sicer. Druge dneve je napravil po zaju-trçku vselej še majhen izprehod, danes pa je moral naravnost v urad, tako se je bil zakasnil... Pozabil je nemara v svoji togoti popolnoma na to. da bi bilo dobro, na-užiti se še nekoliko svežega zraka, preden bi se usedel k spisom za mizo... Ko so se bila vrata zaprla za njim, se je ona naglo sklonila pokoncu in stopila nekoliko korakov za njim. Pri vratih je obstala in prisluškovala nekaj časa. A ko je čivia. da gre po stopnicah îrzdol. ji ie znova zalila kri njen lepi obrazek, dvignila je svojo drobno pest in zapretila: »O. ne boš, ne boš ti tako delal z mano!« Ponovivši dvakrat, trikrat to grožnjo, se je naglo zasukala in pohitela k oknu. Tam doli je že šel po cesti in tudi zdaj še je stopal tako rezko, kakor bi še vedno dajal duška svojemu gnevu. Drugekrati se je ob voglu ulice vselej ozrl in pozdravil z roko proti nji gori, da je lahko ves svet vedel, kako rad jo ima, danes pa se ni ne malo zmenil zanjo. Pa saj je bilo prav tako! Prestrašila se je, spomnivši se. kaj bi bilo, če bi se bil hitro okrenil in jo videl pri oknu. Ah. gotovo bi si bil do-mišljeval, da gleda za njim in da si želi celo morda njegovega — pozdrava! Ne iu ne! Odmaknila se je naglo od okna, kakor bi se bala, da se še vrne in morda vendar ie še pogleda gori, ter sedla • k mizi. Težka ji je bila. tako težka njena mala, srčkana glavica in morala jo je nasloniti na roko. da ji ni omahnila na prsi! Zdelo se je. da jo je obšla globoka otožnost. Toda kmalu je vzkipel v nji .zopet srd. »O, ne boš, ne boš ti tako delal z mano!« je zagrozila že bogzna v kolikič in udarila s svojo nežno nožico ob tla... Ha, kake ji je pravil, kaj vse .ii je očital in s kakim glasom je govoril proti nji, kako se je obregal ob njo — prav kakor bi imel svojo služkinjo pred sabo !... »O le čakaj, le čakaj!« Vstala je in se zasukala. Ravno nji nasproti med dvema oknoma je bilo veliko ogledalo Tja .ie uprla svoje velike modre oči. Vzravnala se je malce, kakor bi se ji zdelo, da se njeno lepo, mladostno telo še ni zadosti uveljavilo, potem pa začela pozorno motriti podobo. ki je odsevala iz zrcala, prav kakor bi imela neznano, tujo osebo pred seboj, na kateri bi rada iztaknila kako napako. A njen mrki pogled se je kmalu razvedril. Bilo je videti, da je zadovoljna sama s seboj. Segla je z roko v svoje bogate, zlate lase. ki so ji razpuščeni padali po belem tilniku in jih potežkala, kakor bi se hotela pobahati z njimi in veselo se je nasmehnila. Toda ob spominu na krivico, ki se ji je bila zgodila. ji je iznova prešmila mračnost njen cvetoči, še malo otroški obrazek in za-mrmraia je: »Ali se tako govori, tako postopa z. mlado — lepo ženo?« Ah, kako nestanovitni so ti možje! Kako hitro jih mine vsa tista ljubeznivost, ki jih edina dela prikupljive!... No. drugi morda niso taki. toda ta njeni Stojko — kako se je vendar izpreme-nil! Nikdar, nikdar bi si ne bila mislila! Kako se ji je včasi dobrikal, kako dra-žestne priimke ji je dajal, kako ljubko, izbrano se je izražal proti nji, sedaj pa... — Odprla je miznico in zallela citati 1 pisma. »Da, da, tedaj sem mu bila rajsko bitje, tedaj sem mu bila vir vse sladkosti. vsega veselja... bila sem mu luč življenja, cvet. ki diha iz sebe divni vonj nebeške poezije, dragulj, ki je hotela okititi z njim sama sebe mati narava ... Hinavec!« Položila je glavo v dlan levice in se zanusila. Srce ji je zakoprneio po onih lepih minulih časih... Kako preiesino je bilo takrat! Zakaj, zakaj ne more biti vedno tako.-' lil zakaj se je baš pri nji izpremenilo tako naglo? Kaj je temu vzrok, kdo je pravi krivec?... V srcu se ji je nekaj zganilo. Kakor bi ji bil kdo nekaj bodečega zasadil v meso. tako jo je zaskelelo. V prsih se ji je pojavilo nekaj kakor rahel očitek. To jo je za hip osupnilo. A ona ta trenutek niti pri lastnem srcu ni trpela odpora. Iznova je udarila z nožico ob tla. Ne. ne, samo on... on edini je kriv!... Kaj pa zahteva ona od njega?... Ah. malo več obzirnosti in ga-lantnosti, drugega nič! Kaka ljubezen je to, če svojih rokavic ne najde takoj, pa že rentači?... Kadar se je spomnila na malenkostni vzrok prepira, je iznova zavrelo v nji. Kaj se ni baš v tem najbolj razodevalo, da je nima rad? Mož, ki ljubi svoj;> ženo, ji še kaj drugega izpregleda — ako bi že res bila pri vsem tem ona kaj kriva! O, jasno je. da je ne ljubi! A kaj bi mogel zagrešiti proti nji hujšega, kot da je ne ljubi, nje, ki je imela toliko oboževateijev in še kakšnih! Ali ni to vpilo po osveti. po maščevanju?... »O, le čakaj, le čakaj ! Še nezvesta ti postanem, nezvesta! Vidtl boš, kaj pri moških še zmorem! O sai potem boš nemara zopet drugače govoril z îrrnoj, toda prepozno bo. prepozno! Da, nezvesta ti postanem!« Ali preden je začela natančneje pre-udarjati, kako bi izvršila svoj naklep, se je domislila, da za kosilo ni še ničesar odredila. Pritisnila je na gumb iu poklicala kuharico. »Kaj bi mu pač napravila danes?« To vprašanje, ki si ga je stavila sleherni dan, se ji je pojavilo kar samo od sebe tudi zdaj. A takoj se je zavedla, kako nespametna iti nepotrebna je danes ta skrb. Razjezila se je sama nase. Še stregla naj bi temu človeku?... Ko pa je vstopila kuharica, ji je velela pripraviti eno izmed jedi. ki jih je njen mož posebno rad imel. Sicer se je takoj pokesala. a naposled se je potolažila z misftjo: »Nai le dozna, kako dobro mu je pri meni! Tem huje mu bo takrat, kadar mu pobegnem!«... Nato še je iznova zatopila v svojo bol in iznova so ji zakrvavele rane. Vse, kar ji je bil že žalega in neod-pustnega storil, si je še enkrat ponovila v spominu in občutila je neko naslado, ko se je zavedala, da trpi po nedolžnem, da je mučenica... Končno se je zasmilila sama sebi. zaihtelo se ji je in ko lešniki debele solze so se ji vsule po cvetočih liicih... »O, le čakaj, le čakaj!...