345. štev. V Ljubljani, sreda dne 11. decembra 1912. Leto I. Posamezna številka 6 vinarjev. „I)AN“ izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 1. uri zjutraj; v pondeljkih pa ob 3. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu mesečno K 1'20, z dostavljanjem na dom K 1*50; s pošto celoletno K 20'—, polletno K 10'—, četrtletno K 5"—, mesečno K 1*70. — Za inozemstvo celoletno K 30'—. — Naročnina se i:: pošilja upravništvu. u: ::: Telefon številka 118. ::: • •• • •• NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. • •• • •• Posamezna številka 6 vinarjev. ::: Uredništvo in upravništvo: ::: Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št. 8. Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju po-::: pust. — Za odgovor je priložiti znamko. ::: ::: Telefon številka 118 Balkanska vojna. Spreobrnjenje. članek dr. Šušteršiča v sobotnem »Slovencu« kaže. da se je zgodilo v S. L. S. važno spreobrnjenje. Oni, ki našim klerikalcem prav nič ne verujejo — so to že davno pričakovali — oni, ki imajo o njili boljše mnenje — so mislili. da bodo klerikalci vstrajali pri svojih nazorih. Zgodilo se je, kakor po septemberskih dogodkih; 1. 1908. se ponavlja. Spreobrnjenje je prišlo v pravem trenotku; trozveza se je obnavljala — in Tagespost je pisala, da Avstrija ne bo več popustljiva — ampak da bo v smislu svojih zahtev stavila v Bel-gradu ultimatum. To je dalo misliti. — Zato je dal dr. Šušteršič znamenje — za pohod nazaj. Ponovimo par spominov... Ko se je začela vojna — so bili v S. L. S. nekoliko v negotovosti — kam bi se pridružili. Z Nemci in Turki dižati — ni kazalo. Posebno, ko so se začele zmage — takrat je bilo treba stopiti odločno na stran zmagovalcev — ker je bil naš narod — z njimi. Zato so postali gospodje v S. L. S. vilikiJugoslovani. Sie-cr pri tem niso pozabili na papeža in na katoliško propagando — toda drugače jc bilo vse naravnost genljivo. Mislili smo, da so se popolnoma spreobrnili. Tudi za ranjence so začeli nabirati — kljub jezi na ljub. odbor »rdečega križa« — in so si naročili v Crni Gori (n drugod dolgo zahvalo — češ. da je to dar katoliškega naroda. Zelo lepo je bilo tudi, da so pod naslovom »za balkanske ranjence« pobirali denar »za katoliško-klerikalno propagando« med -savanskimi brati na jugu«. Težki časi so pri nas za nekaj dni ustavili t. zv. medsebojni boi — in nihče ni motil klerikalce v njih delu. Njih besede so postale mogočne — tako da so dr. Šušteršiča na Dunaju nazvali veleizdajalca. Proti tej psovki smo bili tudi mi, — pozabili pa smo povedati, da je bila nepotrebna. V »Slovencu« so izhajali članki dr. Ig. Žitnika, ki so se prav lepo glasili. Dr. Žitnik se je postavil odločno na srbsko stališče in je povedal, da »kri ni voda«. Sedaj se vidi, da je bilo to osebno mnenje dr. Žitnika — ki je sam zase odgovoren — drugi gospodje so imeli svoje mnenje. Večinoma so soglašali z dr. Žitnikom pozabili pa niso povdarjati svojo lojalnost. Dež. glavar dr. Šušteršič je dal izjaviti, da je kranjska dežela tako lojalna, da zato ni treba posebnih izjav. O govoru dr. Šušteršiča je pisal »Slovenec« štev. 256. dne 18. novembra: Dr. Šušteršič je govoril kakor Jugoslovan in kakor avstrijski patriot. Demtncijacije Nemcev pa niso naperjene le proti deželnemu glavarju dr. Šušteršiču, marveč tudi proti vsemu slovenskemu narodu.« Zmisel dr. Šušteršiče-vih besed je bil ta, »naj stopi na plan nova Avstrija, v kateri ne bo priviligiranih gospodujočih narodov, Avstrija, ki jo bo pravičnost tudi do Slovanov vsposobljala za varovanje njenih velikih življenjskih interesov na Balkanu, za osi-gnranje nje bodočnosti. Vsaka drugačna politika bi bila neizogibno katastrofalna.« —»Edinost«, ki pač ni »klerikalna«, je zmisel Šušterši-čevih besed pravilno razumela, niso jih pa — neglede na Nemce — pravilno hoteli razumeti naši liberalci, ki so celo v tako resnem momentu kakor ie sedanii, ko grozi svetovna vojska. ne morejo zatajiti svoje strankarske zagrizenosti in malenkostnosti. Tako »Slovenec«. Resni momenti so za »Slovenca« zdaj minili, zato je obrnil svoj plašč po vetru. Enako je govoril dir. Krek na Jesenicah: »Danes je naš edini interes ta, da živimo v prijateljskem razmerju z balkansko zvezno državo, da tam naša trgovina cvete. Glavna in edina moč države so zadovoljni narodi. Kaj nam pomaga, ako vržemo par milijard za brezplodno vojsko? Avstr, naj se sprijazni s težnjami Jugoslovanov, pa bo to dobro zanjo in za njene narode!« (Glej »Slovenca« štev. 264.) »Slovenec« z dne 28. novembra je pisal: »Slovenci želimo obstoj Avstrije v svojem največjem interesu in smo prav zato zoper vojsko, ki se zna za nas katastrofalno končati. Ne Prohaszka,. ne pristanišče Sv. Ivana, kamor komaj barke pristajajo, nista vredna kosti enega avstrijskega vojaka. Časopisje nemškega »Nacionnlverbanda« in krščansko - socialne stranke pa zasluži najhujšo obsodbo, da neti človeške strasti v tako usodnem trenotku in je celo tako zločinsko zlobno ali pa brezmejno neumno, da piše. da Avstrijo podpirajo vse velesile! Ako vojska res nastane, pade odgovornost v veliki meri na nemško publicistiko. Jugoslovani, ki se nas sedanii dogodki najbolj tičejo, smo do zadntega prot? krvavemu konfliktu, naj se konča kakorkoli! Če smo poraženi, je Avstrija propadla, če zmagamo, so usnehi ’ ->V:rtn"k’h Slovanov na Balkanu pokopani 3n se Turčija restavrira. KaUi s porazom SrhtJn je vse ogroženo In Tsurek zopet dvigne glavo. Zato je pisanje nemškega časopisja tem brez-vestneje. ker ne bo imelo drugega učinka, nego ta, da se na Balkanu le še bolj osovražimo. Kriva so na tudi tista mesta, ki tako zagrešeno pisavo insnerirajo.« Dr. Šušteršič pa pravi, »da bo le Srbija kriva, ako pride do volne!