s// /fZZ * POŠTNINA PAVŠALIRANA. DOM IN SVET LETNIK XXXV LJUBLJANA 1922 ! ' ^ H 6.A.T KOy. j , : ' ... * • 1 /r^j. - ir -■ . . -- ■ ' " ... ." - .' r j • \ ' .. - v •-J: - ' • k r' ' • ' • • • . VSEBINA STEV. 9.—10 LEPOSLOVNI DEL: I. Pesmi. Joža Lovrenčič: Kronika Trente alias Trentarskega šludenfa II. del. 356. — Debeljak Tone: Ura z lobanjo. 358. — Silvin Sardenko: Iz knjige „Dekliške pesmi". 359. — Miran Jarc: Skrivnostni romar. 365. — Anton Vodnik: Vigilija. 371. — Anton Vodnik: Samota blestenje je... 371. — Alfonz Gspan: Dan. 374. — Aljoša Tomažin: Anton Padovanski. 375. II. Pripovedna proza. Ivan Dornik: Pred novimi zarjami. 353. — Matija Malešič: Adela. 362. — France Bevk: Gospod Golob. 367. — Ivan Dornik: Pod domačim slropom. 372. —Miran Jarc: Drugi breg. 373. — Jože Jagodic: Za cilji. 376. —Alfonz Ospan: Prva beseda. 405. ZNANSTVENI DEL: v' I, Članki. Fr. Kotnik: Drabosnjakov Ahasver. 391. II. Zapiski. Slovstvo: Silvin Sardenko: Dekliške pesmi. (Miran Jarc.) '406. — Shakespeare - Zupančič: Beneški trgovec. (Fr. Stele.) 407. — Dr. Dragotin Lončar: Politično življenje Slovencev. (Jos. Mal.) 409. — Dr. Iv. Lah: Začetki Slovenske Matice. (Mal.) 411. — Priloži za književnost, jezik, istorijo i folklor. 411. — Milenko D. Gjurič: 12 ex libris. 411. — f Dr. K. Strekelj: Historična slovnica slovenskega jezika. (M. R.) 411. — Glasba: Pavčič: Deset samospevov; Sattner: V pepelnični noči; Srečko Koporc: Trije mešani zbori; Vasilij Mirk: Klavirske skladbe; Stanko Premrl: Troje skladb za klavir; Risto Savin: Samospevi; dr. Franc Kimovec: Pred Bogom. (Marij Kogoj.) 413. — O narodni pesmi. (Dr. I. Š—i.) 414. — Umetnost: Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva. 415. — Naše slike. (J. D.) 415. — Misli. 416. — Kako so ponemčevali slovenska krajevna imena. (Dr. K.) 416. Na platnicah: Prejeli smo v oceno. »DOM IN SVET« IZHAJA DVAJSETEGA VSAKEGA MESECA NA 48 STRANEH. -NAROČNINA ZNAŠA LETNO 250 K, ZA DIJAKE 200 K (ŽELIMO, DA NAROČAJO SKUPNO!) - UREDNIŠTVO: LJUBLJANA, PRED ŠKOFIJO 6. - UPRAVNIŠTVO: LJUBLJANA, JUGOSLOVANSKA TISKARNA. - ZALOŽNIK IN LASTNIK: KAT. TISKOVNO DRUŠTVO V LJUBLJANI. - TISK IN KLIŠEJI JUGOSLOVANSKE TISKARNE V LJUBLJANI. PRED NOVIMI ZARJAMI. Ivan Dornik. Stražnik, ki je sial šiiri korake od mene pod kostanji, je prišel proii meni z rokami na hrblu, počasi, premišljeno in je strogo ukazal: »Prosim, gospod, odstranite sel« Pogledal sem ga zelo začudeno. Kar naenkrat me je vzdramil iz omotične zamišljenosti. Saj sem stal čisto mirno in sam pod kostanjem, najmanj štirideset korakov od drugih ljudi. Pogledal sem ga torej zelo začudeno in sem lovil besede, ki so mi vse daleč ušle. »Gospod,« sem dejal, »ali sem kaj storil?« — »Prosim, da se takoj odstranite!« je še enkrat suho pribil. Ni mi bilo do besed — kdo bi govoril v takem času! Obrnil sem se in sem šel nekaj korakov proč. Tam sem zopet obstal in uprl pogled v množico, v to hrumečo in puntajočo se množico, ki se je prelivala sem in tja po ulicah, kričala, tulila, sikala in razbijala — — »Gospod, v imenu postave, odstranite se od tod!« Zopet je stal pred menoj. S tem svojim suhim, zapovedljivim glasom, malo razburjenim, je presekal harmonijo bolečin v moji duši. Ali je bral, kaj je vihralo v meni? Ali se je bal mojega koščenega obraza, ali je videl, kako se je vsa moja notranjost dvigala in me potiskala v to množico, v to zmešnjavo? In ali je spoznal, da sem pravzaprav tudi jaz eden teh, ki kriče, dasiravno sem sial daleč od njih, tih in nem? — Zdi se mi, da sem nekaj zagodrnjal; toda še sam nisem vedel, kaj sem hotel reči. Svojih besed nisem razumel, saj besed niti v meni bilo ni tisti hip. Pogledal sem ga v oči, se obrnil in šel. In šel sem v velikem ovinku naravnost v sredo množice — — - Kadar si poskusil pririti se v sredo, je butil val ob tebe in le vrgel nazaj. Okrog in okrog sebe si videl rjoveče obraze, polne srda, polne neizmerne razbesnelosti in sovraštva. Izmučene ženske so kričale, da te je spreletavalo po vsem životu; otroci, bledi in' raztrgani, so žvižgali, kričali, nosili v klobukih črepinje razbitih oken in vpili: »Izvolile črepinj, prosim?!