V spomin Ivanu Černaku - Janezu
Od Ivana Černaka-Janeza, ki se je rodil 1908. leta v Za-dobrovi, smo se poslovili 26. januarja 1981 na pokopališču v Polju.
Po očetovi smrti se je dru-žina razšla. Mlin in domova-nje sta bila prodana in na duri je potrkalo: »Znajdise, kakor se veš in znaš!« Sorodnik, zi-darski mojster A všič je Ivana po končani ponavljalni šoli vzelvuk. Še medgospodarsko krizo se je pretolkel v druga-čen poklic. Našel je delo pri podjetju Malina, ves čas —vse svoje življenje pa je bil zave-den gasilec, postalje načelnik, poveljnik, prvi gasilski čast-nik.
Ivan, obujam najine spo-mine prav tja do otroštva. Ko se je začela prva svetovna vojna, sva sedela v isti ktopi pred debelušno učiteljico Ma-jerico in zavzeto poslušala. Se spomniš, kako si me neko po-poldne zvabil s seboj v Zado-brovo? V vašem, Jemejčko-vem mlinusem zadihan poslu-šal tvoje otroško po veliče vanje mletja. Zvečer sva pokleknila, stara, naglušna teta Urša je molila roin i venec s počasnim, pridušenim, zaspanim gla-som, kimeje zavajal vdremež, dokler nisem dojel »..., ki je za nas krvavo švical...«. De-setkratna ponovitev bi me za-peljala v večjigreh, kigaje pri tujih Ijudeh lesojprivitepetro-lejke prikril, a pri naslednjem »..., ki je za nas gajžlan bil...«, bi me ne mogel več zdržati, če ne bi prav risti ifiah pobutalo po vežnih vratih, in vprašanje «... alije morebiti naš pri vas? ... «me je dvigni-lo, dasem zmaterjo in oietom v mesečini moral domov. Se spomniš, kako smo se peteli-nili osem, desetletni na proce-sijah in zaposlovali učiieljice; učiteljev tako razen nadučite-
Ija bilo nl Še so bili na vojni. Kako smo prepevali: »Ajmo,' ajmo, vinarje zbirajmo, jih za vojsko in za zmago dajmo! ...»/« kako smo se razšli po vaseh pobirat prispevke za vojno. Pobirali smo medeni-rtaste svečnike, likalnike in moinarje, iupnik Miiller pa nas je s štaberlom boiul po bosih podplatih in zruven jezik grizel, da binas manj bo-lelo.
Pakasneje? Za zidarjasise šei učit in v igrah Miklovi Zali, Carskem slii, Divjem lovcu igral, in kako si se gasilcem zapisal, kako sva se po minuli vojni srečala v celjski tovarni sadn ih soko v in marmelade na tečaju za dosego kvalifikacije in kako si se uveljavil v Vino-cetu. V duhu te gledam, kako mi v Belikrajini zid ometavaš in kako sva se obiskovala. Še obolelega sem te spodbujal in od neprijetnega razm&ljanja veder, vesel, privoščljivega glasu odvračal.
»V svojih delih sam boš Živel večno«, je zapisalpesnik, in vsetvojedelo in iivljenjese-demdesetih let je dokaz, da si se ravnalpo njem. Zato miboš ostal v nepozabnem spomi-njanju do konca mojih dnl
Tvoj sošolec in prijatelj
Hinko Wilfan