« ★ Ali tudi on je preti! in grozil in delal temne naklepe v svoji pisarni. Srce mu je bilo polno maščevalnosti. In vse ga je jezilo. Ko je stopil sluga predeni in ga nekaj vprašal, je tako zakričal vanj, da je prestrašen zbežal. Sreča velika, da ni imel razpisanih kazenskih obravnav.. Danes bi bil neusmiljeno kaznoval! - Drugega dela je imel v izobilju, a nobenega se ni mogel lotiti. Žalostna usoda, ki ga je bila doletela, mu ti i hotela iz uma. Ëj, kako nespameten je bil, kako strašno jo je z ženitvijo za vozil! Kaj mu je bilo tega treba? Kako lepo bi bil lahko živel kot samec! Ali mu niso mar povsod stregli kot bi bil ne vem kdo, dokler je bil še sarn? Cisto tuji ljudje, ljudje, ki jim ni bil nič, pa kako so se trudili, kako si prizadevali, da bi zadostili vsaki njegovi želji, kako pazili na to, kaj mu je všeč in kaj mu ni všeč! Njegova žena pa... — Zares, veliko budalost je napravil, da se je ženil!... Sicer pa — ali bi ne bil zlahka dobil druge, boljše od nje? Kai niso bile mar ženske nanj kot čebele na med? Na Dunaju n. pr.. ko je bil na vseučilišču. — ali se niso kar trgale zan.i? In tudi pozneje še! O — kolikor bi jih bil hotel! Nekoč je stanoval pri ugledni rodbini. Fij. kako ie bila domača hčerka — fino. omikano dekle — zaverovana vanj! Da, take bi si želel ! Kako skrbno m u je pospravljala sobo, kako je gledala vedno na to. da mu ie bilo bivanje prijetno im da ni ničesar pogrešal! Na mizo mu je postavila skoro vsak dan svežih rož v vazi in še celo na to je pazila, da ie bilo po njegovih omarah vse lepo v redu in da je dišalo v njili vedno po najfinejših parfumih! To bi bila soproga!'To mora staviti pri kaki priliki svoji ženki za zgled! O naj jo le muči ljubosumnost, naj le trpi in se togoti! Da, vse ji pové — ako bo sploh še kdaj govoril z njo! Toda, kakor je kazalo zdaj, ne pride do tega več... Njegov srd je prehajal polagoma v sentimentalnost. Kako se človek včasi moti! Kaj vse si je obetal od. zakona! Kako krasno si je slikal življenje poleg svoje — Zorke, dokler še nista bila poročena! A zdaj — kaj je irnai? Koliko nevolje, koliKo upravičene jeze! Nikdar, nikdar ni bilo vse tako, kakor je hotel, kakor si je želel in kakor je red zahteval. Za vsako stvarco je moral prositi, zdaj je nedo-stajalo tu nekaj, zdaj zopet tam. Sploh .. Zamahnil je z roko, kakor bi mu bilo že preveč tega razmišljevanja... Kaj takega. bi res nikdar nc bil pričakoval. O, le na lepoto ne preveč gledati pri ženski! Njegova Zorka je bila res krasotica, imela je tako sladke, tak» rajske oči in obrazek tako poln milobe — ali kaj, ko pa to še ni vse! Morda bi bilo bolje, ako bi bila manj lepa! Pravi tepci so moški, da govore ženskam vedno o njih lepoti! Tako jih samo utr-jajo v veri, da so zadostile vsem svojim dolžnostim že s tem, da so — lepe! Tega naziranja je nedvomno tudi njegova Zorka! Toda on bi si želel pri nji malo več srca, malo več umevanja za njegove potrebe. Saj je vendar • tako malo, kar zahteva od nje — malo več pazljivosti, malo več vdanosti in popustljivosti — to je vse! Toda ona — kako zakrknjena in nespravl.iiva je! Vse je kazalo, da je bila tudi to pot krivda na njeni strani — ali bi se ne bilo spodobilo. da bi bila ona odnehala in se izku-šala sprijazniti z njim, dokler je bilo še čas? ... A pustila ga je. da ie šel. kakor da bi bil moral on njo prositi za odpuščanje! ... Globoko je bil užaljen ... In ako .ie že zdaj taka. kaka bo šele po nekaj letih! O to bo še pekel na tem svetu! Loteval se ga .ie obup in prišlo mu je na misel, da bi storil vsemu konec Posegel je po poli papirja in zapisal zgoraj z velikimi, debelimi in kolikor mogoče lepimi črkami:t»Moja zadnja volja.« Napisati je hotel oporoko, pos'oviti se je hotel od sveta ... A hotel se .ie tudi maščevati! Na fin način ie hotel namigniti. kdo ie kriv. da ie prišlo tako. To jo privede morda vendar le do spoznanja. to ii morda vendar le cane srce! O, še jokala bo nemara! -Toda preooztio bo!... Nekaj časa ie pisal, potem pa se mu je hipoma zazdelo, da je vse to neumnost. Strgal je papir, vrgel ga v peč in zažsal... Ali potolažen ni bil! Da tako ne more iti, je bil prepričan, a da ni znal, kaj naj se zgodi, to ga je jezilo in ga delalo še bolj čemernega. Ločiti se?... Ali je bilo dovolj pravnih razlogov za to? Dozdevalo se mu je, da ne. Ta zakonita določila so pač strašna!... Kaj, ko bi šel pa kar tako od nje? Ker je pohištvo njeno, naj ona ostane na sedanjem stanovanju, on pa si poišče primerno sobo, najbolje pri kaki — mladi vdovi. O s tem bi jo morda vendar le zadel! Žal, da ni bilo nobene take vdove pri rokah. In — ali bi se ne dal s tem samo ljudem v zobe? Oh, neznosno bi bilo, če bi ga spremljali ' povsod škodoželjni pogledi in če bi ga pri vsaki stopinji, ki bi jo storil, obirali zlobni jeziki!... V pisarni mu je postajalo nestrpno. Hodil je gori. in doli, sedal in vstajal, naposled pa mu je bilo vsega preveč, vzel je klobuk in odšel — cele pol ure prej nego bi bil smel — on, ki je bil sicer tako vesten! — Krenil je proti gostilni. Privoščiti si je hotel čašo piva na vso to jezo. Morda si jo ohladi! Hotel je že vstopiti, a nenadoma se je okrenil in nadaljeval svojo pot. Zdelo se mu je, da bi mu danes nobena pijača ne dišala... Ali nekaj drugega bi lahko storil! Kaj ko bi obedoval v gostilni, ona pa bi ga zaman doma čakala?... To bi bilo nekaj! Dokazal bi ji, da tudi drugje lahko kosi in da ni tako navezan nanjo, kot morda ona misli!... Toda v gostilni so jedli razni njegovi kolegi, ki niso bili oženjeni! Ali bi se čudili in ali bi ga ne obsuli takoj z vprašanji, kako to. da ga je zamikalo danes v njih druščino, ko ima vendar mlado ženico doma? Ej, kako bi se mu po tihern muzali! Zakaj, naj bi iim tako pojasnjeval in lagal, ne bi mu verjeli! Vedeli b: takoj da se je spri t ženo in triumfirali bi v svojem škodoželju O saj je poznal te zavistneže! Čakali so itak že dolgo težko, da bi se kaj takega zgodilo! Ne. ne, tega veselja jim ni smel napraviti! S svojo ženico lahko tudi drugače obračuna!... Prišedši do doma, se je ustavil med vrati. Pogledal je na uro in bilo mu je neprijetno, ko se je prepričal, da je dospel prezgodaj. Kdo ve, kako si bo to razlagala v svoji domišljavosti. Morda bo mislila celo. da ga je hrepenenje prignalo domov! O, to pa že ne!... Sicer pa — zakaj ne bi smel priti do- mov, kadar se njemu ljubi? Čemu bi se oziral nanjo? Kaj niu je sploh na njeni sodbi! Naj si misli, kar hoče! Prilika se že dobi, da dozna resnico in se iz-trezne! Samozavestno je stopal po stopnicah navzgor in njegova stopinja je odmevala še vse krepkeje kot zjutraj, ko je odhajal. Naj ga le čuje, naj le čuti njegovo odločnost in neupogljivost! Naj-ve, da se 011 nikogar ne boji! Najmanj pa nje!... NAJGLOBLJE VRTANJE se je opravilo v Parušovicah v Gornji Šle« ziji. Trajalo je tri leta in je doseglo glo« bino 2.003.34 m. Iskali so premogovnih pla» sti ter jih zasledili 80. Toplina je rastla za 1 stopinjo na vsakih 34 m. Cena za 1 m tega sondiranja znaša 120 frankov STAROST METEORJEV Ne mislimo let, ki so jih preležali v mu« zeju. Mislimo milijone let. ki jih dožene« mo po tako zvani helijevi ali svinčeni me« todi kakor starost rude iz perma, devona, silura. Prof. F. Paneth v Berlinu je pre« iskal znameniti meteor Mount Jorg in do» gnal starost 410 milijonov let, pri meteorju Waconde pa 52 milijonov let. Ta številka pa je spodnja meja, zakaj v teku milijo« nov let, kar potuje meteor po prostoru, je sigurno izpuhtel de! helia, zbog česar se meteor pri analizi kaže mlajšega. Zanesljivejša bi bila metoda s svincem, zakaj svinec ne