« Okajeni, začrneli možje so grozeče dvigali pesli, trde pesti, težke kakor kladiva, in so pribijali z njimi po zraku kakor s kladivi. Kje je krilo mesto toliko gorja in uboštva?! Odkod se je nasulo vse lo? Ulice so bile popolnoma zamašene, noben voz ni mogel skozi, še človek ne. In še vedno so se vlivali ljudje v mesto od vseh strani, iz cele okolice: vse tovarne so odprle svoja žrela in jih izbljuvale v meslo. Vsak hip je zaropolalo kje, se sesulo, zažvenkelalo v lisoč koscih na IIa; kamenje je žvižgalo čez glavo in se zagrizevalo v okna. Stražniki so stali v gručah, posegali v množico, toda val jih je odbijal. Ljudje so se jim krohotali, pljuvali vanje. Kadar je kateri zgrabil žensko, je nastal vnšč, obroč se je sklenil okrog njega, da*so mu omahnile roke, in osramočen je odšel. Kadar je kje zaropotalo, se je gruča stražnikov pognala tja, črni valovi so se zlili za njimi in takoj je zažvenketalo na treh drugih krajih. Hodil si po razmazanih tortah, ki so jih pometali iz sladčičaren, po razbitem steklu, po črepinjah, po raztrganem blagu — — Stal sem v sredi kakor zvezan, se zibal sem in tja, kakor so se zibali ti temni valovi, trepetal in čutil, kako se mi zlivajo vse besede v eno samo, v eno samo, grenko, pregrenko — ki ni mogla do duška. Tuljenje po kruhu mi je stiskalo možgane, da ^so ječali, le pribijajoče pesti so mi suvale naravnost v srce, tista beseda pa je postajala grenkejša, grenkejša — — Ko se je zmračilo, se je vsa ta neizmerna množica naenkrat stisnila, se nato pognala in razširila na vse strani — okna so zažven-kelala, zarjulo je, se razklalo vse v silen krik in val je zadivjal, pobijajoč na vse strani, bruhajoč iz sebe kletev, sovraštvo, psovke. Kakor dež je sikalo kamenje mimo glav — in tedaj je vstal pred menoj velikanski mož, mrk in silen, dvignil roke in zavpil — — Ob njegoyem kriku se je utrgala v meni tista pregrenka beseda — — — Osem rok je seglo po naju, naju potlačilo in vleklo iz množice šiloma, surovo — in šel sem voljno brez zavesti. * * * Sedela sva na leseni klopi tesne izbice na stražnici, zaprta, z rokami uprtimi ob kolena, z obrazi skritimi v dlani. Bilo je tiho okrog naju, tako da sva čula dihanje drug drugega. Čutil sem, kako je včasi vzdihnil veliki mož poleg mene, kako je skrčil roke, da so pokale kosti. »Ali ste Vi delavec — iz tovarne?« je vprašal. »Ne.« »Kaj pa?« »Študent.« »Pa ste šli z nami? Zakaj?« »Ker sem eden izmed vas.« »Da bi vsi spoznali lol« Njegov glas se je razjasnil in je bil poln milobe. »Zakaj pa so Vas prijeli?« »Ne vem!« sem odvrnil. »Pobijal nisem, ropal tudi ne, le zakričal sem iakrat, ko ste vstali pred menoj Vi, in ponovil besede, ki ste jih zavpili Vi — kajti dolgo so me pekle v duši. Nato so me prijeli.« »Vidite, tako je! Tudi jaz nisem razbijal, nobene slvari se nisem dotaknil, še izpregovoril nisem prej ves čas ničesar, vse se mi je gabilo, vsi ljudje — ta drhal, ki je tulila po kruhu — — Držal sem svoja dva otroka za roko, v meni pa je vrelo. Vrelo je in ni moglo na dan. Ali sle videli te razbesnele tisoče — to moč, to moč? Pa kje je bila ta moč? V pobijanju oken, v plenjenju trgovin, v izbruhu klel-vin in psovk in se stekla vsa v eno samo majhno besedo: Kruha! Ne, v meni je kipelo vse drugo! Meni je bila ta beseda premajhna! Za jutri jim obljubijo moke, izza zavarovanih oken jim jo obljubijo — pa je vse dobro. Kako je to žalostno! In oni gori vedo to, zato se smehljajo — ljudje pa so slepi, brez oči! Kruha! Ta beseda me je tako tepla po ušesih, da je vzkipelo v meni — vzravnal sem se, hotel sem se dvignili nad vse ie tisoče in sem zaiulil: »Vojski konec!« — In io je bilo dosti, preveč. Skočili so name in so me prijeli. — Tistih, ki so razbijali in plenili, niso prijeli, samo za ruto so pograbili kakšno žensko, moških se niso upali — mene pa so samo zaradi te same besede: kajti ta je nevarna, ta! Oh!