Vztrajajte, |az sem z Vami! IZREDNA IZDAJA 3. M A J A 1945 SLOVENCI! •V teli za nas narod tako usodepolnih dneh sem prevzel v svoje roke vrhovno poveljstvo vseh slovenskih domobranskih ediuie. S tem je tudi s formalne strani izrečeno Slovenskemu domobranstvu vse zaupanje in priznanje za njegov herojski napor v tekn preteklega poldrugega leta. Postali smo zaključena slovenska vojaška enota s svojim lastnim poveljstvom. Slovenski oficirji, podoficirji, vojaki! Tam gre v prvi vrsti zahvala za dosego tega odlikovanja. Vam, vaši krvi, znoju in vašim žrtvam! Zahvaljujem se vam za vaše dosedanje lirahro zadržanje, ki je obvarovalo slovenski nnrod rdeče smrti. Pozivam vas, da sedaj, ko nastopajo najkritičnejši trenutki naše borbe, napnete vse svoje sile in vzdržite ta poslednjTnaval titovščine. Ni treba za dolgo. Izza temnih oblakov že prodira žarno sonce naše svobode. Danes, ko stopam na čelo slovenske vojske kot njen poveljnik, vam zagotavljam, da je ni sile, ki bi me mogla oddvojiti od vas, moji vojaki. Z ramo ob rami bomo skupno premagali sovraga in osvobodili našo celotno lepo Slovenijo. Pri tem nam Bog pomagaj! General LEON RIRMK. s. r. vrhovni poveljnik Slovenskega domobranstva v Sloveniji. Naš vojskovodja! Danes so naša lica žareča v nav d oženju in oči nam sijejo v ognju junaškega duha. Pest krepko stiska orožje, domobranci — slovenski narodni vojaki na-skaknjejo rdečega sovražnika, naše strojnice sejejo smrt komunizmu, grom topov pretresa ozračje. Slovenec brani svojo domovino, Slovenec se je dvignil k orožju, Slovenec je dvignil zastavo, svoj bojni prapor. Tri barve: bela, modra in rdeča, to je danes naše zborno mesto. Naš bojni klic se ori čez planjave naše ljubljene domovine. Slovenci na boj! Slovenci,. zažgite grmade, zažgite kresove upora proti komunističnemu okupatorju, proti komunističnemu morilcu in samodržcu. Komunističnim na-silnikom maščevanje! i Temna senca drugega osmega septembra je grozeče lezla čez obzorje. Vsi smo jo čutili, njena teža nam je legala na srca. Toda naš junak je potegnil svoj slovenski meč in presekal z enim mahom vse temne mreže in zanj-kc, ki jih je snovalo komunistično zlo-činstvo. Ta naš juuak, ta naš vojvoda — to je naš generaiisinius. Slovenski borci proti komunizmu smo danes širom vse slovenske zemlje dvignili glave in prisluhnili povelju svojega vojskovodje. Prišlo je, kar je? moralo priti. Slovenska pest se noče! omehčati, naši prsti, ki stiskajo puške,{ naše rame, ki se opirajo ob železna kopita drdrajočih strojnic, se jekleni jo,' zagrizli smo se v položaje preko vse Dolenjske in našega Krasa, ob katere-zaman buta sam satan, oborožen z modernim orožjem in s svojo starodavno' zvijačnostjo. Slovenci dokazujemo pred vsem svetom, ki hoče ali noče videti J ki hoče ali noče tega upoštevati, ki h oče J nli noče naš boj ceniti in spoštovati, da. smo naš zgodovinski čas razumeli, da izpolnjujemo svoje zgodovinske dolž-< nosti, da je malo takih med nami, ki ne bi znali umreti drugače kakor junaki, i V Slovencih je danes duh četnika, ki je sam zažgal svoj dom in odšel na boj proti tiranom in se ne bo povrnil; prej, dokler ne bo zasijalo na pogoriščej njegove domačije svobodno sonce. Ta-1 krat se bo slovenski vojak vrnil domov! in k svojemu delu, prej pa ne. Danes je slovenski ponos dobil tistoi priznanje, ki mu gre, danes je slovenska samozavest pokazala, kaj zmore. Po tej poti gremo samo naprej do zmage. Odstopanja na tej poti ni, na tej poti je samo zmaga, ker pravica bo zmagala. Strumno razvrščeni v bojne črte opiramo vsi slovenski vojaki oči v svojega vojvodo in izpolnjujemo njegova povelja, ki se glase: V napad na sovražnika! Poveljnik klice.. Vztrajajte, junaki, borci za načela naša soela, v zadnjem vzponu pod vrhuncem zmage vztrajajte, kljubujte, z vero v zmago naših svetlih vzorov drzno se bojujte, bijte, sekajte v spopadu zadnjem — kmalu bo oteta zemlja naša, kmalu, kmalu bo zdrobljena moč prekleta, že vam z venci večne slave čela zadnji boj opleta, v uri preizkušnje stojte trdno, o ne omahujte, zlo v peklenskih tolpah zbrano z ognjem, jeklom uničujte: Bog je z nami, borci moji, in prostost vihra skoz duri — na okope, njej naproti, z mano v tej usodni uri! O vzdržite, naj naval peklenski se ob vas razbije, ki vam vence zmage hoče iz junaških rok ukrasti! Bijte, bijmo borci moji! Če bo treba slavno pasti — z vami padel bom za vero, rod in varnost domačije! O naj le okoli nas bobni in v divjih