izpuhteva. Vendar doslej še niso dognali povsem zanesljivo, da bi »nebeško kamenje« vsebovalo tudi svinec. VITAMINI IN NALEZLJIVE BOLEZNI O vitaminih je znano, da vzdržujejo nor« malno zdravstveno stanje živalskega in človeškega telesa, — manj pa je znano, da •jačijo tudi našo odpornost nasproti nalez« ljivim boleznim. Shermanovi poizkusi s podganami so pokazali, da so bile podga» ne, ki niso dobivale dva meseca v hrani vitaminov A, zelo malo odporne, zakaj 75 odst. jih je podleglo infekciji. Izmed podgan, ki so dobivale redno vitamin A, je podleglo zgolj 25 odst. Drugi (Hessovi) poizkusi so dokazali, da so kure, ki so do« bivale hrano s preneznatno količino vita» mina D, nesle malo jajc in še ta so bila jalova. Psi, ki niso dobivali v hrani do» volj vitaminov B, so bili zelo dostopni za izvestne gnojne bolezni. Podgane, ki niso 50 dni dobivale vitamina E, so očitovale degeneracijo spolnih žlez. Podobnih premerov bi lahko navedli mnogo iz moderne fiziološke literature. Dokazujejo, da se z novim raziskavanjem ne zmanjšuje pomen vitaminov, kakor so nekateri prerokovali, temveč celo raste. Vsekakor ima človeštvo pred seboj še veliko nalogo: umetno iz« delovanje vitaminov. It7. S. Chadwick Kralj Nedavno je izšel v nekem južnoafriškem listu članek, v katerem je avtor popisoval, kako rjove lev, kadar poziva na hoj in kadar svari druge pred seboj. Pisec je pripovedoval zelo ohlapno, kako se obnaša lev, kadar koraka nad neprijatelja. kako se njegovo rjovenje razlega daleč naokoli in kako se izvrši napad. Mnogo besed je izgubil tudi na račun levje srčnosti, ki je baje tolika, da napada lev čisto brez strahu, nakar se vrže na žrtev in jo ugonobi, potem pa še tuleč naznanja svojo zmago široki puščavi. Tekom štiri 111 dvajsetih let, ki sem jih prebil v afriškem pragozdu, sem si nabral toliko izkušenj, da morem govoriti o teh stvareh čisto točno. Izjaviti moram torej, da je to, kar' je napisal omenjeni list, skoro docela v nasprotju z resnico. Opazoval sem leva skozi leta in leta, podnevi in ponoči, niti enkrat pa se mi ni primerilo, da bi slišal njegovo »gromovito« rjovenje. Zvečer in zjutraj daje lev od sebe zategle, zamolkle glasove in pri tem ne odpira žrela. Ti glasovi so nekakšno vabljenje tovarišev na skupen lov, posebno v večernem mraku; zjutraj imajo ti glasovi bolj značaj tožbe. Lahko bi rekel, da je to mrmranje nekakšna zahvahtica. Če vznemiriš leva. kadar je na pohodu ali pa če ga nadleguje žival njegovega rodu. tedaj odpre žrelev in da od sebe kratek, jezen glas. Ta glas je divji in preteč ter se močno razlikuje od mrmrajočega rjovenia. Ta glas seže ponoči komaj po1 milje daleč in je nekakšna predigra, naznanjajoča bojni pohod. Lev namreč nikdar ne naskoči (z daljave. Glede kritja v borbi treba vedeti, da to levu ni potrebno, ker gre na lov ponoči in vidi bolje kakor njegov plen ter tudi voha izredno fino. Rdinole veter mu je hud sovražnik. V večernem -hladu zlezejo levi iz svojih skrivališč ter pridejo na ravnino, kjer ne ščiti prebivalce? stepe niti voda niti trava. Lev se ozre naokrog in nekako otipa svoj teren. Če zavoha plen. se previdno plazi k njemu, tudi v primeru, če lovi sam. Nasprotnika ostro opazuje in čaka, da mu pride žival na kakih 50 jardov (en jard je 90 džungle cm) naravnost sama blizu. Potem se začne plaziti, zravnan globoko k zemlji in se končno vrže z nekaj skoki na žrtev. Običajno pa lovi v družbi. Čim od-krije levja .skupina primeren plen, se zlekne v grmovje ali travo. Ko preišče okolje, najde točko na isti višini, kakor jo ima zaželjena žrtev. Slednjič se oglasi v noči lovski klic. Tedajci se skuša čreda razkropiti, oprezovalci pa skočijo nanjo in plen jim pride v kreiii-plje baš tam, kjer so se žrtve najmanj nadejale. V gluhi noči Drugače lovi lev, kadar lovi v družbi in zopet drugače, kadar .ie sam. Takrat dela molče in njegov lov je mnogo nevarnejši in groznejši. O rjovenju pa ni tudi v teh okoliščinah ne duha ne sluha. »Gromovito« rjovenje živi samo v ljudski domišljiji. Tudi misel, da je lev neustrašen, ne drži. Če bi bilo tako, bi bila Afrika danes iztrebljena dežela. Toda lev, ki ga ni več strah človeka, postane strašen in iz njega se izcimi ljudožer najslabše vrste. • Slučaj, ki se je primeril med gradnjo železnice od Broken Hilla do meje Konga, potrjuje, da je levja neustra-šenost in tveganost res brez primere. Neki belokožec, ki je bil zaposlen pri gradnji železnice, .ie imel svoj šotor, ki je stal blizu drugih šotorov. Poleg sebe je imel pse. ki so ga čuvali. Neko noč je zaspal in punolil roko čdz rob postelje, tako da ie visela sk'jï,i odprtino šotora. Nenadoma ie popadel roko oster zob. Ko je začutil bolečino, se je zdramil in na svoje veliko presenečenje videl, .da je v oblasti leva. Da ne bi ga zverina potegnila z ležišča, je sunil z drugo roko proti levu. Toda baš v tem trenutku je zver popadla tudi drugo roko in mu jo .ie zdrobila. Zakričal je da so se zbudili ljudje v sosednjih šotorih. Prižgali so ogenj, ki je leva tako oplašil. da je pobegnil iz taborišča. Na begu ga je nekdo ob-strelil in naslednji dan je bil ves ostrog na nogah. Posrečilo se je, da so ga našli in ubili. Psi. ki so sicer spali v šotoru in čuvali gospodarja, pa so se leva tako prestrašili, da so se potuhnili in zbežali, čim so zaslutili bližajočo se opasnost. Imeli niso niti poguma, da bi rahlo zalajali ali zacvilili. Jaz sam sem ponovno doživel, da so plemeniti In pogumni psi, čim so zavohali leva, začel zavijati in iskati skrivališča. Ta lastnost psov kaj pa da poveča nevarnost za lovca in učinkuje porazno na njegove živce. Zasledovanje Potoval sem po Angoli v spremstvu živine in sem nekoč prišel na breg majhne reke. Naletel sem na domačine, ki so bili strahovito razburjeni. Na vprašanje, kai jih je vznemirilo, so mi bi- je levu ostalo in kar je zavrgel. Tri milje dalje srno prišli na ravnico, poraščeno s travo in gnničjem. Tam so imele tudi mravlje več mravljišč. Zdelo se mi je sumljivo in verjetno, da se lev skriva v bližini. Zato sem velel spremstvu, naj obkoli teren in naj meče kamenje v naznačeni smeri, da prepodimo zver iz skrivališča. In gle.i. v nekaj minutah se je prikazal lev. Pomeril sem in sprožil puško. Strel ie zgrešil, šel je mimo cilja. Zverina se je že obrnila in se usmerila proti men) — kar pomerim in sprožim vnovič. Lev se obrne in odstrani nazaj v skrivali* C. Jrtstio: Lev (lesorez) teli pripovedovati, da se ne upajo z menoj, ker je pred kratkim lev popa-del nekega nosača. Zasadil mu je kremplje v pleča in ga je odnesel s seboj. Sklenil sem zasledovati zavratneža. Desetorica mojih spremljevalcev je dobila nalog, pritiskati za levom in mu za vsako ceno priti na sled. Jedva miljo daleč od