« -r »In sedaj sem premislil vse, natančno sem premislil,« je nadaljeval zamišljeno in zamolklo, »in sem spoznal, da je io le igra z nami, samo igra. Nas so poslali na ulico, razbijai in kričat, prave besede pa nam niso povedali — — Svojo moč so hoteli pokazati, ne naše! Samo igra je io, samo igra, rečem Vam!« — Da, io je bila igra. Sedaj mi je bilo jasno, zakaj se me je bal stražnik: videl je lopovski, zlobni nasmeh na mojem obrazu, videl je, da mi je premalo io kričanje in razbijanje, da tli v meni vse drugačen ogenj, da čakajo drugačne besede v mojem srcu — —■ Tiho sva sedela drug poleg drugega in dolgo molčala. Nato je pretrgal molk veliki mož: »Ali se Vam ne zdi, da smo pred novimi zarjami? Vendar jih še zakriva tema, črna, kakor tale pred najinimi očmi. Kakšne so, kaj pravite? — Ali rdeče nove krvi — ali so vse rožne in lepe? — Kaj pravite?« — Vstal je, čuiil sem, kako se je, velik, visoko vzravnal poleg mene, kako so silno počili sklepi — kako je omahnil naio in se sesedel. In potem sva nemo sedela, s komolci upriimi na kolena, z obrazi skritimi v dlani —■ — »Dva olroka sem imel s seboj,« je izpregovoril kakor sam zase, »ko-so me zgrabili, sem jih izgubil. Ali so ju pohodili, ali kje sta nocoj io noč? — — Bog se usmili!« — — KRONIKA TRENTE ALIAS TRENTARSKEGA ŠTUDENTA II. DEL. Joža Lovrenčič. Osmo poglavje. Dalje o puščavniku in kako je iskal relikvijo ter jo dobil v veliko veselje ljudstva in njegova molitev VEČER je bil, ko sla dospela v vas, in koj raznesel se o čudežnem puščavniku je glas, ki pred oliarjem v cerkvi je klečal in molil ko svetnik vso dolgo noč, v Marijino podobo nepremično zroč, in se ji priporočeval. In molil je še drugi dan in drugo noč in ko zazoril je tretji dan in še se v cerkvi je pokoril, boječe k njemu pristopili so ljudje in ga prosili, naj pove, če more in če ve, kje trn iz Kristusove krone bi dobili, da v cerkvi bi imeli ga in ga častili. Puščavnik palico je v roko vzel in je z drhtečim glasom ljudstvu govoril: »Prevelik grešnik sem, da bi odkril vam sveti trn — a če mi Bog to milost da, zahvalim se mu z vami iz skesanega srca in bom ko še nikdar veseli... In šel je s palico, na kteri preklečal je za pokoro dolge dneve in noči, poskušal lu, poskušal tam, če sama obstoji in bi Iako mu Bog znamenje dal, kje trn iz Kristusove krone skrit leži: Zaman. Že up zapuščal je ljudi. Ko stopil na stopnice je, ki so vodile v grad, obstala palica na tretji je stopnici. Puščavniku veselja sta vzžareli lici t in rekel je: »Pod io stopnico sveii je zakladi« Vse ljudstvo se je oddahnilo, začudilo iin radovedno je stopnice obstopilo. Prišli možje so, da odkopajo stopnice in jih razdero in zaželjeni sveti trn dobo. Ko tretjo so stopnico razmaknili, obrnili, veselo vzklikajoč, so se čudili: odspodaj bila je stopnica izklesana in spet zadelana in s križem še zaznamovana! Odbili kamen so in v izdolbini sveii trn zagledali, bil je rujavočrn in še priirjen k zlati ploščici. Puščavnika veselje sveto je obšlo in prvi je relikvijo poljubil, ki je davne dni zabodla v rešnjo se glavo. Potem svetinjo ljudstvo je poljubovalo, 'ki ob stopnišču je klečalo in ob spominu na presveto rešnjo kri solzne imelo je oči. Ko so stopnico dvignili, za njo v procesiji je v cerkev šlo. In dolgo, dolgo v cerkvi so molili in blagoslov nebeški so nad vas prosili, ki naj nebeški Oče ga po zasluženju Jezusa, križanega za grehe celega sveta, in po priprošnji matere Marije v vsa srca in vse hiše trentarske razlije. ' . ' • ..........' .