zubljih sije, naj le kri iz glav in prsi čred krvavih lije, lije, naj se tudi zemlja naša naših srčnih srag napije — toda zlom pod mečem našim bo zgrmelo v grob z oblasti, naša moč in up in vera so v najvišji, zreli rasti, naša pot nas pelje, borci, k poveličanju in časti! Za svoj rod in dom v občestvu varnem rešene Evrope, borci moji, z mano v boj na položaje in okope! Glejte, že se mir s krdelom varnih, srečnih let nam bliža! Bog pred nami z ognjem vere kot pred zvesto čredo hodi, vaš poveljnik vas po pravi, božji sledi k zmagi vodi! Kmalu, kmalu roka božja narod naš bo snela s križa, kmalu bomo obujeni in spet zdravi brez obliža — glejte hrib trpljenja pod koraki našimi se bliža, že nam duša v sladki, svetli zarji odrešenja brodi — kmalu bodo tu med nami ter nas potrdili: bedi! Potlej, narod moj, z menoj prebredel boš krvave reke ter prispel o obljubljeno deželo mirnih let na veke! Vinko Žitnik ■ 4 Domobranci ~ sdravo! V sredo je govoril v domobranski radio oddaji glavni urednik ?!Slov. doma« g. Jnvoruik Mirko. Njegove odločne besede, ki veljajo vsem slovenskim domobrancem in poštenim Slovencem, zaradi aktualnosti priobčujemo v celoti. y posebno zadoščenje 111 posebno čast si štejem, da vam, slovenski domobranci, lahko govorim to uro, ko s ponosom in 2 zaupanjem zre na vas vsa domovina; ko deset in deset-tisoči rojakov z vseh predelov naše zemlje vidijo v vas najvišji izraz svoje volje do življenja in do svobode, za kar oboje se vi te odločilne are tako junaško, požrtvovalno in brezprimerno borite. Naj bo moja beseda nocoj beseda domovine, ki se vam zahvaljuje za vse, kar ste dozdaj zanjo storili in zanjo trpeli. Kri, ki jo za to trpečo, razkosano in razbičano domovino prelivate vi danes in že dve leti, je stkala med nami vez, kakor je ni močnejše na svetu; vez, ki drži iz sedanjosti v bodočnost in iz bodočnosti v večnost; vez, ki nas je združila in skovala v tisto, kar nam tako dolgo ni bilo dano In dovoljeno postati: v narod. To se pravi, v usodno skupnost, ki ve. kaj hoče in je za svoj najvišji cilj pripravljena ne le boriti se, temveč tudi umirati, zlasti pa za ta cilj živeti, to je delati in ustvarjati. Najsvetlejši iu najbolj neizpodbiten dokaz za to veliko resnico ste vi, slovenski domobranci. Vaša moč in vaša volja, \kt sta moč in volja vsega naroda, sta poroštvo, da bi ta resnica obveljala. Če je kdaj v dveh letih veljalo govoriti o moči iti sili slovenskega domobranstva, velja govoriti danes. Računarji in spletkarji, junaki besede, ljudje, ki znajo biti načelni, kadar ni nevarno in kadar za načela ni treba možato zastaviti samega sebe, so v teh velikih treuutkih zbegani in iščejo samo, kam bi nesli svojo glavo, svojo blagajno, svoj kovčeg. Strah jih je, da bi ne bilo morda zdaj treba biti sam sebi gospodar, pa se sprašujejo samo, kam, pod koga, v katero kombinacijo. Vi se za vse to ne menite. Vrgli ste se v doslej največji boj proti tistim, ki so tako krvavo pokazali, kaj pripravljajo domovini in tistim, ki so njej zvesti. Vsemu propagadnemu tuljenju in šepetanju v brk ne samo, da neomajno branite svoja tla, temveč zmagujete v nezadržnem naskoku in osvobajate nove predele, o katerem se sovražniku pred mesecem dni niti sanjalo ni, da bi kdaj mogla tja stopiti domobranska noga. Udarec pada za udarcem in tik pred koncem, o katerem je sovražnik mislil, da bo zmagovit zanj, dobiva komunist neizprosno kazen za svoj veliki zločin »ad slovenskim narodom. Nič tako prepričevalno ne govori o vaši notranji in zunanji moči, kakor ta vaš veliki in upajmo, da poslednji zmagoviti nastop. Zakaj kdor zmaguje, mora biti močan in naša pot v letu dni, pot nepretrganih bojev, žrtev in naporov, je pot ene same zmage. Pred letom dni so domobranske straže stale še skoraj samo v neposredni bližini Ljubljane, danes stoje na Gorjancih, na Kočevskem Rogu, ob Kolpi, v gozdovih pod Snežnikom in drugod. Če bi ne bilo drugega dokaza za domobransko moč, bi bil ta zadosti zgovoren. Toda pri rokah so še drugi. Morda najdragocenejšega daje sovražnik sam, ?.v leto dni tuli o razkroju, o demoralizaciji, o svojih zmagah, o ne/dr/nem ra/pndu domobranstva. In prav tako leto dni bije sam sebe po zobeh, ko pred domobranci neprenehoma beži, jim prepušča ozemlje, zaloge, ljudi. Za tiste domobrance. ki jih po njegovi propagandi več ni, razpisuje amnestijo, daje oklice in obljube, pošilju vabila in grožnje, kliče nanjo maščevanje vsega sveta in kar je še