ŽELIMLJE.                                                                                                                        FOT. FR. VESEL.
FR. S. FINŽGAR:
POD SVOBODNIM SOLNCEM.
POVEST DAVNIH DEDOV.
#d vzhoda, severa in zapada so se zgrinjali vojniki. Dan na dan so se vračali seli na majhnih, črnih konjičih, jezdili so na znojnih vrancih v gradišče in naznanjali starosti Svarunu, da so dobro opravili poslanstvo. Na dvorišču so potem posedali in polegali seli krog ognjev; hlapci so jim rezali pečene kose koštrunov z ražnja, Ljubinica, staroste Sva-runa lepa hčerka, jim je točila medu in podarjala vsakemu selu kožušček iz bele jagnjičevine. Sin Iztok je pa za vsakim poslancem odjezdil iz gradišča in hitel naproti prihajajočim vojnikom.
„ Sveto vit te je navdahnil, starešina, vile so vas pospremile, hrabri vojniki, da ste pregazili močvirja, da ste preplezali gorska sedla in prišli sem do gradišča staroste — mojega očeta Svaruna, ki vas zahvaljuje in pozdravlja!"
„DOM IN SVET" 1906. ŠT. 1.
Tako je nagovarjal mladi Iztok, sin Sva-runov, prihajajoče Čete Slovenov, ki so se zgrinjale v dolini krog gradišča. Vsak tre-notek so se zabliskala kopja iz hrastovega gozda, v poznem večeru so zagorevale pla-menice — in Iztok se ni utrudil. Vsako četo je pozdravil v imenu staroste, vsakega starešino odvedel v gradišče, kjer so dobili hrane in počitka pa prijaznih besedi in pozdravov veliko.
Dolina krog gradišča se je napolnila s šotori. Ponoči je plapolalo jezero ognjev po dolini, donele so bojne pesmi, meketali ovni in ovce, mukali so -junci, ko so jih tirali v zakolj. Naokrog so pa porazgetavali konji, ki so mulili usehlo travo. Zakaj pozna jesen je prišla v dežel.
Na okopu gradišča se je izprehajal sivo-glavi starosta Slovenov, Svarun. Ljubinica mu je bila stkala iz belega lanu mehko haljo. Krog ledij mu je bila sešila gorkih jagnji-čevin in stara pleča mu je bila odela z najlepšo ovnovo kožo.
2