našega postajališča so možje naleteli na noge in na glavo ugrabljenega moža. To je bilo vse, kar šče. Tedaj smo ga skušali ugnati z dimom. Zažgali smo ogenj v polkrogu. Ko je plamen ugasnil, smo videli, da leži lev mrtev. Ogenj ga ni bil niti dosegel. Krogla iz puške mu je bila preluknjala pljuča in mu končala življenje. Ta primer kaže, da se lev ne boji niti ognja, obenem pa je zelo poučen, ker priča, da se ne upa nikdar preblizu, kadar lovec strelja z naboji. V naslednjem podajam primer, kako lovi lev. Pred leti sem lovil med Ouan- dom in Okavangom. Jahal sem na stari muli. Spremljala sta me dva domačina. Iskal sem primernega mesta za u tabori tev. Kadar je žival počivala, sem jo privezal za jermen k drevesu, šotor pa sem si napravil kakih 20 jar-dov daleč. Da bi bila žival varna pred napadi, sem prižgal svetiljko in jo pritrdil na drevo. Spremljevalca sta spala bliže drevesa. Neko noč me zbudi iz spanja lajanje psov, ki so bili zelo nemirni in so se skušali skriti pod mojim ležiščem. Preden sem se zavedel, kaj se je zgodilo, je bilo že vsega konec! Spremljevalca Prenos čet reko v Kongu sta se priplazila do mene in sta mi sporočila s šepetajočim glasom: »Gospod, lev je napadel mulo!« Jaz. ki nisem že dolgo verjel v rjovenje leva. sem sprejel vest kot samo po sebi umevno stvar. Ker pa je bilo temno, mi je postalo kmalu tesno pri srcu. Kljub temu, da je bila deset metrov od mene goreča svetiljka. in kljub ognjem, ki so platnteli ne daleč od mojega ležišča, sem trepetal, zakaj vedel sem. da je drznega leva, če je enkrat okusil kri, težko pripraviti k pameti. Puška, ki je slonela poleg mene, je bila nabita. Previdno sem jo dvignil, stopil na piano in si ogledal prostor, kjer je navadno stala žival. O muli ni bilo sledu. Samo jermen je visel od drevesa — drugega ni bilo nič videti daleč naokoli. Vseeno pa sem mislil, da se je žival mogoče odtrgala od jermena in sem previdno vprašal spremljevalca, če sta sigurna, da je mula mrtva. jMaster,« mi je odgovoril eden od njiju, »slišala sva, kako je nekaj trdega udarilo po tleh. Ko sva se ozrla naokoli, sva videla samo še, kako so mahedrale noge mule po zraku. Lev je mulo popadel in jo odnesel s seboj.« V pol ure smo nanesli kupec listja in suhe trave ter napravili ogenj. Sledili smo levovim stopinjam, kolikor smo jili mogli spoznati za odtise njegovih šap. Bili smo morda jedva 50 metrov daleč, kar se razleže skozi zrak rezek, kratek, tresoč se glas. Ustavili smo se in hipoma smo ugledali pred seboj dvoje svetlikajočih, žgočih in jezno bliskajoči h se levjih oči. K sreči je bil v bližini šop suhe trave. Velel sem spremljevalcema, naj jo zažgeta, potem pa naj se umakneta. Trava je vzplamtela in v svitu ognja sem videl, kako se je lev vzdignil ter strmel v plamen. Še nekaj časa je trgal plen, potem pa je hotel odnesti mulo dalje. V tem trenutku sem se spustil na kolena in sem začei streljati, kar se je dalo naglo. Prva krogla ga ni pogodila. Lev je stresel grivo in se je jezno ozrl P.o meni. Spustil je plen na tla. Naglo sem sprožil drugič in to pot sem zadel.-Še to sem videl, da se je skušal lev dvigniti, pa že ni mogel več. Ogenj je polagoma dogorel in ko smo pregledovali zverino, smo ugotovili, da je bil lev srečno pogoden v žrelo. To je bila Zame velika odlika, kajti ranjeni lev postane strašno nevaren. Pri natančnem pregledu smo še videli, da je ropar stri muli tilnik, tako da ni mogla mula dati od sebe nobenega glasu. Kljub temu pa, da je imel zelo malo časa in da je minilo jedva pol ure med napadom in zasledovanjem, je razparal žrtvi trebuh, iztrgal srce, pljuča in jetra in vse troje pogoltnil. Doživel sem večkrat, da je lev izvršil napad nenadoma in da se ni ustrašil ne strelov iz puške ne ognja, s katerim so ga preganjali zasledovalci. Lahko tudi povem, da se lev, če nanese nevarnost, lie boji ne vode ne ognja. Tudi navzočnost ljudi ga ne odvrača od njegove krvoločnosti, če trdovratno zasleduje svojo žrtev. Dve posebnosti sem doživel v portugalski Vzhodni Afriki, kjer sem presenetil nekoč leva pri zajtrku. Oborožen sem bil samo s puško za šibre. Bližal sem se nizkemu griču — kar uzrem leva, ki se je mastil z antilopo. Zverina je žrla svoj plen jedva 20 korakov pred menoj. Goltal je z nepopisno požrešnostjo, Podoba je, da me je slišal ali vsaj zavohal. Dvignil je glavo in šape — tako da sem videl, kako so krvave od mesarenja — nato pa je zganil ustnice in jih nabral ter nejevoljno zategnil. Pokazal mi je tudi zobe. česar seveda nisem smatral za dobro znamenje. Slišal sem sicer, da so leva ustrelili tudi že s šibrami, toda ker nisem imel v take bajke dosti vere, sem se rajši polagoma odstranil. Seveda sem se skrbno čuval, da bi levu obrnil hrbet, kajti s tem bi mu bil dal samo potuho. Lev se je še dvakrat, trikrat ozrl po njem, potem pa je popustil plen, zagodrnjal in se odstranil. Menda se je bil že nasitil. Lev proti levu Drugi taki pustolovščini sem pričeval, ko sta se spoprijela dva leva. Bilo je v Angoli. Naletel sem na skupino levov tik ob robu gozda. Levinja se je igrala z dvema mladičema. Valjala se je na hrbtu, medtem pa sta se ji približala dva leva s počasnim in dostojanstvenim korakom. Ud časa do časa sta dala od sebe rjoveč glas. Nenadoma se je manjši lev približaj samici in položil nanjo svojo šapo. Te-dajci je planil večji nanj in med zverinama se je razvil kratek, a tem straš-nejši boj. Levinja se ni ves časv niti ganila. Gledala je mirno klanje in čakala, kaj bo, ko se bosta nasprotnika raz-mesarila do kraja. Toda smrt je prizanesla obema — samo mlajši lev je čez nekaj časa odšantal s pohabljeno nogo. Ko se je družba pozneje razšla, sem pristopil in si ogledal bojišče. Vse naokrog - so bile krvave lise, ki so pričale, da je bil boj srdit in silno resen. Najbrže se med levi vrše taki spopadi vedno, kadar gre za posest levinje. V tem primeru sta leva očividno samo obračunavala med seboj in sta zaključila borbo do naslednjega'svidenja. (Anglo American N. S., Copyright) Dr. VI. Travner Čarovništvo in čaroVniški procesi (Nadaljevanje) 6. Grki Kako razširjena je bila pri starih Grkih vera v čarovnike in čarovništvo, nam dokazuje predvsem grška mitolo» gija. Najznamenitejša grška čarovnica je bajeslovna Medeja. Pri njej najde» mo že vse -znake poznejših čarovnic razen pogodbe s hudičem. Medeja ima čudotvcrno mazilo, ki ga da Jazonu, da bi mu ogenj, ki ga bruhata bika iz nozdrvi, ne mogel škodovati. Kakor se poslužujejo pozneiše čarovnice raznih predmetov za nočne polete, se vrača tudi Medeja, ko jo zapusti nezvesti Jazon, na zmajevem vozu skozi obla» ke v svojo domovino Kolhido. Čarov» nicam poznejše dobe so očitali, da po» vzročajo smrt drugih ljudi; tudi Mede» ja