ZAPIS O ŽIVLJENJU ŽENICE IZPOD ROŽNIKA
Cilkine obletnice
V življenju doživljamo različne obletnice, vese-le in žalostne, vsaka od njih nas zaplete v spomi-ne. Tudi za Kikljevo Cilko iz Rožne doline je letošnje leto takorekoč jubilejno. Kar štiri oblet-nice ji je prineslo: spomladi je minilo štirideset let od moževe smrti, 10. avgusta bi imel njen sin Janez šestdeseti rojstni dan, trinajst dni zatem, 23. avgusta, pa je preteklo štirideseto leto, kar je njen Janez izkrvavel pred okupatorskimi puška-mi. Pa še ena obletnica čaka letos Cilko - 7. decembra bo imela svoj devetdeseti rojstni dan.
Majhna in drobna je Cilka. Na dlaneh njenih revmatičnih rok je trdo delo vrtnarske delavke iz brazd in brazdic zarisalo čudno zverižen zemlje-vid. Tudi z nogami ima težave. Nič več ne more na Rožnik po borovnice, po gobe ali kostanj in kar ji je najhuje, tudi svojega ljubega fanta na pokopa-lišču talcev na Zalah, ne more več obiskat.
Domuje v majhni hiški sredi ograjenega travni-ka, ki je zdaj v lasti Biotehniške fakultete. Ob hiški je brajda in nekaj skrbno negovanih gredic. In potem vseokrog travnik, pa drevesa, zelenje, ljuba tišina.
Solza spomina afi drobcen nasmeh
Če je sončno, rada posedi na klopci pred vrati, plete, šiva, pokramlja s sosedo, ali z otroci, ki jo včasih obiščejo, ji prinesejo šopke in sprašujejo o sinu Janezu. Pred pomembnimi prazniki pridejo tudi predstavniki krajevnega odbora ZZB NOV z darili in toplo besedo. Ti so jo obiskali tudi v avgustu ob 40-letnici sinove smrti. Pomenkuje se z njimi. Njene misli so bistre in v očeh se ji včasih vžge iskrica, da ne veš, ali je to zatajena solza ali čisto drobcen nasmeh. Zelo rada bere, saj zdaj utegne, ko ne more več toliko delati. Podnevi bere brez očal. Naročena je na nekaj časopisov, pa tudi nečakinja ji kaj prinese. Smeje je poveda-la, da je bila kot naročnica pri Nedeljskem celo izžrebana za nagrado. Povabili so jo na smučarijo.
Nekdanjih Rožnodolčanov je danes še zelo ma-lo. Po vojni so se odselili, še več pa jih je pomrlo. Tako je tudi Cilka izgubila prenekatere prijatelje in znance. Midve se poznava še izpred vojne. Pravzaprav smo sosedje. Samo cesta je vmes. Travnik, kjer stoji hiška v kateri domuje, smo nekoč imenovali Agnolova gmajna. Bil je v lasti trgovske družine Agnola, ki je imela sredi Ljub-ljane veliko trgovino s porcelanom in steklenino. Na tej gmajni je bila pod starim kostanjem podol-govata pritlična stavba, nekakšna pristava, ki jo je dala trgovka preurediti v skromno stanovanje za svojega trgovskega slugo Janeza Kiklja, ki ji je zvesto služil dvainštirideset let. Postavni Kikelj je vil vdovec, ko se je oženil z enaindvajsetletno Češnovarjevo Cilko z Dobrove. Dobila sta sina Janeza, ki je bil priden, čeden fant. Izučil se je za trgovskega pomočnika in se zaposlil v trgovini z elektromaterialom v prehodu nebotičnika.
Leto 1942, drugo leto okupacije, se je za Kik-ljeve že začelo žalostno. Spomladi je umrl Cilkin mož, ki je že dolgo bolehal. Sin, ki je 10. avgusta dopolnil dvajseto Ieto, je tolažil mater: - Mama, ne jokaj, saj imaš mene. Do smrti bom skrbel zate. - Revež, ni slutil, kako blizu je smrt njemu samemu, - zatarna Cilka.
