VRSTE OGNJIŠČ NA SLOVENSKEM IN NJIH DANAŠNJE STANJE
Fanči Šarf
Na izredno naglo propadanje elementov, značilnih za ljudsko stajv-
barsitvo na Slovenskem, so etnografi v zadnjih letili že večkrat opozar-
jali.Problem so obravnavali predvsem v okviru spomeniško varstvene
službe, ki je v zadnjem času na pobudo Slovenskega etnografskega mu-
zeja še prav posebno intenzivno iskala najuspešnejše načine za ohranitev
te vrste kulturne dediščine.^
Od sestavnih delov stanovanjske ljudske hiše je nedvomno ognjišče
med najpomembnejšimi. Način, kje in kako so v hiši kurili ogenj, je
stoletja odločal o oblikovanju prostora ter posredno seveda vplival na
razvoj stanovanjske stavbe. Ob gradivu, ki so ga v dobrem zadnjem
desetletju mogli zbrati Slovenski etnografski muzej ter delcxma nekateri
pokrajinski muzeji^ pa tudi ob anketi, ki smo jo izvedli s pomočjo Dim-
nikarske zadruge Slovenije,* moremo ugotoviti, da smo Slovenci danes
resnično na prelomnici, usodni za dokončni propad starih, stoletja po-
membnih ognjišč.
Ognjišča, ki smo jih v zadnjem času še lahko registrirali, opisali ali
drugače dokumentirali, so se ohranila največkrat zaradi slabega social-
nega stanja lastnika hiše, tu in tam tudi zaradi konservativnosti starih
gospodarjev, v nobenem primeru pa ne iz spomeniško varstvenih od-
nosov. Zato lahko za vsa ognjišča brez izjeme z gotovostjo trdimo, da se
bodo v nekaj desetletjih dokončno umaknila sodobnejši ureditvi prostora
za kuhanje ali propadla skupno s starimi hišami. Spomeniško varstvena
služba stoji v tem pogledu pred skrajno aktualnimi in ne lahkimi na-
logami.
1 B. Orel, Problematika varstva etnografskih spomenikov v Sloveniji,
Slovenski etnograf VI—VII 1953—54; F. S a r f , Iz varstva ljudske arhitekture.
Varstvo spomenikov VI 1955—57; ista, K problematiki varstva etnografskih
spomenikov. Varstvo spomenikov VII 1960—61.
- Posvetovanje o muzejih na prostem 14. III. 1963 v knjižnici Narodnega
muzeja v Ljubljani; organiziral ravnatelj Slovenskega etnografskega muzeja
Boris Kuhar.
Predvsem Mestni muzej v Celju in Pokrajinski muzej v Murski Soboti,
katerima se za podatke o ognjiščih na nujnih območjih najlepše zahvaljujem.
Posebej se zahvaljujem tudi prof. S. Kotniku iz Prevalj, ki je med učenci 8. razr.
izvedel anketo in poslal poleg številnih opisov tudi risbe ognjišč in ognjiščnega
inventarja. Za popis ognjišč v zgornji Savski dolini se toplo zahvaljujem Mar-
janu Fuchsu, ravnatelju osnovne šole na Dovjem.
* Za razumevanje in pomoč se prav lepo zahvaljujem tov. Gustavu Lapuhu,
predsedniku Društva dimnikarjev Slovenije in tov. Janku Lipniku, predsedniku
Zadruge dimnikarjev Slovenije in sodelavcem.
359
Fanči Sarf
Razširjenost raznih tipov ognjišč
Na slovenskem ozemlju moremo danes ugotoviti v glavnem tri raz-
lične tipe ognjišč; vsak ima več razvojnih stopenj in tudi več prehodnih
oblik.
1. Nizko prosto stoječe ognjišče mediteranskega tipa° se je do danes
ohranilo na zahodnem in jugozahodnem delu Slovenije, to je v Slov.
Primorju in v Beli krajini. Ta ognjišča najdemo bolj ali manj še v vseh
razvojnih stopnjah na naslednjih območjih: vse Posočje, Tolminsko z
Baško grapo. Šentviška in Banjska planota, Goriška Brda, Vipavska do-
lina, Brkini, Kras in Slovenska Istra. Krajevno poteka meja po vaseh
zgornje Soške doline, po severnem robu Tolminskega, po vzhodnem gre-
benu Baške grape, vzhodnem in južnem robu Šentviške planote, ob reki
Trebuši in gornjem toku Idrijce čez prelaz Col-Crni vrh preko Hrušice
in Postojne, ob reki Pivki preko Bača in Knežaka ter vasi ob gornjem
toku Reke. Navedena meja se v celoti sklada z naravno mejo (graben
Julijcev od Mojstrovke do Porezna, cerkljanski in idrijski hribi ter
vzpetine vzhodno in zahodno od Postojne) pa tudi z gravitacijo v gospo-
darskem pogledu. Vsi navedeni kraji ter kraji jugozahodno od njih so
bili vezani na Gorico in Trst, od koder so ljudje prinašali novosti in jih
vključevali v svoje domove.