takega, organizira razkrajanje in tekmuje v pridobivanju in spreobračanju. Čemu vse to? Tistega, ki je šibak in neznaten, ni treba razkrajati! Pred tistim, ki nič ne pomeni, ni treba bežati! Če gre le za peščico Izdajalcev, ni treba zanje razpisovati vabljivih amnestij, ko se vendar lahko z njimi mimogrede obračuna! Proti sili, ki je ni, ni treba organizirati akcij, ki naj bi jo od znotraj omajale! Če domobranstvo ne pomeni nič, čemu je potem trebu v zadnji ouemoglosti požigati vasi, ki so dale največ slovenskih rojakov? Osmega septembra 1943 smo videli in krvavo doživeli, kako zna Tito delati s tistimi, ki so slabi. Tudi danes bi ne bilo treba drugače, če bi domobranstvo ne bilo močno. Sovražnikova obupna, pa prazna prizadevanja okrog domobransko trdnjave nam jasno govore za to. Tretji dokaz za moč In silo domobranstva je dejstvo, da domobranstvo ni več samo vojska, temveč je po svojem, ves narod obsega-jočem boju postala ideja. Ideja, v kateri je izražena naša zavest in naša zvestobu, nnfla volja do življenja In naša odločenost za kovanje nove bodočnosti, naša pripravljenost do samostojnega krmarjenja lastne usode in uaše neomajno prepričanje o pravici, ki nam gre. Ta ideja je zrasla iz trpljenja in iz krvi in kar je pognalo iz takih osnov, je neuničljivo. Prav v tem usodnem boju, ki ga bijemo mi in ki ga bije ves svet, smo videli, kako je močau in zmagovit tisti, ki gre v boj z idejo in za idejo. Domobranstvo se ne bori ue za stranke, ne za banke, temveč za domovino. Zato je močno, zato je zmagovito. Mi danes lahko ponosno gledamo na svoj boj in na svoje zmage, ki jim bosta šele domovina in bodočnost odkazali mesto v spominu in spoštovanju naroda. Biti danes domobranec, se pravi, imeti v rokah poroštvo, da boš nekoč zapisan v knjigi narodne časti za vzgled tistim, ki bodo od tvojega boja in tvoje žrtve živeli lepše, mirneje in bolj človeško, kakor pa je bilo dano tebi. Toda kakor seme umre zato, da bi od njegovega sadu živeli drugi, tako bo tudi z domobransko žrtvijo in domobranskim bojem. Stotine mladih življenj, ki jih je v tem boju sprejela vase naša sveta zemlja, so vsa-dile vanjo skrivnostno, pa mogočno rast, ki je noben vihar, nobeno zlo, noben ogenj ne bo mogel nikdar več zadušiti. Ta rast se ne bo izoblikovala v rožah in cvetju, temveč v bodočnosti in v novem slovenskem človeku, novem, edino poklicanem kovarju naše usode. Zakaj domobranska moč in domobranski boj nista samo naš ponos, temveč sta tudi pravica in dolžnost za bodočnost. Tisti, ki so narod reševali s sedanjim bojem, ga bodo dolžni reševati v bodoče s svojim delom in s svojim vod- stvom. Dolžnost za delo jim bo pripoznul vsak« do, kakor jim danes vsakdo rade volje priznava dolžnost do boja. Marsikdo pa jim bo prav tako rade volje odrekel pravico do vodstva, češ da so za to drugi poklicani. Domobranec da je dober le za to, da krvavi in da s svojimi prsmi ustvarja varen zid za tiste, ki kujejo načrtu o oblusti in posesti. Tako žo danes modruje marsikdo in marsikje. Mi pa pravimo: tisti, ki je bil sposoben voditi boj, je prav tako sposoben voditi mir. Tisti, ki je sam od sebe začutil stisko domovine tedaj, ko so »nam misli vtaknile glavo pod kreljut«, ko so bila obzorja temna iu vsa usta nema, tisti bo vedel, česu doiAovinu potrebuje teduj, ko se bo nad njo smejalo jasno in svobodno nebo. Tisti, ki ni vprašal, kaj bo dobil za plačilo, ko se je šel borit in umirat, bo tudi tedaj, ko ue bo treba žrtvovati samega sebe, znal delati ne za plačilo, temveč samo za blagor naroda. Tisti, ki je znal biti bratu brat in rešenik v strelskem jarku, nam daje edini vse poroštvo, da bo za brata delal tudi tedaj, ko bo taka žrtev in taka nesebičnost lahka. Tisti, ki jo v nočeh krvave vojne tesnobe videl pred seboj sumo sveto znamenje domovine, ne bo gledul na druge kažipote tudi tedaj, ko bodo vse poti proste* iu vse možnosti dostopne. Samo tisti, ki jc v dolgih nočeh na straži prišel tlo dna vsem vzrokom in našel vse krivce, ki so domovino privedli do krvuvega viharju in bratomornega klanja, sumo tisti bo lahko v miru preprečil, da bi kdor koli spet hotel ustvarjati razmere, iz katerih ue bi moglo nrasti nič drugega kakor to, 'kur moramo /daj dolga leta plačevati g svojo krvjo, z imetjem, s srečo neštetih tiso-čev, z gorjem vsega naroda. Če si je domobranstvo znalo priboriti zmago nad zununjitn sovražnikom, tti bo znalo priboriti tudi krvuvo zasluženo pravico, da nu-rod vodi. Nuj si • tem