23. avgusta 1942. Nedelja
Komaj se je rahlo zasvitalo, nas je zbudil hrup na cesti. Koraki, italijanska govorica. Stopila sem k oknu in videla, da so vojaki zastražili vse izhode
bližnjih hiš. Največ se jih je motalo onkraj ceste, kjer sta živela Kikljeva in še neka družina Agno-lovega delavca. Blokada, nas je spreletelo. Mož me je mrzlično zgrabil za roko: - Če imaš kaj doma, brž prinesi! Res sem prav prejšnji dan prinesla nekaj literature OF iz Splošne bolnišnice, kjer smo se na oddelku dr. Marinčka, po uvidev-nosti tega zavednega zdravnika in strežnice re-dovnice sestre Festine sestajali s »pacienti« sode-lavci OF, mladimi kulturnikij prinašali in odnašali obvestila in literaturo. Tistikrat sem poleg druge-ga prinesla domov rdečo knjižico Borovih pesmi Previharimo viharje. Kako bridko nam je bilo, ko smo morali vse to uničiti.
Čakali smo, kdaj bodo začeli razbijati po vratih. Pa nič. Le onkraj ceste je bil hrup vse večji. Potem sem izza zavese videla, da so vojaki odpe-ljali Kikljevega Janeza po cesti navzgor proti Rožniku. V srce nas je prizadelo, a še nismo hoteli verjeti najhujšega. Upanje je splahnelo, ko so se vojaki vrnili in spet je bil velik hrup onkraj ceste. Zatem so začeli Kikljevi sostanovalci nositi ven svoje pohištvo. Kje je Cilka? smo se s strahom spraševali. Končno, po daljšem času, smo jo za-gledali. V naročju je nosila rožo v velikem loncu in kot omamljena omahovala prek travnika proti leseni šupi. Potem je nekaj pogumnih sosedov začelo nositi ven njene stvari, ko so vojaki pripe-ljali kamion z nafto in jo v velikih curkih brizgali po hiši in kostanju, da ju bodo zažgali. A ni hotelo goreti. Čeprav so ponovno pripeljali nafto, poli-vali z njo hišo, metali na streho suho smrečje, se ogenj ni razgorek Le streha je končno zgorela in se je sesedla.
Bridkost - zapisana v rožnodolski kroniki
Naj povzamem na kratko Cilkino pripoved o najbolj žalostnem dogodku njenega življenja, ki smo jo vnesli tudi v rožnodolsko kroniko NOV:
»Ob pol štirih zjutraj sem zaslišala korake pred hišo. Janez se je zbudil ob pol šestih. Takrat sem že vedela, da so vojaki obkolil! hišo in mu to povedala. Planil je iz postelje, a prestrašil se ni. Saj je bil že trikrat odpeljan ob blokadah in se vselej srečno vrnil. Prosil je, naj hitro pripravim
Pred leti je KUdjeva CUka prejela odlikovanje — medaljo zasluge za narod. ISa slild: odlikovanje ji izroča odbornik krajevne organizacije ZB NOV Rožna dolina, zdaj že pokojni Jože Kožar        •¦¦¦'¦
zajtrk, da ne bo šel lačen z doma. Komaj je pojedel, je vstopil italijanski vojak in prosil malo mleka. Dala sem mu, Janez pa ga je vprašal, če bo blokada. Vojak je pritrdil. Ko je odšel, sva se s sinom pomenkovala, kako bo, če ga zdaj odpelje-jo in Janez tni je naročil: - Mama, glej, da ne boš jokala, ne maram, da Italijani vidijo tvoje solze! Zlikal si je hlače, da ne bo šel tak z doma. Bila je pač nedelja. Tedaj so v hišo stopili vojaki s čela-dami na glavah. Eden med njimi je govoril slo-vensko, v ljubljanščini. Vprašal je za Janeza Kik-lja. - To sem jaz, je rekel Janez.