V Beli krajini najdemo nizka odprta ognjišča še danes v vseh ob
Kolpi od Starega trga preko Vinice do Radovice nad Metliko, to je na
skrajnem jugovzhodnem delu, v notranjosti Bele krajine pa predvsem v
okolici Dragatuša. Vpliv sosednje Hrvatske je očiten."
2. Visoko odprto ognjišče v bolj ali manj tesni povezavi s pred-
pečkom' se je pri nas do danes ohranilo na vsem obmejnem ozemlju
nizkih, prosto stoječih ognjišč, tO' je v zgornji Savski dolini, v Bohinju,
na cerkljanskem, idrijsikem in bloškem ozemlju, na severu pa v hribov-
skih naseljih okoli Tržiča, na Jezerskem ter v Logarski in Savinjski
dolini. Na navedenih območjih velja ognjišče te vrste kot splošno raz-
širjeni tip v preteklosti in še polpretekli dobi. V redkih izjemnih pri-
merih pa so se nam taka ognjišča ohranila prav do zadnjih let v okolici
Ljubljane (Vodice), v Kropi, v Suhi krajini (Veliko Lipje), v okolici
Črnomlja, na južnem Pohorju (Skomarje), v okolici Prevalj ter v Prek-
5 Razširjeno je vzporedno s sredozemskim kaminskim tipom hiše, katerega
glavna značilnost je ognjiščni prostor kot glavni prostor v hiši. Za sosednje
hrvatsko ozemlje prikazuje podobna ognjišča A. Freudenreich, .Narod
gradi na ogoljenom Krasu, Zagreb-Beograd 1962.
' Ugotovljena navedena meja se za Primorsko in za Belo krajino v glavnem
sklada z nekdanjim območjem zažiganja božičnega čoka, ki je vezano na odprta
ognjišča (N. Kuret, Der Weilinachtsblock bei den Slovenen, Schweizerisches
Archiv für Volkskunde, Basel, 1961). Za rokopisno gradivo se avtorju lepo za-
hvaljujem.
' To ognjišče je v najtesnejši povezavi z dimničnim tipom ognjišča, o
katerem poročajo starejši raziskovalci slovenske ljudske hiše (Murko, Haruzin,
Franke in drugi).
360
Vrste ognjišč na Slovenskem in njili današnje stanje
SI. 1. Ognjišče na. tleh sredi »7i(še«, Poljane pri Predgrađu v Istri. — S!. 2. Og-
njišče, Breg d Goriških Brdih. — SI. 5. Ognjišče na tleh, Dekani
Fanči Sarf
murju (Šalovci in Cepinci). Iz tega latko sklepamo, da je bilo visoko
odprto ognjišče v povezavi s pečjo razširjeno po vsem slovenskem ozem-
lju razen na ozemlju, navedenem pod 1. točko.
3. Najbolj znano in najbolj razširjeno ognjišče na Slovenskem je
danes zaprto ognjišče (kurjenje in kuhanje v peči). Znano je povsod
SI. 4. Sp. Trenta. — SI. 5. Slapnik d Goriških Brdih. — SI. 6. Senik o Goriških
Brdih
razen na ozemlju mediteranskih ognjišč. Z visokimi odprtimi ognjišči je
v najtesnejši povezavi, saj imamo domala za \'sa območja navedena pod
točko 2, podatke, da so poleti kurili in kuhali na odprtem ognjišču, po-
zimi pa ponekod splošno, drugje pa le včasih, samo v peči. Dalje ugotav-
ljamo, da se je zaprto ognjišče uveljavilo in je danes splošno znano na
območjih, za katera imamo za starejša obdobja podatke o odprtih ognji-
ščih.* Prvotni ogenj na odprtem ognjišču blizu odprtine v peč se je torej
8 Košič-Čaplovič (Croaten und Wenden in Ungarn, Pressburg 1829)
in A. P a vel (Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev, Etnolog IV), nam
za Prekmurje poročata o odprtih ognjiščih dimničnega tipa, danes pa lahko za
vse Prekmurje ugotovimo le še zadnja zaprta ognjišča. Za Bohinj, Koroško in
del Štajerske nam še pred nekaj desetletji poroča V u r n i k (Kmečka hiša
Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp, Etnolog IV) o odprtih ognjiščih,
danes pa je v hišah brez štedilnikov v teh krajih v rabi le zaprto ognjišče. Isto
velja za Belo krajino (glej J. L o kar. Belokranjska hiša, Carniola III, 1912).
562
Vrste ognjišč na Slovenskem in njih današnje stanje
iz ekonomskih, vamosinih in drugih vzrokov pomaknil v peč in moremo
za to ognjišče reči, da predsitavlja zadnjo razvojno stopnjo odprtega
ognjišča. Visoka odprta ognjišča v povezavi s predpečki in zaprta
ognjišča predstavljajo torej en tip z dvemi različnimi razvojnimi stop-
njaimi.
SI. 7. Barbana d Goriških Brdih
Ognjišča mediteranskega tipa z razvojnih vidikov
Kljub dognanju, da so ognjišča danes le redko še v rabi, pa moremo
ob zbranem gradivu za mediteranski tip ognjišča ugotoviti na našem
ozemlju vse razvojne stopnje od ognjišč na tleh, do visokih, izrazitih
prehodnih, za štedilnik značilnih oblik.