nihče ne de!a utvari Lahko se razvoj zasuče tako uli tako, todu na koncu bo obveljalo edino to spoznanje in edino ta resnica. Ta divji čas nam je nastavil neuničljivo zrcalo. Vsi ljudje so se ujeli vanj in ne bodo svoje podobe, kukršno so odkrili v teh letih, mogli nikoli več izbrisati, pa naj si še tako prizadevajo. Nurod je spoznal prave in neprave, navadil se je ločiti resnico od laži in iskrenost od računa, tako da mu bo v odločilnih urah marsikaj jasno. Boji in zmage, ideja in vera in pa moč, ki raste iz vsega tega, daje domobranstvu pravico do vodstva sedanjosti in še bolj v prihodnosti. Kdor misli drugače, se bo zmotil. Le zaradi vsega tega stoji danes domobranstvo s ponosom in samozavestjo na straži domovine kot edini zanesljivi krmar tega ljubljenega našega čolnička. Na čelu gre pred njim mož, ki je vzor vojaka in domoljuba, ki ve, kaj hoče, in ki je znal vedno ohraniti trezno glavo in jasno misel. Prelita kri, ena zavest in ena volja ustvarja med nami neuničljivo edinost. Pred nami gredo sveUe sence naših padlih junakov, pred nami plapolajo naše svete zastave in oboje nam kaže pot, po kateri pojdemo v nezadržnem zagonu, pot v zmago, v bodočnost, v življenje. Domobranci, zdruvo! — in Bog daj, da bo tako! to je skosi mesto kakor misel Spet se je zgodilo, da so me veliki, zgodovinski dogodki prehiteli, odnoano presenetili na cesti. A!a lepi in gladki cesti, ki zgovorna gleda v svet. V poslednjih letih mi je bila usoda v tem pogledu milu, da mi je naklonila možnost, da sem lahko s svojimi očmi gledal Kakor blisk se je razširila ta nepričakovana vest. Ljudje so obstali kakor ukopani. Pogledali so drug drugega. Najprej vprašujoče in plaho. Potem nezaupno; pogledali so okrog sebe. In potem so se pogledali pogumno. Nenavaden ogenj, ki Polkovnik F. Krener in podpolkovnik M. Vizjak, zvesta sodelavca generala Rupnika cesto, du sem gledal ulico, ko se je sprostila in dala, duška svojemu zadovoljstvu in svoji sreči.,. Bil je krasen dan. Silni nalivi, ki so kakor negotovost nekaj temnih, skrivnostnih dni oklepali Ljubljano, so nenadno ponehali. Izza črnih, grozečih oblakov je posijalo sonce... Veselo in nedolžno, lepo in veliko, toplo in silno. Posijalo je s svojimi poživljajočimi žarki na potlačeno in zagrenjeno ulico, da je začudeno prisluhnila novemu, nenadeja-nemu utripu. Zakaj šlo je skozi mesto kakor misel... Meščan je obstal, kakor če bi treščilo vanj. Ni mogel verjeti. Obstal je in prisluhnil. Ne, to ni mogoče! Saj na to smo že pozabili... Saj smo se je že davno culvadili... »Svobodna Slovenija ...« že dolgo, dolgo ni plamtel v naših očeh, je spet zagorel v skaljenih, topo zročih očeh ... Glave so se zravnale, zravnale se ramena ... Betežno, a nevidno breme je zdrknilo z nas. Srce je zadrhtelo in negotov korak je postal lahek in prožen. Dvignili smo glave in od mladega sonca ožarjeni smo stopili v novo vrsto. Čvrsto je zadonel korak po gladki cesti. Obstal je ljubljanski s>firbec< pred glavno pošto in zvedavo iztegoval vrat na vse strani. i>Kaj se je zgodiloP« je hotel vedeti. »Zarja novega dne,*, mu je odgovorila ulica, glasno in razločno. »Zarja novega dne,« je odjeknilo od zidov visokih hiš. »Svetia zarja?« se je začudil Ljubljančan, ki je zaslovel zaradi svojih posebnih lastnosti tudi izven mestnega bloka. »Nak, tega ne verjamemf To mora že biti laž sovražne propagande.t In zgodilo se je čudo. Ljubljanski »firbec«. je odpovedal. Ni se zanimal dalje. Ni spraševal, ni govoril, ni pripovedoval. On, ki je doslej videl hudiča v angelski podobi in obratno, ki je raznesel nešteto laži in fantastičnih vesti, se je lepo potuhnil in se umaknil domov, kjer bo morda skušal premleti dogodke ... * Iz zakajene pivnice je stopil znan pijanček. Ne morda po imenu, temveč po zunanjosti. Čemeren je bil in mrk, ker ni dobil niti kozarca zaželene kapljice. Sonce ga je obsijalo in nejevoljno se je obrnil stran. Potem je pogledal po ulici in prisluhnil. -»Svoboda, svobodaP« Ni mogel verjeti lastnim ušesom. Ustavil je domobranca, ki je hitel mimo. »Svoboda?! Kakšna svoboda?€ je hotel vedeti z odločnostjo, ki ni bila v skladu z njegovo pojavo. Domobranec ga je začudeno pogledal. »Svoboda pač,< je rekel veselo in odločno. »Naša svoboda.