--T' Ko Trentarji so zapustili božji hram, ostal kleče je pred oltarjem še puščavnik sam. Uprl je v mater večne milosti s solzami orošene še oči in molil, molil je goreče, prevzet od nepričakovane sreče: »Zahvaljena stoiisočkrat, Marija, moja mati! Pred tabo je bežal peklenski gad in ni mi mogel škodovati! Zahvaljena s solzo v očeh, Marija, mati mila, da si za moj mladostni greh mi odpuščanje izprosila! Poslušaj, Mati, me še zdaj, spokorjen in "skesan Te prosim, če je božja volja, naj nocoj bo moj poslednji dan! Oči naj trudne, se zaprö, da pridem k Tebi v sveti raj in hvalil v družbi bom s Tebo Boga, dobroto večno, vekomaj!... URA Z LOBANJO. Debeljak Tone. Ura z lobanjo udarja zamolklo ... Telo mi osušelo je v halji rujavi, Gospod! Brada osivela v psalmih spokornih! Iz žil izbičal sem rdeči strup — Kaj hočeš? Ura z lobanjo udarja ... Naj grem v svetišče, Gospod? Noga zadeva se v raskava tla — in Ti hočeš, Gospod? Glej, odpravlja služabnik se Tvoj: vrata železna odpiram — telo mi trepeče — iz celice stopam v opankah v preddvore Tvojih svetišč ., Ura z lobanjo ... Še opanke sezujem naj z nog, Gospod? Odlagam opanke ... otresam prah ... o, na obraz poveličani padam pred Tabo, v Tvojem svetišču! — Ura z lobanjo odbije ... IZ KNJIGE „DEKLIŠKE PESMI Silvin Sardenko. BREZDOMCA. Dva črna vrana s preplašenim trepetom skoz belo samoto: dve temni misli skoz moje mladosti belo lepoto prežita brez doma, z utrujenim poletom ne vesta kam. DVE KITI. Z okenca zelenega nageljnov rudeči smeh se razliva v kilah dveh do polja rumenega. Prva kita se razcvita za Device praznik svet. V hram Kraljice prvi cvet! Druga kita ni povita za nikogar kakor zanj. Lepi logar, dober dan! Z okenca zelenega do polja rumenega. ALOA. Dovolj jih čutim v sebi moči, pa naj srce sto let živi! Po letih slo v pomladi nežni dehteli vonji bi hvaležni iz mojih rož za vse, kar si bil in kar mi boš. 1 Založila Prodajalna K. T. D. v Ljubljani, 1922. ŠIVILJA. V okno prizvončkava! Dvakrat iiše vretenice se vrte. Vranec rezgetaval Dvakrat više v grudih dviga se srce. »Vida, bodi zdrava!« Prav do hiše snubčeve sani hite. ZADNJE ISKRE. V ogenj gledam. Iskre se oglašajo. Vroč pozdrav mi prinašajo in prašajo: »Leta so polna! Manica, kdaj?« — »Kadar bo tekla Sava nazaj.« Molk. In plameni žgo me v obraz. Ali v srcu, v srcu je mraz. Dolgo z doto očka naš odlašajo. Zadnje iskre ugašajo, ugašajo. IZ OČI V OČI. Dobri oče, moj duhovni oče! Ali zame ni je več rešitve? Ali me ne bodo iz prepada dvignile nobene več molitve? V cerkvi sem in težka skrb me muči smem ozreti še se k večni luči? Dobri oče, moj duhovni oče! Vse povem, kako je bilo snoči. — Tih večer. In lih korak po vrtu. Vedno liše šel je proti koči. Oče, oče!... In potem ... Ah! nisem BAJTNA. Koče sanjajo. V jablane se irudno sklanjajo, Sirehe — kite razplelene vise jim daleč čez obraz, oči jim gosto je prepredel z ledenimi rožami mraz. Izpod čela temnega včasi v polusnu pogledajo, siromaštva svojega tudi v sanjah se zavedajo. Zadnja izmed njih najbolj shujšanih — dom je moj. PREPOVED. Med našo in vašo hišo cvete ponosen vrt. Ves vrt je naš. Ti na njem nimaš drugega kakor prepovedan pot -do nas. Vendar bodo misli moje potovale vse življenje prepovedan pot — do tebe. MOLK ŠUMI. Kadar sem sama: polna sem smelih prašanj. Kadar sem z njim: Molk šumi med nama. Val boječih sanj pljuska vanj. Bog ve, zakaj! ADELA. Matija Malešič. Predpustne volje je zaiavala peiorica v megleno predpusino jutro. »Sedaj pa tiho in miri« se je naenkrat domislil okrajni komisar. Četvoriea je umolknila v pričakovanju. Komisar si je navlekel klobuk na oči in privihal ovratnik. »No?« »Kaj nameravaš?« »Zakaj tiho in mir?« »Kaj ti je jezik zmrznil?« »Hočete liho in mirno po trgu?« »Ce poveš razlog!« »Ne povem!« »Potem — nočemo!« »Nočemo!« »Potem — zdravi!« Naglo se je obrnil in odhitel v meglo. Četvoriea je glasno razpravljajoč čakala, kaj namerava. Komisar je hitel naravnost v urad. Izmencal si je iz oči tobačni dim in megleno vlago in zaspanost, boder in čil se je zdel sam sebi, bodrejši in čilejši, ko da je prespal vso noč. Sveže misli so valovile po glavi. »Dvajset korakov še — in mogla bi me zapaziti, ako si že vstala, ali te vzbudi hrup ... Ob tej uri, takega, v tej družbi... Develnajst-lelni otrok plahih pogledov... Kaj bi zasijalo v tvojih očeh mesto miline, da me vidiš? Ako izveš... V črnih očeh, ki razširjajo vonj belih lilij, cvetočih v tvojem srcu? Adela...