-—   372    ------
O zadevi Vodnikovega spomenika.
Ako je res ta zadeva še „offene Frage", da vsakdo slobodno svoje misli o nji brez vseh ovinkov in zaderžkov na dan da, dovolite tedaj še meni par besedic o nji spregovoriti. Bom kratek, kolikor se mi bo dalo, da še za druge veljavneje mnenja prostora ostane.
V obče se potegnem za gospod Majarjev predlog, da bi namreč koristneje bilo za nas Slovence v današnjih okoljšinah, ako bi od Vodnikovega gradiva mu živ, duševen, ne pa materialen spomenik postavili. — Res, da „veje čaroben duh okolj tacega spomenika", da ga obdaja neki nadušiven genij, kferi spodbuja in obuja posne-movavne čuti v ogledovavcu, kteri jači v mladih persih domoljubje in plemenito častohlepje! Res, da bi bil ta-košen spomenik neprecenljiv kinč beli Ljubljani, da bi dal verh vsega tega še zaslužka kakošnemu domačemu umetniku! — Al poglejmo vse to od druge, od praktične strani. Saj je naše stoletje v vsem le praktično! — Postavimo, da je naše tajno zahtevanje, s« pokazati s stavbo materialnega spomenika ptujemu svetu: da namreč tudi mi imamo mož za narod toliko dosluženih, da jim gre spomenike staviti, da tudi mi nismo „gens barbara", da spoznamo njih zasluge in da jih v spomenikih čislamo in po-vekšujemo. Motrite pa od strani tako zvanih „voyageurjev in touristov", to je, ljudi, kteri gredo samo zato po svetu, da se ogledujejo po njem; motrite jih pred kakošnim spomenikom stoječe, kaj delajo? S „cvikerjem" v očesu ga po-nosljujejo od vseh strani zijale prodajaje! Zakaj da tukaj stoji, kaj da pomeni, za to se malokdaj brinijo! K večjemu da ga kdo v svoj rReiseskizzierbucha narisa, da potem morda pokarikaturen v „Leipziger Illustrirte" po svetu potuje od grada do grada. Poglavitni (ne rečem vseskozni) namen
takošnih potnikov je umetnost. Zato le malokadaj, in le memogrede poprašujejo po zaslugah moža, kteremu spomenik velja, še manj pa po onem, ki ga je dal staviti, vselej pa se zanimivljajo po umetniku, ki si ga je domislil in zgotovil. Slovenci! za te baze ljudi morda ne bomo nalašč Vodnika v spomenik stavili! To ni bil naš namen, ko smo darovali! Kaj ne da ne?
Kdor zares po naših slavnih možeh in po njih delili poprasuje, ne bo po tergih in po ulicah za-nje popraševal; šel bo pod okenca naših knjigoteržcov, šel bo k našim an-tikvarom, šel bo v naše arkive, šel bo v naše muzeje! Za to bazo mož bi bilo pa odveč, Vodnika v železo ali kamen djati!
Kar pa nas zadeva, nas domače, mi imamo že spomenik in sicer spomenik, ki si ga je Vodnik sam postavil v svojih neumerljivih delih. In nazadnje vendar le resda praktičen človek v takem spomeniku le „možiceljna" vidi. — In kaj so dan današnji vse slavo-staje starih Gerkov in Rimljanov? kaj drugega, kakor revne razvaline, ki v človeku le otožnost zbujajo! In kaj veljajo v primeri z njihno duševno zapuščino?
V  tem se slagajo moje misli z gospod Maj a rje vi m predlogom.
Da bi se pa nabrani dnarji ali njih letne obresti obračali v darilo dijakom, kteri izverstno napredujejo v slo-vanščini v obče, v tem sem drugih misel, ravno zavolj tistih vzrokov, ktere je gospod Josip Novak v 45. listu „Novica nam naštel.
Da se ni več nabralo za spomenik kakor v okrogli številki blizo 1200 fl., tega ni morda kriva mlačnost slovenskih sere za domačo reč. Krivo bi se sodilo, da bi se tako mislilo! Glejmo na broj dariteljev in ne na množino dara! Časi so težki, življenje je drago! Vse slovenske okrajiue so prostovoljno donašale svoje prineske na oltar domovine, zvan korotanskih Slovencov, kterih je le celo celo mala šakica dobro znanih, vselej zvestih rodoljubov priromala.
Ne vem, ali se bo kdo dariteljev obotavljal privoliti, da bi se nabrani dnarji koristneje rabili v napredek našega slovstva, in v podpiranje naših pisateljev obračali, kakor pa v stavbo materialnega spomenika potrosili. Marsikdo ima morebiti kaj dozorelega ,,v omari", ako nas znamenja ne varajo, — ali na dan ne more ž njim, kjer mu cvenka manjka!    Temu  je   treba   denarjev,   nam   pa   knjig.
Uzajemnost naj tedaj velja! Se ve da bi se mogli tiskarni stroški po razprodanji delca glavnici z obresti vred poverniti, in verh tega v večje obogatenje glavnice še kakošen odstotek suhega dobička doračuniti!
Po takem načinu bi se dale saj najpotrebniše knjige na dan spraviti. Pozneje, ako že ne gre drugač, postavimo spomenik. Denar se bo medčasno po svojih obrestih pomnožil. Zdaj pa naj služi našim pisateljem v obče zajemalo; naj nam bo mala matica slovenska!
V  Zagrebu.                                             K. Zavčanin.