« In je naglo od-hitel, kamor ga je klicala dolžnost. Oni je nemo gledal za njim. Nekaj kratkih trenutkov. Nenadno pa je oživel in se vrSel v objem razburkane ulice. Načelnik domobranskega štaba major Drčar 3anez Izdaja Slovensko domobranstvo, oddelek \ la. — Uredništvo in uprava: Rimska cesta št -- — Ljubljana — telefon 46-12 in 20-SS. — Tisk -Ljudska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramaru . Nove poti Mnogi naši »prijateljic, ki se jim mi. domobranci, smilimo, prihajajo k nam takole o mraku, ko se več ne vidi, kakor farizej Ni-kodem, da bi jih kilo ne opazil, in nam z očmi. uprtimi v tla, šepetnje svetujejo, da naj vendar že enkrat uberemo novo pot, če še hočemo rešiti svoje glave. Naj vendar že spregledamo in izstopimo iz ladje, ki se potaplja, in prestopimo na drugo, ki je še eela. Če ne moremo kar po ladijskem mostu pred očmi vsega sveta, naj vsaj poiščemo kje kakšno lestvico na zadnji krov. Razgovor pri enem delu našega občinstva je torej o tem, ali je naša dosedanja pot pravilna, ali ta pot ne vodi naravnost v prepad; ulica se hoče sedaj razgovarjati o naši — domobranski — ladji: ali je še eela, ali se ne potaplja, ali je sposobna, da prikrmarijo z njo naši krmarji v pristanišče, v katerem se bodo reševale glave. Ne v pristanišče jasne svobode — takih ciljev ulica ne pozna, ker je manjvredna. Ulica pozna samo en cilj: rešitev lastnega trebuha in lastne glave. "Odgovor vsem takim šepetalcem in dvomljivcem, vsem svetovalcem in zmedarjem in vsem Nikodemom, ki se nam podnevi ue upajo približati, je samo eden: nisie razumeli slovenskega domobranstva — po svoji krivdi: niste spoznali njegovih osnoT — po svoji krivdi — in ne poznate njegovega cilja — po svoji krivdi! Zato je vaš nasvet škodljiv kakor strupeno zelišče. \ aš nasvet in vaš namen, ki ga imate s takimi namigavanji. je tako očitno hinavsko dobrosrčen, da domobranca prime želja, da bi z njim obračunal kakor s pisanim gadom, ki mu križa pot. Domobrancem ni in ne bo nikdar Teč treba izbirati novih poti. Xa izbiro je dano samo dvoje — za vsakega posameznika in za ves narod in za vse človeštvo, za naš čas, za vso preteklost in za vso prihodnost: dobro ali zlo. ^ našem času zlo nastopa r rdeči obleki komunizma — kakšne bodo njegove maske v bodoče, nihče ne ve. Izbrali smo dobro. Vsak zase in ves. narod skupaj — večina. Slovenci smo že izvedli svoj plebiscit in svoje glasovanje in smo ga zapečatili za večno s svojo krvjo. Tukaj se ne da nič več izpremeniti. S tem da smo izbrali dobro, smo nujno postali nasprotniki zla. Tudi tukaj se ne da nič več izpremeniti. Nnjno smo se odločili za borbo proti komunizmu na življenje in smrt To je naša ravna pot, po kateri mislimo, da bomo najhitreje prišli do uresničenja vseh opravičenih narodnih teženj. To je pa tndi edina poštena pot, ki smo jo mogli izbrati, ko smo stali na zagonetnem .križpotjn poštenja in nepoštenja naših časov. Od te poti ne odstopamo, od boja ne odnehamo. Ko smo prijeli za puške, ko smo se odločili in spoznali, da mora o vprašanju komunizma meti Slovenci odločati orožje, smo se prav dobro zavedali, kaj prinaša s seboj ta korak. Dobro smo se zavedali, da boj ne moro biti brez krvi in brez žrtev. Toda odločili smo se. da se za vsako ceno upremo komunizmu. Zavedali smo se, da je boj proti komunizmu naša prva in najvažnejša /godoviuska dolžnost, ki jo narekuje naši generaciji naš čas. Pokazati smo hoteli, da smo dorasli tudi tuj nalogi. Danes smo ponosni na to, da smo mi, Slovenci, med prvimi zgledi vsem narodom, kako se je treba boriti proti komunizmu. Dim komunistične revolucije se vlači nad našo zemljo, trušč krvavih bojev se razlega od vasi do vasi. Vendar že vidimo odseve zmage nad komunizmom. Sto let je že od tega. odkar je bil komunizem javno registriran in obsojen kot pogubna zmota in satanova zvijača. Da je prišlo do take javne obsodbe, pomeni, da je komunizem že takrat začel s svojim napadom nu široki črti. Od takrat je komunizem žel zmago za zmago, os,vojil je muoge trdnjave — ker so branilci spalil Tudi Slovenci smo spali. Zbudili smo se šele pred štirimi leti zaradi velikega zunanjega potresa, še na pol dremotni smo začeli' otepati s komunizmom, zato so bili naši prvi udarci po njetu neodločni, slabotni in niso dobro zadeli. Toda Tsak dan bolj odpiramo oči. V štirih letih smo se že pošteno predramili in tudi pomedli s slovenskim komunizmom, predvsem z njegovo živo silo. Zapišemo resnico, da bo zapisana tudi ostala: sloveuski narod je s komunizmom že obračunal. Vse kaže, da je komunizem pri nas že zdrknil s svojega viška. Vse kaže, da komunistični srp pri nas že zahaja, da se utaplja v lastni krvi. Če