..   28(1   «¦— V. B. TREBIZSKY JOS. GRUDEN:
Na vernih duš dan.                         ~~~'
uvetii ti o dulicali. Zdi sc mi, da ti niseiu « tcsu še nikoli ničcsar povcdai,« mi ie rekcl moi oče, ko sva šla pred leti o Vseli svetih od službe božje. In očc je začel:
Bilo ie tudi tako na Vseh vernih duš dan. Od Sredogorja pa do Smečna' so visele nad pokrajlnn megle kakor temni, neprozorni zavoji, in pod temi meKlami ie bilo tiho, skorai mučiio tilio. Po drevju jc že listje rumenelo in ie viselo z vej kakor krpe na prosjaku.
Pred Ieti je živel v naši vasi staT niož. Rekli so mu Refunda.
Kakžno je bilo niesovo pravo ime, ne veni, ker ga ni nikdar niliee drugače nazival. Ali bali smo se >ra vsi, ker so sovorili o n}em, da dosti ve in zna. A takili Ijudi, ki so veliko vedeli, so se v nioiih lctili bali, pa six)štovali so jili. 'ludi Refundo so vsi spoStovali. Hodil je v ogrskih do-kolonicali, na sebi je imel star vojaški plaSC, v plaščii globokc žepe in laliko jc obral vsc selo, pa so bili žepi še napol prazni. Ampak o Vseh svetih so mu vendarle iz njili vselej kukali kraici kruha, toda pojcdel ni niti enesa. Zvečer je šcl na pokopališče. Na vsak gvob je položil košček kruiia in ko ie obšel vse pokopališie, ie sedel v zvoniku na stopnicc. Ko se je delal mrak. je bilo na srobeh čruo, ker so na vseli sedele vrane ter zobale kruh. Siari Refunda jc pel v zvoniku:
Počivajte v i»koiu po boju,
verne dušice.
kraljestva nebeškeRa                                  "I-!T
dediči! . . .
in ko je odpcl, je privlekel iz žopa rožni vcnec in ie niolil vso noč. Marsikdaj so Sli otroci glcdat, nlli Rcfunda v zvnniku zadremal; lczli so oknlo cerkve It jx> prstih. ali Refunda ni nikdar spal. In ko ie začul, da Ka opazujejo, _ie ?uvpil na stopntcah, zakai hodijo budit in dramit du-šice iii motit njcguve molitve.
»A vi, Refunda, se nič ne bojite?« so ga povpraševali liudje, ko ie naslednjcga dne zoi>c; hodil po hišab.
»I, kojra bi se bal?« se ie obresnil, in nihče več ga' ni vprašal, kako to, da se nc bi>ji ničcsar. A kjer so mu kaj več podarili, tain je pač tudi povedal več.
»To vam 1'ridcjo o polnoči vse le dušice k tneiii, in to vam nastatie sum, kakor kadar se sprejo stari bori na Rejholku ali v Crnili dolinah, in žvižga veier sknzi njih \'ršicke, in to žvižjtanje gre do kosti. Ka|j niste šl1 nikoli slišali?«
-«.   281   .^-
»Še uc, Rufunda.*
»Mm, lim, šc ne, a če ne bi hilo metie in molitev mojih, bi bili pač že slišali, ker bi prišlo k vain skozi okna.« — »I, kakšne pa so tiste du-šice?« — »Kakšne — kakor lučke. Tista lučka, ki trepeče kakor zvezda, je v ncbesih; lista, ki sveli kakor plamenček, ta gre bržkobrž \z vic; a ona, ki gori modro, kakor bi uiiiirala, ona trpi največ.« — »Ali niste naše tam nič vidcli?« — Stari Rcfunda je povcsil glavo, roko je položil na čelo, kakcir da bi si liotcl ncčesa domisliti, pntem je pcglcdal na kmc-tico in ii rekel: »Od vašili so bile tam dve modri, a tri kakor zvezdiee.« — In žena si je oddaiinila. Kjer so se mu znali prikupiti, je vse pcvedal, kako ic njili pokojniku.
»Ali g;» niste vi nikdar vprašali, cče?« ?em vprašal očcta.