« Pometačici na okrajnem glavarstvu je padla smetišnica iz rok, ko ga je zazrla ob tej uri na hodniku. »Niste še pomedli moje sobe?« »Sem ... ali...« »Niste zakurili?« »Sem ... ali...« »Kaj torej?« Stopil je mimo nje. »Prezračila nisem!« je zavpila v strahu in hotela mimo njega. Pridržal jo je, naglo odprl vrata v svojo sobo in obstal med njimi. Pri mizi je sedel diurnist Klemenčič. Komisar ni zaprl vrat in se ni ganil z mesta. »Zakaj ne zaprete vrat, Neža?« je vprašal diurnist počasi in zamišljeno. Okrenil se ni. Čisto k petrolejki je sklanjal glavo in nekaj vnelo delal. »Toplina uide!!!« je nadaljeval in ni dvignil glave. »Neža, kaj ni škoda mehke topline?« Ni prenehal z delom. »Dobro jutro, gospod Klemenčič!« Diurnist je naglo okrenil glavo in obsedel, iz rok mu je padel lesen predmet in se zakolalil pod mizo. Komisar je trdo zaprl vrata in stopil trdih korakov proti njemu. »Kaj delate v moji sobi?« »Pastirčke...« »Pastirčke?« »Pravzaprav jaslice ...« »Pred pustom — jaslice?!« »Gospod komisar, zame ni predpusta... Sam dolg, neskončen advent...« Komisar je gledal na mizo. Majhne, iz lesa fino izrezljane posla-vice so bile razvrščene po njej. Nekatere so stale opiraje se na palice, druge so sedele s palicami na prekrižanih kolenih, tretje so ležale in pritiskale palice k sebi. Vse, vse postavice so imele palice. Med molkom je diurnist vstal, dvignil s tal leseno skrinjico, jo položil na mizo in dvignil njen pokrov. »Gospod komisar, moje stanovanje je ledenica; razkošja, da bi jo ogrel, si ne morem dovoliti; uradna soba je prevelika, tudi se ne razgreje tako hitro; tudi... tudi bi ne mogel delati zbrano in z ljubeznijo v sobi, kjer prečepim od jutra do večera pri aktih in me vsak stol, vsaka miza, vsaka omara spominja borbe za kruh...« Komisar je vzel v roko najbližjo postavico in se čudil. Kako vestno, do slednje podrobnosti vestno so bili izrezljani telesni udje! »Koliko truda!« »Vaša sobica se hitro razgreje, je najprijaznejša, najudobnejša, najlepša sobica na glavarstvu ...« »Koliko časa pa že delale na tem?« »Leto dni bo!« »Leto?! Pa saj ni čudo! To sorazmerje!« »Predzadnji božični semenj sem videl, kako je izbirala pri kramarju papirnate pole s slikami pastirčkov. Tedaj mi je prišla misel.« »Gospod Klemenčič, cel umetnik ste!« Komisar je dvignil postavico v ležeči legi in si jo ogledoval od blizu. »Ko sem videl, s kakim veseljem jih je izrezavala, lepila na trd papir in vsa živela za jaslice, je sklep dozorel. Ali ni bilo pripravnega lesa. Ves Božič in ves lanski predpusi me je mučil les. Gospod komisar, pred letom nisem zahajal ob julrih v Vašo sobo in nisem ostajal zvečer v njej ...« »Dobro, dobro!« »Z orehovino sem poskušal, pa se ni obnesla. Za paslirčke se mi ni obnesla, za hlev in bellehemsko ozidje je bila dobra.« - »Tudi hlev in bellehemsko ozidje sle izrezljali?« »Da, iz orehovine!« Polegnil je iz skrinjice koščke pobarvanega lesa in začel sestavljali hlev. »Iz hruševega lesa sem izrezljal ovčice ...« Diurnist je posegel v skrinjico, jih zgrabil par in jih položil na mizo. »Za pastirčke tudi hruševina ni bila. Šele o Veliki noči sem začel s črešnjevino.« »Iz črešnjevine so pastirčki?« »Dal« »Kaj mislite tudi pastirčke pobarvati?« »Vidite, to je tisto, kar me muči že leto in dan. Radi tega sem zdvojil že najmanj stokrat nad vsem in mislil vse skupaj zagnati v peč. Tako lepo sem zasnoval: Naredim jaslice, kakršnih še ni videla. Kakšno veselje ji napravim, če so jo že papirnate jaslice iako rado-vale. Ali pri prvem pastirčku sem spoznal, kako težavno nalogo sem si naložil. Pomislile, nekaj vendar morajo govorili izrazi na obrazih. Les pa ni marmor ...« »Zdi se mi, da sle izrezali, kar bi mogel umetnik izrezali iz lesa.« »Nisem, nisem, čutim, da nisem. Izraza ni v obrazih. Mislil sem, da bi si pomogel z barvo, ali bojim se, da bi izgledali ko leseni vojaki, s katerimi se igrajo otroci.