V Slov. Istri, na Krasu in v Brkinih pa tudi na sikrajni zahodni meji
(v Trenti in na Robediščih pri Breginjn) smo našli sicer izjemno redka,
toda prvotna ognjišča na tleh. Za prvo razvojno stopnjo velja nedvomno
ognjišče, ki ima svoje mesto sredi prostora (si. 1)." Povsod drugod smo
našli gorišoe v enem zadnjih kotov ali pa na sredi ob steni nasproti
vhodnih vrat (si. 3). Ponekod je bilo gorišče obdano s kamni, drugje pa
' Risba je posneta po skici dr. S. V i I f a n a , ki se mu zanjo prav lepo
zahvaljujem.
363
Fanči šarf
neomejeno. Podlaga za kurjenje je v teh primerih enaka kot tla v pro-
storu: največkrat kamen, redkeje pa tudi zemlja. Najdlje so se taka
ognjišča obranila v Brkinih, kjer so še v drugi polovici 19. stoletja skoraj
v vsaki hiši kurili na tleh. Y Trenti so tla, kjer so kurili, za 10—15 cm
poglobili. Poglobljen je bil kot z ognjiščem ali pa cela druga polovica
prostora. Vendar to ni bil splošen pojav. Razlagati si ga moramo iz var-
nostnih vzrokov: ogenj je bil tako bolj oddaljen od lesenih vrat in opa-
žev, po katerih se je kadil dim.
Prav tako redka kot ognjišča na tleh so nizka, za ped vzdignjena
ognjišča. Od teh so najstarejša tista, ki zavzemajo približno polovico
prastoira (si. 2). Y teh primerih se ni vzdignil samo prostor, namenjen za
kurjenje, ampak cela druga polovica prostora in se torej razmerje ljudi
do oignjišča ni spremenilo. Mejo med nižjim in višjim delom tvori nizka
stopnička, omejena s tramičem ali škrlami. Taka ognjišča smo našli tu
in tam na jugozahodnem ozemlju, predvsem pa v Goriških Brdih, Vipav-
ski dolini in Slov. Istri, medtem ko jih severna Primorska ne pozna. Tež-
nja po dostopnosti gorišča z nižjega prostora je izoblikovala ognjišča, ki
so sicer še vedno komaj 15 do 30 cm visoka, ki pa zavzemajo največkrat
prostor v enem zadnjih kotov nasproti vhodu. V severnem Primorju so
taka ognjišča navadno postavili sredi druge polovice prostora tako, da je
bilo kurišče dostopno s treh ali celo vseh štirih stirani (si. 4). Podobna,
le po obsegu nekoliko večja ognjišča, postavljena na enako mesto, smo
našli tudi v Beli krajini.
Ognjišča te vrste so vedno masivna, zgrajena iz kamna ali opeke,
omejena pa z lesenimi tramiči ali robniki kaminov, ki sestavljajo ognjišče.
Za oiwje ozemelj, to je za severno Primorsko in za Belo krajino pred-
stavljajo opisana ognjišča končno razvojno stopnjo. Na Primorskem so
jih po prvi vojni zamenjali železni ali zidani štedilniki, v Beli krajini
pa se je kurjenje in kuhanje v tem času preneslo v peč, v zadnjih de-
setletjih pa se tudi to umika štedilnikom.
Opisana ognjišča so bila skoraj brez izjeme povezana s prostorom,
ki stopi človek vanj naravnost z dvorišča. Imenujejo ga »hiša« (tudi
»šiša«), v okolici Marezig pa se je za tak prostor ohranilo staro ime
»ognjenca«,^" ki dovolj zgoivomo priča o funkciji prostora. Prostor je
zaključen in čeprav vodijo ponekod iz njega vrata v drug piiostor, daje
ta, ki je v njem nizko odprto ognjišče, vtis, ko da je to edini prostor v
hiši. Ognjišče v tem prostoru ni doseglo bistveno pomembnih nadaljnjih
razvojnih stopenj; razvijalo se je samo še v višino.
S pojavom posebnih pravokotnih ali polkrožnih prizidkov, imeno-
vanih »spahnjenca« (Kras), »kavada« (Slov. Istra), »fagolar« ali »žba-
tafur« (Goriška Brda) — (T. XV/3) sredi oziroma v drugi polovici 19. sto-
letja^^ se je ognjišču nudila izredna prilika za nadaljnji razvoj. Prostoir
Tudi Hrvati imenujejo ta prostor »kuća«, »vatrenica«, »ognjenica« (M.
G a v a z z i, Pregled etnografije Hrvata, Zagreb 1940, str.l7).
" Italijanski vpliv; njih nastanek sd moramo razlagati s potrebo po od-
vajanju dima, to je po uvajanju dimnikov.