« »Slovenec« piše dne 30. novembra: »Popolna restitutio in integrum, ki se vrši na Balkanu, opravičuje torej popolnoma omenjeni minimum za Srbijo. Čemu tedaj tak krik Nemcev in Madjarov, ki jim vendar besedica »posestno stanje ., posebno še »zgodovinsko«, ne more biti tuja. saj manipulirajo ž' njo celo v najbolj nesmiselne svrhe. In če sc danes ti ljudje sklicujejo na kulturno delo. ki ga vrši nekaj desetletij Avstrija med Albanci, morajo to še v veliko večii meri storiti Srbi, ki so že pred 800 let? m tem, da s svojo kulturo, s svojim fenkom In fjsmom prepoje celo Albanijo noter do Eplra. kar bo pa seveda nemški žnr-nalistiki Španska vas, čeravno ima v tem oziru na razpolago etnografijo Hellwaldovo. Mi navajamo to vse kot zgodovinska fakta. Sicer se pa dajo naše koristi v Albaniji prav dobro urediti z onimi, ki jih ima brezdvomno tudi Balkanska Zveza, oziroma Srbija. Tako bi si Avstriia trajno zasigurala ne samo svoje pozicije v Jadranu, ampak tudi simpatije Balkana. Albanija sama pa nikakor ne more ničesar garartlrat?, kakor je tudi Turčija kljub protektoratu cele Evrope vendarle propadla. To je naše nenremaklllvo prepričanje. Ne glede na to, da Italija v svoli skraini previdnosti nikakor ne nasorotnie dohodu Srhiie do Jadrana. ki°,r hoče LISTEK M ZFVAKO: V senci jezuita. (Dalje.) # iskati »To še ni vse... Preden začneva Žileto, morate izvedeti nekaj važnega.« »Povejie kaj!« je rekel Manfred željno. »Rekel sem že, da Zileta ni moja hči...« »Da, rekli ste ... Ali poznate nemara njenega očeta?« »Poznam .ga! Našel sem Žileto, ko je bila še uboga, majhna, zapuščena deklica ... omilila se mi je ... vzgoj'l sem jo... toda povem vam, njen oče mi je dobro znan.« »Kdo je to?« »Franc I., kralj francoski.« Manfred je nlanil po koncu: »Kaj pravite?« »Pravim, da je Žileta hči kralja francoskega ...« »Toda kako veste?« je vprašal Manfred trepetaje. »On sam mi je povedal! Poslušajte ...« In Tribulet je povedal Manfredu prizor, ki se jc bil odigral med njim in med Francem I. Manfred ga je poslušal s pozornostjo, ki je bralcu ne bo težko razumeti. »Ali — ta kralj je vendar najzadnji podlež na svetli!« je vzkliknil, ko je Tribulet končal svojo povest. »On ve, on še sam izjavlja, da je Zileta njegova hči, pa jo hoče posiliti... in jo ugrablja... Oh prav sem sodil njegovo vedenje tisti večer, ko sem mu iztrgal Žileto! Bilo je veicnle zheganoga ljubimca, ne pa očeta, ki je našel svojega otroka...« »Takrat morda še ni vedel!« »Oh, za tem mora tičati globoka tajnost.« »Razjasnili *o bomo z združenimi močmi.« »Pa ona! Kaj pravi ona? Ali ni zavest, da je kraljevska tiči. nič izpremenila njenega srca?« »Slabo jo poznate. Groza jo je kralja...« »In vendar, njen oče je ...« »Da. Toda tu stojimo pred drugo zagonetko, ki se da razložiti samo z zmedenjem pameti ... Franc je Ziletin oče... a ljubezni, ki jo čuti do nje, ta gotovost ni izpremenila...«' Manfred je prebledel. »Potem,« je dejal počasi, »Je preganjal Žileto v Luvru ravno tako, kakor jo je preganjal ob Trahoarskem zidu.« »Ona se ga ie že znala ubraniti«, je rekel Tribulet s ponosom. »Vi še ne veste, kako je dete pogumno —« Manfred ni spal vso noč. Preveč ga je presenetilo, kar se je bilo zgodilo. Tisoč in tisoč nasprotujočih si misli se je borilo v njegovi glavi. Ljubljen od Žilete, se je čutil dovoli močnega. da bi vzdignil ves svet. Da, ali Žileta je bila izginila. Bila je ugrabljena. Kdo jo je ugrabil? In zakaj? Dolgo so ga mučila ta nerazrešljiva vprašanja, in bleda zarja tistega zimskega jutra ga je še našla, ko ie hodil razburjenih korakov po sobi semtertja. XL. Kneginja Beatrice. Tisto dopoldne je kralj sprejel viteza Ra-gastana v avdijenci. Jahal je v Luver v velikolepni obleki florentinskih velikašev. ki so jo krasile še pose-bej nekatere bojevite posameznosti njegove oprave. živeti ž njo v dobrem razmerju, in da bi sedaj Avstrija s svojim vetom ne prodrla pred Evropo, se moramo jasno vprašati, so li res vslcd male srbske luke ogrožene naše koristi na Adrijl? Menimo, da Srbije še ni prištevati k izrecnim nasprotnikom Avstrije in da bi naša diplomacija ravno ta trenutek morala izrabiti, da pridobi nazaj stare simpatije onstran Save, kar bi nant bilo v neizmerno korist.« »Slovenec«, z dne 22. nov. pravi (dr. Žitnikov članek »Albanija ključ do Adrije«) In ko bi Srbija tudi hotela za svoj koridor do Adrije razlastiti kos Albanije, tudi to šc ni nobena eesreča za Avstrijo, ako jc ta prelaz odprt poštenim in miroljubnim ljudem, ne pa tihotapcem, ki skrivajo bodala pod plaščem. Nemčija ima odprto pot preko Trsta in Adrije na vse strani. Italija že sedi za nasipi ob albanskem obrežju. Vse je v redu in lepo. Ako pa hoče balkanski Slovan samo okno odnreti na morje, ves Klek rine pokonci ter bljuje žveplo in ogenj tudi na mirne in trezne ljudi. Naše trdno prepričanje jc tudi, da bi bila avtonomna Albanija mnogo večja nevarnost za Avstrijo, nego razdeljena med balkanske države. Avtonomna Albanija bi bila sod smodnika za vohune, ovčji hlev za volkove in nova mesnica za albanske rodove. Toda v inventarju je grof Berchtold našel avtonomijo. Trije gospodarji pod eno streho pa morajo raznesti stene. — C’ est me faute. c’est plus qu un crime. Napisali smo le nekaj citatov. — Shranjenih imamo še več - toda ti zadostujejo, da se ohranijo vi snomin in '/-rodovino. Zadnji članek dr. Žitnika (Ricimo još »Kopi«) j,e že nekoliko popustil in je zahteval, da Srbija upošteva avstrijske zahteve. Nedeljski članek dr. Šušteršiča pa pravi da Srb? zahtevajo - preveč. Rekli smo. da jc prišlo spreobrnjenje o pravem času, ker je na Dunaju zavel ostrejši veter. Pa tudi pot milijonov je padlo na slovensko klerikalno jugoslovansko navdušenje — kakor zimska slana. Ako bi bili gospodje takoj delali avstrijsko politiko, bi bi!' izgubili zaupanje med ljudstvom in na Dunaju b' zato nič ne dobili. Ko bi se bili izpreobrnili prvih 14 dni, bi bili dobili en miljon — ker so pa bili tako vstrajni — so dobili za-npanje doma in na Dunaju pet miljonov. Torej: to ie dobra politika - V.i se dobro izplača — Tako ie kon-ečno prišlo, kar je moralo priti. > Slovenec« je v pondeljek prinesel brzo- jav: »Vse dunajsko časopisje se obširno bavi s člankom dr. Iv. Šušteršiča v sobotnem »Slovencu«. Soglasno izjavljajo, da je tem izvaia-niem prioisavati naivečji pomen. Besede dr. Šušteršiča so globoko patriotične in lojalne. Nekateri listi pripominjalo, da mora Srbiia uvideti. da so tudi avstrijski Jugoslovani sondami z Interesi.