leci agitaior V uredništvu »Rdeče zastave« (Nadaljevanje) Naslednjega dne je bila seja vodstva stranke. Navzoč je bil tudi Benke. Predsednik in odborniki so mu častitali k članku. »Tovariš,« je dejal predsednik, »važno nalogo imamo za vas.« »Na uslugo sem vam.« »Šli boste v B. in boste organizirali tam stranko.« Benke je prebledel. »Kaj vam je?« ga je vprašal predsednik. »Nič! V Ameriki sem imel tovariša iz B., ki se je ustrelil.« »A tako! Ali sprejmete nalogo?« Bsnke je po kratkem premisleku odgovoril: »Sprejmem!« >Dobro! Jutri odpotujte. V tovarni se javite za delavca. Ostalo boste vedeli. Denarja dobite, kolikor ga boste potrebovali.« »Zagotavljam vas, da boste z menoj zadovoljni.« Zamišljen je odšel s seje. Imel je dovolj vzroka, da je prebledel ob imenu B. Pri Bežokovih Čez eno leto je Benke imel tisoč pet sto delavcev za seboj. Agitator je stanoval pri Režokovih. Režok je bil prileten delovodja v tovarni. Z družino vred je bil zvest pristaš pretkanega agitatorja. Hčerka Marija je bila kar nora nanj. Ko se je Režok neke nedelje zvečer vrnil iz gostilne, je našel svojo družino na vrtu za mizo. Tudi Benke je bil tam. »No, o čem ste govorili?« je vprašal. »Janez je govoril o Ameriki,« je odgovorila Marija. »Sedaj pa o drugem govorimo! Janez, odkrito povejte, ali imate resne namene z Marijo?« Marija je sklonila glavo. Janez pa je odločno odgovoril: »Resne. Če je Mariji prav, bomo čez nekaj tednov naredili poroko.« »Marija, kaj rečeš na to?« »Nimam nič proti!« je polglasno odgovorila deklica. »Benke, poslušajte!« je resno začel Režok. »Nočemo prodajati mačka v žaklju. Marija...« »Oče, kaj hočete povedati?« je s strahom vprašala hči. »Mirna bodi! Pošteni in odkriti hočemo biti... Poslušajte torej, tovariš: Marija je že pred petimi leti imela ženina. Imenoval se je Jernej Kovač.« Benke je prebledel. »Kovač Jernej?« je vzkliknil. Režokovi so postali pozorni. »Kaj vam je?« je vprašal Režok. »Ali ste ga poznali?« je zajecljala Marija. Benke se je medtem zbral. »Seveda sem ga poznal! Moj najboljši prijatelj je bil.« »Kaj je z njim? Kje je?« so hkrati vprašali vsi trije Režokovi. Agitator je molčal. »Povejte: kaj je z njim? Ali je umrl?« je resno vprašal Režok. »Umrl. V mojem naročju ... Ustrelil se je...« Marija je glasno zaihtela. »In zakaj se je ustrelil?« je spet vprašal oče. »Prav za prav ne vem. Često je govoril o nekem grehu, o zapuščeni nevesti, toda imena, kraja in drugih okoliščin ni omenjal... Marija, ali ste vi tista nevesta?« »Da!« »Ali vam je tudi o njegovem grehu kaj znano ?« »Da!« je odvrnil Režok. »Tisoč dve sto mi je vzel.« Benke je vzdrhtel, a tega ni nihče opazil. »To je bil ves moj prihranek,« je nadaljeval gospodar. »Polovico sem hotel dati Mariji za doto. Toda lopov je vse vzel in zbežal. Do sedaj nismo vedeli, kam je šel. Torej se je bil v Ameriko zatekel?« »Da. Zd&j vse razumem!« je zagodel Benke. »Po tem udarcu je Marijo zaprosil priden trgovski pomočnik. Imenoval se je Benke Janez ko vi. Ali ni vaš sorodnik?« Če bi sedaj videli agitatorjev obraz, bi se ustrašili. Ni bil samo bled, marveč siv. A tega niso opazili, ker je bila že tema. »Ne, ni moj sorodnik!« je nervozno odkimal. »Jaz sem popolnoma sam ... A povejte, kaj je bilo z njim?« »Marija ga je sicer spoštovala, toda pod vplivom težkega udarca ga je zavrnila. On je nato odšel. če bi bil nekaj časa počakal, bi ga bila Marija vzela. Pozneje ji je bilo žal, da ga je bila zavrnila. Sicer pa je sedaj dobila nadomestilo za tisto izgubo. Kajne, Marija?« »Da, oče!« je sramežljivo zašepetala hči. Benke io je nežno objel. »Hvala lepa, Marija! Toda povejte mi, ali oni Benke ni bil meni podoben?« »Ne. Skoraj bi rekel, da vam je oni lopovski Kovač bil bolj podoben. Imel je prav tak nos ko vi. Njegove oči so tudi bile vašim podobne. Edina razlika je ta, da je on imel obe očesi. Brade ni imel.« Benkeju je postajalo vroče. Ta pogovor mu je bil neprijeten, zaradi tega je speljal besedo v drugo smer. »Pustimo to! Kar je bilo, je minulo. Po velikem zborovanju bo poroka in potem bo vse v redu.« »Kdaj pa bo zborovanje?« je vprašal Režok. »Čez dva tedna. O, to bo zmagoslavje! Iz prestolnice bosta prišla dva govornika.« »Izvrstno! In bomo res proglasili stavko?« »Gotovo, če se tovarnar ne bo vdal.« »Prav. Toda ali bomo imeli dovolj denarja za stavko?« »Bomo. Med člani bomo nabirali, pa tudi od centrale bomo dobili. Zmaga je gotova.« »Izvrsten človek ste!« je vzkliknil Režok. »Toda sedaj pojdimo spat!« (Konec sledi)