364
Vrste ognjišč na Slovenskem in njih današnje stanje
je bil namreč vselej namenjen samo ognjišču in je bil za to največkrat
tudi v celoti izkoriščen. Najstarejša ognjišča so sicer tudi v prizidku še
vedno nizka, do 30 cm visoka, in zavzemajo ves prostor. Življenje in delo
okoli ognjišča poteka tako, kot bi bilo to na tleh. Višja, po obsegu pa še
vedno do sten segajoča ognjišča so se glede na dostopnost kurišča raz-
lično izoblikovala. Na prednji strani najdemo često polkrožen izsek,
tako da je gorišče dostopnO' s tal v prednjem prostoru (si. 5). V drugem
primeru je kuriščni prostor pomaknjen v ospredje in dostopen z dveh
ali celo treh strani (si. 6). Ponekod je prostor za kurjenje nekoliko višji
od ostalega prostora (si. 7) ali pa je na obsežnejše spodnje ognjišče po-
stavljeno še drago manjše (si. 8).
Ognjišča v končni razvojni stopnji so po obsegu manjša, po višini
pa dosegajo višino sodobnih štedilnikov (si. 9). Dostopna so največkrat
365
Fanči Šarf
Z dveh, včasih pa celo z vseh štirih strani. Od starejših obsežnejših
ognjišč se razlikujejo tudi po tem, da niso več masivna, ampak sestavljena
iz klesanega kamna. Prednja, včasih pa tudi stranska ognjiščna stranica
je pravokotno ali obokasio izsekana, tako da raibi prostor pod ognjiščem
za kurivo, dostopnost do kurišča pa. je s tem tudi olajšana. Na ognjišču
te vrste najdemo okraske največkrat geometričnih oblik, včasih pa celo
SI. 9. Ognjišče v Vipavski dolini
rastlinske, prenesene s skrinj (si. 10). Značilni so tudi profilirani robniki.
Ognjišče tega tipa ni strogo vezano na prizidek in ga najdemo npr. tudi
v Vipavski dolini, ki hiš s prizidkom ne pozna.
Ogenj na opisanih odprtih ognjiščih je imel poleg osnovne naloge
— kuhanje \-sakodnevne hrane — še drugo pomembno nalogo: ogrevanje
v jesenskem in zimskem času. Prostor za nameščanje nizkih, trinožnih
stolov ni bil na ognjišču nič manj pomemben od prostora za kurjenje.
Navezanost človeka na bližino ognja lahko zasledujemo pri ognjiščih
vseh razvojnih stopenj in nam pojasnjuje dviganje cele polovice »hiše«
za ognjišče ali dviganje vsega prostora v prizidkih. Poleg trinožnih stolč-
kov so se zlasti na Goriškem in Vipavskem uveljavile posebne ognjiščne
klopi, ki so postale sesta\Tii del ognjišč. Take klopi so v jesenskem in
366
SI. 10. Ognjišče, Budanje pri Vipavi. — SI. 11. Peč za peko kruha ob ognjišču,
Pregarje o Brkinih
Fanči Sart
zimskem času uspešno varovale ogenj pred vetrom ob odpiranju vrat in
so tako opravljale dvoje funkcij. K ognjišču so jih pristavljali, ko je
nastopil mraz, spomladi pa so jih odstranili. Pri višjih, po obsegu pa
manjših ognjiščih, kjer za nameščanje klopi na ognjišču ni bilo več
prostora, je bila klop narejena tako, da je bil sedež enako visoko in
enako oddaljen od ognja, ikot če bi klop stala na robu ognjišča. Tako je
klop, čeprav postavljena na tla, v funkcionalnem pogledu povečala ob-
obseg ognjišča (T. XV/5).
Odprta ognjišča mediteranskega tipa so prvotno rabila tudi za peko
kruha. Na segreto ognjišče so položili testo, ga prekrili z lončeno ali
pločevinasto posodo »črpnjo« ter obsuli z žerjavico (T. XV/1). V zadnjih
desetletjih 19. stoletja so se pojavile prve samostojne peči za peko
kruha.Z ognjiščem te peči niso skoraj nikoli neposredno povezane, če-
prav jih vidimo vselej nekje blizu ognjišča (si. 11). Temu je vzrok le
skupno odvajanje dima; odprtina za kurjenje je v eni bližnjih sten in
je pri nižjih ognjiščih gospodinja stala na ognjišču, ko je kurila peč.
Notranjost peči sega bodisi v sosednji prostor, bodisi da v tlorisu pre-
stopa zunanjo steno ali pa izstopa v prostoru, kjer je ognjišče. V Istri
in' v Goriških Brdih smo našli peči pod ognjiščem (T. XV/4). V teh pri-
merih je pred ognjiščem v tleh posebna jama, v katero stopi gospodinja,
ko kuri peč, drugače pa je jama pokrita s pokrovom.^^ Na splošno pa za
peči lahko ugotovimo le neenotnost in dejstvo, da se peč ni razvijala
vzporedno z ognjišči in prostorom ter da nanj tudi ni bistveno vplivala.
V arhitekturnem pogledu moremo pri ognjiščih tega tipa ugotoviti
izredno skladnost dimenzij ognjišča in skladnost s prostorom, v razvoj-
nem pogledu pa vzporednost z razvojem cele hiše. Trdna masivna
zgradba ognjišča, zlasti pa zadostna prostornina so pogoji, ki jih ogenj
zahteva. Ta s svojo naravno močjo, s plameni, ki se svobodno vijejo, z
žerja\'ico, ki ostaja okoli gorišča ter z vročino, ki jo daje, ne prenese
utesnjenosti. Zato so ognjišča, ki so le za ped ali dve dvignjena od tal,
po obsegu pa tolikšna, da zavzemajo polovico prostora v »hiši« ali ves
prostor v prizidku, estetsko najbolj učinkovita, izražajo največjo domač-
nost in — opremljena s trinožnimi stoli za posedanje — najbolj pri-
vlačna.