porine meč v srce svojega brata, razkosa njegovo truplo in pomori sled» njič svoje lastrn otroke. Druga zna» menita grška čarovnica je bila Kirka, ki je s čarobno palico in s strupenimi zelišči spreminjala ljudi v živali. S po» gubonosnimi nočnimi pošastmi se ba» viio posebno prastare tesalske prav» Ijice. Tesalija je tudi domovina stra» šne I tekate, ki leta po noči po zraku in dela ljudem in živalim škodo. Po» sebno važna za poznejše čarovniške predstave pa je bila boginja Artemis ali Diana, boginja lune in lova, ki drvi ob luninem svitu z nežnimi, lepimi de» klicami (nimfami) čez drn in strn. Po» glavar čarovnikov je Hermes s svojo čarobno palicô. — Bolezni povzročaj« demoni in bogovi. Tudi starim Grkom so bile znane ljubavne pijače, hudi po» gledi, amuleti, idoli itd. Da jim je bila znana nevidljivost, nam dokazuje baj» ka o Gygesovem prstanu. Prerokova» nja v Dclfih in v Dodoni so bila sve» tovno znamenita. (Soldan I. str. 35 — 50; Schanz str. 26 — 27). Čarovništvo drugih narodov je za poznejše procese v splošnem brez» pomembno. Zato ga v tej zvezi ne omenjamo, temveč obravnavamo le za poznejše procese najvažnejše čarovni» ške predstave in zakonite določbe, namreč pri Izraelcih in pri Rimljanih. 7. Izraelci Pri nobenem drugem narodu stare» ga veka ni igralo čudodelništvo tako važne vloge kakor pri Izraelcih. Šte» vilni preroki, ki so bili navdahnjeni od Boga samega in ki so cesto z božan» stvom neposredno občevali, so bili za» konodajalci, učitelji, tolažniki in vod» niki svojega naroda, zdravili bolnike, preganjali hudobne duhove, obujali večkrat mrliče ter prerokovali svoje» mu narodu prihod obljubljenega Od» rešenika in s tem boljšo bodočnost. Prav zaradi tega pa je bilo pri Izrael» cih vsako čarovništvo najstrožje pre» povedano. Čarovniki so bili »lažnivi preroki«. Zato čitamo že v 2. Alojz. 22, 8 besede: »Čarovnika ne smeš pu» stiti živega,« zato govori tudi Bog v 3. Mojz. 20, 6: »Človeka, ki se obrne k vražarjem in vedežem ... bom s sr» ditim očesom pogledal in ga iztrebil iz ljudstva.« Vsako čarovništvo brez iz» jeme kakor tudi vedeževalstvo, vražar» stvo, nekromantijo itd. je kaznovala Mojzesova postava z najhujšo kazni» jo, namreč s kamenjanjem (3 Mojz. 20, 27). V teokratični državi je bilo čarovništvo malikovanje, torej vele» izdaja in najhujše žaljenje Jehove. Vsa» ka žalitev Jehove pa se je kaznovala s smrtjo. Kljub tem strogim predpisom pa se je tudi pri Izraelcih čarovništvo kma» lu udomačilo, posebno ker so kralji z malikovalstvom vred podpirali vero v demone. Že kralj Saul se je nečal z nekromantijo. V babilonski sužnosti so se seznanili Izraelci z babilonsko magijo. Ti vplivi se kažejo posebno v knjigah Henoh, Tobias in Drniel. Za» to se poznejši preroki zelo bridko pri» tožujejo o čarovništvu. (Gl. posebno 2. krali. 17 in 21). Ob Kristusovem ča» su je bila vera v demone že popolno» ma ukoreninjena. Povsod v deželi so bili obsedenci; številni čarovniki pa so skušali izganjati demone z raznimi formulami, kadili in zdravili. V po» znejših časih — posebno pa v sred» njem veku — je bilo med Židi mnogo splošno občudovanih čudodelnikov in čarovnikov. Se dandanes čitamo več» krat o čudežnih rabi jih. Tudi ialmund omenja zelo nogosto demone, čeprav le kot perzonifikacije idej. Pristna demona pa sta mati pe» kla Lilith. ki rodi vsak dan hudiče in Seherim, ki se prikazuje često v po» dobi kozla. Tudi sv. pismo nove zaveze je vpli» valo močno na razvoj poznejšega ča» rovništva. Vnukinja kralja Heroda Velikega, lepa Herodias, ki je zahte» vala glavo Janeza Krstnika, postane v srednjem veku nočna pošast, ki leta po zraku. Besede: »Vse to ti dam, če padeš pred menoj in me moliš,« ki jih je izrekel satan»izkušnjavec Kristusu, so prototip poznejših pogodb čarovnic s hudičem. Izveličarjevi čudeži, poseb« no pa ozdravljenja obsedencev, so av» toritativni dokazi o demonih. Kristusa samega smatrajo paganski pisatelji (Celsus, Porphvrius i. dr.) za čarov» nika). (Soldan Î. str. 25 — 34; Schanz str. 29). 8. Rimljani Tudi Rimljanom so bile znane ostud» ne nočne pošasti, ki se spreminjajo, pijejo človeško kri itd., kakor strigae, larvae, mascae, lamiae i. dr., ki so na» stale deloma iz oboževanja duš umrlih. Poročila raznih pisateljev, kakor n. pr. Horaca, Ovida, Lukijana, Apuleja i. dr. nam dokazujejo, da je bila magija pri Rimljanih izredno razširjena. Posebno priljubljene so bile tako zvane uročne tablice (tabulae defictionum), ki so vsebovale strašna prokletstva nad ne» ljubimi osebami. V trdnem prepričanju, da bodo podzemeljski bogovi ta pro» kletstva izpolnili, so zakopavali ljudje ponoči te tablice v zemljo. Tako se nam je ohranilo mnogo takih uročnih tablic. Zanimivo je, da so popolnoma na isti način preklinjale tudi poznejše čarovnice osovražene osebe. Znani pa so bili tudi hudi pogledi, ljubavne pi» jače itd. Prvotno rimsko pravo je strogo lo» čilo med »divinatio« (čudodelstvom) in »magia« (čarovništvom). »Divinatio« je bila načeloma dopustna in — kot del rimskega bogočastja — često celo za» povedana. Taki čudodelniki so bili n. pr. »auguri«, ki so poizvedovali voljo bogov in posebnih nebeških znamenj (»prodigia«) in »haruspices«, ki so pre» rokovali bodočnost iz droba darovanih živali. Vsak vojskovodja, vsak držav» nik je v odločilnih trenutkih vpraša! tako bogove za svet. Tu se kaže po» sebno vpliv etrurskeda čarovništva. Pa tudi v zasebnem živi jen iu je bila »di> vinatio« zelo razširjena, kar nam doka» zujejo številni vedeževalci (Chaldaei, mathematici, astrologi), zaklinjevalci (arioli) in navdušeni preroki (vacitina» tores). Amuleti so bili splošno v rabi. Poznejši zakoni — posebno v dobi rimskega cesarstva — pa so »divinatio« vedno bolj in bolj omejevali. To je razumljivo, ker so nešteti sleparji zlo* rahljali »divinatio« v sebične namene in ker je divinaeija sorodna z magijo, tako da je bilo pogosto težko razloče* vati, kje da se neha čudodelstvo in začne čarovništvo. Tako so zakoni prepovedali zàklinjanje mrtvih, oprav* ljati doslej neznana ali neobičajna noč* na bogoslužja (sacra nocturna) itd., predvsem pa se pečati obrtoma s čudo* delstvom. Že 1. 