« — To se pravi: S tem se je komediin "" "^krat končala. Itoina. VAŽNI PNEVi V BUKARFŠTU. Bukarešt, K', decembra. Predsednik bolgarskega sobrania dr.. Danev je dospel semkaj včeraj popoldne v zelo važni misiji. Prisostvoval je otvoritveni seji rumunske poslanske zbornice, nato po konferiral z rumunskim ministrskim predsednikom in zunanjim ministrom. Popoldne je bil tudi od kralja sprejet v posebni avdiienci. V sofijskih in sploh vseh poli- tičnih kragih se pripisuje misiji dr. Daneva velika važnost. Splošno se domneva, da pride med Bolgarsk > in Rumunsko do popolnega sporazuma. Bolgarska namerava ugoditi vsem rumunskim željam, ki ne stoje ravno v nasprotju z bolgarskimi interesi. Ponudila bo ftumtm-ski gospodarske ugodnosti, otvorila za Pnrmme in Kueovlahe, ki žive na Bolgarskem, rumunske šole in jim dala tudi svojega škofa. Konečno se bo tudi vedno odrekla Dobrudži. Danes nride v Bukarešt povodom zavzetja Plevne tudi posebno rusko odposlanstvo pod vodstvom velikega kneza Nikoiaja Nikolaieviča. ki bo izročilo kraliu Karlu rusko maršalsko palico. Zanimivo je, da se nahaja ravno sedaj v Bukarešti tudi dr. Danev. Čisto gotovo, da nride te dni v Bu-kareštu do jako važnih odlokov. Ruski in bolgarski misiii se pripisuje tem večia važnost, ker je bil v Bukareštu v posebni misiii tudi avstrijski armadni nadzornik ni. Botzendnrf. NA POTU V LONDON. BALKANSKA ZVEZA TRDNA. Beigrad 9. decembra. Danes so odpotovali v Belgrad vsi bolgarski delegati razven dr. Daneva, ki se nahaja v Bukareštu. Bolgarski delegati odpotujejo jutri zjutraj skupno s srbskimi z ekspresnim vlakom preko Dunaja v Pariz. Predsednik srbske dclegacije Novakovič je odšel na Dunaj že zjutraj. V Parizu se bodo sestali delegati vseh štirih držav na konferenco in bodo konferirali s francoskim ministrskim predsednikom Poincarejem. Po poročilih tukajšnjega časopisja pride jutri zjutraj v Belgrad tudi grški delegat ministrski predsednik Venizelos, da konferira s Pasičem in odide na to v Pariz. Pohod vseh delegatov skozi Belgrad se smatra kot dobro znamenje solidarnosti cele balkanske zveze. Potrjujejo se vesti, da se bo balkanska zveza pogajala s Turki kot skupen blok, pov-darja pa se tudi, da bo kot taka reševala tudi vsa vprašanja z velevlastmi in odklonila vsako separatno pogajanje kake velesile s kako posamezno balkansko državo. Sinoči je dospel v Belgrad srbski poslanik na bolgarskem dvoru, dr. Spalajkovič. Belgrad, 9. decembra. (Uradno.) Te dni so se vršili jako živahni pogovori med kabineti balkanske zveze. Glede mirovnih pogojev je dosežen popolni sporazum. Nasproti raznim tendendioznim poročilom gotovega časopisja, se naglaša, da je tudi Grška solidarna, med Srbijo in Bolgarsko pa vlada tako soglasje, da si kaj boljšega sploh ni želeti. DR. DANEV O MEDNARODNEM POLOŽAJU. Pariz, 9. decembra. Sofijskemu dopisniku »Le Journala« se je dr. Danev o mednarodnem položaju izrazil sledeče: »Jaz odidem najprej v Bukarešt, da rešim sporna vprašanja med Bolgarsko in Rumunsko na način, ki bo zadovoljil obe stranki. Od tu odidem na Dunaj, v Berlin in Pariz, da spoznam interese velesil v Oriientu, ki se bodo morali vpoštevati pri londonskih pogajanjih. Velesile žele avtonomijo Albanije. Dobro: samo radoveden sem. kake meje ji hočeio določiti velesile. Tudi glede vprašanja egeiskili otokov se moram informirati o stališču velesil. Naša naloga le samo ta, da rešimo vprašanje mej balkanskih držav PRISTOP TURČIJE K BALKANSKI ZVEZI. Pariz, 9. decembra. Na različna vprašanja carigrajskega dopisnika »Temps« je odgovoril Kiamil paša sledeče: »Turčija se pod nobenim pogojem ne more odreči Drinopolju, še manj1 Kralj je vedel, da je vitez jako vplivna oseba pri poslanstvu iz Italije, ki se je nahajalo tačas v Parizu. Sprejel ga je torej preljubeznjivo, razvijaje napram njemu vso tisto priljudnost, ki mu je zagotavljala simpatijo vseh, ki niso vedeli, kako je hinavska in navidezna. »Vaše ime. gospod vitez, je francosko,« mu je dejal; »kar žal mi je, da vas ne smem prištevati med viteze tega dvora, kjer velja pogum od nekdaj za najvišjo krepost.« Vitez se je naklonil. »Sir,« je dejal smehljaje, »v tem sem pač podoben Cezarju, ki je bil rajši prvi na vasi kakor drugi v Rimu.« »Kaj pomeni to?« je vprašal Franc I., začuden nad lahkotnostjo vitezovega nastopa in visokrmiernostjo njegovih besed. »To, da sem tam doli. v knezevinici Alma, ki jo vladam bolj po svojem srcu kakor po običajni politiki, prvi v vseh rečeh, celo, kar se tiče poguma, dočirri bi prišel tukaj šele za Vašim Veličanstvom, po stanu kakor po hrabrosti.« Poklon, ki se je skrival v teh besedah, je bil prav po okusu Franca 1. Bilo pa je v njih tudi čuvstvo neizrekljivega ponosa. »Torej,« si je mislil kralj, »če bi živel ta mož na mojem dvoru, bi se postavljal v svojem duhu neposredno za mano, celo pred gospoda De Monmoransija. najžlahtnejši meč vsega kraljestva in celo pred kraljeviča - prestolonaslednik a, bodočega kralja Francije!« »Gospod,« mu je rekel, -»vidim, da dajete vsakomur, kar mu gre. Toda. ali Jahko izvem, kako ste se nastanili v Italiji? Ali je bilo to v zvezi z vojnami rajnkega kralja. Bog daj pokoj njegovi duši?« »Ne, sir. Pač pa sem se znašel nekega dne na cesti Sent-Antgan brez beliča v žepu; vse moje premoženje je bil prepirljiv rapir, mnogo žeje po življenju, še več iluzij, mogočna želja, zavojevati si mesto na solncu, in naposled par pregreškov, ki so me bili spravili v slab glas pri prednikih vašega velikega profosa. Ozrl sem se torej po širnem svetu, sir. Videl sem, ali vsaj zdelo se mi je, da vidim, da na Francoskem ne pridem nikamor — na Francoskem, kjer marsikdo ni našel jela, ki je imel še boljše zobe od mene. Odpravil sem torej in se napotil v Italijo. Tam so se bili vse vprek; tam je bila človeška misel v najhujšem vrenju, kakor Vezuvij, ki sem ga videl nekega dne prav od blizu. Storil sem kakor mnogi drugi: bil sem se, in sila pesti mi je pripomogla, da sem nazadnje zavojeval. Toda morebiti vas dolgočasim, sir!« Kralj Franc je z začudenjem poslušal tega človeka, ki je z največjo preprostostjo pripovedoval reči, podobne legendi j z davnih junaških časov. »Dajte, dajte, pripovedujte, gospod«, je dejal, »zanimate me čudovito. Pravite, da ste nazadnje zavojevali?