so slovenski kmečki mož in fant in študent v takih težkih razmerah tako hitro podrli in prekrižali Tse načrte in pretTgali vse mreže kominterne, ki jih je pripravljala in spletala z vso natančnostjo in preračunanostjo in podporo od zunaj desetletja in desetletja, upamo, da bodo tudi drugi narodi to storiti vsaj tako hitro kot mi. Od svoje poti ne odstopamo, od boja ne odnehamo. Nikdar ne bomo dopustili, da bi bilo trpljenje naše domovine zastonj. Hočemo po-žeti sadove tako težkega in dolgotrajnega boja. Hočemo nadaljevati z bojem do stoodstotne naše zmage. Od svojih načrtov in žalitev ne odstopimo niti za korak niti kar je črnega za nohtom. Kdor misli, da sc nam kdaj ne bo »ljubilo« boriti, se moti. Tudi v Slovencih je duh junaštva. Ne omotica fanatične zagrizenosti, ki je značilna za sektaše vseh časov, in tako tudi za komuniste, marveč duh mirnega, hladnokrvnega in viteškega junaštva, ki je lastnost borca za pravo vero in pravo poštenje, ki je lastnost pravega domobranca — Icgionnrjn. Naša borba so vedno bolj in bolj vcuča z žarom zgleda najveličastnejših zgodovin kili bojev za pravico. Od svoje poti ne odstopamo, ob boju no odnehamo. So daleč ni res, da nas ta pot vodi v pogubo. Nasprotno jo ros: to je in ostane edina rešilna pot. Obzorja so bila /.a nas temnejša v začetku te vojne, kot so sedaj. Mnogi, ki v začetku niso še mogli spregleduti, sedaj žo vidijo. Mnogi se nam pridružujejo na poti in se nam bodo še pridružili. Mi nikogar no odbijamo in nikogar no odklunjumo. Znamo ceniti vsako desnico, ki je pripravljena, boriti so za dobro stvar. Spoštujemo vsakogar, ki se odloči /a borca proti komunizmu, ker s tem dokazuje, da jo v jedru vondurlo pošten človek. Zunanji videz uli barva njegove kožo nas no moti. Mogoče je prav tok uuše borbo i/.kopal potrebno razpoko v nakopičene oblake komunistične nevihte nad Evropo, mogočo se bodo pozitivne struje drugih narodov pridružile naši, ali se bomo mi zlili še z večjim tokom drugih — to ni važno. Važno je le to, da bo strahovit protikomunističen orkan nekega dno odpihnil komunistične sanje, da bo za njimi ostal saino še žalosten s|>otiiin — in da suio tudi mi Slovenci doprinesli svoj delež k sili tega orkana. Prav dobro se zavedamo in verujemo, da je zahodna krščanska kultura in zahodna civilizacija So vedno kos azijatskemu boljševizmu. Da sc Še vedno tuore z njim meriti in gorje mu. kadar se prebudi v vsej svoji moči. Trenutek čas« zahteva od nas vseh, ki s simpatijami sprcraljuiuo boj našega naroda • komunizmom, da se strnemo v enoten, • krvjo in železom zabetoniran protikomuuistični blok. ob katerem si bo komunizem. polomil sobe. Trenutek času zahteva od nas, tla se strnemo okrog domobranstvn, okrog vodstva, okrog generala Rupnika, ki mu stoodstotno zaupamo, in da podpremo z vsemi silami, z materialnimi in duhovnimi sredstvi, boj domobrancev. V zmagi domobranskega orožja leži vsa naša bodočnost Trenutek časa zahteva od nas, da imamo odprte oči in odprta ušesa za sovražnika, da stojimo pogumno in hladnokrvno na straži domovine, da smo pripravljeni z njim najstrože obračunati, pa naj se pojavi na fronti ali v zaledju. Trenutek časa zahteva od nas, da se otresemo slabosti, ki jo pogosto lahko opazimo t naših vrstah, in ta je, da hočemo spreobra-čati, da rajši verjamemo ljudem, da so dobri, pa čeprav vidimo, da niso. Zavedajmo se, da kdor je hotel spoznati, je že spoznal. Zapeljun-cev ni večl Verujemo v stoodstotno zmago domobranskega orožja in domobranske misli, verujemo v nadaljnje življenje slovenskega naroda. Ta naša vera v zmago temelji na prepričanju, da je naša stvar pravična, dobra in resnična. \ se človeštvo je v vseh časih verovalo v zmago dobrega nad zlom. Vera v zmago Boga nad satanom je naša dediščina. V tej veri temelji tudi naša vera v zmago Slovcncev nad komunizmom. m ostanem z Vamil K obisku osBurala RupniSia pxi domobrantlh na bojištih »General Rupiiik jc prišel!« Tu novica je udurilu med fante, da so se I jim v veselju zuiskrile oči. Novica jc Sla od ust { do ust prav do prvih položajev, kjer domobranska straža budno puzi in opazuje premike I begajočih rdečih tolp. Kar zavrelo je med fanti, kot du dregneš v panj. Tu si je popravil kupo, oui suknjič, ta zopet zapenjal gumbe pod ovratnikom, oni zopet osnažil čevlje; brez povelja so se fantje I zavedali, da je treba dostojno sprejeti svojega | vrhovnega poveljnika. Novica, da je general med njimi, je utrdila zaupanje do njega, saj so jim še zvenele v ; ušesih njegove besede, ki jih je pred kratkim govoril: »Vztrajajte, jaz sem z Vami in ostanem ter sem pripravljen za narod, če Bog t hoče tako, tudi umreti!