139. pred Kr. je pretor Cornélius Hispalus izgnal kaldejce iz Kima. Tudi cesarji Avgustus (37—14), Tiberius (14—37), in drugi so večkrat izgnali t it je vražarje in vedeževalce ali jih obsodili v prognanstvo na samotne otoke in v posebno težkih slučajih ce* lo na smrt. Slednjič sta najprej Dioklecijan (284—305) in za njim Konstaniin 1 'eliki (306—337) prepovedala vsako »divinatio« razven nošenja amuletov, pod smrtno kaznijo, (e. 2. C de male* ficis et mathematicis 9, 18 in 5 C isto* tam). Kljub tem odredbam ni izginila vera v demone. S propadom narodnega verstva se zbudi v tedanjem svetu že* lja po čisti in absolutni resnici. Opro* stiti se tesnih spon končnosti, je vodil* na ideja teh časov Njej mora slediti modroslovje, ki dobi tako transcenden* talen, mistično*teozofičen značaj. Mo* droslovci ne iščejo več realnosti, nji* hovo koprnenje gre po nadnaravnem, božanstvenem. Pot pa. ki vodi k temu cilju, r.i več premišljevanje, temveč ekstaza in misterij. Posledice tega le čustvenega doživetja pa so vraže, ve* ra v čudeže, v božanske prikazni, v de* mone in v čarovništvo. Tako se zdru* žijo v novo^pitagoreiski šoli grško mo* droslovie in orientalske verske pred* stave. Glavni zastopnik te šole je Ne* ronov sodobnik »čudodelnik« Apollo* nius iz Tyane; glavni znanstveni pred* s+avnik pa Plutarh iz Keroneje, ki sku* ša dokazati, da posredujejo demoni med bogovi in ljudmi. — Še v ponol* nejši meri skuša ustvariti sistem abso* lutne filozofije novi vhtonizem. Nje* pov prvi in najvažnejši zastopnik je P'ofin (205—270 po Kr.); njemu na sle* de niego\ učenec Porphvrius (233—304 po Kr.). Proclus. Jamblichus in drugi. Ž o Porphvrius se označuje kot zastop* riika neskončnega božanstva, kateremu so podložni vsi bogovi, trdeč, da so mu znani vsi poiavi demonov in da prekaša teurgija filozofijo in vse osta* lo človeško znanje. Novi platonizem vodi slednjič do skrajno fantastičnih zarotovanj, misterijev z bizarnimi eks* tazami itd., kar povzroči popoln pro* pad nekoč tako ponosne antične filo* zofije. Grško*rimski bogovi pa postas nejo demoni. Ž njimi so v zvezi ne» šteti čarovniki, ki povzročajo bolezni, delajo nevihte in točo, uničujejo polja, spreminjajo ljudi v živali itd. (Schwe* gler str. 187—195; Soldan I str. 80—85 i. dr.) »Magia« (čarovništvo) se jc smatralo v rimskem pravu vedno kot hudodel* stvo (erimen magiae), ki je zavzemalo celo posebno stališče, ker je bilo to hudodelstvo izvzeto od javne pomilo* stitve (abolitio publica). Že postave na dvanajsterih tablicah (XII tabulae) iz 1. 451./450. pr. Kr., ki tvorijo podlago poznejšemu rimskemu pravu, prepove* dujejo izrecno vsako poškodovanje poljskih pridelkov s pomočjo čarovni* štva (»alienos fructus excantare« in »fruges aliénas veneficiis pellicere«). Neki senatorski sklep (senatusconsul* tum) iz leta 16 ali 17. po Kr. določa, da se kaznuje magija prav tako kakot umor s strupom. Za časa Dioklecijana postane izraz »maleficus« za čarovnika običajen ter se ohrani to ime za bo* doče čase tako, da znači v poznejših procesih »malefica« isto kakor nemška beseda »Нехе«. Tudi prvotno ime »ma* gia« se nadomesti v tem času z izra* zom »maleficium«. Tako postaneta ču* dodelništvo (divinatio) in čarovništvo (magia) slednjič v bistvu isto. nam* reč »maleficium«. Vendar se je še do konca zapadnega rimskega cesarstva (476) smatrala magija za hujši zločin kakor divinaeija. V poznejših čarovni* ških procesih pa izgine ta razloček po* polnoma. Po rimskem pravu se je začel prodes zaradi hudodelstva čarovništva, kakor skorai pri vseh ostalih deliktih na tož» bo oškodovanega pred poroto (»quae* stiones«) Priznanje je bilo dokazilne sredstvo le. če je bilo prostovoljno. Vendar je bila natezalnica — ne glede na stan — že v rimskem kazenskem postopanju, posebno pri čarovništvu, porfosta (gl Mommsen: Rom. Straf* reeht, str. 406 in 407). Kazen za hudodelstvo čarovništva je bila smrt na grmadi (gl. Julii Pauli sent. 5, 23. 17: »ipsi autem magi vivi exuruntur«). Za soudeležence je dolo* čal zakon različne kazni po udeležbi in po stanu storilca. Navadna kazen - 5(ЈУ - za soudeležbo je bilo križanje, večkrat tudi smrt v areni, kjer so zločince raz» trgale divje zveri. Le zločinci uglednej» šega stanu, tako zvani »honestiores«, so bili obglavljeni. Strogo prepovedana je bila tudi posest čarovniških knjig (libri magicae artis), kar je kaznoval zakon, bodisi s prognanstvom (depor» tatio) na samoten otok, bodisi z ob» glavljenjem. Čarovniški procesi so bili v Rimu precej pogosti. Večkrat so se morale zagovarjati celo ugledne oseb» nosti, kakor n. pr. v drugem stol. po kr znameniti pisatelj in modroslovec Apuleius Madaurensis, kateremu so nasprotniki očitali, da je z magijo pre» mamil postarano vdovo Aemilijo Pu» dentillino, ker se je polakomnil njene» ga denarja. Apuleius je te smešne ob» dolžitve z lahkoto izpodbil in je bil oproščen. Kljub temu se ga je prijel sloves močnega čarovnika. Nasprotniki krščanstva so ga stavili za vzgled, češ da je v čudežih kos Kristusu. Največji čarovniški proces v starem veku se je vršil v Antiohiji (v Aziji) za časa ce» sarja Valensa (364—378), kjer je bilo mučenih, oziroma usmrčenih več sto oseb, češ da so hoteli s pomočjo ma» gije zvedeti, kdo da bo cesarjev na» slednik. Kakor navedeno, je bila redna kazen za hudodelstvo čarovništva strašna smrt sežiganja pri živem telesu. Ta kazen odgovarja prastaremu nazoru, da je ogenj svet in očiščujoč element.. Plameni naj torej očistijo čarovnika, ki se je omadeževal s tem, da se je družil z nečistimi, črnimi demoni. Ob» enem naj se izbrišejo tako vsi sledovi. Zato se je tudi pepel sežganega trupla vrgel v tekočo vodo, v zrak (posebno če je bilo vetrovno) ali pa se zakopal globoko v zemljo. To naziranje najde« mo že v najstarejših pripovedkah raz» nih narodov, posebno v nemških prav» ljicah Istotako se je ohranil ta običaj še do današnjega dne pri različnih pri» mitivnih narodih. Kot primer navaja» mo, da je še sedaj pri okoli 20 afri» ških plemenih, kakor n. pr. na vzhodni obali, v Kongu, na jugu pri rodovih Herero in Matabele, na vzhodu pri ro= dovih Vogago, Vahaje, Vakutu, Vazo» ramo itd. smrt na grmadi običajna smrt za čarovnike, ki škodujejo drugim na zdravju ali na življenju. Le izjemoma se zločinca usmrti na kak drug način, preden se sežge njegovo truplo (gl. Dr. P. M. K lister: »Das Grab der Afri» kaner«, Anthropos, zv. XVI—XVII, 1. 1921—1922, str. 223—229). Zato se ne smemo čuditi, da se je ohranila za ča» rovništvo ta strašna kazen v skoraj vseh zakonih poznejšega časa, kakor n. pr. v lex Salica (iz 1. 