« »Zavojeval sem si zavetje za stare dni in zvesto ljubezen za svoje srce.« »To se pravi?« »To se pravi, kneževino kar je bilo prav dobro, in oboževanja vredno /eno, kar je bilo še bolje.« »Bogrpe, gospod,« je vzkliknil kralj, »ugajate mi nenavadno. Želeli ste '?e seznaniti z mano. Ali moreni storiti kaj za vas? Bojim se, da ne. zakaj mož, ki si zna sam tako dobro postreči, pušča drugim pač malokdaj skrb za svojo srečo.« Ragastanovo čelo je zatemnelo. (Dalie.) pa dovoliti, da bi dobila Srbi:> pristop k morju skozi albansko ozemlje. Kar se tiče pristopa Turčije k balkanski zvezi moram povdarjati, da se moramo najprej informirati o vrednosti te konfederacije in o ugodnostih, katere bi mi Imeli od nje. SKOPLJE — ALEKSINAC. Belgrad. 9. decembra. Mestna občina v Skoplju je naprosila srbsko vlado, da se Skoplju na čast prestolonaslednika Aleksandra spremeni ime v Aleksinac. ATENTAT NA PRINCA MIRKA IN GENERALA MARTINO VIC A. Cetinje, 9. decembra. Danes ob drugi uri popoldne so Turki streljali s topovi na princa Mirka in generala Martinoviča in njiju spremstvo, ko so ogledovali pozicije okolu Taraboša. črnogorske artilerijske predstraže so takoj odgovorile, nakar so Turki kmalu obmolknili. Slovenska zemlja. Klerikalna previdnost. (Iz Ribniške doline.) Za Miklavža se je pokazala previdnost ki je vodila kranjski klerikalni dež. odbor pri razdelitvi tistih tisočakov, ki so bili določeni kot draginjska doklada našemu učiteljstvu. Ne vem, kako je drugod, v naši dolini so deležni klerikalne milosti samo Slomškarji, potem tisti, ki niso ne krop ne voda, in končno tudi par naprednih učnih moči, menda zato, da se vrže peščico peska ljudstvu v oči, češ: Giejte, kako smo krščansko usmiljeni. Toda temu ni tako, klerikalna previdnost se je v tem oziru pač nekoliko zmotila. Dala je namreč doklado ravno tistim, ki bi jo lahko pogrešali, odrekla pa marsikateremu, ki bi je bil kruto potreben. Privoščimo to podporo vsakemu, saj kdor si more količkaj pomagati drugam, ne bo silil v službo tako bogato plačujoče-ga kranjskega dež. šolskega sveta, in te doklade pač ne bo nihče nesel v hranilnico. Toda če že klerikalci niso hoteli razdeliti doklad vsemu učiteljstvu enakomerno, naj bi se bili vsaj ozirali na bolj potrebne. Tako pa so delali z naravnost rafinirano zlobnostjo. Na šestrazrednici n. pr. v naši dolini je os-mero učnih moči. Izmed teh so prejeli naklado skoro vsi. Dobila je draginjsko doklado učiteljica, ki ima popolno oskrbo pri svojih stariših; dobila je doklado njena koleginja, ki je hči bogatih staršev in vživa poleg učiteljske plače več kot zadostno podporo od doma. Klerikalnega Miklavža je deležen tudi učitelj, ki je sicer res podpore potreben, toda ima kot organist okroglo 400 kron postranskih dohodkov. Toda klerikalna previdnost je prezrla mlado, dobro učno moč, ki nima ničesar kakor tistih K 66.66 na mesec... In zakaj? Saj fant ni agitator niti agilen politik; ampak Slomškar ni, to je eno, drugo in glavno pa je: njegov oče Je bil uradnik pri nekdanjem deželnem odboru in je imel napako, da je bil odločen naprednjak! V Dolenji vasi je klerikalna previdnost videla samo eno učiteljico, ki Je prišla na to šolo potom — kazenskega premeščenja. In tako bo menda po celi deželi, statistika bo prav zanimiva. Klerikalni deželni odbor je pri tem postopa! na ta-le način: poslal je vprašalne pole klerikalnim županstvom in kjer so občine napredne, župnikom in kaplanom. No, in ti so odgovarjali! Dež. odbor je prezrl krajne šolske svete, ki bi pač najlažje vedeli podatkov, kateri učitelj Je potreben in vreden podpore. ., Pa še drugo lumparijo je zagrešila previdnost dež. odbora: dočim je prezrla skoro vse slov. napredno učiteljstvo, se je zvečine s 25-odstotno milostjo ozrla na — Kočevarje. Po Časnikih pa so klerikalci tako grozovito narodni, da bi kmalu preslepili svoje nemške ljubčke In ljubice. Tako delajo klerikalne glave, ker se jim je zmešalo na višini, katero so dosegli. Ljudstvo ni tako zlobno, kajti tudi klerikalci se čudijo in obkladajo dež. odbor z zelo negalantnimi imeni. Bogve, če ni bilo to-Ie miklavževanje dež. odbora klerikalcem samim škodljiva — neprevidnost! In učiteljstvo? Bo jih nemara zopet nekaj, ki bodo pri tem mogočnem činu ostrmeli in definitivno pokleknili med backe. To se godi dandanes v precejšnji meri. Naj gredo! Vračali se bodo z rdeči :o sramu na licih prejalislej. Ostalim pa, ki imajo še moškega čuta v prsih, pa ne morem zaklicati drugega: Ne trpeti ma-iodušno In kleti ua tihem, amp.nk na pot, na tisto težavno pot, ki vodi do boljših časov! In ta pot? Izobrazba priprostega ljudstva, učiteljevanje tudi zunaj šolskih sten, organizacija! L. Z. DNEVNI PREGLED. Kdo ima pravico govoriti v imenu Jugoslovanov? Nemški listi, posebno »Reichs-post« se vesele nad sobotnim člankom dr. Šušteršiča, češ da je izpregovorii v imenu Jugoslovanov. Toda to je zmota. Dr. Šušteršič je govoril za svojo osebo in za svojo klerikalno stranko — niso pa njegovega mnenja vsi — Jugoslovani. Niti vsi Slovenci niso njegovega mnenja, dobili smo več sporočil z dežele, da so bili v nedeljo ljudje naravnost ogorčeni, ko so čitali dr. Šušteršičev članek. Iz tega se vidi, da je nemško veselje odveč. Dr. Šušteršič izjavlja lahko v imenu Jugoslovanov tako ali tako — Jugoslovani bodo vkljub temu imeli svoje mneje, ki bo lahko zelo različno od onega. ki ga ima kranjski deželni glavar. Nevarnost za graško nemštvo je postal — virtuoz Kubelik. Slavni češki virtuoz Kube-lik, katerega ime slovi po vsem svetu je imel prirediti te dni koncert v Gradcu. Proti temu koncertu je izdala »Siidmarka« poseben oklic, v katerem povdarja, da je Kubelik Ceh, ki daruje mnogo tisočev za češke narodne namene — in da je greh proti nemštvu, ako bi ga šli Gračani poslušat. Posebno v sedanjem času — pravi oklic — bi ne smeli Nemci poslušat slovanskega virtuoza. Graški Nemci bodo gotovo poslušali poziv »Siidmarke« in bodo s svojega visokega kulturnega in narodnega stališča — ostali doma. Kaj pa mi? Ali znamo tako bojkotirati nemško umetnost in nemške umetnike? In hočemo biti tudi — narodni. Iz šolske službe na Štajerskem. Alojzija Lebar pri Veliki Nedelji je imenovana za stalno učiteljico istotam, Marija Goričan na Sp. Poljskavi je imenovana za učiteljico v Pristovi. Provizorična učiteljica pri Sv. Florijanu Fr. Grilc je postala definitivna. Nadučitelj pri Sv. Štefanu (šmarski okraj) Pavel Flere je imenovan za nadučitelja v Letušu. Provizorična učiteljica v Mozirju Helena Goričar je imenovana za stalno učiteljico. Provizorična učiteljica v Zagorju Amalija Gnus je imenovana za stalno učiteljico in šolski vodja v Kapelah Jožef Huber je imenovan za nadučitelja. Nameščena je pomožna učiteljica ročnih del v Ribnici Marija Iglar za učiteljico. — Na štiri-razredni mešani ljudski šoli v Krčevini pri Mariboru je razpisano mesto učiteljice. Prošnje do dne 31. decembra. — Učiteljsko mesto je razpisano na štirirazredni ljudski šoli v Št. Urbanu pri Ptuju. Prošnje do dne 31. decembra. V šali ustrelil dekleta. 