« Nasmejanega in očetovskega obraza je , stopil s svojim spremstvom med nje In zbrali J so se okoli njega kot sinovi okoli svojega očeta." ' Vsi so čutili, da jim general Rupnik ni samo nenadkriljiv poveljnik, ampak tudi vesten in I skrben oče. Ta zavest jih jc navdala z novo C voljo, boriti se z njim tako dolgo, da bo z fl naše zemlje odstranjen komunizem, nad njo | pa spet zasijalo svobodno sonce. General se jc najprej ustavil v Žužemberku, | ki je prav v zadnjem času po komunistični j krivdi toliko trpel. Mesto je skoraj popolnoma j porušeno. Po ogledu mesta je gospod prezident I od hi tel s svojim spremstvom na domobranske I položaje. Področni poveljnik in domobranski j major-odlikovancc sta pripovedovala generalu I in spremstvu o poteku bojev na glavni bojni I liniji. Daleč v ozadju so se v soncu belile ru-I ševine razdejanih suhokrajinskih vasi, zlasti 1 Hinj, ki so jih komunisti šele pred nedavnim | požgali, ker so se morali umakniti. General se jc s svojim spremstvom ustav-| ljal na posameznih domobranskih položajih, ' kjer so naši domobranci prav zudnje dni bili ^ lepe zmage nad komunističnimi skupinami. Tre-j nutki snidenja domobrancev z generalom so I bili zelo prisrčni. Z domobranskih obrazov se | jc zrcalilo veselje nad visokim, nepričakovanim obiskom in trdno zaupanje v generalovo vodstvo. Pa tudi general je bil srečen med njimi. Ustavili smo se pri neki četi na pozicijski črti. Bili so presenečeni. Vod je bil v trenutku postrojen in stotnik-odlikovanec jc že raportiral generalu. General se je za vse zanimal, vsem podajal roko in za vsakega našel besedo — pa tudi cigareto. Pri zdravniku se je zanimal za prvo pomoč in nego ranjencev, pri fantih pa za njihove domače. General se je oglasil še na nekaj točkah in pozdravil domobrance. Povsod smo našli domobrance dobre volje, četudi že več tednov vztrajajo v gozdovih in prežive dneve in noči kar na prostem, ob suhi hrani in pomanjkanju vode. Občudovanja vredni so ti borci za našo svobodo in narod jim bo dolžan hvaležnosti. Po obisku v Kočevju se je general s spremstvom odpeljal proti Novemu mestu. V Soteski so domobranci generala še posebno prisrčno sprejeli. Prezident si je najprej ogledal položaje, nato imel na zbrane domobrance vzpodbuden nagovor. Čestital jim je k uspehom in naročil zbrani skupini, naj izroči prisrčne pozdrave vsem fantom na teh odsekih, kjer so se domobranci zlasti v zadnjih dneh še posebno dobro izkazali. Med vožnjo proti Novemu mestu se je general še enkrat ustavil in se pogovarjal s kmeti in domačini. Vsi so bili nepričakovanega obiska zelo veseli in vidno presenečeni. V Novem mestu je takoj po prihodu šlo od hiše do hiše: »General Rupnik, general Rupnik!« Ljudje so ga spoznali in ga pozdravljali. Novo mesto je pozdravilo rešitelja slovenskega naroda v njegovih najtežjih dneh. Novo mesto je prvič pozdravilo očeta majorja Vuka Rup-nika. junaka, ki se je 8. septembra 1943 postavil na čelo dolenjskih protikomunističnih borcev, ki so prav njemu dolžni zahvale, da niso umirali po ječah in breznih kot v Jelen-dolu, Mozlju in drugod. General je najprej obiskal bolnišnico v Kandiji in pozdravil ranjence. Pri njih se je zadržal nad eno uro. Prezident se je ustavil pri vsakem ranjencu, jim prinesel cigarete in se z njimi pogovarjal. V otroški sobi se je general zanimal za otročke, zlasti za fantka, ki je bil v nevarnosti, da bo v primeru prepozne pomoči zdravnika specialista ob oči. General Rupnik je odločil, da otroka takoj odpeljejo na njegove stroške v Ljubljano. V konviktu so usmiljeni bratje pripravili visokemu gostu in spremstvu prigrizek Tu je izrekel prezidentu zahvalo za delo za narod v. imenu Dolenjcev dr. Blatnik. V svojem govoru je izrekel prezidentu posebno zahvalo, da je najprej dal Novemu mestu in Dolenjski za poveljnika svojega sina, sedaj pa priljubljenega stqtnika Stamenkoviča. Prezident je v svojih' zahvalnih besedah poudaril misli svojega zadnjega govora ter pribil: »Moramo vzdržati in — . > vzdržali bomo! Borili se bomo proti boljše-; vizmu z vsemi močmi in z vsemi, ki se bore proti komunizmu!