Uvajanje dimnikov je arhitekturo ognjiščnega prostora kakor tudi
arhitekturo cele stavbe močno razgibalo. Obočni prostor nad ognjišči
se na različne načine spaja z dimnikovo odprtino in večkrat posega prav
do ognjišča. Tako najdemo često ob zadnji steni ognjiščnega prostora
lijakast izsels, ki se proti vrhu zožuje in daje ognjišču izreden poudarek
(si. 11). Pridobljeni prostor v steni je navadno izkoriščen za nekakšno
nizko polico, ki nadomešča klop. Obok nad ognjiščem kakor tudi raven
lesen strop pri skromnejše zidanih hišah je na notranji strani omejen
Alpski vpliv.
Podobno peč smo našli na skrajnem severovzhodnem robu Slovenije: v
Čepincih na Goričkem v Prekmurju. Zvezo med njimi bi verjetno zaman iskali.
368
1
XV
SI. 1. Peka kruha pod ^počrpnjo« na odprtem ognjišču, Labor pri Marezigah. -
S). 2. >Tuna« — odprtina za odvajanje dima nad vrati z letnico 17?6, Vrh pri
Cerknem. — SI. 3. Doe »kavadi« — prizidka za ognjišče v Marezigati. —
SI. 4. Peč za peko kruha pod ognjiščem. Dekani. — SI. 3. Ognjišče s klopjo,
Vipavska dolina. SI. 6. Štedilnik na istem mestu, kjer je stalo nekoč ognjišče,
Robedišča pri Breginju
Vrste ognjišč na Slovenskem in njih današnje stanje
SI. 12. Na staro ognjišče vdelani deli štedilnika, Breginj. — SI. 15. Vifioko odprto
ognjišče, povezano s predpečkom, Masora pri Cerknem
24   Slovenski etnograf
Fanči Sarf
S polico, iki rabi za nameščanje posode in ognjiščni prostor učinkovito
loči od ositalega (si. 8, 10, 11).
Zaključen ognjiščni prostor je v svoji zadnji razv ojni fazi odločilno
vplival tudi na postavljanje štedilnikov. Prve štedilnike najdemo na
istem mestu, kjer je stalo ognjišče, in ugotovimo, da se prostor ni prav
v ničemer spremenil (T. XV/6). Prehodno stopnjo od ognjišča do štedil-
nika nam lepo pokaže si. 12.
Visoka odprta ognjišča v povezavi s predpečki
Po funkciji se ta ognjišča razlikujejo od ognjišč mediteranskega tipa
predvsem v tem, da so vedno rabila samo za kuhanje, ne pa tudi za se-
grevanje prostora, po zunanjosti pa so ta ognjišča višja in po obsegu
manjša. To so iz kamna zidani, od 70 do 90 cm visoki kubusi, postavljeni
naJA-ečkrat ob strani odprtine za v peč in povezani s predpečkom to je
nekakšno zidano polico pred ustjem peči (si. 13). V manjšem prostoru
sega tako ognjišče do kota in je dostopno z dveh strani, v večjem pa je s
steno oziroma predpečkom povezana ena stran ognjišča in je možen do-
stop s treh strani. Njih obseg se ravna po velikosti in premožnosti hiše;
največja ognjišča so navadno v bivših gostilnah in starih župniščih, naj-
manjša pa v kajžah in bajtah. Povprečna velikost je okoli 1 m v kvadrat.
Cesto je v prednji strani ognjišča spodaj odprtina, ki rabi za odlaganje
pepela ali kuriva. Vrhnja ploskev je pri nekaterih ognjiščih obložena
z opeko, rob pa zavarovan z lesenimi tramiči.
Kolikor smo teh. ognjišč v zadnjem času še lahko videli, so si med
seboj tako podobna, da nam gradivoi, s katerim razpolagamo, ne daje
nobenih možnosti za prikaz njihovega razvoja.
Izjema so samo odprta ognjišča v Savinjski dolini, kjer so se iz
prvotnejših masivnih, iz kamna zidanih ognjišč razvila ognjišča, katerih
nosilec je les, na eni ali dveh straneh oprt v steno, na drugem koncu pa
podprt s tramičem. Pod ognjiščem je prazen prostor. Ta ognjišča nas v
svoji končni razvojni stopnji bolj spominjajo na mize kot na ognjišča
(si. 14)." Vsa so opuščena in čakajo na odstranitev.
Za visoka odprta ognjišča moremo ugotoviti, da so jih potem, ko so
opustili kuhanje na njih, marsikje preuredili za namestitev svinjskega
kotla ali pa so ognjišče prezidali in vanj namestili železno ploščo za
štedilnik.
