0 ponavljanji. Ubogi učitelji le predostikrat britko skušamo in se prepričamo, da veliko tega, kar smo svojitn učeucem z velikim trudom in prizadevnostjo tako rekoč v glavo vbili in vsilili, čez malo časa radi pozabijo in raztresejo. Temu se pa ni čuditi in se zavoljo tega jeziti, sej to ne more drugače biti, ker tudi v tem obzira zakon pozabljivosti svojo silo in vpliv do človeka razodeva. Vsi vtisi in pojmi, in naj bojo tudi naj boljši in javniši, zgubljajo kolikor toliko s časom svojo moč in veljavo; postajajo čedalje slabše, in nazadnje popolnoma — zginejo, enako barvam na podobi, ktere od leta do leta na svoji živosti in lepoti počasi zgubljajo, na posled pa popolnoma otemne in se več ne razločijo. Enako se godi tudi z vednostimi, kteri si človek s trudom pridobi in prisvoji; tudi one ne ostanejo vedno naša lastnija, ampak se vedno manjšajo in zgubljajo. Da se pa pojmi, vednosti in znanosti našemu duhu in spominu za vselej stanovitno vtisnejo, in si jih kot dušno lastnino za vselej prisvojimo, potrebno je, da si oddaljenega duha zopet bližaino, t. j. da ponavljamo. Znano je, da vsi pojmi in zapopadki, kedar smo jih že bili dušnim očesom približali, bi se radi zopet oddaljšali in odtegnili, zato pa je zelo potrebno, da si jih vedno na novo bližamo. Iz tega pa izvira za učitelja perva dolžnost, da naj obilno ponavlja. Da učitelj te dolžnošti ne prezira, je že zato potrebno, da sebi in učencem veselja do učenja in šole ne vzame. Redko in pomanjkljivo ponavljanje je vzrok, da učenci toliko od tega, kar so se učili, na svojo škodo in učiteljevo nevoljo pozabijo. Učenci so nevoljni in vedno manj pridni, videči, da jim vkljub vse pridnosti in marljivosti od vsega le prav malo ali celo nič v glavi ne ostane; učitelj pa je zavoljo nezadostnih in pomanjkljivih odgovorov nevoljen in jezen, ter zgublja počasi veselje do učenja, spoznavši, da je ves njegov trud skoraj zastonj. Sej vemo, da otrokom ni ljubo in všeč. ako sami vidijo svojo nevednost, ampak le to jih veseli in spodbuja k novi pridnosti, ako znajo dobro in lahko odgovarjati. Ako hočemo tedaj od učencev in iz šole lenobo in mlačnost odpraviti, ne prezirajmo otročje narave, ter ne pozabimo cenjenega in pripravnega pomočka, in ponavljajmo obilnokrat! Drugič je treba pri ponavljanji se varovati, da se ne ponavljavednona enaki način, kot se je v začetku učilo; to velja posebno pri vpraš.injih. Samo po sebi se razuroi, da se sme od časa do 6asa pri važnih stv.ireh, ravno tistih vprašanj poslužiti, ker tako ravnanje dostikrat zelo pripomore, da si učenci učilno snov globokeje in terdneje v sporain vtisnejo, vendar se pri tem prava mera in naraera ne sme nikakor prezreti. Lahko s tem pridemo v nevarnost, in pazljivosti učencev jako škodujemo, ako vedno enako vprašaino, ker učenci potem navadno kaj malo raislijo, in vsa stvar dobi potem bolj tovorniško obliko, ne pa miselno, kar je pri učenji poglavitna reč. 0 tem naiu javno pričajo šole, v kterih učenci na učiteljava vprašanja že odgovarjajo, prej ko je učitelj z vprašanjem pri kraji. Le prelabko narede taka vprašanja in odgovori v tacih slučajih vtis velikolepja ali gizdavosti in vsa stvar diši pazljivemu poslušalcu pa znani dišavi, ktera je ižučba ali urjenje. Ako se učitelju kaj takega primeri, je pa zadnji čas, da drugače vpraša in tako učence iz poti razvade na pot mišljenja privabi. Še bolje pa je, da učitelj ne čaka takih znainenj od učencev, ampak skuša, da vprašanje že prej drugače zastavi in spreineni. Ta spreminjava se pa učitelju samo od sebe ponuja, ako pri ponavljanji ne začenja vedno na enakem kraji, ampak se pri raznih učilnih predraetih tudi raznih izhodov poslužuje. S tem se učenci nekako prisilijo, vprašanju pazljivo slediti, poslušati in premišljevati. Vsled tega dobi potem stara in že znana reč in stvar vedno novih vzbudov, miselnost