»Tedaj sem bil iaz še deček. Ami>ak s tvojim dedom sta dostikrat govcrilaj. In dedu je povedal vse, ker mu je časili zašil plašč, i»pravil kučino, zakrpal podlago pri tclovniku ali pa mu dal kos sukna za za-plate...
»I, kakšne pa so bile te naše dušice?«
»Vse samc lučke. vse sanie zvezdice.«
Očc je nukoliko umolknil. Šla sva na vrt. A med pokoipališčem in vrtmii je lep KriCxk. SeOemdeselkini starec stopa počasi, dilia težje in težje in nc pripovedujc dobro. Jaz sem se ozrl zopet k cerkvici. 'l'ako tiho se ie o/.irala iz doline, a okolo nje tisti. križi po grcbeli, kakor dt-cii krog deda z bclo glavo, a za iijim čnii gozdovi, nad gozdovi oblaki, pod njinil pa vse prazno brez ptičev pevcev, samo nad Mladinami se je iz-preletavala jata kavk, a se te so odletele globlje v gnzd, daleč tja za onc gore.
*A Refundu ii; hodil na Vseli vemili duš dan vsako leto na pnkc-pališče in ie osiajal na stupnicah v zvoniku vso noč,« je zopct povzcl oče, ko sva dospela na vrh. >A nekega dne zjutraj ga je dobil cerkve-nik na stopnicah z rožniiu vcnccm okolo |)rstov, s povcšeno glavo, z napol odprtimi ustmi, kakor bi l>il baš izmolil »zdai in iia našu zadiijo uro, amen!. — »Kai ste zadrtmali, Refunda?« mu je zaklical, šel po stop-nicali k njemu ter sra siresel. Refundi so se pa roke pcvesile niže. jjlava sc mu je sklonila skoraj do kolen, in cerkvenik ni šel zvonit, aui-pak tekel je g<,spodu župniku povedut, da so Vse verne duše vzele danes s seboi Refundo. In ko so totcrebci koiakali preko pnkopališča, in je zvo-nilo z vsemi zvonovi, je Rcfunda lilio ležal z zaprtimi očmi, z rožnim vencem v sklcnjcnih rokali, in gcspod župnik je niolil zanj poj križein šc posebej Očenaš.
Ljudje so za Refundoin plakali, ker jim nihčc; več nc pove. kie so njih pokojniki, kcr toliko kakor on ulliče ne zna, in toliko srčnosti, da bi vso noč premnlil ua Erofceli. iihua tudi niliče. Danes bi tega Ijudje ne verjeli, in če bi jim Rcfunda tako povedal, da ni tam videl iz vse vasi nikogar, bi jim bilo toliko, kakor da ic bila danes sv. maša, po sv. maši
molitve za pukojnikc in pri tcli niolitvah jaz. ti, iz naše vasi nekateri, a drugod nobcivcga.«
Srečavala sva foerače. in eden nama je iiotrdil s solzami v očeh, kaikšni Ijudje so dandanes. da iim niti danes ničesar ne dado, da i« povsod vse zaprto, kakr.r bi no vedeli, da kar dajo na današnji dan beračem. kaknr bi to dali pokojnikoin.
Oče jc zmajal z bcio Klavo, in zdelo sc mi jc, kakor bi bil šepctal bcscde narodne pesmi:
Zc zvoncvi milo pojo, mcne pa k pogrebu neso ...
In zdaj je že ludi oče v večnosti — prvo leto. Daleč je ono poko-pališče, kjer počiva, daleč čez itozde, gore in vode. Pa da morctn. bi šcl na tisto tiho urobišče, ves žalosten, da ne vem toliko kolikor je vedel Refunda, a kdo ve, ali nc bi zaglcdal trepetajočc zlate zvczdicc in ne bi li |;cznal med tisoči, čiK-ava je tista dušica v iijej! Oj, bi; zakaj k!eOal bi na srobu, ki na njem zeleni zimzelen, a dušica bi poletavala nizko nad mojo «kivo i« pripovcdovala bi mi pravljice. Pa ne takih, kakršue seni čul svoje dni, ko smo skupa} živcli v preprosti kcči; oi, spoznal bi tebe, k|er bi mi šepclala p»ročila o vcčnosti, ti dnhra, mila. draga (;če-tova dušica! —