« V imenu bolniške uprave sta pozdravila generala in goste še prior in upravnik. Pred odhodom iz bolnišnice so bolničarke - prostovoljke izročile generalu šopek cvetlic, ranjenci pa so metali nanj skozi okna cvetje. General je nato obiskal domobranski štab in županstvo. Tu ga je pozdravil župan g. dr. Virnik in se mu zahvalil za novo denarno po* moč Novemu mestu. Po obisku na okrajnem glavarstvu se je general odpeljal na Občine, kjer se je zadržal nekaj minut, potem pa odpeljal v Ljubljano. Prisrčni sprejemi prezidenta, armijskega generala na Dolenjskem, zlasti pa vidno ve-« selje domobrancev ob njegovem obisku na po* ložajih zgovorno pričajo, da je domobranska ideja globoko zakoreninjena med slovenskim narodom, njen nosilec naš general Rupnik, vrhovni poveljnik vsega slovenskega damo* branstva in slovenski prezident pa mož, v Katerega prav v sedanjem času ves slovenski narod gleda z zaupanjem v trdni veri, da nas bo vodil prav tudi sedaj, ko je s svojim domo-branstvom že pred svobodo slovenskega naroda. Slovensko domobranstvo je trdno strnjeno okrog svojega generala in poveljnika ter svojih častnikov ter bo disciplinirano in odločno izvedlo vsako njegovo povelje. Nismo samii Apokaliptični jezdeci divjajo preko Evrope, ki je zapustila krščanstvo in šla na pota modernega poganstva. Postavila je človeka za merilo stvari in na mesto, ki je določeno samo za Boga. Zato je morala priti kazen. Sam Bog nam jo je poslal v obliki boljševizma, da nas prečisti v morju prelite krvi iu solza, v ognju naših domov iu vasi ter nas skozi trpljenje prisili, da poiščemo stara pota, pota, ki jih morajo narodi hoditi, če hočejo živeti in rasti ter izpolniti svoje poslanstvo. Bič boljševizma je zažvižgal tudi preko Balkana in to strašno ter boleče. Zazijale so strahotne jame od Kopaonika preko Durmitorja vse do naših dolenjskih gričev in gorenjskih Vršacev. Najboljši ležijo v teh jamah. Zajokala je srbska majka, zaslišal se je krik Črne gore, jok Bosne pouosne iu naricanje tužne Istre. Zajokala je na grlas ranjena slovenska duša in gruda od Učke do Nanosa mimo Grintovca, vse tja do Pece in Pohorja. Strašna simfonija, uglašena iz bolečin in smrtne groze pa je napravila čudež. Predramila je kraljeviča Marka, odprla grob Negušov, zbudila kralja Matjaža. Predramila pa je tudi našo vest, ki je dremela globoko pod našo grešno kožo. Zamahnil je Marko s svojim buzdavanom, zabrenkale so strune lovčenskega pesnika, kralj Matjaž je izvlekel svoj meč. Stresle so se gore, odjeknilo je preko dobrav, in vzvalovilo je Jadransko morje. Duh junaštva iu nuičeništva se je nanovo naselil v naših srcih. Toda apokaliptičnim jezdecem nasproti so iz tal rasle legije borcev: Srbskih dobrovoljcev in četnikov, domobrancev in stražarjev. Na vseh straneh so vznikale vrste novih borcev, večale njihovo število iu izpolnjevala mesta padlih herojev. Okoli sebe je zbral general Rupnik domobranstvo, Dra/a Milmjlovič četnike in Dimitrije Ljotič dobrovoljce. In danes, ko se bije odločilna bitka za slovensko zemljo, so vsi ti oddelki tesno povezani v ljubezni in bratski slogi ter trdni od- ločnosti, dobojevati začeti boj do zmage,. Za našo grudo se bore in umirajo četnih! Dinarskih planin, pod vodstvom junaka in svečenika Djujiča, Ličani in Kordu. naši Dobrosava Djevdjoviča, za naštl srečo in svobodo je dal življenje Dimi« trije Ljotič, oče in učitelj dobrovoljcev) naši domobranci in stražarji pa tek mu« jejo 7, njimi v doprinašanju žrtev zn svete krščanske in narodne ideale poj lepimi geslit »Bog, narod in domovina!« in »z vero v Boga, za kralja in domovino!« Po naših dolenjskih gričih in vetrov« netu Krasu se preliva kri najboljše mla< dine. In kot je nekdaj na Kosovskem polju pognalo lepo Kosovsko cvetje, tako bo na naši zemlji iz prelito bratske krvi zraslo še lepšo cvetje kot so »božuri a Naša bratska srbska vojska nam zvesto stoji ob strani Prisega generalu Rupnlku Kosova« ali naši krvavordeči slovenski nageljni. Zraslo bo cvetje medsebojnega razumevanja in bratske sloge, kar bo jamstvo za pravilno rast, življenje iu svobodo nas vseh. Težka je resnična borba, ki jo bo-j ju je slovenski narod. Toda zavedajmo se, da nismo sami. Poleg nas so se desettisoči četnikov in dobrovoljcev, prav tuko kakor tudi svobodoželjni ruski narod daje in prinaša žrtve v tej veličastni in usodni borbi. Nismo sami! Z nami je Bog, z nami so srbski četniki in dobrovoljci. Z nami je tudi vsa nacionalna Evropa in vsi —• tudi veliki angloamerikanski zavezniki, za katere bo kakor za nas brezobziren boj proti boljševizmu življenjska nujnost! — Živeli vsi protikomunističai borci!