in razumnost učencev se čedalje bolj okrepčava, in ako začenja učitelj na raznih krajih, uče in privadijo se učenci čez vso učilno snov nekako gospodovati in se na dotičnih znaristvenih poljih zavedati, kar donaša učitelju dvojni dobiček. Ker se namreč učitelj uaora prav skerbno na stvar pripravljati, ktcro hoče ravno ponavljati, tedaj zadobi pervič s tem nedovolj čislano in veljavno učiteljsko izverstnost in sprednost, in drugič se vadi na ta način učence po njih zmožnostib spoznavati in dobre od slabih razločevati. Da pa to ni majhna stvar, razumi vsak, kteri ve, da je oziranje na osebnost naj imeuitniši pomoček za vspešno podučevanje. Ni tedaj čudno, ako učitelj ponavljanje v drugo podobo postavlja, in s tem sebi in učencem vse jako lajša in koristi. Tretje, kar je pri ponavljanji poti-ebno, je, da si učitelj prizadeva, da je ponavljanje mikavno. K mikavnosti pripornorc nekoliko že to, ako učitelj vsako stvar pri ponavljanji od druge strani pričenja. Skušnja nam kaže, da je vse pri tem, kako ali koga kaka stvar veseli ali ne, in kako otroci zelo hrepene" po novih vzbudih, in kako zelo jih veseli in zanimiva tudi že stara in znana stvar, ako na nji kako dozdaj njihovim dušnim oCem prikrito reč zoper svoje pri(iakovanje zapazijo. V tem hrepenenji po vedno novih vzbudah je vzrok in povod, da sicer rnalo pomenljiva opomba, bodi si pri kterem koli učilnem predmetu, kteri znabiti učitelj sam ni prilastoval tolike važnosti, pri učencih ima vendar velik vtis. Ta vtis razodeva se v nenadni tiboti, v bistrih pogledih, v zamaknjenem zrenji nad učiteljevi ustnici in z nastavljenim ušesom na vsako besedo učiteljevo. Taki in enaki dogodjaji in prikazki so učitelju pomenljivi migljeji, kteri mu pravijo: ,,Podučuj mikavno!" — Ako se to že pri podučevanji prezirati ne sme in je že tukaj velike vrednosti, je to gotovo dvakrat tolike vrednosti pri ponavljanji, kjer je snova učencem že več ali manj znana, in ni več pripravna, toliko in v tej meri vzbujati in oživljati, kakor pervikrat, ko je bila učencera popolnorna nova in neznana. Zato je pa verjetno, da se v tern slučaji pravilo: ,,podučuj mikavno" težje popolniše spolnuje, kakor takrat, kedar se učenci kaj vpervič uče. Mikavno podučevanje pa potrebuje skerbnega pripravljanja; učitelj se mora tako rekoč v učno stvar vtopiti, in iskati mikavnib trenutkov. Se ve, da si mora prizadevati, da stvari ktero ponavlja, poišče in dobi pravo in mikavno stran, in sc skerbno varuje, da ne zajde v prazno igračo, ainpak pri tem prizadevanji naj je njegov namen in misel edino, z najdeno in budivno stranjo v resnici duha omikovavno podučevati. Tudi zahteva na ta način vravnano ponavljanje že pri pervem podučevanji temeljitega, premišljenega in vsestranskega obdelovanja; sicer se ne more ponavljati po imenovani poti. Potem, kako se ponavlja, se prav lahko prepričamo, ali je učitelj v začetku dobro učilno snovo sploh obdeloval. Nasproti raoremo pa zopetreči: ^Kakoršni učitelj, tako ponavljanje!" Sej si pa tudi ne moremo misliti, da bi učitelj, kteri si vse prizadeva temeljito in mikavno podučevati, potem poverhno ponavljal. Dalje je pa zopet treba razločevati, kaj je potrebno vediti in znati, in kaj je lc znanja vredno; kajti so stvari, ktere vcditi in znati je potrebno, druge so pa zopet manj potrebne in koristne, pa je vendar dobro, kdor jih zna. Zato se tnodri ucitelj pri ponavljanji pred vsem drugim ozira na poglavitno stvar, na pervine obrača, brez kteiih se pri podučevanji vspešno napredovati ne more, in se še le potem ozira na to, kar ni zelo potrebno, pa je vendar dober dodatek in nekako olepševalo in dopolnilo iz pervin in poglavitnih delov sestavljenje podobe. Tedaj najprej najpotrebniše, imeuitniše, in koristniše, in še le potem, kar je manj potrebno, pa je vendar koristno, lepo, dobro in znanja vredno. (Konec prih.)