Začeli so s preiskavo. Nič nisva bila vznemirje-na, saj sva bila prepričana, da ne bodo nič našli. Preiskali so drvarnico in podstrešje, nato še sobo in kuhinjo. Hoteli so že oditi, ko se je slovensko govoreči vojak sklonil in potegnil izpod štedilnika zaboj za smeti.
- Kaj pa je to? je rekel in pobral iz smeti neki papir. Bil je kos Slovenskega poročevalca. Hudo
Janez Kikelj, ustreljen od Italijanov na Čadovem travniku pod Rožnikom 23. avgusta 1942
Spominski kamen na Ča-dovem travniku, kjer je bit Janez Kikelj ustreljen
CUka (levo) v pomenkv s sosedo JVfici Štolbovo. Na klopi poleg sebe Ima CUka časopise, ki jih rada pre-bira
sva se prestrašila, a tega nisva pokazala. Začeli so sina zasliševati, od koga in kje je dobil ta papir. Trdil je, da zanj sploh ne ve. Nato je slovensko govoreči vojak zahteval od Janeza legitimacijo. Ko jo je pregledal, mu je rekel, naj se obleče. Meni pa je rekel: - Pa ste ga izgubila. Ne jaz ne sin nisva slutila, kaj te besede pomenijo. Ko sem mu dala nekaj brašna s seboj, so se vojaki smejali. Poslovila sva se, nisva slutila, da za zmeraj.
Janez je padel kot junak
Ob osmih so ga odvedli proti Čadu. Ko so se vojaki vrnili, so me začeli zasliševati, s kom je Janez hodil in kdo je zahajal k nam. Nič niso zvedeli od mene. Potem so šli zasliševat soseda in mu končno dovolili, da je znosil ven pohištvo. Meni pa niso dovolili ven. Rekli so mi, da bom živa zgorela s hišo vred. Bilo mi je tako grozno, da se sploh nisem mogla več prestrašiti. Šele čez čas je prišel neki civilist in mi ukazal, naj znosim ven pohištvo, ker bodo hišo takoj zažgali. Bila sem vsa zmedena, da nisem vedela, kaj delam. Pomagali so mi sosedje. Moj fant je bil takrat že mrtev. Pozneje sem zvedela, da je umrl kot junak. Povedala mi je pokojna Ivanka Špacapanova s Ceste na Drenikov vrh, ki je skoz okno skrivaj vse opazovala. Janeza so odvedli na travnik pri Čadovi go-stilni. Dali so mu cigareto. Ko je kadil, so mu hoteli zavezati oči, a je odklonil. Z odvezanimi očmi in cigareto v ustih je zravnan stal pred fašističnimi puškami.
Cilka je gostovala pri sosedih. Njeno revno imetje. ki so ji ga iz že goreče hiše rešili sosedje, je bilo nakopičeno v šupi na travniku. Spomnili smo se, da je vmes prav gotovo še kaj Janezove obleke, ki bi jo naši fantje v hosti še kako potrebovali. Sporočili smo ji to in kmalu je prišla z velikim zavojem. V njem je bil Janezov hubertus, gojzarji, pumparice in še nekaj druge obleke. Opraviče-vala se je, da ni več. Dosti obleke fant ni imel. Nekaj pa so mu raznesli Italijani. Ko je odhajal, se je dobro oblekel, ker je mislfl, da gre v internacijo. Tudi zlato uro je vzel s seboj. Nikoli več je ni videla.
Majhen je danes Cilkin svet. Strnil se je le na hiško, v kateri prebiva in na tisto zelenje krog nje in na - spomi-ne. Kadar pridejo otroci - pravi, si ogledujem tega ali onega pa si mislim, kako lepo bi bilo. če bi bila moja pravnučka... Beseda se ji zatakne, pretrga, z roko seže k očem.
Tako preživlja Kikljeva Cilka svoje »jubilejno« leto. ki se zdaj izteka proti zadnji letošnji obletnici, ko bo 7. decembra praznovala svoj devetdeseti rojstni dan.
INA SLOKAN