486. in pozneje; gl. tit. 19), v pactus Allomannorum (iz konca 6. in zač. 7. stol.) v Sachsenspiet gel (ok. 1225; gl. 2, 13); v Schwaberv spiegel (1275) in še v raznih drugih za* konih, ki jih bomo pozneje omenili. Propadanje človeškega rodu? Darwin je — kakor znano — črpal neizpodbitne dokaze o izboru (selekciji) iz izkustev gojiteljev živali in rastlin. Od tedaj je praksa zbrala še ne-b-rojno novih dokazov, da je moči žive organizme s smotreno gojitvijo popolnoma preoblikovati. V prirodi .ie tako. da se morejo organizmi — bodisi živali, bodisi rastline — obraniti in razmnoževati samo tedaj. ako se popolnoma prilagode vsem živ-Ljenskim prilikam kraja, kjer žive. Če ne, morajo prej ali slej propasti. Pod negujočo roko človeka pa se lahko ohranijo tudi taki organizmi, ki bi morali, prepuščeni sami sebi. neusmiljeno poginiti. Nekatere vrste kokoši — n. pr. čopke — so izgubile instinkt valenja. Ker so pa drugače koristne živali, jim Človek pomaga pri razmnoževanju, ker bi sicer ta kokošja pasma gotovo že izumrla. Prav tako je z neko vrsto golobov, ki jih je samo smotrena reja še ohranila pri življenju. Mladiči teh golobov namreč ne znajo ali pa ne morejo sami prekljuvati jajčne lupine. Zelo poučen je tudi primer sviloprejke. ki je pač ena najstare:ših domačih živali. Sviloprejka je v tisočletjih docela izgubila svojo varovalno barvo in se popolnoma odvadila letanja. Poginiti bi morala že kot ličinka, če človek ne bi skrbel zanjo. Gosenica sviloprejke. ki se je izlegla kje v prosti prirodi, ne zna splezati nazaj na drevo, če je padla z njega. Nima tistega prirodnega instinkta za orijCBtacijo, marveč se popolnoma zmedena plazi naokoli, dokler ne pogine od lakote. V prirodi je moči opazovati mnogo takih Biiakov i z roje vanja (degeneraci-je), ki jim narava sama skuša odpomoči po svojih močeh. Spomnimo se samo na kukavico, ki je tudi izgubila instinkt valenja. Sedaj si pomaga na ta način, da podtika svoj zarod drugim pticam v odgojenje. Ali pa vzemimo za primer amazonske mravlje, ki se niti prehranjevati ne morejo same, marveč jim strežejo sužnje, za katere jim služi neka druga vrsta mravelj. Še slabše so t rak ulje. Te ne potrebujejo niti želodca niti čreves, temveč sprejemajo hrano kar skozi kožo po celem telesu. Prirodni izbor, ki ga diktira boj za obstanek, izvrže vse, kar ni sposobno za življenje. Umetni izbor, ki ga uravnava človek po svojih izkustvih, pa ni vselej tako brezobziren. Reditelj neke živalske ali rastlinske .vrste bo rajši pri vsakem privzgojenem organizmu posebej odstranil tiste napake, ki ga kvarijo. samo da bo ohranil vrsto pri življenju. Ščitil bo svoje gojence pred mrazom, če jih že priroda ni dovolj zavarovala pred njim, čuval jih bo pred sovražniki, ako se sami ne morejo braniti. Pre:».rbel jim bo hrano, če jo sami vobče aii pa vsaj v zadostni meri ne morejo doseči itd.' Sedaj pa pomislimo: Ali je človek kai drugega, kakor organizem, ki je v marsičem podoben onim nižjim, katere ščiti? Biološki zakoni veljajo zaradi tega tudi zanj. Razlika je samo v tem. da ima človek pamet, ki ga je privedla do povsem drugačnega načina življenja. Zlasti glede na preskrbo, s hrano. Pretvorba človeka iz barbara v tako •imenovanega kulturnega človeka je pa potekla tako naglo, da človek niti ni imel časa, da bi jo točno doumel in se ji prilagodil. Ta pretvorba za nas ni bila povsem ugodna. A kakor pomaga mnogim primitivnejšim organizmom priroda sama preko nedostatikov. tako jih človek premaguje s pomočjo znanosti in tehnike, zakaj med njimi je mnogo takih, ki bi ga lahko ugonobili. Toda znanost in tehnika mu nista vselej v prid, ker pomagata ohranjevati mnoge njegove nepopolnosti, ki bi jih drugače človeška .narava odstranila sama po sebi, s pomočjo prirodnega izbora. Vzemimo za primer samo dejstvo, da postaja medenica pri ž,enskah kulturnih narodov čedalje ožja. Dočim ženske primitivnih ljudstev z lahkoto rode, so rojstva med kulturnimi narodi čedalje težja, čemur je krivo baš zoženje medenice. Toda moderni ginekologi znajo premagati vse zaradi tega nastale ovire, ki bi jih med primitivnimi narodi morala mati in otrok plačati z življenjem. Nerodno je pri vsej stvari samo to, da se človeški organizem pri tem razvadi, da postaja tem manj odporen, čim izdatnejša je zdravniška pomoč. Toda poleg tega je na nas še polno drugih usodnejših nepopolnosti, ki jih ščitita kultura in civilizacija, dočim jih med primitivnimi narodi zatira priroda sama. Med njimi ni toliko telesnih, kolikor duševnih nedostatkov, zlasti motenj v nagonskem življenju. Gotovo se tudi med barbari najdejo ljudje s pokvarjenimi nagoni. Toda med primitivnimi ljudstvi in v barbarskih časih so postopali s takimi silno strogo. Koliko je bilo v srednjem veku prestopkov, ki se nam danes nikakor ne vidijo težki, ki pa so jih takrat kaznovali s smrtjo! Ti časi so minuli, ali moderna riazi-ranja kažejo v mnogih deliktih vendarle premalo odgovornosti. Nihče ne misli očitati predstaviteljem modernega pra-vosodstva, ker je povsem razumljivo, da o zločinih in kaznih sodi jurist drugače, kakor biolog. Ali vzlic temu pra-vosodstvo premalo ščiti človeško dražbo pred kvarnim vplivom zločincev, .ker jih obsoja samo na krajši ali daljši "zapor .in v skrajnem primeru na smrt. To so pa samo ničeva zadoščenja človeški družbi, ki utrpi največjo škodo šele s potomci zločinca, ki v zgodnjem ali poznem rodu podedujejo njegova zločinska nagnjenja. Zaradi tega današnje kazni zločinstva ne morejo pobijati, kar se prav jasno vidi tudi iz kriminalne statistike, ki ne kaže nikakršnega po.ieman.ia. Ako izvzamemo one primere, ko postane nekdo zločinec v sili, ali pa če je bil zapeljan, bomo našli, da temelji z'o-činstvo na nenormalnem duševnem stanju. na degeneraciji nagonov, ki so nujno potrebni v sožitju človeške družbe. Na srečo pa je človek do svoji pameti — vsaj teoretično — zmožen brzdati in nadzorovati svoie nagone. To staro naziranje. ki poteka od Sokrata, pa je pravilno samo tedaj, ako so možgani dotičnega človeka res poponoma v redu in če se njegova volja vselej uklatija spoznanju. Hudo je. da je člo- Vek baš toliko inteligenten, to se pravi, toliko razumna žival, da postane si.a nevaren za svojo okolico, čim se zmede kateri izmed njegovih nagonov, ki jih je le malo komu moči korigirati z last-no razumnostjo. Vsekakor pomeni okrnenje ali izguba socialnih instinktov resno nevarnost za človeško družbo. Mogoče ie sicer, da bo temu ali onemu uspelo s pomočjo razuma in volje prikriti kvarne poledice izgube tega instinkta. Toda s tem se hibe same še ni iznebil in več ko verjetno je, da se bo zopet pojavila na njegovih potomcih, ki .io nemara ne bodo znali prikrivati in brzdati. Najbolj nerodno je, da se človeštvo z odpravljanjem takih hib vobče ne ukvarja in sicer zaradi tega ne, ker umetno kvarne posledice, ki izvirajo iz njih. marsikdaj omiliti. Vzgoji, ki io je razumeti v najširšem pomenu besede, se mnogokrat posreči z nekakšno strogo dresuro utajiti zločinske nagone pri posameznih ljudeh. Toda. kakor rečeno, spraviti jih s sveta ni mogoče in prej ali slej se v še izrazitejši obliki pojavijo na potomcih. Občudovanja vredni uspehi moderne pedagogike in nič manj občudovanja vredni sistem moderne policije in pra-vosodstva, ter sistem jaVne morale, ki prezira in izključuje iz družbe one, ki kršijo zakone, v veliki meri zadržujejo asocialne elemente, da ne morejo zaiti