26\etni France Kemperle iz Kolovca je prišel te dni k posestniku Ivanu Urenjaku. Ko je bil že več časa v Urenjakovi hiši, je slednjič šel v vežo. kjer je zagledal 18Ietno Frančiško Vodlan, sorodnico Urenjakove družine. V šali je prijel puško, ki je stala v veži, nameril jo je proti dekletu in rekel: »Sedaj te bom pa vstrelil!« Strel je počil in zadel Vodlanovo tako nesrečno v spodnji del života, da je čez četrt ure izdihnila, ne da bi rekla kako besedo. Kemperla so seveda takoj orožniki aretirali in ga izročili okrajnemu sodišču na Brdu. Drobne štajerske novice. P o ž a r. V petek zvečer proti 8. uri je nastal v podstrešnih sobah »Narodnega doma« v Celju ogenj, ki je štiri sobe skoro popolnoma uničil. Škoda znaša okrog 20.000 K. — Zaprli so v Celju vsled suma vohunstva Hrvata Dragotina Kamnikarja. Osumljen je. da je baje vohunil v korist Srbije. Našli so pri njem 200 K denarja. — Smrtni padec na poti domu. Dne 5. decembra proti 9. uri zvečer sta šla v Sp. Kuršenici pri Rogatcu močno vinjena proti domu posestnika Filip Bohanec in Matija Dra-škovič. Ko sta šla po nekem pobočju, je Bo-hancu spodrsnilo in se Je valil v dolino ter pri tem z glavo večkrat udaril ob kamenje. Ko se je spodaj ustavil, je Draškovič opazil, da Bohancu iz večili ran leče kri. Tekel je po pomoč k nekemu bližnjemu posestniku. Ko sta prišla do Bohanca. je bil isti že mrtev. — Tatinski pekovski vajenec. Iz Maribora poročajo, da je pekovskemu mojstru Jožefu Baumgartnerju v Šmarjeti pri Pesnici pokradel njegov učenec Anton Zelenik blaga v vrednosti okrog 1000 K. Tatinskega vajenca so izročili maribor. okrožni sodniji. — Otrok skoraj zgorel. Iz Gornjega grada poročajo: Posestnica Antonija Jeraj v Sp. Rečici je šla opoldne molzti v hlev krave. V kuhinji je pustila svojo 4 in polletno hčerko Angelo. Ta je prišla preblizo ognja in se ji je vnela obleka. Na otrokove klice je pritekla na pomoč mati, in ko je gasila ogenj na otroku se je tudi njej vnela obleka. Mati in otrok sta dobila težke opekline. — Umrl je v Mariboru v bolnišnici vsled preobilo zavžitega žganja 54-letni Jurij Nerat. — Ponarejene krone krožijo na štajersko-hrvaški meji. Krone so ogrskega kova in narejene iz svinca in cina. Najbrž se gre tu za kakšno večjo družbo ponarejevalcev denarja. — Tatvina. Blagajničarka Jožefina Landauer ie bila zaposlena V Rogaški Slatini. Pred nekaj dnevi se je od tam odpeljala v Pulj in si pustila za seboi poslati kovček, v katerem je imela raznih okraskov in drugih stvari v vrednosti okrog 500 K. Ko Je v Pulju kovček odprla, je videla, da ji je iz kovčeka nekdo vse pokradel. — A r e t o -v a n vlomilec. 3. decembra se je posrečilo aretovati nevarnega vlomilca Avgusta Zidarja. Ponoči je vlomil pri posestniku Alojziju Lov-rihi v Bezorju pri Št. Jurju ob južni železnici. Vsled šuma pa so se domači zbudili ter Zidarja prijeli. Orožniki so ga nato izročili okrožni sodniji v Celju. Pogrešanega fanta našli mrtvega. Približno pred dvema meseci Je šel posestnikov sin Fleischhacker iz Pesnice z več_ svojimi tovariši neko nedeljo proti Sv. Egidiju, kjer so obiskali vsi neko gostilno. Ko so šli fantje vsi pijani domov, se je med potjo vnel prepir. Od onega časa je-Fleischhacker Izginil in niso ga mogli nikjer najti. Te dni pa so našli v nekem potoku v obližju Sv. Egidija mrtvo truplo, ki je bilo že napol gnilo. Več ljudij je spoznalo v truplu pogrešanega posestnikovega sina Fleischhackerja. Umor otroka. Te dni je hotel gostilničarjev sin Jožef Zoglmeier s hlapcem izčistiti gnojno jamo. Pri tem sta našla v jami truplo majhnega otroka. Uvedla se je takoj o tem preiskava in sum je padel na neko deklo. Ona je skraja tajila, da bi umorila otroka, slednjič pa je priznala svojo krivdo. Ker je dekla precej slaboumna, ni izključeno, da jo ie kdo napeljal k umoru. Navihana tatica. Te dni je prišla k nekemu čevljarju v Celovcu približno 18 let stara deklica in si je dala pomeriti par Čevljev, pri čemur je odložila svoj plašč na par novo izgotovljenih damskih čevljev. Dekle je povedalo, da se imenuje Ana Kreiner in da služi v neki celovški gostilni. Ko ie odšla iz trgovine, je po daljšem času čevljar pogrešil oni par damskih čevljev, na katere je prej dekle položilo svoj plašč. Tatvina se je takoj naznanila policiji in prišlo je na dan, da se dekle z onim imenom ne nahaja v nobeni celovški gostilnici in da mora biti prav navihana tatica. Svojega delodajalca okradel. 