« »Ta se Vam je vendar izborno posrečili« Komisar je pokazal na pobarvanega vojaka, ki je stražil na betlehemskem ozidju. »Morda, ker je čisto postranski. Na straži je, vojak je, ne čuti, kaka noč je danes, najlepša noč, najpomembnejša noč. Ali pastirčki, pastirčki! Pastirčki, ki živijo leta in leta na polju betlehemskem, čutijo vsak utrip noči. Ali ne slutijo danes nekaj velikega v tajinstvu noči? Ali jim ne Irepeče srce v lesnem nemiru? ,Kaka noč!' govorijo začudeni pogledi. ,Kaj, kaj pomeni?' vprašujejo nestrpni pogledi. ,Kaj, kaj prinaša ta nenavadna noč?' strmijo v oči pogledi polni pričakovanja. Ko prikipi pričakovanje do vrhunca, se naenkrat začuje v višavah angelsko petje. Ta moment, ko začujejo v višavah angelsko petje in dvignejo v začudenju glave — ta moment bi rad predstavil. Edino ta moment! In vso pozornost bi obrnil ne na hlev — zato sem preslab — ampak na pastirčke. Na njihovo veliko pričakovanje ...« »Lepa ideja!« »Ne vem, da li se mi posreči z barvami. Rajši nisem dosedaj poskusil. Ker če se mi ponesreči... Ne verjamete, kako težke so noči brez spanja, ko dvomite, ko ne veste, kako bi... In nisem jih za zadnji Božič dovršil, morda mi pade do prihodnjega rešilna misel. Da bi mogli pastirčki vsaj od daleč, ali vsaj v temni sobi, ko bi bile samo jaslice razsVetljene od rdeče luči, vzbuditi iluzijo...« »Za celo leto ste si podaljšali skrb!« »Saj to ni glavna skrb, gospod komisar!« Glas je komisarja prisilil, da je pogledal diurnistu v oči. »Negotovost, da li jih sploh sprejme od mene ... in da li me napačno ne razume ...« »Kaj... kaj ne ve?« »Neža ve, in sedaj Vi. Ali za koga jih delam, ne ve Neža... Nihče, nihče ne ve, za koga...« »Tista... tista ne sluti Vašega truda ob ranih jutranjih urah?« »Ne!« • « »Kako" vendar ...?« »Kdo je Adela... In kaj sem jaz? ...« je šepnil diurnisl ko samemu sebi. Komisarju so vztrepetale nozdrvi, okoli ust je začutil poteze, ko da mu jih je zarezal nož. Povesil je pogled in ga zapičil na okraske na skrinjici. »Morda ji sploh ne izročim!« je pretrgal diurnisl mučen molk, zgrabil z obema rokama po pastirčkih in ovčicah, jih zmetal križkraž v skrinjico, zaloputnil pokrov, vzel skrinjico pod pazduho in se obrnil. Komisar je šiloma dvignil glavo in pogledal za diurnistom. Nujno je čutil, da mora nekaj reči. Karkoli, karkoli, samo da reče! Ali preden je prišla beseda iz grla, je diurnisl zaprl vrata za seboj. Komisar je stopil korak proti vratom, obstal, si potegnil z roko preko čela. Raztreseno in ko da se je prebudil iz spanja je pogledal po sobi, stopil k oknu, pritisnil vroče čelo na šipo in se zazrl v gosto meglo. . Tako grenko mu ni bilo še nikdar pri srcu kakor ledaj. SKRIVNOSTNI ROMAR. Miran Jarc. I. Z mirno roko si prižgala luč pred kipom Zalostipolne ... drevesa so trepetali prestala, zavesa rose na trati je vzvalovala, skozi oblake je luna posijala — Stvarstvo se s Tabo vred zamika v prabesede vesoljne... Moji sklenjeni roki sla Iresoči ko kriki škrlajoči: v njih ječe drevesa, kadar jim ruje vihar korenine, v njih zašumi misel, kadar kosa dvomov jekleno šine, hladni sla ko razklanega svoda temine. Moja duša je trudna v tej dvojni noči. — — In ledaj je še name pal iz kapelice soj, ves sem vztrepetal... Bom klonil tudi jaz nocoj — — O, težko je biti v noči brez tebe, soj! n. jt y _ Zame ni ničesar več na sveti in jaz romam romar tih ... na mojem nebu mi le sveti kristalno daljnega angela dih in jaz razprožam v daljave vzdih: zame ni ničesar več na sveti. / A kadar v sferskem sem objelji razmahnjenih sanj, ki zlagam jih v slih — nisem ko kraljevič ali davni menih? In pišem kakor v razodetji, kol da poslušam nočne zvonove ... omotične gozdne skrivnostne glasove ... visokega morja solnčne valove ... in sem tih, sem romar lih. III. V gozdu borovcev je nočno zvonjenje ustavilo lroje potujočih ljudi. V zvezde se je plašno ozrlo šeslero oči, Troje debel so se oprijele trudne roke. Človek se je prebudil in sklonil nad