Prostor, kjer je visoko odprto ognjišče, imenujejo kuhinja (»kuhna«
ali »črna kuhna«). Domala vsa ognjišča te vrste, ki jih danes še lahko
vidimo na terenu, so se ohranila v prostoru, ki je ločen od veže, bodisi^
da zavzema njeno drugo polovico (večina primerov) ali pa je v stranskem
" Slikovno gradivo je ljubeznivo odstopil Mestni muzej v Celju. Za odstop
se lepo zahvaljujem.
370
Vrste ognjišč na Slovenskem in njih današnje stanje
SI. 14. Odprto ognjišče, Primož pri Ljubnem v Savinjski dolini
prostoru, pridobljenem na račun »kamre« oziroma »štiblca«. Prostor je
navadno obokan; v oboku je odprtina za odvajanje dima. Kaže, da se je
odprto ognjišče v veži, srednjem delu liiše, pri manj razvitih hišah preje
umaknilo oziroma se je kuhanje preneslo v peč.
Zaprta ognjišča
Kurjenje in kuhanje v peči, ki je načeloma določena za peko kruha,
zahteva le manjši prostor pred odprtino v peč, kamor gospodinja odlaga
posodo in dokončno pripravlja jedi. Navadno je to nekakšna polica,
zidana iz kamna ali opeke, in čeprav ljudje ne pomnijo, da bi na njej
kdaj kurili ogenj, se tak predpeček splošno imenuje ognjišče. Na Pohorju
24*
371
Fanči Sarf
SI. 15. Ognjišče z obokom, Brinje pri Šentrupertu na Dolenjskem
in v okolici Prevalj se je zanj ohranilo tudi starejše ime »zid« ali »ka-
men«. Predpeček je po navadi do tal spojen s stenskim zidom in nas
močno spominja na visoko odprto ognjišče, zlasti ker je v enaki višini
(si. 16). Nikoli ni predpeček samo pred odprtino za v peč, ampak je na
obeh straneh podaljšan, vsaj na eni strani navadno do kota. Širok je
od 35 do 50 cm. V ravninskih obkrških vaseh, kjer je za stare nepre-
delane hiše značilna velika, nepredeljena veža, se je tako ognjišče na eni
strami ali celo na obeh straneh pomaknilo v prostor in ibi ga preje ozna-
372
SI. 16. Doc zaprti ognjišči o oeži, Ostrog pri Senf Jerneju na Dolenjskem
Fanči Sarf
Čili za odprto ognjišče kot za razširjen predpeček (si. 16). Posebno obliko,
vezano na prostor oziroma na postavitev peči, imajo predpečki v starih
nepredelenih kuhinjah na južnem Pohorju. Tu se ob vogalu peči, ki sega
v prostor, stika dvoje predpečkov, vezanih vsak s svojo odprtino v peč.
Ena je rabila za kuhanje, skozi drugo je prihajala v peč svetloba, ko so
vanj vsajali ali iz peči jemali kruh. Poleg tega je druga odprtina v peč
rabila za sušenje drv, predpeček pa za njih razmeščanje.
Prav tako kot za visoka odprta ognjišča moremo tudi za razširjene
predpečke ugotoviti, da so se marsikje spremenili v štedilnike ali pod-
stavke za svinjske kotle.
Odvajanje dima in varnostne naprave
Na vsem slovenskem ozemlju so se tu in tam do danes ohranile hiše
brez dimnikov. Na zahodu so take skoraj vse hiše z ognjiščem na tleh,
pa tudi na drugih območjih najdemo posamezne stare hiše z ohranjenimi
visokimi odprtimi ognjišči in hiše, kjer so^ kuhali in kurili v peči, še
danes brez dimnika. V vseh teh primerih se je dim kadil skozi vrata, ki
so bila ponekod zato razpolovi jena po višini in so pozimi odpirali samo
zgornjo polovico ali pa skozi razne line nad vrati oziroma v eni zunanjih
sten (T. XV/2). Za take odprtine so se ohranila razna domača imena: »odu-
šek«, »došnik«, »čnik«, »tuna«. Pri nizkih slamnatih strehah najdemo^ v
takih primerih različne varnostne naprave, narejene največkrat iz desk
in jih moremoi jemati za nekakšne predhodnike dimnika (si. 17). Cesto
se je dim kadil skozi odprtino v stropu in se širil na podstrešju, kar je
imelo za slamnate strehe ugodne posledice; od dima okajena streha je
bila trdnejša itn trajnejša.
V vseh primerih, kjer kurišče ni povezano z dimnikom, ima ogenj
neomejen dotok kisika in zato izgorevanje ni popolno. To povzroča v
neposredni bližini kurišča tvorbo suhih saj, v hladnem prostoru pa kon-
denzacijo in tvorbo smolnatih saj, ki se oprimejo stropa in sten. Te smol-
nate saje se v prostorih, ki so hladnejši od zunanjega zraka, topijo in
kapljajo na tla.
