Književnost. ^Ljubljanski Zvonu, leposloven in znanstven list, deseti letnik ima v četrti številki nastopno vsebino: A. Aškerc: Iškarijot, legenda. — Fran. (iestrin: Iz arbiva, povest.— Fr. Orožen: Henrv Moreton Stanley. — J. Rakež : Vzduh in njega vpliv na eloveško zdravje. — A. Funtek: Z doma. — y.: — V spomin. — J. Ke n d a : Prepeliihar, piavljica. — A. Funtek: Luči, XI. — Marica: Iz življenja inlade umetnice, novela. — I. Honigman: O gluhonemcih. — Književna poročila. — I) r. J. Sket: Odgovor Lendovšku. — Listek. Ta znaineniti beletristični list, pri katerem sodelujejo najboljši slovenski pisatelji, priporoča se ne le zaradi svoje izborne vsebine, temveč tudi zaradi ilovršenega jezika. Nobeden slovenski list se ne more ponašati s tako čistim jezikom, s tako pristno narodnimi oblikami in tako priprostim in umljivim zlugom, kakor ta. Kakor se naš jezik v oblikah in po novih pojniih poslednji čas krepko razvija in bogati, tako napreduje tudi »Zvon« v svoji pisavi, a pri tem napredovanji ostane na domačih tleh ter se odločno upira tujiin vplivoin. Pazljiv čitatelj se iz njega mnogo nauči in si čisti jezikovni ukus. Iz tega ozira so posebno znamenite jezikoslovne razprave, katere se nahajajo v vsaki številki. Iz poslednjih številk omenimo le jako poučno dr. Sket-Lendovškovo razpravo in književna poročila.. Ne morerno si kaj, da iz poslednjih in sicer iz druge letošnje številke ne bi opozorili na L. Pintarjevo razpravo oglagolih iz nemščine k nam vzprejetih, ki se v nemščini končujejo na »—ieren« in se v slovenščini navadno tvorijo po VI. vrsti. Ker se v tem z g. pisateljem popolnoma ujemamo, naj priobčimo, kar on o teh glagolih piše. »Narod nam je jasno pukazal, kako je prikrojevati take glagole v slovenščini, da jih je nanireč z ohranjenim zlogom -ir- staviti v I. razred V. vrste. Preprost Slovenec, ki pošilja sina v srednje šole, daje gaštudirat, ane študovat. Slovenski vojak kakor nekdaj, tako i sedaj maršira in eksercira, a ne maršuje in ne ekser- cuje. Ljubljanski brivci ne razujejo, aiupak razirajo. Gospodiči in gospodičine po šetališčih špacirajo; če iinajo dovolj slovenske zavesti in znanja slovenšeine, tedaj seveda se izprebajajo ali šetajo, špacujejo pa ne. Sitni gospodarji in sekantne gospodinje svoje posle večkrat sekirajo, sekujejo jih ne. Ob slabih kupčijskih razmerah tržci falirajo, a ne falujejo itd. Vzgledov, kako da naiod vzprejema te vrste tujke. našteli bi lahko še neizmerno veliko. Le tedaj imanio v slovenščini glagol VI. vrste, če si je izposodila samo podstavo za tvoritev glagola, a si je glagol napravila na tej podstavi potem sama. Torej: kritikovati iu kritizirati (a ne kritizovati), replikovati (od replika) in popolnoma izposojeno »replicirati«. Ministrujejo ministri na Dunaji, mašni strežniki v Ljubljani pa ministrirajo, a po nekod na kmetih še vedno k (pri) maši strežejo itd. Ako bi utegnil kdo ugovarjati, čeinu nam te tujke na »irati?« Poslužujmo se svojih domačih izrazov itd., tedaj temu ugovoru prav odkritosrčno pritrdimo, da je opravičen, kajti domačinka zasluži prednost pred tujko. A vender se ne da tajiti, da vzprejme z napredkom in kulturo vsak jezik veliko množino tujih besed, in da so tuji izrazi v nekaterih strokah neobbodno potrebni, ker jih ni mogoče nadomestiti z domačimi. Nikakor torej ne priporočamo, da začnimo vse vprek vzprejemati tujke, če pa jo že vzprejmemo katero, vzprejinimo jo z značajem tujstva, ker je tujka. Ne zahtevajmo torej od slovenskih koncipijentov, da bi koncipovali, niti ne od inizarjev in loščilcev, da bi polovali. Slikarji naj ne kopujejo, in risarji naj ne radujejo, če kako črto zavlečejo (radirajo naj jo!). Če pritisne kaka epidemija, kaka otrovna bulezen, skrbno desinficirajmo (kaj bi pač sicer: ali bi derinticovali, ali desinfikovali'?). Če smo bolni, dajmo se zdraviti, bodisi kurirati, a nikar kurovati«. lz navedenih vzrokov, posebno glede jezika, nioramo »Zvon« priporočati učiteljstvu sploh, posebno pa še učiteljem - pisateljem. A. Ž.