predaleč s poti kreposti. Ali nagoni, ki se s tem zadržujejo, se čedalje bolj gromadijo' in tako se v človeški družbi neovirano kreta vedno več nenormalnih tipov, ki bi jih v prijrativnejših okoliščinah priroda zatrla sama od sebe. Današnje človeštvo je na tem. da nadomesti instinkt socialnosti z nekim su-rogatom, ki bi ga lahko imenovali »socialnost iz navade«. Ljudje, ki z veseljem opravljajo svoje posle, so čedalje redkejši. Vedno več pa je takih, ki ne delajo dobro zaradi tega. ker pač ne morejo drugače, marveč ker so tako navajeni in ker pričakujejo plačila ali pa se boje kazni. Danes se socialno ne dela več po prirodnem instinktu, marveč samo še iz gole navade, ki se podeduje od roda do roda. Vprašanje je samo. koliko časa bodo mogle podedovane navade nadomeščati ono, kar je bilo nekoč živo v vsakem posamezniku. Človeška družba dobiva čedalje boli klavrno Mce. Edino, s čimer je tukaj moči pomagati, je zavestno in smotreno izločanje manjvrednih individuov. Seveda» se bodo tudi v bodoče taki ljudje brzdali s pripomočki, ki so biili doslej v navadi: z vzgojo, kaznijo in plačilom. Ali zavedati se je treba, da na ta način zla ne bomo izruvali s korenino. Radikalno sredstvo je samo eno: Zločincem, čijih nenormalni nagoni so nedvomno podedovani. se mora onemogočiti razmnoževanje. V nekaterih severno ameriških državah že nekaj let vse slaboumne ljudi in take z zločinskimi nagoni sterilizirajo: napravijo jih neplodne. To se naredi z razmeroma preprosto operacijo, ki je v marsičem podobna Steinachovi pomlajevalni metodi. Kvarnih posledic sterifelranja doslej ni bilo opažati. Spolni nagon ostane neizpremenjen in tudi sekundarne posledice se ne pojavijo na organizmu. Steriliziranja se ne sme zamenjati s skoplenjem, pri čemer spolni nagon popolnoma odmre. Tudi v Nemčiji so že sterilizirali nekaj zločincev in degenerirancev. Toda tam se že drže načela, da se smejo take operacije izvršiti le s privoljenjem zločinca. Prisilno steriliziranje je kočljivo vprašanje, ker je treba imeti pred očmi, da so pri tem možne žalostne zlorabe. Šele po natančni zdravniški preiskavi, ki bi jo bilo treba zaščititi s strogimi zakoni, naj bi se dovolilo, da se sterilizirajo vsi dedno obremenjeni manj vredni ljudje, tedaj taki z zločinskima nagoni, duševno bolni in slaboumni ter alkoholiki in bolniki s kronično pljučno t tuberkulozo. Nadaljnje sredstvo pri smotrenem izboru manjvrednih bi bilo v tem, da se dovoli splavljenje. Starši, ki si ne žele otrok, imajo navadno tudi tehtne vzroke za to. Taki pa, ki jih ne marajo iz komodnosti pa sploh niso vredni, da se ščitijo in je celo dobro, da njih rod izumre. Podpirajo pa se naj starši, ki ne morejo imeti otrok zaradi siromaštva. Pozitivni ukrepi za privzgojenje zdravega rodu bi bili v prvi vrsti tako imenovani personalni albumi, ki bi se morali uvesti zakonito. Vanje bi se zapisovale dedne obremenjenosti (v dobrem slabem pomenu besede), ki so se pojavile na vsakem potomcu. V nekaj generacijah, bi si na ta način ustvarili precej točno sliko o vrednosti tega ali onega pokolenja. kar bi neizmerno olajšalo nadaljnje delo. Dalje bi morala tudi država z gmotnimi sredstvi podpreti take družine, kjer je po zakonih o dednosti pričakovati posebno plemenito potomstvo. Najnujnejše pa je, kakor rečeno, smo-treno izločanje manjvrednih individuov kvariteljev človeškega rodu s prisilnim steriliziranjem, ki je navzlic svojim senčnim platem vendarle mnogo bolj humano, kakor so bile okrutne metode, kakršnih se je človeška družba nekoč v pr.mitivni dobi posluževala napram nesrečnim degenerirancem. — Po dr. G. Frankenbergu. ALI IMAJO PAJKI SPOMIN? O tem piše »Vesmir«: Če je pajek križ» nik v sredini svoje mreže in opazi, da se je zaplela vanjo kakšna žuželka, jo brž zaprede s svojimi nitmi, odnese v sredino gnezda in on di sne. Ce pa se kakšen plen ujame v pajčevino takrat, ko pajek sredi mrež? uživa prejšnji plen, tedai zavije pa» jek drugo žuželko najprej na rpbu pajčevi» ne in jo odnese v sredino šele potem, ko je končal prvo pojedino Raziskovalci so se hoteli s poizkusi preveriti, ali sloni to vedenje pajka»križnika na nečem, kar bi lahko imenovali spomin Zanimivi so Griin« baumovi poizkusi: Vrgel je na rôb'pajče'» vin" muho in tako zapeljal pajka, da je zapustil sredino mreže, kjer je pravkar po« VSEBINA ŠTEV. 16: Adolf Koeluh: Svet nad nami.. — K. H. Stroki: Ob enajstih ponoči. — Kdaj se ro« de genialni in nadarjeni otroci. — T. Šv.: Naša največja lokomotiva. — Rafael Schermann: Pisava in poklic. — Ali so ko» žiral neki plen. Na mesto tega plena je raz« iskovalec pričvrstil v sredini majhen zvi» tek iste velikosti in teže kot je bil prejšnji plen. Pajek se je vrnil г roba pajčevine zo» pet v sredino, kar Griinbaum razlaga s tem, da ga utegne na isto mesto voditi te« ža plena. Drugi poizkus pa govori za pod« meno, da ima paje' trohico spomina Če je bil v času. ko je sredi pajčevine požiral kak plen, zvabljen na rob mreže, medtem pa'so'mu vzeli plen iz sredine, se je vendar vrnil na pravilno mesto in ondi iskal prej. šnji plen . Če bi ga tedaj vodila v sredino .pajčevine samo 'teža tam zamotanega ple« na, se ne bi znova vračal, kadar plen ni več na prejšnjem mestu. vine živa bitja? —.VI. K.: Pomladansko potovanje rib. — Govnjač«zavijač na delu. — Dr. Fr. Zbašnik: Jabolčni pečki. — \V. S. Chadwick: Kralj džungle. — Dr. VI. Travner: Čarovništvo in čarovniški proy cesi. — Propadanje človeškega rodu? Današnja umetniška priloga »Iz cerkve« po originalu g. prof. Janka Ravnika nas vodi v našo vas pred cerkev, ko gredo pobožne gospodinje od velike maše. Gospod Ravnik fe naš edini amater,' ki poleg. Krašovca posname kako sliko iz narodnega •življenja, sedaj pa vrti celo film. ki bo jasna slika živ= Ijenja na planinah in po kmetih. Drugi amaterji se bavijo skoraj izključno s planinskimi posnetki, zanimive slike mestne in vaške arhitekture ter življe» nje pa popolnoma ■ zanemarjajo. »Dovolj- je planin!« pravijo Nemci, a tudi mi potrebujemo in smo željni drugih slik. Zlasti potrebujemo slike iz Štajer» ske. Torej na delo! «ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din. polletno 40 Din. četrtletno 20 Din. mesečno ,8 Din — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se ari upravi. Ljubljana. Knafjjeva ul. 5. • Naročnina'za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir. po/letno 16 lir. celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno l šiling. AMERIKA 'in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja. na 'eto. ' Urejuje Božidar Burko. — Izdaja za konzorcij- A doli Ribnik ar. — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tiskarnirja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.