25letni vrtnarski pomočnik Adolf Trinkl iz Gradca je svojemu gospodarju, nekemu vrtnarju izmaknil iz spalne sobe 90 K. Vrtnar je tatvino takoj naznanil policiji, ki je še isti dan prijela tatinskega ptiča, in ga izročila deželnemu sodišču. Ameriške novice. U m r 1 a s t a v Clevelandu, v četrtek dne 21. novembra Franc Mencinger iz Bohinjske Bistrice, star 42 let. Pokojnik je bil izučen mašinist. njegova soproga pa izdeluje smodke. Zapušča v Ameriki soprogo in tri majhne otroke, v stari domovini pa enega brata, dve sestri in enega sina. ki študira na visokih šolah. Istočasno je umrl v St. Clair ave Anton Kos iz Sv. Križa na Dolenjskem, kjer ima stariše. V Ameriki je bil poldrugo leto. — Železniška nesreča. V soboto 23. novembra je ubilo Tomaža Adamiča na Pensilvanski železnični progi, kjer je delal že sedem let. Dva železniška voza, katera je on kot uslužbenec oddajal naprej, sta udarila skupaj in ga strla na dvoje. — Žalostna smrt. Tri leta je Ivan Uracek, do ma iz Galicije trdo deiai v Clevelandu za svoje življenje in za življenje svoje družine v stari domovini. Zaslužil je po 1.50 dolarjev na dan pa si je vendar v treh letih toliko opomogel, da je prihranil 400 dolarjev. S tem denarjem se je pred enim mesecem napotil v New-York, da odide v svojo domovino, plača dolg in dela naprej. V New-Yorku pa so, ga napadli lopovi, ki so mu vzeli ves denar. Žalosten se je vrnil zopet nazaj v Cleveland, potrpežljivo je začel zopet delati in pisal je ženi tolažilna pisma. Omenjeno soboto pa je dobil od svoje žene pismo, da ne more več shajati, da so otroci napol nagi, da pritiska zima, naj vendar kaj pošlje. Uracka ie prevzela smrtna žalost. Zadnji čas je bil bolan, dal je zdravniku kakih 10 dolarjev in ostali so mu še 3 dolarji in 75 centov. Zaprl se je v svojo sobo in se s puško vstrelil v trebuh. Zaman čakajo sirote tostran oceana na vrnitev očeta, zaman čakajo ognja, ki jih segreje. Očeta ne bo nikdar več. Mlad samomorilec. Predvčerajšnjem je prišel neki 161etni fant v graški mestni park in je sedel na klop. Nekaj časa je sedei napre-mično na klopi, naenkrat pa je potegnil iz žepa britev in si je prerezal na zapestju love roke žile. Vsled izkrvavljenja je zaspal. Rešilni oddelek ga je nato odpeljal v bolnišnico. Mladi samomorilec bo ostal pri življenju. Kot vzrok se navaja nesrečna ljubezen. Kje pa je palica? Samomorilen poizkus bolnice. Predvčerajšnjem dopoludne ie skočila na dermatolo-giškem oddelku deželne bolnišnice v Gradcu neka žena skozi okno. Zlomila si je pri tem nogo in odpeljali so jo v kirurgični oddelek. Denar rešila, življenje izgubila. Kakor je »Dan« že poročal, je pred kratkim v Pokošah pri Slovenji Bistrici hiša župana Pogorevca pogorela. Pogorevčeva žena je našla smrt v plamenih. K temu poročilu se še poroča naslednje: Pogorevčevo ženo Genovefo je zalotila smrt vsled njene velike gospodinLke skrbi. Potem ko je že rešila živino iz hleva se je spomnila. da je nekoč zašila nekaj denarja v blazino. katera se je nahajala v gorečem poslopju. Planila je v hišo in je res rešila ono blazinico z njeno vsebino vred. Ona sama pa je prišla ven kot goreča baklja: Obleka in lasje vse je gorelo na nji. Nesrečna žena je kmalu nato vsled opeklin umrla vkljub takojšnji zdravniški pomoči. Roparski anarhisti. Iz Turina se poroča, da so predvčerajšnjem neznani storilci vlomili v rodbinsko kapelo genoveškega vojvode in so udrli tudi v grob vojvodinje Elizabete Oeno-veške, matere kraljice-vdove in babice kralja Viktorja Emanuela II. in so oropali truplo vseh dragocenosti in kinča.- Pravijo, da so vlomilci anarhisti. Avtomobilska nesreča španskega naučne-ga ministra. Preteklo soboto si je španski na-učni minister Alba pri neki avtomobilski nesreči v madriški okolici zlomil roko in se tudi znatno poškodoval na nosu. Grozna družinska drama. V Benratu je ustrelil delavski mojster Arappel v napadu blaznosti svojo ženo, svojega 131etnega sina in nato še samega sebe. Parnik se potopil. V noči med 7. in 8. decembrom je zadel norveški parnik »Jupiter« vsled velike megle, ki je vladala na morju V bližini Soquefjordi ob neko skalo in se je takoj potopil. Moštvo, ki je bilo na ladiji in 10 potnikov se je v poslednjem času rešilo v' čolne. Potnike v dveh čolnih je drugi dan našel neki parnik, ki je vozil mimo in jih je sprejel na svoj krov. Tretjega čolna, na katerem je bilo 12 oseb niso našli. Čoln je najbrže tudi zadel ob kako skalo in se potopil. Roparji napadli poštni voz. Iz Vratislave poročajo, da so napadli v bližini Roscova roparji poštni voz, umorili tri potnike in oropali postiljona. Banditi so odnesli 250.000 mark. Oblasti jih pridno pasledujejo. Grozen samomor. V vasi Hochstedt pri Weimarju je živela v penzijonu mlada, doslej neznana dama iz Berlina. Pred nekaj dnevi je namočila svojo obleko v petroleju in jo je nato zažgala. Dama je našla v plamenih smrt. Zblazneli na bojišču. Sofijski »Mir« poroča: V drugem nadstropju tukajšnje vojaške bolnišnice je velika dvorana, v kateri je 20 postelj. Ti. ki so v tej dvorani, niso ranjeni na telesu, temveč so siromaki, ki so zblazneli na bojišču. Vsi so od enega oddelka. Turška gra- Komita. Povest. Bolgarski spisal Ivan Vazo v. — Prevela Bo-, žena Cesar. (Dalje.) »Raj Miloš, jutri odrinem z našimi rezervisti iz vasi in prihajam, da se poslovim od tebe in te kot starejšino prosim za očetovski blagoslov.« Premožnega Miloša je presenetilo. Dolgo let Je vladalo skrajno sovraštvo med njim in Mladenovim očetom, zagrizenim vstašem, pri čemer pa je ostal do svoje smrti, zelo svoje-glavnim, pa pravičnim možem, ki se je celo življenje boril, žrtvoval svoje premoženje in umrl za očetnjavske svetinje: Za krst častni i slobodu zlatnu napram grozovitemu Turčinu. Miloš pa ga ia prezirljivo nazival koinito. Svojo srd je znašal gnevni Miloš tudi nad Mladenom, ki je podedoval po svojem očetu jekleno voljo, večno osveto Turčinu in drznost kakor tudi zavist napram ponosnemu Karadželevu. Zatorej ni šlo nikdar slednjemu v glavo, čemu prihaja Mladen k njemu, da se poslovi od njega in ga prosi za njegov očetovski blagoslov. »Ah! Greš. To je vrlo; ondi te znajo še prevstvariti v človeka. Rajni Rajčev vas je iz-gojil v same lupeže. Bog mu odpusti grehe,« Je delal Miloš. »Baj Milo, ne govori slabega o mojem očetu. Dovolj sl mu zagrenil kratki čas njegovega življenja!« ga Je zavrnil Mladen s tresočim glasom. »E! kar ti izblekneš! Saj ni bil otrok? In sedaj, če greš, glej, da takoj izgineš!« ga je pozval Miloš in ga ošvigal s sršečim pogledom. Mladen je stal na mestu trdno kot skala. Zarobljenost Karadželeva ni našla nobenega odmeva ob Mladenovi trdovratnosti. Izrekel je odločno: »Grem. Toda še predno to storim, imam ti povedati še par besedij ki si jih pa moraš dobro utisniti v spomin.« »Tak govori, bomo videli!« »Ce pridem živ od vojakov domov —« »In če ne prideš, ne bo nihče jokal za teboj«, ga je ostro prekinil v besedi Miloš. »Naj se kdo ali ne, če se vrnem, poprosil bom za Canko. Pazi torej, da je do takrat ne oddaš nobenemu drugemu.