Razmišljenost učencev med naukom. Kedar postanejo otroci v šoli nemirni, okoli sebe gledajo in drug z drugim šepetajo, takrat pravimo, da so razmišljeni. — Včasih so pa še na videz mirni, a njih pogled razodeva, da so misli drugod, kakor pri učenji. — Reči, bolj zoperne, od ravno rečene v šoli nij; naj huje pa je to, da se razmišljenost enako kugi razširja po šoli. Razmišljenost je vzrok slabeinu napredovanju v šoli, pa tudi zaderžuje splošno naobraženje. Pri razmišljenih učencih je dostikrat ves trud zastonj, in nij mogoče z učenci kaj doseči, ki so se privadili razmišljenosti. Pri takih razvajenih učencih tudi pozneje šola življenja malo pomaga; ne vedo si skušnje v življenji v svoj prid obračati, ker se niso nikdar navadili živIjenje resno premišljevati. Kvar, ki ga napravlja raztresenostje splohdvojen. Spomin se ne vadi in ne ostri. Dušne zmožnosti so tesno med sabo zvezane, in se med seboj podpirajo, posamezna, brez obzira na druge, se ne izobražuje; toraj tudi spomin ni dušna moč, kar sama za se, nij kaka posebna shramba za pridobljene predočbe, timveč je dušna moč, katera to ohrani, kar je razum zapopadel. Zato je pa treba, da je pojem, kateri liočemo ohranRi, jasen pred naim, razmišljenost pa ravno ubrani, da se stvar ne more spominu vtisniti. Česar se popolnoma ne zavemo, tega si tudi do dobrega ne moremo zapomniti. Razmišljenost postane v navado, kajti otroci med naukom mislijo na svoje igrače in drugačno razveselovanje. Tako čuje sanjajo in naposlednje ne morejo niti en trenutek pazljivi biti. Ta napaka jih sprem- lja iz šole v življenje. Čestokrat narajmamo ljudi, ki nimajo nikdar svojih misel zbranih, ter hitro pozabijo, kar so vidili ali slišali, mislili ali delali; poslušajo a ne slišijo, gledajo a ne vidijo. Ne zbude se prej is svojega mračnega spanja, dokler jim ni nadloga in stiska za petami. Taki ljudje, naj se že obračajo do Boga ali do ljudi, naj že verujejo ali ljubijo, nikdar jim ne gre prav iz serca, zakaj njih misli ne obtičč na eni reči. Volja ni tako krepka, da bi storjeni sklep mirno zgotovila, povsod le prevlada razmišljenost. Da se pri takih ljudeh um ne bistri, serce ne požlahnuje, niti značaj ne uterjuje, je naravno. Razmišljenost v življenji je kriva veliko nesreč in nadlog. Prizadevati si moramo, da odpravimo razmišljenost v šoli. Prigodi se nam pa, da se poslužujemo v to napačnih sredstev, ker ne poznamo vzrokov, zarad kterih se je lotila razmišljenost naših učencev. Da učenik odpravi razmišljenost, naj pazi sam na svojo osebo, naj pazi na učence, naj pa tudi gleda na vse okolnosti, v katerih se znajde. Kar se tiče osebe učenikove, je omeniti to, da naj učenik podučujo ves t. j. z dušo in telesom. Učenik, ki mu med naukom druge muhe po glavi rojijo, trudi se brez vspeha, da bi združil misli ueencev na eno reč. Učenik stopivši čez šolski prag, naj pušča zunaj svoje nadloge in vse, kar mu serce obtežuje. — Kaj pa, da se to ložeje zapiše, kakor spolni; a istina je, da le pri zbranih učenikih je najti tiste navdušenosti, katera zopet navdušuje. Učeniku so naj ostrejši sodniki njegovi učenci; ti pa hitro zapazijo pomanjkljivosti pri takih, od katerih tirjajo popolnost v vseh rečeh. Učitelj naj se varuje v svojem govorjenji, obnašanji in vedenji vsega, kar vodi pazljivost učencev mesto na nauk, pa na osebo učiteljevo. Vsaka nenavadna prikazen nad učenikom, vsaka sprememba na njegovera zunanjem, učence bolj zanimiva, kakor učenikov nauk. Pestalozzi je bil zmiraj enako oblečen. ' Posebno naj se učitelj privadi pravega miru; preglasno govorjenje, neprestano gibanje, in huda naglost ne povikšuje pazljivosti. Preglasnega govorjenja se otroci ravno tako navadijo kakor ropotanja v mlinu; poslednjič se nihče za to ne zmeni. Tudi lukaj velja pregovor: Kakoršen učenik, takošna šola. Učenik je duša, je zercalo svoje šole. Nauk mora učenca zanimivati, zbudimo radovednost in zbežala bo razmišljenost. Ako je nauk dolgočasen, loti se učencev zaspanost, ali pa so nemirni, in se drugače kratkočasijo. Da pa učence nauk zaniraiva, nikakor ni treba burk in pa smešnic, temveč globoke zamišljenosti v predmet; neutrudni učitelj more navadni nauk otrokom na mnoge strani pojasnovati. Tudi znanih reči se otroci ne naveličajo poslušati, samo da vemo prave strune ubrati. Glejmo otroke pri njihovih igračah, staro podirajo, pa na novo skladajo; drugače sestavljeno jih tako veseli, kakor da bi bilo čisto novo. Nauk ne sme biti ne prelahek, a tudi ne pretežak. A ravno presojevanje tega kaže pravega učenika. Prelahek nauk ne prizadeva toliko truda, da bi otroke zanimival; pretežak jim pa jemlje serčnost. Kakoršni otroci, takošno učenje, sicer nastopi razmišljenost. Naj še tukaj omenimo delavnosti otrok, katera je dvoja, zunanja in znotranja. Zunanja delavnost včasih sama na sebi pospešuje razmišljenost, ker pazljivost se rada obrača le na zunanjost. Recimo, da otroci glasno bero, v zboru, takrat jih bolj zanimiva glasno branje, kakor pomen branja. Ali s tem ne zaveržemo glasnega branja v pravi meri, in le rečemo, da mora zunanja delavnost zvezana biti z notranjo, t. j. otroku se mora misel dalje razvijati, s pomočjo znanega naj najde neznane rečf, kar je do dobrega razumel, naj izrazuje potem samostalno, ali v kratkem, kar se je učenec naučil, naj se pri njem v meso in kri spremeni, in to vednost naj oddaja kakor svojo, kedar je treba odgovarjati, in takih odgovorov smemo se učeniki veseliti, a ne grajati učenca, ako si zna poraagati. Da je pa nauk zanimiv, naj se učenik zanj pripravlja. Pusto, dolgočasno besedovanje je ostudno mislečemu človeku, tolikanj bolj otroku. Beseda učenikova v šoli naj bo slovnično pravilna, le tako prednašanje bo otroke zares omikalo, in kmalu se bo pri otrocih videlo, kako učenik v šoli govori. Sicer pa ljubezen rodi ljubezen, merzlo serce pa ohladi pri čutnih jn živih otrocih ljubezen do učenja.