svoje srce in z mislijo je po vesoljstvu razprožil krog in vzdihnil: Kako si skrivnosten — Bog! In troje ljudi se je k tlom sklonilo in najtišje kesanje obudilo za grehe, ki zanje srce še ne ve. Take noči zemljane moliti uče. GOSPOD GOLOB. France Bevk. Bil je jasen jesenski dan. Po dolini je pihala burja in zavijala cesle v gosi prah. Zdelo se je, kot da solnce ne more prodreii skozi jasnino niti s svojo svetlobo niii s toploio. Ljudje so se zavijali v obleko. Na polju ni bilo nikogar. Na cesti je bil malokdo. Dve ženski sta gnali voliča v mesio, ob vodi so tri ženske globoko sklonjene prale. Nekajkrat na dan je peljal avto potnike v mesto in jih je pripeljal iz mesia. Ko sva hotela siopiii z gospodom Trihonom v avtomobil — mudila sva se v 6... — se je ta sklonil k meni: »Ali poznate gospoda Goloba?« »Goloba? Ne.« »Spoznali ga boste. Ampak držiie se resno.« Sedla sva na črne usnjate blazine tik za vrati. Gospod Golob je sedel na drugem koncu voza. Dovolj daleč, da sva lahko nemoteno govorila o njem. »Veste, nenavaden gospod. Na umetnost se ne razume, kvečjemu na ono v naših humorističnih listih, kot večina naših izobražencev. Govori rad in razumno o gospodarstvu, živinoreji, o čebelah, tudi o zadružništvu in nazadnje, če nanese prilika, o Dunaju. O Dunaju, veste. Sicer boste slišali sami. Ne oporekajte mu, ali če mu že oporekale, storile to tako previdno, da bo nazadnje imel on prav... Zdaj se ozira... Klanjam se, gospod Golob!« »Dober dan!« se je priklonil dobrodušno. Magnatski smeh mu je zaigral okrog ust. »Kam pa?« »V mesto.« »Dobro. Gremo skupaj.« Poiskal je cigaro. Bil je rdeč in zaripel v obraz, gladko obrit, telovnik se je napeto bočil na njegovem trebuhu, verižica je bila tesno napeta od levega do desnega žepa skozi drugo gumbnico od spodaj gori. Izpulil je iz cigare slamico in jo po fantovsko zataknil za uho, da si pozneje naredi zobotrebec iz nje, nato je cigaro posvaljkal med debelimi prsti, obliznil jo tam, kjer se je pokazala razpoka, ter jo vtaknil v usta. Ves ta čas je opazoval občinstvo v vozu. Ženske, ki so bile natovorjene s kanglami mleka; druge z velikimi vrečastimi culami opranega perila; sprevodnik s potlačenim nosom; mlad gospod in gospodična, ki se je neprestano zavijala v plašč in drgetala. Ko je gospod Golob otipaval žepe, da najde vžigalice, mu je prihilel mladi gospod na pomoč, očividno vesel, da more napravili sosedu uslugo. »Prosim.« »Hvala, hvala, saj imam.« Prižgal je cigaro v dolgih poiegljajih. »Hvala. Oškodovali sle se.« »Nič. Nič.« »Slane; vse slane. Četudi le par slotink, vendar je nekaj,« je pogledoval po vozu, če ga vsi poslušajo. Nato je povzdignil glas, da je posluhnilo še tistih par žensk, ki so šepetale med seboj. »Mi ne znamo ceniti vrednosti denarja. Lire? Hm. Tu je drago. Ali če greste na Dunaj, recimo. Ali ste že bili na Dunaju, gospod, recimo, v kratkem, zadnje dni?« »Ne. Sploh še nikoli.« Gospod Golob je napravil ob tem odkritem priznanju mladega gospoda velike oči. Odkar je on pred nekaj dnevi prvič prestopil mejo — ne samo svoje države, ampak tudi svoje dežele in šel na Dunaj, si ni mogel predstavljati človeka, ki še ni videl Dunaja. In če bi ga bil srečal, bi se ga bil ustrašil, ker bi bilo s tem konec glorije njegovega pripovedovanja, zato je otipal z vprašanji vsako družbo, v katero je slučajno zašel. Če ni imel tekmeca, je napravil velike oči: Moj Bog, Dunaj? Ta bagalela! Ko se njegove suknje še drži dunajski prah. V petdesetem letu ga je bila premolila valuta, da je šel. Prigovarjala mu je žena, prigovarjala mu je hči, dejal mu je še ta in oni: »Če bi imel časa in denarja kot Vi, gospod Golob, šel bi... Na Dunaju je vse poceni.