« Ko je čul Miloš te besede, je pogledal fanta debelih oči, da se prepriča, ali ga ima dečko za norca, toda Mladenov pogled ni kazal na nikakšno šalo, temveč drzno odločnost. Tu pa je zagromel Miloš v zaničljivem gnevu: »Kaj?! Ti pasji sin! Ti hočeš mojo hčer, toda kdo bo pa tebe hotel, ti ničvrednež?! Poglejte ga no malo. po popu poprašuje, ko se ga s psi odganja iz vasi,« (Bolgarski pregovor.) »Canka me ljubi! Miloš, veš, ljubiva se. je pobujeno zaklical Mladen. Miloš je bušnil v gromen smeh in, zatak-nivši roke v žepe svojih turških hlač, se je obrnil in šel v hišo. »Stoj«, mu je še zaklical Mladen — »glej, da ne oddaš nikomur Canke. dokler se zopet jaz ne vrnem, sicer ti jo jaz zagodem z rdečim petelinom po tvojih poslopjih in poljih!« »Ti hajduški sin! Prokleta rodbina! Sin komite mora postati tudi komita!« Ko je sedaj ležal v travi, mu je prišlo to vse zopet na spomin, in dvojna srda je valovala v njegovih prsih. Vse bom poklal in še sebe povrhu, če da stari Canko komu drugemu, je mislil v togoti. Pa kmalu so ga pomirile prijetnejše misli. Pred seboj je videl svojo rojstno vasico, pod ozvezdenim nebom sniva tiho v globokem senu poto,ek žubori poleg plota Miloševega dvorišča, pod poniknjenimi vejicami starih vrb, na bregu potočka dremljejo račice, na dvoru tišina, le stara hruška vrši z listi in šušti bobovo listje, pod hruško stoji lopa, in ondi ie Cankina spalna izba. Vse v dvoru spi, le Canka jedina bdi, saj bdi tudi njen dragi, njegove misli se sučejo okrog nje in on vzdihuje za njo. Kako bi se zveselila. začuvši nenadoma njegovo rahlo klicanje, da bi mogla zopet videti drug drugega in brez ovire svojevoljno pokramljati o vsem, kar jima je ležalo v trenutku slovesa na srcu. Kako veselje bi to bilo! Ona bi prišla ven k njemu, kot kača bi se zmuznila neopaženo s svoje postelje. Hipoma se zabliska v njegovih možganih misel: in če bi šel do nje in jo videl? Do jutranje zore je še šest do sedem ur, časa dovolj. videti svojo ljubico, saj je komaj uro hoda do nje! Brez daljših razsojev se je odločil. Sedaj bi ga nič ne zadržalo,’ bil je pripravljen preplavati ognjen veletok, ko bi ga tak ločil od Canke. bil je voljan, preskočiti trdnjavsko obzidje ko bi se plot Miloševega dvora izpremenil v tako. Zvezde so se bliščale na ažurnem nebu. Naokoli tišina, le smrčanje mladih vojakov jo je motilo. Mladen se je previdno dvignil in urnih korakov ubral pot med poljem, ob železniški progi- .... Kmalu je izginil v nočni temini. Čez polnoč je že bilo, ko je zapuščal Mladen, opojen od sladkega sestanka z ljubico vas, da dospe do postaje in jo odondot odmaha ob železniški progi. Dotlej ga še ni nikdo srečal, nikdo videl. Vas je bila prazna, kakor izumrla; to ga je veselilo, hotel je, da ostane njegov skrivni prihod v vas za vse ljudi skrivnost. Sedaj šele se spomni, da je zagrešil proti vojaški disciplini, da je bil način njegovega ravnanja kaznjiv. Hitel je naprej, koliko je že bila ura’ vedel, bal se jc, da ga preseneti damca 'v polju. še predno dospe do vlaka; tako io je torej mahal vedno hitreje. . _ , ... Hud veter jc nastal in bučal votlo med ograjami in orehovimi vejicami Ko je prišel Mladen /e dober kos pota PO polju, mu udari z leve strani močan svit v oči. Ozre se okoli, v dalji se ie videlo plapolati na poljani iz snopja rumene ognjene plamene. Veter jih je razganja! vsaksebi in plameni so preskakovali vedno na nove snope in kope ter tvorili dvoje velikanskih ognjenih tokov. Cela okolica se je topila v tem žarnem morju, ogenj je preskoči! na jako visoko kopo, goreč steber je planil kvišku v zrak, in vedno mita je priletela med nje. Eksplozija je bila grozna, da so vsi, čeprav ni bil nihče ranjen, zblazneli. Životarijo žalostno, le tupatam se zasliši blazen smeli žrtve krvave vojne... Prepovedana čarovniška pijača ljubezni. Posebna prepoved je v zadnjem času vznemirila madriške da-me. Nobena ženska na svetu ni namreč tako udana vražam, kakor ravno Španka in kar se tiče ljubezni, ne pozna njih vraža nikjer meje. Preteklo leto so »čarale« na Španskem zaljubljene ženske tako-korenito, da so se začeli tudi moški o tem pritoževati in v poslednjem času se je izdala v tej smeri stroga prepoved. Neki pesnik pravi, da je moč ljubezni v vseh krajih ista, toda na Španskem vlada v ljubezni še večja rafiniranost kakor kje drugod. Da, tudi žene iz inteligentnih krogov verjamejo čarom, s katerimi se lahko ljubezen vzbudi in zgubljena ljubezen zopet pridobi. In tudi v slučaju, da se zaljubljen par naveliča drug drugega, pripomorejo Čari, da se ijubimsko razmerje razdere. Car ljubezni ponavadi deluje samo v prisotnosti osebe, na katero mora delovati, vendar pa lahko učinkuje tudi čez morje in čez deveto deželo. Španke rabijo največ pijačo ljubezni in mnogi, ki so uživali to pijačo, so postali blazni, divji ali pa silno melanholični. Da, tudi mrtvico posameznih udov človeškega telesa povzroči baje taka pijača. Po preiskavi se je dognalo, da gre tu res za življenju nevarne zmesi, katere napravljajo gotove ženske za drag denar, le tekočine so znane pod tujim imenom »diavolini« t. j. hudičeve pijače, in kakor se je kemično dognalo, so napravljene z vanilije, mire in drugih strupenih rastlin. Namen teh pijač je bilo omejiti v gotovi meri voljo osebe, katera jih je izpila, in se udati močnejši volji ljubeče osebe. Razume se, da so tu delovali tudi še dr ugi pripomočki, katerim se je pripisovala čudežna moč. Ti so imeli vsaj to dobro lastnost da niso nikomur škodovali. Tako so dajale dame ljubljenemu možu neopažno voščeno srce ki so ga krstile z njegovim imenom. Dokler nosi mož pri sebi tako srce. mora kar goreti ljubezni do darovalke. Sedaj pa so bili vsi ti pripomočki za pridobitev ljubezni strogo prepovedani in policija pridno zasleduje ženske, ki so vse te pijače delale. Španskim damam se zato odpira žalosten pogled v bodočnost in izmišljujejo si nove pripomočke, da dosežejo ljubezen mož. Litijsko-Šmartinski Sokol priredi prvikrat v lastnem domu v Litiji v soboto dne 11. januarja 1913 sijajno sokolsko veselico s plesom, nastopom mask pri godbi Slovenke Filharmonije iz Ljubljane. Mnogoštevilni obisk le že obljubljen, plesaželjnih tudi ne