Težnja po zadrževanju toplega dima v bližini kurišča kakor tudi
po zadrževanju isker je izoblikovala pri zaprtih ognjiščih različne
naprave, od katerih je najpreprostejša ta, da se zid nad odprtino v peč
v rahlem loku pomika v prostor, nato pa se v obliki police spet pomakne
do globine pečne odprtine. Enak namen doseže vzidan ploščat kamen,
ki štrli iz zidu in je ponekod ob straneh tudi omejen. Najbolj razširjen
je samostojno postavljen obok (»velb«, »šije«, »bolta«, »juta«), ponekod
zidan iz kamna, največkrat pa lesen ali pleten in ometan z ilovico
(si. 15, 16). Taki oboki ognjišče močno poudarjajo, arhitekturo prostora
pa razgibajo. Tudi v estetskem pogledu so učinkoviti. Žal je teh danes na
terenu prav malo še; s prezidavo črne kuhinje v belo, vselej odpadejo.
574
Vrste ognjišč na Slovenskem in njih današnje stanje
Oblika in velikost ognjišča ter prostor, določen zanj, daje tudi dokaj
očitiio podobo socialnega stanja lastnika hiše. Tako so bajtarji v zahodni
in jugozahodni Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih zapuščali dom z
ognjiščem na prvi razvojni stopnji ter se preseljevali v industrijske kraje
(značilna za to je zgornja Soška dolina, Baška grapa, Brkini in Kras),
bajtarji drugod na slovenskem ozemlju pa so do zadnjega kuhali na
majhnih odprtih ognjiščih ali pa v peči in uporabljali majhna, polici
podobna ognjišča pred odprtino v peč. V obeh primerih je bilo ognjišče
navadno v prostoru, kamor stopi človek naravnost z dvorišča.
SI. 17. Lesena naprava za odvajanje dima nad vhodnimi vrati, Dolenci v Prek-
murju
Povišana ognjišča na zahodu in jugozahodu in predelitev veže v dva
prostora, od katerih je drugi dosledno rabil za kurjenje in kuhanje (dru-
god po Sloveniji) je značilno za dom srednjega in večjega posestnika,
medtem ko je določitev posebnega prostora za ognjišče, izvedena že v
tlorisni zasnovi, navadno znak premožne hiše. Koliko so bile take ali
drugačne izboljšave uvedene z namenom, da se ženi olajša delovno
okolje, je težko reči, menimo pa, da je bilo vodilo pri tem težnja, da obi-
skovalec hiše ne stopi v zadimljeni prostor, ampak da je le-ta ločen
od vhodnega prostora. In naj danes še toliko poudarjamo domačnost, ki
jo je nudilo odprto ognjišče, naj še toliko občudujemo arhitekturne in
druge lepote, ki so nastale v zvezi z ognjišči, moramo končno le ugotoviti,
da vsakodnevna zaposlitev žene ob ognjišču ni bila lahka. Žena je bila
izpostavljena mrazu in prepihu z ene strani, vročini z druge strani, nad-
legoval jo je dim, ki je zlasti ob nizkem zračnem pritisku tiščal k tlom.
In ker je ognjišče v največji meri določalo ženi njeno delovno okolje,
375
Fanči Sarf
lahko rečemo, da je bilo to povsem v skladu s položajem žene v družbi
v tem času.
Na anketo »Popis ognjišč v Sloveniji«, ki jo je Etnografski muzej
razposlal preko Zadruge dimnikarjev Slovenije na vsa dimnikarska pod-
jetja in privatne dimnikarske mojstre v Sloveniji z namenom, da bi
ugotovili današnje število ognjišč v Sloveniji, smo prejeli zadovoljive
odgovore. Popis je zajel nad 90 odstotkov naselij in je dal naslednje re-.
zultate: Nizkih odprtih ognjišč mediteranskega tipa je danes v rabi še
492, opuščenih toda ohranjenih pa je 294. Odprtih ognjišč, povezanih s
predpečkom, je v rabi še 625, opuščenih pa 208. Zaprtih ognjišč (kurje-
nje in kuhanje v peči) je 1580. Hiš brez dimnika je 1345, hiš z dimnikom
do podstrešja pa 323.
Dokumentarnega pomena je vsak popisni list, kajti poleg številč-
nih podatkov so navedeni tudi kraji, za katere velja število ognjišč in
število hiš brez dimnika oziroma z dimnikom do' podstrešja. Posebej naj
omenim odgovor Antona Rateja, dimnikarskega mojstra iz Dobravelj pri
Ajdovščini, ki je za kraje Črniče, Gojače, Ravne, Batuje, Selo, Vrtovin,
Kamnje, Skrilje, Stomaž, Lokavec, Velike Zabije, Vipavski križ, Pred-
raeja, Otlica, Gaberje in Šmarje navedel 28 rabljenih odprtih ognjišč in
15 opuščenih, dodal pa je pripombo, da je bilo pred 9 leti, ko je nastopil
službo v teh krajih, takih ognjišč vsaj 120.
Izpolnjeni popisni listi so za muzejski arhiv pomerubno dopolnilo
dokumentarnega značaja.
^ Summary
THE TYPES OF HEARTHS IN SLOVENIA
. AND THEIR PRESENT CONDITION
The article describes the types of hearths rohich during the last decade
could still be seen in Slovenia. It has been established that the hearths have
been preserved either due to the poor social conditions or to the conservative
character of the owner of the house. We can expect that in a fern decades these
hearths mill completely disappear in Slovenia. The Institute for the Preservation
of Monuments, rvhich has tried on the initiative of the Slovene Ethnograpliical
Museum in Ljubljana and after consultation of all Slovene ethnographists and
other museum employees to find rvays for the preservation of immobile ethno-
graphic objects, is faced as regards the conservation of old hearths rvith a very
pressing and difficult task.
