Samopodoba Slovencev. Zbornik prispevkov za simpozij ob 75 letnici Slovenskega PEN {ur. A. Blatnik, V. Taufer in P. Vodopivec). Ljubljana: Slovenski PEN, 2001. 188 str.
Zbornik Samopodoba Slovencev prinaša prispevke s simpozija ob 75 letnici Slovenskega PEN, ki je bil 22. novembra 2001 v Ljubljani. Razmišljanja s simpozija, ki so jih referenti strnili v bolj ali manj polemično naravnane prispevke, so potekala v štirih glavnih smereh, temu pa je sledila tudi razvrstitev njihovih prispevkov v zborniku. Teme, ki so sledile uvodnemu razmišljanju Vena Tauferja, so se razvrstile v skupine, v zborniku naslovljene kot V zgodovinsko politični vizuri, Sledovi in sedanjost, Ta hip -kritični in upajoči in Podobe in prispodobe.
Kljub tej razvrstitvi pa se os razmišljanja večine razpravljalcev vendarle suče med »sledovi in sedanjostjo», bodisi da so ti sledovi vpeti v povsem določene zgodovinske koordinate, bodisi da so prepuščeni povsem osebno doživeti interpretaciji zgodovine, časa, možnosti in potreb. Prav osebno doživeta ali osebno razumljena interpretacija pa pravzaprav prevladuje in hkrati s povedanim vred govori o samopodobi Slovencev in postavlja pred nas ogledalo.
Tega ogledala pa to pot ni vzela v roke stroka, ki prek ljudske kulture, načina življenja in drugih opredelitev že precej dlje kot stoletje razkriva podobo Slovencev, torej etnologija, prav tako ne druge, za ta vprašanja relevantne stroke. Res pa je, da je bilo o tej temi s strani etnologov in nekaterih drugih raziskovalcev že precej napisanega: leta 1997 je bila na primer tej temi posvečena obsežna številka revije Traditiones, kjer so se teme o slovenski prepoznavnosti oziroma istovetnosti med drugimi raziskovalci lotili tudi etnologi.
Zbornik je močno zaznamoval sam organizator simpozija, Slovenski PEN: čeprav so se na njegovo vabilo odzvali tudi zgodovinarji, sociologi, filozofi, zgodovinarji, slavisti, novinarji, politiki, politologi in drugi, je iz samega zbornika najbolj čutiti prav poglede in mnenja zelo osebno naravnanih pogledov. Veliko referentov se torej o slovenski samopodobi, o slovenski majhnosti in veličini, o Lepi Vidi in Hlapcu Jerneju, o ponižnosti in kompleksu večvrednosti sprašuje v esejistični obliki.
Ne le sami referati in presoje referentov, tudi referenti sami postavljajo pred nas nek pogled na svet in na slovenstvo. Pogled, ki komajda izmeri razdaljo med dostojnim pokopom mrtvih in njihovim prezirom, med idiličnim pogledom na slovenstvo in hrepenenjem po Evropi ali pa razdaljo med dvema bregovoma. Med bregovoma, med katerima je še vedno čutiti strugo, ki sta jo poglobila druga svetovna vojna in povojni čas.
Zdi se, da sta prav ta dva bregova tista razsežnost, ki usmerja razmišljanja o slovenski samopodobi in je postala tudi njen del, za današnji čas vsaj tako značilen in prepoznaven kot ljudska kultura v vseh svojih oblikah. Kljub različnosti pogledov, sodb in
mnenj pa je v esejistično ali pa strokovno naravnanih prispevkih simpozija Slovenskega PEN vendarle čutiti potrebo po kulturni in duhovni prenovi, brez katere Slovenci ne moremo postati državniški narod. Kot da moramo prerasti svojo lastno samopodobo, če želimo Slovenijo prepustiti zanamcem.
Marija Klobčar