bo manjkalo v tem, kratkem predpustu, kar se razvidi iz plesnih vaj. Priprave za sijajno izvršitev so v polnem teku, za zabavo gostov bo kar najbolje skrbljeno. Na svidenje v Sokolskem domu v Litiji dne 11. januarja 1913. Na zdar! Ljubljana. — jutri prične »Dan« priobčevati zanimivo poročilo dr. Rusa o bivanju med Bolgari. Kakor je znano se je dr. Rus ravnokar vrnil iz Vrato, kjer je imel priliko opazovati bolgarske razmere za časa vojne. Gospod dr. Rus je bil tako prijazen, da je dal svoje spomine »Dnevu na razpolago. — Račun brez krčmarja. Deželni odbor kranjski je te dni sklenil zgraditi ob Ljubljanici pod šentpeterskim mostom deželno električno uenralo ter jo zvezati z ono v Žirovnici. Zda' smo pa res radovedni, kako bo dr. Lampe ta projekt izvršil. Klerikalni načrt je seveda ta da bo dež. elektrarna, ki jo zgrade, odvzela mestni občini odjemalce električnega toka, a ta račun je narejen — brez krčmarja! — Ali se bo deželni zbor lotil v letošnjem božičnem zasedanju deželnega proračuna? — Odgovor: ne! — Klerikalci imajo strah pred njim, ker bi morali — doklade zvišati, in zato bodo odložili proračun do — volitev! Do spomladi 1. 1914 bo torej pel še provlzorlj! Živijo! — Gostovanje gospoda viteza Caminarote. Jutri v četrtek poje vlogo Alfreda v operi »Traviata« gospod Cammarota, član hrvatske-ga deželnega gledališča v Zagrebu. — Danes, v sredo, kronska dijaška predstava »Sodnika zalamejskega«. — V Mostah se je razširil tifus. Zaradi popustljivosti so to nekaj dni prikrivali — treba pa je zaradi ot:ok vse ukreniti, da se bolezen ne razširi. — Vzgledro. Poroča se nam: Bil sem v neki napredni gostilni. Neki človek je spraševal, h kateremu zdravniku, naj gre. Nasvetoval sem dr. Jenka. Toda narodni gostilničar je nasvetoval nekega nemškega zdravnika — čemur sem se čudil. Naša narodnost je menda res le — na papirju. Take narodnjake bi bilo treba javno razkrinkati. — Za »Rudeči križ balkanskih držav« je nabral gosp. Anton Melink, zid. mojster Vtfnje-vik v veseli družbi Brijcev 18 K 60 vin. Živeli darovalci! — Gospod Ložar, Dragomelj je poslal za balkanske ranjence 2 K. Hvala lepa. Trst. bolj hrumeči veter ga je razpršil v miljone ognjenih jezičkov. Naenkrat je zaslišal Mladen v bližini trde korake, prestrašen le pogledal kvišku in opazil. da prihajata proti njemu dve postavi. Dva kmeta sta bila iz njegove vasi. Skočil je ročno v grmovje in hitel sklonjen dalje. Bil je prepričan, da ga kmeta nista videla. Pomirjen je stekel dalje pa zopet obstal, da bi premotrival požar. Pogled ga je vzbodel. Koliko človeškega truda je bilo tu izgubljenega. V enem trenotku se je izprevrglo blagostanje, ki je je pridobila pridnost žuljevih rok, v pepel, in ni je zemeljske moči, da bi utegnila še kaj rešiti iz tega ognjenega morja. Tu ni nobenega dvoma: ta požar je zanetila ziobneževa roka. V slabo znamenje je imel Mladen zase ta požig. Urno je korakal, toda zlo napovedujoči svit ognjenega morja mu je letel povsod za petami. Ko ga je končno zakril grič. je postalo Mladenu lažje pri tesnem srcu. Ko je prispel na mesto, so ležali njegovi tovariši še v globokem snu. Vrgel se je na zemljo in zaspal poleg njih v tem trenotku, ko se je pokazala prva bledorožnata zora na tihem, temnem ozadju nebesnega svoda. Solnce je izšlo, most je bil zopet popravljen, in vlak je mogel zopet odbrziti. Popoldne so dospeli v mesto, ki je bilo cilj njihovega potovanja. Naslednjega dne zvečer so poklicali Mladena k predstojniku. Čudil se je Mladen zelo, da ga pokličejo. Toda njegovo strmenje se je prelevilo v strah, zbledel je, ko je. pred svojega prednika stopivši, temu na strani opazil Cankinega očeti, Miloša. Javen shod v Trebčah pri Trstu. Iz Trebč nam pišejo: Preteklo nedeljo, 8. t. m., se je vršil v našem konzumnem društvu velik javen shod, sklican po »Narodni delavski organizaciji«. V »Edinosti« je bilo naznanjenov da bo poročal na shodu g. dr. Josip Mandič. Zato pa je prišlo na shod tudi veliko ljudstva: kmetov in delavcev. Ob 4. uri popoldne je otvoril shod v imenu centralnega vodstva »Narodne delavske organizacija« tajnik Brandner iz Trsta, ter podal po kratkem nagovoru besedo poročevalcu dr. Josipu Mandiču, ki je poročal o dnevnem redu: »Narodna delavska organizacija in okoll-čansko delavstvo. Govornik je dokazoval, kako se širi vsled industrije mesto Trst, in da radi tega postajajo okoličani vedno bolj odvisni od mesta. Razpravlja o razmerah majhnih kmetov, takozvanih »kajžarjev«, ki so primorani si iskati dela v mestu, ker se ne morejo preživljati na svojih hišicah. Povečini so v Trebčah in drugih okoličanskih vaseh sami »kajžar-ji« — velikih posestnikov je samo majhno šte-vilce. In vsi ubogi »kajžarji« so izkoriščani potom visokih davkov. Govornik dokazuje, da je mogoče priti s tega žalostnega položaja edino le potom združitve, organizacije, kajti posameznik nič ne pomeni, je preslab. Delavci spadajo v »Narodno delavsko organizacijo«, kmetje pa v »Kmetijsko družbo«. Poročevalec ie tudi dejal, da mora biti vsled tega, ker je naše ljudstvo v okolici tako revno, tržaška politika -demokratična, v korist vsemu revnemu pre-bivalsvu. Proti koncu je poživljal govornik na delo, češ, z besedičenjem in navdušenostjo se ne doseže nič, oač pa samo z neumornim, treznim delom. Na koncu je sledilo burno odobra yanje. Nato so še govorili: deželni poslanec g. ferluga. gg. Križmančič, Možina in Brandner, nakar je bil shod zaključen. Ta shod bo obrodil gotovo mnogo dobrega sadu. Mi pa želimo, da bi sklicala »Nar. delavska organizacija« večkrat kak shod pri nas v Trebčah, kajti ne zavedno ljudstvo bo le na ta način izpregledalo ter delalo v svojo korist. Pravila »Narodno-socijalne mladinske organizacije« — potrjena!! Včeraj predpoldne je dobil podpredsednik pripravljalnega odbora »Narodno - socijalne mladinske ordganizacije« pismeno obvestilo od c. kr. dvornega svetnika policijskega ravnateljstva, da je potrdilo c. kr. namestništvo pravila »Narodno - socijalne mladinske organizacije« s sedežem v Trstu. Križev pot je torej dokončan. Dolgo je trajalo, dolgo časa se je trudil pripravljalni odbor N. s. in. o. Zakaj? Zato, ker se Se nasprotovalo t?aro