On the whole me can now identify in Slovenia three different types of
hearths; each of these shows several stages of development and several transi-
tory forms.
1. The lorn open hearth of the Mediterranean type has so far been preser-
ved in the northern and southern parts of the Slovene Littoral and in the Beta
Krajina region. It appears in all its stages of development, from the hearth on
the floor and up to the high type of hearth which resembles a cooking range.
The oldest form is believed to be represented in the type of hearth situated in
the middle of that part of the house into which we enter from the courtyard.
Later this hearth was removed to the hinder part of the same place, either to
the central section of the mall which faces the entrance or into the corner. The
376
Vrste ognjišč na Slovenskem in njih današnje stanje
subsequent stage of development is represented by the hearth which is built
on a slightly elevated spot and rohich covers almost a half of the rohole space
of the house. In order to make this hearth more easily accessible from the lomer
floor, nerv types of hearth have been developed of smaller dimensions rohicli
were originally low, yet which later became higher until they reached the height
of a cooking range. In Bela Krajina the hearths have reached a height of 20 cm
only.
In those parts of the Slovene Littoral where approximately in the middle
of the XlX'h century special lean-to sheds mere introduced, which were espe-
¦cially built as places where hearths were brought under shelter, we can observe
a further development in the forms of the hearths. In few exceptional cases we
can still find in these attached buildings a low hearth which can reach a height
of up to 30 cm and which occupies the whole inside space of such a structure.
The higlier types of hearths which have still reached the walls of the attached
building show various solutions for the higher hearth from the lower floor. In
the final stage of development the hearths — which have also grown smaller in
size — differ from the older types in the fact that they are no longer massive
but rather constructed of cut stone with geometric or even plantal decorations
which were borrowed from the designs that adorn wooden chests.
Organically connected with this hearth place were formerly three-legged
chairs used for the sitting around the fire; later they were replaced by special
benches which in autumn and in winter were indeed an essential part of the
hearth place, until the final decades of the X/X'* century the open hearths of
this type were used for the baking of bread in special vessels made of eartlien-
ware or of tin. The ovens for the baking of bread which can now be seen in
nearly every fireplace have not essentially influenced the form of the hearth and
of the structure. The introduction of chimneys on the other hand has vitalized
considerably the architecture of the fireplace as well as the architecture of the
rohole building. The vaulted space above the hearth is now combined in a num-
ber of ways with the opening into the chimney. A special shelf which is used
for tlie deposition of dishes separates effectively the fireplace from the rema-
ining interior. In tlie final stage of development the enclosed fireplace influenced
the introduction of the cooking ranges.
2. The high open hearth combined with the shelf in front of the opening
into the oven has been preserved in the whole border area of the low open
hearth and in northern Slooenia; in few exceptional cases also in all other parts
of Slooenia where in recent years only the enclosed fireplace has generally
been known. Tlie high open fireplace is not used for the heating of the buil-
ding. The size of this type of hearths is usually smaller than that of tlie Medi-
terranean kind of hearths: yet it is 70 to 90 cm high and built of stone. In the
valley of Savinja River this type of hearth has been developed into a kind of
fireplace which is built on a mooden. fundation so that it resembles a kind of a
table.
The part of the house where the high open hearth lias been preserved is
usually separated from the entrance hall, i. e., from the central part of tlie
house. Tills shows that in the less developed forms of houses the open hearth
did disappear earlier from the entrance hall or that the cooking was transferred
into the oven.
3. The best known and the most widely spread type of hearths in Slooenia
is the enclosed fireplace (the fire burns in the furnace and the cooking is made
in the oven). It is known everywhere in Slovenia except in the area
of the Mediterranean type of hearths. It stands in the closest connection
with the high open hearths: almost everywhere where during the last decades
the high open hearth has still been used we find that during the winter time
the cooking is more or less removed into the oven. Furthermore it has been
established that the enclosed type of fireplace has been introduced and is now
generally known in those areas where it is proved by the available data that the
377
Fanči Sarf
open types of heartlis had formerly been used (Bela Krajina and Prekmurje
regions). The fire which originally burned on the open heartli near the opening
into the oven was later removed for reasons of economy, safety and other
causes deeper into tlie oven; me can therefore consider this kind of fireplace
as the last stage in the development of the open liearth.
In tlie whole of Slovenia me can find among houses which still have open
hearths buildings without chimneys. Tlie smoke escapes through the door which
for this reason is divided vertically into two sectors; in the winter time only the
upper sector is left open. Various holes in the mall which help the smoke to
escape have also been knomn till the present days. In order to keep the warm
smoke near the fireplace and to prevent the sparkles from escaping special
safety constructions have been built above the opening into the oven, a kind
of rooflets made of stone, or special vaults which are most frequently made of
mickermork covered with plaster.
The forms and the size of the fireplace as well as the part of the house
selected for it betray also the social status of the owner of the house. The
article concludes with tlie statement that the work of women around such fire-
places was certainly not easy.
378