« Gospod Golob je bil neodločen človek. Ne trdimo lega v njegovo sramoto. Toda če ni videl Dunaja tedaj, ko ni ležala vrsta držav vmes... si lahko mislite njegovo današnjo predstavo o daljavi in nepremagljivh ležkočah. Njegov strah ni bil neutemeljen. Oblelal je vsa oblastva, dal se fotografirati, zamenjal denar, pripravil kovčege in perilo, celo steklenico vina je zapečatil, da se mu koj pri odhodu ne razlije. Žena mu je napekla in ga opominjala, naj odpoluje, da se vse ne pokvari. Toda Golob ni šel. Hodil je po hiši kot izgubljen. Računil je, če se izplača, vprašal je tega in onega. Tesnoba ga je stisnila krog duše kot da je v skobcu in se ne more ganili. Ženi in hčeri je dejal stokrat: »Kaj mi svetujeta? Ali naj grem?« Žena je bila previdna ženska in je dejala: »Kakor veš in znaš. Ti • si že bil po svetu.« Hči je pomislila na obljubljeno verižico in je priganjala: »Saj so drugi tudi šli.« Gospod Golob pa je pomislil na obmejne straže, ki človeka vsega pregledajo, še polico mu prerežejo, če ni morda kaj nevarnega v nji. Lahko ga zaprejo, kar lako, po pomoli. Končno se je odločil: Grem. Nikomur ni povedal. Molče je sedel zjulraj v prvi avtomobil; če se vožnja ponesreči, lahko pride neopažen nazaj, kol da sploh ni šel. Samo ženi in hčeri je dal roko. Gospod Golob ni vedel, komu bi se bil bolj čudil. Površnim stražnikom, zabavljajočim potnikom, dolgi vožnji, velikemu mestu, nizkim cenam in blagu, blagu, blagu. Niti dihali se ni upal vse dni, bledlo se mu je v glavi. Ko se je Iriumfalno vrnil, je stokal ves iz sebe: »Ah, ah,« je sopihal. »Pomislite ... pomislite ... tako mesto ... laka dežela ...« Tri dni ni mogel zbrali vseh predstav v določen red in žena in hči nista vedeli, kaj je videl na Dunaju in kaj med potjo. Ko je prespal prve vlise, je šele mogel urediti svoje misli. Od tistega dne dalje je vedela vsa vas, da je bil gospod Golob na Dunaju. Prvo je povedal mlekarici. Potem perici. Tej je pokazal tudi velik usnjal kovčeg, ki ga je dobil za tako ceno, da, čisto zastonj iakorekoč. Opoldne je povedal fantu, ki je žagal drva: »Fant, na Dunaj pojdi; tam se živi! Z eno liro na dan lahko živiš, ker si mlad. S tremi pa res.« Mož, ki mu je pripeljal krompir, se je zavzel. »Peljite ga nazaj!« mu je dejal z resnim poudarkom v glasu. »Koliko slane kilogram? Mi se bomo vozili na Dunaj kosil. Koliko slane kosilo? Nekaj nad tri lire. Pomislite: Nekaj nad tri lire ...« Iz vasi je šel glas o Golobovem potovanju daleč naokrog. Da se je glas še bolj razširil, je skrbel gospod Golob sam. Kogarkoli je dobil, mu je pripovedal vse, sunkoma, glasno, na široko. Če je začel o vremenu, je pristavil: »Povsod je suša, tudi na Dunaju se občuti. Vendar gorenjeavslrijska kapljica...« Ali o draginji: »Kam gremo? Drugje, da, bi se dalo živeti. Recimo, ko sem bil te dni na Dunaju...« Ali naj je začel o čemerkoli — je končal z Dunajem. Toliko, da ni ustavljal mlekaric na cesti in jim pravil. Njegovo začudenje, kako, da ni bil že vsakdo na Dunaju, v tem povojnem čudu, je bilo naravno. Zalo se je začudil ludi mlademu gospodu. »Še nikoli? No, jaz sem se vrnil te dni. Niti spočil se še nisem dobro. Dolga vožnja — eh!« Zopet je zvišal glas. »Sijajno mesto, gospod. Eno uro se vozile, pa so same hiše, same ulice, same tovarne in prodajalne. Skozi mesto je železnica, celo pod zemljo... Eleganca ... In valuta — ali verujete, da sem nosil denar v kovčegu? Brez šale, gospod.« Gospod Golob je za hip prenehal. Cigara ni vlekla. Prižgal jo je še enkrai in pogledal ljudi. Vsi obrazi so bili uprii vanj. Na vseh obrazih je bral zavidanje. »Ali vidite to obleko, ki jo imam na sebi. Ta je slabša, ki sem jo kupil. Poskusite. Čista volna. Topla, da mi je vroče kot v avgustu. Koliko je vredna?« Mladi gospod je potipal obleko med dvema prstoma. Tudi kmetica na njegovi desni je prijela za rokav in ga pomela med palcem in kazalcem. »Koliko je vredna?« »Osem sto ... Tudi več.« / »Vidite ... In koliko sem dal jaz zanjo?« »Kdo more vedeti?« »No, recite ... karkoli...« »Ne vem ...« »Morda sto lir,« se je oglasila neka mlekarica s tankim glasom. Gospod Golob se je obrnil počasi,in jo ošinil z globoko prezirljivim pogledom, da se je la kar zdrznila vase. Nato se je obrnil k mlademu gospodu: »Recite!« »Pet sto .. .